kulturno - politično glasilo
Kuhinjska čokolada . . 8 29.— kg
Sladkor............S	7.50	kg
Rozine ............S	20.—	kg
Malinov, pomarančni in
in citronin sok . . 8 16.— kg
BRUNNER
CELOVEC - KLAGENFURT
svetovnih in domačih dogodkov
4. leto / številka 25
V Celovcu, dne 19. junija 1952
Cena 1 šiling
Pravi temelj miru
Od začetka sveta še nikdar propaganda za mir ni bila tako velika, nikdar še tako splošna, pa tudi nikdar še tako izrabljana in zlorabljana kakor danes. Nikdar si človeštvo vsega sveta še ni tako želelo miru kakor danes in nikdar se še ni splošno tako balo nove vojne kakor danes.
Vsem so še v preveč živem spominu strahote vojne in vsi se preveč dobro zavedamo, da so strahote minule vojne samo slaba senca v primeri s strahotami morebitne nove vojne. Zato so pa tudi narodi vsega katoliškega sveta s tolikim navdušenjem pozdravili največjo mednarodno manifestacijo za mlrj ki je bila izražena v 35. mednarodnem evharističnem kongresu v Barceloni. V bratski slogi in krščanski ljubezni so bili tam zbrani v dneh od 27. maja do 1. junija letos skoraj vsi narodi sveta iz vseh dežel pod božjim soncem.
Med narode sveta sta se Vgnezdila sovraštvo in prepir. Čeprav je klanje na frontah v glavnem prenehalo, na svetu le še ni miru. Že sedem let posedajo diplomati za zelenimi mizami in v neštetih konferencah razpravljajo o miru med narodi. Miru pa ni. V tej mednarodni zmedi kaže pot k pravemu in trajnemu miru Cerkev.
Papež je poklical vse krščanske narode, naj v sedanjem razburkanem času premislijo, kje bi bilo mogoče najti osnove za trajen in pravičen mir. Ko je človeška modrost odpovedala, se je treba zateči k Bogu, ...začetniku in ljubitelju miru”. Treba Ga je prositi, naj da ..narodom oni mir, ki ga svet ne more dati”.
To so bile vodilne misli 35. mednarodnega evharističnega kongresa v Barceloni. Največji in najvidnejši učenjaki krščanske-Ra sveta na kongresu so razpravljali o vpra-šanju, kakšno stališče zavzema Kristus do miru, Kristus, ki je ustanovil zakrament Evharistije zato, da živi med nami in nas veže v enoto. Evharistija je simbol in vir miru.	^ -
Pomen Evharističnega kongresa pa je bil ravno v tem, da pokaže skrivnostne, toda Vendar stvarne zveze med Evharistijo in mirom v socialnih odnosih in v življenju narodov. Stotisoči so se vrnili iz Barcelone v svojo domovino v spoznanju resnice, da miru med. narodi ni mogoče doseči ne z oboroževanjem ne z atomskimi bombami in tudi ne s tehničnim napredkom. Mir je mogoče doseči in zagotoviti samo z naj-učiukovitejšim orožjem, to pa je orožje duha in molitve.
Zato je imel kongres tudi značaj molitve k Bogu, „dclilcu miru”. Vsi narodi sveta, ki so bili en teden v Barceloni združeni kot ona sama družina, so vse dni vztrajno molili za svetovni mir.
Vse to je tudi najlepše izraženo v poslanici sv. očeta, ki jo je govoril po radiu udeležencem na Evharističnem kongresu in kjer papež, najpreje poziva katoličane, naj vedno mislijo na to, da je možen samo en sam pravi mir. To je oni mir, ki ga nam je dal Knez miru, katerega kraljestvo pa ni od tega sveta.
Nato pravi sv. oče, da bo barcelonski evharistični kongres zapisan v zlato knjigo velikih evharističnih manifestacij predvsem zaradi katoliškega duha, ki je vladal na tem kongresu in zaradi socialne vsebine kongresa.
Končno pa pravi papež v svoji poslanici:
»Želim, da bi bili vsi prežeti duha resnice, da nam more pravi mir zagotoviti samo Knez miru. Želim, da bi bili vsi udeleženci kongresa žive bakle, ki naj zanesejo to resnico v ves svet. Trdno sem prepričan, da tako obilne molitve, tako številne žrtve in želje ne morejo biti zastonj. Zato naj bi hile povezane v eno celoto vse vaše prošnje, vsi vaši klici, vsi vaši srčni utripi, vse *krbi vaših duš v en sam mogočen klic po niiru, ki naj ga nato sliši ves svet."
Minister dr. Gruber - v Beogradu
V četrtek, dne 19. junija, odpotuje avstrijski zvezni minister za zunanje zadeve, dr. Gruber v Beograd. Zunanji minister se bo razgovarjal z zastopniki jugoslovanske vlade o vprašanjih, katerih ureditev je važna tako za Avstrijo kakor tudi za Jugoslavijo. Med temi vprašanji je važna ureditev malega obmejnega prometa, nadalje ureditev vprašanja avstrijskih vojnih ujetnikov, v kolikor so še v Jugoslaviji. Eno zelo važnih gospodarskih vprašanj je ureditev vprašanja dravskih elektrarn in izraba dravskih vodnih sil. Nadalje bo v načelu gotovo tudi rešeno vprašanje avstrijsko-ju-goslovanske trgovske pogodbe. Ni še gotovo, če bo na dnevnem redu tudi vprašanje ureditve pravic Slovencev in Hrvatov/v Avstriji.
Po posvetovanjih s člani jugoslovanske vlade bo zunanjega ministra dr. Gruberja sprejel tudi predsednik jugoslovanske vlade, maršal Tito.
Ker Avstrija še nima državne pogodbe, in ker je Avstrija še zasedena po četah Sovjetske zveze, Združenih držav. Velike Britanije in Francije, tudi še ne sme avstrijska vlada brez vednosti teh zasedbenih sil odločati sama o važnejših zunanjepolitičnih vprašanjih. Zato je tudi obvestila avstrijska vlada visoke komisarje zasedbenih sil na Dunaju o potovanju zunanjega ministra dr. Gruberja v Beograd. Ravno tako je obvestila avstrijska vlada o tem potovanju tudi italijansko vlado, da bi tako preprečila vsak morebitni nesporazum.
V političnih krogih poudarjajo, da je to potovanje avstrijskega zunanjega ministra v Jugoslavijo v skladu s smernicami avstrijske zunanje politike, ki poizkuša vzpostaviti čim boljše politične, gospodarske in kulturne odnose z vsemi državami, zlasti pa še z vsemi sosednjimi državami.
Predsednik Truman za svobodo narodov
Na dan H. junija letos so priredili diplomatski zastopnik baltskih držav (Let-ska. Estonska in Litva) v \Vashingtonu spominski dan, katerega so se udeležili diplomatski predstavniki omenjenih držav in pa zastopnik Združenih držav. Pri tem je zastopnik Združenih držav, Armstrong, opozarjal, da se politika Združenih držatf npram baltskim državam od leta 1940 ni izpremenila. Takrat so namreč Sovjeti te države vključili v Sovjetsko zvezo. Medtem ko je večina držav takrat to priključitev Sovjetski zvezi priznala, pa Združene države zasedbe niso priznale in imajo zato te tri baltske države še danes svoje priznane
diplomatske predstavnike pri vladi Združenih držav v Washingtonu.
Ob. priliki tega dne je poslal zastopnikom baltskih držav tudi predsednik Truman svoje pozdrave in je pri tem izrazil upanje, da bodo narodi teh treh držav spet dosegli svojo svobodo. Obljubil je, da Združene države ne bodo nikdar prenehale z delom in naporom, da narodi teh držav svojo svobodo spet dosežejo.
Tudi predsedniku madžarskega narodnega odbora Nagy-ju je poslal predsednik Truman pismo, v katerem mu zagotavlja podporo Združenih držav pri naporih za dosego svobode madžarskega naroda izpod nasilnega komunističnega režima.
Oblaki nad Baltikom
Po zadnji svetovni vojni so dosegli Sovjeti skoraj popolno oblast nad Baltskim morjem, ki se razteza od Danske do Leningrada. Že leta 1940 so vključili v Sovjetsko zvezo tri baltske države, v zadnji svetovni vojni pa so dobili še vzhodno-pruske pokrajine.
Nad Baltskim morjem je imelo sovjetsko letalstvo zadnje dni velike vojaške vaje, ki so bile zvezane tudi z vojaškimi vajami sovjetskega vojnega brodovja. — Pri tem je zašlo preblizu v sovjetsko območje švedsko prevozno letalo, ki so ga sovjetski letalci sestrelili. Ko so nato poslali Švedi letala, da poiščejo pogrešano letalo, so tudi to reševalno švedsko letalo sovjetska letala napadla in je vsled poškodbe moralo pristati
VEČ SLADKORJA
Zvezno ministrstvo za notranje zadeve je odredilo, da dobi v mesecu juliju vsaka oseba na vsako živilsko nakaznico po 2 kg sladkorja. Razen tega bo na razpolago tudi večja količina neracioniranega sladkorja. Ta večja količina sladkorja naj bi omogočila večjo porabo sladkorja za vkuhava-nje.
NOVI USA-POSLANIK Iz Amerike poročajo, da bo sedanji ameriški visoki komisar za Avstrijo, Walter Donnelly, v kratkem imenovan za ameriškega poslanika v Zap. Nemčiji. Za novega USA-poslanika na Dunaju bo verjetno imenovan, sedanji ameriški poslanik pri italijanski vladi v Rimu.
letalo na morski gladini, kjer je letalce rešil neki nemški tovorni parnik. Dva letalca sta bila pri obstreljevanju letala težje ranjena.
Zaradi resnosti položaja, ki je vsled teh sestrelitev švedskih letal po sovjetskih letalih nastal, je bila sklicana nujna seja švedske vlade, pred sovjetskim poslaništvom v Stockholmu so bile demonstracije in švedska letala so dobila povelje, da na napad odgovorijo s protinapadom. Sovjetskemu poslaniku pri švedski vladi je švedski zunanji minister izročil protestno noto.
Nasprotno pa je tudi sovjetska vlada protestirala v Stockholmu, ker je švedsko letalo pri iskanju sestreljenega prevoznega letala preletelo sovjetski zračni prostor.
KREDIT ZA NAKUP VOLNE
Pri svojem obisku v Londonu se je razgovarjal zvezni kancler tudi o večjem kreditu, ki naj bi ga dale na razpolago angleške banke avstrijski tekstilni industriji za nakup volne. Na vladni seji dne 17. junija je zvezni kancler sporočil, da je ta kredit v višini enega milijona funtov šterlingov odobren za čas šestih mesecev.
S tem posojilom bo znatno olajšan nakup surovin avstrijski tekstilni industriji, ki sama ne razpolaga s tako velikimi denarnimi vsotami, da bi si mogla v večji meri pravočasno nakupiti surovine. S tem pa bo omogočeno verjetno tudi zmanjšati brezposelnost, ki postaja zadnje čase v avstrijski tekstilni industriji vedno večja.
KRATKE VESTI
Ameriški visoki komisar in veleposlanik na Dunaju, \Valter J. Donnelly, je pred ameriškim senatom govoril o avstrijskih zadevah. Poslanik se vrne te dni na Dunaj.
V	avstrijski Radgoni so uvedli preiskavo proti tamkajšnjemu poveljniku žandarmc-rije, ker je osumljen, da je bil v zvezi z jugoslovansko tajno policijo, kateri je verjetno izdajal nekatere uradne tajnosti.
Pri propagandnem poletu nad Krčiško dolino se je v bližini Svinca ponesrečilo jugoslovansko letalo. Pilot — Vasilij Orlov — je bil težko ranjen, spremljevalec Dimitrij Kunaver pa je kmalu po prevozu v bolnico umrl. Letalca sta se nameravala udeležiti letalskega mitinga v nedeljo popoldne v Celovcu, kjer je sodelovalo 7 jugoslovanskih športnih motornih in 5 jadralnih letal.
V	Miinchnu je umrl prejšnji četrtek mo-nakovski kardinal Mihael Faulhaber v starosti 83 let. Bil je kardinal od leta 1921, nadškof monakovski pa od leta 1917. Bil je znan po svojih odločnih nastopih proti nacistom in v letih 1918—1920 proti komunistom.
Prihodnji teden se sestanejo v Londonu zunanji ministri Združenih držav, Velike Britanije in Francije. Razpravljali bodo predvsem o odgovoru zapadnih sil na noto sovjetske vlade o zedinjenju Vzhodne in Zapadne Nemčije.
Belgijska poslanska zbornica je z veliko večino odobrila Sduununov načrt o zapad-no-evropski zvezi jeklarske in premogovne industrije. — Medtem je tudi italijanska poslanska zbornica odobrila ta načrt in so tako vse prizadete države ta načrt odobrile.
Italijanska poslanska zbornica je sprejela v načelu zakon, ki vsebuje določila za preprečenje neofašističnega gibanja.
Indijski ministrski predsednik Nehru je izjavil, da bo poizkušal doseči, da bi vsaj azijske države v slučaju tretje svetovne vojne ostale nevtralne, ker bodo tako rešile same sebe pa tudi ostali svet.
Uradnik brezžičnega brzojavnega urada britanskega zunanjega ministrstva, Willi-am Marshall, je obdolžen, da je izdajal uradne tajnosti tajniku sovjetskega poslaništva v Londonu Pavlu Kuznecovu.
Jugoslovansko finančno ministrstvo je sklenilo odpraviti omejitve pri izdajanju izvoznih in uvoznih dovoljenj za podržavljena podjetja. Tudi promet s tujimi plačilnimi sredstvi naj ne bi bil več omejen. Za omogočen j e prometa s svobodnimi devizami bodo poslovale devizne borze, vendar bo njih poslovanje pod nadzorstvom države.
Južnoameriška republika Venezuela je prekinila diplomatske zveze s Sovjetsko zvezo, ker sovjetska vlada ni hotela odpoklicati dveh sovjetskih diplomatov iz Caracasa (glavno mesto Venezuele), kakor je zahtevala to vlada Venezuele.
Japonsko glavno mesto Tokio šteje 7 milijonov in 835 tisoč prebivalcev in je tako tretje največje mesto na svetu (London, New York).
Tuniški bej (vladar) se je pritožil pri francoskem generalnem rezidentu v Tunisu, da je bil izvršen v vladarski palači poizkus zastrupitve njegovega sina in njegove hčerke.
V	argentinskih Andih v pokrajini San Juan je močan potres porušil skoraj 80 odstotkov vseh stanovanjskih hiš. Vse telefonske in brzojavne zveze z glavnim argentinskim mestom, z Buenos Airesom, so prekinjene.
Nad Beogradom je bila v ponedeljek zvečer silna nevihta. Vihar je podrl telefonske in brzojavne drogove, toča je razbila šipe v oknih, napravila pa je tudi veliko škodo na polju, v vinogradih in v sadovnjakih.
Politični teden
Po svetu...
Spomnimo se tokrat nekaj pobliže Koreje, saj bo prihodnje dni druga obletnica pričetka vojne na tem vzhodno-azijskcm polotoku.
Neke noči pred dvema letoma v drugi polovici junija so severno-korejske čete in oklopne enote vdrle čez 38. vzporednik v ozemlje Južne Koreje. Naletele so na slab odpor in so prodrle do Pusana.
Medtem je Organizacija združenih narodov obsodila Severno Korejo kot napadalko in poslala vojaško pomoč Južni Koreji. Amerikanci so prevzeli nase glavni delež in po dolgih bojih se je posrečilo komunistične sile vreči nazaj preko 38. vzporednika. Ko je že kazalo, da bo Severna Koreja dokončno premagana, so posegle v dogodke Mao-Tse-Tungove kitajske komunistične armade in slika se je spet obrnila. Bojna fronta se je ustalila nekako ob 38. vzporedniku in je tam že skoraj eno leto.
Ko so se pričeli pred dvema letoma prvi boji, je bilo na bojiščih na obeh straneh komaj nekaj divizij, danes si stoje nasproti milijonske armade. Korejska vojna je nedvomno največji in najusodnejši dogodek po drugi svetovni vojni, ki je povzročil gospodarske motnje v svobodnem svetu, nudil komunizmu mnogo propagandnega netiva in poglobil spor med Sovjeti in Združenimi narodi ter zavezniki. O napadalnosti komunizma ni mogoče dvomiti, nikjer pa ni rečeno, da napade za vsako ceno.
Do vdora severnokorejskih čet pa takrat vseeno ni prišlo tako nenadoma in nepričakovano. Komunistična vlada v Pjoeng-jangu in Rheejeva v Soeulu sta si že dolge mesece grozili, če so komunisti grožnje z organiziranim napadom uresničili, je krivda Rheejeve vlade v tem, ker je samo rožljala s sabljo, imela pa slabo vojsko in še slabšo državno upravo in gospodarstvo.
Težko je reči, v koliko drži, toda mnogi resni časopisi so v zadnjem času pisali, da je Rhee takrat hotel sam udariti, pa mu Amerikanci niso dopustili, dokler ga niso pozneje prišli reševat.
