Fran Levstik Izbrani spisi za mladino; za elektronsko objavo uredila Helena Grandovec; računalniško obdelal Peter Jerenko; izdala večerova založba Ruslica, 2007.



ISBN 978-961-6559-71-3





Vsebina: Kazalo, Fran Levstik - življenjepis, Otroške pesmi, Pesmi o živalih, Razne pesmi, Pravljice in pripovedke, Martin Krpan, Potovanje iz Litije do Čateža, Tolmač





CIP - Kataložni zapis o publikaciji



Univerzitetna knjižnica Maribor





821.163.6(02.053.2)-3





LEVSTIK, Fran



Izbrani spisi za mladino [Elektronski vir] / Fran Levstik; za elektronsko objavo uredila Helena Grandovec; računalniško obdelal Peter Jerenko. - Maribor: Ruslica, 2007



Način dostopa (URL): http://www.vecer.com/ruslica/



ISBN 978-961-6559-71-3



COBISS.SI-ID 58095617





FRAN LEVSTIK



IZBRANI SPISI ZA MLADINO



Priredila: Fran Erjavec in Pavel Flere



Izdala Učiteljska tiskarna v Ljubljani leta 1921





Fran Levstik



Življenjepis





Mladostna leta



Nekako sredi pota med Ljubljano in Kočevjem stoji sredi bregovite pokrajine ob lepi deželni cesti obsežna in čedna vas, Velike Lašče po imenu. Lašče in njihova okolica niso zanimive le po svoji tihi, nevsiljivi naravni lepoti, temveč tudi po tem, da so podarile slovenskemu narodu več slavnih in velikih mož, kojih imena bo izgovarjal Slovenec vedno s častjo in spoštovanjem.

Dobro poldrugo uro od Lašč proti Turjaku, je bil v vasi Rašici doma mož, ki je pred tristo in sedemdesetimi leti prvi začel pisati knjige v slovenskem jeziku.; to je naš Primož Trubar, Iz Podsmreke v velikolaški okolici je tudi slovenski pesnik in pisatelj Josip Stritar, ki ga po njegovih neštevilnih pesmicah in povesticah gotovo dobro pozna vsa naša mladina. Najbolj pa so ponosni Laščani na svojega znamenitega rojaka,. pesnika, pisatelja in jezikoslovca – Frana Levstika.

Levstik se je rodil 24. kimavca 1831. v Spodnjih Retjah pri Joškovih, kot sin revnega kmetiča. Spodnje Retje so vasica, pol ure od Lašč. Tukaj je preživel svoja otroška leta med veselimi, zadovoljnimi, šegavimi in odkritimi Dolenjci, tu se je učil one nepokvarjene in čiste narodne govorice, ki ga je pozneje vedno tako zelo odlikovala. Od doma, to se pravi od bližnjih Ribničanov, je imel tudi ono krepko dovtipnost in hudomušnost, ki jo je toliko nanizal zlasti v svojem "Vremenskem preroku Pogodniku". Pravi pristen Dolenjec je ostal Levstnik vse svoje dni: hudomušen in odločen, odkrit in neupogljiv. Te njegove lastnosti je kazal že zunanji nastop, ki nam ga opisuje pesnik Stritar, eden najboljših Levstikovih prijateljev, takole: "Še sedaj ga vidim, kako koraka po trgu, krepko in odločno, tako moško in samozavestno! Tako je znal korakati samo Levstik!"

Prvi pouk je dobival mladi Levstik v domači velikolaški šoli, v katero je vstopil z devetim letom. Tu je spoznaval prve črke in bral prve knjige. Ker je bil pa deček bistre glavice, ga odpelje oče že po treh letih v ljubljanske šole. Zapustiti je moral svoje drago dolenjsko gričevje, pokrito s temnimi gozdovi in skrbno obdelanimi njivicami; zapustiti svojo pol zidano, pol leseno rojstno hišo, kjer so pozimi v gorki sobi brneli kolovrati, možje so pa pripovedovali razne zgodbe iz turških bojev in francoskih časov. V Ljubljani je vstopil najpreje še v ljudsko šolo (takozvano "normalko"), ki jo je dovršil v dveh letih, nato se je jeseni l. 1844. vpisal v gimnazijo. Že v prvi šoli Levstik hudo zboli in oditi je moral domov. V zdravem domačem zraku in ob skrbni materini postrežbi vendar kmalu toliko okreva, da se vrne že prihodnjo jesen nazaj v Ljubljano. V gimnaziji je bil odličen dijak in vedno med prvimi. Zlasti dobro je napredoval v jezikih, posebno v slovenščini; manj mu je ugajalo prirodoslovje in računstvo. Tik pred zrelostnim izpitom pa zboli iznova tako, da ni mogel k izkušnji. Pozneje se ni upal več priglasiti, ker se je bal, da mu računstvo ne pokvari odlike. Tako je ostal brez zrelostnega izpita, kar mu je zelo škodovalo vse poznejše življenje.

Kot dijak je bil Levstik od tretje do šeste gimnazije v ljubljanskem "Alojzijevišču"'. Tu je začel zlagati prve pesmice, s katerimi je vzbudil kmalu pozornost ter si pridobil ugled pri svojih tovariših. Poznejši slovenski pisatelj Janez Trdina ga je že tedaj imenoval "zvezdo na pesniškem obzorju". Svoje prve pesmi je priobčeval v takratnih listih "Sloveniji" in v "Novicah". Po končani osmi šoli zbere najboljše svoje pesniške prvence in jih izda l.1854. v posebni knjižici z naslovom "Pesmi".

S kakšno slastjo je prebirala tedanja mladina te pesmi, nam pripoveduje Stritar tako-le: "To vam je bil pravi prevrat v šoli. Kamor si pogledal, si videl tisto rdečkasto knjižico v rokah. Ta jo je bral zase, ta drugemu. Učili so se pesmi na pamet ter jih deklamirali v slovenski uri. Bilo je pa v Ljubljani tedaj nekoliko mož, ki niso bili tako navdušeni za mladega pesnika. Nekega dné pride naš vodja v razred ter vpraša, kateri izmed nas imajo Levstikove pesmi. Oglasimo se z nekim ponosom – bila nas je velika večina. Mož si zabeleži imena, nato nam pa ukaže s strogim glasom, da naj prinesemo drugi dan vsi svoje izvode. Morali smo jih izročiti vsi, a po šoli smo šli naravnost v tiskarno, kjer se je prodajala knjiga, a reklo se nam je: "Nič več Levstika, vse razprodano." Pozneje smo izvedeli, da to ni bilo res, a možu so zagrozili: "Ali Levstika v zapor, ali pa ne bode več zaslužka od nas." – Nadaljno prodajo "Pesmi" so preprečili zato, ker so nekateri smatrali nekaj Levstikovih pesmic za pohujšljive. Tega pa ni izvedel pesnik več v Ljubljani, marveč že v tujini.

Levstika je mikalo, da se vpiše po dovršeni gimnaziji na vseučilišče. Brez zrelostnega izpita mu to ni bilo mogoče, zato vstopi v bogoslovnico nemškega viteškega reda v Olomucu na Moravskem. Tu se je kmalu popolnoma vdomačil. Radi so ga imeli prestojniki in tovariši. Ti se zlasti niso mogli načuditi, kako lahko in naglo se je naučil Levstik češčine in staročeščine, tako da je znal kmalu popolnoma gladko tolmačiti staročeške rokopise. Takrat je prevedel na slovenski jezik tudi staročeško pisani "kraljedvorski rokopis". V tem tihem in delavnem samostanskem življenju ga je kakor strela iz jasnega neba zadelo poročilo, da so proglasili v Ljubljani njegove pesmi za pohujšljive. Predstojniki so ga pozvali, da jih prekliče. Ker pa ponosni Levstik tega ni hotel storiti, je moral zapustiti bogoslovnico. Obrnil se je na Dunaj, kjer je poslušal na vseučilišču znamenitega slovenskega jezikoslovca Fr. Miklošiča ter se pomenkoval s slavnim nabirateljem srbskih narodnih pesmi Vukom Stepanovićem Karadžićem. Ker so mu pa v tujini kmalu pošli novci, se je moral odpraviti peš v domovino.

Došpevši spomladi leta 1855. v Retje, ni imel več prostora v rojstni hiši. Njegovi starši so bili med tem prodali retijsko kmetijo in se preselili k Novemu mestu. "Retijski gospod", kakor so nazivali Levstika domačini, se zato nastani pri svojemu prijatelju čebelarju Jožefu Oblaku, po domače "pri Iliji". Tam je med delom in učenjem prebil poletje. Mnogo je zahajal med kmetsko ljudstvo, katero je spoštoval in cenil mnogo bolj nego gospodo. Veliko je občeval tedaj tudi s prijateljem in rojakom Jos. Stritarjem, ki je ravno dokončal gimnazijske študije.





Predlevstikova doba na Slovenskem



V tistih časih je bilo pri nas precej drugače, nego je dandanes. Ko se je rodil Levstik, se je govorilo slovensko le med preprostim ljudstvom in v cerkvi.

V redko posejanih šolah in v uradih je gospodovala nemščina in nemško so govorili med seboj tudi meščani. Kmeta, ki je bil tedaj še popolnoma odvisen od graščaka, so smatrali za manjvrednega človeka in manjvredna je bila seveda tudi njegova slovenska govorica. Naša mladina se je vzgajala po mestih v nemškem jeziku in v nemškem duhu, zato se je tudi z malimi izjemami prej ali slej odtujila svojemu narodu in svojemu jeziku. Med preprosto ljudstvo so le redko prišle slovenske knjige, ki bi ga vzgajale v narodnem duhu, a še teh neuko ljudstvo niti brati še ni znalo. Ni bilo ne slovenskih časopisov, ne narodnih društev, ki bi zbirala ljudstvo ter gojila v njem narodno zavest. Avstrijske vlade so kruto zatirale vse nenemške narode.

Na bolje se je obrnilo po letu 1848., ko so se začeli avstrijski narodi krepko upirati takemu zatiranju in glasno terjati svoje pravice. Med temi smo bili seveda tudi Slovenci, ki smo zahtevali, da se vpelje v šole in urade slovenščina. Možje, ki so se tedaj najbolj trudili za naše teptane pravice, so se zbirali okrog dr. Janeza Bleiweisa. Ta je začel že l. 1843. izdajati slovenski časopis "Novice", ki so bile dolga leta središče vsega našega narodnega življenja in v njih je priobčil tudi Levstik nekaj svojih pesmi in spisov.

