William Butler Yeats





Zbrana poezija 3


Lirika 1933–1939




Prevod, opombe in spremna besedila Nada Grošelj





POLŽASTO STOPNIŠČE

IN DRUGE PESMI


The Winding Stair and Other Poems


1933





V spomin Evi Gore-Booth in Con Markievicz



V večerni luči Lissadella,

kjer okna južni zrak lové,

v svilenih haljah par deklet

prelepih, ena kot gazela.1

A že poletne cvetke z leh

poreže srd jesenskih dni

in smrt starejši zagrozi;

pomiloščena ves svoj vek

prebije z gumpci sredi spletk.

Sanjarjenj mlajše ne poznam –

meglena utopija?2 Zdaj

politike je živ portret,

koščata kakor rebrnik.

Prav rad bi spet kdaj poiskal

katero in pomoževal

o gradu, tok spominskih slik

razburkal – spet bi oživela

mi v duši miza mladih let,

v svilenih haljah par deklet

prelepih, ena kot gazela.


Zdaj, ljubi senci, vesta vse,

kako brezumen je spopad

s krivicami vsakdanjika.

Za lepe in nedolžne je

lahko en sam sovražnik – čas;

ukážita mi praskati

vžigalice, da čas vzplamti,

in če se ogenj razdivja,

zbežim; kar zve naj modrijan.

Mogočni paviljon3 smo mi

zgradili, zdaj obtoženi;

ukážita, pa vnel bom žar!

Oktober 1927





Smrt



Ne strah ne up ne buri

živali, ko odhaja,

človeka v zadnji uri

pa strah in up navdaja;

umre neštetokrat,

neštetokrat spet vstane.

Ponosen velikan,

morilcem izpostavljen,

samo posmeh ima

za prekinitev daha;

do mozga smrt pozna –

saj človek sam jo ustvarja.





Dvogovor med jazom in dušo



I

Moja duša.4 Pozivam te vrh polžastih stopnic;

osredotoči se na strmi vzpon,

na kamne, ki se z zidca krušijo,

na zvezdni zrak, ki dih taji,

na zvezdo, ki zaznámuje tečaj;

vse blodne misli trdno upri

na meno, kjer več misli ni:5

kdo loči, kaj je duša, kaj je mrak?


Moj jaz. Ta posvečeni meč, ki vrh kolen

ga péstujem, je Satov davni meč;6

še zdaj v rezilu je zrcalni lesk

brez madeža kljub teku let;

ta stara obledela vezenina,

kos dvorske halje, vije se

okrog lesene nožnice,

še zdaj ji je okrasje in zaščita.


Moja duša. Čemu bi v domišljiji pomnil kdo,

ki pot mu dolgo že drži v zaton,

stvari, ki so emblem7 ljubezni, vojn?

Pomisli na pramater noč:

če domišljija dvigne se s prstí,

če um preneha bloditi,

nas noč lahko osvobodi

zločina, da umreš in se rodiš.


Moj jaz. Skoval ga je, tegà bo petsto let,

potomec Montashigijev;8 ovija

ga cvetje – izvezena umetnija,

škrlatna kot srce; vse te

naj kot embleme dneva postrojim

pred stolp, ki je emblem noči,

in kot vojak zahtevam list,

odlok, da smem ponavljati zločin.


Moja duša. V tej méni polnost prekipi; njen slap

v kotanjo uma butne, pribobni,

da oglušiš, obmolkneš, oslepiš,

saj tvoj razum več ne pozna

razlik med je in mora, vedeti

in védenje – v nebo se vzpne.

Odpustek zgolj umrlim gre:

ob taki misli jezik okamni.


II

Moj jaz. Živ človek, slepec, spije svoj napoj.

Kaj njemu mar, če mlako mulj kali?

Kaj meni mar, če vse spet preživim?

Neslavna leta kot otrok;

garaški trud odraščanja; gorje,

ko se v moža spreminja fant;

nedokončanega moža,

ki bridko se okornosti zave,


in dokončanega – s sovražniki? –

Kako naj kdaj podobi ubeži,

mojbog – zmaličeni, skruniteljski,9

ki z njo zrcalo zlih oči

slepi njegove, dokler se ne vda

prepričanju, da tak je sam?

Čemu bi sploh pobegnil stran,

če čast ga najde v sunkih zimskih sap?


Kar prav mi je, da vse spet preživim,

pa spet in spet – če je življenja tek,

da planeš v mlako slepca, v žabji mrest,

in slepec s slepci se boriš,

pa v mlako, plodno, da ji nič ni kos:

v neumnosti, ki jih počne

in utrpi zaljubljenec,

če je značaj izbranke tuj, ohol.


Kar prav mi je, da k viru spremljam vsak

dogodek, naj bo misel ali čin;

da izmerim vse in vse si odpustim!

Ko kes odvrže kdo kot jaz,

preplavi nedra tolikšna sladkost,

da v smehu, pesmi prekipi.

Prav vse nam blagoslov deli

in blaženo je vse, kar gledamo.





Kri in luna10



I

Blagoslavljam ta moj kraj,

blagoslavljam stolp11 srčnó;

krvoločna, ohola moč

iz rodu je vzniknila,

ki jo izreka in kroti,

vstala je, kot je nekoč

v burji vstal zid tehle koč –

jaz pa sem v posmeh zgradíl

velik in močan emblem

in ga zdaj za verzom verz

pojem, tistim dnem v posmeh,

ki jim um bo pol izžet.


II

Aleksandrijski stolp12 je bil svetilnik; babilonski

je bil portret neba med gibanjem, zapisek k sončni, mesečevi poti;

in Shelley je opisal svoje stolpe kot »krone miselne modrosti«.13


Izjavljam, da je ta stolp moj simbol;

da je ta polžast, vibast in stolpičast vzpon stopnišče mojih prednikov;

da Goldsmith in dekan,14 pa Berkeley z Burkom so ubrali isto pot.


Tolkel se je Swift po prsih, slep v sibilski blaznosti,

ker ga je srce v krvavih prsih zvleklo med ljudi,

Goldsmith je preudarno srkal nektar lastne umnosti,


vzvišen mislec Burke z dokazom, da država je drevo,

nezmagljiv blodnjak za ptice, in na matematično

izenačenost15 od nekdaj spè zgolj liste, ki odmro;


Berkeley, od Boga poslan z dokazom, da je vse zgolj sén,

da v trenutku izpuhti pragmatična stremuška svinja, svet,

z vsem navidez snovnim leglom, če naš um gre v drugo smer;


saeva indignatio16 in delavčeva mezda,17

moč, ki vliva naši krvi in državi lastno širnost koprnenja;

vse, kar ni sam Bog, použije žar razumskega življenja.


III

V čistosti svoji luna brez oblaka

je vrgla puščičast snopíč po tleh.18

Odtlej minilo sedemsto je let,

a kri nedolžnih ni je umazala.

Na tleh, s krvjo prežetih, njega dni

je stal krvnik, morilec, stal vojak

– naj gnala jih je mezda, slepi strah,

abstraktna mržnja – in prelival kri,

a nanjo níkdar zlil ni niti curka.

Kri vonja po stopnišču naših dedov!

Mi nismo je prelili, a razvneto,

pijansko kličemo, naj pride luna.


IV

Na prašnih, lesketavih oknih19 ždijo,

kot sedli bi na nebes v mesečini,

metulji dne – koprivarji, pavlini.

Po sobi dve, tri vešče frfolijo.

Je stolpu zdaj podoben narod vsak,

napol izžet pri vrhu? Kaj sem del,

ni važno, saj modrost le mrtvim gre,

z življenjem ni združljiva, a oblast,

kot vse, kar je umazano s krvjo,

pripada živim; toda lica lune

nobena pega ne omadežuje,

ko v slavi se ozre z oblaka v dol.





Olje in kri



Kjer v lazuritu sije grob in v zlatu,

prenika iz trupel svetih in svetnic

prečudno olje, vonj vijolice.


Globoko v težkem, poteptanem blatu

leže vampirji, zvrhani krvi;20

krvav je prt in vlažne ustnice.





Veronikin prt21



Krog zvezd in Berenikini lasje

in edenski šotorski kol in krilo;22

simbolna slava zraka in zemljé!

Bog Oče z angelsko hierarhijo,

sam stvarnik slave in časti nebes,

je stal sred krožca, zvrtanega v iglo.


Drug kol23 so našli drugi; kjer je stal,

pa vzorec, vtisnjen v zmočen prt krvav.





Simboli



Star stražni stolp, prebičan od neviht,

ob urah slep puščavnik v njem zvoni.


Rezilo meča, vseuničujoče,

še vedno nosi tavajoči norec.


Na meču svila, z zlatom je prešita:

lepota in norec posteljo delita.





Razlito mleko



Ravnali smo, razmišljali,

razmišljali, ravnali,

a zdaj se bomo zredčili

kot mlečni pljusk na skali.





Devetnajsto stoletje in zatem



Čeprav veliki spev molči,

smo srečni, ker imamo

škrebljanje peska, ki polzi

pod zginjajočim valom.





Statistika



»Platoniki so kuga,« pravi,

»božanski žar, ki mre,

ki izrivajo ga diagrami,

da mož je manj kot žen.«24





Tri gibanja



Je plavala shakespearska riba po morskih širjavah v daljavi;

so plavale ribe romantike v mrežah, prihajale k dlani;

a kaj so te ribe, ki zraka lovijo, ležeč na obali?





Sedem modrih



Prvi. Nekoč je moj praded govoril z Burkom

doma pri Grattnu.

Drugi. Moj praded pa klop

je enkrat z Goldsmithom delil v taverni.

Tretji. Moj prapraded je klepetal o glasbi

in pil katransko vodo s škofom cloynskim.25

Četrti. A Stello26 uzrl moj.

Peti. Od kod nam misli?

Šesti. Od štirih vélikih, sovražnih whigstvu.27

Peti. Ni Burke bil whig?

Šesti. Zavestno ali ne

so Goldsmith z Burkom, Swift in cloynski škof

vsi sovražili whigstvo; kaj je to?

Razumarstvo, ki izjeda, izravnava,

ki ne pokuka iz oči svetniku

in ne pijancu.

Sedmi. Zdaj je vsepovsod,

a starci strnjeni smo proti svetu.

Prvi. Pritiskom na Ameriko, na Irsko,

na Indijo kljubuje Burkov spev.

Drugi. A Goldsmith je opeval, kar je videl,

beračev roj na cestah, krave v polju,28

krvi na detelji pa ni uzrl,

ne listov, ki priklijejo v osveto.

Četrti. Vse to odplavlja Swiftov grob.

Tretji. Mrmot,

šibak kot šelestenje ločja v Cloynu,

a vse glasnejši; že odjekne grom.

Šesti. In kje so se učili?

Sedmi. Na potepih:

ponavljali so, kar uho je ujelo,

vedoč, da je modrost otrok beraštva.





Zblaznela luna



Zblaznela od porajanja

se opoteka čez nebo;

ko v blaznost nas blodeč peha

brezupno lunino oko,

vdilj tipamo, a vse zaman,

za deteti iz njenih ran.


Omotičnimi, mrtvimi!

Ko je stopila na goró

v ponosu svoje čistosti,

kako se vse je vzburkalo,

kjer plesal na njen mig je vsak!

Kako je vodil ples junak!


Mi, lune muharji, dlani

imamo bele, prsti zde

se tanke igle iz kosti;

od zlih sanj vsak je pobelel,

z razkrečenimi trgamo

vse, kar lahko dosežemo.





Coole Park, 1929



Premišljam kdaj o letu lastovice,

o stari ženi in o njenem domu,29

kako gubé se v noč ciprese, lipe,

čeprav svetal oblak je na zahodu,

o mojstrovinah, ki so tukaj vzklile,

naravi vkljub,30 za pevce v novem rodu,

o mislih, sprepletenih v eni sami,

o plesu slave, vzniklem v tej ogradi.


Tu Hyde, še preden je raztolkel v prozo

darilo Muz – opasan knežji meč,

plahun, ki se je sršil v moško pozo,31

možak, ki zložno stopal je naprej

ves zatopljen, John Synge, in z njim, nasprotno,

vihrača dva, Shawe-Taylor in Hugh Lane,

so našli v skromnost zasajen ponos,

izvrstno družbo ter prelep prizor.


Kot lastovice so prišli in šli,

pa vendar ženina odločna nrav

je lastovke usmerila na cilj;

kot bi krožile v točki nébesa,

je našlo tukaj pet, šest lastovic

gotovost, ki jo vdahne zrak dremav,

razumniško milino teh vrstic,

ki v čas zarežejo na nov način.


Postoj, popotnik, pesnik, učenjak,

ko tod ne bo hodnika niti sobe,

le v grušču brst bo korenine gnal

in zibale koprive se vrh gmote,

pokloni – in pogled upiraj v tla,

obrnjen proč od sončeve svetlobe

in čutnosti, h kateri senca vabi –

pokloni hip spomina žlahtni glavi!32





Coole in Ballylee, 1931



Pod okensko polico dere voda

– pod vodo vidre in nad njo jerebi;

še miljo prebrzi pod lučjo svoda,

nato stemni se v Rafteryja »kleti«,33

ponikne in izbruhne sred skalovja

na coolskih tleh; za konec se razkreči

kot lokev in zbobni na dno preduha.

Le kaj je voda drugega kot duša?


Po bregu lokve se razrašča les

– v tem zimskem soncu je zgolj suho dračje –,

obstal sem v gaju bukovih dreves,

narava obula je koturne žalne,34

razpoloženja mojega odjek:

ko pa prhutnil je labod z bučanjem,

sem se okrenil tja, kjer rogovile

so jezerske odbleske razdrobile.


Spet nov emblem! Nevihtni beli lesk

se zdi kakor zgoščena srž neba;

kot duša nam pripluje pred pogled

in zjutraj ni ga več, ne veš, zakaj;

tako je lep, da izravnava vse,

kjer vednost in nevednost skreneta,

oholo čist, da bi otrok dejal:

»Že s tintno packo bi ga pokončal!«


Zvok palice na podu – zvok nekoga,35

ki s stola k stolu z muko se pretiplje;

ljubljene knjige, vsaka delo mojstra,

pa stare marmornate glave, slike;

sobana, nekdaj raj za potohodca,

za male; zadnji dedič te graščine,36

kjer ni bilo gospoda brez ugleda,

nikogar, ki se v abotnost zapleta.


Graditeljem gradovi in grobovi

bili so drag zaklad; izvir spomina

brezdanji – davno drevje in vrtovi –

je slavo pel porokam, rodovinam,

da je ugajalo nevesti novi.

Kjer vlada moda, gola fantazija,

pa ni obstanka; ko sijaj zbledi,

zgolj tavaš kot nomad v Arabiji.


Mi, zadnji rod romantikov, smo zbrali

za témo sveto ljubkost izročila:

kar piše v knjigi, ki – kot pesnik pravi37 –

je »ljudska«; kar najviše pesmi dviga

in trosi blagoslov človeški glavi.

A zdaj je žlahtni konj brez konjenika,

čeprav ga že Homer je jezdil tod,

kjer plava v vse gostejši mrak labod.





Za Anne Gregory



»Nikdar ne bo mladenič,

ki ga v obup peha

zavit ob tvojem uhlju

stolpič medenih las,

te ljubil same zase,

ne tvojih plavih las.«


»Lahko si kupim barvo

za drug odtenek las,

za rjavo, črno, rdečo,

da vsak obupan fant

bo ljubil mene sámo,

ne mojih plavih las.«


»Sinoči čul sem starca,

pobožnega moža:

dokaz je našel v spisih,

da Bog edini znal

bi te ljubiti sámo,

ne tvojih plavih las.«





Swiftov epitaf38



Swift zaplul je v svoj pristan;

tam ogorčenje ne bo

več mesarilo srca.

Pojdi, tujec, isto pot,

če si upaš; on je bil

vdan svobodi vseh ljudi.





V Algecirasu39 – meditacija o smrti



Jate čapljekljunih ptic,

ki obirajo mrčes

s čred maroških ovc, goved,

poletijo prek ožin40

in sedé po krošnjah polnoči,

dokler morij ne oblije svit.


Zvečer, ko bil sem še fantič,

sem nesel rad prijatelju

– in upal, da konkretnejših

idej bo poln starejši um –

ne školjk iz Newtonovih prispodob,41

temveč z obrežja Rosses pravih školjk.


Ko v soncu bolj svet zažari,

ko pod večer zaveje hlad,

mi domišljijo zaposli

Veliki Spraševalec42 sam:

kaj zna me vprašati in kaj na to

lahko odvrnem z dvignjeno glavó.

November 1928





Izbira



Človeški um je v primežu izbir:

popolnost dni ali popolnost del?

Če zbere drugo, naj se poslovi

od raja, zgolj v temò naj bruha gnev.

O čem nas konec zgodbe poduči?

Nesreča ali sreča vtisne sled:

lahko zadrego znano – prazen žep,

lahko čez dan napuh, a v noči kes.





Mohini Chatterjee



Sem vprašal, če naj molim;

odvrnil je braman:43

»Ne moli, le ponoči

v polsnu si reci sam:

'Nekoč sem kraljeval,

spet drugič bil sem rob;

sploh vse, kar svet pozna –

prismoda, tič, falot –

vse bil sem kdaj pa kdaj;

pa le na nedrih teh

je spalo tisoč glav.'«


Da vzburkano srce

bi fantu pomiril,

tako me Chatterjee

Mohini je učil.

Naj misel priložim:

»A čas zanikajo

ljubimci davnih dni –

saj grob se pne nad grob,

da jih zadovolji – :

čez pogorišče spè

parada stare čete,

za rojstvom rojstvo gre,

da ta topovski metež

odtreska čas; da sreča

se rojstva čas s smrtjó,

da plane kri človeška

v ples neumrljivih nog.«

1928





Bizanc



Gubijo se surove slike dne;

cesarski borci že opiti spe;

gubi se nočni jek, spev nočnih tičk,

ko gong potihne v stolnici;44

njen strop se v luči zvezd in lune pne

nad vse, kar smo ljudje,

nad goli splet fines,

nad blatno sluz človeških žil, nad bes.


Pred mano lik lebdi45 – je človek, senca?

Prej senca bo, a še bolj lik kot senca;

saj Hadov dul, v mrliški prt ovit,46

razmotati zna pot zavit;

iz ust brez sape, brez mokrote odprtih,

brezsapa usta kliče.

Pozdravljam te, nadbitje,

to smrt-v-življenju in življenje-v-smrti!


Tak čudež – ali ptica, zlat okras?

Prej čudež bo kot ptič ali okras –

sedeč na zlati veji v zvezdnem žaru,

zna peti kot petelin v Hadu;

morda grenak od lune, ogrnjen v blišč

kovine brez premen

zasmehne ptico, cvet

in vso zamotanost sluzi, krvi.


Opolnoči spolze čez carjev tlak

plamenčki, ki jih ne poji suhljad

in ne ugasne vrš – spočeti v zubljih,

tja dro s krvjo spočeti duhci,

a vse tančine besa izpuhte,

ko izzvene v poskok

in mukepoln zanos

in zubelj mukepoln, ki ne ožge.


In jaše na delfinji47 krvi, slúzi

za duhom duh! Ob kovnicah se kruši

valovje – ob cesarjevih zlatarnah!

Ob kosih marmorja v dvoranah

pa kruši se srdita ost tančin,

podobe, ki rode

spet nove: to morjé,

ki gong ga muči in cefra delfin.48

1930





Mati Božja49



Ljubezni trojna groza, žarka strela,

ki pade v jamico ušesa,

in v kamri perutnic šumot;

grozota vseh grozot, da sem spočela

v životu vse nebo.


Mi ni zadostoval prizor, poznan

vsem najpreprostejšim ženám?

Sprehod po vrtu in zapeček,

zbiralnik, kjer mendraje kos blaga

izmenjamo vse čenče?


Le kaj je to meso – sad vse skrbi,

ta utrinek zvezd, ki se doji,

ljubezen, ki hromi srce

in hipoma zmrazi me do kosti,

da vstanejo lasje?





Nihanje



I

Med dvema skrajnostma

pretečeš vek;

nato ognjeni krst

prekine trajno

nasprotje, ki velja

za noč in dan;

telo mu reče »smrt«

in »kes« srce.

Morda imata prav –

a kaj je radost?


II

Nekje se pne drevo: od vrhnje veje

je pol iskreči žar, pol zelenina,50

bohotno listje v težkih rosnih kapljah,

in pol je pol, pa vendar cela slika;

in pol in pol použiva, kar obnavlja;

kdor Atisovo51 sliko uokvirja

med srepi bes in slepi, bujni list,

ta ne pozna, kar on – ne žalosti.


III

Zlato, srebro – kar moreš, si nagrabi,

stremljenjem strezi ali pa požívi

si skromni dan in s soncem ga natlači,

a vendarle razmisli o maksimi:

vsem ženskam so pri srcu postopači,

čeprav otroci bi posest rabili;

nikomur nista še bili odveč

otroška vdanost in ljubezen žen.


Prost Letinega52 listja se pripravi

za čas, ko pride tvoja smrtna ura,

po štiridesetem to nôsi v glavi,

preskusi vsako delo vere in uma

in vse, kar si izdelal sam z rokami,

in sodi, da je zgolj potrata truda,

kar ne pristaja tistim, ki gredo

smejé, ponosni, prenicljivi v grob.


IV

Prišlo in šlo je petdeseto,

sedél samotno sem med gnečo,

sam v londonski trgovski hiši;

pred mano knjiga, čaj popiti

vrh plošče marmorne na mizi.


Ko zrem na ulico, v lokal,

po žilah mi zapolje žar;

šlo dvajset je minut in več,

a čutim se blagoslovljen

in blagoslavljajoč, vznesen.


V

Poletno sonce pozlati

oblačke – nebne liste –

in zimska luna potopi

ravan v viharne čipke;

ne morem gledati,

ker odgovornost me preveč teži.


Kar storil sem, dejal nekoč,

kar nisem storil ne dejal,

zgolj menil, da storim lahko,

teži me, in ne mine dan,

ko ne spregovori

za vest in samovšečnost grd spomin.


VI

V nosnicah sveži vonj sena,

ravan in reka vzdolž doline;

otresel si je sneg z gorá

knez Zhou53 in vzkliknil na ves glas:

»Naj vse premine!«


Voz v Ninive in Babilon

so vlekle mlečnate oslice;

zategnil vajeti je vój

in vzkliknil vojski trudnih mož:

»Naj vse premine!«


In iz krvavih src ljudi

vejevje dne, noči zasine,

kjer živobarven ščip visi.

Kaj vsaka pesem govori?

»Naj vse premine!«


VII

Duša. Poišči stvarnost, pusti goli videz!

Srce. Da bi rodil se pevec, a brez téme?

Duša. Ti ni dovolj ogorek Izaijev?54

Srce. V prvinskem ognju sem ob vse besede!

Duša. Poglej ta ogenj, v njem rešitev gre.

Srce. Mar ni Homer o izvirnem grehu pel?


VIII

Naj se razideva, von Hügel?55 Res, podobna sva,

saj čudeže priznava in svetost spoštujeva.

Terezija56 neiztrohnjena v grobnici leži,

ki v čudodelnem olju plava in sladkó diši,

napisna plošča zdravje trosi. Ni mar ista dlan

ovekovečila svetnice, kakor je nekdàj

zvotlila faraonsko mumijo? Že res, morda

bi našel mir srca, če kot kristjan bi veroval,

kar grobu prija, toda vlogo že imam –

za zgled mi je Homer s poganskostjo srca.

Kako že Pismo uči o levu in satovju?57

Zatorej proč, von Hügel, pojdi v blagoslovu!

1932





Prepir na starost



Kam šla je njena58 mila čud?

Kar kak fanatik snuje

v tem mestu slepih, grenkih duš –

izmislica, naključje,

ki misli ne zasluži –,

ji je zavrelo kri.

A jaz sem že dovolj odpustil

z odpustkom starosti.


Kar kdaj živelo je, živi;

vsaj to vem zagotovo.

Imeli prav so modreci:

nekje tam za zastorom

izkrivljajočih dni

živi samotna stvar,

ki je, sijoč mi pred očmi,

šla s ščitom kot Pomlad.59





Posledice misli



Družabnice in znanke,

bleščečo, ljubo ženo –

mladost je pokopala

najžlahtnejše izbranke

in vsem je spila krepkost

človeška grenka slava.


A jaz sem si razčistil

polom in ruševino,

z garanjem dolgih let

razvil globino misli,

ki obnovi zdravilno

in dobro moč vseh teh.


Le kaj so te pojave,60

ki umikajo pogled,

a včasih prelože

ves časni koš nesnage,

zravnajo skrivljen sklep

in zmajejo glavé?

Avgust 1931





Hvaležnost neznanim učiteljem61



Vse, kar so vzeli si za cilj,

so tudi izpolnili;

ves svet kot kapljica visi

na rosni travni bilki.





Kes zaradi prenagljenih besed



Bentil sem tepcem, lopovom,

a to je že prešlo;

zamenjal bi svoj spev,

občinstvo imam, hromi me zgolj

fanatično srce.62


Iskal sem boljše od sebe; vsak

uglájen veseljak

obrne mržnjo v smeh;

a nič ne vtisne znamenja

v fanatično srce.


Prišli smo iz Irske. Majhen kot,

velike mržnje dom,

nas žge od mladih let.

Od rojstva nosim delež svoj:

fanatično srce.

28. avgust 1931





Potok in sonce v Glendaloughu



Kot čipka sta se penila

izvir in sonce v dan,

da radost me je obšla,

a star zdrsljaj mi je duha

ponesel daleč stran.63


Nečist sem od obžalovanj;

a glej, zakaj bi naj

verjel, češ da se znam

gosposko vesti, z več duha

kot kak podeželan?


Ni vzgib potoka, sonca, vek

ustrelil me v srce

in vsega me prežel,

da žível sem kot ti, ki spet

iz sebe se rode?64

Junij 1932





Besede, mogoče za glasbo65



I. Nora Jane in škof



Pokaži mi podrti dob,

in ko odbilo bo polnoč,

(Zavetje da nam grobnica.)

bom priklicala kletve nanj,

ker ljubi Jack je pokopan.

Kaj vse mu je prerekel sam:

tu gizdalin, tam korenjak.


Še ni bil škof, ko je izgnal

z odlokom Jacka, klateža,

(Zavetje da nam grobnica.)

še lastne fare ni imel,

a nama z bukvico v pesteh

očital je živinski greh:

tu gizdalin, tam korenjak.


In kožo ima iz samih gub,

prav takšno kakor gos plavut,

(Zavetje da nam grobnica.)

in dobro vidiš skoz talar,

da nosi grbo kot žerjav,

a Jack je kakor breza stal:

tu gizdalin, tam korenjak.


Nedolžnost mojo Jack je vzel,

zdaj k dobu vabi me zvečer,

(Zavetje da nam grobnica.)

saj pride ven, ko je temà,

pod dobom zatočišče ima;

če pride oni, pljunem vanj:

tu gizdalin, tam korenjak.





II. Nora Jane odgovarja na grajo



Kaj meni mar mornarskih vraž?

Ob skalah groma, ki bobne,

in vihri, ki prepara dan,

se Nebu zeha,66 to se ve;

nespametno je menjala

Evropa67 ljubčka za žival.

Fol de rol, fol de rol.


Zaokroglíti školjkin lok,

ji posrebriti splete žil

z biserovino – ta napor

je Nebu zrešetal kosti.

Nikar prepuščati srca

potepu, ki grmi, divja!

Fol de rol, fol de rol.





III. Nora Jane o sodnem dnevu



»Ne bo dovolj

ljubezni nič,

če sprejme zgolj napol

duha, telo«;68

tako Jane govori.


»Z menoj dobil

boš kislico,

saj znam se usajati

in rogati.«

»Nedvomno,« je odvrnil on.


»Razgaljena

na travnikih

sem se prikrivala

ta črni dan«;

tako Jane govori.


»Ljubezni bit –

jo vidi kdo?

Da le bi čas minil,

vse uzrli bi.«

»Nedvomno,« je odvrnil on.





IV. Nora Jane in klatež Jack



Saj vem, ko srečajo se oči,

vztrepečem do kosti,

a če zrahljam zapah, še bolj

ljubezen mi beži,

saj klobka je, ki mi kopni

od mraka v prvi svit.


Samoten duh je tisti duh,

ki hoče do Boga;

ko moja klobka bo na tleh,69

moj trup pa pokopan,

bom v luč planila, ki mi je

iz rok ob rojstvu ušla.


Če pa v samotni postelji

nazadnje obležim,

sva v duhu s klobko zvezana

tako, da že na mig,

ko šel bo mimo tisto noč,

moj duh bo šel za njim.





V. Nora Jane o Bogu



Prihajal je pod noč,

kot se mu je zljubilo,

in krenil svojo pot,

ko spet se je danilo.

Kot pridejo, sfrčijo,

a v Bogu vse ostaja.


Dušé zastave svod,

bojevnik topota,

rezgeče bojni konj,

kjer vnel se je spopad

v ožini tesnih skal,70

saj v Bogu vse ostaja.


Res hram razpada – sam,

kar pomnijo ljudje;

pa vendar je ondan

zablisnil ves v lučeh71

od duri do slemen,

saj v Bogu vse ostaja.


Je Jack bil ljubi moj;

čeprav sem zdaj kot pot

pod stotinami nog,

brez tožbe to telo

prepeva hvalnico,

saj v Bogu vse ostaja.





VI. Nora Jane govori s škofom



Prišel mi je naproti škof,

pa sva pomoževala.

»Že prsi plosko ti visé,

ti v žilah kri zastaja;

presêli se v nebeški grad

iz gnusnega svinjaka!«


»Gnusoba gre z lepoto vštric,

od nje je neločljiva.

Prijateljev ni več, a grob

in postelj me učita

ta nauk telesne nizkosti

in srčnega prezira.


Prevzetno viha ženska nos,

ko bi ljubezni rada,

a grad Ljubezni je zgrajen

sred govna in propada,

saj ni ne eno ne celó,

kar prej se ne razpara.«





VII. Nora Jane na stara leta gleda plesalce72



Z izbrancem se je sukala

slonokoščena pred menoj,

a ko ji je črnino las

ovil okrog vratu, mi ni

ušel najmanjši gib ne glas,

tako žarele so oči:

Ljubezen je kot levji zob.


Ko – po resnici, pravim jaz;

zgolj v plesni igri, méni kdo –

je nož izvlekla, morala

sem ga predati volji zvezd.

Kar koli govore, ta dva

sta s svojo mržnjo imela vse:

Ljubezen je kot levji zob.


Je umrla ona ali on?

Zares ali navidezno?

O blažen čas, ko mi bilo

je figo mar, kaj bo, samo

če s temi udi sem lahko

urezala prav tak poskok –

Ljubezen je kot levji zob.





VIII. Dekletova pesem



Sprehodit sem se šla

in pesmico zapet

o njem, ki mi je drag –

pa saj to veš.


Približa se mi drug,

na težko palico

naslanja zgrbljen trup:

jaz bruhnem v jok.


In to je ves moj spev;

kdo pravzaprav je stal

pred mano – isker ded,

postaran fant?73





IX. Mladeničeva pesem



»Sprevrže se nekoč,«

zaklical sem, »v strašilo.«

Srce – razjarjeno,

čeprav prej tiho, milo –,

je sunilo ob kost

in se raztogotilo:


»Le dvigni te oči,

poglej jo brez zadreg:

žarí, pa če zbledi

krog nje ves snovni svet;

vse do stvarjenja ni

oko poznalo vešč.«


Preplavil me je sram

– za laž srce ne ve –,

da sem pokleknil v prah.

In zdaj naj vsi klečé

pred srcem, naj mi da

odvezo za moj greh.





X. Njena tesnoba



Odeta v plašč miline

prst čaka na pomlad.

Ljubezni pristne žar

umre ali preide

v kaj manj sijajnega.

Dokaži, da je laž!


Zaljubljencev telesi

in dih zahtevata

dotik ali vzdihljaj.