Zdaj bi pa po ustavi moralo njegovo vladanje v kratkem prenehati, ker mora parlament voliti novega predsednika. Na zadnjih volitvah pa je Sygman Rhee ostal v veliki manjšini. Dve tretjini naroda sta se izrekli proti njemu. Prav tako ima v parlamentu komaj eno tretjino pristašev. S svojo novo izvolitvijo verjetno ne more računati. Pred tedni je dal zapreti nekaj poslancev, ki so bili proti njegovi vladi. Potem je hotel parlament razpustiti in se poizkusiti dati izvoliti na splošnih volitvah, kar je protiustavno. V vse te stvari je posegla komisija UNO in ameriški vojaški poveljnik. Sygman Rhee je šel celo tako daleč, da je zagrozil, da bo umaknil južno-korejske čete z bojišča, če mu ne ugodijo v njegovih zahtevah. Spor še traja in žalostno je, da je oblastiželjnost enega človeka tudi med drugim dala povod korejski tragediji in po vsem videzu mu je tudi danes oblast na j višje.
' -	Po Evropi...
- Sovjetska vlada je zamenjala svoja vele-' poslanika v Washingtonu in Londonu. Prvi . namestnik zunanjega ministra Andrej Gro-f. miko je prestavljen v London, medtem ko
■	pojde londonski veleposlanik Zarubin v , Washington. Na splošno trdijo, da sta po-
■	leg Višinskega, ta dva najboljša sovjetska diplomata. Na Zapadu mnogo ugibajo, kakšne namene naj ima Moskva s to spre-
. membo. V glavnem soglašajo v tem, da ho-i čejo Sovjeti nov veter. Tu so zdaj mnenja deljena: ali naj bo to znak za mirnejše vreme ali pa nov poizkus zanetiti čim večja nesoglasja med zapadne velesile.
Prav v tem času se je oglasil spet vodja levega krila angleških laburistov, Bevan in se zavzel za sestanek štirih velesil in zatrdil, da bi sestanek uspel in da bi se vojna na Koreji končala, če bi zapadne velesile priznale komunistično Kitajsko in se odrekle čang-Kaj-šeku. To zadnje bi še nekako dišalo Francozom, ki itak na Koreji in na Kitajskem nimajo kaj iskati, skušali pa bi za protiuslugo pristaviti svoj indokineški lonček. Angleška vlada bo že mnogo manj prijazna taki rešitvi, Amerikanci pa o takih pogojih sploh slišati nočejo.
V Franciji je mirno
Tudi ponovni pozivi na generalno stav-ko za osvoboditev zaprtih komunističnih
voditeljev Duclos-ja in Stila niso imeli kaj uspeha. Pinay-eva vlada je odločna in ima dovolj večine v parlamentu.
„Mrtvi pas” med vzhodno in zapadno Ncmčjio
Medtem ko je življenje v Berlinu kot običajno, vzhodno-nemške oblasti grade vzdolž vse meje 10 metrov širok in z žičnimi ovirami zavarovan pas, v katerega nima nikdo pristopa. Ta pas gre skozi polja, gozdove, travnike in vasi. Ljudje se morajo izseliti in žrtvovati svoje domačije. Prišlo je do manjših uporov.
Po prestolicah držav Atlantske zveze potuje novi vrhovni poveljnik sil Atlantske zveze, general Ridgway, in pregleduje in nadzoruje vojaške enote.
Njegov prednik general Eisenhosver je posegel kot predsedniški kandidat republikanske stranke v volilni boj in v prihodnjih tednih se bo pokazalo, ali mu bo uspelo prehiteti senatorja Talt-a. Pri demokratih pa še ni prav nič jasno, kdo bo kandidiral.
... in pri nas v Avstriji
Prepir o korupciji še ni končan. Res je ostal to samo še prepir med obema strankama in prepir v časopisju, saj se prebivalstvo že komaj zanima za medsebojne ob-dolžitve in jih tudi ne vzame več popolnoma resno. Računa namreč s tem, da je sicer pri teh obdolžitvah gotovo nekaj resnice, da pa zaradi strankarskih razmer pri nas vsaka stranka nekaj pretirava. Taka je tudi pravda o poslovanju podržavljenih velebank: Creditanstalt in Landerbank.
Sbcialistčna stranka se je kar naenkrat spomnila, da ti dve velebanki ne poslujeta pravilno in da so tega nepravilnega poslovanja krivi generalni direktorji bank. K temu je bil še eden od teh direktorjev dolgo vrsto let najzvestejši pristaš socialistične stranke in je kot njen zaupnik dobil mesto generalnega direktorja. Ker pa ni v zadnjem času ugodil v celoti željam stranke, je postal kar preko noči nesposoben, nezanesljiv in korupcionist.
Medtem je pa najvišje razsodišče v državi (Rechnungshof) poslalo poslanski zbornici poročilo o poslovanju teh velebank. Iz poročila samega ni razvidno v celoti poslovanje teh denarnih zavodov in zato sedaj tudi vsaka obeh strank to poročilo razlaga po svoje. Medtem ko socialisti trdijo, da je poročilo najvišjega razsodišča najboljši dokaz za njihovo trditev o velikih nepravilnostih pri poslovanju, pa trdijo zagovorniki Č)VP — ki so istočasno tudi zagovorniki bank — da je to poročilo dokaz, da je bilo poslovanje popolnoma v redu. Sedaj ima poročilo v rokah poslanska zbornica in je stvar parlamenta, da razsodi, kdo ima prav.
Da pa te velebanke zaslužijo to ime in da njih poslovanje res ni malenkostno, moremo razvideti že samo iz tega, da je imela n. pr. Creditanstalt v letu 1951 kar šest milijonov različnih trgovskih poslov in da je znašal v tem letu promet te velebanke 172 milijard šilingov.
Prejšnji teden je v Celovcu zasedal deželni koroški zbor. Sprejel je soglasno več zakonskih predlogov. Tako zakon o var-stu narave, zakon o kinu in pa zakon o začetku šolske obveznosti. Po tem zakonu bodo mogli v jeseni vstopiti v šolo tudi otroci, hi bodo v tem letu do SI. decembra stari šest let. Razpravljali so v deželnem zboru nadalje tudi o predlogu kmetijskega odseka o pocenitvi tekočega goriva za kmetijstvo.
Kakor pa je že na Koroškem, morajo od časa do časa že zaradi same propagande nastopiti proti Slovencem v bolj ali manj prikriti obliki; to se je pokazalo tudi na tem zasedanju koroškega deželnega zbora. Deželni poslanci dr. Karisch, Ferlitsch in Sa-gaischek so stavili namreč na deželnega glavarja vprašanje zaradi podatkov ljudskega štetja. Gospodje nikakor ne morejo preboleti in razumeti, da osrednji statistični urad ni upošteval niti navodil okrajnih glavarstev niti želj nekaterih zelo odločilnih pri ČWP niti ne navodil koroškega deželnega glavarja samega. Vsi ti so namreč želeli na Koroškem poleg Nemcev in Slovencev predvsem še „Vindišarje” in razne mešanice med Nemci, Slovenci in „Vin-dišarji". Ker pa se to ni zgodilo, zahtevajo sedaj nekateri, naj bi deželni glavar naknadno zahteval popravek k uradnim podatkom ljudskega štetja.
Za pravice podjarmljenih
Dne 12. junija 1776 so podpisali v Willi-amsburgu v državi Virginia tedanji angleški naseljenci pod vodstvom Th. Jeffer-son-a izjavo neodvisnosti. Sicer je takrat Angleži niso hoteli priznati, vendar pa je ta izjava bila podlaga poznejših Združenih držav Severne Amerike.
Dne 12. junija leta 1952 pa so podpisali v istem mestu v Virginiji zastopniki deseterih držav, kjer vlada komunizem, izjavo o vzpostavitvi politične neodvisnosti in osebne svobode v teh državah. Kakor se je imenovala izjava iz leta 1776 Virginia Bill ob Rights (izjava o pravicah) tako se tudi sedanja izjava imenuje podobno Bili o£ Right (izjava o pravicah) in se tudi besedilo sedanje izjave v glavnem naslanja na besedilo izjave iz leta 1776.
Williamsburško deklaracijo z dne 12. junija so podpisali zastopniki Albanije, Bolgarije, teško-slovaške, Estonske, jugosla-vije, Letonske, Litve, Madžarske, Poljske in Romunije.
Besedilo te izjave ugotavlja najpreje, da komunistične vlade zgoraj imenovanih držav teptajo svobodo in vsa človečanska načela. Obljubljale so socialne, gospodarske in človečanske reforme v teh državah, to pa je bila samo propaganda za varanje tamkajšnjega prebivalstva, kateremu so vsilili nato brezbožno, totalitarno, reakcio-
narno in imperialistično komunistično vladavino. Posledica tega je, da živijo prebivalci v teh deželah spet v suženjstvu kakor pred stoletjem.
Podpisniki izjave obljubljajo nato, da bodo delovali z vsemi silami v to, da se v te države spet povrne načelo svoboščin in pravijo:
„Človek in ne država je pravo merilo napredka. Odpravljeno mora biti preganjanje vere in Cerkve ter zapostavljanje zaradi verskega ali političnega prepričanja. — Zasebna lastnina mora biti spet vzpostavljena in kmet, ki zemljo obdeluje, mora biti lastnik te zemlje. V kmečke zadruge naj se država ne vmešava, ampak naj jih prepusti svobodnemu vodstvu kmetov. — Svobodne in neodvisne delavske organizacije naj varujejo pravice in koristi delavcev. — Po osvoboditvi se bodo narodi Srednje in Vzhodne Evrope združili v Združene države Evrope.”
Izjava konča z besedami: ..Obljubljamo, da bomo z božjo pomočjo in s pomočjo onih državljanov, ki danes trpijo pod komunističnim jarmom, skrbeli, da bodo te pravice in ta načela vnešena v ustave naših držav. Ta načela bodo nato ostala podlaga kulturnega življenja človeštva in bodo zagotavljala obstoj evropske civilizacije in blagostanje evropskih narodov.”
t Dr. Josip Abram
Dne 7. junija je v Trstu nenadoma umrl starosta slovenskih narodnih delavcev na Tržaškem, odvetnik dr. Josip Abram, ki je bil znan po svojem plemenitem značaju, po svoji skromnosti in požrtvovalnosti. Bil je vzor Slovenca, ki je vse svoje življenje tiho delal za svoj narod in njegov napredek.
Rojen je bil rajni Josip Abram v Trstu leta 1865, pravo je študiral na Dunaju, po pripravniški dobi pa je postal odvetnik v Trstu, kjer je izvrševal svoj poklic vestno in nesebično vse do svoje smrti.
Dr. Abram je v delu sodoživljal ves slovenski preporod na Tržaškem od leta 1890 naprej. Sodeloval je, ko so Slovenci v Trstu korakali od zmage do zmage, četudi dr. Abram ni bil aktiven politik, vendar je s svojim tihim, vztrajnim, podrobnim delom na šolskem, kulturnem in gospodarskem področju bistveno pripomogel do uspehov, ki so jih dosegali Slovenci.
Nad 50 let je bil predsednik tržaške po-
družnice Družbe Sv. Cirila in Metoda, takrat je bila zgrajena ponosna stavba slovenske narodne šole pri Sv. Jakobu v Trstu, ki je stala pol milijona zlatih kron. Pozneje je bil več let odbornik Tržaške posojilnice in hranilnice, ki je sezidala središče tržaškega slovenskega kulturnega življenja, Narodni dom. Nadalje je bil dr. Abram tudi še sotrudnik raznih drugih slovenskih društev in zavodov, bil je povsod, kjer je bilo treba resnega in vztrajnega dela. Bil je tudi prvi predsednik društva Slovenski pravnik. — Po drugi svetovni vojni se je dr. Abram v borbi za narodne pravice Slovencev na Tržaškem pridružil slovenskemu demokratskemu gibanju, ki je nastal na podlagi krščanskih načel kot odpor proti političnemu komunističnemu terorju.
Kot narodni delavec, ki je spoznal, da materializem razjeda pri vsakem narodu celice narodnega telesa, bo ostal dr. Abram vzgled vsem narodnim delavcem in bo ostal neizbrisno zapisan v zgodovino slovenskega naroda.
Brazilsko pismo
(L nadaljevanje)
Zarotniki naj bi kupili orožje. Toda komaj so možje prišli v Rio, hop, ga že drže guvernerjevi biriči. Bil je v zavezi izdajalec, kot se to od nekdaj že dogaja v takih primerih, ki je za dober denar stvar izdal guvernerju. Po sodni razpravi, ki je končala s smrtno obsodbo, si je ves narod in tudi cerkvena gosposka prizadevala rešiti Tira-denta. Toda kraljica Marija, ki sicer ni bila posebno trdne glave, je obsodbo potrdila in Tiradentes je bil 21. aprila 1792 v Rio obešen. Nato, ko je bilo že dovolj strahu za narod v Rio, so ga razčetverili ter tako razsekano truplo privezali na voz z glavo k tlom ter ga vlekli vso pot od Ria v Ouro Preto. Da so mu pri tej poli pač izbili vse zobe iz čeljusti (kar pomeni tira dentes), si lahko vsak predstavlja, saj včasih še sedaj meni šklepetajo, ko se po modemih cestah z avtom vozim. Mučeniška smrt pa je moža napravila za narodnega junaka in misel za osvobojenje izpod tujega jarma ni več zamrla. Trideset let navrh se je dežela otresla portugalskega jarma ter oklicala svojo neodvisnost. Tiraclentes pa bo slovel kot narodni junak še v bodoče, prav gotovo vse dotlej, dokler bodo ljudje ta dan praznovali brez dela in dobivali plačo kot da bi delali. Tudi meni prav pride, sicer bi tegale pisma danes ne pričel pisati.
Ker smo ravno pri Portugalcih (ne pri vinu, ki ga pri nas imenujejo portugalka in ki ga je naša mama rada pokusila pol kozarca), naj omenim, da sedaj razmerje med obema deželama to in onkraj oceana ni sovražno. Prav nasprotno: zlasti kulturne zveze so trdnejše kot s katerokoli drugo deželo. Vseljevanje Portugalcev v Brazilijo
je dovoljeno in praktično ni omejitev. Tudi trgovski promet je dobro razvit. Sardine, ki jih uvažamo od tam, zalivamo s pristnimi portugalskimi vini iz Porta, 60 do 70 Crs. (okrajšava za Cruceiros, ki je enota za brazilski denar). Dober ljutomerčan pa se dobi v Rio za 36 Crs. steklenica (to je 7 del.). V Sent Pavlu pa sem o božiču pil naš pristni rizling, moram pa reči da je bil za tukajšnjo klimo malo preveč žveplan. Tu kupimo raje vsako stvar posebej: vino v steklenicah, žveplo pa v kosih ali pa v prahu, če je treba zmešati, že tukaj sami napravimo.
Da smo postali bolj pomembna dežela, naj vam bo dokaz že to, da nismo še šli v Korejo niti v Atlantsko zvezo. Vse to pa nas nič ne ovira, da ne bi sprejeli denarja, če nam ga kdo ponuja. Kakor ste bili tam deležni Marshallove pomoči, tako pa nam grozi taka pomoč iz točke 4. Trumanovega programa, to je pomoč gospodarsko manj razvitim deželam. Ustanovili smo že mešano gospodarsko komisijo, ki pretresa vsa važna gospodarska vprašanja. Mislim, da nam grozi, če sem prav bral, pomoč kakih 500 milijonov dolarjev. Kako bomo denar porabili, to naj vas ne bo skrb. Imamo vseh vrst strokovnjake v deželi in tudi take, ki znajo porabiti denar. Sicer pa, če naj po pravici povem, bo s tem denarjem le spet povrnjen del previsokih dobičkov, ki jih imajo ameriške firme v tej deželi. Ni mi treba posebej omenjati, da so se tu najprej etablirale predvsem tiste industrije i ameriškim kapitalom, ki najprej in največ dobička prinašajo, to so živilske stroke ter luksuzne industrije.
(Nadaljevanje sledi
časopisi so v zadnjem času prinesli kratka poročila, nekateri tudi malo daljše opise o Mednarodnem evharističnem kongresu na španskem, v Barceloni. Nekateri časopisi so ta zgodovinski dogodek tudi prezrli, drugi pa so ga izrabili v svojem sovraštvu proti vsemu, kar je katoliškega in božjega, da so spet mogli napasti katoliško Cerkev in sv. očeta.
V resnici pa je bil kongres v Barceloni ena največjih in najveličastnejših prireditev zadnjih desetih let.
Evharistične kongrese prireja katoliška Cerkev že od leta 1881 vsako drugo leto. Prva in druga svetovna vojna sta vrsto kongresov za več let pretrgali. Tako je bil zadnji Svetovni evharistični kongres leta 1938 v Budimpešti na Madžarskem, kjer je bil papežev zastopnik takratni kardinal Evgenij Pacelli, sedanji papež Pij XII. Od tedaj je minulo 14 let. '
Najbolj globok in izredno zanimiv je bil studijski del kongresa. Ta je obsegal nad sto čudovito lepih in izčrpnih predavanj, ki so se večinoma vršila v prekrasnih avlah barcelonske univerze.