Po trdih in hudih bojih so narodni prvoboritelji pod dr. J. Bleiweisovim vodstvom polagoma dosegli, da je začela prihajati do veljave slovenščina v šolah in v uradih. Olahkočilo se je tudi ustanavljanje narodnih društev in "Novičarji" so se brž oprijeli te pravice. Povsod po Sloveniji, po mestih, trgih in večjih vaseh so ustanavljali "Čitalnice", kjer so brali slovenske knjige in časopise. V njih so prirejali veselice, takozvane "besede", kjer so z glasbo, petjem, igrami in govori gojili družabnost in budili narodno zavest. Pozneje so razširili to narodno probujanje tudi med najširše plasti preprostega ljudstva s tem, da so prirejali po vseh krajih Slovenije velike ljudske shode, ki so jih nazivali "tabore". Od blizu in od daleč so vreli ljudje na te narodne svečanosti, topiči so pokali, po gorah so goreli kresovi, navdušeni govorniki so pa s plamtečimi besedami govorili o slovenski svobodi in narodnih pravicah. To obširno narodno delo pa je potrebovalo nebroj požrtvovalnih delavcev na vseh poljih, saj je bilo treba orati povsod šele ledino. Posvetila se mu je zlasti tedanja mladina, med katero jih bilo pa le malo res sposobnih delavcev. Nemška šola je ni naučila niti pravilne in čiste slovenščine, zato so pisali tedanji rodoljubi bolj navdušeno nego pravilno. Ni čuda tedaj, da so vsi vedno bolj čutili potrebo po uglajenem in čistem pismenem jeziku in dobrih knjigah, po kakršnih bi s pridom segalo ljudstvo. Stoletja teptan in zasužnjen narod je začel vstajati k novemu, samostojnemu življenju, zato je bilo polne roke dela na vseh poljih narodnega in prosvetnega življenja.

In tedaj, ko je najbolj nedostajalo takih delavcev, je vstal mlad, navdušen in visoko nadarjen mož, ki je bil v polni meri usposobljen, da orje ledino in polaga trdne temelje na vseh poljih narodnega dela. Ta mož je bil Fran Levstik, ki je začel prav tedaj kazati narodu pot v pesništvu, pisateljevanju, jezikoslovju in v politiki.





Levstik kot pesnik, pisatelj in jezikoslovec



Smotrenega slovstvenega dela se je lotil Levstik takoj, ko je prišel z Dunaja domov v Retje k prijatelju Oblaku. Pridno je prebiral tuje pesnike in pisatelje, obenem pa pisal tudi sam. Ker je bil pa tu brez vsakega zaslužka, ni mogel dolgo vztrajati. Rad se je tedaj odzval grofu Pacetu, ki ga je povabil, naj pride na svetokriški grad Turn pri Litiji poučevat njegova dva sinova. Tu je ostal Levstik nekako dve leti in pol. Bil je zelo zadovoljen, ker je imel poleg svojega posla še dovolj časa, da se je učil tudi sam in pisal, kar ga je veselilo. Ko je pa eden njegovih gosposkih učencev umrl, a drugi odšel v šole na Dunaj, je bil Levstik zopet brez kruha in okrog božiča 1857. se je vrnil nazaj k prijatelju Oblaku v Retje, kjer se je vnovič zakopal v delo in učenje. In iz te dobe izhajajo najznamenitejši Levstikovi spisi.

Posebno kot pesnik je slovel že tedaj povsod. Najpreje se ga je oklenila mladina kot svojega vzornika, saj Slovenci razen Vodnika in zlasti Prešerna do tedaj sploh še nismo imeli pravih pesnikov, a tudi ta dva sta bila v oni dobi skoro popolnoma pozabljena. Nekateri so sicer visoko cenili pesnika Ivana Vesela-Koseskega, a ta mož ni znal niti pravilne slovenščine, vsled česar ga je Levstik že kot četrtošolec močno grajal. Tako se ni mogel naučiti Levstik pri domačih pesnikih, razen pri Prešernu, ničesar. Prebiral je pa zato tem pridnejše duševne velikane drugih narodov in pesnikoval sam. Plod tega učenja in dela so med drugimi prelepe pesmi "Tiha žalost", "Roža", "Pastir in piščalka", "Udomačitev", in pripovedna pesem "Ubežni kralj".

Te pesmi so vzbujale že tedaj splošno pozornost, zato se ne smemo čuditi, če je veljal Levstik zlasti mlajšim pesnikom kot vzor. Od njega so se učili vsi, njega so posnemali vsi, zato lahko rečemo, da je polagal Levstik temelje novejšemu slovenskemu pesništvu. To je pa tudi popolnoma umevno, saj so se odlikovale Levstikove pesmi po izredno čistem, kakor iz kamena izklesanem jeziku. Pozna se jim, da jih je pesnik skrbno predelaval in pilil, njegove pesmi niso izmišljene ali pa ponarejene, niso prazne besede, ampak jasni izraz moške pesnikove duše in prozorna slika mehkega, čutečega pesnikovega srca. V nje je zlival svoja najnežnejša čustva, v njih je jokal in se veselil, zato pa tudi sežejo njegove pesmi res do srca.

Še večje važnosti nego pesmi, so Levstikovi jezikoslovni in pripovedni spisi, ki so bili plod njegovega bivanja v Retjah in pri grofu Pacetu. To so: "Napake slovenskega pisanja", priobčene l. 1857–1858. v "Novicah"; "Potovanje iz Litije do Čateža" in pa "Martin Krpan", ki sta izšla l. 1858. v "Slovenskem Glasniku", katerega je urejeval in izdajal požrtvovalni rodoljub Anton Janežič v Celovcu.

S temi tremi spisi je položil Levstik temelj vsej naši pripovedni književnosti in pokazal s tem slovenskim pisateljem za desetletja pot, po kateri naj hodijo.

V "Napakah" je z mnogoštevilnimi zgledi pretresal slabo slovenščino, v kateri so pisali tedanji naši pisatelji. Grajal je velike napake, ki so jih zagreševali v temeljnih jezikoslovnih pojmih. Naročal jim je zlasti sledeče: "Slovenec naj slovenski piše, kakor se prav govori in varuje naj se tujčevanja, kolikor more. Od nekdanjega jezika so nam ostale same razvaline. Ali dasiravno je slovenski govor tako zakopan, vendar naj vsak pisač brez potrebe ne kuje besed; ampak rajši naj posluša, kako si pomaga kmet, ker se še zdaj naučimo iz njegovih ust toliko, kolikor iz našega najboljšega pisanja. Zatorej bi morali naši pisatelji vedno in povsod na uho vleči prosto, nepopačeno besedo, ako nočejo zaiti s pravega pota. Med vsemi drugimi narečji pa morajo Slovencu biti prosti Srbi zgled in vodilo, ker so mu ostali najbližji." Tako je pošiljal Levstik slovenske pisatelje učit se jezika tja, kjer "iz vrelcev pravih je izviral", to je k preprostemu ljudstvu.

V "Potovanju" je v lahki pripovedni obliki obdelal vso pičlo dotedanjo slovensko pripovedno književnost in obrazložil vzroke, zakaj se slovenska povest ne more razviti. Trdi, da bi se dalo napisati tudi obilo slovenskih povesti, obenem pa kaže slovenskim pisateljem tudi snov, iz katere naj bi zajemali, ter način, po katerem naj bi pisali.

Taka Levstikova graja in to njegovo pisanje pa takratnim slovenskim prvakom ni moglo biti posebno povolji in nakopalo mu je precej hudih nasprotnikov. Ko so izšle njegove "Napake", je dejal dr. Bleiweis, urednik "Novic", Levstiku: "naj sede in lepo delo za ljudstvo izda", mesto da graja vse vprek. Temu vabilu se je Levstik tudi takoj odzval in še isto leto je izšel njegov znameniti "Martin Krpan", ki velja še dandanes kot vzor pripovednega spisa. To je bila povest, ki jo je bralo staro in mlado ter jo bere rado še danes. Ta Krpan s kobilico je domač slovenski kmet; preprost, a prebrisan, da se ne da kar meni nič, tebi nič ugnati v kozji rog. Pisan je krepko in zanimivo, kakor še nobena povest dotedaj in še dolgo pozneje nobena. Nič besedičenja, samo živo dejanje. Vsaka beseda je živa in krepka, iz vsake besede se vidi, da jo je zapisal umetnik, obenem pa tudi mož, ki je prav koreninil v svojem slovenskem narodu ter ga ljubil in poznal kakor nihče. S Krpanom je Levstik pokazal našim pisateljem, kako je treba pisati zato tudi pravi Stritar: "Kar je naših boljših pisateljev, vse je šlo za njim; saj je bilo pa tudi prav."

Nauk, ki ga je dajal Levstik v teh treh spisih kot pisatelj in jezikoslovec, so poslušali vsi mlajši pisatelji. Naš najboljši pripovednik, Josip Jurčič, je pozneje sam povdarjal, da bi se nikdar ne bil lotil peresa, če bi mu ne bili prišli pred oči ti trije Levstikovi spisi. In Stritarju, ki je postavil kasneje slovensko književnost na umetniško stališče, je Levstik gladil pot s tem, da je dal našemu narodu osnovne pojme o slovstvu in jeziku. Kot učitelj mladih slovenskih pesnikov in pisateljev je bil skoro z vsemi v osebnem stiku in vsi so se v slovstvenih rečeh radi zatekali k njemu po svet. Kakor sam sebi, je bil Levstik tudi drugim strog in neizprosen sodnik. Odločno je tudi pri nasprotniku pohvalil, kar je bilo hvale vredno, a kar ni bilo dobro, je brezobzirno grajal tudi pri najboljšem prijatelju. Pomagal pa ni samo z dobrimi nasveti, marveč je znancem in prijateljem tudi pilil in predelaval njihove spise. V poznejših letih se je zaradi tega "piljenja" sam šaljivo nazival "vsega sveta pilatuž".





Levstik kot politik



Takemu razboritemu in vsestranskemu delavcu, kakršen je bil Levstik, ni bilo mogoče večno tičati v tihih in mirnih Retjah, daleč proč od živega življenja in širokega dela.

Ozreti se je moral poleg tega tudi za kosom kruha, kajti samo pisateljevanje ga ni moglo rediti. Dobrodošla mu je bila tedaj ponudba slovenskega pesnika in graščaka Miroslava Vilharja, naj pride k njemu za domačega učitelja. Tekom leta 1859. najdemo tedaj Levstika pri Vilharju v Senožečah na Notranjskem. Tamkajšnje življenje mu pa ni nič kaj ugajalo. Poučevati je moral štiri otroke, zato mu ni ostajalo prav nič časa za lastno delo, razen tega se tudi z Vilharjem nista razumela posebno dobro. Neizprosni Levstik je bil tudi nekoliko prestrog sodnik lahkoživemu graščaku in pesniku. Že spomladi l. 1861. se je tedaj poslovil pri Vilharju in odšel je v Trst, kjer so mu ponudili slovenski rodoljubi mesto tajnika pri novoustanovljeni tržaški "Čitalnici". To tajništvo naj bi bilo slovstvenemu možu le postranski posel, da bi se mogel s tem večjo vnemo posvetiti uredništvu leposlovnega lista, ki so ga nameravali izdajati tržaški Slovenci. Do izdanja tega lista pa ni prišlo, zato se odpravi Levstik že l. 1862. v Ljubljano, v središče narodnega dela, kamor je vleklo moža že od nekdaj.