In vsak dotik pospeši

ljubezni zdrs v propad.

Dokaži, da je laž!





XI. Njegova samozavest



Da kupil bi ljubezen

nesmrtno, sem beležil

krivice pretrpete

v kotičkih ob očesih.74

Kako naj plača se

ljubezen, ki ne umre?


Udaril sem srce,

razklal sem ga na dvoje.

A kaj mi mar? Saj vem,

da čez skalovje

iz pustega izvira

privre ljubezni sila.75





XII. Samotnost ljubezni



Vstanite, stari dedje,

kot vstaneš za svoj rod.

Če kdaj je segla samost

zaljubljenca v vaš krog,

molite: »Nad čuvarji

krvi naj bdi nebo!«76


Že pada senca gore

pod ozkim rogom lune;

kaj vstalo je v spominu

pod vejami trnulje?

Srce, prej koprneče,

od groze zdaj zmrzuje.





XIII. Njene sanje



Potonjena v modrost noči

sem sánjala, da kodrov šop

sem si odstrigla, dela jih

Ljubezni pod napis na grob:

a zmaknil jih je spred oči

nekdo, ki je razburkal zrak,

in pričvrstil na svod noči

kraljevski koder žarnih las.77





XIV. Njegov dogovor



Kdo platonsko vreteno78

opeva, kdo vrti?

Le skôpni, večnost, v tèmo

in ti se, čas, odvij;

za drugo naj vsak dan

vzdihuje teleban!79


Kar naj! Zato pa jaz

sem pred zasnutkom niti

dogovor sklenil (ta

ne sme se prelomiti,

ko sklene nit svoj tek)

z zavoji v teh laseh.80





XV. Trojica



»Kruta Smrt, vsaj troje vrni!«

je na bregu pela kost.

»V izobilju mojih prsi

je odkril nekoč otrok

ves počitek, vso sladkost«:

val je zbelil, piš izsušil kost.


»Tri zaklade vseh žena!«

je na bregu pela kost.

»Ko objelo je moža

za življenja to telo,

je odkril svetá sladkost«:

val je zbelil, piš izsušil kost.


»Tretji meni ljub spomin,«

je na bregu pela kost,

»je, ko uzrla sem v oči

neko jutro pravega,

leno se pretegnila«:81

val je zbelil, piš izsušil kost.





XVI. Uspavanka



Ljubi, trdno spi; ta sen

našel si, kjer se pojiš.

Kaj je bil preplah sveta

Parisu, ko ga je objel

sen na zlati postelji,

k Heleni privitega?


Spi, moj ljubi, sen sladak,

kot ga Tristram je spoznal;

ko ga je opil napoj,

srn mu ni bilo več mar,

kjer se bukev pne in hrast;

naj skakljajo svojo pot!


Sen in zvok, ki je

oblil ob Evrotu travnat breg –

tam je spolnil sveti ptič

svoj vnaprej usojen cilj,

z udov Lede je zdrsel,82

ne pa iz njene nežnosti.





XVII. Po dolgem molku



Po dolgem molku spet besede: prav,

ker vsi so mrtvi in odtujeni,

ker rezka luč pod senčnikom tiči,

ker zastor izključuje rezki mrak –

zato je prav, da vsevdilj govoriva

o žlahtnem, kot sta umetnost, poezija.

Razpad telesa je modrost;83 zamlada

nevedna sva se zgolj imela rada.





XVIII. Čez les kot mrč in sneg



Zapri, zapahni polkna,

ker brije piš strupen:

nocoj imava jasen um

in zdi se mi, da vem,

kako je vse okoli nas

čez les kot mrč in sneg.


S Homerjem tam Horac stoji,

a Platon niže gre,

glej Tulijev odprti spis!84

Le koliko je let,

odkar zelenca sva bila

čez les kot mrč in sneg?


Zakaj, prijatelj, vzdrgetam

in vzdihnem? Brž izveš.

Drget in vzdih se izvijeta

ob misli, da sta že

lisjak85 Homer in Ciceron

čez les kot mrč in sneg.





XIX. Ni več plesnih dni



Daj, naj zapojem ti na uho,

da ni več plesnih dni,

saten in svila, vse je šlo;

na kamnu se spočij,

odvratni trup zahomataj

v nič manj ostudno cunjo:

jaz v zlati kupi sonce imam,86

v srebrni torbi luno.


Četudi kolneš, bom odpel;

kaj potlej, če falot,

ki najbolj strastno te je vnel,

in vajin trop otrok

pod praporom iz marmorja

drnjohajo nevzbudno?

Jaz v zlati kupi sonce imam,

v srebrni torbi luno.


Prav danes sem dognal vse to,

ko poldne je zvonilo:

možak, oprt na palico,

lahko odvrže hlimbo,

opeva, kar mu duša da,

dekle ali baburo:

jaz v zlati kupi sonce imam,

v srebrni torbi luno.





XX. »Na Irskem sem doma«



»Na Irskem sem doma,87

na sveti zemlji irski,

čas gre!« je vzkliknila.

»Že iz usmiljenja

zapleši z mano v Irski!«


En mož, en samcat mož

v opravi tuji, sam

med vsemi, kar jih pot

ubiralo je tam,

zasuče žlahtno glavo.

»Predaleč je in čas

pritiska vrtoglavo,

neurje spe nad nas.«


»Na Irskem sem doma,

na sveti zemlji irski,

čas gre!« je vzkliknila.

»Že iz usmiljenja

zapleši z mano v Irski!«


»Nevešče glej goslače;

da ni na struni urok?

Trobente, bobni, pavke

imajo počen zvok,

celo trombon,« je vzkliknil,

»trobenta in trombon,«

je zlobno pomežiknil, »a

čas gre svojo pot.«


»Na Irskem sem doma,

na sveti zemlji irski,

čas gre!« je vzkliknila.

»Že iz usmiljenja

zapleši z mano v Irski!«





XXI. Plesalec pri Cruachanu in Cro-Patricku



Z vriskom, da med pticami,

štirinožci in ljudmi

zgolj en sam uživa mir,

sem sred cruachanskih ravnin

ples urezal, dvignil glas;

vse, kar teče, skače, plava

v lesu, vodi in meglah,

k Njemu kliče, Ga oznanja.





XXII. Blazni Tom



Zapel je stari blazni Tom,

ki spi pod baldahinom:

»Kaj neki mi ostrino

oči kalí in bega um?

Kako da se scvrkuje v noč

Narave čista, stalna luč?


O'Leary, Huddon, Duddon – vsi,

še Sveti Joe, berač,

vsak pije, se lajdrá

in kes goji še v naše dni.

Da so se mi prikazali

na parah, je bil zgolj privid.88


Vsi v reki, na poljani – ptič

in riba, zver in mož,

kokot ali kokoš –

živé pod božjimi očmi,

jim v žilah polje jedra kri:

v tej veri umrem, kot v njej živim.«





XXIII. Tom pri Cruachanu



Na poljanah Cruachana

spal je, kdor preliva v stih

to, od česar je prevzet:

»Žrebec Večnost se je vzpel

na kobilo Časnosti

in spočel žrebička – svet.«





XXIV. Spet stari Tom



Vse pluje iz popolnosti

z nabreknjenimi jadri;89

ne bodo samosevci šli

po zlu, čeprav fantasti

so z dokom čer izsanjali,

s pleničko prt mrtvaški.90





XXV. Delfsko preročišče o Plotinu91



Bori se véliki Plotin

z razburkanimi vali,

mu Radamantis dlan moli,

a zlati rod pred njim temnì

in kri mu vid preplavi.


Po ravni loki stopajo,

po gozdnati soteski:

pohaja Platon z Minosom,

častitljivim Pitagoro92

in zborom vseh Ljubezni.

19. avgust 1931





Ženska, mlada in stara



I. Oče in hči



Po mizi udarim, zakričim,

da hrbet ji obrača

vsa družba častnih mož in žen,

ker svoje ime postavlja

ob najzloglasnejše ime;

na to odgovori,

da lepolas je in v očeh

hladan kot marčni piš.





II. Izpred začetkov stvarstva



Če potemnim trepalnice,

če dam očem sijaja,

če ustnice si pordečim

in vprašam ogledala,

kako je, nisem se zato

izkázala kot avša:

zgolj iščem svoj obraz iz dni

izpred začetkov stvarstva.


In kaj, če uprem oko v moža,

kot da bi ga ljubila,

čeprav je hladna moja kri,

srce pa ne razbija?

Zakaj bi me za kruto imel

in čutil se prevaran?

Hotela bi, da ljubi stvar

izpred začetkov stvarstva.





III. Prva spoved



Priznam, da trnovje,

ujeto med lase,

mi ni zadalo ran;

ves moj trepet, bledica

bila sta gola igra,

moj spogledljivi čar.


Kljub želji po resnici

ne morem zavrniti,

kar v meni sram budi:

pozornost moškega

je preprijeten dar

za žejo teh kosti.


Sijaj, ki ga odvračam

nazaj od zodiaka!93

Zakaj se vprašujoč94

upira vame oko?

Odvrni se, če svoj

odjek ti da zgolj noč!





IV. Njeno zmagoslavje



Prišel si; prej le zmaju sem služila,95

saj zame je bila ljubezen sproten

domislek ali utečena igra,

začeta s tem, da izpustim svoj robec.

Ljubila sem, kar dalo je peruti,

iskrivost, glasbo sfer minutam bežnim –

in že si stal med zmajskimi koluti.

Posmehnem se, a ti si zmaja vkleščil,

okove zlomil, mi jih strgal z nog

kot sveti Jurij ali ajd Perzêj;

in zdaj osuplo gledava v vodó,

prečudna ptica nama vzkrika z vej.





V. Tolažba



Pa vendar je modrost

v besedah modrijanov;

le daj, pretegni si telo

in k snu položi glavo,

da modrecem povem,

kje najdemo tolažbo.


Bi plala v meni zdajšnja strast

brez trdne vednosti,

da že zločin, ko se rodiš,

ti usodo zatemni?

A kjer ga zagrešiš, lahko

še zbrišeš nanj spomin.





VI. Izbira



Ljubezni pot izbereš sam. To vem,

odkar sem se za zemskim likom gnala

po urnem krogu zodiaka.

Mi komaj je telo objel

in komaj šel v zaton,

da spokoj najde pod zemljó

na materinski polnoči teh dojk,

pa vtisnem mu, ko gre čez sever, žig

in zdi se, da stojim, čeprav ležim.


Z grozotnim svitom sem se vrgla v boj,

izbrala ga za svojo pot! Morda

me vpraša mlada žena, kdaj

užila sem največjo slo:

tedaj bi izbrala mir,

ko dvoje src se eno zdi

in plujeta po toku čarnosti96

tam, kjer – kot piše učenjak97 –

se v kroglo preobrazi zodiak.





VII. Slovo



On. Oditi moram, ljuba,98

doklèr še noč teži

vohljačeve oči;

ta spev je pesem jutra.


Ona. To nočni ptič ljubezni

ljubimce zazibava

in graja s spevom jeznim

morilski dan, ki vstaja.


On. Že prvi svit hiti

z vršaca do vršaca.


Ona. Ta luč je lunin žar.


On. Ta ptič ...


Ona. Kar poje naj;

ljubezni zdaj predajam

temino svojih špilj.





VIII. Njeno videnje v gozdu99



Suši se les pod bujno zelenino

na vinsko temno polnoč v svetih gajih.

Prestara za ljubezen sem si živo

zamišljala može. Morda v utvari,

da manjšega izbiješ z večjim klinom,

morda v preskus, če še poji kri žilo,

si sama vrežem rano: moje vino

naj ljubemu bi ustnico pokrilo.


In prste dvignila sem pred oči,

strmeč v svoj vinsko temni noht, v svoj čad

– mezel je z vseh zgrbančenih konic –

a čad pordi, iz bakel blisne žar,

v glušeči glasbi listje zadrhti;

trop mož na rame dvigne ranjenca,

ko drugi strune uberejo za spev,

kako usodno usekala je zver.


Ob pesmi plešejo kraljevske žene

zmračenih čel in razpuščenih las

– brezumna truma s slike kvatročentne,

ki jo Mantegnov100 um je zasnoval –

naj kar vedo: ne bodo mlade vselej!

Znenadoma še mene bol navda,

v krvava nedra se mu zastrmim

in glas povzdignem v kletvi z drugimi.


Ta stvor, krvav in sluzav, razdejan,

upre v oči mi stekleneč pogled;

čeprav me spet oblije grenka slast,

me ni od likov z novcev, s slik nihče

uzrl pasti, čul od mene stoka,

ne zvedel, od prepevanja pijan,

da niso nesli bajnega simbola,

le žrtev - rablja mojega srca.





IX. Poslednja spoved



Kdo najbolj me je vnel od vseh,

s katerimi sem spala?

Odvrnem: v zlu ljubila sem

in svojo dušo dala,

a ko ljubila sem telo,

sem silno slast spoznala.


Izvila sem se mu iz rok

med smehom, ker je v strasti

verjel, da mojo dušo ima,

in smeh me je premamil

ob misli, da prav toliko

si dajejo živali.


Dajala sem, kar vsaka da,

ko stopi iz oblek,

a ko bo duša brez mesa

in gola h golim gre,

bo tisti, ki ga najde, v njej

odkril, kar drug ne ve,


dajal, jemal bo, kot bo prav,

in vladal, kot mu gre,

četudi je ljubila v zlu,

jo bo tesno objel,

da te sladkosti ne skali

nobena ptica dne.





X. Srečanje



Pokrila naju je staróst

s kapuco, skrila v plašč,

mrzil je vsak, kar ljubi drug –

in zdaj se srečava.

»To srečanje,« zajezika,

»ne znani dobrega.«


»Naj hvali se,« odsekam, »drug,

ne drzni pa si ti

razglašati, da tak zmene

je kdaj moj ljubček bil;

povej, da takšne bolj mrzim

kot vse, kar jih živi.«


»Le norec bi se hvalil s tem,«

je zarobantil v jezi;

pa vendar zame bi imel,

ko mogla bi odvreči

oba beraški škart, kaj več

prijaznejših besédi.





XI. Iz Antigone101



Oj, uklôni, sladko-bridko,

ki živiš v dekliških licih,

bogatinove opravke,

tolste črede, tolsto njivo,

pomorščake, grobe žanjce!

Še bogove vrh Parnasa,102


empirej103 ukloni! Zrini

zemljo in nebo s tečaja!

Naj se med seboj borita

z drugom drug in z bratom brat,

z rodovino rodovina,

z mestom mesto – tvoj sijaj

v isti muki vse podžiga.


Hočem pomoliti, peti,

vendar jočem – hči Ojdipa

lega v prah, kjer ni ljubezni.104





PARNELLOV POGREB IN DRUGE PESMI


Parnell's Funeral and Other Poems


1935





Parnellov pogreb



I

Pod Komikovim105 grobom množica.

Po nebu se podi viharni splet

oblakov, a v jasnini vztraja žar.

Utrne se še bolj žareč komet;

kaj v tej živalski krvi vzdrgeta?

Čemu daritev? Se še spomni kdo

na zvezdo, ki jo je prestrelil lok?106


Skoz listje se leskeče zvezdni soj;

vročična množica; ob vznožju vej

sedi lep fant; napet je sveti lok;

tam žena; puščica, ki čaka strel;

preboden fant – podoba zvezd, ki mro.

Ta žena, utelesitev Matere,

izreže mu srce. Drevo in fant –

motiv, doma v sicilskih kovnicah.107


En vek zrcalno slika drugega;

ko tujci so umorili Emmeta,

smo gledali kot publika s predstav.

Ko se prizor izteče, kaj nam mar?

Nas ne zadene. Toda to divjad

je v histeriji ubila množica.

Brez sostorilcev,108 brez glumaških desk

Parnellu smo izglodali srce.


Obdolžujoč uperi vame oko!

Hlepim po obdolžitvi. Vse je laž,

kar je na Irskem pel in bajal kdo –

vse kužne sodrge sprevržen sad,

z izjemo stihov, ki pobijajo

podgane.109 Nič ne pústi živega,

le tisti nič, ki sodi k moji duši:

je človek ali zver, naj sodi umni.


II

Ostalo sprejmem, eno pa popravljam.110

Ko bi použil Parnellovo srce

kak de Valera, bi hujskač ne zmagal,

dežele ne bi trgal ljudski gnev.111


Če bi použil ga Cosgrave, domišljija

dežele bi bila izpolnjena,

če bi bila v teh rôkah vladavina,

O'Higgins, zgled državnika, bi obstal.


Še če O'Duffy – kaj bi več imen?

Njim množica, samoti on sledi;

skoz Swiftov gaj je šel in se navzel

modrosti grenke, ki poživlja kri.





Alternativna pesem za odsekano glavo

v Kralju velikega urnega stolpa112



»Odjezdi,« sem zaslišal glas,

»od Knocknarea in Bulbena.«

Kaj pravi ura v urnem stolpu?

Zlosrečni liki jašejo,

z brežine Rosses skrenejo

na gorsko reber, kjer je zbor.

Zategli zven, železni zvon.


Kaj vleklo jih je iz daljin?

Cuchulain se je s peno bil –

Kaj pravi ura v urnem stolpu?

– in Niamh peno jezdila,

z dekletom je šahiral fant.113

Objest junaškega srca?

Zategli zven, železni zvon.


Aleel z grofico; Hanrahan,

navidez ženskar podivjan –

Kaj pravi ura v urnem stolpu?

– samotno jaše mimo kralj,

ob njem je ljudstvu dih zastal:

namesto las mu puh je gnal.114

Zategli zven, železni zvon.

Avtor melodije: Arthur Duff





Dve pesmi, spisani na novo zaradi melodije115



I

O, Paistin Finn je edini moj up,

a jaz sem posušil se v kožo in kost,

saj vse, kar srce je prejelo za trud,

je, kar znam zažvižgati samcat in bos.

Haji, hajo!

Podrl bom vrata že jutrišnjo noč.


Le čému na svetu koristi tak ded,

sam samcat in bos in že lisastih nog?

Med sodčkoma dvema bi v krčmi sedel

in z ljubco v naročju popival vso noč.

Haji, hajo!

Podrl bom vrata že jutrišnjo noč.


Devet noči ležal sem samcat in bos

med dvema grmičkoma sredi dežja;

sem mislil, da žvižg jo privabi v moj kot,

in žvižgal in žvižgal in žvižgal – zaman.

Haji, hajo!

Podrl bom vrata že jutrišnjo noč.

Iz Lonca juhe Melodija:

Paistin Finn


II

O, bil bi star berač, za oko

imel biserovino,

saj tak ne vidi, ko gospa

pripohajkuje mimo;


puščoben, poklapan berač,

ki zanj ne mara svet,

samo ščene – capin in tat;

berač, od rojstva slep;


kar koli, vendar ne rimač,

ki glava mu gori

od stihov lepotici v čast,

medtem ko sam leži.

Iz Igralke – kraljice





Molitev za starost



Bog varuj me pred mislijo,

ki zgolj iz uma se rodi;

kdor poje spev, na veke živ,

razmišlja s srčiko kosti,


iz vsega, kar te izmodri,

da umnost starca svet slavi;

o, kaj sem jaz, da ne bi smel

se pesmi v čast osmešiti?


In molim – ker molitev spet

izriva modni besednjak –

da zdel bi se, če star umrem,

do konca ognjevit bedak.





Cerkev in Država



Glej svežo snov, moj pesnik,

ki starcu se poda:

oblast Države, Cerkve,

ki zajezí drhal.116

Bo srčno vino čisto,

kruh uma bo sladak.


Tak spev je strahopeten,

ne blodi kot sanjač!

Da ni Država, Cerkev

kar sama ta drhal?

Droži bo polno v vinu

in v kruhu cik grenak.

Avgust 1934





Nadnaravne pesmi



I. Ribh na grobu Baileja in Aillinn



Ker našel si me v smolno črni noči

z odprto knjigo, vprašaš, kaj počnem.

Premisli to povest, ljudem jo nesi,

ki ne poznajo te obrite glave

in ne glasu, razklanega od let.

Kaj pravil bi o Baileju in Aillinn?

Saj vsak ve zanju – ve za veje, listje

in za preplet med jablano in tiso

nad njunimi kostmi; povej neznano!


Tak konec jima je naklonil čudež

in v čisto bit prekvasil kost in kito;

ko združita se taki dve telesi,

ni več dotikanj tu in tam, ni truda

za radost; ne, spojí se célo s celim,

zakaj združitev angelov je luč,

za hip sta v njej zgubljena, použita.


In tukaj v smolnati temì ozračja

nad trepetanjem jablane in tise,

ko spet mineva leto od njune smrti

in leto, kar sta prvič se objela,

si zdaj v objem hitita ta ljubimca,

očiščena v tragediji; oči

so se z vodó, molitvijo v samoti,

zelmi poôrlile, odprle lúči.

Čeprav je razdrobljena z listjem, luč

leži na travi v krogu, in v tem krogu

obračam liste svoje svete knjige.





II. Ribh ožigosa Patrika117



Zblaznel je od abstraktne grške blodnosti,

Trojice samih moških. Moški, ženska, dete, naj bo sin, naj hči –

o njih naravna in nadnaravna zgodba govori.


Naravno z nadnaravnim veže ista vez.

Kot človek, kot žival, kot enodnevna muha Bog Boga spočne,

saj – po Smaragdni plošči118 – v svetu kopija je vse.


In vse kopira kopije, svoj rod množi;

ko duh ali telo duši, gasi požare njihove strasti,

se z gibkim svitkom jim v objem Narava pripoji.


Zrcalnoluska kača – ta je mnogobit,119

a kar na pare teka, si zgolj trojnega – ne več – Boga deli;

ljubeči kakor On bi se spočenjali samí.120





III. Ribh v ekstazi



Le kaj ti mar, če nisi umel besed?

Gotovo: kar sem slišal, sem zapel

v razbitih stavkih. Duša je našlà

vso srečo v sebi, v viru lastnih tal.

In Bog je v krču spolnosti spočel

Boga. Temà. Iz duše izpuhte

pohotni kriki, ki privro na plan

v tihoti in se utirijo v vsakdan.





IV. Tam



Tam obroč oklene sod,

v rep zagrize kačji zob,121

vibe v isti cilj drve,

v sonce utone vsak planet.





V. Ribh meni, da krščanska ljubezen ni dovolj



Čemu ljubezen bi preučeval?

Presega nas, prihaja od Boga;

ne, mržnji se posveča ves moj um,

saj to je strast, ki jo nadziram sam,

nekakšna metla; čisti nam duha

vsegà, kar ni ne misel ne razum.


Od kod mi stud do del, do mož, žená?

Ta luč je ljubosumne duše dar.

Osvobojena groze in prevar

nečistosti odkrije in razkrije,

kako bo duša šla, ko vse to mine,

kako je pred začetkom vsega šla.


Tedaj se duša, rešena, nauči

temnejše vednosti in zapusti

vse božje misli, vzklile v ljudskem rodu.

Saj misel plašč je, duša pa nevesta,

ne skrije je svetleča se lameta

in bogomržnja vodi dušo k Bogu.122


Ko bije polnoč, duša ne strpi

opreme uma in telesnosti.

Kaj more vzeti, če Gospod ni dal?

Kam zreti, če ji ne pokaže On?

Kaj znati, če ne ukaže On tako?

Živeti, če ni v krvi On zaplal?





VI. On in ona



Bliže se priplazi,

kot se plazi luna,123

proč oddrnca

kakor plaha luna:

»Njegov sijaj mi vzel

bi vid, če bi ostala.«


Poje kakor luna:

»Jaz sem jaz, sem jaz;

vse svetleje sijem,

ko dvigam se nad svet.«

Vse stvarstvo vztrepeta

v milini teh besed.





VII. Kateri čarni boben?



Objema ga iz sle,124 domala zadržuje dih,

da iz udov ne zbeži Prvinsko Materinstvo; da se ne splaši

otrok, ki se na nedrih z radostjo poji.


Kateri čarni boben onkraj senčne zelenine?

Čez ude, nedra, lesk trebuha zdrsne ustna, gibki jezik šine.

Kaj vznika iz host? Katera zver mladiča liže?





VIII. Od kod sta?



Večnost je strast; mladenič in dekle

zakličeta ob prebujenju sle:

»Na veke vekov!« Potlej se zbudita,

ne vesta, kakšna lika govorita,

in zmagoslavnež, ki ga žene strast,

razglaša stavke, ki jih ne pozna,

po krotkih ledjih bičar se udari,

ne ve pa, kaj zahteva ta dramatik

in kdo je spletel bič. Od kod sta dlan

in bič, ki mrzli Rim pobijata?

Katera sveta drama pljusne v stas

v spočetju Karla, spremenitelja?125





IX. Štiri dobe človeka



S telesom se je bojeval,

a zgubil je in se vzravnal.


Zatem se s srcem je boril,

ušla sta mu nedolžnost, mir.


Nato je z umom šel v spopad,

zavrgel je ponos srca.


In zdaj se z Bogom v boj spusti;

ko udari polnoč, Bog dobi.





X. Konjunkcije



Če Jupiter Saturna sreča,

se žito mumij nam obeta!126


Na meču – križu On umre.

Boginja k Marsu se prižme.127





XI. Šivankino uho



Ta deroči, šumni tok

bruha iglino uho;

kar bilo je, kar še bo,

vdilj spodbada ga na pot.





XII. Meru



Civilizacijo nam strne v red,

v dozdeven spôkoj, množica utvar,

a človek v misli preživi svoj vek

in grôzi vkljub hlasta in žre vsekdar,

iz veka v vek hlasta, nikoli sit,

hlasta, divjá in ruva, le da bi

lahko prišel v pustinjo stvarnosti:

Egipt in Grška, zbogom, zbogom, Rim!

Na gori Meru128 ali Everest

puščavniki – v vezeh sneženih spon,

nemara tam, kjer zimski vrš in sren

jim bičata goloto – vsi vedo,

da dan prinese noč; ko se zdani,

se slava in spomin že razgubi.





NOVE PESMI


New Poems


1938





Vibi



Ti vibi! Skalno lice,129 v daljo zri;

ne moreš mleti več, kar dolgo melješ:

vse lépo, častno vase izzveni,

zgubijo se častitljive poteze.

Prst skruni nam brezumen val krvi,

Empedokles130 je svet krepko pretresel;

je Hektor131 mrtev, v Troji luč gori,

smejiš se v tragični veselosti.


Kaj potlej, če te tre otrpla mora,

če kri in sluz ti skrunita telo?

Kaj potlej? Ne predaj se vzdihom, solzam,

ker žlahtnejše obdobje je prešlo;

svojčas po barvah, slikarijah groba

sem vzdihoval, odslej pa več ne bom;

kaj potlej? Iz votline glas privre,

ki zna le par besed: »Vesêli se!«


Vse bolj nam suroví dejanje, nrav.

Kaj potlej? Kogar ljubi skalno lice,

ljubitelj konj in žensk, si iz marmorja

podrte grobnice in iz črnine

med sovo in dihurjem, iz vsegà,

kar se temni v razkošen nič, poišče

garača, žlahtniča, svetnika; spet

zasuče se v prezrti vibi svet.





Lapis lazuli



(Za Harryja Cliftona)132


Kot slišim, tožijo histeričnice,

kako so site gosli in palet,

poetov, vedno zvrhanih vedrine,

saj vsakdo mora vedeti in ve,

da bodo, če kdo drastično ne ukrepa,

vzleteli cepelini in letala133

in – kot kralj Billy134 – zbruhali bremena,

da mesta bodo z zemljo izravnana.


Vsi uprizarjajo tragedijo

in Hamlet se šopiri, Lear divja,

tam glej Ofelijo, Kordelijo;

a tudi če bi igra h koncu šla,

če zastor je na tem, da se spusti,

nihče zaradi joka ne prekine,

če vlogo res zasluži, teh vrstic.

Zave se v Learu, v Hamletu vedrine,

veselosti, ki grozo preobrazi.

Vse, kar kdo išče, najde in spet zgublja,

se zatemni, nebo zablisne v glavi:

tragedija, prignana do vrhunca.

Četudi Lear besni in Hamlet blodi,

četudi zastor sklepne scene pade

ob istem času na sto tisoč odrih,

tragedija ne zrase niti palec.


Prihajale so z ladjo, po nogàh,

na hrbtih oslov, konj, kamel in mul –

kulture, ki jih meč je pokončal.

Z modrostjo svojo vred so šle po zlu:

ničesar, kar ustvaril je Kalimah,135

ki marmor je obdeloval kot bron

in klesal tkanje, kakor da se dviga

ob sunku morskih sap, ne vidimo.

Podoben vitki palmi, zgolj en dan

je stal njegov visoki vrat svetilke;

vse pada in se spet gradi vsekdar,

graditelji pa polni so vedrine.


Vgravirana sta v lapis lazuli

Kitajca dva, za njima tretji stopa,

nad vsemi leta dolgonogi ptič

kot dolgega življenja prispodoba;

ta tretji mož, brez dvoma njun strežaj,

ubira pot z glasbilom na rokàh.


Vsak madež v kamnu, bled ali teman,

naključna udrtina ali vprask

se zdi kot rečna struga, plaz prsti,

kot gorska reber, kjer še sneg zapada,

pa vendar hišico na pol poti

pobočja, kjer se vzpenjajo, obdaja

milina vejic – češenj ali sliv.

Zamišljam si jih rad, kako sedijo

– pod njimi sločita se svod in hrib –

strmeč na tragični razgled. Zdrsijo

po strunah vešči prsti mojstrovi,

ko prosi kdo za tožne melodije.

Oči med tisoč gubami, oči

prastare se iskrijo od vedrine.





Posneto po japonskem izvirniku136



Kako presenetljiva reč:

že sedemdeset let živim;


(Hura za pomladanski cvet,

pomlad je spet prišla med nas.)


že sedemdeset let živim,

in ne kot razcapan berač,

že sedemdeset let živim,

že sedemdeset – mož in fant,

a plesa sreče ne poznam.





Ljubka plesalka137



Dekle po listju pleše

na pokošeni, gladki

zaplati trave v vrtu;

ušla je letom mladim,

ušla iz svoje družbe,

iz svoje črne luknje.

Ah, ljubko, ljubko pleše!


Če pridejo neznanci

za njo na vrt, ne reci,

da v blaznosti uživa,

obzirno jih zavedi;

naj dokonča svoj ples,

naj dokonča svoj ples.

Ah, ljubko, ljubko pleše!





Trije grmi



Pripetljaj iz dela »Historia mei temporis«, ki ga je spisal abbé

Michel de Bourdeille.138


Ljubimcu rekla je gospa:

»Nikdàr ne smeš verjeti

ljubezni, lačni živeža;

kako boš brez ljubezni

o njej zapel?139 Vsak mene imel

za krivo bi, mladenič.«

O ljubi, ljubljeni.


»Nocoj si ne prižigaj sveč,«

je rekla lepotica,

»da k tebi se opolnoči

prikradem do ležišča;

če bi uzrla se pri tem,

bi mrtva omahnila.«

O ljubi, ljubljeni.


»Na skrivnem ljubim moškega,

predraga sobarica;

umrla bi,« je rekla, »vem,

če bi ga odvrnila,

a prav tako me čaka smrt,

če bi krepost zgubila.«

O ljubi, ljubljeni.


»Zato pa lezi k njemu ti,

naj tebe se oklene,

mogoče smo enake vse,

ko ne gorijo sveče,

mogoče smo enake vse,

ko slečemo obleke.«

O ljubi, ljubljeni.


Ob vsakem bitju polnoči

v tihoti si je dela:

»Izvrstno sem se spomnila,

moj ljubi vedro gleda,«

a vzdihnila, če služkinja

je dremala sred dneva.

O ljubi, ljubljeni.


»Ne, nič več pesmi,« je dejal,

»nocoj bo leto dni,

kar k meni prvič je prišla

gospa opolnoči;

pod rjuho moram ležati,

ko polnoč zadoni.«

O ljubi, ljubljeni.