Med kongresom samim je bil gotovo najbolj učinkovit vtis, ko se je v noči 29. maja zbralo na ogromnem trgu Pija XII. okoli 250.000 mož in fantov, ki so v čarobni južni noči vsi kot eden opravljali skupno molitev med kardinalovb sv.; mašo. Najveličastnejši je bil trenutek evharističnega obeda. K oltarju so pristopili državni mi-
Predstavnik Slovencev moli v slovenščini ra mir v svoji domovini
nistri, generali in mnogi drugi najodličnejši predstavniki javnega življenja in prejeli sv. obhajilo. Istočasno je kakih tristo duhovnikov poneslo posvečene hostije med množico mož in fantov. Neizbrisen vtis! Stotisoče obhajil! In tako je bilo tudi po vseh stoterih cerkvah milijonskega velemesta dan za dnem.
Nepozabno bo ostalo vsakemu udeležencu tudi mašniško posvečenje v velikanskem
u HajmpŠamA
v svoji deželi. Med drugimi je zadonela tudi prošnja v slovenskem, hrvaškem, češkem, poljskem, slovaškem in ukrajinskem jeziku.

stadionu na hribu Montjuich. V areni je bilo postavljenih 20 oltarjev. Pri vsakem je bila istočasno škofovska maša in posvečevanje. Tisoč dijakonov iz vseh delov sveta je prejelo zakrament mašništva. Se v sanjah bi ši ne bilo mogoče pričarati pred oči tako veličastne slike.
Pretresljiva je bila skupna sv. maša za
preganjano Cerkev, za Cerkev v molku, za preganjane brate v verigah in ječah. Na stotisoče navzočih je goreče molilo za one dežele in narode, ki ječe pod težo komunističnega nasilja in je tam Cerkev prisiljena k molku. Ti narodi so imeli še posebno molitveno prireditev, kjer so vsi, vsak v svojem jeziku, opravili javno molitev za mir
Pogled na skupino udeležencev kongresa v trenutku, ko molijo predstavniki posameznih narodov za Cerkev v molku.
Kongres so poživljale in vsebinsko poglabljale tudi številne razstave in religiozne igre.
Vrhunec kongresa je bil na binkoštno nedeljo. Dopoldne je papežev legat opravil pontifikalno sv. mašo, pri kateri je bilo navzočih do dva milijona ljudi. Velikanski trg, ki meri počez nekako 4 km, ni mogel sprejeti vseh množic 56 narodov vsega sveta, ki so hotele opraviti skupno molitev za mir na svetu, še večja stiska je bila zvečer pri zaključni procesiji. Nepregledne množice so se zbirale že celo popoldne ob cestah, ki so bile določene za procesijo. Ob 6. uri zvečer so pripeljali tri metre visoko, znamenito monštranco iz Toleda, imenovano »najdragocenejši biser krščanstva”. Vanjo so položili sv. Hostijo in procesija se je začela. V procesiji so šli samo zastopniki narodov in društev ter nešteti odličniki in predstavniki oblasti. Vsi drugi pa so se zvrstili v špalir ob ulicah in na trgu. Še tako je šla procesija tri dobre ure, čeprav je stopalo v nji po 12 ljudi vštric. Sredino procesije je tvorilo do osem tisoč duhovnikov, predstavnikov vseh redov, 500 škofov iz dežel vsega sveta, 18 kardinalov in voz z Najsvetejšim. V procesiji je bila tudi celotna španska vlada z generalom Frankom. Po končani procesiji je po radiu spregovoril papež in v lepem španskem jeziku še enkrat poudaril glavne misli kongresa ter podelil vsemu svetu blagoslov.
Kdorkoli je bil na tem veličastnem kongresu, je odnesel s seboj neizbrisne vtise o španski deželi in njenih čudovitih, gostoljubnih in globokovernih prebivalcih. Po-
jjiimmiMiimmiimtiiiiimiiiiiiiiiHiuniiiiiimiitiimHiiiiiiiiiiiimimmiiiiiiminiMimiiiiuiiiitiiMiiiiiiiiHiuiniiiimiiiimiiiiimimniiiiiiiimmii
I	I
I	MATI DOMOVINA BOG	I
I	.	.	' .	1 i
je geslo, pod katerim obiskuje oktet »Slavček” kraje slovenske Koroške
E	js
|	s svojo pesmijo.
Dne 22. junija ob 11. uri v Železni Kapli.
TJ
vrrr..
Dne 22. junija ob 3. uri popoldne v Globasnici pri šoštarju. Dne 22. junija ob 8. uri zvečer v Šmihelu pri Šercerju.
Dne 29. junija ob 8. uri zvečer v št. Janžu v Rožu pri Tišlarju.
I
Da bi pesem »Slavčka” vnela vsa srca za vzvišene ideale, žele pevci in vse
vabijo k obilni udeležbi.
1
iiiiiiimmiiiiMMiimimiiiMiimimmiiiiiHiiHiumiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiimiiiHimiiiininiitmimiiminmmiiiiiiiiinmiiiiiiimiiMiiiiimtmii
Del slovenske skupine na
kongresu	' 1 v <
zabiti ne bo mogel ogromnega, skoraj dvo-milijonskega obmorskega velemesta, saj štejejo Barcelono upravičeno med najlepša mesta na svetu. — Vsem bo ostala v duši neomajna vera v sveto vesoljno Kristusovo Cerkev, ki edina more povezati vse najrazličnejše narode vseh jezikov, vseh kultur in vsega sveta v eno družino, kjer naj ljubezen premosti vse prepade in vse razlike ter ustanovi trajen mir.
Karel Mauser:	a	^ *
jamah
(11. nadaljevanje)
»Jezik ima Grogorjev dolg," je rekla Barbara. »Vse bi rad komandiral, kar je prišel od vojakov.”
Potlej so vsi trije odšli proti vasi. Tedaj je Mohor-jevka že raznesla novico, da sta se Grogorjev in Rakarjev med potjo usekala. In bil je Rakarjev hujši. Tudi Gorjanov je slišal to novico. Pa je molčal. Naj se Grogorjev zdaj sam pretepa za Rezo.
Rakarjev je z zlodjem. Seže tudi po nož, če vidi, da ne gre drugače. Naj se Nace kar sam bode z njim.
Grogorjevemu je večina ljudi privoščila sramoto. S pomodrelim očesom je hodil okrog in samo Reza ga je tolažila vsak večer.
Rakarjevemu pa je kar odleglo. Zdaj Reza vidi, da ni Grogorjev vse, pa čeprav je bil pri vojakih. Je Ra-karjeva pest hujša. Tudi Grogorjevo visokost položi ob tla.
Grogorjevka je opletala z jezikom kar je mogla. Jo je jedlo, da se je sinu tako izonegavilo. Nazadnje se je lotila še Rakarice. Sredi vasi sta se spopadli. Pa je bila Rakarica hujša. Grogorjevka je bila kakor furija.
»Svedrast ni kakor tvoj,” je vpila.
»Mahne pa hujše kakor tvoj počepek,” je sikala Rakarica.
Bog ve, če bi si ženski ne skočili v lase. Pa je pravi čas prišvedral Lojze, in ko ga je Grogorjevka zagledala, je kar prhnila proti bajti.
»Domov pojdite,” je zarežal nad materjo. »Kaj se pričkate s tako strgulo.”
Grogorjev je klel Gorjanovega, ki mu ni bil pripravljen več pomagati. Sam se Rakarjevega ni upal podsto-piti. Ga je že skusil.
Tudi Bavdežev sc je potuhnil. Sc mu je vtaknilo, ker
je Grogorjev hotel vsem komandirati, kakor da je kaj več kakor drugi. Pa je iz bajte.
V Petru se je po tistem pretepu čudno odprlo. Lojze mu je kar naravnost zabrusil, da bi se on moral potegniti za Barbaro. Pa jo je kar pocedil.
Petru ni šel iz misli Barbarin pogled. Kako je pogledala Lojza!
In še nekaj jc bilo, kar ga je jedlo. Lojze je zdaj spet na bajti, kar ga je Reza pustila, pa je bilo že vse tako lepo napravljeno.
In ta misel jc Petra grizla najhuje. Tako je imel že vse preračunano. Lojz bo vzel Rezo in odšel z bajte v Kranj. Bajta bi ostala njemu in Barbara bi se gotovo ne onegavila ga vzeti. Dve bajti bi imela. Eno bi lahko oddala kakšnemu goslaču v najem. Seve brez zemlje. Zemljo bi sama obdelovala.
Zdaj se je pa vse preobrnilo. Z Rezo ne bo nič. Stvar je že preveč zgodljana. Če bi se Reza unesla, se Grogorjev ne bo. Reze zdaj ne bo več spustil. Ze zavoljo jezikov ne.
Na drobno jezi Petra. Se zgodi, da včasih dolgo v noč ne more zaspati. Sedi v postelji in z odprtimi usti strmi v temo, dokler se mu slina ne pocedi na odejo.
Tako nenadoma je vse prišlo. Do zadnjega je bil prepričan, da mu bajta ne more uiti, zdaj je Lojze spet legel nanjo. Sicer nima z Barbaro še nobene besede, govorita pač kakor drugi. Nič več. Ona nič ne pokaže. Vseskozi je doma in pravi, da bo tudi čez zimo. Je prevzela nekaj šivanja. Da bo kapnil kakšen belič.
Petra grize. Da se ni z Rezo zbeleštralo, bi lepo mirno čakal. Ko bi se Lojze odtrgal od bajte, potlej šele bi ba-ral Barbaro, kako misli. Morda bi se ne kujala. Saj živela bi laže kakor doslej, ko mora garati kakor črna živina. Potlej bi ji ne bilo treba toliko. No, poleti že, pozimi bi pa lahko sedela v bajti.
Zdaj je vsega konec in čakati bo treba, če se morda Lojze zaleti kam drugam. Da bi se vsaj. Doma menda ne
bo tičal in sramota z Rezo ga žre. Nekaj bo moral napraviti. Grogorjevemu se ne bo dal.
Kakor je od začetka kazalo, da bodo raztrgane vezi z Rezo poravnale nasprotja v Rakarjevi bajti, je Peter vendar začutil, da se je napetost v bajti še povečala. Rakarica ni zinila ne bele ne črne. Toda Peter je videl, da je Lojze na razpotju.
Nekam se bo zaletel.
Ko bi našel pot k Barbari! Sama je prišla misel. Petru se je zdela nora in nemogoča. Nič nima z njo. Da se je tisto zgodilo, je bilo res nerodno. Lojze je branil Barbaro pred Gregorjevim. Pa saj ni nič takega rekel, da se jc bilo treba udariti. Lojze je tisto napravil samo iz maščevanja.
Barbara mu je bila vendarle hvaležna. S pogledom je to pokazala. Dobro se ji je zdelo. Peter kar ne more pozabiti tistega pogleda. Sicer ga Lojze takrat nemara še čutil ni, Petra je pa zbodel.
Potlej se je nekajkrati primerilo, da sta Barbaro v Kropo grede dohitela koj pod vasjo. Petra je žrlo. Saj je bila navadno Barbara na moč urna in je šla zgodaj od doma. Zdaj pa kakor da se prav nastavlja.
Peter se je mučil, da bi skril v sebi misel, ki ga je kar naprej peklila. Pred Lojzem ne sme pokazati, da mu je Barbara več kakor kakšna druga.
Barbara je pa kakor nalašč prijazna z Lojzem. Se k mari ni imela njegove švedravosti. Tudi Lojze se je ob Barbari spremenil. Kakor da tisto z Rezo ni bilo nič. Včasih jih je prav do Krope razdiral.
Peter sc je smejal z Barbaro vred. Pa bi najraje vzki-pal nad obema. Kar prerivalo se je po njem. Pa ni upal nobene ziniti. Zdaj sta spet oba na bajti.
Barbara se je po tistem, ko je Rakarjev Lojze obračunal z Grogorjevim, potegnila čudno vase. Peter se je sicer na zunaj delal tujega, v bajto ga skoraj ni bilo, tocla Barbara je morala videti, da v njem nekaj vre. Vre, pa ne more butniti na dan.
(Dalje prihodnjič)
Enakopravnost -zagotovilo miru
V zadnjem času — povod je bilo potova- ških Slovencev kot narodne manjšine v Av* nje avstrijskega zveznega kanclerja dr. ing. striji.
Leopolda Figla v Združene države — so pri-	Od teh člankov prinašamo danes dva naj-
nesli ameriški listi članke o življenju koro- značilnejša.
1. Slovenci v Avstriji
Pod gornjim naslovom — „Austria,s Slo-venes” — je bil objavljen članek v listu ..Cleveland Plain Dealer” v nedeljski številki z dne 18. maja 1952. List opozarja na ta svoj članek že na prvi strani pod značilnim naslovom „WOE.S of Austrian Slove-nes — GORJE avstrijskih Slovencev". Dnevnik ..Cleveland Plain Dealer” izhaja ob nedeljah v pol milijona izvodih in velja za enega izmed desetih ameriških dnevnikov, ki so najbolj vplivni. — Članek se v prevodu glasi:
Slovenci v Avstriji
Editor Plain Dealer — Sir: (Gospodu izdajatelju Plain Dealer): Nikdo ni vprašal avstrijskega zveznega kanclerja Leopolda Figla, ki obiskuje Združene države, kako postopajo z narodnimi manjšinami v Avstriji. Med temi manjšinami so koroški Slovenci, katerih je Okrog 120.000 in ki tvonjo kompaktno geografsko skupino na južnem Koroškem. Ti niso omenjeni v novem osnutku avstrijske mirovne pogodbe, ki so jo pred kratkim predložili zavezniki Sovjetom v odobritev.
Gospodu kanclerju Figlu bi pa rad postavil par vprašanj, ki naj ga opominjajo, da obvesti svojo vlado o tem, kako so Ame-rikanci zelo dobro poučeni o položaju slovenske manjšine in da so zaradi položaja te manjšine globoko vznemirjeni.
Avstrijska ustava je bila sprejeta 1. 1945 pod budnimi očmi zapadnih sil, ki so bile začetkoma na pravicah avstrijskih narodnih manjšin bolj zainteresirane kakor pa pozneje. Ta ustava, ki je zagotovila manjšinam enake pravice v vsakem oziru, predstavlja popoln demokratičen dokument. Prav pa bi bilo, če bi avstrijske oblasti upoštevale določila ustave, namesto da jih sabotirajo.
Tako na primer zagotavlja ustava koroškim Slovencem enakopravnost pri vzgoji, zagotavlja dvojezične ljudske šoje na pretežno slovenskem ozemlju in odgovarjajoče upoštevanje slovenščine na višjih šolah, slovensko učiteljišče, gimnazijo itd. — V 107 ljudskih šolah s 368 razredi pa je samo 47 učiteljev, ki so usposobljeni za dvojezični pouk (slovensko — nemški), ostali 147 pa so
2. Slovenci v
Pod gornjim naslovom — „Slovenes in Central Europe” — je bil objavljen na bin-koštno soboto, dne 31. maja 1952, članek v najbolj uvaževanem in najbolj razširjenem ameriškem dnevniku, „The New York Times". Članek se v prevodu glasi:
Pri reševanju tržaškega in avstrijskega vprašanja je treba zaščititi manjšino
Trst ne sme ostati zemlja nikogar, ki bi mu bila predmet prepira ali delitve med Italijo in Jugoslavijo. Trst je bistven del Srednje Evrope, njena stara in naravna luka. Edino-lc popolna izvedba zakonitega značaja Trsta kot svobodnega ozemlja bo v skladu s tem osnovnim dejstvom, bo zajamčila enake svoboščine in dobrobit vsemu ljudstvu tržaškega ozemlja in bo odpravila sedanjo napetost na tržaškem prostoru in okoli njega. Nedavne volitve v anglo-ame-riški coni tržaškega ozemlja so pokazale znatni porast glasov, tako slovenskih kot italijansko-govorečih, za samostojni Trst, prost tako italijanskega kot jugoslovanskega nadzorstva.
Tesno povezano s tržaškim vprašanjem je vprašanje Avstrije, saj so Trst zgradili narodi starega avstrijskega cesarstva kot njihov nujni izhod na morje. In prav kakor tržaško vprašanje je tudi avstrijsko vprašanje predolgo zavlačevano, le da je v avstrijskem primeru vzrok zavlačevanja sovjetska sabotaža.
Da bi obšle sovjetsko zaviranje, so tri za-padne sile pripravile takoimenovano okrajšano pogodbo za Avstrijo. Ako ta uspe, bo znaten del tržaškega srednjeevropskega zaledja urejen v dobrobit prizadetih dežel, Trsta samega in vse svobodne Evrope.
Toda osnutek okrajšane pogodbe za Avstrijo, enako besedilo londonskega spora-
samo na papirju označeni kot sposobni. Te šole obiskuje 14.000 učencev, katerih materinski jezik je večinoma slovenski. Samo 48 šol pa odgovarja določilom ustave, ostale pa so 100 odstotno nemške. Take so ljudske šole na pretežno slovenskem ozemlju.