Prav tedaj so namreč začeli misliti zlasti mlajši narodni voditelji na to, da ustanove v Ljubljani političen list. "Novice" so sicer prinašale razne dopise, a s politiko so se bavile le v toliko, da so prinašale najslavnejše novice. Potreba po takem listu, ki bi ljudstvo politično vzgajal in dajal navodila narodnim poslancem, je bila vedno večja, saj so bile politične razmere na Slovenskem tedaj kaj žalostne. Ko je v kranjskem deželnem zboru dr. Bleiweis predlagal, naj se poučuje vsaj v ljudski šoli mladina v razumljivem materinskem jeziku, so Nemci, ki so bili v večini, predlog odklonili. Isto se je zgodilo v občinskem svetu ljubljanskem. Par let poprej je sklical cesar državni zbor, kamor so poslali avstrijski narodi svoje poslance. A tudi tu so imeli glavno besedo Nemci in naši poslanci niso mogli doseči ničesar za slovenski narod. Vse to je bilo treba ljudstvu razložiti v političnem listu; našteti vzroke, zakaj se ni moglo ničesar doseči, in pokazati pot, po kateri bi prišel narod do svojih pravic.

Da bi tak list res kaj zalegel, je bilo treba, da ga poprimejo krepke roke. Za tak posel je bil bojeviti in nevstrašni Levstik kakor nalašč. Po svojem prihodu iz Trsta v Ljubljano se je za stvar zavzel in 2. prosinca l. 1863. je že izšla prva številka slovenskega političnega lista "Napreja". List je izhajal po dvakrat na teden, izdajal ga je Miroslav Vilhar, urejal in pisal pa skoro vsega Levstik sam. A list, ki je imel namen "potezati se za vse in vsakršne pravice slovenskega naroda" ter imeti "pazljivo oko na južne brate, s katerimi smo Slovenci v dotiki", se je zavzemal tudi za zedinjenje vseh Slovencev po Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Primorskem v eno deželo Slovenijo ter se boril za narodno enakopravnost. To ga je ubilo. Zaradi teh zahtev je bil obsojen izdajatelj Vilhar na šest tednov ječe, Levstik ji je pa komaj ušel. Zaradi teh zatiranj je moral "Naprej" še tisto leto prenehati.

Urejevanje "Napreja" je spravilo Levstika docela na politično polje. Sicer je tudi v teh časih še vedno zlagal pesmice in pisal druge slovstvene stvari, glavno njegovo delo je bilo pa vendarle v javnosti. Sodeloval je pri vseh narodnih društvih in prireditvah in se tudi drugače vneto udeleževal vsega javnega političnega življenja. Ko je prenehal izhajati "Naprej", je pridno dopisoval v druge politične liste, ki so se ustanovili tiste čase, kakor na primer v Einspielerjevega "Slovenca" in v "Slovenski Narod". Tu je grajal zlasti narodno mlačnost vplivnih mož ter popustljivost in neodločnost naših poslancev. Zahteval je od njih, da ne smejo nikdar odstopiti od poglavitne narodne zahteve, ki jim mora biti: popolna enakopravnost in zedinjenje vseh Slovencev. Levstik je bil namreč prepričan, da bi se dalo vkljub odporu Nemcev marsikaj doseči za narod, če bi naši poslanci in drugi veljavni ljudje nastopali bolj moško in odločno ter zahtevali, kar narodu gre. Spoznal je, da ne leži vsa krivda na strani naših narodnih zastopnikov, ampak tudi v naših popustljivih in neodločnih voditeljih. Ko je na primer dunajska vlada vprašala naše višje uradnike, ali naj se uvede slovenščina kot uradni jezik, so ti odgovorili, da to še ne kaže, ker slovenščina še ni dovolj izlikana. Umevno je tedaj, da ni mogel Levstik prizanašati tudi domačinom, kadar je videl, da ne ravnajo v narodovo korist. Bičal je, kakor je rekel Stritar:



"Nemškutarje in narodnjake,

če bodo delali napake,

A kar je poštenjaku sveto,

nikdar ne bodi v zobe vzeto."



Te besede so bile njegovo geslo. Kar je pa spoznal za pravo in resnično, je branil z ognjevito in brezobzirno zgovornostjo.

Ta Levstikova graja je tedanje naše veljake zadevala v živo, zato so začeli nevšečega nasprotnika vedno bolj sovražiti in na vse načine so skušali, da ga ugonobe. Dobro se mu že preje ni godilo, a odslej so gledali njegovi sovražniki, da bi mu odjedli zadnji košček kruha. Dolga doba poznejšega Levstikovega življenja je bila neprestan boj za vsakdanji grižljej in pogosto zjutraj ni vedel, kje bo obedoval opoldne in kaj zvečer večerjal. Časih je bil tako sestradan, da je bil omočen, če je izpil le merico vina, in tako so tega, v jedi in pijači zgledno zmernega moža razkričali, da rad pije. Njegovi nasprotniki, ki mu niso drugače mogli do živega, so ga preganjali osebno.





Leta bede in trpljenja



Ko je prenehal "Naprej", je bil Levstik brez pravega zaslužka in šele spomladi l. 1865. je dobil službo tajnika pri novoustanovljenem književnem društvu "Slovenski Matici". Kakor doslej, je tudi posihmal sodeloval pri vseh drugih narodnih društvih, posebno pri "Dramatičnem društvu" in pri "Sokolu". Leta 1866. je izdal nemško pisano slovensko slovnico in naslednje leto je poslovenil "Nauk o telovadbi". Dalje je hotel izdati "Bučelarstvo" po izkušnjah in besedah retijskega čebelarja Jož. Oblaka in po raznih listih je priobčeval vse polno jezikoslovnih ter slovstvenih razpravic.

A vse to plodonosno Levstikovo slovstveno delovanje ni našlo milosti pri njegovih sovražnikih, kojim na čelu je stal tedaj že ostareli dr. J. Bleiweis, ki je mislil, da mu jemlje Levstik ugled in veljavo. Rovarili so proti njemu toliko časa, da so mu odjedli že po nekaj mesecih komaj pridobljeno skorjico kruha pri "Slovenski Matici".

K sreči je dobil kmalu nato uredniško mesto slovensko-nemškega slovarja, katerega so snovali tedaj v Ljubljani in za katerega je založil potrebni denar ljubljanski knezožkof Ant. Alojzij Wolf. Ta slovar naj bi ne bil le besednjak, ki podaja za slovenske besede tujejezične izraze, marveč tudi nekako pravopisno navodilo za enotno slovensko pisanje.

Svoje misli in nazore o takem slovarju je razložil Levstik že mnogo let preje v svojih "Napakah"; ko so pa začeli resno misliti na njegovo izdajo, je pisal o njem še posebe. Med prostim ljudstvom je nabiral slovenske narodne besede in izraze, poznal je staroslovenščino in tudi druga slovanska narečja kot malokdo med Slovenci. Kdo je bil torej bolj pripraven za urednika slovensko-nemškega slovarja kot naš Levstik? Niso ga mogli prezreti in res mu poverijo posel, pri katerem je hotel biti vesten in natančen, kakor pri vsakem svojem poslu. Rekel je: „Boljše je, da knjiga pride leto ali dve pozneje na dan, samo da bode le popolna, dobra in izvrstna. Kar se v naglici zvrhova, rado slabo ostaja. Tudi je premisliti, da se tako delo ne piše le za deset let, ampak da poteko leta in leta, preden se ga zopet kdo more poprijeti."

A pri izdavanju slovarja so odločevali ljudje, ki so zahtevali, da izide hitro, bodisi dober ali slab. Levstik se o tem ni dal prepričati, prišel je z njimi, navzkriž in po treh letih in pol mu vzemo tudi ta zaslužek. Iz podstrešne sobice, kjer je pogosto lačen, a z vso vnemo delal za ta slovar, je bil vržen na cesto.

Ko so ga siloma ločili od dela, za katero je bil kakor rojen, je bilo končano njegovo pravo življenje, saj je posvetil temu poslu vse svoje moči in zbral za besednjak toliko snovi, da je dejal Stritarju, kateremu jo je pokazal: "Glej, siromak sem, nič nimam; a tega-le, kar vidiš, ne dam, če se mi pri tej priči položi 20.000 zlatov."

Ta udarec je bolel Levstika posebno še zato, ker je vedel, da je moral zapustiti delo pri slovarju v prvi vrsti zato, ker je javno grajal nevednost onih, ki so imeli pri slovarju prvo besedo. Zbral je svoje zadnje moči, zagnal se je zopet v boj in zapel:



»Maloverni vi otroci!

Kaj vas plaši težki pot?

Meč srčnosti v umni roci

ogladi cesto si povsod."



Pa tudi njegovi nasprotniki niso mirovali. Preganjali in obrekovali so ga na vse strani ter mu jemali izpred ust vsak grižljej kruha. Tedaj je zapel s krvjo in žolčem pisano pesem "Sovražnikom", kjer pravi:



„Pesà ste me imenovali,

ker biti nisem htel vaš pes;

– – – – – – – – – – –

A vendar glave ne uklanjam,

ter vam ne bodem je nikdar

in brez bojazni še oznanjam:

Ti slepec si, a ti slepar!" –



A ponosni Levstik vendarle ni mogel ostati brez vsakega zaslužka, brez strehe in brez kruha. V tej največji bedi, revščini in zapuščenosti mu pa priskoči na pomoč njegov resnični in verni prijatelj Stritar. Izvedel je za žalostni Levstikov položaj ter ga poklical k sebi na Dunaj, kjer je živel tedaj kot domači učitelj.





Levstik na Dunaju



Josip Stritar je začel prav tista leta na Dunaju s širokopoteznim slovstvenim delovanjem. Ustanovil je l. 1870. tudi leposlovni list "Zvon", ki ga je sam izdajal in urejeval. Ko je izvedel za obupne razmere, v katerih je živel tedaj ubogi Levstik v Ljubljani, ga je takoj pozval, naj pride k njemu in naj mu pomaga pri urejevanju "Zvona". Levstik se je temu vabilu rad odzval in odšel je na Dunaj še meseca februarja 1870. leta, kjer mu je preskrbel Stritar kmalu tudi začasni zaslužek v ministrstvu. Tu se je Levstik s svojo pridnostjo, svojim bogatim znanjem in moškim vedenjem takoj izredno prikupil vsem predstojnikom. Ko je uradnik, ki ga je Levstik tu nadomestoval, pozneje zopet nastopil svojo službo, pošlje predstojnik Levstiku pohvalno pismo s primerno denarno nagrado, ki jo je bil Levstik izredno vesel. Njegov prijatelj Fr. Levec pripoveduje o tem dogodku tako-le: „Še nikdar nisem videl Levstika tako veselega, kakor tisti dan, ko nam je s solznimi očmi kazal to priznalno pismo, rekoč: "Vidite, to je prvo priznanje mojega delovanja! Kaj takega doslej še nisem učakal."