»Napev smejoč, ihteč in svet,

opolzek,« kličejo.

Je kdo že slišal tak napev?

Le oni, tisto noč.

Je s konjem kdo tako drvel?

Le on, jahaje proč.

O ljubi, ljubljeni.


Tedaj se je zatáknilo

kopito v zajčjo luknjo,

omahnil je in se ubil.

Gospa je zrla budno

in omahnila sama, saj

ga je ljubila z dušo.

O ljubi, ljubljeni.


A sobarica vrsto let

za groba je skrbela

in zasadila grma dva;

ko sta se razcvetela,

sta kot iz istih korenin

pognala cvet do cveta.

O ljubi, ljubljeni.


Ko starka je umirala,

je k njej prišel duhoven

in vse je izpovedala.

Motril jo je resnoben

in doumel njen položaj,

saj bil je dober človek.

O ljubi, ljubljeni.


Ukaže jo pokopati

k ljubimcu gospodinje,

na grob pa šipek zasadi.

In kadar kdo odščipne

kak cvet, nikoli ne pozna

njegove korenine.

O ljubi, ljubljeni.





Prva gospejina pesem



Obračam se

kot nema zver v predstavi,

ne vem, kdo sem

in kam naj se odpravim,

moj jezik v eno

je ime klepán;

zaljubljena sem,

tega me je sram.

Kar rani dušo,

ljubi duša moja,

nič boljša od zveri

na štirih nogah.





Druga gospejina pesem



Le kakšen je, kdor lega

med tvoje noge spat?

Ni važno, saj sva ženski;

umij, polepšaj stas;

lahko posujem rjuho

z dišavo iz omar.

Gospod, usmili se.


Bo mojo dušo ljubil,

kot da telesa ni,

telo bo tvoje ljubil,

na dušo mislil nič,

ljubezen bo deljena,

a bistva ne zgubi.

Gospod, usmili se.


Spozna naj duša čustvo,

ki v nedrih je doma,

in udje strast – kot vsaka

najžlahtnejša žival.

Dotik telesa, duše zor –

kdo užije večjo slast?

Gospod, usmili se.





Tretja gospejina pesem



Ko tebi ljubček, meni zvest,

med nôgami igra napev,

o duši ne govôri zlo,

ne misli, da je vse telo,

saj jaz, podnevi ljubljena,

o mesu vem kaj hujšega;

deliva si njegovo strast,

da bo obema zmanjkala:

da jaz zaslišim skoz poljub

sik kače kakor kontrapunkt;

da ti, ko otipa stegno dlan,

zaslišiš težki vzdih neba.140





Ljubimčeva pesem



Za zrakom ptič vzdihuje,

razum stremi na tuje

in seme v maternico.

Zdaj isti spôkoj lega

na um, na ptičja gnezda,

na stegna, ki kipijo.





Prva sobaričina pesem



Kako je popotnik,

v spokòj potopljen,

prišel, k tujki tujec,

v moj hladni objem?

Za čem naj vzdihujem

pod tujo nočjo?

Ljubezen Boga ga

je skrila pred zlom

in v slasti je zgubil

kot črv vso moč.





Druga sobaričina pesem



Od posteljnih radosti

top je kot črv,

njegov suvajoči tič

mlahav kot črv

in duh, ki ga zapusti,

slep kakor črv.





Oral trate



Še vztraja slika, knjiga,

oral zelene trate

za zrak in telovadbo,

ko moč telesa sahne;

polnoč je, stara hiška,141

kjer zgane se zgolj miška.


Skušnjave nosim tihe.

Ko izteka se življenje,

resnice ne razglaša

ne umski mlin, ki melje

kosti in kupe cap,142

ne sanje brez meja.


Darúj mi blaznost starca.

Naj preustvarim se

kot Lear, atenski Timon,

nemara William Blake,143

ki z butanjem zbezal

resnico je na dan;


um Michelangela,

ki sine skoz oblake

in z blaznostjo prežet

pretresti zna mrtvake,144

ki jim grozi pozaba:

orlovsko bistrost starca.





Kaj potem?145



Sošolci, ki jih je izbral,

verjeli so, da bo še znan,

in on enako: pregaral

je v knjigah svoja dvajseta;

zapel je Platon: »Kaj potem?«


Njegove pesmi vsak je bral,

po nekaj letih je dobil,

kar sredstev je potreboval,

in zvestega prijatelja;

zapel je Platon: »Kaj potem?«


Dočakal je spolnitev sanj –

star domek, ženo, sina, hčer,

nasade sliv in zeljnih glav,

s poeti, bistreži obdan;

zapel je Platon: »Kaj potem?«


»Opravil sem,« si de že star,

»vse po načrtu deških let;

besní naj trap, jaz sem obstal,

v popolnost delo sem prignal«;

a Platon glásno: »Kaj potem?«





Vzvišene lepe stvari



Vzvišene lepe stvari: O'Leary146 – kot knez;

oče na abbeyjskem odru in spodaj drhal.

»Naša dežela svetnikov« – ko utihne aplavz,

vznak sune z glavo: »Iz mavca!«, navihan in lep.147

Standish O'Grady, loveč ravnovesje ob mizah,

pivcem oznanja visokoleteče nesmisle;

lady Augusta pri mizi, obiti s pozlato,

malone v osmi dekadi: »Grozil je; odvrnem,

da tukaj sedim ob večerih med šesto in sedmo,

brez žaluzije«;148 Maud Gonne, ki čaka na vlak

hrbta vzravnanega, glave ohole kot Palas:149

sami Olimpijci;150 takih več svet ne pozna.





Zblaznelo dekle



Dekle,151 ki sproti sklada svojo glasbo

in poezijo v plesu na obali

z razklano dušo, ločeno od sebe;

ki pleza, pada – kam in kod, ne ve;

ki skrije se med tovor parnika

s polomljenim kolenom: ta, povem,

je vzvišena in lepa stvar, herojsko

zgubljena in herojsko pridobljena.


Kljub vsem nesrečam obstoji, krog nje

se muzika obupanke ovija,

ovija; v zmagoslavju ne izusti

iz množice ležečih bal in košev

nobenih znanih, razumljivih zvokov,

le poje: »Strada morje, morja lačno.«





Za Dorothy Wellesley152



K brezmesečni polnôči drevja sezi,

kot da z dlanjo dosežeš, kjer stoji,

kot segala k starinski bi prevleki,

prelestni na dotik, in dlan zapri,

kot vlekla bi ga k sebi.

Vsa nabita

z globoko, tiho čutnostjo noči

(v prodani rebri pes več ne zavija),153

povzpni se čakat v kamro, polno knjig,

brez knjig v rokàh, brez žive duše – zgolj

ob speči dogi, ki ne more mesca

oblajati.

Kaj vzpenja se tja gor?

Nič takega, kar druge ženske bega,

če ni moj up utvara! Ne Spokoj

ne mirna Vest; ne, vzvišen, velik rod,

ki stari ga napačno slikajo:

zbor Furij,154 vsaka z baklo nad glavó.





Cromwellova kletev



Vprašuješ, kaj videvam, kjer me vodi pot:

zgolj Cromwellovo hišo in morilski rod,155

plesalce in zaljubljence, steptane v prah;

le kje je danes mečevalec, kje jahač?

Ponosno tava star berač: služili so

njegovi dedje njihovim pred Kristusom.156

O kaj bi to, o kaj bi to,

kaj sploh lahko še rečemo?


Ni več sosedske sloge ne pomenkovanj,

a kaj bi javkal? Glas ima samo denar,

kdor pleza, mora plezati prek tujih pleč,

in mi ter Muze smo smeti kot lanski sneg.

Imajo svoje šole, toda kaj mi mar?

Kaj vejo kakor mi, ki vemo smrti čas?

O kaj bi to, o kaj bi to,

kaj sploh lahko še rečemo?


Še nekaj sem spoznal, kar mi srce cefra

kot malemu Špartancu v pravljici lisjak,157

dokaz, da stvar lahko premine in živi;

da še se družijo vojščaki z damami,

najemajo poete, gosli slišijo;

da služim jim še zdaj, ko so polegli v grob.

O kaj bi to, o kaj bi to,

kaj sploh lahko še rečemo?


Naletel sem nekoč na hram opolnoči,158

odprte dveri, okna, žarka od luči,

in vse prijatelje: sprejeli so me v zbor,

a zbudil sem se v razvalini sred vetrov,

in kadar sem pozoren, moram na sprehod

med pse in konje, saj me ti razumejo.

O kaj bi to, o kaj bi to,

kaj sploh lahko še rečemo?





Roger Casement



(Po branju »Ponarejenih Casementovih dnevnikov«

dr. Maloneyja)


Trdím, da Roger Casement

je zgolj vršil dolžnost,

na vislicah je umrl,

a to pač ni novost.


Pred sodnim stolom Časa

skrbel jih je poraz,

pa so mu s poneverbo

ukradli dober glas.


Že čakal je lažnivec,

da pričal bi krivó,

raznesli laž so svetu –

in tukaj je novost;


Spring-Riceu159 so ukazali,

naj šepne jo na uho,

zgrabili so jo pisci

in trop govornikov.


Zdaj pridite, ve trume,

ki širile ste laž,

zavrzite goljufa,

krivoprisežnika;


povejte, kar je treba,

da bo junaški mož,

zasut pod živim apnom,

dobil pravico v grob.





Duh Rogerja Casementa



Od kod doni nenaden hrup?

Kaj stopa nam na prag?

Čez morje ni prišlo; John Bull

je namreč morju drag.160

A to ni morje davnih dni,

ne davnih dni nabrežje.

Kaj zabobnelo je v porog

v bobnenju morske pene?


To Roger Casement buta

kot duh ob naše duri.


John Bull bi v parlamentu užil

rad svojih pet minut,

v deželi ima visok ugled:

zdrdra vam na izust,

če terja slavnost ali krok,

naj vsak se oklene vere

v moč Velike Britanije

in Kristusove Cerkve.


To Roger Casement buta

kot duh ob naše duri.


Odšel je v Indijo John Bull,

vsi dobro nanj pazite:

nihčè iz drugega rodu

– to učijo zgodovine –

ni take dediščine imel

ne mleka pil kot on,

a sreče v hiši ni nikjer,

če ni poštenja dom.


To Roger Casement buta

kot duh ob naše duri.


Sem v vaški cerkvi izvohljal

grob njihove rodbine,

prepisal, kar je šlo, v temì

pobožne zamračitve;

odkril sem trumo slavnih mož,

a slava zlahka mine.

Stopíte v krog, razžaljeni,

stopíte, zakričite;


to Roger Casement buta

kot duh ob naše duri.





Šef O'Rahilly



Naj v pesmi šef O'Rahilly

zaslove, kot mu gre;

zapojte pred imenom »šef«,

priznajte: ne glede

na učene zgodovinarje

je to ime utrdíl,

besedo je zapisal sam,

s krvjo se sam krstil.

Kako kaj kaže vreme?161


Naj v pesmi šef O'Rahilly

slovi! Nespametnež

odvrnil je za drag denar

vse kerryjske može

od blazne bitke – to dejal

je Connollyju,162 Pearsu –

a pol noči prepotoval,

da sam bi tja prodrl.

Kako kaj kaže vreme?


»Sem taka reva, da naj bi

ničesar ne izvedel,

samo od potovca, če ta

bi več novic prestregel?«

Ozrl se je pisano

na Pearsa, Connollyja:

»To uro sem navijal jaz,

naj slišim, ko bo bíla!«

Kako kaj kaže vreme?


O čem naj še zapojemo,

če ne njegovi smrti?

Na pragu blizu Henry Street

je ležal v lastni krvi;

ko našli so ga, so nad njim

našlì krvav napis:

»Tu padel je. Naj mirno spi

zdaj šef O'Rahilly.«

Kako kaj kaže vreme?





Le k meni, vsi parnellovci



Le k meni, vsi parnellovci,

izbranca proslavimo,

postavite se na nogé,

doklèr vas še držijo,

saj kmalu k njemu ležemo,

in on je pod zemljó;

kozarce napolnite vsem,

podajte vino okrog.


Povem vam razlog prepričljiv,

še dosti jih imam:

z angleško silo se je bíl

in revne reševal,

kar koli danes kmet ima,

je vse prejel po njem;

in še dodaten vzrok: Parnell

je rad imel dekle.


Za konec hranim zadnji vzrok:

iz takega testa

je bil Parnell, da pomni ga,

kdor v pesmi dvigne glas:

Parnell je bil ponosen mož,

ni para mu bilo,

ponosen mož je krasen mož,

podajte vino okrog.


Sta stranka in škofovski zbor

solzivko spesnila,

kako je mož prodal ženó

in potlej jo izdal.163

A najdalj preživi napev

ob glažku kapljice,

Parnell je rad imel svoj dom

in rad imel dekle.





Strastni stari pridanič



»Ker z ženskami sem obnorjen,

me obnorijo gore,«

de strastni stari pridanič,164

ki vandra, kjer Bog hoče.

»Oči naj mi zapre ta dlan,

naj ne umrem na slami –

le to si prosim, ljubica,

od starca na višavi.«

Svit in konček sveče.


»Prijazno, ljuba, govoriš,

še drugo mi podári,

saj kdo bi vedel, ljubica,

kdaj starcu kri se zmrázi.

Imam, kar nima fant noben,

ker je prepoln strasti:

besedo, ki predre srce –

on ve le za dotik.«

Svit in konček sveče.


Dekle de starcu, ki drži

debelo grčo v roki:

»Naj podarim srce, naj ne –

ta sklep ni v moji moči.

Sem dala ga starejšemu,

očaku tam v nebesih,

in dlan, ki bere jagode,165

ne more oči zapreti.«

Svit in konček sveče.


»Pa pojdi, pojdi svojo pot,

drug cilj imam izbran,

dekleta z morskih nabrežin,

ki mrak jim je domač;

kvantajo starim ribičem

in mladim plešejo,

ko mrak nad vodo obvisi,

odeje odgrnejo.«

Svit in konček sveče.


»Zares mladenič sem v temi,

a v luči strasten starec,

še mačko spravim v smeh in vem,

kako se v njih dotakneš

skrivnosti – v srčiki kosti,

iz dni, ki so zbežali –

prikritih bradavičarjem,166

ki so pri njih ležali.«

Svit in konček sveče.


»V trpljenju vsi ljudje žive,

to vem kot malokdo,

naj z malim se zadovolji,

naj išče višjo pot:

veslač, ki sklanja se nad čoln,

in tkalec, ždeč nad nitmi,

jahač, na konju vzravnan,

otrok, skrit v maternici.«

Svit in konček sveče.


»Če pribobni slepeči blisk

od starca na višavi,

lahko vse muke nam izžge:

to vejo učenjaki.

A jaz sem star, neotesan,

kaj manjšega si zberem;

za hip lahko pozabim vse,

sloneč na prsih žene.«

Svit in konček sveče.





Veliki dan



Hura za revolucijo, za nove strele iz topa,

berača - pešca biča drug berač, ki jezdi konja;

hura za revolucijo, za top, ki spet se vrača,

berača se izmenjata, a bič še vedno vztraja.





Parnell



Parnell nagovori moža, ki vriska njemu v slavo:

»Na Irsko gre svoboda, ti pa kar še lomiš skalo.«





Zgubljeno



Plaši me dobljeno, zgubljeno opevam

in tavam med bitko, ki vnovič divja,

možje so zgubljeni, zgubljen je moj kralj;

naj tečejo k soncu, ko tone, se vzpenja,

teptajo nogé isti drobec kaménja.





Ostroga



Prepadena si,167 da me sla in jeza

še vedno spremljata na stara leta;

v mladosti res bili sta manj nadležni,

a kaj še imam, da me spodbode k pesmi?





Pijanec hvali treznost



Zašúmi s krilom, tička,

in vrti me tjavdilj,

da bom ohranil treznost,

čeprav v obilju pil.

Je treznost dragocena

in jo nadvse častim,

zato me vŕti v plesu,

čeprav vsak pivec spi.

Na noge pazi, pleši

naprej, kot pleše val,

in pod plesalko vsako

je pokopan mrtvak.

Nič gor in dol, ti tička

– bolj morska deklica!

Je vsak pijanec mrtev

in vsak mrlič pijan.





Romar



Sem žulil štirideset dni le sirotko in kruh,

ker zmedlo mi popivanje z dekleti je razum,

z dekleti v capah, svili, avbah in pariških plaščih,

a kakšna je korist od žensk, če znajo čebrnjati

zgolj fol de rol de roli oj?


Loughderški sveti otok sem po kamenju prehodil,

kleče na srčiki kosti ob vseh postajah168 molil,

naletel sem na starca, tam premolil dan

in on ob meni, a ni drugega dejal

kot fol de rol de roli oj.


Vsak ve, da tam čemijo mrtvi s celega sveta

in da bi mati kaj težko otroka spet našlà,

saj zublji v vicah so jim vso podobo razkrojili;

prisežem, vpraševal sem jih, pa so odgovorili

le fol de rol de roli oj.


Na čolnu se prikaže mi razkuzman črni ptič,

čez dvajset čevljev je razpel peruti do konic,

je švistnil in zaplahutal, da je bilo veselje,

pa vendar nisem vpraševal – le kaj brodnik naj reče?

Zgolj fol de rol de roli oj.


In zdaj postavam in podpiram steno v pivnici;

kar sèm, ve v capah, svili, plašču, kmečki avbici,

naj pride z vami učen ljubimec ali kajvemkdo,

jih vse uženem v kozji rog; povem pa vam lahko

zgolj fol de rol de roli oj.





Polkovnik Martin



I

Polkovnik je na morje šel,

spoznal je Turke, Žide,

kristjane in nevernike,

saj znal je vse jezike.

»Kaj,« pravi, »je brez žene mož?«

Domov je usmeril ladjo.

Pridvignil je zapah, šel gor

in našel prazno kamro.

Polkovnik je na morje šel.


II

»Veliko je samevala

in na deželi ždela;

že res,« si de, »

morda je tu, morda pa sredi mesta;

morda je sama samcata,

a kdo bi trdno vedel?

Dejal bi, da jo bom dobil

z mladeničem v objemu.«

Polkovnik je na morje šel.


III

Naletel je na kramarja,

izmenjal z njim opravo

in kupil v Galwayu nakit,

da blišč jemal je sapo,

namesto niti in šivank

dragulje dene v torbo,

ovije jermen krog dlani

in si oprta tovor.

Polkovnik je na morje šel.


IV

Potrka pri petičnežu.

»Res škoda,« pravi dekla,

»da je gospa še v postelji

in tega ne pogleda;

svoj živ dan nisem videla

sijajnejših draguljev.«

»Le nesi ji jih,« reče on

in v dlan ji jih nasuje.

Polkovnik je na morje šel.


V

In vstopi, služkinja pred njim

ga po stopnicah vodi,

a mož vam je prekanjen tič:

obut v copate hodi.

Ko prideta na vrh stopnic,

pred služkinjo oddirja

in ženo in petičneža

zasači na blazinah.

Polkovnik je na morje šel.


VI

Ko vso to štorijo izve

sodnik na obravnavi,

mu odškodnino dodeli:

tri polne sodce zlatih.

Polkovnik slugi Tomu de:

»Zaprezi osla v voz,

zapelji v mesto to zlato,

raztrosi ga povsod.«

Polkovnik je na morje šel.


VII

Na vsakem oglu ulice

je stal revolveraš,

ki ga petičnež je poslal

ubit polkovnika.

Pa so pištole vpričo vseh

odvrgli, se zakleli,

da ne skrivijo mu lasu,

ker je pomagal revnim.

Polkovnik je na morje šel.


VIII

»Pa Tom? Mar nisi vzel zlata?

Imel si ga tri sodce.«

»Sploh ni mi kapnilo, gospod.«

»Potem boš bedo tolkel.«

In res jo je, moj rodni ded

je videl sklep povesti:

Tom žível je od morskih trav,

nabranih po obrežjih.

Polkovnik je na morje šel.





Zgled za dvornega pesnika169



Vse do Peruja vladali

so kralji vsake baže,

proslavljali so jih ljudje

vseh baž kakor junake;

je mar narobe, če bi kdo

od njih v korist države

pustíl ljubimko čakati,

ljubimko čakati?


V ponos je komu kralj - berač,

kralj, ki kroti capine

in vlada, ker se vsi boje

nasilniške desnice;

živi brezskrbno, ko nihče

ne krati mu pravice;

ljubimko pušča čakati,

jo pušča čakati.


Obmolkne Muza, ko slavi

veljak sodobni tron.

Aplavz, ki ga pisarniški

bedaki ženejo,

pečatni vosek in podpis –

bi poštenjak zato

pustíl ljubimko čakati,

ljubimko čakati?





Stari skalni križ



Državnik je lagoden tič,

laži iz rokava strese,

novinar pa laži zmojstri,

da grlo ti zaveže;

doma ostani, pivo pij,

naj volijo sosedje

– de mož, opravljen v zlat kiras,

pod starim skalnim križem.170


Ker v jarku se kotí tako

naš vek kakor naslednji,171

nihče ne loči srečneža

od bednika na cesti;

če Mik gre vštric z Nespametjo,

kateri je kateri?

– de mož, opravljen v zlat kiras,

pod starim skalnim križem.


Od vsega najbolj me potro

igralci brez posluha,172

ki bolj človeško se jim zdi,

če kdo šanta in puha;

nezemskost, ki močan prizor

obkroža,173 jim je tuja

– de mož, opravljen v zlat kiras,

pod starim skalnim križem.





Posrednik duhov



Sem pesem, glasbo rad imel,

a v dušo dre povodenj

spet novih rajnih, ki beže

od zmede smrtnih postelj,

in včasih bitja krožijo –

spočeta, nespočeta;

zato z lopato sključen ždim

in z blatno roko drezam.


Spočeta, nespočeta so,

saj ne bi mi ostala

v spominu nespočeta stvar

brez lastnega pečata,

ki zgolj ponavlja isti gib

iz praha ali peska;

tako z lopato sključen ždim

in z blatno roko drezam.


Star duh razmišlja kakor blisk,

kdor gre za njim, pogine;

izgnal sem glasbo s pesmimi,

a topost korenine,

cvetov, poganjkov in prsti

ničesar ne zahteva.

Tako z lopato sključen ždim

in z blatno roko drezam.





Podobe



Predstavljaj si, da ukažem:

Zapusti špiljo misli.

Saj bolj se boš razgibal

na soncu in prepihih.


Hoditi v Rim in Moskvo174

te nikdar nisem silil,

odreci se garanju

in Muze k sebi skliči.


Poišči si podobe,

ki nosijo divjino:

vlačugo in otroka

pa leva in devico.


In v zraku najdi orla,175

ki kroži na perutih,

spoznaj podob petero,

ki Muze k pesmi vodi.





Vnovič v Mestni galeriji176



I

Krog mene slike tridesetih let:177

zaseda; romarji ob robu vod;

rešetke, straža, Casementov proces

in Griffithov histerični ponos;

O'Higgins – blago čudenje v očeh

ne skrije, da sta tuja mu spokoj

in kes; vojak med revolucijo

poklekne, da prejel bo blagoslov.


II

Opat – je nadškof? – z dvignjeno dlanjo

zastavo blagoslavlja. Le poet

je usanjal takšno Irsko – radostno

in strašno, ne mrtvico mojih let.

Nenadoma obstanem pred ženó,

ki izžareva blagi čar Benetk.

Že petdeseto leto je prešlo,

kar v ateljeju sem govoril z njo.


III

Sesedem se, od čustev potoglav,

in zberem se z zakritimi očmi,

saj kamor sem pogledal, sem spoznal

podobe, spremljevalke mojih dni:

glej, sin Auguste Gregory;178 nečak

Hugh Lane, »edini vzrok«179 teh slik;

življenje, konec Hazel Lavery –

povest, kot nam v baladah zazveni.


IV

Portret Auguste Gregory nato,

»po Rembrandtu največji«, meni Synge;

brez dvoma velik, prekipevajoč,

a kje je čopič, ki naslikal bi

vso njeno skromnost in ves njen ponos?

Nov čas prinaša, tega se bojim,

kalupe za značaje mož in žen,

a te odličnosti nikoli več.


V

Če nimam komu slúžiti, zbolim,

v tej ženi,180 v hiši, kjer živela čast

je dolga leta, pa sem našel mir.

»Otroke čaka« – mislil sem – »zaklad

globokih korenin,« in slutil nič,

a zdaj, ob koncu, nisem solz prelil;

jazbine še lisjak ne usmradi.181


VI

(Podoba iz Spenserja in ljudske rabe.)

John Synge, Augusta Gregory in jaz

smo mislili: beseda in dejanje

naj vre iz stika z zemljo, kot Antaj182

iz zemlje novih se moči navzame.

Edini pripeljali smo nazaj

preizkusni kamen vsega: ali zna

razvneti plemiča in reveža.


VII

In tu, resnoben, vraščen v prst, John Synge,

»človeške govorice več ne zna«.183

Kdor rad bi me presojal, poleg knjig

obišči tale posvečeni kraj

s portreti mojih dragih; v njihovih

potezah zgodbo Irske boš razbral;

pomisli, kje se slava porodi,

spoznaj, da moja so – prijatelji.





Ste zadovoljni



Pozivam vse, ki kličejo

me pravnuk, vnuk, otrok,

vse tete in strice vseh kolen,

naj me presodijo.

Sem mar skalil prastaro kri

z besedo? To zazna

od smrti poduhovljeno

oko; pa ni mi prav.


Možak, ki v Sligu, Drumcliffu

je prenovíl star križ,184

pa downski rektor, rusolas

jahač,185 in Corbeti

iz Sandymounta, znamenit

ded William Pollexfen,

ob Middletonu186 Butlerji,

napol že snov legend.


Lahko bi živel star, šibak,

s sijajno družbo obdan,

in – delomrznež, kar sem živ –

zgolj morju se smehljal,

lahko pokazal, kaj naj bi

pomenil lovec star,

bogov družabnik, v Browningu:187

pa vendar ni mi prav.





POSLEDNJE PESMI


Last Poems


1938-39





Pod Ben Bulbenom



I

Pri besedah modrecev

blizu Mareotide188

(to atlantska vešča189 ve),

ki ob njih kokot je pel!


Pri jahačih in ženàh –

nadčloveških so postav –,

družbi dolgih lic, ki bleda

neumrljivost izžareva,190

polnost užila je strasti,

zdaj pa jaše v zimski svit

pod Ben Bulbenov obris!


To nas njihov trop uči.


II

Mnogokrat umreš, živiš

vmes med parom večnosti,

vekom duše in krvi –

to so Irci vedeli.

Naj izdihneš v postelji,

naj te puška pokosi,

ti grozi le kratek čas

proč od njih, ki imaš jih rad.

Res je dolg grobarjev trud,

ko krepkó lopati grud,

vendar mrtve zgolj speha

v ljudske misli spet nazaj.


III

Slišal Mitchelov si glas:

»Pošlji vojno, Bog, v naš čas!«

Ko je izrečeno vse

in te zgrabi bojni bes,

slepe se oči odpro,

drobci uma izpolnijo,

za trenutek brez skrbi

se smejiš, je v srcu mir.

Tudi v modrecu rodi

sila lok napetosti,

preden usodo dovrši,

najde ženo in poklic.


IV

Delaj, pesnik in kipar!

Ne ogibaj se, slikar,

temu, kar je ded počel:

duše k Bogu je privel,

v zibke vsadil čeden rod.191


Mere so nam dale moč:

forme snul je Egipčan,

klesal blažji Fidija.


Živ dokaz je v Sikstov strop

vtisnil Michelangelo:

Adam, komaj pol zbujen,192

vzburja kri popotnice,

da ji ledja vname žar.

Tu se vidi, da ima

skrivni um pred sabo cilj:

da človeka dovrši.


Kvatročento je prelil

na ozadja svetih slik

vrt, kjer duši je lepo,

vse pa, v kar se upre oko –

rože, trava, jasen svod –

se dozdeva kot privid,

če pol sanjaš, pol bediš;

še ko razgube se v zrak,

tu pa ostane posteljnjak,

zreš v nebo.


Vrti se vij;193

ko je večji sen minil,

Calvert, Wilson, Blake in Claude194

so tešili »Božji rod«

– pravi Palmer195 –, a čez čas

zgrne zmeda se nad nas.


V

Učite se, poeti Irske,

pojte pesmi, spretno zvite,

zaničujte pa zeli

naših dni – brez vseh oblik,

srca in glave brez opomnje,

nizke skôte nizkih postelj.

Kmete, potlej jezdece –

podeželske plemiče –

opisujte, pa meniške

in opolzke bratce pivske;

rod gospodov, vedrih dam,

ki ga je teptalo v prah

sedemsto herojskih let;

mislite na davni vek,

da bo v novih dneh še živo

naše irstvo neukrotljivo!


VI

Kjer se goli Bulben pne,

v Drumcliffu počiva Yeats,196

bil je rektorske krvi;

blizu cerkvica stoji

in ob cesti križ prastar.197

Ni krilatic, marmorja,

le v apnenec, izkopan

blizu, vklesati je dal:

Vrzi hladno oko

na življenje, smrt.

Jezdec, ne postoj!198





Tri pesmi z istim refrenom



I

»Kotlar kričač«, če hočete,

a Mannion mi je ime,

prostakom rešetam kosti

brez slehernih zadreg.

Prostak prostaka zaplodi,

bedaka pa bedak,

zato izzovem jih deset

in glave jim zmehčam.

Od gore h gori iskro jašejo konjiki.


Ded Mannionov je Manannan;

čeprav povsod bogat,

ni ždel sred štirih sten, saj bil

je iz drugega testa;

nikdàr železa ni žaril,

nikdàr ni zvezal piskra,

samo bentil je in nergal

po meri potepina.

Od gore h gori iskro jašejo konjiki.


Ko Nora Jane priklícala

bi spet svoj čas nerganja,

ko vnovič vstal bi stari bog,

bi pivo, dve pognala

po grlu in zavladala

po mestih in deželah,

spehala čedne pare skup,

preštela drugim rebra.

Od gore h gori iskro jašejo konjiki.


II

Sem Henry – Henry Middleton,

posestvece imam,

zakotno kočo sredi trat,

ki grize jih vihar,

tam kuham in postiljam sam,

pomivam, ribam tla,

a ključe vrat imata zgolj

moj poštar in vrtnar.

Od gore h gori iskro jašejo konjiki.


Čeprav sem jim zaprl dver,

se smilijo mi mladi,

saj vem, da vražje obrti

se učijo od drhali:

čez dan pijača, kockanje,

ponoči pa tatvina –

če narod je izgubil um,

kako bi ne mladina?

Od gore h gori iskro jašejo konjiki.


Popoldne ob nedeljah grem

pohajat po Zelenem,199

po zadnji modi nosim plašč;

spomini na klepetec

kokošaric in starih grč

mi poživijo kri,

noben pilot z razglednih točk

ne ve, od kdaj sem živ.

Od gore h gori iskro jašejo konjiki.


III

Igralci, pridite slavit

devetnajststo in šestnajst,200

ljudi iz orkestra, z galerij,

na živopisnih deskah.

Na pošti so vodili boj,

okoli mestne hiše;201

vsem slava gre, ki spet so tu,

in slava vsem, ki niste.

Od gore h gori iskro jašejo konjiki.


Kdo prvi je prestregel strel?

Seán Connolly, glumač,

je umrl blizu rotovža;

imel je držo, glas,

ni učakal let, ki te zmojstré,

pozneje pa morda

bi zasijal in zaslovel

na odrskih deskàh.

Od gore h gori iskro jašejo konjiki.


Brez upa zmage šli so v smrt

številni izmed teh,

da v Irski se razmahne um

in dvigne se srce.

Kaj čaka nas, ne ve nihče,

a Patrick Pearse uči,

da mora se iz roda v rod preliti irska kri.

Od gore h gori iskro jašejo konjiki.





Črni stolp



V trdnjavi vsak od nas živi,

povejte, uborno kot pastir,

brez novcev in ob kislici,

a več vojaku treba ni;

prisegli smo: ta prapor202

ne bo nam vdrl v tabor.