Slovenci nimajo nobenega višjega učnega zavoda, n. pr. obrtne šole, učiteljišča itd., četudi jim je po ustavi vse to zagotovljeno. Skozi sedem let že se borijo voditelji koroških Slovencev pri oblasteh, da bi izposlovali to osnovno pravico vzgoje, toda doslej brez uspeha.
Zakaj tako nedemokratično ravnanje z narodno manjšino? Ali je mogoče le res, da gre nova republika po stopinjah pan-germanizma in nacistov pri germanizira-nju slovenskega naroda?
Prezident republike je pri svojem nedavnem obisku na Koroškem dejal:
..Avstrijci znajo ravnati s svojimi narodnimi manjšinami tako, da bi se Slovenci končno prostovoljno odrekli zahtevam po nargdni enakopravnosti.”
Ali morejo pomeniti te besede kaj drugega kakor pa sklep avstri jske vlade, da pospeši proces raznarodovanja, kakor hitro bi bilo konec zasedbe?
Nedvomno je, da nobeden demokratičen narod ne more priznati in dopustiti takega postopanja s svojo narodno manjšino, ne da bi s tem ogrožal svojo lastno eksistenco. Prejšnji prezident dr. Karel Renner je to tudi v celoti priznal in on je bil, ki je označil tako postopanje proti koroškim Slovencem kot nemogoče. („Eine Rechtsver-vveigerung, die sich kein Staat leisten kann.”) Danes je jasno, da je bilo njegovo svarilo govorjeno v veter.
To vse ni vznemirljivo samo za Slovence in njihove prijatelje, ampak tudi za vse Amerikance, ki so zainteresirani na razvoju demokracije v novi Avstriji.
Zato bi iskreno pozdravil, ako bi nas mogel gospod Figi prepričati, da ima njegova vlada trdno voljo izpolniti demokratične in človečanske obveznosti napram narodnim manjšinam, vključno koroške Slovence. D^piokracija more namreč uspevati le, ako veljajo za vse enake pravice in svobo-
v v •
seme.
Srednji Evropi
zuma o italijanski udeležbi pri upravi Trsta, ne vsebuje nikake določbe v zaščito slovenske narodne manjšine v Avstriji. V tej zvezi je potrebno zabeležiti obžalovanja vredno dejstvo, da so tem kulturno visoko razvitim miroljubnim (kor.) Slovencem zanikane osnovne kulturne pravice in gospodarske priložnosti, vključivši zelo zasluženi delež na Marshallovi pomoči za Avstrijo.
Avstrijsko-slovensko-tržaško ozemlje je morda najbolj občutljiv predel ob vsej dolžini železne zavese. Preprosta pravičnost in zapovedujoča potreba boljših medsebojnih odnošajev na tem prostoru zahtevata, da se v predlagano okrajšano pogodbo za Avstrijo vključi poštena in varna manjšinska določba.
Tito bo prisiljen iskati zaščito za Slovence v Avstriji, ako noče izgubiti tudi zadnji ostanek dobre volje v Republiki Sloveniji, ki je itak že vsa razburkana proti njegovemu zatiralnemu režimu. Tito ne more tvegati, da bi Stalin izrabil v svoj prid krivice, ki se delajo Slovencem v Asiriji in pa nezadovoljstvo Slovencev v Jugoslaviji.
Trst in Avstrija sta v preveč važnem predelu povojne Evrope, da bi rešitev teh dveh vprašanj smela biti manj kot najboljše, kar je mogoče doseči.
PREGOVORI
Ljubo doma — kdor ga ima.
Svoj dom je boljši od zlatega korca. Svoja hišica, svoja voljica.
Tuja šega — domača zbega.
Kdor svoje zameta, tujega ni vreden.
Med holandskimi Slovenci
čudno tesno je človeku pri srcu, ko po dolgi vožnji skozi tuji svet stopiš iz hropečega vlaka na trda tuja tla. Velik si, v letih zrel, pa bi rad, da bi ti nekdo ponudil roko in te kot mati dete vodil skozi neznani svet, po cestah in ulicah, med vrvežem ljudstva in vozil, med vpitjem neznanih jezikov in smehom tujih obrazov. Strah te je, na jok ti gre kot otroku, ki se je med procesijo slučajno materi iz rok izmaknil in med zmešnjavo nepoznanih obrazov išče materino oko.
Zadnja postaja. Cilj je dosežen, a grenki občutek skoraj nima prostora v dobrem srcu — saj v velikem svetu šele vidiš, da si v njem ubogi črviček. Domovina se je odmaknila v nedogled in v tuja tla se moraš zavrtati, črv, v zavesti: Tu je sedaj treba živeti in delati. Ta misel napolni glavo in v njej brni, ko korak bije v tlak: Dolžnost, dolžnost, dolžnost...
V tej skrbi na peronu zadnje postaje srečam gospoda Nandeta.
.'..Vem, vsakemu človeku, ki je obložen s križem doma ali na tujem, pošlje Bog Simona Cirenejca...
In šla sva skozi novi svet k holandskim Slovencem. Boječe sem stopila v hišo tu, v hišo tam — Dober dan, Bog daj, Bog sprejmi...! Oj ti Slovenci! Sami domači obrazi, domača govorica — vsa stanovanja slovenskih rudarjev so je polna in domačega se čutiš med njimi, ker so ohranili v polni meri vse slovenske navade: vernost, veselost, razigranost in vso obilico pristne gostoljubnosti. V Babilonu neznanih jezikov so spoznali pravo lepoto in milino materine besede, zato jo dajejo svojemu zarodu v vsej njeni zlati valuti.
Čudiš se, da v tem morju tujine in sile tujih narodnosti ni utonil mali čolniček, ki nosi v sebi teh par sto slovenskih družin. Tudi v Holandiji se zaletava v ta čolniček sovražno valovje in vetrovi mu niso naklonjeni in vendar — kaj jih rešuje iz nevarnosti potopjjenja? Pa poglejmo, kaj —:
Prvič ljubezen do domovine in materine besede. Saj je znano, da ljubezen vse premore. Drugič zvestoba veri očetov, tretjič medsebojna povezanost v organizacijah — v društvu sv. Barbare in v pevskih društvih. In četrtič bi pribili, da jih rešuje in daje vedno novih sil požrtvovalnost in delavnost posameznikov, skupnosti in — posebej je treba tudi poudariti — požrtvovalnost, delavnost in idealizem njihovega voditelja.
Le škoda, da so se od slovenske skupnosti tudi v Holandiji nekateri odcepili v posebno strugo, v kateri voda bolj stoji kakor pa teče in je za to poskrbela kratkovidna politika onih, ki za te uboge izseljence še nikdar niso res kaj prida storili. In ti odcepljeni bratje in sestre stojijo sedaj daleč od bandera sv. Barbare in nočejo slišati ne „Zvona in zvončka” ne „Škrjančka” in ne „Glasu iz domovine” (tako se namreč imenujejo pevski zbori) in to v lastno škodo. Ja, kratkovidna politika izvršuje „veliko” delo, ko seka rane v materino narodno telo.
In prav tile pevski zbori so skupni organizaciji pljuča, da zdravo diha v tem duš-Ijivem zraku že desetletja. Slovenska pesem je preplavila kraje holandskega Limburga in oglaša se res kot zvon in škrjanček in glas domovine zi cerkva in odrov, iz hiš in dobrovoljne družbe na cestah izletov. Če poslušaš mimogrede po gostilnah v muziki dolgočasne „tam tam in drrrrrdram šla-gerje”, se vmes oglasi — kot glas škrjanca med truščem kričečih vrabcev — slovenska pesem.
Holandci zelo radi poslušajo slovensko pesem. Poslušajo jo pri slovenski maši, slovenskih šmarnicah in na prireditvah. Rekel je neki Holandec iz višjih krogov v slovenski družbi tole: ..Strah me je pred Slovani, vaša je bodočnost, ker imate res kulturo, imate močno tradicijo in pesem — mi pa se pitamo s športom in šlagerji, ki ne nosijo kulture in ne vzgajajo naroda.” — Kdorkoli od tujcev posluša petje slovenskih pevskih zborov, Slovence tudi vzljubi. Te zbore vodi zelo zmožni pevovodja, ki pa se prišteva kar k Slovencem, čudim se, da je tako znal spoznati dušo, kajti njena mc-ra je v globini naše pesmi in melodije. Vsi zbori so že na visoki stopnji izvežbanosti in sedaj se z mešanimi zbori že dobro kosa moški zbor in nov fantovski kvartet, ki zapojejo kot fantje na vasi. Nekaj posebnega so harmonikarji, kar cel zbor jih je, pa so celi umetniki v tehniki, klarineti jim pomagajo, pridruži se jim še moški troglas (ne vem pravega izraza) - ali sopran in alt —
kar pač pesem zahteva. Zbore najmlajših vodijo dekleta, ki so tudi pravi muzikusi in tudi vešče voditeljice mladinske organizacije. Hej! Fini, Mija, Čili, Mici in Angela — vsa čast Vam! Jaz pa pozivam naša koroška dekleta, naj vam sledijo v delu za mladi rod! Naj zatožim še orkester: Piano, dve harmoniki, gitare in banju (le na Joškota s klarinetom še čakajo). Ta orkester je naš najmlajši otrok kraljice „muzike” in tako poskočen in v ritmu dovršen, da bi se lahko postavil na koncertih. Za slovensko prireditev je kakor „sol v župco”. Kar pete ti vzdigne; ko zagodejo venček naših, čutiš, kako ti poganjajo peroti in te nesejo valovi melodije iz tujine:
Na zeleno štajersko, kjer ljubce so tri, na Kranjsko, Koroško, kjer ajda zori.
Na blejsko jezero, kjer plava čolnič, k okencu s cvetjem, kjer sanja deklič.
V	triglavske vrhove, tam sonce žari,
na dravske bregove, kjer val se peni.
čez gmajnico v paš kjer vriska pastir, . na izaro naše — tam božji je mir.
V	očetovo hišico ti gre po slovo, položi te v zibelko -zasanjaš sladko.
In v senco te zvabi pod lipico, v gaj.
Tam srce pozabi, da mora nazaj...
Moje prvo delo, ki mi ga je dal g. voditelj, g. Nande, so bili šopki nageljnov, rož-mafma in roženkravta (koroške korenine). Osemnajst sem jih navezala, za osemnajst ■deklet, ki so jih pripele na prsi dne 4. maj-nika, ko so bile v narodnih nošah kot častna straža ob priliki slovesnosti postavitve Marije Pomagaj na njen stalni oltar.
In tisti dan se je pred cerkvijo v Heerlcr* hcide, kjer je v njeni senci grob pokojnega patra Teotima, očeta holandskih Slovencev, zbirala množica Slovencev iz vseh krajev Limburga. Lep je bil sprevod. Marijino podobo so nosili fantje, spremljale so jo belo oblečene deklice in narodne naše Gorenjk, Rožank in še Podjunčank (saj sem prinesla s seboj skrinjo jančic na bavde, pisane av-bice in Židane hadrce, veliko holandskih deklet pa ima že svoje, novo krojene noše).
Po maši zadušnici (60. dan smrti patra Teotima) so naši rudarji Marijino podobo slovesno pritrdili na zid. Ljudstvo je med prepevanjem Marijinih pesmi obdalo oltar s cvetjem in prižgalo pred njim gredo lučic. Odkrili so obenem pod oltarjem spominsko ploščo p. Teotima.
Tukaj, na holandskih Brezjah, kličejo rudarji in njihove družine k Mariji po pomoči v stiski in potrebi, v sajastih i* sončnih dneh. In ne bo zastonj »Marija Pomagaj” - v veliki cerkvi holandskega Limburga.
Milka.
Korotanska
Drava, Dravski te pozdravlja kakor otrok, mamico, veš, da ti si vir ari zdravja s svojo skrivno pesmico?
Melodijo jaz poslušam, ki šušljaš jo venomer, razumeti jo poskušam, zjutraj, poldne in zvečer.
In ponoči mislim včasih, da sem govor tvoj spoznal... Poješ o pradedih naših, ki jih videl je tvoj val...
Zašumiš tedaj otožno, se spominjaš prejšnjih dni... čas hiti in šele pozno, sen zatisne mi oči...
Dravski.
Števlika 25 — Stran 5
•* M
n nas m ncmkem
stilničarji v Tinjah, da bo to poživilo tudi tujski promet v Tinjah in da bodo tu pustili tujci nekaj denarja.
Ne vemo, koliko je na vsem tem resnice in tudi ne vemo, v koliko se bo pričakovanje uresničilo. Vemo pa, da je za tujski promet potrebna najpreje dobra postrežba, ki postreže vsakemu, pa tudi če bi govoril — slovensko. Tako pa se je zgodilo prejšnjo nedeljo pri nas, da je prišel tujec v gostilno v Tinjah. Bilo je po glavni maši, domačini so prihajali v gostilno in tujec je z njimi govoril slovensko. To pa je bilo natakarici že preveč. Kam pa pridemo, če bodo že tujci govorili slovensko! Zato jih je treba kaznovati. In kazen je bila v tem, da natakarica tujcu ni hotela postreči.
Ako bodo pri nas tako razumevali tujski promet, je gotovo, da. jim ne bo pomagal ne novi most ne nova avtomobilska cesta in še marsikaj drugega ne. K pospeševanju tujskega prometa spada pač v prvi vrsti prijaznost gostilniškega osobja, ki se ne ozira prav nič na to, kako kdo govori. Razen tega pa ne moremo razumeti, kako bi mogli imeti v Tinjah take nameščence, ki ne bi razumeli tujca, ako govori slovensko.
ŠKOCIJAN (Mladinski dan)
Mogoče se bo komu čudno zdelo, ko bo bral ta naslov, če bi pa bil v nedeljo, dne 8. junija, pri nas v Skocijanu in videl tako veliko množico mladine zbrane, bi se nič ne čudil.
Na skromno povabilo, ki je bilo v „Ted-niku” in v „Nedelji", se je odzvalo veliko fantov in deklet ne samo iz okoliških fara: št. Vida, Kamena, Dobrle vasi in Žitarc vasi. Ti vsako leto prihajajo na ta dan k nam s procesijami. Videl si tudi romarje iz drugih fara, kot Kazaz, št. Lipša, da celo iz Šmihela so bili nekateri. Zato se ni čuditi, da je bila ob 9. uri naša cerkev nabito polna samo fantov in deklet. Med mašo je bilo ljudsko petje. Vse je pelo. S tem je veliko povedano. „Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz med njimi”, pravi 'Kristus, pri nas pa je bilo toliko src združenih v skupni pobožnosti ob oltarju pri sveti daritvi, zato se je zlasti poznalo to v lepem petju. Med mašo je imel nagovor na mlade kristjane č. g. Kašelj. V lepih in izklesanih besedah je poudarjal vzvišenost kristjana in svobode božjih otrok. Vsem je šla njegova beseda do srca.
rija, skoz življenje voditi srečno znaš .. ki so jo peli ob zaključku igre, veljala je pa za vse, kot je rekla Metka v igri: „Saj veš, Janez, mlad človek potrebuje pomoči in varstva Marijinega'.” In to je življenjska resnica.
Vsi, ki smo odhajali, bi si še želeli kaj takega videti. Vsem, ki so kaj doprinesli k temu dnevu, prisrčen Bog plačaj.
RADIŠE
(f Andrej Lausegger)
Tik pred veliko nočjo se je raznesla novica, da je moral v celovško bolnico Pistotnik in da je njegovo stanje nevarno. Bil je operiran, pa tudi po operaciji mu ni odleglo. Rak je napadel njegova pljuča in je v kratkem času uničil tega krepkega in na zunaj cvetočega mladega kmeta.
še zadnji njegovi želji so ustregli zdravniki, ko je prosil, da bi smel iti domov pa Radiše, da bi čul zvonenje novih zvonov. Saj se je s tako vnemo in s tako ljubeznijo trudil za nabavo navih farnih zvonov. Prišel je domov, z njim tudi njegova svakinja, bolniška sestra v deželni bolnici, da mu je stregla. Pri šmarnični pobožnosti smo vsi molili za njegovo zdravje. Toda Bog je sklenil drugače in ga je na binkošt-no soboto poklical k sebi. Vsa družina, domači dušni pastir in sosedi so bili ob njem, ko se je poslavljal od nas in kar nismo mogli verjeti, da ni več med živimi, ko pa je bil še pred kratkim tako zdrav in šele 46 let star.
Žena in otroci pogrešajo dobrega in skrbnega očeta, saj je rajnemu bil dom vse. Ko je po vojni prišel domov, je začel obnavljati hišo, skedenj in hlev. Hitel je kakor bi slutil, da se mudi in da je le še malo časa na razpolago. Obnovljeni dom in gospodarsko poslopje pričata o njegovi dejavnosti in veliki ljubezni do doma.
Bil je pokojni vzgleden krščanski oče. Sam je zahajal redno v cerkev in k sv. obhajilu. Nedelja je bil res Gospodov dan za njega in vso družino, skrbel je, da so bili tudi otroci redno pri božji službi in pri sv. zakramentih. Bil je naročnik ..Nedelje” mesečnika „Vera in dom” ter »Našega tednika”. Dobro se je zavedal, da danes dober Slovenec in katoličan ne more več izhajati brez dobrega tiska.