A tudi v daljnem dunajskem mestu ni pozabil Levstik na svojo slovensko domovino. S pazljivim očesom je motril in zasledoval vse, kar se je godilo v Sloveniji in čutil se je dolžnega, da vpliva tudi iz tujine na razvoj dogodkov v domovini. V to svrho je ustanovil že takoj prvo leto na Dunaju "Pavliho", zabavljivo-šaljiv list s podobami, v katerem je ostro in po zasluženju prijemal ljubljanske veljake brez ozira na desno in levo.



„Kdor je Pavliho si naročil,

naj se zato ne veseli,

da njega, kadar kaj greši,

Pavliha bi od drugih ločil."



je odkrito povedal v svojem listu.

Ko njegovi nasprotniki vidijo, da se Levstika in njegove stroge, a pravične graje ne iznebe izlepa, so ga hoteli uničiti izgrda. Sklenili so, da mu vzamejo ves ugled. V ta namen so po novinah razstrosili grdo laž, da je pošteni Levstik podkupljen od dunajske vlade in da mu ta vzdržuje "Pavliho" le zato, da napada v njem voditelje slovenskega naroda.

To grdo obrekovanje je Levstika zadelo v srce; saj se ta pošteni, odkriti mož ni dal podkupiti niti v dnevih svoje najhujše revščine in stradanja, ko mu je vlada za dobro plačo ponudila uredništvo uradnega lista.

Naročniki "Pavlihe" so pa le verjeli grdemu obrekovanju ter so odpadali drug za drugim, dokler ni Levstik zaradi pomanjkanja naročnikov ustavil lista. Svojim naročnikom je odkrito in jasno povedal, da je "Pavliha" umolknil, "ker lagati noče, a resnice govoriti ne sme". Levstika samega je to nepošteno očitanje tako potrlo, da je opustil odslej vsak boj; kajti "z nepoštenimi sredstvi" se ni maral boriti.

Po vseh teh novih udarcih in razočaranjih se ni čutil več zadovoljnega na Dunaju. Želel se je umakniti iz vsega javnega življenja in tiho preživeti v domovini svoja zadnja leta. V pesmi "Kedaj?" vprašuje:



"Kedaj te videl bodem spet, Ljubljana,

izvoljena slovenska ti nevesta?

Kedaj pod Grad me tvoj železna cesta

popelje, v jug od severa pognana?"



Nekateri ugledni rojaki na Dunaju so poznali to njegovo srčno željo, in ko se je ravno tedaj izpraznilo mesto knjižničarja na ljubljanski licejski knjižnici, so delali na to, da je vlada, ki je spoznala pri delu v ministrstvu njegovo obsežno znanje in vztrajnost, imenovala na to mesto Levstika.





Zadnja leta v domovini



Jeseni l. 1872. se je Levstik za stalno preselil v Ljubljano, kjer je prevzel na licejski knjižnici mesto knjižničarja. Po sedemnajstih letih, odkar je zapustil Olomuc, je našel tu prvič zopet miren kot, da mu se ni bilo treba boriti za vsak grižljaj vsakdanjega kruha.

A sedaj ni bil to več oni navdušeni, nevstrašeni, delavni in bojeviti Levstik kot nekdaj. Prestana revščina in preganjanje sta zlomila v njem nekdanjo mladostno silo. Zlasti politika, ki ga je popreje tako razburjala, mu je bila poslej deveta briga. Prve čase v Ljubljani je še hodil zajtrkovat v kavarno, kjer je prebiral dnevne novine; pozneje je opustil celo to.

Knjižnica je bila odslej njegova poglavitna skrb. Vesten, kakor je bil vedno, je prebral najpreje sam vse knjige, ki jih je izposojal dijakom. Vsaka stvarca, tudi najbolj otroško pisana knjiga ga je zanimala. Pri tem je pa tudi spoznal, kako malo imamo še knjig in kako slabe so še te, ki jih je dobivala v roke slovenska mladina. Zasmilila se mu je in kmalu po svojem prihodu v Ljubljano je stopil v zvezo z Ivanom Tomšičem, ki je začel l. 1870. izdajati mladinski list "Vrtec". Z vso ljubeznijo se je poprijel Levstik sodelovanja pri tem listu ter napisal zanj svoje krasne otroške pesmi in celo vrsto povestic. V to delo se je poglobil tako, da je pisal nekaj časa skoro ves list sam, a zvest sotrudnik mu je ostal do zadnjega. Še celo njegova zadnja pesmica "Kako je v Korotanu" je bila posvečena mladini; kakor je veljalo mladini vse pesnikovo delo zadnjih let.

Poleg mladinskega slovstva je gojil na stara leta vneto tudi še svoj najljubši predmet, to je jezikoslovje. Preučeval je staroslovenščino in druge slovanske jezike ter se zanimal zlasti za zgodovinske stvari. Zaradi tega obširnega in globokega znanja so ga obče spoštovali, njegova stvarna beseda je bila povsod merodajna. Njegovega sveta in njegove sodbe so še vedno iskali mlajši pesniki in pisatelji, katerim je bil vedno očetovski vodnik in moder, svetovalec. V javnosti se je sam le redko kedaj še oglasil s kakim jezikoslovnim ali slovstvenim spisom, tem bolj pa je zalegla njegova sodba in njegova beseda, izgovorjena v zasebni družbi najožjih prijateljev.

Tako so bridko preizkušenemu možu potekala vsaj zadnja leta še dokaj mirno in srečno, dokler ga ni napadla l. 1885. huda bolezen. Videl je, da mu ni več rešitve, zato se je obrnil po pomoč do križanega Izveličarja. Po cele noči je premolil, hodil vsak dan k službi božji ter prejemal sv. zakramente. Poslovil se je od prijateljev in sovražnikov ter tako, spravljen z Bogom in z ljudmi, v velikem trpljenju izdihnil svojo blago dušo dopoldne dne 16. listopada 1887. leta. Pokopali so ga v grobnico "Pisateljskega društva" pri sv. Krištofu v Ljubljani, na njegovem grobu pa so mu napravili sledeči napis:





FRAN LEVSTIK



c. kr. skriptor v licejski knjižnici, pesnik, kritik in jezikoslovec slovenski. Rojen dne 28. septembra 1831. v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah.

Umrl v Ljubljani dne 16. novembra 1887.



Ljubezen tvojo vso – prepolno mero –

Življenja sad dobil je v dar tvoj rod;

Ljubezen njemu hranil si in vero,

Ko si potil krvav pod križem pot;

Učitelj svojemu narodu, peti

In govoriti si nas ti učil;

Kako se služi domovini sveti,

Sijajen zgled si ti Slovencem bil!

Kaj bil si, zlata duša, bratje tvoji

Zdaj znajo, ko v preranem spiš pokoji.

(Stritar.)



Tako počiva v tem grobu mož, ki je bil eden največjih slovenskega naroda. Levstik je bil mejnik v zgodovini našega naroda, mož, ki je polagal temelje našemu pesništvu, pisateljevanju, knjižnemu jeziku, narodni politiki in mladinskemu slovstvu. Na teh, po Levstiku ustvarjenih temeljih se je razvijalo dalje do današnje višine. Tega so se dobro zavedali tudi njegovi ožji rojaki, zato so mu kmalu po smrti postavili v Velikih Laščah lep spomenik, kot skronem znak hvaležnosti velikemu možu, ki je žrtvoval vse svoje življenje samo svojemu slovenskemu narodu.





Levstik kot človek



Vse Levstikovo življenje je trd in težak boj; na eni strani boj za lastni obstanek, na drugi strani boj za napredek in razvoj ljubljenega naroda, kateremu je posvetil vse svoje moči. A tudi sredi najljutejših bojev si je ohranil mehko in blago srce. Ta mehkost se je družila pri njem z neomajnim ponosom, o katerem nam dobro pripoveduje naslednja njegova zgodba s prijateljem Stritarjem, o kateri nam pripoveduje Stritar sam takole:

Ko se je Levstik odpravljal z Dunaja v Ljubljano, spremil sem ga do Badna. Treba se je bilo posloviti, ločiti. Levstiku se je milo storilo. Objame me solzan. V živem spominu so mi še besede, ki sva jih govorila ob slovesu – bile so zadnje!

"Veš prijatelj, toliko si storil zame – nikoli pozabil – vse povrnil!"

"Levstik, ali si ti prijatelj moj, ali nisi?"

"Kako moreš tako govoriti!"

"Prijatelj ne posoja prijatelju, ti mi nisi nič dolžan, Bog ne daj!"

"Z Bogom!"

"Z Bogom!" –

Več let ni dal glasu od sebe. Pisal sem mu večkrat, prijazno, naj se me vendar časih malo spomni. Nič odgovora! Ko sem se najmanj nadejal, pride mi pa od njega pismo in z njim tristo goldinarjev.

Sedaj mi je bilo vse jasno. Boga hvali s konca, da mu je Bog dal doživeti to trenotje. Zdaj more zopet govoriti z menoj. Črez leto dni mi je prišlo drugo pismo, zdaj mu je bilo priloženih dvesto goldinarjev. –

Za čisti Levstikov značaj in za njegovo poštenje pač ne more jasneje govoriti nobena beseda! –

Ko je prišel Levstik sam do kruha, se ni skopo zapiral z njim v svoj dom, marveč ga je delil z vsakim, o katerem je vedel, da je potreben. Zlasti pisatelji in pesniki slovenski so mu bili pri srcu. Dajal jim je dobre nasvete pri njihovem pisateljskem delu, razentega pa jih je, če so bili v sili, podpiral tudi drugače. Za njegovih dni je živel v Ljubljani tudi slovenski pesnik Jos. Cimperman. Siromak je bil hrom in je preživel največji del svojega življenja na stolu, na katerem so ga vozili okrog. Dokler je lahko delal, se je še za silo preril, ali huda mu je predla, kadar se ga je lotila bolezen in ni bilo nikakega zaslužka. V takih časih je bil docela navezan na blago srce svojih dobrotnikov. Med te je štel Cimperman v polni meri tudi Levstika.