Stojijo strumno mrtvi v grobu,203

a v sunkih sap z brežin

jim zadrhte kosti,

na gori zadrhte v šumotu.


Ta prapor snubi in grozi

in šepeta, da je bedak,

če kdo po smrti králjevi

se trapi, kdo je zdaj vladar.

Če grob ga davno hrani,

čemu tak strah pred nami?


Soj lune pobrleva v grobu,

a v sunkih sap z brežin

jim zadrhte kosti,

na gori zadrhte v šumotu.


Nadložni stolpni kuhar lazi

za ptiči v rosi jutranji,

medtem ko spimo korenjaki;

baje mu kraljev rog doni,

a laže se pesjan;

mi bdimo dan na dan.


Temà se črno zgošča v grobu,

a v sunkih sap z brežin

jim zadrhte kosti,

na gori zadrhte v šumotu.





Cuchulain je potolažen



Možak s šestero smrtnih ran, možak

je šel med mrtve, slaven, silovit;

od vej oči mežikale so vanj.


Mrtvaški prti so prišli in šli

mrmraje. Ob drevesu je slonel,

kot bil bi v rane zatopljen in kri.


Pristopi prt, menda je bil v časteh

pri drugih ptičjih stvorih, in spusti

zavitek platna. Prti v dveh in treh


se bliže kradejo, ker mož kar ždi.

Nato pa platnonosec je dejal:

»Lahko si to življenje osladiš,


le prt sešij, kot hoče davni ukaz;

zaradi vsega, kar vemò le mi,

nam ta žvenket orožja vzbuja strah.


Mi vdevamo v uho šivanke nit,

kar eden, to počnemo vsi.«204 Možak

je vzel najbližjega in ga sešil.


»Zapeli bomo, kar nam grlo da,

a najprej zvedi še za naš značaj:

kot šleve nas je vse pobil naš klan,


če ne, pa je končal izgnance strah.«

Zapeli so, a brez besed ljudi,

čeprav vsi v zboru kot še ravnokar,


saj grla so pregnetli v grla ptic.205





Tri koračnice



I

Nikdàr ne pozabi slovitih rodov,

pustili so trupla volkovom za jed,

pustili svoj dom, da lisice redi,

zbežali na tuje, poskrili se v tleh

v votline, razpoke, preduhe,

branitelji narodne duše.


Miruj; kaj treba besedí?

Tako so dedje peli,

a čas krivice celi

in kar konča se, naj zbledi.


Nikdàr ne pozabi slovitih rodov,

ne teh, potopljenih v krvavi poplavi,

ne teh, ki so umrli od rabljevih rok,

ne ubežnih ne teh, ki so stali, obstali,

smrt pa povzeli, kot vižo

kdo bi povzel s tamburinom.


Miruj; kaj treba besedí?

Tako so dedje peli,

a čas krivice celi

in kar konča se, naj zbledi.


Poraz zgodovino v smetišče sprevrne,

veliko preteklost pa v norske skrbi;

zanamci se bodo smejali O'Donnllu,

v zasmeh bo obeh O'Neillov spomin,206

pa Emmet s Parnellom; zasmeh

vzbujal bo padli slovès.


Miruj; kaj treba besedí?

Tako so dedje peli,

a čas krivice celi

in kar konča se, naj zbledi.


II

Vojak je ponosen, da vodjo pozdravi,

in vernik pokleka v Gospodovo čast,

nekdo stavi vse na plemensko kobilo,

na Heleno Troja – in zlekne se v prah;

močni cvetijo v višavah,

suženj se sužnju priklanja.


Kaj tam koraka čez preval?

Nikar, sin moj, ne zdaj;

skrivnosten je ta kraj,

nihče ne ve, kaj gre prek trav.


Mi vemo za lopovsko moč, ki mori

bleščeče, nedolžne, jim skruni ime,

saj nismo rojeni v kočuri kot kmet,

ki vse odpusti, če se trebuh naje.

V večjih grozotah živiš,

teže tvoj um odpusti.


Kaj tam koraka čez preval?

Nikar, sin moj, ne zdaj;

skrivnosten je ta kraj,

nihče ne ve, kaj gre prek trav.


A kaj, če nazadnje na vrhu ni nič?

In kje so vsi vodje – vladarji rodov?

Kaj zmore prevŕniti votlo drevo?

Že sunek vetrov, o, marčnih vetrov,

marš vetra in stari napev;

korakaj – kako že gre spev?


Kaj tam koraka čez preval?

Nikar, sin moj, ne zdaj;

skrivnosten je ta kraj,

nihče ne ve, kaj gre prek trav.


III

Takole je dedek pri vislicah pel:

»Gospe in gospodje, človeštvo, prisluhni:

prileže se cvenk in deklina še bolj,

a batine krepke odležejo duši.«

Stal je in z vrha voza

oril svoj spev od srca.


Ukradli so mu tamburin,

pa sname s svoda mesec,

iz njega vižo strese;

ukradli so mu tamburin.


»Imel sem deklino, pa z drugim je šla,

imel sem denar, pa je zginil čez noč,

imel celo šnops, pa me spravil je v zos,

a bitka z razlogom in ravs dasta moč.«

Tukaj pritegne mu vsak:

»Poj še naprej, korenjak!«


Ukradli so mu tamburin,

pa sname s svoda mesec,

iz njega vižo strese;

ukradli so mu tamburin.


»Prileže se cvenk in deklina še bolj,

kdor koli že pade, kar koli že bo,

a bitka z razlogom« – tu trzne motvoz,

ni pel več, preozko je grlo bilo;

pred smrtjo še brcne mu noga,

to storil je zgolj iz ponosa.


Ukradli so mu tamburin,

pa sname s svoda mesec,

iz njega vižo strese;

ukradli so mu tamburin.





Na dvoru v Tari



Slavim moža: na dvoru v Tari rekel

je ženski v svojih rokah: »Mirno lêži,

izteka se mi stoto leto. Mislim,

da še ima se kaj zgoditi, mislim,

da se začenja pustolovska starost.

Že mnogim sem govoril 'mirno leži'

in jim dajal, kar ženska potrebuje:

obleke, streho, strast, morda ljubezen,

nikdàr pa prosil zanjo; če bom kdaj

to storil, res bom star.«

Nato je kralj

odšel do svete hiše, stopil vmes

med zlati plug in brano, dvignil glas,

doneč med spremstvom in med mimohodci:

»Boga sem ljubil, toda ko zaprosim

ljubezni od Boga in žensk, umrem.«


Iztekalo se je stoprvo leto:

skopáti dal je grob, stesáti krsto,

preveril, da je grob globok in krsta

robustna, sklical vse rodove v hiši

pa legel v krsto, ustavil dih, umrl.





Kipi



Zakaj so nad Pitagoro207 strmeli?

Značaja manjka – vsaj navidez – gibkim

številkam, marmornatim in bronenim.208

A mladi, od sanjarjenja bledični

na samskih posteljah, so jih umeli

in vedeli, da strast značaj zašili,

pa žive ustne so opolnoči

priželi na z grezilom zmerjen kip.


Ne, večji kot Pitagora: možje,

ki so s kladivom upodobili

te izračune – živa tvar se zde! –

so izgnali azijske neizmernosti;209

prav oni, ne sred mnogoglavih pen

pri Salamini plavajoči zid.210

Te pene smo zavrgli s Fidijem,

ki dal je ženskam sanje, snom odsev.211


En lik212 je, kljubujoč večglavim, šel

pod tropsko senco in se polenil –

ne Hamlet, suh od muh, temveč rejen

sanjavec v srednjem veku. Prazne oči

so vedele: zrcaljenje je vse,

nestvarnost se s spoznanjem še krepi.

Ko gong oznani uro blagoslovov,

se Sivka213 splazi v Budovo praznoto.


Ko Pearse je pridobíl Cuchulaina,

kaj prečkalo je pošto? Kakšen um,

račun, izmera se je tu odzval?

Nas Irce je zaplodil davni duh,214

a vrženi smo v blatni zdajšnji val

in tre nas bujni brezoblični gnus;

zatekamo se v lastni mrak, da bi

otipali z grezilom zmerjen kip.





Novice za delfsko preročišče



I

Ležali zlati starci so,

ležalo srêbro rose,

v ljubezni vetrc vzdihoval

in vzdihovale vode.

Je vzdihnila lovača Niamh

ob Oisinu na travi,

z ljubeznimi je vzdihoval

Pitagora postavni.

Plotin215 se je razgledoval,

poln solnih lusk po grudih,

pretegnil se je zdehajoč

in vzdihoval kot drugi.


II

Jahaje na delfinu,216 vsak

se na plavut opira,

nedolžni217 spet živijo smrt

in rana se odpira.

Vznesena voda se smeji

ob sladkih, tujih klicih

in pleše v davnih vzorcih ples.

Ponikajo delfini

vse do zaliva sred pečin,

kjer brede zbor erotov

in proži vence lovorja:

tu odlože svoj tovor.


III

Na pravkar še dekliški čar,

na Tetis zre Pelej,

na ude – kot par nežnih vek –,

v ljubezni zasolzen.

Prisluhne Tetidin život:218

po gorskih stenah pada

od Panove votline219 sèm

navpik neznosna glasba.

Surova roka, kozji lik

pa trebuh, rit220 se bliska

po ribje; nimfa s satirom

se pari sred vrtinca.





Dolgonoga muha



Da nam omika ne zamre,

da bitke ne zapravi,

utišaj psa, a ponija

priveži tja k ograji.

V šotoru Cezar,221 naš gospod,

sedi z razvito karto,

oči upira v nič, z dlanjo

podpira v mislih glavo.


Kot dolgonoga muha po potoku

mu um po molku šviga.222


Da mestni stolpi pogore,

da pomnil jo bo rod,

narahlo stopaj, če že res

greš v tisti skriti kot.

Pol ženska, pol otrok, misleč,

da je nihče ne gleda,

drsaje vadi ljudski ples,

ki vidi ga po cestah.


Kot dolgonoga muha po potoku

ji um po molku šviga.


Da prvi Adam najde pot

v dekliške prve vtise,

zaprite vhod v kapelico,

otroke zavrnite.

Na odru Michelangelo

leži, naslonjen vznak,

neslišno kakor miš mu dlan

potuje sem in tja.


Kot dolgonoga muha po potoku

mu um po molku šviga.





Bronena glava223



Pri vhodu desno glavo glej broneno,

človeško in še več, z očesom ptice,

vse drugo je mrtvó in presušeno.

Kateri grobni strah224 po nebu išče

(tam še kaj vztraja; drugo vse premine)

zaman kaj takega, da bi mu groza

postala manj histerična praznota?


A svojčas ni bila fantom; postave

bohotne, kot bi luč jo napolnila,

pa vendar nežno ženske; kdo ugane,

kateri njenih likov prav odslika

njen jaz? Morda je mešanica –

tako McTaggart;225 en sam dih je odprt

za dvoje skrajnosti: življenje, smrt.


Ko stala je pred progo gladka, sveža,

sem videl njeno strast, in skozme šine:

vizija groze, ki jo vdilj obseda,

ji je zdrobila dušo. Od bližine

mi domišljija zakipi v višine,

kjer tujkov se otrese. Razrvan

sem »Dete moje!« tavajoč mrmral.


Kdaj drugič se je zdela nadnaravna,

z očmi, ki skoznje gleda strožje oko,

kako ta mrzki svet veni, propada;

kako suši se deblo, rase prot;226

na dedne bisere, steptane v gnoj,

na sen junakov – gumpcem je v porog –

in tuhtal sem, kaj rešil bi pokol.227





Paličica kadila



Kaj je rodilo besni žar?228

Izpraznjen grob? Deviški stas?

Kot Jožef ve, tali se svet,

a vonj na prstu mu je všeč.





Glas lovskih psov229



Ker ljubimo grmičje, gole griče

in zadnji smo izbrali stalni hram

ter siv vsakdan lopat, pisalne mize,

ker leta vajeni smo družbe psa,

nam glas doni; čeprav smo v sponah sna,

svoj sklep kdaj potrdí kdo izmed nas

in skrivno ime zalaja – »pasji glas«.


Izbrankam mojim glas je pel sladko,

pa vendar lajal – pasji glas vsekdar.

Drug drugega izbrali smo, vedoč

za uro groze – preizkus srca;

v imenu groze se je klicu vsak

odzval, uzrl, česar ni nihče:

podobe, ki se v krvi prebude.


Nekoč pa bomo vstali še pred dnem

in našli naše davne pse pred vrati,

spoznali bomo, da je lov začet,

ob morju vnovič našli sled krvavi

in odkrevsali h klanju na obali,

potem pa si obvezovali rane

in v pasjem krogu peli speve zmage.





Žalostinka Johna Kinselle

za gospo Mary Moore230



I

Krvava in nenadna smrt

od krogle, od vrvi;

smrt vzame, kar bi rad še imel,

kar nočeš, pa pusti.

Lahko bi sestro vzela mi

in bratrancev cel kup,

pa ni bil trapi všeč nihče,

le moja Mary Moore;

je ni, ki še mi ustreči zna

pri mizi, v postelji.

Le kaj bi s trumo lepotic,

ko moja stara spi?


II

Je kšeft sklenila en dva tri

kot star prekanjen Žid,

nato sred smeha in besed

sva spila dosti piv;

poznala je nešteto zgodb

– a ne za farško uho –

ki so poživljale duha,

pregnale skrb spod nog,

kot stara tička zgodbicam

dodala je soli.

Le kaj bi s trumo lepotic,

ko moja stara spi?


III

Duhovnikove bukve uče:

brez greha Adama

bi rajski vrt še zdaj bil naš

in v njem bi bival jaz.

Tam up se ne izjalovi,

razvada ne konča,

možak ni star, deklič hladan;

s prijatelji si obdan.

Če trgaš kruh z dreves, čemu

bi netil spor belič?

Le kaj bi s trumo lepotic,

ko moja stara spi?





Širokoustenje



V sprevodih brez hodulj oči nič ne pritegne.

Pa kaj, če ded je imel visoke dvajset čevljev

in jaz zgolj petnajst? Višjih zdaj nihče več nima,231

izmaknil ju je tat, da plot pokrpa z njima.


Ker konj in krotek lev nič več ne jemlje daha,

ker malčki hočejo lesenonožca pajka,

ker ženske v hiši si žele obraz ob šipi,

da zavrešče, posegel sem po dletu, pili.232


Hoduljar Malahija sem; kar znam, se steka

od te hodulje k oni, k sinu od očeta.


Hodulje, Malahija – vse je prispodoba.

Gos prhne v svod noči; dan strga se s povodca;

naprej, naprej korakam v luč grozotno, novo,

in morski konji golih zob režijo v zoro.





Prividi



Posmeh nam vlije varnosti,

zato omenil sem privid

in nič mi ni bilo za mar,

če mi verjame modrijan;

ne briga me pogled ljudi,

naj bo že drzen ali zvit.

Od petnajstih najbolj strašan

privid je bil obešen plašč.233


Najboljše, kar sem našel kdaj,

je, da živim domala sam

in presedim po pol noči

s prijateljem, ki mi z očmi

prisebno ne izda, če kdaj

zgubi se sredi mojih marnj.

Od petnajstih najbolj strašan

privid je bil obešen plašč.


Na starost si iz dneva v dan

vse globlji radosti predan;

v prej praznem srcu zakipi

in ti željan si te moči,

ker predte vse gostejša Noč

razgrinja grozo in skrivnost.

Od petnajstih najbolj strašan

privid je bil obešen plašč.





Rojstvo



Katera ženska stiska dete?234

V uho zavrta padec zvezde.235


Kaj daje tkanju lesk in žar?

Ne človek, temveč Delacroix.


Kaj brani vodi, da curlja?

Na strehi platno Landorja.


Kaj muhe, vešče ven podi?

Pero, ki Irving ga vihti.


Kaj goni telebane proč?

Talma, ki luča blisk in grom.


Zakaj preplavlja žensko strah?

Je v teh očeh kje blag izraz?





Mož in odmev



Mož. V pôči – pravijo ji Alt –

obstojim pod gruščem skal,

v jami, kamor ni nikdàr

sinil opoldanski žar,

da ji izkričim skrivnost.

Kar sem storil, del nekoč,

vse se mi, odkar sem star

in bolan, leví v vprašaj,

buden preležim noči,

a si ne odgovorim.

Sem jih s svojo dramo236 sam

nekaj pred cevi poslal?

Tista žena237 – sem ji jaz

zlomil blodnega duha?

Bi lahko obvaroval

hišo,238 ko bi kaj dejal?

Spanca ni, vse zdi se zlo,

da bi hotel leči v grob.


Odmev. Leči v grob.


Mož. A s tem triumf

uma bi mi šel po zlu,

vse brez haska. Saj izhod

ni bolezen niti nož,

nič triumfa ne preseže,

kot če spereš stare grehe.

Dokler še telo imaš,

te uspava vino, strast,

prebujen Boga slaviš

za telo brez pameti;

ko pa gre telo po zlu,

več ne spiš; doklèr ti um

jasno ne uzre vsega,

tuhtaš, kakor tuhtam jaz.

Svoji duši si sodnik,

ko opraviš, pa spodiš

vse iz uma in oči,

končno v noč se potopiš.


Odmev. Potopiš.


Mož. O glas pečin,239

naj noči se veselim?

Tam oko se upre v oko –

drugega pa ne vemò.

Vendar zgubljam nit: kot smeh

tudi noč se zdi zgolj sen;

iz skalovja ali s svoda

šine sokol ali sova,

zgrabi zajca: ta kriči,

krik pa misel mi skalí.





Pobeg cirkuških živali



I

Iskal sem témo, a iskal zaman,

iskal sem tednov šest od dne do dne.

Morda bi me, ker zlomljen sem hromak,

zadovoljiti moralo srce,

čeprav sem v zimski in poletni čas

do starih dni razstavljal zbirko zverc,

lesene mladce in bleščeči voz

pa leva, žensko;240 kaj še, vedi Bog.


II

Kaj vem še poleg niza starih zgodb,

kako vilinka vodi Oisina

po čudežnih otokih prispodob241

skoz jalovo veselost, mir, spopad –

ob témah zagrenjenih src? Lahko

bile bi davnim dvornim pevcem v kras,

a kaj mi mar? Podil sem ga, hlepeč

po nedrju njegove ljubice.242


Nato se zlije v dramo druga plat,

»Grofica« (sem ji dal ime) »Cathleena«.243

Zblaznela od sočutja dušo da,

a tu zapovednik, nebo, se vmeša.

Ubila si bo dušo ljubica,244

sem menil, od sovraštva vsa razgreta –

od tod so se rodile sanje; tem

sem brž poklonil misli in srce.


Ko šel je Norec s Slepcem zmaknit hleb,

Cuchulain plane nad neukrotni val;245

skrivnosti src so to! A vendarle

sem bil očaran prav od samih sanj:

značaja, ki ga dela izdvojé,

da zaznamuje ves 'nekoč' in 'zdaj'.

Igralcem sem poklonil vse srce

in odru – zgolj emblemom, ne stvarem.


III

Te slike je ustvaril čisti um,

ker so popolne; toda kaj je vir?

Odpadki s ceste, pomedeni v kup

iz starih piskrov, starih steklenic,

kosti in starega železa, cunj

in vešče pri blagajni. Lestve ni

in leči moram v pravir vseh lestvá:

v smrdljivo ropotarnico srca.246





Politika


»V našem času slika človeška usoda svoje pomene v

političnem jeziku.«247

THOMAS MANN.




Kako naj ob mladenki

usmerim misel proč

na rimsko, rusko, špansko

realpolitiko?248

Res tu stoji popotnik,

ki ve, kaj govori,

in tam politik, mislec,

ki bral je dosti knjig;

morda drži, kar pravita

o vojni in orožju,

pa vendar – da bi spet bil mlad

in držal njo v naročju!249





Opombe

1 ena kot gazela: mišljena je mlajša od obeh sester, Eva.

2 meglena utopija: Eva se je ukvarjala z mistično književnostjo ter indijsko in novoplatonsko filozofijo.

3 Mogočni paviljon: po najprepričljivejši razlagi je mišljen čas (prim. v. 27: »da čas vzplamti«). Podobno kot za smrt (prim. »Smrt«, zbirka Polžasto stopnišče in druge pesmi, v. 12; »Stolp«, III. del, zbirka Stolp, v. 148–51) je Yeats tudi za čas zapisal, da je zgolj konstrukt človeškega uma. Po drugi razlagi je s paviljonom mišljena Irska, ki je pripojena k Veliki Britaniji kakor paviljon h graščini.

4 duša: tradicionalna tema v angleški poeziji je dvogovor med dušo in telesom, toda Yeats se osredini na dušo in »jaz«, ki utelešata nagnjenje k objektivnosti in subjektivnosti. Skladno z Yeatsovo teorijo o prehajanju od subjektivnosti v objektivnost in obratno je duša (objektivnost) sprva na vrhuncu svoje moči in jaz (subjektivnost) na dnu, pomalem pa duša slabi, medtem ko se jaz (subjektivnost) krepi, dokler na koncu ne doseže vrhunca.

5 na meno, kjer več misli ni: zadnja četrtina lunarnega meseca, tj. od 22. do 28. mene; gl. »Lunine mene«, Divji labodi v Coolu, v. 87 isl.).

6 Satov davni meč: v marcu 1920 je Yeatsu njegov japonski občudovalec Junzo Sato poklonil meč, zavit v vezeno svilo, ki je bil v njegovi družini že petsto let. Yeats ga ni hotel oškodovati, zato je v oporoki določil, da ga mora po njegovi smrti dobiti Satov sin. Meč in svileno pregrinjalo pa sta zanj, kot je oktobra 1927 napisal prijateljici Olivii Shakespear, postala simbol življenja.

7 emblem: o emblemih govori Yeats tudi v pesmih »Moja hiša«, zbirka Stolp, v. 29–30 (»emblem, ki osamljen um / slavi«), ter »Kri in luna« v Polžastem stopnišču, v. 8–9 (»jaz pa sem v posmeh zgradíl / velik in močan emblem«). Ustvarjanje emblemov ali simbolov je pomembna tema njegove poznejše poezije.

8 Montashigijev: »Montashigi« (v resnici Motoshige) je bil japonski izdelovalec mečev, ki je živel v mestecu Osafune v zgodnjem 15. stoletju.

9 podobi ... zmaličeni, skruniteljski: če nas ljudje kritizirajo, se naposled še sami uzremo v odbijajoči luči.

10 Kri in luna: kri je emblem jaza ali »rodu«, subjektivnosti, naravnega življenja, luna pa duše, objektivnosti, bega iz narave.

11 ta moj kraj ... stolp: Thoor Ballylee. Medtem ko Yeatsov stolp v pesmi »Stolp« simbolizira konstruktivno moč domišljije, postane tu emblem za pomanjkljivost domišljije sočasnega človeka – domišljije, ki je izgubila povezovalno zmožnost.

12 Aleksandrijski stolp: znamenit svetilnik, zgrajen ok. 280 pr. Kr. na otoku Faros pri egiptovskem mestu Aleksandrija. Slovel je kot eno od sedmih čudes starega sveta.

13 krone miselne modrosti: izraz Thought's crowned powers je uporabil angleški romantični pesnik Percy Bysshe Shelley (1792–1822) v drami Osvobojeni Prometej (Prometheus Unbound, 4. dejanje, v. 103), izdani leta 1820.

14 dekan: Jonathan Swift. Goldsmith, Swift, Berkeley in Burke so bili vsi rojeni na Irskem.

15 matematično izenačenost: Burke je zagovarjal svobodo in obsojal suženjstvo, vendar ni bil demokrat, temveč je nastopal proti »matematični demokraciji«.

16 saeva indignatio: lat. »divje« ali »strastno ogorčenje«, izraz z epitafa na Swiftovem grobu v dublinski Katedrali sv. Patrika.

17 delavčeva mezda: ena od Goldsmithovih tem.

18 V čistosti svoji ... po tleh: staro predstavo, da luna vzbuja blaznost, Yeats združi s svojim filozofskim sistemom, po katerem lunine mene usmerjajo človeško delovanje.

19 Na prašnih, lesketavih oknih: simboliko pesmi »Kri in luna« je po Yeatsovih besedah deloma navdihnila nerabljena ropotarnica na vrhu njegovega stolpa, kamor so zahajali metulji in potem umirali ob šipah.

20 vampirji, zvrhani krvi: dobesedna upodobitev misli, da civilizacijo hrani človeška kri. Nasprotje vampirjev so čudežno netrohneča trupla svetnikov: ta prispodabljajo svet umetelnosti in večnosti, v katerega so prestavljena (prim. pesem »Plovba v Bizanc« v zbirki Stolp).

21 Veronikin prt: po krščanski tradiciji je sv. Veronika srečala Kristusa, ko je nesel križ na Kalvarijo, in mu s svojim prtom obrisala pot in kri. Na prtu je ostal odtis njegovega obraza.

22 Krog zvezd ... Berenikini lasje ... edenski šotorski kol in krilo: pojem »nebesni krog« ali »kroženje« se pojavi v Eneadah 2,2, delu Plotina, utemeljitelja novoplatonizma iz 3. stoletja po Kr. Zveza »Berenikini lasje« se nanaša na ozvezdje Berenikin koder, poimenovano po ženi egiptovskega kralja Ptolemaja III. Ko je ta leta 246 pr. Kr. odrinil na ekspedicijo v Sirijo, je Berenika darovala bogovom koder las za njegovo srečno vrnitev. Koder je skrivnostno izginil, po besedah dvornega astronoma pa je postal ozvezdje, ki je zato dobilo njeno ime. »Edenski šotorski drog« se nanaša na zemeljsko os, ki gre skozi oba tečaja in se nadaljuje proti severnici (prim. »Doklèr se os ne zlomi« v pesmi »Sliši klic bičja« iz zbirke Veter med trsjem, v. 4).

23 Drug kol: Kristusov križ.

24 da mož je manj kot žen: primer trivialne statistike.

25 s škofom cloynskim: z Georgeem Berkeleyjem. Berkeley je menil, da »katranska voda« (mešanica vode in borove ali smrekove smole) pomaga pri vseh boleznih, in o tem je napisal priljubljeno razpravo.

26 Stello: Esther Johnson (umrla 1728), do katere je Swift gojil platonično ljubezen.

27 whigstvu: Yeatsu ta izraz ni pomenil le politične stranke, ampak primitiven in omejujoč pogled na svet.

28 beračev roj na cestah, krave v polju: motiva iz Goldsmithove pesnitve Opustela vas (The Deserted Village).

29 o stari ženi in o njenem domu: o lady Gregory in Coole Parku.

30 naravi vkljub: pesem slavi Coole Park kot umetno in obenem umetniško enklavo.

31 plahun, ki se je sršil v moško pozo: po lastnih besedah je Yeats s tem meril nase.

32 žlahtni glavi: glavi lady Gregory.

33 v Rafteryja »kleti«: velika odprtina, ponor reke, ki teče mimo Yeatsovega stolpa, vendar v resnici ne povezuje Ballyleeja in Coole Parka. Kot »klet« jo je v nekem stihu označil slepi pesnik in pevec Anthony Raftery.

34 koturne žalne: visoko obuvalo tragiških igralcev v stari Grčiji.

35 nekoga: lady Gregory.

36 zadnji dedič te graščine: major William Robert Gregory (1881–1918), edinec lady Auguste Gregory, umetnik, oblikovalec, odličen jezdec in letalec. Imel je klasično izobrazbo in smisel za jezike, študiral je umetnost in se razvil v obetavnega slikarja. Za predstave v Abbey Theatru, med njimi za nekaj Yeatsovih iger, je oblikoval mizansceno in kostume. Umrl je v prvi svetovni vojni, v letalski operaciji na soški fronti. Za seboj je zapustil ženo Margaret in tri otroke, med njimi hčerko Anne, ki ji je Yeats posvetil naslednjo pesem v zbirki.

37 kot pesnik pravi: izraz »knjiga ljudstva« je uporabil Raftery.

38 Swiftov epitaf: v splošnem gre za dokaj zvest prevod latinskega epitafa na Swiftovem grobu v dublinski Katedrali sv. Patrika. Gl. geslo »Swift, Jonathan« v »Slovarčku irskih imen«.

39 V Algecirasu: Algeciras je pomembno pristaniško mesto v južni Španiji. Tam je Yeats okreval po zastoju krvi v pljučih.

40 ožin: mišljena je Gibraltarska ožina.

41 školjk iz Newtonovih prispodob: angleški znanstvenik Isaac Newton (1642–1727) je nekoč pripomnil, da se sam sebi zdi podoben fantku, ki je nabiral po obali lepe kamenčke in školjke, medtem ko velikega oceana resnice pred sabo nikoli ni odkril.

42 Veliki Spraševalec: najverjetneje Bog, nebeški sodnik.

43 braman: Mohini Chatterjee (1858–1936) je bil indijski braman (modrec). Yeats ga je spoznal leta 1885 ali 1886, ko je predaval Dublinskemu hermetičnemu društvu, in nanj je napravil velik vtis. Toda medtem ko je Chatterjee iz predstave o reinkarnaciji izvajal nauk, da je ambicioznost brezplodna in da je najbolje gojiti pasivno odmaknjenost, saj nas tako in tako doleti cela paleta vseh mogočih usod, Yeats v tej pesmi poudarja, da poganjata kolo reinkarnacije ravno intenzivna strast in prizadevanje – v tem primeru želja zaljubljencev, da bi se v nekem prihodnjem življenju spet združila.

44 v stolnici: mišljena je Hagia Sofia, Cerkev sv. Modrosti, ki jo je dal zgraditi cesar Justinijan I. v 6. stoletju.

45 Pred mano lik lebdi: medtem ko je v »Plovbi v Bizanc« iz zbirke Stolp Yeats opisal posmrtno stanje duše zgolj z dvema modeloma – mozaično podobo svetnika, ki povzroči pesnikovo preobrazbo, in zlatim ptičkom kot podobo preobraženega pesnika –, poskuša v »Bizancu« izraziti nezemeljsko in neizrekljivo z množico nenaravnih ali umetelnih oblik: z mumijo, zlatim ptičkom, večnim ognjem, marmornimi kipi.

46 Hadov dul, v mrliški prt ovit: mumija kot dulec, ki pripada Hadu (zasmrtju); nanj je »navito« časno življenje.

47 delfinji: v klasični mitologiji delfini nosijo duše umrlih na Otoke blaženih, torej v raj, zato so tudi pogosto upodobljeni na nagrobnikih.

48 to morjé ... delfin: pesnik si zamišlja prišleke iz snovnega sveta kot poplavljajoče morje, ki mu bodo cesarske kovnice in marmorne umetnine vtisnile novo, umetelno, večno podobo. Morje, poosebitev naravnega življenja, mučijo nasprotujoči si vzgibi telesnosti (delfini) in duhovnosti (gong).

49 Mati Božja: še en Yeatsov poskus, da bi – podobno kot že v »Ledi in labodu« iz zbirke Stolp – prikazal šok in občutek nasilnega vdora, ki ga vzbudi v človeku inkarnacija božanstva.

50 Nekje se pne drevo ... pol iskreči žar, pol zelenina: takšno drevo je opisano v Mabinogionu, zbirki valižanskih ljudskih pripovedk, ki so bile zapisane v srednjem veku. Yeats ga uporabi kot prispodobo za ustroj sveta: zelenina pomeni naravo, ogenj pa transcendenco.

51 Atisovo: Atis je bil kultni partner antične boginje Kibele – Velike matere, prvotno bog rastlinstva. V Rimu so slavili njegovo smrt in vstajenje od 15. do 27. marca, podobno kot so Grki v elevzinskih misterijih slavili smrt in ponovno rojstvo žita. Pri obredih so kot Atisov simbol častili borovo drevo; po mitu naj bi se namreč Kibela v lepega mladeniča zaljubila in ga iz ljubosumnosti udarila z blaznostjo, da se je skopil pod borom in izkrvavel. S to zgodbo so razlagali tudi navado, da so se Kibelini svečeniki »gali« v verski blaznosti sami skopili.