Bog mu je dal lep, močan glas, sijajen
POCENI RAZPRODAJA radi preselitve v trgovini z usnjarskimi izdelki
MARKETZ & SEREINIG
CELOVEC — KLAGENFURT, Paradaiserg 7 (Burgeckc)
CELOVEC
Nedeljska služba božja je v poletnem času vsako nedeljo ob 8. uri, na praznik presv. Rcšnjega Telesa ob 7. uri v slovenski cerkvi v Priesterhausgassc.
Popoldanska pobožnost je ob nedeljah in praznikih ob pol 8. uri zvečer.
CELOVEC (Prosvetni večer)
Zadnjo soboto so se celovški Slovenci zopet zbrali na prosvetnem večeru v Mohorjevi hiši. Tokrat je zapel oktet »Slavček” vrsto narodnih in umetnih pesmi in smo bili ubranega petja izredno veseli.
Barvne slike nam je pokazal g. Vinko Zaletel in sicer iz krajev dogajanj Miklove Zale in nismo se mogli dovolj načuditi, da se je fotografu posrečilo barvitost narave tako zadeti, kakor to dostikrat sami v naravi ne opazimo. Izbiranje motivov in to v trenutku najlepšega sončnega osvetljenja, pa je umetnost zase. G. Zaletel je s svojimi slikami pokazal, da to mojstrsko razume.
V	jeseni pa bomo z rednimi prosvetnimi večeri nadaljevali in v poletnem času za to pripravili gradivo.
SV. HEMA - ROZALIJA
Na praznik presvete Trojice smo obhajali pri Sv. Hemi-Rozaliji mladinski dan. Od vseh strani Podjune so priromali fantje in dekleta, četudi jih je že sredi pota veliko zavrnilo slabo vreme. Kljub močnemu deževanju pa se nas je zbralo še okrog 600 mladih junakov, ki se nismo bali, da bi se raztopili na dežju, četudi nas je med potom precej močilo, smo pa bili toliko bolj ponosni na svojo korajžo, ko smo prišli do cilja.
Najpreje je bil v cerkvi pozdrav doma-čega gospoda župnika. Nato pa so imeli g. dekan Zechner slovesno sv. mašo z lepo pridigo za mladino. V lepem nagovoru so nam č. g. kaplan iz Železne Kaple pokazali nekaj sovražnikov, ki morijo dušo in telo mladine.
Medtem je že nehalo deževati in še celo sonce se je prikazalo izza oblakov, ko smo se zbrali na prostem pod staro lipo. Tu nam je govoril odgovorni urednik »Našega tedmta”, Albert Sadjak. V lepih besedah nam je opisal spomlad človeškega življenja, lepoto in težave mladega človeka ter dolžnosti katoliške mladine v javnem in zasebnem življenju.
Predno smo se razšli, smo zapeli našo narodno »Nmav čez izaro”, ki je donela mogočno iz mladih grl. Melodija lepe pesmi se je polagoma izgubljala v gorah in nižinah naše lepe Podjune. Pred odhodom smo se seveda še slikali, nato pa smo se zadovoljni in navdušeni za lepo delo razšli na svoje domove.
R.P.
ŽITARA VAS
Zopet se je nabralo nekaj novic, ki jih htoramo sporočiti javnosti. — Pred nedavnim smo v Prosvetnem domu pri Rutarju obhajali prvo svatbo. Kako lepo se je podalo, da-je predsednica SPD »Trta” v Zita-ri vasi, nevesta Matilda Piccj, kot voditeljica prosvete v Zitari vasi s svojo hojsetjo otvorila Prosvetni dom tudi za razne veselice in družabne prireditve. Poročila se je Matilda z Gregorjem Fido. Tako je dobila Kopančeva hiša spet mladega in pridnega ter krščanskega gospodarja. Prejšnja posestnika sta umrla v izseljeništvu v Rawens-briicku. Izseljena sta bila, ker nista hotela zatajiti svojega slovenskega materinega jezika.
Novemu paru želimo mnogo sreče in obilo božjega blagoslova!
SPD »Trta” ima na novo poslikan oder, ki je gotovo eden naj lepših društvenih odrov v Podjuni. Oder je slikal naš domači slikar Jerina, ki je naslikal v Sloveniji že veliko'število odrov. Kdor pride v Žita-ro vas, naj se oglasi pri g. Rutarju, ki mu bo pokazal rad nove slikarije ter mu bo še kaj več mogel povedati o našem izvrstnem slikarju.
V	kratkem — upamo — bomo začeli z obnovo slikarij v naši cerkvi. Dne 16. junija je bila zaradi tega pri nas komisija. Več in bolj natančno o tem pa bomo v kratkem poročali.
Hud udarec je bil za naš okoliš, ko je papirnica na Reberci pred kratkim odpustila iz službe okrog sto delavcev, je pa nevarnost, da bo še več odpuščenih, čutili bodo to vsi prebivalci, posebno še trgovci in gostilničarji.
TINJE
Preko Drave pri Tinjah so zgradili nov most. Od glavne ceste do Klopinjskega jezera — tako upajo v Tinjah — bodo uredili avtomobilsko cesto. In še to upajo go-
Kar prehitro je minila služba božja. V srcih pa je še odmeval refren pesmi, ki smo jo peli med mašo:
Kristus kraljuj, Kristus zmaguj, v hostiji sveti nam gospoduj!
Po službi božji smo se malo ogledali po kramah in vasi ter lepi okolici, nato smo se pa udeležili zunanje proslave, ki je bila na župnijskem skednju.
Takoj ko se je končala božja služba, se je napolnil obširni prostor na skednju s številnimi gledalci. Najprej so nas pozdravili pevci iz St. Vida. »Ti pa znajo”, smo rekli in smo jim »fejst” zaploskali. Nato je č. g. Kašelj povzel besedo in poudaril, da je bila to stara navada, da so od božje službe šli vemiki k pošteni in veseli zabavi in to hoče tudi tokrat mladina pokazati. Spet so nam zapeli nekaj pesmi Sentvidčani. Kar naprej bi jih poslušali, tako ubrano so peli.
Za tem so zarajala dekleta iz Kamena in Skocijana po melodijah narodnih pesmi, nakar so zaigrali igralci farne mladine iz Skocijana igro »Pri kapelici”. Vsi so rešili izredno dobro svoje vloge. Zlasti Metka, Liza, Repar, Jurček in Janez; klepetulje Jere seveda ne smemo izvzeti. Pa kaj bi ocenjevali vsakega posameznika! Igro sestavljajo vsi in vsi so reševali svoje vloge lepo življenjsko, vsak je doprinesel svoj trud in žrtev k skupni dobri stvari. Med odmori so nam peli spet naše lepe pesmi Sentvidčani. Se sami nismo vedeli, kdaj sta minili dve urici. Ob pol dveh je bilo vsega konec. Z veseljem smo odhajali iz skednja. V ušesih nam je še donela pesem: »Ma-
bas. Že s 16. letom je postal cerkveni pevec in skozi 30 let je vneto pel Bogu čast in slavo. Zato sta se tudi pri pogrebu poslovila od njega moški in mešani zbor s štirimi pesmimi. Besedilo pesmi nam razodeva, kaj so čutili pevci, ko so se s pesmijo poslavljali od svojega prijatelja.
»Slovo nam bridke seka rane, solze rosijo nam oči, oj z Bogom, drago srce ti!
Poljana toži, polje plaka, utihnil je zeleni gaj, gore zastrle so si lice, ker več ne vrneš se nazaj.
Prijateljem ob grobu zbranim v oči nam silijo solze, zaman si vzbujamo spomine, brezupne naše so želje.
Počivaj mirno, sladko spavaj, saj kmalu snidemo se vsi nad zvezdami, v poljanah večnih, kjer ni gorja in ni skrbi.
Iz ljubezni in hvaležnosti so umrlemu vsa družina in pevci posvetili ter darovali najlepše darilo. Pri pogrebni sv. maši so vsi prejeli in zanj darovali sv. obhajilo. To je bil gotovo najlepši šopek in dar, ki ga je bil pokojni najbolj vesel.
Bil je rajni Andrej najboljši sosed, ki je vsakemu pomagal, pa naj je bilo podnevi ali ponoči. Zato so ga tudi vsi spoštovali in so ga izvolili v cerkveni in občinski odbor. Ob grobu se mu je zahvalil
MLADI ROD, ŠTEV. 6/7
Kakor smo javili že v zadnji številki našega lista, je izšla zadnja številka Mladega roda za tekoče šolsko leto.
V novi številki najdete poučne spise: Čebela, Kako sem se vozila z očetom v Celovec, iz koroške zgodovine pripoveduje Legenda o šentlovrenški cerkvi v Podjuni. Vrsta pesmi, med njimi tudi dve Župančičevi, krasita zvezek.
Aškerčev Mutec Osojski pa bo tokrat pesem, katere se bo mladina učila na pamet.
Starši, naročajte svojim mladim ta mladinski list; posebno tam, kjer v šoli še ni vpeljan.
Illlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllilllllllllllllllllilllllllllllll
župan za njegovo delo v lepih besedah in v mu v znak ljubezni vrgel v grob tri klase, ki jih je utrgal na njegovi njivi. Zahvalil se mu je še posebej in mu bodo vedno Ra-dišani za to hvaležni, kako je pripomogel do zboljšanje ceste iz Podkrnosa na Radiše.
Domači g. župnik se je zahvalil rajnemu ob grobu za lep vzgled dobrega katoliškega moža, ki je dal z veseljem in globoko vernostjo Bogu, kar je božjega in mu je končno vdano izročil tudi svoje življenje. Velika množica, ki je spremljala pokojnega na zadnji poti, pa je dokaz, kako je bil priljubljen. Novi radiški zvonovi so mu v slovo zvonili in ko je padala domača zemlja na njegovo krsto, se je oglašal zvon Andrej, kateremu je bil pokojni boter.
V imenu pevcev se je poslovil od dragega prijatelja Podršnik, ki je na kratko orisal pokojnikovo življenje ter se zahvalil tudi materi, ki je dala ženi tako dobrega moža, otrokom tako skrbnega očeta, soseščini tako dobrega soseda, fari tako vzgled-nega katoličana, narodu pa tako zvestnega in delovnega sina.
Pevska zbora sta položila na grob vsak po en venec; mešani z napisom prve, moški z napisom zadnje kitice zgornje pesmi.
Ni bilo pogrebca, kateremu se ne bi orosilo oko, saj je bil res to tako žalosten in pobožen pogreb, kakor jih je malo. Naj bi mirno in sladko počival rajni Andrej in Bog naj mu bo obilni plačnik za vse! Družini in sorodnikom pokojnega naše iskreno sožalje.
ŠKOCIJAN
Smo čisto pozabili na pisanje. Saj razumete, Sedaj je to delo, sedaj ono. Povsod samo »hilaj”. čas pa naprej beži.
Dne 11. maja, na materinsko nedeljo, so naši otroci pokazali, da imajo svoje mamice res radi. Priredili so lepo in prisrčno akademijo na župnijskem skednju. Peli so lepe pesmi, deklamirali, obljubljali, da bodo odslej bolj pridni, celo zarajali so jim, tako, da so se matere nekaj časa jokale pa spet smejale, vsega je bilo nekaj, kot doma v življenju. Vse je bilo tako domače in si še želimo kaj takega.
Ko so večji igralci videli velik, prostoren oder, ki ni bil nič podoben tistemu »kurniku” v veži, so pljunili v roke in kljub delu vrgli na oder za binkošti lepo in življenjsko igro: »Pri kapelici”. Občinstva je bilo veliko, tokrat se ni bilo treba tlačiti tam v veži. Vsak je zložno sedel, čeprav na deskah. Ljudje so bili z igro izredno zadovoljni, pa saj so tudi igralci lepo podajali vsak svojo vlogo.
V ponedeljek nato smo se pa malo zasukali pri Vanku. Poročila sta se Trobej Micka iz Male vasi in Hrastnikov Peter iz Gornjega Podgrada.
Ojset je bila zelo vesela. Veliko povabljencev in oknarjev, pa še več takih, ki so brusili pete in gasili žejo. Novoporočence-ma želimo v novem stanu obilo sreče.
Istega dne je umrla pozno ponoči Elfrida Hirtl, škrjančeva iz Spodnjih Vinar. Umrla je na porodu. Bila je poročena komaj pet let. Stara je bila komaj 30 let. Zapušča moža in dva nedoletna otročička. Pogreba se je udeležilo veliko ljudi. Zadnje slovo od nje je vzel ob grobu domači župnik č. g. Koglek in povedal tudi žalujočim tolaž-Ijive besede. Pevci so zapeli par žalostink;. Vsem žalujočem izrekamo iskreno sožalje, zlasti pa osamelemu možu.
Z lastovkami z juga, ki so si že same napravile svoja gnezda in že čvrče po naših gospodarskih poslopjih, prihajajo s severa in vzhoda letoviščarji in se umeščajo v svoja stanovanja. Malo jih je oviralo mrzlo vreme v maju, sedaj pa zopet vse lepo kaže bodo gotovo pohiteli, tako do bodo vsi prostori zasedeni.
(Nadaljevanje na 7. strani)
Novo kmetovanje v kolektivih
V zadnji številki „Našega tednika” smo prinesli poročilo o kolektivizaciji kmetijstva v Jugoslaviji. Poročilo je bilo sestavljeno po podatkih obveščevalnega urada anglo-ameriške vojaške uprave v Trstu. — Danes prinašamo poročilo o urejevanju kmetijstva v Jugoslaviji- po podatkih, ki jih je objavil londonski tednik The Eco-nomist in kakor jih je objavil londonski Klic Triglava (štev. 94 z dne 2. junija 1952):
Zadružno kmetovanje v Jugoslaviji, ki so ga pričeli pred 5 leti, ni pokazalo uspeha. Rezultati kažejo, da je kmetijska proizvodnja nazadovala tako na zasebnih kmetijah kot tudi v zadrugah, število živine se je znižalo in mnogi kmetje, ki so vstopili v zadrugo pod pritiskom ali v upanju na dobiček, bi radi izstopili iz zadruge. Jugoslovanske oblasti priznavajo polomijo in se izgovarjajo, da so preveč slepo sledile sovjetskim vzorcem.
V začetku tega leta je bilo preko 7.000 zadrug, ki so vsebovale približno četrtino celotne obdelovalne površine. Na zunaj so jih osnovali, da bi izboljšali proizvodnjo, a politični namen jc bil, da bi „socializi-rali” kmete in jih potisnili pod enako nadzorstvo in političen vpliv kot delavce. Zadruge so bile deležne mnogih prednosti. Z lahkoto so dobivale posojila od države po neznatnih obrestih. Zadružniki niso plačevali davkov, pač pa je bil rahlo obdavčen dobiček (če ga je kaj bilo). Država je dajala bone za nakup industrijskih izdelkov in zadružniki so imeli zdravniško oskrbo zastonj.
Toda navzlic prednostim, podporam in prizadevanjem zdaj priznavajo, da dela tretjina teh zadrug z izgubo, ki je včasih precejšnja. Druga tretjina zadrug izkazuje dobiček, in ostala tretjina visi med uspehom in polomom. Računajo, da obdeluje 1 oseba v zadrugah več zemlje kot na svojem, toda na bogati zemlji je pridelek na hektar v zadrugah manjši.
Pri razpravljanju o vzrokih neuspeha je treba poudariti dvoje. Zadružni poskus je trajal manj kot pet let in Jugoslavija je prestala medtem prelom s kominformom ter doživela zelo hudo sušo. Poleg tega pa je bilo kmetijstvo v Jugoslaviji v resnici Pepelčica jugoslovanskega planiranja, saj je bila večina naporov usmerjena v industrijo. Nekateri jugoslovanski voditelji zdaj uvidevajo napako, čeprav jo le neradi priznajo. Neprestani poudarek na delu za skupnost je ubil vsako osebno pobudo. Kmetje so delali v brigadah, po osem ur na dan, plačani od ure. V nekaterih zadrugah so delali manj kot 135 dni v enem letu. Zasebni kmetje prehodijo velike razdalje, ko gredo na delo, za nekatere zadružnike pa je
znano, da niso hoteli iti na delo, ne da bi se peljali. Rečeno je bilo, da vodijo zadruge izvoljeni odbori, v resnici pa je v mnogih gospodoval dobro plačan predsednik ali tajnik, navadno komunist, s svojo kliko brez ozira na sposobnosti.
Hrvatski ministrski predsednik Bakarič je hud kritik slabega gospodarjenja, ki da je spravilo na slab glas vse zadružništvo in v nevarnost celotno gospodarstvo države. Premišljajo zato o načrtih za bodoče. Gotovo je, da s dosedanjim sistemom ne bodo nadaljevali. Zdaj pregledujejo vsako zadrugo, ali jo je mogoče preurediti v do-bičkanosno podjetje. Nekatere zadruge v najrevnejših krajih, kakor v Liki, so že razpustili. V drugih krajih bodo zadružno obdelovali le nekatere pridelke. Zadruge z razkosanimi posestvi skušajo zaokrožiti, še zelo mnogo pa bo treba storiti, da bodo odpravili potratno kmetovanje na razkosanih posestvih.