V zimi l. 1882. Cimperman zopet hudo zboli. Navadno je tedaj skrbela zanj gdč. Jelovškova, hči pesnika Prešerna. A takrat je morala sama z doma in naprosila je Levstika, naj zdajpazdaj pogleda k Cimpermanu.

Jelovškova pripoveduje ta dogodek tako-le:

– Slučajno izvem o Cimpermanovi bolezni in se vrnem v Ljubljano. Stopim tudi k Levstiku. Opravičuje se mi, da mi ni poročal ničesar, češ, zadrževala ga je sama prepoved Cimpermanova. Nato me vpraša, ali je bolniku dovolj strežbe in pomočkov? Odgovorim mu, da ne, nego da ima edino to, kar mu je že dal on sam.

Levstik stopa nekaj časa po sobi, naposled obstoji pred menoj in izpregovori:

"Nekaj vam moram povedati."

"Kaj takega, gospod Levstik?" vprašam in ga gledam pričakujé.

Dolgo me bistro gleda tudi on, končno deje: "No, nič posebnega. Veste, nekomu sem dolžan 40 goldinarjev, ali oni človek je že umrl. Kaj pravite, ali naj jih dam Cimpermanu?"

Odgovorim mu: "Gospod Levstik, ako vedo mrtveci kaj o tem, kar se godi tukaj, gotovo bode mož, komur ste bili dolžni, zadovoljen, če daste denar Cimpermanu, saj če ga je kdo potreben, potreben ga je on!"

Zdajci vidim, kako se Levstiku porosé oči.

"Torej naj mu dam denar? Toda vi ga morate nesti in ne smete povedati, odkod je! Recite, prijatelji so mu ga nabrali."

Potem zavije bankovce v papir in mi jih izroči, rekoč: "Prav vesel sem, da sem se iznebil tega dolga, ki me je že dolgo težil." –

Pisatelj Funtek, ki je priobčil to sporočilo, upravičeno pristavlja:

– Kaj nam preostaja še reči ? To dejanje govori dovolj glasno samo; zdi se nam, da nam rahlo ali živo zvene na uho Levstikove znane besede:



„Skrbi zase, ljubi brata,

dvigni ga, odpri mu vrata

in sodnik naj bo srce!" –



Táko je bilo srce onega Levstika, ki je bil v bojih za pravico in resnico tako strog, rezek in neizprosen.





OTROŠKE PESMI





RIMSKA CESTA



O postelje se detek smeje,

luno gleda, zvezde šteje.

Lepo zvezdo rad bi tipal

v krepko lice luno ščipal.

Skriva luna tolsto lice,

bega zvezda za meglice.

Sen otroku da peruti,

dvignjen se pod nébo čuti.

Tam za zvezdo preletava,

zvezda krene strmoglava,

koder ide rimska cesta,

zlata kóla, zlata pesta,

konji sivi,

ognjegrivi,

goni sveti jih Ilija,

a na vozu je Marija,

sveti Peter, sveta Ana,

stari Josip do Ivana,

do Ivana Krstiboga,

ž njim ovčica nedoróga,

sviloruno jagnje belo,

ki v naróčaj mu je selo.

Zdaj Ilija z bičem trešči,

da po zemlji se zablešči!

Kola gromna ropotajo,

konji plamen rezgetajo.

Zazibljo se vsa nebesa,

črna zemlja se potresa,

a podobo lune polne

gosta megla v sé pogolne;

piš vihari,

dež udari,

v hrib, dolino s curkom lije

in debela toča bije.

Dete, bledo kakor zid,

nima iti kam vedrit.

Pride angel od Bogá,

perotnici dve ima.

Kadar v novo se zablisne,

plaho dete k sebi stisne,

perotnico nanj razpne,

govoriti mu začne:

"Stopi k meni, sinek moj,

ropotanja se ne boj!" –

Zdajci luna, zopet sine,

božji angel v raj izgine!



Otročiček se zbudi,

kjer odet na gorkem spi.





OTROK SEDI OČETU NA KOLENU



"Oček, dajte meni konček!"

– Kaj bi hotel končku ? –

"Vrečico bi šival."

– Kaj bi hotel vrečici?" –

"Jabolčka bi bral."

– Kaj bi hotel jabolčkom? –

"Kukcu bi jih dal."

– Kaj bi hotel kukcu? –

"Salce bi mu vzel."

– Kaj bi hotel salcu? –

"Vozek bi namazal."

– Kaj bi hotel vozku? –

"Kamence bi vozil."

– Kaj bi hotel kamencu? –

"Cerkvico bi zidal."

– Kaj bi hotel cerkvici? –

"V cerkvico bi hodil,

v cerkvici bi molil."





KADAR SE OTROK UČI DRŽATI ŽLICO



Dete moje, primi žlico

z desno roko, ne z levico!

Desna roka – prava,

leva – potoglava;

desna roka – vgódna,

leva je nerodna:

ali kdor oberoč dela,

dosti ima pila, jela,

zlate kaše, kruha, vina,

on in njega vsa družina





NAJDIHOJCA, PALČEK NAŠ



Najdihojca, palček naš,

ne razgrajaj samopaš!

Vedno te je vrisk in smeh,

zdaj po odrih, zdaj pri tleh;

kjer te nikdar treba ni,

tjakaj prideš prvi ti;

mečeš bratca in sestríco

s kamenom in s krpezíco;

blato gaziš, kakor rak,

kadar leze osmokrak,

nese lačen v žabji grad

spredaj klešče, zadaj vrat.

Najdihojca, palček moj!

Tiho sedi, mirno stoj!

Da ne pride pote rak,

v dolgih brkah, osmokrak,

ne prinese krpezice,

da nabrišem ti samice.



BOŽIČ ODPISUJE NAJDIHOJCI



Najdihojca, listek tvoj

sam priletel v dvor je moj!

Črke niso prelepé,

krivousto se držé;

stežka sem iz njih razbral,

kakšen dar bi tebi dal.

V roki imam zdaj pero,

odgovarjam z njim tako:

Kaj se nisi bolj učil?

Vsega z vrhom bi dobil:

konja z meda, nožek zlat,

krivo sabljo, pečen grad.

Ker premalo si mi znal,

zatoréj sem ti poslal

pisan ništrc, ki je tak,

da ga nima zlepa vsak:

v sredi votel se mi zdi

in ob kraju ga nič ni.

Bodi priden, uči se,

po pečeh ne smuči se,

da ti kaj za pirhe dam,

ki jih dvesto voz imam,

dvesto voz in petdeset,

kadar vuzem pride spet,

svetli vuzem, velik dan,

ki praznuješ ga, kristjan.





CVILIMOŽ



Cvilimožek,

debel možek,

ima hlače dopetače,

a trebušček ves napet,

da ne more z njim na led.

Če za trebuh kdo ga stiska,

glasno cvili, tenko piska

skozi usta, skozi nos,

zgoraj v suknji, zdolaj bos.

Še bi škornje rad imel,

da na nóge bi jih del,

ako bi mu trebuh dal

pripogniti se do tal.





NARODNA UGANKA



Oj šilo bodilo

po svetu hodilo;

ni pilo ni jelo,

a vendar živelo,

prelépo nam pelo.

(Gosli.)





VRANA POJE: KORENJAK!



Vrana poje: korenjak!

Med pšenico je oslák.

Vdeb se glási: up, up, up!

Žito bode dober kup.

Žolna kliče: piv, piv, piv!

Naša dekla gre v pustiv.

Kukavica: ku, ku, ku!

Cesar gleda iz gradu,

svetli cesar, cesarica,

kralj zamorski in kraljica;

tenki mladi gospodiči,

cesariči in kraljiči;

lepe mlade gospodične,

cesarične in kraljične.

Jaz med njimi rad bi bil,

tamkaj skakal, jel in pil.

(Jaz bi z njimi rada bila,

tam plesala, jela, pila).





DETE JEZDI NA KOLENU



Skoka, skoka konjič

na polencu,

na kolencu

dete naše daleč jezdi,

pod nebesa k svetli zvezdi.

Zvezde božje se igrajo

in igraje lesketajo;

a pred njimi je danica,

kolovodna predhodnica;

druge naglo vse za njo

sukajo se in teko.

Mesec kislo se drži

ter zabuhel govori:

Bolno glavo ímam,

ves obvezan kimam;

kdo po nebu ropota,

da zaspati mi ne da?





KADAR OTROK LOVI LUNO IN ZVEZDE



Moj glaváček,

kopitlaček

gleda v nébo, dlan izteza,

pod oblake s prstom seza,

s prstom seza in se smeje,

luno vidi, zvezde šteje.

Lepo zvezdo rad potipal,

v lice rad bi luno ščipal.

Skrije luna tolsto lice,

tolsto lice za meglice;

skoči zvezda na nogé,

a po nogah na stezé!

Brca dete se za njo,

roko nese pred sebó:

teče zvezda in beži,

teče dete in lovi.

Tam je bela rimska cesta,

zlata kóla, zlata pesta,

a konjiči

srebrniči,

in vozniki

medeníki –

Zvezda se je utrnila,

pot k zemljici obrnila;

kadar je na zemljo pala,

po stezici koracala,

dete naglo je pred njo,

da nastavi ji nogo.

Zvezda bela se spotakne,

dete naglo dlan primakne,

zgrabi, prime jo za láse

in potegne zvezdo náse.

Dete nima še žepóv,

nese v košu jo domov,

dene v hiši na polico,

na polico, na deščico,

da k večerji zvezda sveti

sredi zime in poleti.



PEDENJČLOVEK IN LAKETBRADA,

KAKO STA SE METALA



Pedenjčlovek, laketbrada

izkusila bi se rada,

kdo močnejši je v rokah,

kdo trdnejši je v nogah.

Sprimeta se pretesno,

gledata se pregrdo.

Človek brado skube, vije,

razkodrana milo vpije,

cvili, joka, malo živa,

v kot pobegne in počiva.

Kadar tamkaj se oddahne,

na človeka zopet mahne

in pred njim se razkorači,

v usta njemu sebe tlači,

v oči zbada prekošata,

v nos ga drega vsa kosmata:

zamaši mu hrkalo,

oslepi mu zrkalo;

izpodnese mu nožico,

položi ga na zemljico,

potlej skoči, smuk, na peč,

kamor hodi mačka leč;

gospodarja se boji,

ki za mizo trdno spi.





KAKO JE V KOROTANU



Kadar jelša dozori,

nese gožo in cepi

slokobedri moj župan

česen mlatit v Korotan.