52 Letinega: v grški mitologiji je Lete reka v podzemlju. Ko duša rajnika pije njeno vodo, pozabi vso preteklost.

53 knez Zhou: pomemben kitajski državnik in književnik, znan kot »vojvoda Zhou [Džov]« (umrl 1105 pr. Kr.).

54 ogorek Izaijev: namig na videnje preroka Izaije v Iz 6,6–7: »Tedaj je priletel k meni eden izmed serafov in v svoji roki držal žerjavico, ki jo je bil s kleščami vzel z oltarja. Dotaknil se je mojih ustnic in rekel: 'Glej, tole se je dotaknilo tvojih ustnic, tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen.'«

55 von Hügel: baron Friedrich von Hügel (1852–1925), katoliški teolog in filozof avstrijskega rodu, avtor dela Mistični element religije (The Mystical Element of Religion, 1908).

56 Terezija: sv. Terezija Avilska ali Terezija Velika (1515–82), španska karmeličanka, redovna prenoviteljica, mistikinja in cerkvena učiteljica, ena najpomembnejših krščanskih svetnic in teologinj. Njeno truplo baje ni strohnelo. Prim. pesem »Olje in kri« v tej zbirki.

57 o levu in satovju: namig na svetopisemsko zgodbo o Samsonu (Sod 14): »Samson je šel s svojim očetom in svojo materjo v Timno. Prišli so do timnatskih vinogradov in glej, nasproti je zarjovel levji mladič. Gospodov duh je šinil vanj in raztrgal ga je, kakor raztrgaš kozliča, čeprav ni imel ničesar v svoji roki. Svojemu očetu in svoji materi pa ni povedal, kaj je storil. Potem je šel in govoril z žensko, in bila je prava v Samsonovih očeh. Čez nekaj dni se je vrnil, da bi jo vzel. Skrenil je, da bi pogledal levjo mrhovino; in glej, v levjem truplu je bil roj čebel in med.« Yeatsa privlači sobivanje nasprotij, kakršni sta moč in sladkost.

58 njena: »ona« je Maud Gonne.

59 kot Pomlad: Maud Gonne se je zdela Yeatsu »klasična poosebitev Pomladi«.

60 te pojave: pesnik vidi v postaranih telesih svojih prijateljic zgolj podobe, nepopolne kopije njihovih večnih osebnosti.

61 neznanim učiteljem: duhovnim bitjem, ki so Yeatsa po njegovem mnenju učila naukov, pozneje zapisanih v njegovi študiji o filozofskih, zgodovinskih, astroloških in pesniških temah Vizija (A Vision, 1925, predelana izd. 1937).

62 fanatično srce: medtem ko se je Yeats v zaključku »Nihanja« odločil za srce namesto za dušo, v pesmi »Kes zaradi prenagljenih besed« opozori na tveganost te odločitve v deželi, kjer je marsikatero srce zastrupljeno s sovraštvom.

63 Kot čipka sta se penila ... daleč stran: motiv pesmi spominja na 5. razdelek »Nihanja«: govorec se ne more povsem zliti z naravo in se ji prepustiti, ker ga mučijo spomini in slaba vest.

64 ti, ki spet / iz sebe se rode: Yeats nadnaravnemu pogosto pripisuje samoniklost.

65 Besede, mogoče za glasbo: v Polžastem stopnišču in drugih pesmih (1933) je Yeats združil dve zgodnejši zbirki. Prva, Polžasto stopnišče (1929), je obsegala prvih pet pesmi iz zbirke, kakršno poznamo danes (od »V spomin Evi Gore-Booth in Con Markievicz« do »Olje in kri«), in sekvenco Ženska, mlada in stara; druga, Besede, mogoče za glasbo, in druge pesmi (1932) pa je vsebovala vse ostale pesmi z izjemo »Swiftovega epitafa« in »Nora Jane govori s škofom«. Več pesmi iz Besed je položenih na jezik »Nori Jane«, liku, ki – podobno kot berači v nekaterih drugih Yeatsovih pesmih, denimo v »Beraču je zavpil berač« ali »Pot ubiram v paradiž« iz zbirke Odgovornosti – stoji zunaj vseh družbenih konvencij in zato lahko izreka svojevrstno življenjsko modrost. Jane je zasnovana na resnični osebi z vzdevkom Cracked Mary, ki jo je Yeats poznal.

66 Ob skalah groma ... se Nebu zeha: po Janinih predstavah Bog ni srditež, ki bi kazal svojo jezo nad človeško grešnostjo v spektakularnih ujmah, temveč ga takšni »posebni učinki« kvečjemu dolgočasijo. Z veliko večjo zavzetostjo in naporom se posveča ustvarjanju lepih nadrobnosti, kakršna je školjka.

67 Evropa: v grški mitologiji tirska princesa, ki jo je ugrabil Zevs v podobi prijaznega lepega bika. Po njej naj bi dobila ime evropska celina (čeprav Evropa v mitu dejansko nikoli ni stopila nanjo, saj je bila iz Tira, Zevs pa jo je odnesel na Kreto). Jane meni, da je že boljši človeški ljubimec, kakršen je bil njen Jack.

68 Ne bo dovolj ... duha, telo: ljubezen ne doživi prave izpolnitve, če ne zajame tako duše kot telesa. K tej celovitosti sodijo tudi manj prijetne plati (»kislica«, »usajanje« in »roganje« v drugi kitici).

69 ko moja klobka bo na tleh: če človek umre izpraznjen, tj. če se je »klobka« njegove ljubezni dotlej že odvila do konca, se v trenutku smrti lahko pridruži Bogu (»plane v luč«); če pa je ob smrti še navezan na nekoga drugega, ostane na zemlji in blodi po njej kot duh.

70 kjer vnel se je spopad / v ožini tesnih skal: opis te davne bitke spominja na znamenito bitko med Grki in Perzijci pri Termopilah (480 pr. Kr.), ki se je prav tako odvijala v soteski.

71 zablisnil ves v lučeh: na Yeatsa so napravile velik vtis pripovedi o zapuščenih hišah, ki se ponoči razsvetlijo in napolnijo z življenjem – prikaznimi iz videnj. Hiša, ki združuje tako nekdanje (umrle) kot zdajšnje stanovalce, je metafora za božansko sobivanje vseh stvari.

72 Nora Jane na stara leta gleda plesalce: to pesem so po Yeatsovih besedah navdihnile sanje, v katerih je videl plesalca in plesalko. Plesalec je vihtel nad glavo utež na vrvi ali jermenu in sam ni vedel, ali bo žensko ubil ali ne, obenem pa sta upirala oči drug v drugega in pela o svoji vzajemni ljubezni. To je Yeats navezal na misel angleškega predromantika in vizionarja Williama Blakea (1757–1827), da izvira seksualna ljubezen iz duhovnega sovraštva. Sam je večkrat izrazil mnenje, da so vsa skrajna izkustva – orgazem, nasilna smrt, krč sovraštva, okultna zamaknjenost – medsebojno zamenljiva. Antagonistično, ubijalsko razsežnost ljubezni izraža tudi refren »Ljubezen je kot levji zob«.

73 kdo pravzaprav je stal / pred mano – isker ded, / postaran fant: dekletu (kakor tudi mladeniču v naslednji pesmi) ne gre v račun telesna sprememba, ki bo z leti doletela ljubljeno osebo; vprašuje se, ali je avtentično stanje duše utelešeno v starosti ali mladosti.

74 v kotičkih ob očesih: mišljene so gubice v očesnih kotičkih.

75 čez skalovje ... privre ljubezni sila: aluzija na svetopisemski odlomek, v katerem Mojzes udari po skali s palico in iz skale priteče voda, zato da Izraelci ne trpijo žeje (2 Mz 17,6).

76 Nad čuvarji / krvi: nad govorcem in njegovo generacijo, ki bo nadaljevala rod.

77 kraljevski koder žarnih las: Berenikin koder. Gl. op. k pesmi »Veronikin prt«.

78 platonsko vreteno: v Platonovem opisu vesolja v 10. knjigi Države (616–17) uravnava gibanje vesolja vreteno Nujnosti, »s pomočjo katerega se obračajo vsa krožna gibanja. ... Celotno vreteno kroži z istim gibanjem, v celoti, ki se giblje krožno, pa se sedem notranjih krogov počasi vrti v nasprotni smeri kot celota. ... Sámo vreteno pa se vrti na kolenih Nujnosti« (prev. Gorazd Kocijančič, 2004). Okoli tega vretena sedijo hčere Nujnosti, tri Mojre, in z dotiki pomagajo pri kroženju zunanjega vretena in notranjih krogov.

79 Le skôpni, večnost, v tèmo ... vzdihuje teleban: vse drugo – ljudje ter celo večnost in čas – je podvrženo gibanju vretena in se spreminja v skladu z njim, le govorec trdno ostaja na svoji poziciji.

80 sem pred zasnutkom niti / dogovor sklenil ... z zavoji v teh laseh: po lastnih besedah se je Yeats tu navezal na odlomek iz perzijskega pesnika Hafisa (ok. 1325– ok. 1389): »Hafis je zaklical svoji ljubljeni: 'S temi rjavimi lasmi sem sklenil dogovor pred začetkom časa!'«

81 leno se pretegnila: utrujenost po spolnem užitku Yeats večkrat nakaže z zehanjem in pretegovanjem, tako npr. v pesmi »O ženski« iz Divjih labodov v Coolu: »v ostrini svoje sle / sta se pretegovala« (v. 20–21).

82 Parisu ... k Heleni ... Tristram ... sveti ptič ... z udov Lede je zdrsel: v grški mitologiji je Paris trojanski princ, ki ugrabi lepo Heleno iz Šparte ter tako izzove trojansko vojno in naposled padec Troje. Tristram je protagonist znamenite srednjeveške romance Tristan in Izolda: ko pelje Izoldo, nevesto svojega strica Marka, z Irskega na poroko v Cornwall, nevede popijeta napoj, ki v njiju zaneti večno medsebojno ljubezen. Po mnogih zapletih naposled oba umreta. »Sveti ptič« je labod, katerega podobo si v grški mitologiji privzame vrhovni bog Zevs, ko se približa špartanski kraljici in Tindarejevi ženi Ledi in spočne Heleno. Na umestitev v Šparto kaže tudi omemba tamkajšnje reke Evrotas. Motiv je upesnil Yeats že v pesmi »Leda in labod« iz zbirke Stolp, vendar je v »Uspavanki« prikazan mnogo bolj idilično.

83 Razpad telesa je modrost: prim. »Kri in luna« IV,49–50: »[M]odrost le mrtvim gre, / z življenjem ni združljiva.«

84 Horac ... Tulijev: Kvint Horacij Flak (65–8 pr. Kr.), pomemben rimski lirski pesnik. »Tulij« je Mark Tulij Ciceron (106–43 pr. Kr.), znamenit rimski govornik, državnik in filozof.

85 lisjak: v izvirniku many-minded, prevod grškega pridevnika polýmetis »zelo iznajdljiv, premeten«, s katerim Homer pogosto označuje Odiseja.

86 jaz v zlati kupi sonce imam: kot je opozoril Yeats, je v tem verzu uporabil navedek iz Cantos 23,107 Ezre Pounda. Poundova podoba sonca v zlati čaši se navezuje na fragment iz dolge pesmi Gerioneida ali Zgodba o Gerionu starogrškega lirika Stezihora (pisal v 1. pol. 6. stol. pr. Kr.): »Helios, sin Hiperiona, / vkrca v zlato se kupo, / da bi Okéan preplul ...« (prev. Anton Sovre, 1964).

87 Na Irskem sem doma: Yeats je razvil to pesem iz treh ali štirih verzov irske plesne pesmi iz 14. stoletja. Misel o minevanju časa je dodal sam, sicer pa je v refrenu precej zvesto sledil izvirniku. V njegovi prepesnitvi pevka bolj spominja na poosebitev Irske kot na človeško bitje; njeno petje sliši zgolj en človek in še ta je preveč oprezen in ozkogled, da bi sprejel njeno povabilo, toda pevka kljub neodzivnosti ljudi poje naprej.

88 Da so se mi prikazali / na parah, je bil zgolj privid: sporočilo pesmi je, da so spreminjanje, propadanje in smrt zgolj utvare.

89 Vse pluje iz popolnosti / z nabreknjenimi jadri: na začetku nismo bili nezreli, temveč popolni.

90 z dokom čer ... s pleničko prt mrtvaški: ti dvojici simbolizirata začetek in konec (prostor, kjer je čoln zgrajen in kjer se potopi, in oblačila, povezana z rojstvom in smrtjo). Tom trdi, da rojstvo in smrt nista začetek in konec, temveč zgolj postaji na neskončnem potovanju duše.

91 Delfsko preročišče o Plotinu: preročišče boga Apolona v Delfih je bilo najslavnejše v stari Grčiji. Pesem je duhovita parafraza odgovora, ki ga je po besedah Plotinovega učenca in življenjepisca Porfirija (3. stol. po Kr.) dalo preročišče drugemu Plotinovemu učencu Ameliju, ko je povprašal o usodi Plotinove duše po smrti.

92 Radamantis ... z Minosom ... Pitagoro: v grški mitologiji so Radamantis, Ajak in Minos trije sodniki mrtvih v podzemlju. Pitagora je bil grški učenjak, filozof in mistik iz 6. stoletja pr. Kr.

93 Sijaj, ki ga odvračam / nazaj od zodiaka: v več pesmih iz cikla Ženska, mlada in stara (»Prva spoved«, »Izbira«, »Slovo«) se pojavi znan motiv simbolne poroke med Soncem – svetlobo – in Zemljo – temo. Na severnem odseku svoje vsakodnevne poti skozi podzemlje se Sonce združi z Zemljo, ta pa bi mu rada preprečila vrnitev na površje. Njena želja, da bi ga zadržala pri sebi, postane v ciklu Ženska, mlada in stara simbol za žensko ljubezen nasploh. Moški je predstavljen kot bitje dneva in svetlobe, ženska kot bitje noči in teme.

94 vprašujoč: prim. pesem »V Algecirasu« v tej zbirki.

95 zmaju sem služila: ob tej pesmi si je Yeats zamislil renesančno sliko, na kateri junak – sv. Jurij ali pa Perzej, ki v grški mitologiji reši Andromedo pred morsko pošastjo – osvobodi princeso. »Zmaj« verjetno uteleša njeno svojevoljnost, spogledljivost in obenem zavračanje snubcev (prim. tudi pesem »Michael Robartes in plesalka« iz zbirke z istim naslovom).

96 ko dvoje src se eno zdi / in plujeta po toku čarnosti: Yeats preide od simbolike Sonca kot moškega načela in Zemlje kot ženskega načela k podobi, da se duši moškega in ženske v trenutku popolne ubranosti dvigneta skozi zodiak, v kraljestvo nerojenih, in dosežeta hipno osvoboditev od časa in prostora.

97 učenjak: kot pojasnjuje Yeats, je antični rimski pisec in filozof Makrobij (ustvarjal ok. 400 po Kr.) v svojem komentarju k Ciceronovim Scipionovim sanjam, ki opisujejo kozmos in posmrtno življenje duše, zapisal, da je edina božanska oblika krogla in da duša pri sestopu preide iz okrogle oblike v stožčasto.

98 Oditi moram, ljuba: pesem je osnovana na znamenitem dvogovoru iz Shakespearove tragedije Romeo in Julija (3. dejanje, 5. prizor), ki se začne z Julijinimi besedami: »Kaj hočeš stran? Saj ni še blizu dan: / saj to je slavec bil in ne škrjanec, / ki ti prešinil plaho je uho« (prev. Oton Župančič, 1940).

99 Njeno videnje v gozdu: moški in ženska sta spet utelešena v mitskih likih: ženska žaluje za svojim ljubimcem, ki ga je na lovu pokončala divja žival, merjasec. Motiv se pojavi že v starogrškem mitu o Afroditi/Veneri in Adonisu pa tudi v keltskem mitu o Diarmuidu in Granii. Ženska za kratek čas vstopi v veličastno mitološko slikarijo, ki upodablja ta prizor, vendar najde v njem zgolj potencirano različico svoje lastne bolečine.

100 Mantegnov: Andrea Mantegna (1431–1506), italijanski slikar, znan po estetskih upodobitvah nasilnih prizorov, kakršna sta križanje ali mučeništvo sv. Boštjana, in po mojstrski uporabi nenavadne perspektive.

101 Iz Antigone: svobodna prepesnitev stajanke iz Sofoklove tragedije Antigona (v. 782–801), ki govori o uničujoči moči Erosa (»Eros, v boju nezmagljiv«). Kot v vseh svojih prevodih ali predelavah Sofoklovih besedil se je Yeats oprl na francoski prevod Paula Masqueraya in razne angleške vire.

102 Parnasa: gora Parnas, ki stoji nekaj kilometrov severno od Delfov, je bila v stari Grčiji posvečena Apolonu in Muzam.

103 empirej: v grški kozmologiji najvišji del neba, ki ga sestavlja čista luč – ogenj.

104 lega v prah, kjer ni ljubezni: Ojdipova hči Antigona je bila obsojena na pokop pri živem telesu.

105 Komikovim: mišljen je Daniel O'Connell (1775–1847), irski politični voditelj. Zaradi postavljaške retorike in družabnega humorja, značilnih za njegovo generacijo, je Yeats njegov nastop večkrat primerjal z nastopom komika, medtem ko se mu je samotni in ponosni Parnell zdel podoben tragedu.

106 ... daritev ... na zvezdo, ki jo je prestrelil lok: tu in v naslednji kitici se Yeats sklicuje na svojo sanjsko vizijo prelepe gole ženske, ki izstreli puščico v zvezdo. Raztolmačil si jo je kot podobo Velike Matere in starega obreda, v katerem je svečenica, ki je poosebljala boginjo, z lokom ustrelila otroka kot obredno žrtev. V tej pesmi Yeats najočitneje potegne vzporednico med krvavimi arhaičnimi rituali, ki naj bi zagotovili blagostanje skupnosti, in sočasno irsko politiko: tudi Parnell je bil žrtveno jagnje, ker ga je po razkritju njegovega razmerja z omoženo žensko zadel pravi javni linč.

107 Drevo in fant – / motiv, doma v sicilskih kovnicah: Yeats je bil očaran nad antičnimi novci iz grških kolonij, še zlasti s Sicilije. Kovancev s tem motivom sicer ne poznamo.

108 Brez sostorilcev: razlika med usodo Roberta Emmeta (izvirnik poleg njega omenja še dva irska domoljuba iz 18. stoletja: lorda Edwarda Fitzgeralda, ki je poskusil pridobiti francosko pomoč za irsko vstajo, in revolucionarja Wolfa Tonea) in Parnellovo usodo je ta, da so Emmeta ubili tujci, Angleži, Parnella pa so politično ubili izključno njegovi lastni rojaki.

109 z izjemo stihov, ki pobijajo / podgane: nekdanjim irskim pevcem so pripisovali zmožnost, da s svojimi verzi ugonabljajo podgane. Yeats očitno namiguje, da je v sočasni politični situaciji na Irskem učinkovita edinole še satira.

110 Ostalo sprejmem, eno pa popravljam: ta razdelek je sprva nosil naslov »Štirideset let pozneje«. Pesnik satirično ugotavlja, da kanibalistični »umor« Parnella ni imel želenih učinkov, saj bi se Parnellove odlike sicer prenesle na nove politike. Podoben mu je bil zgolj Jonathan Swift.

111 dežele ne bi trgal ljudski gnev: v letih 1922 in 1923 je divjala vojna med vlado Svobodne irske države in Irsko republikansko armado, ki ni sprejemala pogojev angloirskega sporazuma. Po tem sporazumu, podpisanem v Londonu 6. decembra 1921 in sprejetem v irskem parlamentu 7. januarja 1922, so namreč Angleži resda izgubili nadvlado v večini Irske, toda Severna Irska je ostala v Združenem kraljestvu. Krivdo za ta konflikt je Yeats deloma pripisoval de Valeri.

112 v Kralju velikega urnega stolpa: Yeatsova drama iz leta 1934.

113 z dekletom je šahiral fant: v Yeatsovi drami Deirdre (1907) naslovna junakinja in njen ljubimec Naoise šahirata, medtem ko čakata, da bo kralj Conchubar, Deirdrin zaročenec, odločil o njuni usodi.

114 kralj ... namesto las mu puh je gnal: kralj, ki ima v sebi nekaj sokolje krvi in mu namesto las rase ptičje perje, je glavni junak Yeatsove zgodbe »Kraljeva modrost« (»The Wisdom of the King«, 1895). Njegov oče ukaže vsem podložnikom, naj tudi sami nosijo v laseh perje, zato da se sin ne bi počutil kot izobčenec, vendar ta naposled sprevidi ukano in zapusti kraljestvo.

115 Dve pesmi, spisani na novo zaradi melodije: prvotni različici najdemo v Yeatsovih igrah Lonec juhe (The Pot of Broth, 1922), v. 261–79, in Igralka – kraljica (The Player Queen, 1922) II,243–50. Razlika je predvsem v metriki.

116 oblast Države, Cerkve, / ki zajezí drhal: govorec si želi močno, avtoritativno državo in Cerkev, vendar je v nadaljevanju prisiljen ugotoviti, da sta se dejansko poistovetili z drhaljo (ljudstvom), ki bi jo morali brzdati.

117 Patrika: očitno je mišljen irski narodni zavetnik sv. Patrik. Naslov te pesmi se je prvotno glasil »Ribh daje prednost starejši teologiji« (»Ribh Prefers an Older Theology«).

118 po Smaragdni plošči: gre za delo, pripisano Hermesu Trismegistu (»Trikrat največjemu Hermesu«); v njem se pojavi znana fraza »Kakor zgoraj, tako spodaj«. V liku Hermesa Trismegista se spajata dve božanstvi pisave in magije: egiptovski Tot in grški Hermes.

119 mnogobit: po Ribhu je za Boga značilna enostavnost oziroma enotnost, medtem ko ima mnogoterost, kot namiguje že povezava s kačo, zlovešč nadih: povzroča nam vrtoglavico in nas duši.

120 ljubeči kakor On bi se spočenjali samí: kot je avtor napisal prijateljici Olivii Shakespear, je glavno sporočilo te pesmi, da spočenjamo in rojevamo zato, ker je naša ljubezen nepopolna. Če bi občutili popolno strast, bi se namreč regenerirali sami, namesto da poseljujemo svet s pomanjkljivimi kopijami.

121 v rep zagrize kačji zob: kača, ki se grize v lastni rep, je star simbol večnosti ali večnega ponavljanja. V tem gnomičnem delcu Yeats naniza štiri metafore za enost, v katero se naposled razpustijo vsa nesoglasja in nasprotja.

122 zapusti / vse božje misli, vzklile v ljudskem rodu ... bogomržnja vodi dušo k Bogu: namreč mržnja do človeških predstav in razumskih razmotrivanj o Bogu. Vse metafore, s katerimi poskusimo izraziti božansko, so jalove.

123 luna: »on« je Sonce, Bog, »ona« pa Luna, duša. Pesem opisuje njuno medsebojno zbliževanje in odmikanje.

124 Objema ga iz sle: pesem je po vsem videzu Yeatsov poskus, da bi si zamislil božansko seksualnost, pri kateri božanstvo z božanstvom spočne božanstvo. S preskakovanjem med akterji naslika fluidnost treh božjih oseb, ki se prelivajo druga v drugo: Bog je obenem oče, mati in otrok v vročici samospočenjanja.

125 Karla, spremenitelja: mišljen je Karel Veliki. V njem je videl Yeats polboga vibe, ki je uničila klasično rimsko civilizacijo, »mrzli Rim« (»mrzli« zato, ker se mu je rimska civilizacija zdela toga in negibljiva, nezmožna napredka).

126 Jupiter Saturna ... se žito mumij nam obeta: konjunkcija Jupitra in Saturna po Yeatsovi astrologiji oznanja nastop subjektivne, aristokratske, nasilne dobe. Ta naj bi zamenjala objektivno, krotko in demokratično dobo krščanstva, katere emblem je konjunkcija Marsa in Venere. Po dolgem času bo torej spet vzklila antiteza krščanskega veka – podobno kot »žito mumij«, presušeno zrnje iz tebanskih grobnic, ki je bilo po tisočletjih baje še vedno zmožno klitja (prim. »O sliki črnega kentavra izpod čopiča Edmunda Dulaca« v zbirki Stolp).

127 Boginja k Marsu se prižme: Venera je v antični mitologiji varala svojega soproga Vulkana z vojnim bogom Marsom.

128 Meru: v hindujski mitologiji sveta gora, imenovana tudi »Zlati vrh« (Hemakūta), ki so si jo zamišljali severno od Himalaje. Pogosto se istoveti z goro Kailāsa v Tibetu.

129 Skalno lice: verjetno delfsko preročišče, skrito v skalni votlini.

130 Empedokles: grški predsokratski filozof (ok. 493–ok. 433 pr. Kr.), ki ga je Yeats navajal kot glavno avtoriteto za svoj nauk o vibah. Empedokles je namreč menil, da vladata svetu dve načeli, ljubezen in boj, ki se izmenjujeta v kozmičnih ciklih: kadar je v vzponu načelo ljubezni, se univerzum povezuje, kadar prevladuje načelo boja, pa se razgrajuje. Vzorce ponavljanja med tisočletji uravnavata tudi vibi iz Yeatsovih »Vib«.

131 Hektor: vodilni trojanski junak v Iliadi; padel je v boju z Ahilom.

132 Za Harryja Cliftona: 4. julija 1935 je mladi pesnik Henry (Harry) Talbot de Vere Clifton Yeatsu za sedemdeseti rojstni dan podaril umetnino iz lapisa lazuli. To je bila kitajska rezbarija iz 18. stoletja v podobi gore, prekrite s pečinami, slapovi in bori; na pobočju je stalo poslopje, nemara svetišče, h kateremu so se po gorski stezi vzpenjali modrec, njegov učenec in služabnik z lutnjo v rokah.

133 cepelini in letala: v 1. svetovni vojni so Nemci bombardirali London s cepelini. Tudi letala so bila prvič uporabljena v vojaške namene.

134 kralj Billy: Yeats se poigra z imenoma Viljema III. Oranskega, ki je leta 1690 v bitki pri reki Boyne porazil Jakoba II., in Viljema II. Nemškega, poslednjega nemškega cesarja in pruskega kralja, ki je vladal med I. svetovno vojno.

135 Kalimah: grški kipar, ki je ustvarjal v poznem 5. stoletju pr. Kr. Kot poroča geograf Pavzanias iz 2. stoletja po Kr. v svojem Vodiču po Grčiji (1,26,7), je Kalimah za atenski Erehtejon izdelal zlato svetilko z dolgim bronastim cilindrom v obliki palme, ki je segal vse do strehe in odvajal dim.

136 Posneto po japonskem izvirniku: za to pesem se je Yeats po lastnih besedah navdihnil pri proznem prevodu nekega (neidentificiranega) japonskega haikuja, ki slavi pomlad.

137 Ljubka plesalka: pesem je navdihnila angleška igralka in pesnica Margot Ruddock (1907–51), s katero je Yeats nekaj časa tesno prijateljeval. Imela je psihične težave (prim. »Zblaznelo dekle« iz Novih pesmi in »Mož in odmev« iz Poslednjih pesmi), vendar se Yeats ne opredeli, ali naj bi bila »plesalka« blazna v psihiatričnem smislu ali samo polna zanosa.

138 »Historia mei temporis«, ... abbé Michel de Bourdeille: »Zgodovina mojega časa.« Naslov dela in ime avtorja sta izmišljena. »Trije grmi« in naslednjih šest pesmi se je začelo kot projekt, ki se ga je Yeats lotil z dobro prijateljico svojih poznejših let, Dorothy Wellesley (1889–1956), vojvodinjo wellingtonsko in leta 1935, ko sta se seznanila, že uveljavljeno pesnico. V drugi polovici leta 1936 sta načrtovala izdajo zbirke balad, ki bi jo uredila skupaj, in sklenila obravnavati vlogo telesa in duše pri erotični izpolnitvi in enotnosti bivanja v lastnih avtorskih pesmih. Oba sta upesnila ljudski motiv ženske, ki ji ni do telesne ljubezni, zato svojemu ljubljenemu podtakne služabnico. Vendar so vprašanja, ki jih ta motiv načenja, Yeatsa tako prevzela, da je vsem trem protagonistom položil na jezik še šest pesmi, ki naj bi dodatno osvetlile vse psihološke in metafizične razsežnosti. »Gospa« uteleša razumskost, njen ljubimec, ki do konca ničesar ne posumi, romantiko, sobarica pa realizem. V tem nizu pesmi je Yeats bolj črnogled kakor, denimo, v pesmi »Ribh na grobu Baileja in Aillinn« iz zbirke Parnellov pogreb in druge pesmi: če Ribh meni, da se ljubimca v spolnosti, pa čeprav za hip, dejansko zlijeta v eno in doživita (po)polnost bivanja, sobarica v sklepnih pesmih poudari kratkotrajnost dogodka in banalnost, ki mu sledi namesto kozmičnih razsežnosti.

139 zapel: iz zgodnejšega osnutka pesmi je jasneje razvidno, da ljubimec ni zgolj pevec, ampak tudi pesnik.

140 da jaz zaslišim ... težki vzdih neba: gospa začuti zbodljaj neizživete spolne želje (kača je simbol skušnjave, ker v Bibliji zapelje Adama in Evo), sobarica pa neizživetega duhovnega koprnenja.

141 stara hiška: pesem je postavljena v Riversdale, staro hišico z vrtom v grofiji Dublin. Tja so se preselili Yeatsovi leta 1932, ker po smrti lady Gregory Yeats ni več imel prave motivacije, da bi vztrajal v odročnem Thoor Ballyleeju.

142 kosti in kupe cap: prim. »Pobeg cirkuških živali« v Poslednjih pesmih, kjer pesnik prav tako vidi vir navdiha v banalnih podrobnostih vsakdana in v lastnih čustvenih vzgibih (»smrdljivi ropotarnici srca«).

143 Lear, atenski Timon ... William Blake: kralj Lear in Timon Atenski sta naslovna junaka dveh Shakespearovih tragedij, medtem ko je bil William Blake (1757– 1827) angleški predromantik in vizionar, ki ga je Yeats visoko cenil.

144 mrtvake: namig na Michelangelovo fresko Poslednja sodba na oltarni steni Sikstinske kapele.

145 Kaj potem?: to melanholično biografsko pesem je Yeats prispeval za svoje srednješolsko glasilo.

146 O'Leary: John O'Leary (1830–1907), irski domoljub.

147 oče na abbeyjskem odru ... navihan in lep: ko je v gledališču Abbey Theatre 4. februarja 1907 izbruhnila razprava o Syngovi kontroverzni drami Največji frajer zahodnega sveta (The Playboy of the Western World), jo je pesnikov oče John Butler Yeats (1839–1922) zagovarjal.

148 »Grozil je ... brez žaluzije«: Augusti Gregory je neki najemnik zagrozil, da si bo nasilno prilastil del njenega posestva. Kot je zapisala v dnevnik, mu je v odgovor pokazala, da jo lahko brez težav ustreli, če že hoče poseči po nasilju.

149 Palas: Palada Atena, v grški mitologiji zavetnica Aten, deviška boginja boja, rokodelstva, ročnih spretnosti in kmetijstva, pa tudi književnosti, umetnosti in modrosti. Z njo je Yeats primerjal Maud Gonne že v pesmi »Misel iz Propercija« (Divji labodi v Coolu).

150 Olimpijci: v grški mitologiji dvanajsterica najpomembnejših bogov mlajše generacije, ki prebivajo na gori Olimp. Med njimi so Zevs, Hera, Pozejdon, Palada Atena, Apolon, Artemida, Afrodita, Hermes, Demetra, Hefajst in Ares.