Da bi ohranili nekaj zadrug, poizkušajo otežkočiti življenje zasebnim kmetom. Cene živilom na svobodnem trgu so znižali, železniške voznine so več kot potrojili. Davek so kmetom odmerjali v prvih mesecih letos kar najbolj brezobzirno. Načrti pri tem so trojni: Prvič hočejo pokazati zadružnikom, da se ne izplača vrniti se k zasebnemu kmetovanju, drugič hočejo prisiliti kmete, da bodo več pridelali za domači trg in za izvoz, in tretjič — to pa je morda najvažnejše — hočejo gospodarsko prisiliti kmete ne več v „delovne zadruge”, ki so na
Okopalnc in osipalne pluge kultivatorje
vedno in v dobri kakovosti dobavlja
KURT MARKTL & CO.
kmetijski stroji m nadomestni deli Celovec - Klagenfurt, St. Peter, končna postaja obusa, Vdlkermarkter Strasse Nr 117
slabem glasu, temveč v ..splošne”, nabav-Ijalne in prodajne zadruge. Te so bile v Jugoslaviji razširjene pred vojno, niso pa bile pozneje ljubljenke države.
Vse kaže, da bodo v bodoče ohranili omejeno število preurejenih delavnih zadrug, neuspešne pa bodo razpuščene. V ostalem sc bodo pa posvetili bolj splošnim zadrugam, ki naj bi podvzele čim širše delovanje. Jugoslovanski strokovnjaki proučujejo zadruge na Danskem in v drugih kmetijskih deželah Zapada. Izdelujejo desetletni načrt za kmetijstvo. Tako upajo povečati proizvodnjo, istočasno pa hočejo zadovoljiti marksistične doktvinarje, ki vidijo sedaj v splošnih zadrugah korak h končnemu cilju, ki je socializiranje” kmetijstva.
Našim gospodinjam
Kako priljubiš otroku dom?
Dragi oče in mati!
če hočeta napraviti svojim otrokom dom prijeten, predvsem ljubita otroke, bodita vesela nad njimi, čim lepše uredita družinsko sobo in nudita otrokom možnost vesele igre. O tem danes nekaj več.
Že iz opazovanja otrok in iz njegovih želja sta gotovo spoznala, da se mora otrok zlasti v času pred ljudsko šolo živahno igrati. Zato ga k igri ne bo treba posebej navajati. Igral še bo, če le ohraniš njegovo veselo razpoloženje, ga pustiš pri igri v miru in ga le kratko, kadar je to zares potrebno, poučiš, kako naj se igra.
Igra in delo
Toda igra mora počasi prehajati v resno delo. Pri igri se otrok uči opazovanja, samostojnosti, iznajdljivosti, gibčnosti; dobra igra ga navaja na žrtve, na samoprema-govanje, na odpovedi. Skratka, ob lepi, živahni igri se temeljito razvijajo otrokove telesne, duševne in naravne sile, ki so pogoj za delo. Zato smemo trditi: Otrok, ki se je v mladosti veliko, živahno in lepo igral, se je najlepše pripravil na svoje poznejše delo. Otrok, ki je bil v svoji mladosti dober igralec, bo tudi dober delavec.
Kakor pa je igra otroku ljuba in vir veselja, vendar mu moraš ob pravem času napraviti ljubo in za vir veselja tudi delo. Da, tudi delo v krogu družine mora postati otroku vir veselja. Kako to?
Vsaka stvar, ki zahteva napora in odpovedi, je neprijetna in odbijajoča, a to le dotlej, dokler ne vemo, zakaj naj sprejemamo napore in odpovedi. Kakor hitro pa spoznamo njih smisel, nam postanejo tudi napori lahki in celo vir veselja. Zato od otroka, ko delo že zmore, ne zahtevaj le dela, ampak vzbudi v njem tudi željo po delu in veselje ter spoštovanje do dela. Pokaži mu smisel dela. Otroka boš v prvih šolskih letih k delu in k spoštovanju do dela najlepše navajal, če bo otrok tebe videl, kako ti sam z veseljem odhajaš na delo, kako vestno delo vršiš in kako vesel se z dela vračaš. Budi v otroku veselje do dela s kratko pobudo in z ljubeznivo besedo, kakor n. pr.: ..Napravi mamici (ateku) veselje,” ali: „Bog te bo vesel” ali: „Ne bodi lenuh, to je tako grdo” itd. Vse pa kratko in jedrnato. V poznejših letih pa bo treba pridobiti otroka za delo z obširnejšo razlago in ga napolniti s spoštovanjem do dela. Naj omenimo le nekaj naravnih nagibov.
Otroku moramo dopovedati, kako je za doraščajočega človeka sramotno, če se ne preživlja sam s svojim poštenim delom, ampak živi na račun drugih kot zajedalec družbe. To je tako zelo srmotno, da sv. pismo pravi: „Kdor noče delati, naj tudi ne je,” to se pravi, da tak ni vreden, da živi. Otroku pa tudi pojasni, da bo pozneje v življenju pošteno delal le tisti, ki se je delu privadil že v zgodnji mllidosti z vestnim iz-
Posojilo pri nakupu kmetijskih strojev
Zaradi pomanjkanja delavcev na kmetijah in zaradi boljše donosnosti kmetij je za vsakega kmeta danes eno glavnih vprašanj, kako si bo nabavil potrebne kmetijske stroje. Doslej je dajala Kmetijska zbornica pri nabavi kmetijskih strojev subvencije (prispevke ali podpore) ali pa posojila. Tudi danes zlasti srednjim in manjšim kmetom ni mogoče iz lastnih sredstev nakupiti potrebnih kmetijskih strojev, ki so v primeri s cenami kmetijskih pridelkov silno dragi.
Zato bo tudi letos omogočila Kmetijska zbornica nabavo kmetijskih strojev s posojili. Za nakup strojev torej ne bo več mogoče dobiti nevračljivih podpor, ampak samo posojila. Drugi važen pogoj za priznavanje posojila za nakup kmetijskih strojev pa je, da morejo dobiti ta posojila samo strojne skupnost in strojne zadruge, katere ustanovijo kmetje po navodilih Kmetijske zbornice in nato Kmetijska zbornica tudi nadzoruje njih delovanje. In končno so ta posojila letos predvidena samo za nakup kmetijskih strojev, ki so potrebni pri pridelovanju žita, krompirja in pa sena oziroma zelene krme in ensilaže.
Posojila je mogoče dobiti pod gornjimi pogoji pri nakupu traktorjev in potrebnih pripadajočih kmetijskih strojev, pri postavitvi šupe ali strojne ute (kolnica) za shranjevanje strojev, pri nakupu stroja za mnogovrstno uporabo (ogrodnik/Viclfachgerat), stroja za sajenje krompirja in za izkopavanje krompirja (skupna površina krom-pirišč mora biti vsaj 15 ha za enovrstni in 30 ha za dvovrstni stroj), snoposre/.nikov (Bindemaher - vsaj 15 ha njivske površine) žitnih spravljalnikov (vsaj 30 do 70 ha površine), poljskih slamoreznic, puhal in dvigal.
Posojilo znaša do 50% nabavnih stroškov
za nove stroje in za stroje, ki so kupljeni v letu 1952. Posojila, za katera bo treba plačati 2.75% obresti, bo treba začeti vračati Sl. 12. 1953 in jih bo treba vrniti v polletnih obrokih v petih letih. — Vse potrebne obrazce in vsa potrebna pojasnila dajejo okrajne kmetijske zbornice. Prošnje morajo predložiti okrajne kmet. zbornice najkasneje do 31. oktobra Deželni kmetijski zbornici, ki nato odloči, ali bo prosilcem posojilo priznano ali ne.
KDOR JE ZA ENOTNOST, JE ČLAN KMEČKE GOSPODARSKE ZVEZE
Krompirjev hrošč že grozi
Pri pregledu krompirišč dne 4. junija letos so ugotovili hrošča v več krajih v Ziljski dolini, v okolici Beljaka in v Labud-ski dolini.
Ker je vsa Furlanija, ki meji na.Ziljsko dolino, okužena po krompirjevem hrošču, je velika nevarnost, da priletijo hrošči v večjem številu v dveh do treh tednih iz Italije v Ziljsko dolino in v Zg. Rož. Zato moramo nujno svetovati vsem kmetovalcem zlasti teh oklišev čim večjo pazljivost in natančnost pri pregledu krompirišč.
Prihodnji splošni pregled krompirišč je v sredo, dne 25. junija, nato pa dne 2., 9. in 30. julija, 6. in 20. avgusta ter 3. septembra 1952.
VSI KMETJE V KMEČKO GOSPODAR-SKO ZVEZO
polnjevanjem dolžnosti v krogu družine in v šoli.
Delo — vir veselja
Otroku nadalje tudi razloži, da ima delo še višji smisel kot le skrb za vsakdanji kruh. Z delom more človek pomagati svoji družini in tistim, ki zaradi bolezni ali zaradi nesreče ne morejo sami delati, vse po besedah sv. pisma: „Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.” Delati dobro bližnjemu, prinašati mu veselje po besedah pesnika, pomeni pripravljati srečo tudi sam sebi („Iz dragih sreče njemu sreča klije”). Pa tudi sicer naj se otrok živo zaveda, da je sramotno, če kdo dela za svoj vsakdanji kruh in dela le toliko, kolikor ga kdo k delu prisili. Tak sebičnež nima pravice niti do spoštovanja niti do pomoči s strani drugih. Otroku takoj pojasni, da mora vsak že v zgodnji mladosti delati na j preje za dobro skupnosti, to je predvsem dobro družine; pomagati mora očetu, materi, bratom in sestram, kdor hoče biti pozneje v življenju dober član družine in družbe. Kakor je za odraslega človeka sramotno delati samo toliko, kakor je nujno potrebno za lastno preživljanje, tako je sramotno tudi, če kdo v mladosti stori samo to, kar od njega strogo zahtevajo doma ali pa v šoli.
Opozori tudi otroka, da veliki dobrotniki in vodniki človeštva niso bili tisti, ki so bili zelo nadarjeni, ampak predvsem tisti, ki so morali in ki so hoteli delati in so se z delom žrtvovali za bližnjega že v zgodnji mladosti. In kako vesel je človek, če zvečer po delu gleda nazaj na minuli dan in more s ponosom reči: „Ne poslavljam se od dneva kot delomrzneš, ki je zapravljal dragoceni čas, ampak kot ustvarjalec.” — Kdor kot lenuh preživlja mladost, se bo nekoč prav gotovo poslavljal kot berač in nepoštenjak od svojega življenja in z grenko zavestjo, da je živel na račun drugih, mesto da bi živel za druge; tak je bil cokla za družbo in je zaslužil prezir družbe ter kazen božjo mesto plačila.
Delavnost je zlasti za mladega človeka bogat vir veselja tudi radi tega, ker ga varuje pred neštevilnimi lahkomiselnostmi, ki prečesto povzročajo ogromno gorja za vse življenje. Nasprotno pa lenuha potegne že dolgočasje samo in še bolj neizrabljene telesne in duševne sile v razne nerodnosti, v napake in grehe, ki prej ali slej postanejo boleč bič zanj, za njegovo družino in za družbo. Poudari tudi otroku, da nas zgodovina uči: Delavni ljudje so bili spoštovani v družbi, bili so pa tudi prisrčno veseli ljudje. To resnico nam izražajo be-
sede indijskega pesnika Tagore-ja: „Spal sem in sem sanjal, da je življenje brezskrbna radost. Prebudil sem sc in sem spoznal, da je življenje nenehna dolžnost. Spolnjeval sem dan na dan vestno svojo dolžnost ter spoznal, da iz vestnega spolnjevanja dolžnosti klije najslajša življenjska radost.”
Delati se je treba učiti
Da bo otrok veselje do dela tudi ohranil, ga moraš že od zgodnje mladosti navajati k takemu delu, ki je njegovi starosti in sposobnosti primerno. Ne zahtevaj, česar ne zmore, ne zahtevaj, kar že zmore, pa še ne zna. Prej ga pouči in navduši. Saj je veselje pri delu odvisno v veliki meri od vestnosti pri delu, a to zahteva tudi že sama vzgoja značaja. Otrok naj le pomaga že od približno sedmega leta naprej doma s tem, da n. pr. kaj malega prinese, čeprav samo polena v kuhinjo, kozarček očetu, da malo pospravlja, pometa, pomiva itd. Vedno pa ga je treba za delo dobrohotno pridobiti in preje poučiti. Ne nalagaj mu nikdar pretežkega dela ne telesnega in ne duševnega. Otrok zlMti v prvih letih ljudske šole ne vzdrži dolgo pri istem delu, zlasti kadar jc treba velike pozornosti. Zato mu delo menjavaj. V letih otrokovega telesnega razvoja ne dopuščaj nočnega dela, ker bi ga to telesno, duševno in nravno ubijalo. Otroka tudi ne sili k učenju prezgodaj, to je pred začetkom ljudske šole. Včasih hočejo starši imeti že šestletnega računarja, deklama-torja, umetnika v glasbi itd. Hočejo se z njim pobahati, otrok pa pri tem duševno trpi, ker za prepotrebno igro in razvedrilo ni čaša. Ko mora nato otrok v šolo, pouk morda že sovraži, postane pa tudi domišljav, ker že „vse zna”. V šoli druge prezira, se vdaja lenobi in začne zato večkrat v višjih razredih, ko je snov težja, pešati, Tako se zgodi, da zgodaj občudovani otroci po krivdi staršev zdravstveno in umsko ter tudi nravno zgodaj odpovedo.
Veselje do dela in vestnost bomo otroku ohranili tudi, če mu lepo uredimo čas dela in igre. Prva skrb otroku mora biti delo za šolo. Toda tudi igra mu ostane še vedno zelo potrebna. Delo, oziroma učenje, se mora menjavati z igro. čim mlajši jc otrok, v tem krajših presledkih naj se menjavata delo in igra, po pol ure učenja naj bo n-pr. pol ure oddiha itd. Tako prvi dve leti. čim bolj pa otrok dorašča, tem daljši naj bo čas učenja, nikdar pa ne doljši kakor pa dve uri nepretrgoma. Ponoči pa je potreben počitekl
Ako otrok ne hodi več v šolo, naj bo s telesnim delom zaposlen ves dan.
Lojze Zoren č, Cleveland, U. S. A.
0šZ5-&efotUismtiAuUiM patoma
(Naslednji članek bi morali prinesti že pred dobrim mesecem. Zaradi zakasnele pošte pa se je članek zakasnil. Ni pa zato nič manj aktualen. Opomba ured.).
Dne 29. aprila 1927 je v Ljubljani umrl narodni borec, steber koroških Slovencev, župnik Anton Gabron. Kot ožji rojak župnika Gabrona čutim dolžnost vsaj nekoliko poživiti spomin na velikega rodoljuba s sledečimi vrsticami v glasilu Narodnega sveta koroških Slovencev, v „Našem tedniku’’.
Anton Gabron je bil rojen dne 11. 12. 1855 v župniji Sv. Peter pod Svetimi gorami na Spodnjem Štajerskem, kot sin ma-loposestniških kmečkih staršev. Po uspešno dovršeni srednji šoli se je podal v Gradec, kjer se je vpisal na filozofsko fakulteto. V mladem Gabronu sc je porodilo spoznanje, da so koroški Slovenci nosili težino narodnih bojev. Hoteč jim pomagati versko in narodno je Gabron opustil filozofski študij in sc odločil, da pojde med koroške Slovence delovat kot duhovnik. Stopil je v celovško bogoslovje in leta 1887 je bil v Celovcu posvečen v duhovnika. Za kaplana je bil v črni, za provizorja pa v župniji Sv. Stefan pri Globasnici, nato pa za župnika v Skočidolu. ...
GABRON - SLOVENEC
Ko je prišel Gabron kot mlad, čvrst župnik na svojo prvo faro v Skočidol, je vse zrlo z zaupanjem vanj. Saj je že pred njim prišel v faro glas, da je velik narodnjak, ki bo dvignil slovenskega človeka iz duševnega robstva omahljivosti in narodne neodločnosti. Njegov prihod v Skočidol spada v dobo velikega narodnega prebujenja na Koroškem, v dobo taborov. Ne samo v sko* čidolski fari, še daleč okoli po Koroškem je zavrelo, posebno med mladim svetom — in pričel se je boj za slovenske narodne pravice. Gabronovo župnišče je postalo središče narodnega dela, 'žarišče nacionaln« ideje. Prihajali so rodoljubi od vseh strani. Med njimi so bili Gabronovi pogosti gostje: Gabronov rojak profesor dr. Šket, nadučitelj Eller na Zilji, profesor Miha Len-dovšek in številni drugi. Tudi dr. Ivan Tavčar med njimi ni manjkal. Slovenski uradniki direkcije državnih železnic v Beljaku so bili stalni njegovi gostje. Ti pa so plačali svoje narodno prepričanje s tem, da s° bili skoraj vsi hkrati prestavljeni k direkciji v Trst.