Korotan je čuden svet:

smreka ima lipov cvet;

raste v loži bukov grozd,

smokve daje brezov gozd;

grah je v klasju, bob v lateh;

riba drsa na smučeh;

kaže vidra sedem nog;

maček nosi kozji rog;

žolna laja v žitni slami,

kavka pere sode v hrami;

kura bobna, vrana gode,

rak muhótež vozi hlode;

z repkom zajčjim je oslič;

jelen žvižga kakor ptič;

krava rahta, gos mekeče;

medved ruče, volk rezgeče;

v ognju zebe, da je led;

dan imajo v meh ujet,

da temo bi ž njim podili,

ker možje so pozabili,

če kedaj so res umeli,

kam bi okna v hišo deli.





KADAR PRIDEJO VOJAKI



Boben bobna: bam, brbam!

Zdaj vojaki gremo k vam!

Konj po cesti peketá,

voz ropoče in drdra.

Tromba poje: trarara!

"Mesto vaše smo izbrali,

da bi tukaj nočevali:

mi pešaki

s telečaki;

konjeniki

in topniki;

vozataji

in stražaji;

zemljerovi,

konjekovi;

strelci mladi

golobradi

ropotači

in piskači!" –



Spredaj silni častniki,

vojevode, vlastniki

konje gladke jahajo,

z golo sabljo mahajo.

Sablja v solncu se leskeče,

konjič prha in rezgeče.



Boben bobna: bam, brbam!

Dobrih postelj dajte nam!

Tromba poje: trarara!

Vina, kruha in mesa,

sena, slame in zobi

treba nam se tudi zdi!

Boben bobna: bam brbam!

Jutri pojdemo drugam!

Cesar plača tu in tam!





MALO TAKIH MOŽ



Kakor imam jaz moža,

hvala Bôgu vekoma!

Premeten je, bistroglav,

vsaka stvar mu hodi prav:

ptiče strelja z motovilom,

njivo orje z dolgim šilom,

travo grabi z votlim vedrom,

ovco dere s péstnim svedrom,

meh oprti, nese v mlin

med pezdirjem strugotin;

a privleče nam domov

bele moke pet mehov.

Jaz po zglavnik zdajci tečem,

peč ukurim, cvrem in pečem,

da se blaga nablažimo

in sosede pogostimo.

Kadar snémo iz posode

pes zagode, mačka gode:

mi okroglo zaigramo,

od veselja tla teptamo.





LEŽAJ, NINAJ, TUT UJNAČ!



Ležaj, ninaj, tut ujnač!

Naše dete nima hlač.

Ene ima, pa jelove –

tudi te niso njegove:

včeraj jih je sraka dala,

danes jih je vrana ukrala.

Tut ujnač!





VOLE ŽENEM VITOROGE



Vole ženem vitoroge,

vsak po štiri ima noge.

V gobov jarem jih vklenimo

in brez gože naprezímo

v stara kola križeváta,

razsušena, trdovrata.

Vpregli vole smo uže,

da v gozdèk po drv se gre.

Volek vleče v góro,

polza drgne soro,

prednja préma, zadnja prema

cvili, vpije, sala nema;

potoglava so kolesa;

pregelj sili iz ojesa!

Res gosposka, dobra kola,

Bog pomozi nam iz dola!

Hej, rusin, od sebe, bov!

Daleč nam je še domov!





PREPROSTEGA OTROKA MOLITEV



Jezusček, tam gori

v svojem zlatem dvori

sveti križ držiš,

z angelci sediš.

Prve hlače nosim

in kleče te prosim

zdravja svoji mami,

ki me zjutraj drami,

češe in umiva,

meni srajčko šiva,

sladkih jabolk reže,

rada s kruhom streže,

mleka piti daje,

da ga še ostaje.



Spremljaj še in vodi,

koder koli hodi,

tudi mi očeta,

ki je gnal teleta

past na telčo stajo,

v travnik za ograjo.

Črevlje mi kupuje,

šibo urezuje;

piščal mi obeta;

bič konopen spleta:

potlej moja roka

sredi tnala poka;

malinček mi stavi

v curku na Močavi;

gobo nosi z breze;

ptičke mi zaleze:

grahaste, rumene,

pisane, zelene,

čmrlje mi pokaže,

a nikdar ne laže. –

On s seboj me vzame,

kjer so v gozdu jame,

zajci in lisice,

kosi, jerebice,

volki in medvedje,

črednikom sosedje.

Kadar medved Jaka

kósmat prikoraka,

oče ga namaha,

da zbeži od straha.

Če se volk prikaže,

s kolom ga namaže,

da nabit zadosti,

spet izgine v hosti.



Stori mi še to,

hrani prelepo

bratce in sestrice,

tete mi in strice!

A najprvo meni

v žgance žmitkov deni!





PESMI O ŽIVALIH





MAČKA, MIŠ IN MIŠKA



Mačka:

Miška moja, pojdi sem,

s tabo se igrati čem!

Rada bi te gládila,

plesati navadila.



Miš:

Dete ljubo, pazi mi,

k mački tja ne lazi mi!



Mačka:

Kup orehov jaz imam;

pridi k meni, vse ti dam.



Miška:

Poslušajte, mati vi,

kaj mi teta govori.

Naj no smuknem tja lepó

jedrce je le sladkó.



Miš:

Dete, mólči, umikaj se,

mački ne dobrikaj se!



Mačka:

Vidiš, debeličica,

tukaj je potičica,

polna masla in medu,

grozdnih zrnec in sladu.



Miška:

Mati, mati, naj no grem;

teta dobra je ljudem!



Miš:

Oj, ne hodi ji k nogam!

Teta misli tebe ham.



Miška:

Mati, gleda prelepo

izpod čela nje oko!



Mačka:

Nič se mene ti ne boj,

teci semkaj, tam ne stoj!

(Miška smukne k mački.)



Miška:

Mati, mati, oj gorje!

Med zobmi drži me že.



Miš:

Kadar ubit že lonec je,

potlej kuhe konec je;

k mački gluha tekla si,

gobček si opekla si.



Miška:

Mati, grozno me boli,

strla mi je vse kosti!



Sreče svoje poderúh,

kdor je modrim naukom gluh!





PSIČEK LAJA: HOV, HOV, HOV!



Psiček laja: hov, hov, hov!

Jutri pojdem spet na lov,

na gorice po srníce

in po zajce, po lisice,

po volkove in volčiče,

po medvede, medvedíče,

puške bodo pokale,

zveri v gozdu stokale.

Psiček laja: hov, hov, hov!

Jutri pojdem spet na lov.



Mačka mjavka: mrmrmjáv!

Miška vredna sedem krav!

Miška teče: tek, tek, tek!

Jaz jo gonim: pek, pek, pek!

Miška zlomi si nogó,

jaz jo primem – v usta ž njo!

Dve za zajtrk, dve v kosilo,

trí k večerji, – ni obilo.

Mačka mjavka: mrmrmjav!

Miška vredna sedem krav!



Koza vpije: mekeke!

Vse gorice zelené.

Kje sta kozel in kozíca,

da ne pride volk, volčíca,

volk, volčica "dudeldu",

ki živita brez domú!

Volk za grmom, sivi tat,

plane kozi, skok! za vrat.

Koza vpije: mekeke!

Volk me stisnil je v zobé.



Krava v senci ruče: mov!

Jaz bi rada šla domov.

Čaka mene tele v hlevi,

a predolgo je do drevi.

Volek modro govori:

Telek naj še potrpi,

da pastirček "ruriró"

v rog zatrobi nam glasnó.

Krava v senci ruče: mov!

Jaz bi rada šla domov.



Konjič vriska: ihaha!

Dobro biti je doma:

sena dosti, ovsa dosti,

nič ne vemo, kdo se posti;

ali kadar popotujem,

popotujem in cestujem,

kola vozim, sedlo nosim,

lačen hodim, slame prosim.

Konjič vriska: ihaha!

Dobro biti je doma.





KOLINA



Mi smo davi muho klali

in koline vam poslali,

z mesom tudi klobasíc:

nekaj lepih krvavíc,

tri meséne,

tri prténe.

Vina v reki si kupíte,

z njim kolino poplakníte!





ČRNO KRAVO, MÓLZO NAŠO



Črno kravo, molzo našo,

Gregor žene v log na pašo,

star pastir in pogonjič,

ne boji se volka nič;

leskováčo je prijel,

čadi zvonec sam pripel.

Zvonec poje prelepó,

Gregor gluh je na uho,

Gregor gluh je na obe,

kar najbolje sam on ve:

kravico za rep drži,

da je kam ne izgubi.

Pride krava do brvíce,

do brvíce, do vodice,

napoji se ter napase,

tamkaj mlada trava rase.

Pasi, pasi, kravica,

kjer je mehka travica!

Mleka dosti nam podéli:

dve čebrici,

dve keblici,

drobno kašo ž njim zabéli!

Mlečna kaša, mati naša

in otroška sladka paša!





PES IN MAČKA



Močnik mački sta lizali

iz črepinje pred vežó,

nista se nikogar bali

ne za rep, ne za glavó.



Njima za neboditreba

od plotu sovražen ves

k skledi pride ter zasreba

Dárovčev požrešni pes.



Plaha mačica mladica

mjavkne, pod deské zbeži;

zakrivi hrbet staríca,

puhne v psa in zakriči:



"Vzdigni se mi na podplate,

pasji lačni pritepuh!

Ali planem s parklji náte,

ako mi ostaneš gluh."



Dim so cucku te besede,

zavrči in zamrmra:

"Ne umaknem se od sklede,

dokler imam kaj zobá!"



Mačka ljuta se razširi,

prašči mu takoj za vrat,

lape vzdigne vse četiri,

kožuh šiva spred in zad.



Psa boli, da v kot zacvili,

ves krvav in razkodrán,

vzdiha, sebi sam se smili,

tépen, od jedi odgnan.



Vidiš, vsako húdo delo

kes, pokoro in bridkóst

bode ino je imelo –

to ti bodi v uk, mladost!





VRABEC IN KONJ



Vrabec:

„Konjiček, v jaslih zob imaš

in zlahka tudi meni daš.



Trepečem v slami od zimé,

držim se lačen v tri gubé!"



Konj:

„Zobí je tukaj dosti res;

ne boj se ti, le kljuni vmes!"



Zobála sta lepó ta dva,

nasitila se vkup oba.



Rodi se leto pregorkó,

mušic in muh je vse živó.



Zdaj vrabec hitro jih lovi,

da konj ubádov ne trpi.





UJETI VRABEC

(Po Burgerju)



Ho, ho! Nu, vrabec, dober dan!

Kosmata kapa, zdaj si vgnan!

Ne vidiš? V izbo si zaprt!

Le sili venkaj v senčni vrt!

Iz kota letaj naglo v kot,

po oknih tolci tam in tod!

Če kljun razbiješ in glavo,

prišel si vendar mi v roko!

Poslušaj me, predrzni ptič!

Gospod sem jaz, ti nisi nič,

pa ako vrabcem slavno znán

ključar si bil in sam župan!