151 Dekle: pesem govori o angleški igralki in pesnici Margot Ruddock (1907–51), nekaj časa Yeatsovi tesni prijateljici. Leta 1936 se je v Barceloni duševno zlomila in si pri padcu z okna poškodovala pogačico, nazadnje pa je zlezla v skladiščni prostor neke ladje in tam začela peti – med drugim besede, ki so navedene v sklepnem verzu.

152 Dorothy Wellesley: vojvodinja wellingtonska, angleška pesnica in od leta 1935 Yeatsova prijateljica.

153 v prodani rebri pes več ne zavija: Dorothy Wellesley je v vzhodnem Sussexu kupila graščino Penns in the Rocks (18. stol.) s pripadajočim zemljiščem. Toda Yeatsov namig na molk tujih psov ni bil razumljiv niti njej; k verzu je dopisala: »Nikoli nisem razumela, kaj je mislil z drugo polovico stiha, razen če je imel fantastično predstavo, da sem po nakupu tistih nekaj oralov izselila tamkajšnje prebivalce z njihovimi psi vred!«

154 Furij: Furije so rimska ustreznica grškim Erinijam, boginje kaznovanja in poosebljene muke slabe vesti. Upodabljali so jih z baklami in biči ter ovite s kačami. Atenski dramatik Ajshil (525–456 pr. Kr.) je v svoji trilogiji Oresteja upodobil, kako se iz primitivnih duhov krvnega maščevanja prelevijo v čuvarke prava, Evmeníde (grško »Dobrohotne«), torej kako se surove prvinske sile obrusijo v civilizacijo. Spopad z lastnimi prvinskimi vzgibi po Yeatsovem mnenju ni le odsev družbenega razvoja, ampak tudi predpogoj za moč in strastnost učinkovite poezije.

155 Cromwellovo hišo in morilski rod: angleški državnik in puritanec Oliver Cromwell (1599–1658) je v Angliji pripomogel k začasnemu padcu kraljevine in soustanovil republiko (Commonwealth), leta 1653 pa je razpustil parlament in postal lord protektor. Irce je poskušal podrediti svojemu režimu in razdeliti zaplenjeno irsko zemljo angleškim in škotskim podložnikom; njegov pohod nad Irsko leta 1649, pri katerem je prišlo do zloglasnega pokola v Droghedi, je še vedno eden najbolj osovraženih angleških kolonialističnih posegov v deželo.

156 služili so / njegovi dedje njihovim pred Kristusom: navedek iz sklepa poslednje znane pesmi potujočega irskega pevca Egana O'Rahillyja (1670–1726).

157 srce cefra ... v pravljici lisjak: znana zgodba o špartanskem dečku, ki je ukradel lisico. Skril jo je pod plašč in ji raje dovolil, da ga je razpraskala in ogrizla do smrti, kakor da bi priznal svoje dejanje.

158 Naletel sem nekoč na hram opolnoči: Yeatsa so fascinirale pripovedi o zapuščenih hišah, ki ponoči oživijo s prikaznimi. Prim. pesem »Nora Jane o Bogu« iz zbirke Polžasto stopnišče in druge pesmi.

159 Spring-Riceu: sir Cecil Spring-Rice (1859–1918) je bil v času procesa proti Rogerju Casementu britanski ambasador v ZDA. Na osnovi Maloneyjeve knjige The Forged Casement Diaries mu je Yeats pripisal sodelovanje pri Casementovi diskreditaciji, vendar je menil, da je bil vanj prisiljen.

160 John Bull / je namreč morju drag: John Bull je ime za poosebitev angleškega narodnega značaja. Morju je »drag« zato, ker je bila Anglija pomorska velesila.

161 Kako kaj kaže vreme: to vsakdanje vprašanje po nekaterih razlagah namiguje, da se pripravlja vihar, preobrat.

162 Connollyju: James Connolly, eden od vodilnih revolucionarjev v »velikonočni vstaji« – oboroženem uporu na Irskem, najpomembnejšem po vstaji v letu 1798. Sprožili so jo republikanci, ki so hoteli končati britansko vlado na Irskem, izstopiti iz Združenega kraljestva Velike Britanije in Irske in ustanoviti neodvisno Irsko republiko. Angleži so vstajo zadušili in postrelili voditelje, med njimi več Yeatsovih prijateljev in znancev. V zvezi z vstajo je v poznejših »Treh pesmih z istim refrenom« (Poslednje pesmi) omenjen še en Connolly, dramski igralec po imenu Seán.

163 kako je mož prodal ženó / in potlej jo izdal: mož Parnellove ljubice Katharine (Kitty) O'Shea, stotnik William Henry O'Shea, naj bi sprejel denar in druge ugodnosti v zameno za to, da ji je pustil proste roke. Po nekaterih virih naj bi bil pri sprožitvi ločitvenega postopka pripravljen prevzeti krivdo za ločitev nase, toda ker Parnellu ni uspelo zbrati zahtevane vsote, ga je O'Shea navedel kot soobtoženega zakonolomstva.

164 strastni stari pridanič: govorec te pesmi je nekoliko podoben Nori Jane: oba poudarjata spolnost, oba sta klateža onkraj družbenih konvencij in oba prepletata veselost s tragiko. Toda »strastni stari pridanič« razglablja tudi o svoji umetniški zmožnosti.

165 jagode: mišljene so jagode rožnega venca.

166 bradavičarjem: po Yeatsovih besedah so irski kmetje v bradavicah videli znamenje spolne moči.

167 Prepadena si: pesem je posvečena Dorothy Wellesley, ki je bila šokirana zaradi brutalne eksplicitnosti »Druge sobaričine pesmi«, povrhu pa je poskušala nekoliko ublažiti Yeatsov bes zaradi domnevne poneverbe Casementovih dnevnikov.

168 ob vseh postajah: ob postajah križevega pota.

169 Zgled za dvornega pesnika: naloga dvornega pesnika je zlagati pesmi za svečane priložnosti, kakršne so poroke in kronanja. Ta pesem zajedljivo komentira, kako se je Edvard VIII. odrekel angleški kroni, da se je lahko oženil z Wallis Simpson. Yeats je bil do sodobne monarhije zelo kritičen in v pismu Dorothy Wellesley je zapisal, da bi zložil nekaj takega tudi v primeru, da bi bil sam izbran za dvornega pesnika.

170 mož ... pod starim skalnim križem: verjetno namig na zgodbo, češ da je na drumcliffskem pokopališču pokopan pobožen vojščak in da ga je neka starka videla, kako še vedno bdi nad krajem. V Yeatsovi pesmi izreka podobno sporočilo kakor preročišče v pesmi »Vibi«: kmalu se ima roditi nova herojska doba.

171 Ker v jarku se kotí tako / naš vek kakor naslednji: tik pred menjavo vib nastopi kaos.

172 igralci brez posluha: Yeats se je desetletja boril proti »realističnemu« gledališču in še zlasti proti igralcem, ki so poskušali približati besedilo navadni govorici.

173 nezemskost ... obkroža: izvirnik po besedišču spominja na odlomek iz Shakespearove drame Vihar, 4. dejanje, 1. prizor: »Iz take smo / snovi kot sanje in drobno to življenje / obkroženo je s spanjem« (prev. Oton Župančič, 1969).

174 Hoditi v Rim in Moskvo: simpatizirati s fašizmom (in katolicizmom) ali s komunizmom.

175 vlačugo ... otroka ... leva ... devico ... orla: ikone telesnosti in življenja, ki kljubujejo filozofiji, politiki in drugim abstrakcijam.

176 Vnovič v Mestni galeriji: mišljena je Mestna galerija moderne umetnosti v Dublinu. To Yeatsovo pesem je navdihnilo pretresljivo doživetje, ko je po daljšem času spet obiskal galerijo in v njej naletel na številne slike z upodobitvami dogodkov in oseb iz lastne preteklosti. Nekatere slike, ki jih opisuje, je težko zanesljivo določiti; najbrž si niti ni prizadeval za faktografski opis, temveč je želel poustvariti impresije, prikazati galerijo kot metaforo spomina.

177 slike tridesetih let: verjetno gre za naslednje slike: Seán Keating: The Men of the West, sir John Lavery: St. Patrick's Purgatory, The Court of Criminal Appeal, Arthur Griffith, Kevin O'Higgins in The Blessing of the Colours, John Singer Sargent: Lady Charles Beresford, Charles Shannon: Robert Gregory, John Singer Sargent: Sir Hugh Lane, sir John Lavery: (verjetno) Portrait of Lady Lavery in The Unfinished Harmony, Antonio Mancini: Lady Gregory. Portret Johna Millingtona Synga je naslikal Yeatsov oče John Butler Yeats.

178 sin Auguste Gregory: major Robert Gregory.

179 »edini vzrok«: sir Hugh Lane, nečak lady Gregory in zbiralec umetnin, je ustanovil Mestno galerijo leta 1907. Yeats namiguje na posvetilo, pripisano v prvi izdaji Shakespearovih sonetov (1609): »To the onlie begetter of these insuing sonnets ...«

180 v tej ženi: v Augusti Gregory. Dvorec na njenem posestvu Coole Park, ki je Yeatsu desetletja pomenilo oazo kulturnosti in duhovne žlahtnosti, je od njene smrti leta 1932 sameval, leta 1941 pa so ga naposled porušili.

181 jazbine še lisjak ne usmradi: to nenavadno podobo, osnovano na predstavi, da se v zapuščeno jazbino naseli lisica, najdemo v pesmi angleškega pesnika Edmunda Spenserja (1552?–99).

182 Antaj: v grški mitologiji velikan, Zemljin sin, ki je bil nepremagljiv, dokler je ohranjal stik z Zemljo.

183 vraščen v prst ... »človeške govorice več ne zna«: Yeats opisuje Synga kot »vraščenega v prst« zato, ker je veliko časa preživel med kmeti na Aranskih otokih. S tem je po njegovem mnenju dosegel estetsko preobrazbo, podobno religiozni spreobrnitvi. Drugi verz se nanaša na odlomek iz Syngove lastne pesmi »Preludij« (»Prelude«).

184 Možak, ki v Sligu, Drumcliffu / je prenovíl star križ: John Yeats (1774–1846), pesnikov praded, rektor drumcliffske cerkve v grofiji Sligo, kjer so leta 1948 pokopali tudi pesnikove posmrtne ostanke.

185 downski rektor, rusolas / jahač: William Butler Yeats (1806–62), pesnikov ded, rektor v Tullylishu v grofiji Down. Kot »rusi Yeats« je omenjen tudi v pesmi »Pod Saturnom« v zbirki Michael Robartes in plesalka.

186 ob Middletonu: mišljen je pesnikov praded William Middleton.

187 v Browningu: angleški viktorijanski pesnik Robert Browning (1812–89) v svoji mladostni pesnitvi Pauline (1833) omeni »starega lovca, ki govori z bogovi« (v. 323–34).

188 Mareotide: Mareotsko jezero ali Mareotida (zdaj Mariut) je slankasto jezero južno od egiptovske Aleksandrije, povezano z začetki krščanskega meniškega življenja.

189 atlantska vešča: naslovni lik iz pesnitve The Witch of Atlas (1824) angleškega romantičnega pesnika Percyja Byssha Shelleyja (1792–1822). Junakinja vidi v spečih ljudeh njihovo pravo bistvo, lepoto njihovih duš. Nasprotno pa so se slavni atenski kipar Fidija (ok. 490–ok. 432 pr. Kr.), Michelangelo Buonarroti in drugi umetniki posvečali človekovi posvetni, fizični popolnosti.

190 Pri jahačih ... izžareva: že v »Sidhe se zberejo« iz zgodnje zbirke Veter med trsjem pa tudi v šesti pesmi cikla »Devetnajststo devetnajst« iz Stolpa in »Alternativni pesmi za odsekano glavo v Kralju velikega urnega stolpa« Yeats omenja vizije nadnaravnih bitij, ki v trumi jezdijo po pokrajini. V njegovih opisih imajo večkrat blede in podolgovate obraze.

191 v zibke vsadil čeden rod: namig na staro predstavo, ki jo je v osemdesetih letih 19. stoletja prevzelo estetsko gibanje v Veliki Britaniji: da umetnine, ki jih gleda mati, vplivajo na razvoj zarodka, tako da jim postane podoben.

192 Adam, komaj pol zbujen: slavna Michelangelova slika na stropu Sikstinske kapele, na kateri Bog oživi pravkar ustvarjenega Adama tako, da se s svojim kazalcem dotakne njegovega.

193 Vrti se vij: viba, ki je dosegla največji razpon v renesansi, denimo z Michelangelom, se vrti dalje in se pri tem oži.

194 Calvert, Wilson, Blake in Claude: angleški predromantik William Blake (1757–1827) je bil vizionarski pesnik, slikar in grafik, Edward Calvert (1799– 1883), prav tako slikar in grafik, pa eden njegovih učencev. Z Wilsonom je morda mišljen angleški krajinar Richard Wilson (1714–82) ali pa mlajši slikar George Wilson (1848–90), znanec pesnikovega očeta. Francoski slikar Claude Lorrain (1600–82) je bil prvi veliki krajinar; njegove idilične prizore preveva indirektna sončna svetloba. Čeprav so bili ti umetniki manjšega formata kot Michelangelo, so prav tako stremeli k obeležitvi popolnosti človeka ali narave.

195 Palmer: Samuel Palmer (1805–81), angleški romantični slikar in grafik, še en navdušen Blakeov učenec. O Blakeovih ilustracijah k šolski izdaji Vergilijevih in poznejših pastoral je zapisal, da v njih umetnik odstre zaveso mesa in nam ponudi pogled, ki so ga bili deležni vsi najmarljivejši in najsvetejši modreci in svetniki: poblisk v »počitek, ki preostaja Božjemu ljudstvu«.

196 Yeats: tu pesnik ne govori o katerem svojih prednikov, temveč o samem sebi.

197 križ prastar: pesnikov praded, drumcliffski rektor John Yeats, je na tamkajšnjem pokopališču obnovil izklesan keltski križ.

198 Vrzi hladno oko ... ne postoj: ti trije verzi so vklesani v pesnikov nagrobnik na drumcliffskem pokopališču, kjer je želel biti pokopan.

199 po Zelenem: Green Lands, peščen predel obrežja Rosses.

200 devetnajststo in šestnajst: leto, ko je izbruhnila velikonočna vstaja.

201 Na pošti ... okoli mestne hiše: na teh dublinskih lokacijah je potekal velik del spopadov.

202 ta prapor: slogani in puhle vrednote moderne države.

203 Stojijo strumno mrtvi v grobu: stare irske kralje in poglavarje so včasih pokopali v stoječem položaju in polni bojni opravi, obrnjene proti sovražnemu ozemlju. Ta pesem, Yeatsova poslednja (deloma jo je narekoval na smrtni postelji), opisuje, kako duhovi braniteljev preminulega herojskega veka, utesnjeni v eni sami trdnjavi, čakajo na vrnitev nekdanje dobe in na vstajenje svojega kralja.

204 kar eden, to počnemo vsi: po Yeatsovem mnenju duše mrtvih izgubijo individualnost in postanejo del skupine.

205 grla ptic: motiv posmrtne preobrazbe v ptico se pojavi že, denimo, v »Plovbi v Bizanc« iz zbirke Stolp.

206 obeh O'Neillov spomin: verjetno sta mišljena Hugh O'Neill in njegov nečak Owen Roe O'Neill.

207 nad Pitagoro: Pitagori, grškemu učenjaku, filozofu in mistiku iz 6. stoletja pr. Kr., so med drugim pripisovali teorijo števil. Ker so grški kiparji za proporce svojih kipov uporabljali točno določena razmerja (telo, denimo, naj bi bilo sedemkrat daljše od glave), vidi pesnik v grških kipih opredmetenje pitagorejskih števil in (prim. v. 9) celó njihovo nadgradnjo, saj kiparji vplivajo na miselnost in kulturo močneje kot matematiki. V nadaljevanju upesni svojo misel, da se Evropa ni rodila z zmago grške mornarice nad Perzijci pri Salamini, temveč z uveljavitvijo grških kipov proti neskončno mnogoličnemu, ekspresivnemu azijskemu »morju«. Te grške proporce bi morala umetnost po njegovem mnenju spet prevzeti.

208 Značaja manjka ... bronenim: o somerni lepoti klasičnih grških kipov, ki težijo k tipizaciji, abstrakciji idealnih potez, so umetnostni zgodovinarji od Winckelmanna dalje ugotavljali, da jo spremlja pomanjkanje izraznosti in značaja na njihovih obrazih.

209 azijske neizmernosti: gre za nasprotje med umetnostjo Vzhoda, ki naj bi jo zaznamovala neobvladljiva poplava vtisov (tak primer so, denimo, že upodobitve bogov z več glavami), in grško hladno, urejeno formo – torej za nasprotje med organskim, kaotičnim, umazanim življenjem in neživo abstraktnostjo umetnosti, ki ga Yeats upesnjuje tudi, denimo, v »Bizancu« iz zbirke Polžasto stopnišče in druge pesmi.

210 pri Salamini plavajoči zid: v pomorski bitki pri grškem otoku Salamina jugozahodno od Aten so Grki septembra 480 pr. Kr. premagali Perzijce. Ko so Atenci predtem zaprosili za nasvet delfsko preročišče, so dobili odgovor, da bodo perzijski napadalci sicer res opustošili vso deželo, vendar »je zid lesen dal Zeus gromovnik Ateni, / ta je nèpremagljiv pa rešil bo tebe in tvoje« (Herodot, Zgodbe 7,141, prev. Anton Sovre, 1955). Del Atencev, med njimi grški poveljnik Temistokles, si je »leseni zid« razlagal kot namig na mornarico – kot je pokazal izid bitke pri Salamini, očitno pravilno.

211 Te pene smo zavrgli s Fidijem, / ki dal je ženskam sanje, snom odsev: Fidija (ok. 490–ok. 432 pr. Kr.) je bil slaven atenski kipar, najbolj znan po dveh kultnih kipih Atene in Zevsa, izdelanih iz zlata in slonovine. Yeats ga hvali, češ da si je zamislil idealno telo, ki so ga imele ženske pri spočenjanju otrok pred očmi kot vzor.

212 En lik: Buda, drugačen od drugih azijskih idolov (ki imajo, denimo, po več glav). Zgodnje upodobitve Bude dejansko temeljijo na grških vzorcih, ki jih je razširila po Indiji vojska Aleksandra Velikega.

213 Sivka: v izvirniku Grimalkin, ime za mačko.

214 Nas Irce je zaplodil davni duh: Yeats je menil, da imata Irska in Grčija najbogatejši in najstarejši mitologiji v Evropi.

215 Plotin: utemeljitelj novoplatonizma iz 3. stoletja po Kr. V pesmi »Delfsko preročišče o Plotinu« iz zbirke Polžasto stopnišče in druge pesmi se je Yeats navezal na Porfirijev opis, kako naj bi Plotinova duša po smrti priplavala na Otoke blaženih. V »Novicah za delfsko preročišče« pa se idila na teh otokih izkaže kot letargija, brezvoljnost, razpuščenost. Njeno nasprotje je vitalna seksualna energija v morju, ki jih obdaja; to pot je torej Življenje tisto, ki premaga Umetnost.

216 Jahaje na delfinu: v klasični mitologiji delfini nosijo duše umrlih na Otoke blaženih, torej v raj, zato so tudi pogosto upodobljeni na nagrobnikih. Prim. »Bizanc« v zbirki Polžasto stopnišče in druge pesmi.

217 nedolžni: angl. the Innocents, poimenovanje za »nedolžne otročiče« – fantke, rojene v Betlehemu in okolici približno istočasno kot Jezus. Judovski kralj Herod jih je dal pobiti iz strahu pred napovedjo, da bo zakraljeval eden od njih (namreč Jezus).

218 Tetis ... Pelej ... Tetidin život: v grški mitologiji se je smrtnik Pelej, kralj Ftije v Tesaliji, oženil z vodno boginjo Tetido in imel z njo sina Ahila, glavnega junaka Iliade. S »Tetidinim životom« je mišljen še nerojeni Ahil.

219 od Panove votline: Pan je bil grški bog pastirjev in plodnosti čred ter narave sploh. Imel je človeški trup in roke, noge, ušesa in roge pa kozje. Po besedah starogrškega pisca Plutarha naj bi se za vlade cesarja Tiberija (14–37 po Kr.) čez morje zaslišal božanski glas: »Veliki Pan je mrtev!« Krščanska tradicija je povezala ta dogodek z dnevom, ko se je rodil Kristus, torej (po Yeatsu) s smrtjo poganske, herojske, subjektivne antike in prihodom krščanstva.

220 rit: angleško bum, po enem od komentarjev »najnižja točka Yeatsove dikcije«.

221 Cezar: bodisi rimski vojskovodja Julij Cezar (ok. 102–44 pr. Kr.), ki je razširil rimski imperij na Galijo, bodisi njegov posinovljenec Avgust (63 pr. Kr.–14 po Kr.), ki je po zmagi nad Markom Antonijem postal prvi rimski cesar. Z »našo omiko« je mišljena rimska civilizacija, ki je vtisnila pečat poznejšim evropskim kulturam. Pesem raziskuje skrivnostni izvor velikih dejanj in umetnin: za snovanje del, ki – lahko tudi nasilno – preobrazijo svet, potrebujemo mir in zbranost. V naslednjih kiticah se pojavita trojanska Helena kot ženska, ki je dosegla največjo lepoto in ljubkost, in Michelangelo s svojo poslikavo Sikstinske kapele kot vrhunski slikar.

222 Kot dolgonoga muha ... šviga: že angleški romantični pesnik Samuel Taylor Coleridge (1772–1834) je primerjal izkušnjo človeškega uma pri razmišljanju z gibanjem vodnega drsalca, ki mu uspe drseti proti toku tako, da se mu izmenično upira in prepušča.

223 Bronena glava: doprsni mavčni kip Maud Gonne, pobarvan z bronasto barvo, delo Laurencea Campbella. Hrani ga Mestna galerija Hugha Lanea v Dublinu. Kip ni idealiziran, temveč prikazuje postarano žensko.

224 grobni strah: Yeats poskuša združiti dve nasprotujoči si plati Maudine osebnosti in pojasniti, kako je ta ženska, ki se mu je zdela v svojem notranjem bistvu milo bitje z očarljivo domišljijo, postala strah vzbujajoča ikona, podobna prikazni iz grobnice. To pripisuje njeni »grozi«.

225 McTaggart: angleški idealistični filozof in hegeljanec John McTaggart Ellis McTaggart (1866–1925) je zapisal, da so vse substance mešanice in da je človek vsota jazov, ki se s časom spreminjajo.

226 kako suši se deblo, rase prot: po Yeatsovih besedah obstaja nevarnost, da bo evropska civilizacija kratko malo sprejela svoj razkroj, kakor so ga sprejele starejše civilizacije, ki so doživele »zmagoslavje svojih poganjkov«, medtem ko se je matično deblo posušilo.

227 in tuhtal sem, kaj rešil bi pokol: prim. v. 14–16 v pesmi »September 1913« iz zbirke Odgovornosti: »Kaj sploh bi mogli réšiti? / Odšla je Irska iz romanc, / z O'Learyjem pod zemljo spi.«

228 Kaj je rodilo besni žar: pesmica govori o rojstvu Kristusa in s tem krščanstva. Njena glavna misel je podobna temi »Dolgonoge muhe«: najpomembnejši dogodki se rojevajo iz neotipljivih drobnarij.

229 Glas lovskih psov: podobo osamljene skupine, ki zavrača svet krščanske sedanjosti in čaka na priložnost, da bo vnovič vzpostavila svet poganske preteklosti, najdemo tudi v »Črnem stolpu«.

230 Žalostinka Johna Kinselle za gospo Mary Moore: osebi sta izmišljeni.

231 Višjih zdaj nihče več nima: »hodulje« so tu prispodoba za vzvišenost pesniške dikcije in misli. Njihovo krčenje iz roda v rod ustreza Yeatsovi predstavi, po kateri se zmožnosti ljudi, obdarjenih z domišljijo, manjšajo, ko se tisočletje izteka. Medtem ko Yeats v več zgodnejših pesmih prikaže umetnika kot preroka, modreca ali čarodeja, ga v tej in še v nekaterih poznih pesmih naslika v lahkotnih, nič kaj slovesnih barvah. Ko govorec z veseljem razkriva trike, ki omogočajo njegove »čarovnije«, se genij izkaže za klovna, mag pa za rokohitrca.

232 posegel sem po dletu, pili: govorec si je izdelal nove hodulje, da bo žel uspeh pri publiki.

233 obešen plašč: kot je Yeats povedal Virginii Woolf leta 1934, je imel neke noči privid, v katerem je iz njegove omare priplaval obešalnik. Nato se je na obešalniku prikazal plašč in v plašču roka. V pesmi »Prividi« odpravi to prikazen kot nekaj banalnega, toda v enem od svojih rokopisov jo je označil kot skrajno grozljivo.

234 dete: ne Kristus, temveč pogansko, brezobzirno božanstvo, ki naj bi ga nasledilo. V nasprotju s Kristusom, ki se je rodil v skromnem hlevu, se novi bog rojeva po razkošnem scenariju, ki ga ustvarjajo najznamenitejši umetniki: francoski romantični slikar Eugène Delacroix (1798–1863), angleški pesnik Walter Savage Landor (1775–1864), ki ga je Yeats visoko cenil, angleški igralec Henry Irving (1838–1905), znan po svojih vlogah v Shakespearovih dramah, in francoski traged François Joseph Talma (1763–1826).

235 V uho zavrta padec zvezde: prim. pesem »Mati Božja« iz zbirke Polžasto stopnišče in druge pesmi: »... žarka strela, / ki pade v jamico ušesa« (v. 1–2).

236 s svojo dramo: s poudarjeno nacionalistično dramo Cathleen ni Houlihan (1902). Sklep drame spodbuja mladeniče, naj darujejo življenje za naslovno junakinjo, ki pooseblja neodvisno irsko državo.

237 Tista žena: najverjetneje angleška igralka in pesnica Margot Ruddock (1907–51), s katero je Yeats nekaj časa tesno prijateljeval. Leta 1936 ga je obiskala na Majorki in mu prebrala nekaj svojih pesmi, naslednjega dne pa se je v Barceloni duševno zlomila.

238 hišo: dvorec na posestvu Coole Park, dom lady Gregory. Po njeni smrti leta 1932 je začel propadati, leta 1941 (že po Yeatsovi smrti) pa so ga porušili.

239 glas pečin: prim. pesem »Vibi« v zbirki Nove pesmi, kjer je »skalno lice« epitet delfskega preročišča.

240 zbirko zverc, / lesene mladce in bleščeči voz / pa leva, žensko: cirkuške »zverce« so pesniške teme in sredstva, ki bralcem preverjeno ugajajo, medtem ko so ostarelemu pesniku po dolgoletni uporabi že kar predomače. Z »lesenostjo« ali hojo po visokih hoduljah je v »Širokoustenju« označil vzvišenost pesniške dikcije in misli, kot »pol leva, pol dete« pa je v veliko zgodnejši pesmi »Proti nevredni hvali« iz zbirke Zeleni šlem in druge pesmi opisal Maud Gonne.

241 po čudežnih otokih prispodob: vila Niamh odpelje Oisina v tri dozdevne paradiže: na Otok plesa (neskončne veselosti), Otok zmag (neskončnega spopada) in Otok pozabljenja (neskončnega miru).

242 hlepeč / po nedrju njegove ljubice: na stara leta pesnik v svojem mladostnem epu Oisinove blodnje (The Wanderings of Oisin, 1889) vidi sublimacijo svojih mladostnih poželenj.

243 »Grofica ... Cathleena«: v Yeatsovi drami z naslovom Grofica Cathleena (The Countess Cathleen) idealistična naslovna junakinja proda dušo hudiču, da bi nahranila stradajoče irske kmete, vendar je naposled rešena.

244 ljubica: Maud Gonne.

245 Ko šel je Norec s Slepcem zmaknit hleb, / Cuchulain plane nad neukrotni val: v Yeatsovi drami Na Bailejevem obrežju (On Baile's Strand) sta med liki tudi slepec Fintain in norec Barach, ki se preživljata z majhnimi tatvinami. V sklepnem prizoru se poblazneli Cuchulain požene v spopad z morskimi valovi, ko pa se ob tem dogodku ljudje zgrnejo na obalo in pustijo svoje domove nezaščitene, skleneta Fintain in Barach izkoristiti to priložnost, da si nakradeta kruha iz njihovih peči.

246 v pravir vseh lestvá: / v smrdljivo ropotarnico srca: svojčas je Yeats verjel, da črpa svoje simbole, svojo pesniško tvarino, iz nekakšne nebeške univerzalne zakladnice podob, Spiritus ali Anima Mundi (»Duh« ali »Duša sveta«), zdaj pa ugotavlja, da izvirajo iz umazane stvarnosti – iz umetnikovih lastnih nagnjenj in strasti.

247 »V našem času slika človeška usoda svoje pomene v političnem jeziku«: citat iz nemškega pisatelja Thomasa Manna (1875–1955). Na ta odlomek je Yeats naletel v članku ameriškega pesnika Archibalda MacLeisha »Javni govor in zasebni govor v poeziji« (»Public Speech and Private Speech in Poetry«), objavljenem marca 1938 v literarni reviji The Yale Review.

248 na rimsko, rusko, špansko / realpolitiko: pesem je nastala v času krepitve fašizma v Italiji, čistk v Stalinovi Sovjetski zvezi, državljanske vojne v Španiji pa tudi – tega besedilo ne omeni – vse večje grožnje, ki jo je prinašala Hitlerjeva vladavina v Nemčiji. Kakor že v pesmi »Ob prošnji za vojno pesem«, izdani v zbirki Divji labodi v Coolu, Yeats tudi to pot sklene, da prava tema za pesnika ni politika, temveč univerzalna zasebna čustva.

249 da bi spet bil mlad / in držal njo v naročju: namig na priljubljeno angleško pesem, katere besedilo verjetno izvira še iz srednjega veka: »Zahodnik, oj, kdaj boš zavel, / da droben dežek zarosi: / Bog, da bi nase jo prižel / in bil spet v svoji postelji!« (prev. Marjan Strojan, 1996).





Slovarček irskih imen



Yeats ni znal gelsko, zato je bil pri zapisovanju irskih imen pogosto nedosleden, medtem ko o njihovi izgovarjavi včasih niso prepričani niti strokovnjaki. Zlogovna transkripcija, podana v oglatih oklepajih, je prevzeta iz knjige Lesterja I. Connerja A Yeats Dictionary: Persons and Places in the Poetry of William Butler Yeats, Syracuse University Press, Siracuse, New York, 1998 (Irish Studies), žal pa je namenjena predvsem angleškim govorcem. Connerjeve transkripcije temeljijo na Yeatsovi zgodnji fonetiki in na transkripcijah lady Auguste Gregory, ki jih je pesnik uporabljal, na metriki in rimah ter na pesnikovih lastnih pojasnilih. Posebej je treba opozoriti, da je besedni naglas označen z opuščajem ('), ki stoji za naglašenim zlogom.

Abbey Theatre: gledališče z narodnobuditeljskim irskim programom v dublinski ulici Abbey Street. Leta 1904 so ga ustanovili Yeats in sodelavci, med njimi lady Gregory in dramatik John Millington Synge. Leta 1907 so na premieri Syngove drame Največji frajer zahodnega sveta (The Playboy of the Western World) med gledalci izbruhnili hudi nemiri, ker so menili, da delo žali Irce.

Aillinn [il'yin]: dekle iz irske legende. Z Bailejem sodita med najslavnejše zlosrečne zaljubljence v irski mitologiji: ko ločeno prejmeta vest, da je drugi umrl, od žalosti obema poči srce. Na njegovem grobu zrase tisa, na njenem pa jablana. Deske iz teh dveh dreves se neločljivo sprimejo in postanejo tablice, na katere pesniki zapisujejo ljubezenske zgodbe.

Aleel: v Yeatsovi drami Grofica Cathleena (1892) pesnik, ki ljubi grofico, sicer lik iz irske mitologije in folklore.