Vodilni koroški narodnjaki so v Gabro-Uu spoznali velikega pobornika za sloven-stvo ter so ga pritegnili v svoje vrste. Bil je judi član t. zv. omizja beljaških Slovencev. Župnik Gabron je bil izmed onih idealno Uarodnih mož-korenjakov, ki so nosili težo prvih političnih bojev z Nemci. Neizreče-Uo, naravnost strastno je ljubil svoj narod fer bi zanj storil vse. Bil je markantna oseb-Uost, odličen govornik in dober pevec. Pri srcu mu je bila zlasti lepa narodna pesem. Ha pokaže Korošcem lepoto slovenske pesmi, je povabil v posete kamniško „Liro”, ki je teden dni prepevala po koroških cerk-Vah in na shodih. Z velikim rodoljubom, Janezom Scharvitzl-om, po domače Spicar-jem na Udmatu pri Podravljah, je ustanovil Hranilnico in posojilnico v Klečah, pozneje (leta 1894) je bil njen tajnik v Podravljah. Hranilnica je bila v gospodarskem in narodnem oziru drugim za vzgled. Zelo veliko je delal in se trudil za Družbo sv. Mohorja, ter širil z vso vnemo slovensko časopisje.
Kar je dobil izkupička iz poljedelstva in živinoreje (kot župnik na kmetih je imel tudi ekonomijo), je vse porabil za dobre namene, za versko in narodno pobudo svojih župljanov, zlasti pa za študentovski naraščaj. Skrbel je, da spravi kolikor mogoče nadarjenih kmečkih sinov v šole, da bodo nekoč v pomoč slovenskemu življu na Koroškem. Za časa njegovega župnikovanja v Skočidolu sc je izšolalo sedem duhovnikov in trije svetni akademiki. Revne dijake je gmotno (in to izdatno) podpiral, preskrbel jim je brezplačno ali pa vsaj cenejšo brano, stanovanje, mnogokrat tudi obleko. Nazivali so ga ..študentovski župnik”. Ni čuda, da je vsled podpiranja študentov in narodnih ter dobrodelnih institucij, skratka iz samega navdušenja za svoje ideale, zašel pred letom 1914 v velike dolgove, ka-tere pa je pozneje vse poplačal.
Imel je prijateljske stike z možmi najraz-
ličnejših nazorov in bil je priljubljen zaradi svoje širokogrudnosti.
GABRON - DUHOVNIK
Pri vsem tem je bil dober in globokove-ren duhovnik. Za časa njegovega župnikovanja v Skočidolu (ko še ni bilo predpisa, da mora vsaka fara imeti vsakih 10 let sv. misijon), je za versko obnovo svoje župnije preskrbel trikrat sv. misijon. Rojen v župniji, ki ima v svojem območju največjo slovensko-štajersko božjo pot (Mati božja na Svetih gorah), je imel veliko veselje in ljubezen do romanj. Svoje župljane je mnogokrat vodil v procesijah na božja pota: v Podgorje, na Freudenberg pri Blatogradu, v Gospo Sveto, na Peravo pri Beljaku, na Otok, k Mariji Pomagaj na Brezje, zlasti pa na Svete Višarje. Tja je poromal s svojimi farani in z onimi, ki so se jim pridružili, 26-krat. Za časa prve svetovne vojne je bil on tisti, ki je prejel milost, da je smel prenesti kip Matere Božje s Svetih Višarij k frančiškanom v Beljak in pozneje od tam k Sv. Križu nad Dravogradom. On je bil zopet tisti, ki je po končani vojni kip Vi-šarske Matere Božje v veličastni procesiji (od Sv. Križa do vlaka v Dravogradu in od vlaka v Žabnicah na Sv. Višarje) prenesel nazaj v Marijino svetišče.
Skočidolski župni cerkvi je preskrbel tri nove gotske oltarje (preje so bili renesančni) in nov križev pot v gotskem slogu. Nadalje je preskrbel orgle tvrdke Milavec iz Ljubljane (1912), za katere so dali prispevke le Slovenci. Prenovil in ozaljšal je vso farno hišo božjo v Skočidolu ter ji nabavil dva zvonova in številne paramente.
Med prvo svetovno vojno je okusil vso krutost nemškega šovinizma. Bil je večkrat aretiran in kakor razbojnika, vklenjenega, so gonili iz kraja v kraj. Kot toliko drugih koroških slovenskih duhovnikov je bil tudi on v letih 1914 do 1915 v zaporih v Celovcu in v Gradcu, seveda ni vedel zakaj. Ko so ga z duhovnim tovarišem na tej križevi poti privedli v Gradec, kjer ga je naščuvana nemška drhal opljuvala, sta si dala, predno sta stopila s kolodvora na ulico, drug drugemu splošno odvezo, ker sta pričakovala, da ju razdivjana množica na cesti ubije. Le močna orožniška eskorta je namero nahujskane drhali, ki je bila obveščena o prihodu velikega ..veleizdajalca”, preprečila. Po internaciji je prišel župnik Gabron nazaj v Skočidol, kjer je našel le ostanke svojega itak malega premoženja: nekaj kosov ,oprave.
GABRON - TRPIN
Po državnem prevratu leta 1918 zanj ni bilo mesta na Koroškem. Grozili so mu. Moral je zapustiti svoj tako ljubljeni Korotan — zai vedno. Na božični večer leta 1918 je pribežal v Ljubljano. Od tedaj naprej je bil begunec. S seboj je prinesel edino obleko, ki jo je imel na sebi in v stari torbi nekaj malenkosti. Toda Gabron, mož idealist, ni obupal. Vrgel se je znova z vso silo v boj za koroške Slovence. Prepotoval je vso južno Štajersko in del Hrvaške ter zbiral prispevke za plebiscit na Koroškem. Zbirko — 200.000 dinarjev — je oddal Narodnemu svetu v Velikovcu. Izid plebiscita je bil zanj usoden. Potrlo ga je tako, da ga je v Samoboru, kjer je dobil provizorično mesto hrvaške župnije, v letu 1922 zadela kap. Vsled delne ohromelosti se je težko gibal, vendar je še hodil. Zadnji čas pred svojo smrtjo je bival pri čč. šolskih sestrah na Mali Loki na Dolenjskem.
V letih svoje bolezni je bil v veliki bedi. Avstrija mu ni hotela priznati pokojnine, v Jugoslaviji je bil dolgo brez nje. Končno so mu v Jugoslaviji določili malenkostno milostno pokojnino. Leta 1926 je prišel v Ljubljano na obisk k skočidolskemu rojaku, svojemu učencu, ravnatelju Jaku Spi-carju. „Veš, umrl bom kmalu,” je rekel, „pa grem obiskat preje še svoje ljube Korošce. še enkrat, potem umrjeml” — Res je šel na Koroško poslovit se od svojih dragih. Obiskal je tudi Skočidol, kjer je toliko let pasel svojo čredo in kjer počiva njegova mati Jera (umrla 16. decembra 1913).
Njegove slutnje o bližajoči se smrti so se kmalu uresničile. Dne 29. aprila 1927 ponoči je v Leonišču v Ljubljani utihnilo njegovo srce in dne 1. maja so njegovo izmučeno telo položili k večnemu počitku pri Sv. Križu v Ljubljani. Njegov pogreb je
bil številčno majhen, tih, brez godbe, društev, zastav, žalostink in govorov, vendar pa je navzočnost odličnih predstavnikov slovenske javnosti povedala več kot bi mogle povedati žalne slovesnosti in še tako dolgi govori. Sprevod je vodil tedanji vseučiliški profesor (današnji škof ljubljanski) dr. Gregorij Rožman z asistenco prof. dr. Senčarja in kaplana Torkarja. Za krsto so stopali: bivši predsednik slovenske vlade in voditelj koroških Slovencev dr. Janko Brejc, veleindustrialec Dragotin Hribar, zastopnik Ciril-Metodove družbe župnik Vrhovnik, odbornika Slovenske Straže dr. Valen-
tin Rožič in dr. Josip Puntar, profesor dr. J. Andrejc, skočidolski rojak ravnatelj Jaka špicar, vseučiliški profesor dr. Lambert Ehrlich, pisatelj dr. Ivan Zbašnik, profesor dr. Perne, dr. Hebein, dr. Wolbank, dr. Fellacher, učitelj Primožič, zastopstvo^ narodnega ženstva in razni koroški rojaki. ^ Petindvajset let je poteklo od tistega žalostnega dne. Marsikaj je prešlo v pozabo od tedaj, marsikaj se je zrušilo v nič, spomin na zvestega čuvarja slovenskih vrednot na Koroškem, velikega narodnega budilca in borca, župnika Antona Gabrona, pa je svež in nepozaben.
^J)^i tiču iicL JCmm kem
SELE
Dve nedelji zaporedoma smo poslušali pevski koncert. Dne 8. junija se je otroški pevski zbor iz Mohlič na izletu ustavil tudi v Selah in je pri drugi božji službi ljubko prepeval. Ni bilo lahko številnim pevčkom peti stisnjenim na fesnem koru, a peli so tako pogumno in krepko, da jim je prisluhnila vsa cerkev. Po maši smo jih prosili, naj nam še kaj zapojo in radi so nam ustregli. Eno pesem so nam zapeli na trgu, potem pa smo se vsi podali v dvorano, kjer so nam zapeli celo vrsto nam še neznanih pesmi. Prav posebno je našim otrokom ugajala ona o petelinčku kikeriki. Razpoloženje med pevci in poslušalci je raslo od pesmi do pesmi in se je nazadnje zlilo v skupno „Mi se imamo radi”. Po kratkem odmoru so mladi pevčki kanarčki izleteli v avtobusu dalje proti jezeru.
V nedeljo navrh, 15. junija, pa nas je po enem letu zopet obiskal oktet „Slavček”. Že je minila maša, a ..Slavčka” še ni bilo. Zaskrbljeno so ljudje spraševali: ali jih ne bo? Ko pa je avto pribrenčal v vas, se je dvorana hitro napolnila. V imenu prosvetnega društva je pozdravil pevce in došle goste društveni predsednik Albin Olip. ..Slavček” je dovršeno pel najprej vrsto umetnih, potem pa narodnih pesmi. Reči moramo, da prodrejo narodne še bolj globoko v ljudsko dušo. Posebno si štejemo Selani v čast, da je član ..Slavčka” tudi naš dopiačin, g. Tone Hribernik. Njegov polni prijetni bas je res nekaj redkega. Le kratko so se ..Slavčki” mogli muditi v Selah, morali so kmalu dalje, da ..Slavček” še isti dan zažvrgoli v št. Jakobu in Bilčovsu.
SREJE PRI ŠKOCJANU
Ja, kaj se je pa tam zgodilo?! Malo pozno prihajamo z novico. Veste, kaj? Gašper* čeva Ančka si je poiskala življenjskega druga v osebi Wette Franca iz štebna v Podjuni. To pa ni malenkost, zlasti za našo vas ne. Vse je bilo pokonci, mlado in staro. Pivkova Vali je bila za družico. Poroka je bila 25. maja kar pri nas doma v naši cerkvi. Saj se tudi spodobi, da je mež-narica kar v svoji cerkvi poročena. Sveti Pankrac se je kar smejal doli z glavnega oltarja, ko je gledal na svojo zvesto služabnico v tako lepi obleki in na pragu novega življenja.
Zavrteli smo se pa pri čuku. še kar luštno je bilo. Samo ta presneti „maček” v ponedeljek ti sedi za vratom in pije kri, da nisi za nobeno rabo. Pa se tudi to prestoji. — Novemu paru želimo obilo zadovoljnosti in sreče v" novem življenju!
(Nadaljevanje s 5. strani)
Polna dvorana, ki je z navdušenjem sprejemala slovensko pesem, je dajala tudi pevcem novega pevskega duha in tako se je odnos med pevci in poslušalci stopnjeval od pesmi do pesmi. Pevci in poslušalci so bili ena skupna doživljajoča družina.
Naj bo pevcem pri njihovem trudu vsaj eno v zadoščenje, da lepšajo stotinam poslušalcev za nekaj ur vsakdanje življenje in skrbi. Pevovodja, g. dr. Inzko, pa vidi svoj veliki trud tudi nagrajen v hvaležnih poslušalcih.
UILČOVS
žc dolgo smo gojili željo, da bi slišali pri nas petje naših ..Slavčkov”. Da gojimo v našem prosvetnem društvu že dolga leta našo pesem in da se prosvetno udejstvujemo, je samo po sebi umevno, saj si drugače našega narodnega življenja niti misliti ne moremo. Toda veliko smo slišali že o naših »Slavčkih” in zato je bilo tudi zanimanje za njih nastop v nedeljo, dne 15. junija, v Miklavževi dvorani nad vse razveseljivo.
Prisluhnila je polna dvorana melodijam naše narodne, umetne in koroške pesmi. Odlična je bila povezava med posameznimi podajanji pesmi. Res užitka poln večer je bil to in vsak, kdorkoli je obiskal ta kulturni večer, je bil nad vse zadovoljen in je še bolj vzljubil našo milo slovensko pesem.
Vsem članom okteta gre vsa pohvala in vse priznanje za ves njihov trud, katerega vlagajo v gojitev naše pesmi. Oni nosijo s svojimi odličnimi nastopi lepoto naše pesmi širom naših slovenskih vasi. To je res kulturno delo, za katero je narod požrtvovalnim in neutrudljivim pevcem tudi hvaležen.
Za izredno dobro udeležbo na koncertu gre tudi velika zahvala g. Jankotu Ogrisu.
GRADEC (GRAZ)
(Sv. Anton)
Čudili se boste gornjemu naslovu. Pa je vendar-le res. Če smo se pa namenili pisati, potem morate vedeti, da se je zgodilo res nekaj izvanrednega in o tem hočemo poročati vsem našim bratom in sestram na Koroškem, v Avstriji in po širnem svetu.
Teden dni pred Antonovo nedeljo smo brali v naši cerkvici nabit napis: »Slovesna sv. maša ob 9. uri, sodelujeta slovenski pevski zbor in pa violinski kvartet”. — Kar čudili smo se temu in res smo z veliko radovednostjo pričakovali bodoče nedelje.
Na Antonovo nedeljo dne 15. junija smo se kot ponavadi zbrali ob 9. uri v naši cerkvici. Zvonček pred oltarjem zazvoni in k oltarju stopi naš č. g. župnik Hafner z asistenco. Orgle zaigrajo in že slišimo melodijo »V zakramentu”, katero so spremljali . z violinami gojenci graške orglarske šole. Tudi naslednje pesmi so nam šle prav do srca, še prav posebej:	Jezus naj živi, Je
mrak končan in še druge.
Slovenski pevski zbor, pod vodstvom svo-jega organista, se je res v polni meri potrudil in je prav iz dna srca zapel naše domače cerkvene pesmi. Marsikatero oko se je orosilo ob pridigi č. g. župnika, ki nam je v lepih besedah orisal življenje sv. Antona, nas potolažil ter nam vlil novih moči in poguma. Zlasti so bile značilne besede, da sv. Anton ni samo priprošnjik, da najdemo izgubljene stvari, on je tudi naš priprošnjik, da najdemo zopet pot k krščanstvu, veri, domovini in miru.
Naša dolžnost je, da se zahvalimo č. g. župniku za toliko pozornost, ki nam jo je to nedeljo izkazal. Zahvaliti pa se moramo tudi pevkam in pevcem za njih trud in požrtvovalnost. Želeli pa bi pri tem, da bi nam še večkrat priredili tako lepo in slovesno sv. mašo s petjem in violinsko spremljavo.
Potolaženi ob pridigi ter utrjeni ob slovenski pesmi smo se morali kar prehitro ločiti od sv. Antona. Ta nedelja nam bo res dolgo ostala v lepem spominu.
Vesna*
Ko sanjava noč mi kresna rahlo lega v vonj cvetic, v snu odplove deva Vesna, sladko poje zbor ji ptic —
Listki cvetja k tlom hite ... Meni je pri srcu tesno —
V solzah bilke vse drhte, v grob ko spremljajo zdaj Vesno -
človek, kdaj bo noč ti kresna, ko mladost bo legla spat, kakor ta cvetoča Vesna — ?
Up je prazen v njen po vrat!
Vene ti življenja cvet Vsaka ura naj bo resna!
Nikdar več ne pride spet tvojega življenja Vesna!
Valentin Pola n š ek
• Vesna = boginja pomladi.
O trmasti kozi
Tam nad Železno Kaplo, v Beli nekje je bilo. Pri nekem kmetu je imela Micka svojo kozo preko zime na reji. Nekega lepega jutra v mesecu marcu, ko se je sonce že ljubko smejalo z jasnega neba, pa se je odpravila Micka po sVojo kozo Dimko, da jo prižene domov. Sneg je takrat še na debelo pokrival naše strmine, toda pota so bila že dobro shojena in državna cesta, ki pelje skozi Belo na Jezerski vrh, je bila že deloma kopna.