Z udarcem prvim te zdrobim!

Koga zato se kaj bojim?

Oskubem te, zavijem vrat,

ker ti si stare mere tat!

Ne veš, kako si črešnje kral,

po zrelem prosu ščebetal?

In če pokličem: "Kužek, na!"

Željan je tvojega mesa.

A če usmiljen biti čem

nožice primem in odprem

ter z njimi – nič ne bodi hud! –

odstrižem repek in perut!

Aha, za stari potlej greh

skakucaj le prašán po tleh:

pod mizo pojdeš in pod klop,

dokler ne sne te mačji zob. –

Kako ta stvar se tebi zdi?

A človek sem, ne boj se ti!

Zatorej svobôdo ti dam,

da bodeš vedno pomnil sam

in vrabcem vsem oznanjal rad,

da svôboda je zlat zaklad.

Dovolj po sobi sem lovil,

dovolj te plášil in podil;

spet okno ti odpiram zdaj,

le smukni hitro v zelen gaj!





SINIČJA TOŽBA



Stoji učilna zidana,

pred njo je stara jablana.



Ta jablana je votel panj,

sinica znosi gnezdo vanj.



Sinica zjutraj prileti,

na šolskem oknu obsedi.



Na oknu kljunček svoj odpre,

tako prepevati začne:



"Poslušaj me, učitelj ti!

Kakó se pod teboj godi."



"Vsi dečki tvoji me črté,

povsod love, povsod podé."



"Zalezli moj so ptičji rod,

iz gnezda vrgli ga za plot."



"Mladički tam pomrli so,

oči svetlé zaprli so."



"Grdobe grde, páglave!

Masti ste vredni leskove."



"Kdor v gnezdu ptičice lovi,

ta v srcu svojem priden ni!"





JEŽ IN LISICA



Z belim snegom vse je krito,

kamor segajo oči;

vije burja silovito,

a lisica v jazbi spi.



Jež do jazbe pritrepeče,

v mrzlo trnije zavit;

ves tenak z zobmi klepeče:

rad bi zlezel se toplit.



In lisico prosi milo,

da odpre mu svoj brlog;

a ker ni je k vratom bilo,

joče kakor mlad otrok.



"Nikdar bi ne bil na poti,

ves pohleven rad sedèl

pod klopjo v najzadnjem koti,

v slast bi same ščurke jel."



"Bodi ti!" lisica reče,

"a miroven bodi, veš!"

Prime ključ, odpirat teče;

v kočo zdaj prileze jež.



In med črevlje popetane

v klobko se za peč je zvil;

tam poníglavec ne gane,

kakor da bi mrtev bil.



Tretji dan, četrti mine,

predno zopet je gorák.

Črevlje zdaj na stran odrine,

stegnjen se oddahne vznák.



Domačica ga udari,

on se ji zakrohota:

"Molči, babji kožuh stari,

zdaj sem tukaj jaz doma!"



Z bodlji vánjo zasadi se,

drega spredaj jo in zad;

ona brani z zobmi se –

poženêta se do vrat.



Jež se ključa naglo prime,

resk! čvrsto ga zavrti,

a lisico sredi zime

izpod strehe prepodi.



Sveženj je sirota vzela,

dela si ga na glavó

ter za palico prijela,

šla v deveto deželó.





SRNICA



Srnica mlada, nedolžna se pase,

kjer v senci mehka muljava rase.



Igra se v lesu, veselo skakaje;

pojilo ji rosa hladna podaje.



Ozira srna okrog se premalo. –

Da ne bi je srce prosto izdalo!



Prileze lovec, uzre ga prepozno;

na noge plane, splašena grozno.



Bežála je srna, svrčala je strela,

skočne ji noge je smrt dohitela.



Zadeta v prsi na tleh izdihuje,

pogled solzan ji že ugasuje.



O, kdo je smel jo in mogel raniti?

O, kdo je v nedolžno mogel ustreliti ?



A lovec ima srce nemilo,

oko proseče ni ga stresnilo.



Vesel jo gleda, ko kvišku plane,

in spet poklekne – mrtva ostane.





RAZNE PESMI





PASTIR IN PIŠČALKA



Sede pastirče na skalo,

pa se zagleda v piščalo,

tenko piščalo in pravi:

"Kdor se je tebe izmislil,

bil ti je umen in moder;

v te je položil, piščalka,

bridke in mile glasove,

žalost in sladko veselje;

vendar se žalost in radost

nikdar pod solncem ne druži."



Vila z goré mu odpoje:

"Vzraste na polju cvetica,

tenka, visoka in krasna,

ona te bode učila,

kak si nevedno govoril."





PESMIM



Zdaj so duri vam odprte,

ptičke moje, izletite;

prepeváje se glasite

v loge, polje, v rodne vrte!



Slišal bode prepevánje

šojec, vrabec in siniček,

vdeb in z vranom sam kraljiček –

utegne vneti ropotanje:



"Ve ste tujke v našem dvoru

pesem vaša nam je pusta,

ne prepevajo vam usta

glasov ljubih v našem zboru!"



A tedaj odgovorite:

Me smo Levstika poeta,

hčerke mladega očeta,

in zatorej, potrpite!





PEVSKI BOGINJI



Bôginja preljubezniva,

ki budiš plamén duhá,

da se v glasno pesem zliva

misel skrita iz srcá!



Tebi svet dolžán je slavo,

tebi venci zelené;

ž njimi so od nekdaj glávo

vijali ti možje.



Pevci so te spoštovali,

ovne tolste na oltar

nekdaj so ti pokládali,

zažigáli tebi v dar.



Kaj bi li od mene vzela?

Mire nimam, ne zlatá;

roka moja da vesela,

rada, kar ti more, da.



Če utegne ti ugoditi,

kar od tebe v dar imam,

to ti hočem pokloníti,

to ti zopet v dar podam.



Srce si mi obudila,

dala si mi pesmi slast,

svet mi ž njimi osladila:

naj pojó na tvojo čast!





NAŠA VAS



Stoje na holmu hiše tri,

pod holmom potok čist šumi,

in ribice tam plavajo,

po vodi se vzigravajo.



Orehov, jablan, hrušek, sliv

ob kočah je do samih njiv;

precvitajo, diše spomlad,

jesen rodé okrogel sad.



A v senci drevja sadnega,

pod brambo krova hladnega

v vročini skače kup otrok,

ki golih glav so, bosih nog.



Nad njimi ptičice pojó

in gnezda sí skrivaj pletó;

pomladi tam se veselé,

drugam jeseni odleté.



Za kočo vsako ulinjak

šumí od zlate zore v mrak;

čebele pridno letajo,

medu ljudem obetajo.



Razgled je s holma lep tako,

da vabi srce in oko:

tam góre so, a tod poljé,

in travniki tam zelene.



Po gôrah cerkve so okrog,

moleče k nebu v sinji lok;

a vsaka ima zvon glasán,

ki poje, ko se bliža dan.



Minílo že je nekaj let,

kar šel sem s holma v beli svet;

a vtisnil se mi je v spomin

do črne jame globočin.





KMETSKO ZNAMENJE



Leží, leží ravnó polje,

po ravnem polju cesta gre,

ter s ceste vidi se okrog

snežník in brdo, gozd in log.



A kaj stoji tam slavnega

pri cesti pólja ravnega?

Tam kmet je zložil kámenje,

sezidal belo známenje.



Napisati je vanje dal

od stropa vse do samih tal,

na desno plat, na levo plat

podobe znotraj, zunaj vrat.



Ko strop še ni bil dobro suh

prišel je gori sveti Duh:

golobček bel, z nebes leteč

v nogé rdeč je, v kljun rdeč.



Na srednjem zidu sveti Vid,

ki vselej bodi črešenj sit,

k molitvi rôke v sklep drži,

pod kotlom zubelj hud gori.



A sveti Peter plešast nam

nebeške ključe kaže tam;

do njega sveti Nikolaj,

otroških jabolk raznošáj.



Na desno ima sveti Rok

prepasan plašč, klobuk širok;

na stegnu v ranah prst drži,

pesèk mu hlebček v dar moli.



V gorenjskih škornjih Izidór,

kleči zamaknjen v rajski dvor;

dva angelca orjéta zanj,

ozirata se lépo nanj.



Od zdolaj medved, sveti Gál,

s poleni drv prikosmatál,

pokonci tudi on je vspét,

saj ve, da tudi on je svet.



Na levo sveti Boštiján,

brezbožnikom je v roko dan,

privezan k deblu, obstreljen,

puščíc krvavih nasajen.



Pod njim je sveti Valentin

ter bratec njega Peregrin;

ljudem dobrote nosita,

živini zdravja prosita.



O človek, vzdigni zdaj oko!

Nad vrati zunaj – kdo je to?

Gorečo streho pri nogah

gasi s keblico sam v rokah.



A zadaj polno je dušic

v plaménu, mokrih od solzic,

ječe premilo noč in dan:

"Priteci v pomoč, o kristjan!"



Vse to nam priča, govori,

da dom človeški tukaj ni:

človeški dom je sveti raj,

ki Bog vsem skupaj nam ga daj!





O POČITNICAH



Prijatelj preljubi,

prišli smo domov

od knjig in zaduhlih

ljubljanskih zidov.



Zdaj suknjo ogrni,

pokrij si glavó

in palico primi

ter pojdi z meno!



Po stezi hodíva,

ki vije se v hlad,

kreniva pod góro,

tam vidiš jo zad.



Pod hribom prisojnim

vse giblje, živi

in solnca se v petju

glasnó veseli.



Nastavi pod bukev

zeleno uho,

kaj ptičja beseda

oznanja tako!



Čuj, zeba prepeva

in volga je vmes;

a vendar je zgôrel

že letošnji kres.



Tam pili sinica

v grmovju na glas,

a detel ti kljuje,

da sliši ga vas.



In tam črnoglavček

na veji sedi,

otroke človeške

modrosti uči:



"Poslušaj, mladina,

ti, hčerka in sin!

kaj ptica prepeva

vesela z višin.



"Ne išči brez mere

na svetu blaga;

le česar je treba,

to Bog naj ti dá.



"Za slavo se mnogo

ne klanjaj ljudem,

če zdravega spanja

željan si očem!



»Nedolžnost ohrani,

ostani vesel

in s tem zadovoljen,

kar bodeš prejel.



"Jaz nisem nikoli

ne žel, ne oral,

a vsega mi Oče,

obilo je dal.



"V kočijah se nisem

še vozil nikdar,

a v gnezdu sem svojem

le jaz gospodar."





ZIDAR



Zida ptičica vesela,

gnezdo k vejici pripne;

zida satovje čebela,

kadar vesna se pričnè.



Kočo tudi jaz postavim,

da pod streho vzame dva

in še trijem jo napravim,

ako več jih Bog ne da.