Alt: soteska na pobočju gore Knocknarea v grofiji Sligo.

Baile [bal'ya]: v irski mitologiji Aillinnin ljubimec (gl. Aillinn). Na obali, kjer naj bi se Baile in Aillinn po svojem načrtu sestala, »Bailejevem obrežju«, se je Cuchulain spopadel z valovi.

Ballylee: Ballylee ali Thoor Ballylee, »Stolp v okolišu Lee«, star normanski obrambni stolp v grofiji Galway, nedaleč od Coole Parka. Pesnik ga je leta 1917 kupil in obnovil, da bi ga z ženo uporabljala za poletno rezidenco. Ta stolp je navdihoval simboliko v njegovi poznejši poeziji.

Ben Bulben: gora ali bolje planota (526 metrov) severno od mesta Sligo, ena od dveh vzpetin, ki stražita Sligovski zaliv (druga je Knocknarea). V bližini leži baronija Lissadell, rodbinsko posestvo Constance Markievicz.

Berkeley, George (1685–1753): angleški škof v Cloynu in slaven filozof, zagovornik subjektivnega idealizma, po katerem zunanji svet obstaja le kot ideje v umu opazujočega. Intenzivno se je posvečal ekonomskemu in duhovnemu izboljšanju Irske.

Burke, Edmund (1729–97): državnik in govornik irskega rodu, ki se je potegoval za samoupravo irskih katoličanov, ter filozof, mdr. avtor del Razmišljanja o revoluciji v Franciji in Filozofsko preiskovanje izvora naših idej o sublimnem in lepem. Bil je eden od znamenitih angloirskih protestantov (kot George Berkeley, Jonathan Swift, Oliver Goldsmith in Henry Grattan), ki jih je Yeats visoko cenil zaradi zaslug za narodno dediščino.

Casement, Roger (1864–1916): britanski državnik irskega rodu, protestant in predan nacionalist. Yeats ga je prišteval k tradiciji protestantskih domoljubov, kakršni so bili Robert Emmet, Wolfe Tone in Henry Grattan. Sredi I. svetovne vojne je odpotoval v Berlin, da bi pridobil nemško pomoč za irsko velikonočno vstajo. Po vrnitvi na Irsko je bil aretiran in odpeljan v Anglijo, da bi mu sodili za izdajo. Kmalu zatem so začeli v vplivnih krogih krožiti obsceni dnevniki, baje napisani z njegovo pisavo: ker so jih bralci zvečine imeli za pristne, niso intervenirali zanj, tako da je bil obsojen in obešen. Toda nekateri so že takrat imeli dnevnike za ponaredke, katerih namen naj bi bil Casementa diskreditirati. To je pozneje dokazoval tudi William J. Maloney v knjigi Ponarejeni Casementovi dnevniki (The Forged Casement Diaries), ki je spodbodla Yeatsa k dvema ogorčenima pesmima. Leta 1965 so Casementove kosti izkopali iz jame z živim apnom, kamor so metali usmrčene obsojence, in jih vrnili v Dublin, kjer so bile častno pokopane na pokopališču Glasnevin.

Cathleena: Cathleen ni Houlihan, »Cathleen, Houlihanova hči«: tradicionalna poosebitev Irske, mitični simbol in emblem irskega nacionalizma v književnosti in umetnosti. Yeats jo je v drami Cathleen ni Houlihan (1902) upodobil kot pomoči potrebno starko, ki jo je sovražnik oropal zemlje, ko pa ji požrtvovalno priskoči na pomoč močan mlad Irec, se spremeni v mladenko s kraljevskim korakom. Igrala jo je Maud Gonne. V drugi Yeatsovi drami z naslovom Grofica Cathleena (The Countess Cathleen; prva verzija je bila kot The Countess Kathleen objavljena leta 1892, dokončno predelana verzija pa uprizorjena 1911 in objavljena 1912) idealistična naslovna junakinja proda dušo hudiču, da bi nahranila stradajoče irske kmete. Ko na koncu igre umre, se spopadejo za njeno dušo angeli in vragi; seveda zmagajo angeli, ker so bili motivi za njeno dejanje povsem nesebični.

Cloyne: mesto v grofiji Cork v provinci Munster. Najslavnejši cloynski škof je bil George Berkeley, ki je nastopil to službo leta 1734.

Connolly, James (1870–1916): laburistični voditelj in eden od vodilnih revolucionarjev v velikonočni vstaji.

Connolly, Seán: igralec v Abbey Theatru, ki je sodeloval v velikonočni vstaji leta 1916 in bil v spopadih ustreljen.

Coole, Coole Park: rodbinsko posestvo Yeatsove prijateljice lady Gregory, danes naravni rezervat (dvorec so leta 1941 porušili). Na skoraj štiri tisoč oralih se je razprostiralo blizu mesta Gort v grofiji Galway.

Corbet: priimek Yeatsovih sorodnikov po očetovi strani. Jane Grace Corbet je bila mati njegovega očeta in žena njegovega deda Williama Butlerja Yeatsa. Njen brat Robert je bil lastnik sandymountskega gradu z velikim urnim stolpom (gl. Sandymount).

Cosgrave, William Thomas (1880–1965): irski domoljub in politični voditelj, leta 1922 izvoljen za prvega predsednika izvršnega sveta Svobodne irske države. Na tem položaju je ostal vse do leta 1932, ko je bil na njegovo mesto izvoljen Éamon de Valera. Zatem je bil Cosgrave do leta 1944 na čelu opozicije. Yeats je bil kritičen do njegovih in de Valerovih vodstvenih sposobnosti, saj je menil, da ne dosegajo Parnellovih.

Cro-Patrick: običajneje Croagh Patrick, »Patrikov hrib« (764 metrov) blizu Clewskega zaliva v irski grofiji Mayo, priljubljen romarski cilj. Zlasti na zadnjo nedeljo v juliju se tisoče romarjev vzpne na goro, vrh katere je sv. Patrik, zavetnik Irske, po legendi preživel štirideset dni v postu in molitvi.

Cruachan [krok'en – tako podaja izgovarjavo Yeats v opombah k pesmim, kjer se pojavi to ime; pravilneje kroo'nan]: »Hribček«, hrib na ravnici v grofiji Roscommon, v mitologiji sedež connaughtske kraljice Maeve, od koder je vodila napad na Ulster.

Cuchulain [koo'hoo'lin, koo'hull'in]: véliki junak irskih legend, osrednji lik Ulstrskega mitološkega cikla. Ena od zgodb – Yeats jo je upesnil v pesmi »Cuchulain se bojuje z morjem« iz zbirke Roža – pripoveduje, da se je v napadu blaznosti, ki ga je povzročil urok, spopadel z valovi. Po obnovi dublinskega poštnega urada, kjer so potekali spopadi med velikonočno vstajo, je dala irska vlada vanj postaviti Cuchulainov kip – po Yeatsovih besedah v spomin na Pearsa, enega od ubitih voditeljev velikonočne vstaje, ki je gojil pravi »kult« Cuchulaina.

de Valera, Éamon (1882–1975): irski državnik in revolucionar, dejaven že v velikonočni vstaji leta 1916. Leta 1932 je postal predsednik izvršnega sveta Svobodne irske države, leta 1938 pa ministrski predsednik Irske republike. Yeats ga je sprva imel za demagoga in mu je pripisoval krivdo za državljansko vojno, ki je izbruhnila v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja (sprožil jo je namreč razkol mnenj o angloirskem sporazumu, ki mu je de Valera nasprotoval), toda pozneje, ko se je z njim seznanil, si je ustvaril ugodnejši vtis.

Down: grofija na jugovzhodu Severne Irske. Tam je služboval pesnikov ded William Butler Yeats (1806–62) kot rektor; tam se je tudi rodil pesnikov oče.

Drumcliff: velika župnija v grofiji Sligo. Kot široka zelena dolina se razprostira ob vznožju gore Ben Bulben. Službo drumcliffskega rektorja je leta 1811 nastopil pesnikov praded John (1774–1846) in jo opravljal vse do smrti. Na pesnikovo željo so prenesli na drumcliffsko pokopališče tudi njegove lastne posmrtne ostanke.

Duddon: lik iz starih irskih pripovedk. Zgodba »Donald in njegova soseda« (»Donald and His Neighbours«), ki jo je Yeats vključil v Pravljice in ljudske pripovedke irskih kmetov (Fairy and Folk Tales of the Irish Peasantry, 1888), pripoveduje, kako je Donald O'Nery (ali »Daniel O'Leary«, kot se imenuje v Yeatsovi pesmi »Blazni Tom« iz zbirke Polžasto stopnišče in druge pesmi) prelisičil soseda Huddena in Duddena, ki sta ga hotela spraviti na beraško palico, oropati in celo ubiti. Pripravil ju je do tega, da sta pobila svoja lastna vola, umorila lastni materi in se naposled utopila.

Emmet, Robert (1778–1803): velik irski domoljub. Leta 1803 je vodil vstajo proti Angliji, bil ujet in ubit.

Galway: mesto in grofija na zahodnem Irskem. Več tamkajšnjih lokacij je bilo Yeatsu zelo pomembnih, denimo posestvo Coole Park in njegov stolp Thoor Ballylee.

Glendalough [glen da loch]: »Dolina dveh jezer«, na Irskem ime za več krajev s po dvema jezeroma. Najbolj znan je Glendalough v grofiji Wicklow južno od Dublina; tam so ruševine velikega samostana, ki ga je ustanovil sv. Kevin, med njimi tudi velik okrogel obrambni stolp. Yeats je obiskal wicklowski Glendalough z ženo jeseni 1917.

Goldsmith, Oliver (1728–74): pesnik (The Deserted Village, 1770), dramatik (She Stoops to Conquer, 1773) in romanopisec (Wakefieldski župnik, 1766), rojen v grofiji Roscommon na Irskem. Sodil je v skupino irskih protestantskih piscev in javnih osebnosti, ki jih je Yeats globoko občudoval.

Gonne, Maud (1866–1953): irska revolucionarka in igralka. S svojo lepoto in neomajno predanostjo irskemu nacionalizmu je navdihovala in zaznamovala Yeatsovo življenje in ustvarjalnost vse od njunega prvega srečanja v letu 1889. V svojih pesmih jo poimensko omeni zgolj v »Vzvišenih lepih stvareh« iz pozne zbirke Nove pesmi (1938), vendar je navzoča v velikem delu njegove poezije, bodisi kot naslovljenka bodisi kot predmet opisa. Tudi drame je zlagal z mislijo nanjo kot na glavno igralko in jo opisoval v svojih avtobiografskih spisih. V poezijo jo vpleta kot osrednji, nadčloveški simbol lepote, naj jo že imenuje Helena, Leda, Palada Atena, grofica Cathleena, vrtnica (»roža«), feniks ali pa poistoveti s kako drugo podobo. Velikokrat jo je snubil, a ga je vselej zavrnila. Leta 1903 se je omožila z majorjem Johnom MacBrideom, s katerim se je kmalu razšla; MacBride je bil nazadnje ustreljen zaradi svoje vloge v velikonočni vstaji leta 1916. Iz razmerja z urednikom francoskega anarhističnega časopisa je imela hčerko Iseult, ki jo je predstavljala kot svojo posvojenko, iz zakona z MacBrideom pa sina Seána, ki je pozneje prejel Nobelovo nagrado za mir.

Gore-Booth, Eva (1870–1926): pesnica, druga hči sira Henryja Gore-Bootha, lissadelskega baroneta. S sestro Constance, poznejšo grofico Markievicz, sta odrasli na rodbinskem posestvu Lissadell v grofiji Sligo. V Yeatsovih očeh sta poosebljali aristokratsko tradicijo; še posebno blizu mu je bila Eva. Intenzivno se je posvečala boju za volilno pravico žensk.

Grattan, Henry (1746–1820): irski državnik in sijajen govornik. Čeprav se ni strinjal z uporniki, kakršna sta bila Wolfe Tone in Robert Emmet, se je vse življenje zavzemal za irsko neodvisnost; prav on je načeloval zahtevi po emancipaciji irskih katoličanov. Bil je eden od znamenitih angloirskih protestantov (kot George Berkeley, Jonathan Swift, Oliver Goldsmith in Edmund Burke), ki jih je Yeats visoko cenil zaradi zaslug za narodno dediščino.

Gregory, Anne (1911–2008): starejša hči Roberta Gregoryja in vnukinja lady Gregory.

Gregory, lady Augusta (1852–1932): pisateljica in dramatičarka, duša narodnobuditeljskega gledališča Abbey Theatre ter dobra Yeatsova prijateljica in mecenka. Njuno sodelovanje pri ustanovitvi in vodstvu Abbey Theatra ter poletja, ki jih je Yeats med nemotenim ustvarjanjem preživljal na njenem rodbinskem posestvu Coole Park, so sodila med ključne dogodke v njegovem življenju. Njenemu značaju – pogumu, nesebični prizadevnosti in aristokratskosti v najžlahtnejšem pomenu te besede – se je poklonil v številnih pesmih, deloma brez omembe njenega imena, deloma poimensko; v slavnostnem predavanju ob prejemu Nobelove nagrade je izjavil, da bi morala ob tem dogodku stati ob njem tudi duh Johna Synga in – tedaj že priletna – lady Gregory.

Griffith, Arthur (1871–1922): politik in urednik protibritanskih časopisov.

Hanrahan (tudi Rdeči Hanrahan): mlad potujoč učitelj, ki se po srečanju z vilinsko kraljico spremeni v napol blaznega pesnika ter doživlja ljubezenske in nadnaravne izkušnje. Ta folklorno obarvan lik je Yeats ustvaril za svoje Zgodbe o Rdečem Hanrahanu (Stories of Red Hanrahan, 1897); v opombah k zbirki Veter med trsjem ga je opredelil kot »preprosto domišljijo, ki je preveč spremenljiva, da bi si lahko pridobila trajne zaklade«. Hanrahanov lik delno temelji na zgodovinski osebi, slavnem gelskem pesniku iz 18. stoletja po imenu Eoghan Rua Ó Súilleabháin (poangleženem kot Owen Roe O'Sullivan – »Rdeči Owen«).

Henry Street: ulica pri dublinskem poštnem uradu. V stranski ulički ob njej je med velikonočno vstajo padel irski domoljub O'Rahilly.

Huddon: lik iz starih irskih pripovedk, gl. Duddon.

Hyde, Douglas (1860–1949): pesnik, strokovnjak za gelščino, folklorist in državnik. Njegov umetniški psevdonim je bil An Craoibhín Aoibhinn, »Prijetna vejica« ali »Ljubki grmiček«. Yeats ga je zelo občudoval, čeprav je menil, da sta mu prezaposlenost s posvetnimi zadevami in premajhna samokritičnost uničili pisateljski dar. Posvetil mu je pesem »V Abbey Theatru« (zbirka Zeleni šlem in druge pesmi).

Kerry: najbolj jugozahodna irska grofija, v provinci Munster. V njej je bil doma klan, katerega poglavar je bil »šef« O'Rahilly (the O'Rahilly).

Knocknarea [nok na ray]: poangleženo ime slavne gore v grofiji Sligo; na njenem ploskem vrhu leži velika gomila iz kamnov, pod katero je po legendi pokopana mitična kraljica Maeve.

Lane, Hugh Percy (1875–1915): nečak lady Gregory, kritik in zbiratelj umetnin.

Lavery, Hazel (1880–1935): Američanka, druga žena irskega umetnika sira Johna Laveryja, večkrat upodobljena na njegovih slikah.

Lissadell: »Slepčevo dvorišče« (Lios a' Daill), posestvo rodbine Gore-Booth v grofiji Sligo blizu mesta Sligo, dom Eve Gore-Booth in njene sestre Constance (poznejše grofice Markievicz). Na Yeatsa, ki je bil leta 1894 gost v Lissadellu, je graščina napravila velik vtis.

Lough Derg: jezerce blizu mesta Donegal v grofiji Donegal. Na jezerskem otočku Station Island se je po legendi postil sv. Patrik in doživel videnje: Kristus mu je pokazal otoško votlino, ki naj bi bila vhod v vice. Zato se ta predel otoka imenuje tudi »Vice sv. Patrika« (St. Patrick's Purgatory) in je že od srednjega veka priljubljen romarski cilj.

Maloney, William, dr. (1882–1952): avtor knjige Ponarejeni Casementovi dnevniki, kjer dokazuje, da so bili zloglasni dnevniki Rogerja Casementa poneverba. Leta 1911 je prišel v ZDA in nekaj časa predaval o živčnih in duševnih boleznih na Fordhamski univerzi v New Yorku.

Manannan [manan'on]: v irski mitologiji bog, ki vlada morju in otokom blaženih.

Markievicz (tudi Markiewicz), Constance, grofica (dekliški priimek Gore-Booth, 1868–1927): irska nacionalistična političarka, revolucionarka, feministka in socialistka. Po propadu velikonočne vstaje je bila kot njena soorganizatorka in ostrostrelka zaprta v samico, v kateri je slišala strele ob usmrtitvah svojih tovarišev. Na smrt je bila sprva obsojena tudi sama, a so obsodbo omilili na dosmrtno ječo, leta 1917 pa je bila, kot večina drugih preživelih vstajnikov, pomiloščena. Od leta 1923 do smrti je bila članica irskega parlamenta.

Martin, polkovnik: osrednji lik v baladi »Polkovnik Martin« iz zbirke Nove pesmi. Verjetno temelji na zgodovinski osebi – polkovniku Richardu Martinu (1754–1834), znanem dvobojevalcu in poslancu irskega parlamenta za Galway. Po sočasnih virih sodeč je zalotil ženo v postelji z londonskim bogatašem Johnom Petriejem in od njega iztožil odškodnino 10.000 funtov, dobljeni denar pa razdelil med uboge.

Middleton, Henry: pesnikov bratranec. Bil je le malo starejši od pesnika, zato sta se kot otroka skupaj igrala. Pozneje se je razvil v ekscentrika in samotarja, ki je živel v »Elsinorju«, eni od hiš, ki jih je zgradil njegov oče William Middleton (1820–82) blizu obrežja Rosses v grofiji Sligo.

Middleton, William (ok. 1770–1832): pesnikov praded po materini strani, ladjar, trgovec in morda tihotapec.

Mitchel, John (1815–75): irski pravnik in novinar. Leta 1848 je ustanovil tednik The United Irishman, v katerem se je zavzemal za irsko neodvisnost in odkrit upor proti Angliji, zato je bil za pet let deportiran v Avstralijo. Tam je pisal Zaporniški dnevnik (Jail Journal), ki je postal prava klasika irske domoljubne in revolucionarne književnosti; v njem je med drugim molil za vojno z Anglijo.

Niamh [nee' av]: lepa irska boginja, ki si izbere za ljubimca Oisina in z njim stoletja srečno živi v vilinski deželi, dokler se mu ne stoži po domu.

O'Donnell, Red »Rdeči« Hugh (ok. 1571–1602): irski borec in zaveznik Španije v vojni z angleško kraljico Elizabeto I., ki se je končala z irskim porazom pri Kinsaleu (1601–2).

O'Duffy, Owen, irsko Eoin (1892–1944): prvi poveljnik vojske v Svobodni irski državi. Potem ko ga je de Valera leta 1933 odstavil, je ustanovil gibanje »modrosrajčnikov«, irskih fašistov.

O'Grady, Standish (1846–1928): irski zgodovinar in književnik, pomembna osebnost irskega književnega preporoda. Yeats je občudoval njegove poustvaritve irskih junaških zgodb. Pri večerji, s katero so 11. maja 1899 proslavljali ustanovitev Irskega literarnega gledališča, je po Yeatsovih zapisih vstal in izjavil: »Zdaj imamo književno gibanje, to ni posebno pomembno; sledilo mu bo politično gibanje, tudi to ne bo posebno pomembno; potem pa mora priti vojaško gibanje, in tisto bo resnično pomembno.«

O'Higgins, Kevin Christopher (1892–1927): irski pravnik in državnik. Bil je minister za pravosodje, minister za zunanje zadeve in podpredsednik izvršnega sveta Svobodne irske države. Leta 1927 so nanj izvedli atentat trije pripadniki Irske republikanske armade v povračilo za to, da je med državljansko vojno podpisal smrtne obsodbe za številne pripadnike IRE.

Oisin [ush'een]: sin Finna, osrednjega junaka iz »Belega« cikla irskih mitoloških zgodb in tudi sam glavna oseba v več pesmih. Najslavnejša med njimi pripoveduje, da je odpotoval v Deželo mladih z boginjo Niamh, ki ga je izbrala za moža, in tam živel dolga stoletja, dokler se mu ni stožilo po domu. Na Irsko se je vrnil v času sv. Patrika. To zgodbo je Yeats upesnil v mladostnem epu Oisinove blodnje (1889).

O'Leary, Daniel: lik iz starih irskih pripovedk, gl. Duddon.

O'Leary, John (1830–1907): irski domoljub. Leta 1874 je bil izgnan iz Irske, leta 1885 pa se je vrnil. Bil je dober prijatelj mlademu Yeatsu in imel nanj izreden vpliv.

O'Neill, Hugh (1550–1616): voditelj irskih sil in zaveznik Španije v vojni z angleško kraljico Elizabeto I., ki se je končala z irskim porazom pri Kinsaleu (1601–2).

O'Neill, Owen Roe (ok. 1590–1649): nečak Hugha O'Neilla. Leta 1646 je porazil Škote v bitki pri Benburbu.

O'Rahilly, M. J.: eden od junakov velikonočne vstaje 2016, ubit v spopadih. Kot glava starega kerryjskega klana se je predstavljal »the O'Rahilly«, kar je bil tradicionalni način naslavljanja klanskih poglavarjev. O uspehu vstaje si ni delal utvar, vendar se je je kljub temu udeležil. Ob spoznanju, da vstajniškega generalštaba na poštnem uradu ne bodo mogli ubraniti, je povedel skupino soborcev iz poštnega poslopja na Henry Street, vendar ga je smrtno zadela krogla. Na vrata hiše, pred katero je obležal, je z lastno krvjo napisal: »Here died the O'Rahilly R.I.P.«

Paistin Finn, iz irskega an Paistin Fionn [en pas' teen fin]: »Svetlolasa deklica«, naslov zelo stare irske ljudske pesmi.

Parnell, Charles Stewart (1846–91): najpomembnejši irski državnik svojega časa. Bil je protestant, a mu je uspelo združiti domoljubne skupine različnih verskih prepričanj in vse je kazalo, da bi bil zmožen organizirati osamosvojitev Irske. Njegova kariera se je nenadno končala, ko je prišlo na dan njegovo dolgoletno razmerje z omoženo žensko, Katharine (Kitty) O'Shea, kajti ob tem razkritju sta se katoliška duhovščina in večina »njegove« liberalne stranke obrnili proti njemu in Parnell ni več mogel združiti nasprotujočih si skupin. Zaradi vseh teh udarcev se je duševno zlomil, zbolel in nazadnje umrl. Yeats ga je zaradi samoobvladanosti, odločnosti in politične ustvarjalnosti štel za narodnega heroja, zato je bil zgrožen ob misli, da so ga ugonobili Irci sami.

Patrik, sv. (ok. 389–ok. 461): angleški misijonar in škof na Irskem, irski narodni zavetnik. Na Irsko je prinesel krščanstvo leta 432, ko je pristal v Wicklowu. Z njegovim imenom so povezana številna irska krajevna imena in legende, med njimi zgodba o srečanju z Oisinom, ki se vrne na Irsko po dolgoletnem bivanju med vilami v Deželi mladih.

Pearse, Patrick ali Padraic (1879–1916): irski pisatelj, glavni voditelj velikonočne vstaje in prvak začasne vlade, ki so jo vzpostavili vstajniki. Njegov kratkoživi generalni štab je bil v dublinskem poštnem uradu. Po propadu vstaje je bil ustreljen. Prizadeval si je za irsko kulturo in jezik: med drugim je ustanovil dvojezično deško šolo in podpiral gelščino.

Pollexfen, William (1811–92): Yeatsov ded po materini strani, po poklicu ladjar in trgovec. S svojo osebnostjo je na pesnika v otroštvu napravil velik vtis.

Raftery, Anthony (ok. 1784–1835): slep pesnik, potujoči pevec in skladatelj irskih pesmi, zelo priljubljen v Galwayu.

Ribh [riv]: umišljen krščanski puščavnik in mistik, ki izraža predkrščansko mišljenje, »starejšo teologijo«, in vidi pot do duhovne izpolnitve v telesnosti in čutnosti. V njegovi viziji doživljajo duhovna bitja (mrtvi, angeli) najbolj ekstatično in izpolnjujočo erotično združitev.

Rosses: okoli 5 km dolgo peščeno obrežje, poraslo z nizko travo, med gorama Knocknarea in Ben Bulben blizu mesta Sligo. Tam sta imeli poletno hišico obe družini, ki jima je Yeats pripadal po materini strani – Pollexfenovi in Middletonovi.

Sandymount: dublinsko predmestje ob obali, pesnikov rojstni kraj. Iz Sandymounta je bila doma pesnikova babica po očetovi strani Jane, rojena Corbet, zato sta se s soprogom, pesnikovim dedom Williamom Butlerjem Yeatsom, po koncu njegovega službovanja v grofiji Down leta 1861 preselila tja. Janin brat, pesnikov prastric Robert Corbet, je bil lastnik tamkajšnjega gradu, slikovitega poslopja z velikim urnim stolpom in obsežnim zemljiščem, a ga je pozneje izgubil v bankrotu.

Shawe-Taylor, John (1866–1911): nečak lady Gregory in bratranec Hugha Lanea, vojak in zemljiški posestnik. Pripomogel je k mirni razrešitvi spora med zemljiškimi lastniki in najemniki, tako da so najemniki lahko kupili zemljo po pošteni ceni.

Sligo: mesto in grofija na zahodnem Irskem v provinci Connaught. V mestu in na okoliškem podeželju je Yeats preživel velik del otroštva, v grofiji Sligo (v Drumcliffu) pa je tudi pokopan. Ime »Sligo« je izpeljano iz irske besede za školjke, sligeach, ki jih ima istoimenska reka v izobilju. Tamkajšnji kraji so bili poseljeni že v prazgodovini, zato se nanašajo nanje številni miti in legende. Skoraj vse irske lokalitete, ki jih omenja Yeats, pripadajo bodisi grofiji Sligo bodisi grofiji Galway, toda Sligo (in v njem npr. Ben Bulben, Knocknarea, Innisfree, Glen-Car, Lissadell, Rosses Point, Sleuth Wood) je imel v njegovem podobju prvo mesto vse od začetka pa do konca njegove pesniške poti.

Swift, Jonathan (1667–1745): duhovnik, pesnik in satirik, slaven po napadih na kontroverzna sočasna vprašanja in na vseprisotno neumnost in pregreho. Na Slovenskem je najbolje poznan po Gulliverjevih potovanjih. Od leta 1713 vse do smrti je bil dekan Katedrale sv. Patrika v svojem rojstnem mestu Dublin, v njej je tudi pokopan. Yeatsa je izjemno fasciniral latinski epitaf, ki ga je Swift spisal zase pet let in pol pred smrtjo, zato ga je prevedel v več angleških različic (ena od njih je pesem »Swiftov epitaf« v zbirki Polžasto stopnišče in druge pesmi). Latinski izvirnik se glasi: »Hic depositum est Corpus / JONATHAN SWIFT S. T. P. / Hujus Ecclesiae Cathedralis / Decani. / Ubi saeva Indignatio / Ulterius / Cor lacerare nequit. / Abi viator / Et imitare, si poteris, / Strenuum pro virili / Libertatis vindicatorem.«

Synge, John Millington (1871–1909): kontroverzni irski dramatik, danes najbolj znan po drami Največji frajer zahodnega sveta, in Yeatsov sodelavec v Abbey Theatru. Yeats je videl v njem melanholičnega, strastnega, zapletenega esteta, ki je dosegel veličino tako, da se je po prvem napadu Hodgkinove bolezni (takrat neozdravljivega raka limfe) več poletij zapovrstjo umaknil na Aranske otoke zahodno od irske obale, kjer je ustvarjal, zbiral ljudsko blago in preučeval življenje tamkajšnjih kmetov.

Tara: napol legendarna hribovska utrdba v grofiji Meath, od 5. stoletja palača in sedež irskih kraljev.





Preglednica Yeatsovega življenja in poezije


Glavni viri preglednice so v: William Butler Yeats, izbral, prevedel in spremno besedo napisal Veno Taufer, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1993 (Zbirka Lirika 76), str. 183–187; W. B. Yeats, The Poems, ur. Daniel Albright, J. M. Dent, London, 1994 (Everyman), str. xix–xxviii; Sam McCready, A William Butler Yeats Encyclopedia, Greenwood Press, Westport, Connecticut, 1997, str. xv–xxii.

LETO ŽIVLJENJE IN POEZIJA

1865

William Butler Yeats se rodi v Dublinu 13. junija kot prvi od petih otrok. Njegova mati Susan prihaja iz trgovske rodbine v Sligu, mestu v istoimenski grofiji na zahodni obali Irske. Rodbina njegovega očeta Johna Butlerja Yeatsa se je priselila iz Anglije v 17. stoletju. Očetov oče in ded sta bila protestantska pastorja, oče sam pa študira pravo, vendar študij leta 1867 opusti in se posveti slikarstvu.



1867

Družina se preseli v London in več let živi na robu revščine. Leta 1877 začne William obiskovati londonsko šolo, a je tam zaradi rahlega zdravja in irskega porekla žrtev šikaniranja in nasilja. Zavest o irstvu se mu še posebej krepi med poletji in ob drugih priložnostih, ki jih preživlja pri materini družini v Sligu. Lepota pastoralne Irske in keltska folklorna tradicija ga prevzameta za vse življenje.



1881

Yeatsovi se vrnejo v Dublin. William do leta 1884 obiskuje srednjo šolo, od 1884 do 1886 pa študira slikarstvo na dublinski Metropolitan School of Art, vendar študija ne dokonča, ker se posveti književnosti. V teh letih se loti treh dejavnosti, ki jih poskuša združevati vse življenje: kulturnega nacionalizma, okultne filozofije in novoromantične, simbolistične estetike.



1885

Njegovi prvi objavi: dolga, fantazijska spenserjanska idila Otok kipov (The Island of Statues, 1885) in naslednje leto dramska pesnitev Mosada (1886). Leta 1886 začne pisati ep Oisinove blodnje (The Wanderings of Oisin). Sodeluje pri ustanovitvi Dublinske lože Hermetičnega društva in spozna nekaj ljudi, ki pomembno vplivajo na njegovo pesniško pot, med njimi Johna O'Learyja (duhovnega vodjo gibanja »irska renesansa«), pesnika in folklorista Douglasa Hyda ter Kathleen Tynan, sicer manj pomembno katoliško pesnico, ki ga vpelje v literarni svet. Pod O'Learyjevim vplivom se oklene prepričanja, da se mora umetnost napajati iz narodne tradicije, ter v letih 1888–1893 zbere in objavi več zbirk irskih bajk in povesti.



1887

Družina se vrne v London. Yeats se uveljavi kot antologist in soustanovitelj pesniškega društva »Rhymers' Club« (1890). Seznani se z Oscarjem Wildom, Williamom Morrisom, Arthurjem Symonsom (pesnikom, prevajalcem Mallarméja, antologistom francoskega simbolizma) in drugimi literati. Člani kluba na svojih srečanjih v Londonu razpravljajo o poeziji in gojijo findesieclovske poglede na larpurlartizem. Yeats se seznani z okultistko Heleno Blavatsky in se pridruži njenemu Teozofskemu društvu, a ga kasneje izključijo. Leta 1890 se pridruži Hermetičnemu redu Zlate zarje, kjer postane eden od vodilnih članov. Študira teozofske spise, platonizem, novoplatonizem, mistika Jakoba Böhmeja, filozofa Emanuela Swedenborga idr.