Micka je torej dala svojo Dimko na motvoz in domači sin Peter- ji je pomagal, da bi lažje skupno prignala kozo do glavne ceste. — Začetkoma je koza še kar dobro hodila in Peter se je že mislil vrniti domov. Naenkrat pa se koza upre in nobenega koraka ni več naredila naprej. Ne zlepa ne zgrda, koza se je uprla z vsemi parklji v sneg in se ni premaknila nikamor naprej. Micka ji je začela lepo prigovarjati: „Ah, sirota Dimka, pojdi no. Vem, da si že zmu-čena, saj si breja in že vimlaš, pa vendar, pojdi no naprej.” Toda koza kakor da tega ni razumela. Kar smejala se je tem lepim besedam, toda naprej se ni premaknila. Ni pa bila zmučena, le poredna in nagajiva je bila in pa močno trmasta.
Ko le ni bilo mogoče koze pregovoriti, da bi nadaljevala pot, sta se Micka in Peter skrila v goščavo. Mislila sta, da bo ko-
za, ko bo sama stala sredi pota, šla lepo naprej. Toda koza je samo meketala in se ni premaknila. Zopet sta se pojavila Micka in Peter, toda koza se je še vedno upirala in sta jo z veliko težavo končno privlekla do državne ceste. Pa tudi po cesti koza ni hotela prostovoljno narediti niti koraka. Zato je stopila Micka k bližnjemu sosedu in je tam jadikovala:
„Oh jej, jej, jej, ta koza pač nikamor noče iti. Ali ne bi imeli pri vas kakega prostora v hlevu, kjer bi se mogla uboga kozica odpočiti?” Res so ji dovolili in so dali kozo Dimko med ovce v hlev. Predno se je ločila Micka od svoje koze, je še rekla: „Uboga moja kozica, vsa si že zmučena in vsa kolena imaš že oguljena, sedaj pa kar lepo lezi in zaspi.” Toda koza je imela res kolena že vsa gola, ko se je upirala in sta jo morala Micka in Peter kar vleči po cesti, ni pa bila nič zmučena. Zato se tudi ni vlegla. Med ovcami si je našla pot do jasel in se najpreje dobro najedla, nato pa je začela ovce trkati. K sreči koza ni imela ostrih rogov, da bi mogla ovce poškodovati, bila pa je kmalu gospodar v ovčjemu hlevu.
Micka je nato še tožila, da je pač v petek šla po kozo in da to ni bilo prav, ker je petek slab začetek. Zato je odšla domov in je rekla, da se drugi dan vrne po kozo.
Na vse zgodaj drugi dan je bila Micka že pri kozi in jo vprašala: „Ali si kaj dobro spančkala, ali boš danes hotela in mogla iti z menoj?” — Nato je Micka privezala kozo na motvoz in jo hotela gnati domov. Koza pa je samo zameketala, se nasmejala, uprla se je na vse štiri in nikamor sc ni hotela premakniti. Le s težavo smo jo nato potegnili in bolj prinesli kakor pa prignali na cesto. Ko pa tudi tam ni hotela nikakor naprej, jo je prijel Oton za dlako na hrbtu, jo dvignil in tako je šla koza samo po prvih dveh nogah prisiljeno naprej. To pa je bilo Micki preveč mučno in je rekla: ..Ženiva kozo nazaj v hlev, jaz pa grem po voziček in kozo bomo nato dejali v zaboj, v zaboju pa bom peljala kozo domov.”
boja. Toda to ji ni pomagalo, s tem ni mogla zavreti vozička. j Ko je videla koza, da njeno upiranje nič več ne pomaga, je povesila glavo in jo skrila skoraj v zaboj. Tako sta Micka in teta Urška pripeljali kozo domov, kjer sta jo zanesli v zaboju v hlev in tako je končana tudi zgodba o trmasti kozi.
100	ci^acet
Pa tudi nazaj v hlev koza ni šla prostovoljno in sta jo morala Micka in Oton s silo privleči tja. Ko sta Micka in teta Urška pripeljali voz z zabojem, smo privlekli kozo spet do vozička, vzdignili smo kozo in jo postavili v zaboj, zvezali smo jo z vrvjo, da ne bi ušla iz zaboja, odeli smo s staro vrečo in Micka je začela spet jadikovati: „Oj ti koza moja, vidiš, kaj se je zgodilo s teboj zaradi tvoje trme. Nimaš več dlake na kolenih, nimaš dlake na hrbtu, kakšna sirota si. No, sedaj se boš pa lepo peljala”.
še na vozičku se je koza upirala in se postavlia ter uprla s parklji ob steno za-
Znani ameriški koncern za izdelovanje cigaret „Philipp Morris &: Co.„ je odprl pred kratkim novo tovarno za izdelovanje cigaret. Zgradba tovarne je stala 10 milijonov dolarjev. Z izdelki cigaret te nove tovarne se je zmogljivost vsega imenovanega cigaretnega koncerna zvišala za 80 odstotkov in znaša sedaj več kot 100 milijonov cigaret na dan.
Koncern „Philipp Morris” je od leta 1944 izdal za povečanje tovarn nad 35 milijonov dolarjev.
jopiZ i/acuie pted ic&sMUi
Ameriški vojaki na Koreji so dobili posebne jopiče, ki jih varujejo pred izstrelki število ranjenih se je zaradi teh varovalnih jopičev zmanjšalo za 75 odstotkov. Gornji del telesa je zaradi tega varovalnega jopiča, ki je iz umetnih snovi in iz nvlona, skoraj popolnoma varen pred ranami vsake vrste.
Dobro jutro — dober dan,
SCHLEPPE-pivo vsaki dan!
SUmcmUc Mafa v cadiu
CELOVEC (val 417.2 m)
Poročila in objave pri vsaki popoldanski oddaji.
22. junija: 7.15 Verski govor — jutranji spored. — 23. junija: 14.S0 Tekoča dela v kmečkem gospodarstvu. 24. junija: 14.30 Zdravnik — Po svetu. — 18.30 Kres (zvočna slika). — 25. junija: 14.30 Za ženo. — 26. junija: 14.30 Mladina poje mladini. — 18.30 Večerni koncert. — 27. junija: 14.30 Komentarji — Zanimivosti. — 28. junija: 8.45 Znanilci luči: (Janko Kersnik). — 29. junija: 7.45 Verski govor —Jutranji koncert.
LJUBLJANA (val 202,1, 212.4, 327.1 m) Zdravstveni nasveti vsak torek ob 17.30, Kmetij-iki nasveti vsako nedeljo ob 15.30 — Vsak dan ob
19.00	na valu 327.1m oddaja za inozemstvo.
19. junija: 14.30 pesmi jugosl. narodov. 18.30 orkestralna zabavna glasba. 19.10 pesmi slov. skladateljev. 20.15 slov. narodne pesmi. — 20. junija:
12.00	slov. orkestr. glasba. 14.10 orkestr. in solistična glasba. 19.15 slov. narodne pesmi. — 21. junija: 13.00 zdravstveni nasveti — 14.00 umetnostne in narodne pesmi. 16.00 po naši lepi deželi. 18.30 hrvatska narodna glasba. 20.15 harmonika.
a	Hiša malaga človeka"
J*j ^	popravlja v najmodernejših delavnicah najugod-
fiTiS	nejše vsa popravila radlo-aparatov, snema na
gramol. plošče, dobavlja ves elektro-materlal
v	Radio Schmidt, Celovec-Klagenfurt
RADIO VATIKAN Oddaje vsak četrtek in vsako soboto ob 19. uri Vsako nedeljo ob 18. uri »Verska ura”.
(val 50.25, 31.10, 25.55 in 196 m)
Dne 22. junija ob 18. uri (ob 6. zvečer) je pridiga v slovenščini. Na to oddaja opozarjamo vse poslušalce radia.
RADIO TRST II
306,1 m ali 980 kc sek
Dnevne oddaje: 7.15—8.30- 11.30—14.30, 17.30-24.00. Ob nedeljah: 8.00-24.00. Poročila dnevno: 19. junija: 13.00 Sramelkvintct in pevski duet -
19.00	Slovenščina za Slovence —	21.00 Radijski
oder — Rinehard in Hoptvood: NETOPIR, igra v treh dejanjih, nato večerne melodije. — 20. junija:
13.00	Glasba po željah — 19.00 Osebnost in usode naših dni - 20.30 Tržaški kulturni razgledi - 22.00 Pestra operetna glasba. — 21. junija: 13.30 Kulturni obzornik - 18.15 Betthoven: Koncert za klavir št. S. — 19.00 Pogovor z ženo - 21.00 Malo za šalo - malo zares — 22.00 Baletna glasba.
NEW-YORK
(val 19, 25, 31, 49, 251 in 3?9 m)
Oddajo vsak dan ob 18.—18,15 in od 19.30 do 19.45 (samo val 379).
Kupujem uporabljivo železo.— staro železo — razne kovine — cunje — star papir —
kosti — ščetine
G.FRICK
Celovec-Klagenfurt, Salmstrasse 7
KARL
PDTSCHER
konjaki mesar Celovec
Pitcheldorfemr. 12 Telefon 15-22 Prevzemamo todi zt-vaii^vane tbhie. Ce »Hi, koljemo podnevi in ponoči.
H/
>
>
>
s/
KARNTNER
s/ s/ s/ s*
s/
i
AUTOSALON
l<
lastnik Alex Polgar
HERRENGASSE 10 Celovec-Klagenfurt, Tel. 44-24
> LOHNER-motorni kotali in avtomobili C
^	tovarniško novi ali priložnoslni nakupi »
*	Prodaja - nakup - komisija	»
/S /V /S »KS /S /S /S /S /s
Elektro-Rauter. Beljak-Villach
fnstaladje, svetilke, električni štedilniki, radijski aparati, električne naprave, hladilniki.
Bcfreiung vom lastigen Federband, Schenkel-band und Gummibandl
+Bruchleidende+
(Bolnim na kilavosti)
Erlosung durch das uniibertroffene neuzeit-liche Patent-Bruchband, ohne Fedcr, kein Schcnkclband, ohne Gummi, von hervorra-genden Chirurgen anempfohlen, cine unitval-zende svertvolle Wendung auf dem medizini-schen Gebiet fiir Bruchleidendc. Dieses cin-žige in (Jsterreich exislierende Patentbruch-band, ohne Stahlfeder, ohne Schcnkclband und ohne Gummi, garantiert ein svohltuen-des, leichtes, unbehindertes Tragen bel allen Arbeiten, sowie sicberste Hilfe auch in den schsvierigsten FSllen. Arztlich nachgesviesen werden Bruchbeschwerden vollkommen beho-ben. Abnehmcr schreibcn: „Bin sehr zufric-den, fiihle iiberhaupt kein Bruchband’'. Zu-schriften und Anfragen an den Erfinder
ING. HANS NAPOTNIK
Wl«n«r Nauitadt. Postfach 79
(Govorim tudi slovensk ol).
URADNE OBJAVE
Urad koroške deželne vlade PRODAJA NEPREMIČNINE Na prodaj je kmetijsko posestvo, p. d. TVallers-berg (Vašinjski grad), v St. Petru na Vašinjah, vložna številka 567, koroška deželna knjiga, v izmeri 93.046 ha, od tega 28.759.4 hektarov gozda, s stanovanjskim in gospodarskim poslopjem in z nekaj mrtvega inventarja.
Ponudbe po lastnem preudarku je vložiti do 1. julija pismeno pri uradu koroške deželne vlade, oddelek za upravo premoženja, v Celovcu, Para-deisergasse 7, Burg, II. nadstropje.
Koroška zbornica za obrtno gospodarstvo Zavod za pospeševanje gospodarstva
STROKOVNI TEČAJI ZA TAPETNIKE V CELOVCU r I. Risarski tečaj za .tapetnike:
Začetek: v ponedeljek, dne 30. junija 1952' ob 8. uri, v zavodu za pospeševanje gospodarstva, v Celovcu, Bahnhofstrasse 40. — Trajanje: 1 teden, celodnevno.
2. Praktični tečaj za blazinjenje:
Začetek: v ponedeljek, dne 7. julija 1952, ob 8. uri, v zavodu za pospeševanje gospodarstva, v Celovcu, Bahnhofstrasse 40. — Trajanje: 2 tedna, celodnevno.
Prijave je treba vložiti do 21. junija 1952 pri zavodu za pospeševanje gospodarstva.
iiiiiiniiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiimiiHimiiiiimiiiiiiiiimmiiiiiuimiiiiiiMii
Ali ste si že nabavili najboljši in najbolj razširjeni ljudski molitvenik „Večno življenje?” — Dobite ga pri upravi »Našega tednika”.

JUPITER-ZAVAROVANCI. POZORI IZŽREBANJE
Pri žrebanju, ki je bilo dne 3. junija 1952 ob navzočnosti javnega notarja v uradnih prostorih ravnateljstva, so bile izžrebane sledeče številke:
A131.426	7,011.426	8,001.426
Al 51.426	7,091.426	8,071.426
A161.426	7,171.426	8,191.426
A20J.426	7,181.426	8.271.426
A27U426
S tem so izžrebana vsa zavarovanja, ki
ki imajo označena gornje številke na zavarovalnih izkazih in pri katerih je obstojalo jamstvo našega zavoda vsaj tri mesece ter so bili prispevki v smislu splošnih zavarovalnih pogojev plačani.
Vsa zavarovanja so izplačljiva takoj v polnem iznosu in brez odbitkov.
Celovec, dne 4. junija 1952. JUPITER-ZAVaROVALNO DRUŠTVO, a.d. Fil. ravnateljstvo za Koroško in Vzhd. Tirol
Celovec-Klagenfurt, St. Veitcr Strasse 1.
MALI OGLASI
Vsaka beseda stane 1.10 šil. (in 10% davka).
Poudarjene besede in take s več kot 15 črkami stanejo 2.20 Sil. (in 10% davka). — Naročilo malih oglasov naslovite na upravo »Našega tednika”, kjer mora biti najkasneje do vsakega ponedeljka zvečer. Oglas morete naročiti tudi telefonsko (Celovec, št 43-58).
Električne priprave, motorji, lestenci, kuhalniki, štedilniki in radijski aparati najugodneje Elektro-HAAS & CO, Celovec, Bahnhofstrasse
Kdor išče delavca, kdor išče službo, ako kaj kupuješ, ako prodajaš — k vsemu Ti pripomore Mali oglas v »Našem tedniku”.
Električni hladilniki, 45 litrov: 3600 šil. 60 litrov: 3920. 100 litrov: 5200. MODRFTSCH - elektrotrgo vina, Celovec Wienergasse.
Priporoča se izdelovalnica in trgo vina z okvirji in zaloga umetniških slik Hans Tretfer, Celovec, Burg gasse.
Priden delavec bi rad spoznal na Koroškem dekle, od 22 do 27 let staro, pošteno in katoliško. Naslov v upravi »Našega tednika” pod značko »Canada”.
Obiščite restavracijo „Zur Glockc”, Celovec, Bahnhofstrasse. Vsak četrtek, soboto in nedeljo ples.
Žimnice (modroci) tridelni polnjeni s la afrikom kompletne velikosti. Sil. 395 in 375 KRISCHKE & CO Celovec-Klagenfurt, 8.-Mai Strasse in Neucr Platz
LEPO DAMSKO PERILO
Slamoreznico (HSckslcr), rabljen1’1 na ročni in motorni pogon, skup’ no z jermcnico (Ricmcnscheib«) prodam. Cena kompletno S SOO.-" Ignac Rapp, Vinčc 6, p. ViktrinJ (Karntcn).
__^
Balonski in dežni plašči v največj1 izbiri v specialni trgovini Valenti11 TARMAN Celovec, Volkcrmarktri Strasse 16.
KINO
ČELOV EC-KLAG EN FURT Stadtthcater
Začetek ob 15.30, 17.45, ob pon^ deljkih tudi ob 20. uri.
Od 20. do 23. VI.: »Unter den1 Himmel von Pariš”
Predi tl
Predstave ob 16.00. 18.15 in 20.3<l Od 24 do 26. VI.: »Treffpunkt Ri«1" Od 20. VI. dalje »Lhasa Lo, dl« verbotcnc Stadt"
Torbice, čevlji, krtače za kopanje, ležalni stoli, pleteno in vrtno pohištvo, vse vrste domačih potrebščin od strokovne trgovine za suho robo, ščeti in metle S. KORENJAK, Celovec, Bencdiktiner Platz 10
BELJAK-VILLACH Bahnhoflichtspiele Predstave ob 12» 16. uri, ob 18.1^
ter ob 20.30, ob nedeljah tudi <,B t>IO. uri dopoldne.
Od 20. do 23. VI.: »Licbe unt<( schsvarzen Segcln"
Od 21. do 26. VI.: »Mein Gluck f delne Hande”
POCENI PRODAJA v trgovski hiši GG0I9 Ult1)(lHldGI1 se nadaljuje! Varčno kupili pomeni: kupiti v trgovski hiši GCOffl UlT1$(ll3d6n
Celovec - Klagenfurt Flelsthmarkt
List izhaja vsak četrtek. - Naroča se pod naslovom »Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26. - Cena mesečno 3 Sil., za inozemstvo 4 dolarje. Lastnik in izdajatelj Narodni svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik Albert Sadjak, Celovec, Viktringer Ring 26. - Tisk: »Carintbia”, Celovec, Volkermarkter Ring 25. Telefonska številka uredništva in uprave 43-58. - Pošt. ček. urad št. 69.793.