1889

30. januarja spozna svojo veliko ljubezen Maud Gonne, ki vse življenje ostane njegova muza. Objavi svojo prvo knjigo, Oisinove blodnje in druge pesmi. V naslovni pesnitvi ubesedi osrednjo temo svojih zgodnejših pesniških del – željo, da bi ubežal stvarnemu svetu v transcendentni nadčasovni svet. V sodelovanju s slikarjem Edwinom Ellisom začne urejati poezijo angleškega predromantika Williama Blakea in jo objavi leta 1893.



1891

Umre eden od Yeatsovih vzornikov, karizmatični irski državnik Charles Parnell, katerega kariera je propadla po razkritju njegovega razmerja z omoženo žensko. Yeats postane osrednja osebnost irske kulturne obnove.



1892

Yeats izda svojo drugo pesniško knjigo Grofica Kathleen in različne legende ter pesmi (The Countess Kathleen and Various Legends and Lyrics); ime junakinje iz naslovne drame je v vseh poznejših izdajah zapisano Cathleen. V svojem delovanju za irsko kulturno renesanso ustanovi Irsko literarno društvo v Londonu in nato še Narodno literarno društvo v Dublinu. Predava o irskih temah.



1896

Doživi prvo erotično izkušnjo, leto dni trajajoče razmerje z Olivio Shakespear, s katero prijateljuje še do njene smrti. V Parizu leta 1894 sreča Paula Verlaina in se leta 1896 spoprijatelji z irskim dramatikom Johnom Millingtonom Syngom.



1897

Spoprijatelji se z lady Augusto Gregory, folkloristko in domoljubko, in preživi prvo od mnogih poletij na njenem posestvu Coole Park, ki mu daje zatočišče v gmotnih ter zdravstvenih težavah in pogoje za nemoteno ustvarjanje.



1899

Sodeluje pri ustanovitvi Irskega literarnega gledališča, ki začne delovati z njegovo igro Grofica Kathleen. Tega leta objavi tudi najboljšo knjigo v svoji zgodnji pesniški fazi: zbirko Veter med trsjem (The Wind Among the Reeds), pretkano z irskimi motivi in mitologijo. Med pomembnimi književnimi deli v angleščini se ta morda najbolj približa postopkom in razpoloženju francoskega simbolizma.



1902

Bere Nietzscheja ter odkriva v njem sorodnega duha in zaključke, podobne svojim. Maud Gonne z velikim uspehom odigra naslovno vlogo v njegovi igri Cathleen ni Houlihan.



1903

Maud Gonne se iznenada omoži z majorjem Johnom MacBrideom, a se od njega po dveh letih loči. Njena poroka Yeatsa močno prizadene.



1904

Yeats, lady Gregory in Synge 27. decembra ustanovijo in nato skupaj vodijo gledališče Abbey Theatre (naslednika Irskega literarnega gledališča), ki se pozneje razvije v Irsko narodno gledališče. Zanj Yeats marljivo piše igre in pozneje objavi več knjig pesniških dram, med njimi Igre za irsko gledališče (Plays for the Irish Theatre, 1911) in Štiri igre za plesalce (Four Plays for Dancers, 1921), v katerih pod vplivom Ezre Pounda kombinira irsko mitologijo z dramaturgijo japonskih iger no. Kot vodja gledališča poskuša pri nacionalistični, konservativni publiki uveljaviti moderno dramatiko in se odločno postavi na Syngovo stran, ko leta 1907 del občinstva napade njegovo dramo Največji frajer zahodnega sveta (The Playboy of the Western World), češ da žali irska domoljubna čustva. Z zbirko V sedmerih logih (In the Seven Woods) preide iz zgodnje v srednjo fazo svojega pesništva ter ubere nov slog, bolj pogovoren in dramatičen. Tega ob pisanju iger in proze še izbrusi v naslednji pesniški knjigi Zeleni šlem in druge pesmi (The Green Helmet and Other Poems, 1910), polnost življenjske neposrednosti pa doseže v Odgovornostih (Responsibilities, 1914).



1907

Nemiri ob premieri Največjega frajerja zahodnega sveta. Yeats z lady Gregory in njenim sinom obišče Italijo ter si v Raveni, leta 1925 pa še na Siciliji, ogleda veličastne bizantinske mozaike. Ti ga pritegnejo kot skoraj popolno uresničenje »neosebne umetnosti« in navdihnejo njegove pesmi o Bizancu.



1908

Yeats pri Maud Gonne očitno doseže izpolnitev svojih ljubezenskih želja, vendar njuno razmerje kljub temu stagnira.



1909

John Synge umre, tako da ostane vodilni irski književnik zgolj Yeats.



1911

V Parizu spozna Ezro Pounda, enega izmed najvplivnejših ameriških pesnikov 20. stoletja in začetnika imagizma. Pound ga v naslednjih letih spodbuja k modernizmu in seznani z japonsko dramo no. Pozimi 1913 Yeats in Pound najameta hišico v Sussexu (tu preživita tudi naslednji dve zimi), kjer skupaj študirata poezijo, Pound pa deluje kot Yeatsov tajnik.



1916

V velikonočnem tednu izbruhne »velikonočna vstaja«, oborožen upor na Irskem, najpomembnejši po vstaji v letu 1798. Sprožijo jo republikanci, ki hočejo končati britansko vlado na Irskem, izstopiti iz Združenega kraljestva Velike Britanije in Irske in ustanoviti neodvisno Irsko republiko. Angleži vstajo zadušijo in postrelijo voditelje, med njimi več Yeatsovih prijateljev in znancev, pa tudi Maudinega nekdanjega moža. Yeats še zadnjič zasnubi Maud, a spet brezuspešno.



1917

Oženi se s pol mlajšo Georgie Hyde-Lees, ki se prav tako zanima za okultizem. Georgie na poročnem potovanju začne z avtomatskim pisanjem, kar pesnika močno pritegne; veliko časa posveti razvozlavanju simbolike in na tej osnovi spiše študijo o filozofskih, zgodovinskih, astroloških in pesniških temah Vizija (A Vision, 1925, predelana izd. 1937), še danes ugledno delo med okultisti. V irski grofiji Galway kupi in adaptira star normanski obrambni stolp, ki ga poimenuje Thoor Ballylee. V njem z ženo in pozneje še s hčerjo in sinom skoraj deset let preživlja poletne mesece. Ta stolp – podobno kot bližnji Coole Park – dobi pomembno simbolno vlogo v njegovi poeziji.



1919

Začne se irska vojna za neodvisnost, znana tudi kot angloirska vojna. Yeats objavi razširjeno različico pesniške zbirke Divji labodi v Coolu (Wild Swans at Coole), ki je prvi osupljiv vrhunec v njegovi strmi umetniški rasti zrelega in poznega obdobja – vanju sodijo še Michael Robartes in plesalka (Michael Robartes and the Dancer, 1921), Stolp (The Tower, 1928), Polžasto stopnišče in druge pesmi (The Winding Stair and Other Poems, 1933), Parnellov pogreb in druge pesmi (Parnell's Funeral and Other Poems, 1935), Nove pesmi (New Poems, 1938) ter posmrtno objavljene Poslednje pesmi in dve igri (Last Poems and Two Plays, 1939). Te knjige vsebujejo nekaj najmočnejših podob v vsej poeziji 20. stoletja. Leta 1919 se pesniku rodi hči Anne.



1921

11. julija sklenejo Angleži in Irci premirje ter 6. decembra podpišejo angloirski sporazum, po katerem Angleži izgubijo nadvlado v večini Irske (vendar ne v Severni Irski; ta ostane v Združenem kraljestvu). Irci dobijo zeleno luč za ustanovitev »Svobodne irske države«. Yeats objavi zbirko Michael Robartes in plesalka. Rodi se mu sin Michael.



1922

Po potrditvi angloirskega sporazuma izbruhne državljanska vojna. Yeats se z družino vrne iz Oxforda, kamor je odpotoval, in je imenovan za senatorja v Svobodni irski državi.



1923

Novembra prejme Nobelovo nagrado za književnost, vendar veliko svojih najboljših pesmi, ki jih napolnjuje silovita in namerno robustna pesniška lepota, napiše šele zatem in jih objavi v zgoraj naštetih zbirkah iz dvajsetih in tridesetih let. Sodi med redke nobelovce, ki so ustvarili svoja najboljša dela šele po prejemu nagrade.



1928

Obišče Rapallo, kjer živi Ezra Pound. Po vrnitvi v Dublin izstopi iz irskega senata. Izide njegova zbirka Stolp.



1932

Na irskih volitvah zmaga stranka Éamona de Valere. Umre lady Gregory. Yeats si uredi dom v Riversdaleu blizu Dublina. Soustanovi Irsko akademijo književnosti. Odpravi se na svojo poslednjo ameriško turnejo in izda zbirko Besede, mogoče za glasbo (Words for Music Perhaps).



1933

Vrne se iz New Yorka in se v Dublinu začne zanimati za »modrosrajčnike« – irske fašiste. Izideta njegovi zbirki Polžasto stopnišče in druge pesmi in Zbrane pesmi (Collected Poems).



1934

Odloči se za »Steinachovo operacijo«, delno vazektomijo, ki naj bi spodbudila tvorjenje testosterona in tako pripomogla k pomladitvi. Sklepati začne prijateljstva z mlajšimi ženskami, med njimi z igralko in manj pomembno pesnico Margot Ruddock ter pisateljico Ethel Mannin.



1935

Začne obiskovati Dorothy Wellesley na njenem domu v Sussexu. Umre mu prijatelj George Russell, ena osrednjih osebnosti irskega književnega preporoda. Yeats odpotuje na Majorko, kjer sodeluje s Šri Purohitom Svamijem pri prevajanju Upanišad v angleščino. Izda Ščip v marcu (A Full Moon in March).



1936

Zdravje se mu slabša. Ko Margot Ruddock v Barceloni duševno zboli, odpotuje tja, da bi ji pomagal.



1937

Naznani, da se umika iz javnega življenja.



1938

Umre Olivia Shakespear. Yeats začne obiskovati južno Francijo, avgusta zadnjič nastopi v javnosti. Izide njegova zbirka Nove pesmi.



1939

28. januarja po resnih zdravstvenih težavah, ki so ga mučile že nekaj let, umre pri francoskem letoviškem mestecu Roquebrune in je tam tudi pokopan. Julija izide zvezek Poslednje pesmi in dve igri.



1940

Wystan Hugh Auden objavi znamenito tridelno elegijo »V spomin na W. B. Yeatsa«.



1941

Dvorec Coole Park porušijo.



1948

Yeatsove posmrtne ostanke prepeljejo v Sligo in jih pokopljejo na pokopališču v Drumcliffu pod Ben Bulbenom, poleg cerkve, kjer je nekoč služboval njegov praded John Yeats.





Beseda o zbirkah v tretjem zvezku



Čeprav je Yeats prejel Nobelovo nagrado že novembra 1923, je napisal veliko svojih najmočnejših pesmi šele v naslednjih letih. Četverica zbirk, ki jih prinaša tretji in zadnji zvezek njegove poezije, vsebuje njegovo poezijo od leta 1933 do smrti leta 1939: gre za naslove Polžasto stopnišče in druge pesmi (1933), Parnellov pogreb in druge pesmi (1935), Nove pesmi (1938) in Poslednje pesmi (1939). V Polžastem stopnišču in drugih pesmih je združil dve zgodnejši zbirki: prva, Polžasto stopnišče (1929), je obsegala prvih pet pesmi iz zbirke, kakršno poznamo danes (od »V spomin Evi Gore-Booth in Con Markievicz« do »Olje in kri«), in sekvenco Ženska, mlada in stara, medtem ko je druga, Besede, mogoče za glasbo, in druge pesmi (1932) vsebovala vse ostale pesmi z izjemo »Swiftovega epitafa« in »Nora Jane govori s škofom«. Parnellov pogreb in druge pesmi je prvotno razdelek iz zvezka Ščip v marcu (A Full Moon in March, 1935), ki vsebuje tudi dramo s tem naslovom. Poslednjih pesmi pa niti ni pripravil za objavo pesnik sam, temveč so bile sestavljene postumno iz njegovih revijalnih objav in rokopisov, nastalih v zadnjih dveh letih njegovega življenja, 1938 in 1939; kronološko zadnjo pesem »Črni stolp« je narekoval komaj teden dni pred smrtjo. Toda malo pred smrtjo je pripravil tudi seznam pesmi, očitno osnutek za nov, še nenaslovljen zvezek. Njihova razporeditev ustvarja vtis, da pesnik po smrti ali po smrti podobni izkušnji (prva pesem je epitaf) potuje po onstranstvu in srečuje duhove mrtvih – kraljev, bojevnikov, filozofov – kakor tudi izraze transcendentalne estetike: kipe, bronene glave. Nabor se sklene s svojevrstno preroditvijo, kajti pesnik prispe do lastnega srca in se sklene lotiti srčnih tem.

V letih 1933–1939 je Yeats v poeziji razvijal teme, ki se jim je posvečal že v prvih dveh zbirkah tega zadnjega, tretjega obdobja svojega ustvarjanja, v Michaelu Robartesu in plesalki (1921) in Stolpu (1928): ustroju in preteklemu ter prihodnjemu razvoju sveta, sočasnim, večkrat političnim dogodkom, osebni motiviki (reminiscencam na Maud Gonne, lady Gregory in njeno posestvo Coole Park, svoje prednike in prijatelje) in vse pogostejšim poskusom, da bi v retrospektivi pretresel svoje življenjske odločitve, dosežke in neuspehe.


Za naslov in emblem Polžastega stopnišča in drugih pesmi se je Yeats, podobno kakor že v Stolpu, zatekel k svojemu obnovljenemu normanskemu stolpu Thoor Ballylee. Vzpon na vrh stolpa po zavitih stopnicah je zanj simboliziral pot k razmahu domišljije, višjemu uvidu, pogledu iz ptičje perspektive, in obenem krožno gibanje, ki naj bi po njegovem uravnavalo razvoj sveta. Ta nauk, morda najizrecneje upesnjen v »Vibah« iz Novih pesmi, je strnil v shemo dveh komplementarnih vib ali spiral (gyres), vrtečih se stožcev, ki sta vpeta drug v drugega, tako da se vrh enega dotika središča na okrogli osnovni ploskvi drugega: ko se eden od njiju razpira, se drugi oži. S tem modelom je razlagal dinamiko človekove osebnosti, a tudi potek zgodovine in razvoj kulture. Na konici, zgostitvi enega stožca je človeška osebnost »objektivna« ali »primarna«, kar pomeni, da sprejema stvarnost, kakršna je, in si prizadeva služiti svetu. Na konici drugega pa je »subjektivna« ali »antitetična«: tu stremi k ustvarjanju in željam. Od razmerja med tema nasprotujočima si gonoma je odvisna človekova osebnost.

Podobna shema vlada v zgodovini in umetnosti. Po Yeatsovem mnenju se v zgodovini vsakih 2000 let izmenjata subjektivna in objektivna doba; zgostitev (stožčeva konica) vsake od teh dveh civilizacij se začne v razkroju (najširšem krogu) druge, napove pa jo rojstvo boga. V pesmi »Drugi prihod« (Michael Robartes in plesalka) tako pesnik napove, da se na koncu drugega tisočletja ne bo pojavil Kristus, temveč njegov protipol, sfinga, ki bo prenovila svet in mu vlila novih sil. Pod njeno vladavino bo prišlo do popolnega prevrednotenja vrednot: krščanska doba objektivnosti, ubogljivosti, skromnosti in samoodrekanja se bo umaknila dobi subjektivnosti, nasilja, arogance, estetike in blišča, kakršna je bila tudi predkrščanska antika. Nastop nove - stare dobe pričakujejo njegovi lirski subjekti z mešanimi občutki: včasih, denimo v »Rojstvu« iz Poslednjih pesmi, s tesnobo zaradi njene pričakovane brezobzirnosti in bestialnosti, včasih, kakor v »Glasu lovskih psov« ali »Črnem stolpu« iz Poslednjih pesmi, s koprnenjem po svetu, ki je bil izgubljen in se ima zdaj zdaj vrniti, včasih pa govorec tudi podvomi, da bo nova doba res bistveno drugačna od stare (v »Velikem dnevu« iz Novih pesmi).

Druga tema, ki se vsaj po nekaterih plateh navezuje na filozofijo in se s časom vse bolj uveljavlja, je erotika: ne le ljubezen, ki je še vedno usmerjena predvsem k Maud Gonne, ampak tudi spolnost in vloga spolnosti pri človekovi samoizpolnitvi. Več pesmi je položenih na jezik »Nori Jane«. Ta lik, osnovan na resnični osebi, stoji zunaj vseh družbenih konvencij in zato lahko izreka svojevrstno življenjsko modrost, podobno kot berači v nekaterih drugih Yeatsovih pesmih, denimo v »Beraču je zavpil berač« ali »Pot ubiram v paradiž« iz zbirke Odgovornosti. Toda Jane med svojimi moškimi vrstniki izstopa po osredotočenosti na ljubezen, neločljivo prepleteno s spolnostjo: izpolnitev biti omogoči samo tista ljubezen, ki celovito zaobjame tako dušo kot telo, prijetne in neprijetne plati: »Ne bo dovolj / ljubezni nič, / če sprejme zgolj napol / duha, telo« (»Nora Jane o sodnem dnevu«, Polžasto stopnišče in druge pesmi), ali: »... grad Ljubezni je zgrajen / sred govna in propada, / saj ni ne eno ne celó, / kar prej se ne razpara« (»Nora Jane govori s škofom«, prav tam). Nekakšnega moškega ustreznika dobi Nora Jane v erotomanskem »starem strastnem pridaniču« iz Novih pesmi. A medtem ko je v pesmih, kakršna je »Ribh na grobu Baileja in Aillinn« iz zbirke Parnellov pogreb in druge pesmi, celostna združitev še uzrta kot možnost, da ljubimca doživita vsaj hipno (po)polnost bivanja, sklepne izpeljave iz poznejše pesmi »Trije grmi« (Nove pesmi) poudarijo kratkotrajnost tega dogodka in banalnost, ki mu sledi namesto kozmičnih razsežnosti.

Čeprav Yeats v pesmi »Politika« (Poslednje pesmi) ponovi misel iz delca »Ob prošnji za vojno pesem« (Divji labodi v Coolu), da prava tema za pesnika ni politika, temveč univerzalna zasebna čustva, vse do konca zavzeto spremlja sočasne dogodke na Irskem. Na več mestih (v »Parnellovem pogrebu« iz istoimenske zbirke ali v »Le k meni, vsi parnellovci« iz Novih pesmi) slavi Charlesa Parnella, karizmatičnega irskega politika, ki bi mu skoraj uspelo združiti Irce v zahtevi za neodvisnost, a je izgubil njihovo zaupanje zaradi razmerja z omoženo žensko. Vzkipi mu kri ob misli na možnost, da so oblasti s pomočjo ponarejenih dnevnikov svojčas spodkopale ugled in izkopale grob še enemu domoljubu, Rogerju Casementu (»Roger Casement« in »Duh Rogerja Casementa« iz Novih pesmi). Še nekajkrat obudi spomine na irsko velikonočno vstajo iz leta 1916, v kateri je padlo več njegovih znancev in prijateljev (»Šef O'Rahilly« iz Novih pesmi, »Kipi« in zlasti tretja od »Treh pesmi z istim refrenom« iz Poslednjih pesmi).

V marsikateri pesmi z aktualno tematiko Yeats poseže po obliki ljudske balade, da bi jih ljudje prepevali in bi ponarodele; za ta dela sta značilna variabilen baladni ritem in refren, ki se ponovi v sklepu vsake kitice. Vendar Yeats baladne oblike ne prihrani zgolj za refleksije o sočasni stvarnosti, temveč na ta način upesnjuje vse od starih zgodb, ki so ga iz tega ali onega razloga pritegnile (»Polkovnik Martin« v Novih pesmih; take balade najdemo že v njegovih prvih zbirkah, denimo v Križpotjih), do polifonih razmišljanj, kakršna beremo v »Treh grmih« in pesmih, ki se navezujejo nanje. Po drugi strani pa tudi v pozni poeziji še vedno posega po zahtevnih metričnih in rimanih – ali še raje asonančnih – obrazcih. Poleg štirivrstičnih in dvovrstičnih kitic tako najdemo (neprave) sonete, tercino ali terza rima (aba bcb cdc ded itn.; to obliko je uporabil Dante v Božanski komediji, zato je zelo primerna za Yeatsovo zasmrtno pesem »Cuchulain je potolažen« v Poslednjih pesmih), stanco ali ottava rima (abababcc: »Vibi« v Novih pesmih, »Kipi« in »Pobeg cirkuških živali« v Poslednjih pesmih) pa tudi chaucerjansko »kraljevsko rimo« ali rime royal, za en verz krajšo različico stance (ababbcc: »Bronena glava« in »Glas lovskih psov« v Poslednjih pesmih).

K procesu staranja sodijo poskusi, da bi se človek ozrl nazaj in ovrednotil svoje življenje in delovanje. Tu se Yeats izkaže kot občutljiv kritik samega sebe, kot žrtev nenehnih dvomov, ki se žre ob spominih na neizbrisna pretekla dejanja ali nedejavnost (5. razdelek pesmi »Nihanje« v Polžastem stopnišču in drugih pesmih, »Mož in odmev« v Poslednjih pesmih). Ponekod, denimo v »Štirih dobah človeka« (Parnellov pogreb in druge pesmi) in »Kaj potem?« (Nove pesmi), ubesedi občutek, da je poraz neizbežen in da je sleherni poskus, ustvariti nekaj trajnega, obsojen na neuspeh. Spet v drugih pesmih – »Zgubljeno« iz Novih pesmi in »Črni stolp« iz Poslednjih pesmi – izreka predanost izumrlemu idealu. In v »Pobegu cirkuških živali« iz Poslednjih pesmi, najznamenitejšem pregledu svoje pesniške poti, ostaja zvest večji prizemljenosti, ki jo izkazuje v poznejši poeziji: namesto da bi se predajal fantazijam o metafizični zakladnici pesniških podob, pripozna kot vir pesništva in pesniških podob »smrdljivo ropotarnico srca«, zmedena človeška nagnjenja in strasti.





Beseda o prevajalki



Dr. Nada Grošelj

je samostojna prevajalka iz angleščine, latinščine in švedščine ter iz slovenščine v angleščino. Njeni književni prevodi segajo od literarne teorije in sorodnih področij (G. A. Kennedy, H. Bloom, W. C. Booth, A. Manguel), filozofije in teologije (Ciceron, Avguštin, M. Luther, A. MacIntyre) do leposlovja (H. James, G. Chaucer, T. S. Eliot, C. G. Rossetti, O. Wilde, Plavt, Ovidij, Klavdijan, Katul, A. Lindgren, T. Jansson idr.). V angleščino prevaja izbore iz slovenskih pesnikov in pisateljev, med njimi F. Prešerna in nazadnje M. Jesiha. V znanstvenih člankih, referatih in recenzijah obravnava zlasti prevajalske probleme, antične rimske pisce in antično mitologijo. Honorarno poučuje angleščino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kot prevajalka in lektorica za angleški jezik pa sodeluje z znanstvenimi in kulturnimi ustanovami. Od leta 2009 soorganizira interdisciplinarni znanstveni Grošljev simpozij, od leta 2010 sodeluje tudi pri Festivalu Pranger. Leta 2007 je prejela priznanje za mladega prevajalca in leta 2011 Sovretovo nagrado.





Kazalo

Polžasto stopnišče in druge pesmi

The Winding Stair and Other Poems

1933

V spomin Evi Gore-Booth in Con Markievicz

In Memory of Eva Gore-Booth and Con Markievicz



Smrt

Death



Dvogovor med jazom in dušo

A Dialogue of Self and Soul



Kri in luna

Blood and the Moon



Olje in kri

Oil and Blood



Veronikin prt

Veronica's Napkin



Simboli

Symbols



Razlito mleko

Spilt Milk



Devetnajsto stoletje in zatem

The Nineteenth Century and After



Statistika

Statistics



Tri gibanja

Three Movements



Sedem modrih

The Seven Sages



Zblaznela luna

The Crazed Moon



Coole Park, 1929

Coole Park, 1929



Coole in Ballylee, 1931

Coole and Ballylee, 1931



Za Anne Gregory

For Anne Gregory



Swiftov epitaf

Swift's Epitaph



V Algecirasu – meditacija o smrti

At Algeciras – a Meditation upon Death



Izbira

The Choice



Mohini Chatterjee

Mohini Chatterjee



Bizanc

Byzantium



Mati Božja

The Mother of God



Nihanje

Vacillation



Prepir na starost

Quarrel in Old Age



Posledice misli

The Results of Thought



Hvaležnost neznanim učiteljem

Gratitude to the Unknown Instructors



Kes zaradi prenagljenih besed

Remorse for Intemperate Speech



Potok in sonce v Glendaloughu

Stream and Sun at Glendalough



Besede, mogoče za glasbo

Words for Music Perhaps



I. Nora Jane in škof

Crazy Jane and the Bishop



II. Nora Jane odgovarja na grajo

Crazy Jane Reproved



III. Nora Jane o sodnem dnevu

Crazy Jane on the Day of Judgment



IV. Nora Jane in klatež Jack

Crazy Jane and Jack the Journeyman



V. Nora Jane o Bogu

Crazy Jane on God



VI. Nora Jane govori s škofom

Crazy Jane Talks with the Bishop



VII. Nora Jane na stara leta gleda plesalce

Crazy Jane Grown Old Looks at the Dancers



VIII. Dekletova pesem

Girl's Song



IX. Mladeničeva pesem

Young Man's Song



X. Njena tesnoba

Her Anxiety



XI. Njegova samozavest

His Confidence



XII. Samotnost ljubezni

Love's Loneliness



XIII. Njene sanje

Her Dream



XIV. Njegov dogovor

His Bargain



XV. Trojica

Three Things



XVI. Uspavanka

Lullaby



XVII. Po dolgem molku

After Long Silence



XVIII. Čez les kot mrč in sneg

Mad as the Mist and Snow



XIX. Ni več plesnih dni

Those Dancing Days are Gone



XX. »Na Irskem sem doma«

»I am of Ireland«



XXI. Plesalec pri Cruachanu in Cro-Patricku

The Dancer at Cruachan and Cro-Patrick



XXII. Blazni Tom

Tom the Lunatic



XXIII. Tom pri Cruachanu

Tom at Cruachan



XXIV. Spet stari Tom

Old Tom again



XXV. Delfsko preročišče o Plotinu

The Delphic Oracle upon Plotinus



Ženska, mlada in stara

A Woman Young and Old



I. Oče in hči

Father and Child



II. Izpred začetkov stvarstva

Before the World was Made



III. Prva spoved

A First Confession



IV. Njeno zmagoslavje

Her Triumph



V. Tolažba

Consolation



VI. Izbira

Chosen



VII. Slovo

Parting



VIII. Njeno videnje v gozdu

Her Vision in the Wood



IX. Poslednja spoved

A Last Confession



X. Srečanje

Meeting



XI. Iz Antigone

From the 'Antigone'



Parnellov pogreb in druge pesmi

Parnell's Funeral and Other Poems

1935

Parnellov pogreb

Parnell's Funeral



Alternativna pesem za odsekano glavo v Kralju velikega urnega stolpa

Alternative Song for the Severed Head in 'The King of the Great Clock Tower'



Dve pesmi, spisani na novo zaradi melodije

Two Songs Rewritten for the Tune's Sake



Molitev za starost

A Prayer for Old Age



Cerkev in Država

Church and State



Nadnaravne pesmi

Supernatural Songs



I. Ribh na grobu Baileja in Aillinn

Ribh at the Tomb of Baile and Aillinn



II. Ribh ožigosa Patrika

Ribh denounces Patrick



III. Ribh v ekstazi

Ribh in Ecstasy



IV. Tam

There



V. Ribh meni, da krščanska ljubezen ni dovolj

Ribh considers Christian Love insufficient



VI. On in ona

He and She



VII. Kateri čarni boben?

What Magic Drum?



VIII. Od kod sta?

Whence had they Come?



IX. Štiri dobe človeka

The Four Ages of Man



X. Konjunkcije

Conjunctions



XI. Šivankino uho

A Needle's Eye



XII. Meru

Meru



Nove pesmi

New Poems

1938

Vibi

The Gyres



Lapis lazuli

Lapis Lazuli



Posneto po japonskem izvirniku

Imitated from the Japanese



Ljubka plesalka

Sweet Dancer



Trije grmi

The Three Bushes



Prva gospejina pesem

The Lady's First Song



Druga gospejina pesem

The Lady's Second Song



Tretja gospejina pesem

The Lady's Third Song



Ljubimčeva pesem

The Lover's Song



Prva sobaričina pesem

The Chambermaid's First Song



Druga sobaričina pesem

The Chambermaid's Second Song



Oral trate

An Acre of Grass



Kaj potem?

What Then?



Vzvišene lepe stvari

Beautiful Lofty Things



Zblaznelo dekle

A Crazed Girl



Za Dorothy Wellesley

To Dorothy Wellesley



Cromwellova kletev

The Curse of Cromwell



Roger Casement

Roger Casement



Duh Rogerja Casementa

The Ghost of Roger Casement



Šef O'Rahilly

The O'Rahilly



Le k meni, vsi parnellovci

Come Gather Round Me Parnellites



Strastni stari pridanič

The Wild Old Wicked Man



Veliki dan

The Great Day



Parnell

Parnell



Zgubljeno

What Was Lost



Ostroga

The Spur



Pijanec hvali treznost

A Drunken Man's Praise of Sobriety



Romar

The Pilgrim



Polkovnik Martin

Colonel Martin



Zgled za dvornega pesnika

A Model for the Laureate



Stari skalni križ

The Old Stone Cross



Posrednik duhov

The Spirit Medium



Podobe

Those Images



Vnovič v Mestni galeriji

The Municipal Gallery Re-visited



Ste zadovoljni

Are You Content



Poslednje pesmi

Last Poems

1938–39

Pod Ben Bulbenom

Under Ben Bulben



Tri pesmi z istim refrenom

Three Songs to the One Burden



Črni stolp

The Black Tower



Cuchulain je potolažen

Cuchulain Comforted



Tri koračnice

Three Marching Songs



Na dvoru v Tari

In Tara's Halls



Kipi

The Statues



Novice za delfsko preročišče

News for the Delphic Oracle



Dolgonoga muha

Long-legged Fly



Bronena glava

A Bronze Head



Paličica kadila

A Stick of Incense



Glas lovskih psov

Hound Voice



Žalostinka Johna Kinselle za gospo Mary Moore

John Kinsella's Lament for Mrs. Mary Moore



Širokoustenje

High Talk



Prividi

The Apparitions



Rojstvo

A Nativity



Mož in odmev

Man and the Echo



Pobeg cirkuških živali

The Circus Animals' Desertion



Politika

Politics



Opombe

Slovarček irskih imen

Preglednica Yeatsovega življenja in poezije

Beseda o zbirkah v tretjem zvezku





William Butler Yeats

Zbrana poezija 3: Lirika 1933–1939

© Nada Grošelj za prevod v slovenščino in spremna besedila

© Hiša poezije za ta natis





William Butler Yeats

ZBRANA POEZIJA 3

Lirika 1933-1939

Prevod, opombe in spremna besedila

Nada Grošelj


Poetikonove lire

62. knjiga

Urednik Ivan Dobnik

Zbirko ureja in izdaja

Književno društvo Hiša poezije

Pavšičeva 4, Ljubljana

Zanj Nadja Dobnik

hisa-poezije@poetikon.si

www.poetikon.si

Oblikovanje zbirke

Sandi Radovan

Fotografija na naslovnici:

Planota Ben Bulben in grad Calssiebawn

Izdajo prevoda sta sofinancirali Javna agencija za knjigo RS

in Evropska komisija v okviru programa Ustvarjalna Evropa.

Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Elektronska izdaja

Način dostopa (URL): http://www.biblos.si

Ljubljana 2017

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v

Ljubljani

COBISS.SI-ID=292858624

ISBN 978-961-7016-11-6 (epub)