Stan imeli bodo tukaj

hlapci, dékle in pastir,

zdelam spalnice ondukaj

njim in sebi v tihi mir.



Tudi trsja prédnjo vsadil

v hlad poletni bi sladák,

z mrežo okenca ogradil,

zjutraj meni v daljši mrak.



Koča bodi čisto bela,

les ob oknih ves zelén,

v vêži kúhnja očrnela,

v zémljo hramec položén.



Poleg hiše hlev in staje,

blizu dvora stog in pod,

da si v zimi pokladáje

h krmi skratimo dohod.



Tam golobinják ustvarim,

da mladiče mi vzredi,

in tako prigospodarim

z njim za svoje si gosti.



Pod gredó, v dišeče cvetje

v kraj prisojen in gorak,

kjer za steno je zavetje,

ustanôvim si ulnjak.



Vanj čebele strd nosite,

kadar solnce stopi v moč,

žúpnjak in kolač medite

v božič in veliko noč!



Ko bo vse to dovršeno,

seč ob vrtu zasadim,

ž njo selišče si zeleno,

kakor grêdo, oplotim.



Vrtec, nasajén orehov,

jablan, hrušek, zlatih sliv,

bodi mi otroških smehov,

glasnih ptičev bodi živ!



Tukaj delavni, veseli

bodemo do konca dni,

kot čebele in pa ptički,

kadar vesna se rodi.





POMLADNJI IZPREHOD



Za mano ostani, zidovje!

Iz mesta radósten bežim;

čez travnik, poljé in grmovje

od holma do holma hitim.



Sijati je vesna začela,

gorkoti umiče se mraz;

vsa zemlja je zopet vesela,

vesel je človeški obraz.



Studenec in reka se taje

ter pokati popje hiti;

razhaja v prekopne se kraje

družina veselih ljudi.



V najkrasnejši dobi nam leta,

če človek je star ali mlad,

veselja up največ obeta,

obeta še cvetje in sad.



O, kar je življenja po sveti

in kar je po zemlji stvarí,

ko solnce začenja spet greti,

vse giblje se, vse veseli.



I meni srce se dviguje,

skrbi so za góro zašlé;

iz misli se misel mi snuje,

iz radosti radost cveté!



Veselje mi daje peruti,

kot ptiču, ki ječe je prost,

da zemlje mi noga ne čuti;

napaja me up in mladost!





VRNITEV POMLADI



Spet se je blaga vrnila pomlad,

mègla zbežala in skôpnel je sneg;

kmetič pripravlja se iti orat;

kos nam prilétel prepevat je v breg.



Diha vijola, napenja se brst,

leska odcvita, a dren rumení,

jágelce zlate rodila je prst;

vrbova píščal že spet se glasi.



Lestev je k deblu prislonil vrtnar,

vejice reže in trebi in žge;

snaži drevesa, odvrača jim kvar;

cepi divjake, zasaja pečkè.



Trudi se zgodaj, o dete ljubó!

Jablane sádi in druge cepé,

da razgosté se v košato drevo,

tebi na starost ovôčja dadé.



Vidiš li zdolaj pred sabo poljá?

Žito vsejali na to smo raván,

pa mu pozimi odeja snega

bila v dobrotno in toplo je bran.



Ozelenéva se tukaj in tam,

solnce mu greje peresca in kal;

zlata pšenica obeta se nam,

ječmen veselo poganja od tal.



Tjakaj ozri se na vrsto holmóv!

Jagod rdečih poda ti njih vrt;

a na podkrílju se vinskih grozdóv

polno obesi jeseni od trt.



Zábiti Bóga nikoli ne smeš!

Klanjaj se zjutraj, zvečer mu lepo!

Sreča te čaka v molitvi – saj veš;

sam ti ponuja presveto nebo.





PRVA POMLADNJA ČEBELA



Pozdravljena bodi, sladka čebela,

pomlad najprva oznanjaš mi ti;

dviguje se v prsih mi duša vesela,

vesele te gledajo moje oči!



A vedi, vedi, viharno še brije

po travnikih, njivah pogubni sečan;

na brda prijetno solnce ne sije,

za hribom se hrib dviguje snežán.



"Prekopnel je sneg in v strme pečine

gorkote pomladnje upira se žar;

studenček tali se, kroži v ravnine,

vijolic med travo išče vrtnar."



Še bodeta sever in burja bučala,

vijolice glavo obéšale spet;

ti s polja se žalostna bodeš vračála,

če v sneg ne omahneš, padeš na led.



"Pogledaj vedre nad sábo višave,

s katere nebeško zláto oko

ozira v goré se in ravne širjave,

v drevesno ozira se brstje mladó."



Poslušaj, čebelica, bridke resnice,

ker sreče tebi od srca želim:

dokler so v progah sneženih gorice,

za tvoje življenje se vedno bojim.



"Ko prvo cvetico razgane toplina,

pod grmom najdem presladki njen sled,

da prva bi moja rojila družina,

pomladnji jaz prva okusila cvet."



To reče, prozorno perot raztezaje,

ter čila zbrenči na kopno poljé;

mladenič, čebelo z očmi spremljevaje

govoril za njó besede je te:



"Čebelica ljuba, ti hčerka pomladi,

med cvetjem rojena, med cvetjem živiš;

sladkosti nabiraš v voščenem si gradi,

ko vesna te zove, iz ula hitiš.



Peroti naj tvojih ognó se mrazovi,

da ne bi naliv ti pogube grozil;

zibali naj bodo te krotki vetrovi

in mlaj se za mlajem ti sladak rodil!"





JUTRO



Tam po nebu sinjem zvezda plava,

svetla zvezda, blažena danica,

kadar božja vzbuja se narava

in si mije s hladno roso lica.



Solnce rano h goram se dviguje,

po oblakih živo luč razliva,

da Snežnikom glave ozarjuje

ter zlati se potlej gozd in njiva.



Jutro dahne, brzo vse zagiblje,

ptica trebi si v grmovju krila,

odletevši v vejah spet se ziblje,

glasovito prepevaje čila.



Zvon cerkveni v sveto pesem brenkne,

dól in gora z jekom odgovarja;

nakovalo s kladivom zazvenkne,

ki je v roki trdi gospodarja.



V dvor petelin z družbo prikoraka,

trepne dvakrat, trikrat s perotnico:

kur zapoje, kura kokodaka,

razkopava po smeteh z nožico.



Maček kvišku v lok se nagrbljava,

z repom, priskakavši, maha psiček;

v hlev pastirček še zaspan pritava,

čaka paše krava in voliček.



Žena tukaj, mož se tam pokaže,

sódar glasni že nabija sode;

vozu hlapec len kolesa maže,

pojde v góro po jelóve hlode.



A z motiko dekla v polje zeha,

potoglave delajoč korake;

vsaka v dimu zakadi se streha,

dim se vije k nebu, pod oblake.



Kar je spalo v sladkotihi noči,

v šum zbudi se, v hrup in ropotanje,

a človeka zopet skrb naskoči,

prej vtopljena v dobrodejno spanje.





V GOZDU



Po lesu listje trepetá,

drevesa ziblje groza tiha;

po vejah mračni duh šepta,

pod njimi hladen pokoj diha.



Za góro pada solnce že,

stoje po gori še drevesa;

po vejah ptiči vsi molče,

a veje lahki šum potresa.



Tvoj duh gibljivo je drevo,

ki v tebi níkdar ne počiva;

ko ugasí ti sen oko,

šepet v srce ti sanj izliva.





CVETICA



Lepa cvetica, mila cvetica

na travniku stala;

lepa cvetica, uboga cvetica

glavico uklanjala.



Prelepa cvetica, uboga cvetica,

povej mi, če strla je slana te bela,

če solnčna vročina te z néba zadela,

da véla ti pada na zemljo glavica?



Ni cvetja sovražna mi slana ranila,

da k tlom mi je vela glavíca klonila;

a solnčni je ogenj prižígal z nebes,

usúšil studenec mi bistrih očes,

ki mimo je mene vesel se pretakal,

igraje nizdolu po kamenčju skakal

ter s hladom je vedno mi kopal nožice

in s hladom je kopal mlado mi lice:

vse to je minilo, prišlò je gorje,

prišlò je gorje, da mi vene srce!



Lepa cvetica, mila cvetica

na travniku stala;

liste cvetica, vela cvetica

na tla usipála.





KITICA

(Iz kraljedvorskega rokopisa.)



Vetriček veje

'z knezovih lesov,

deklica teče

v potok po vodo.



Vode zajema,

v vedra kovana.

K dekli po vodi

kitica plava,

kita dišeča

'z rož in vijolic.



"Ko bi jaz znala,

kitica krasna,

kdo te je vsadil

v rahlo žemljico,

temu bi dala

prstanek zlati.



Ko bi jaz znala,

kitica krasna,

kdo te je z voljnim

ličjem povezal,

temu podala

'z las bi iglico.



Ko bi jaz znala,

kitica krasna,

kdo te po hladni

vodi je spustil,

temu bi dala

venec svoj z glave.



Začne devica

kito loviti;

pade, ah, pade,

v hladno vodico!



ZAPUŠČENA

(Iz kraljedvorskega rokopisa.)



Ah, vi lesi, temni lesi,

Miletinski lesi!

Ah, čemu vi zelenite

v zimi kakor v letu?

Rada jaz bi ne jokala,

ne žalila srca:

al' povejte, ljudje dobri,

kdo bi se ne jokal?

Kje moj oček, oček mili?

Zagreben je v jami.

Kje je mati, dobra mati?

Travca na njej raste.

Nimam brata, nimam sestre,

vse so meni vzeli.





ŽIVA CVETICA



O cveticami igraš v nedólžnosti se svoji,

ne veš, da si cvetica tudi sama ti,

in da nikjer podobne sveti zarji tvoji

ne v gori, ne na ravnem polju, v vrtu ni.



Iz luči tvojega velikega očesa

žehti nevedoma v otroških dneh uže

žar začrnéle rože, kádar nje peresa,

cvetno-dišeča v gredi solnčni plamené.





PONOČNA ROSA



Temà povsod je, vse molči;

počiva svet, narava spi.

Sopare le se shajajo

in veli cvet napajajo;

na travo kaplje sedajo

ter to in to povédajo.

Da mine čas jim bolj spešnó,

med sabo govore tako:



"Jaz zmrznila sem bila v sneg,

nesêna z burjo v strmi breg;

vso zimo sem ležala tam,

spomladi vstala spet k meglam." –

"Jaz pitje bila sem sladkó." –

"Zdravilo ustam jaz grenkó." –

"Solzà sem iz očesa jaz

siroti lezla na obraz." –

"Jaz lila sem današnji dan

po kmetskem licu v tok potán." –

"Nad peskom ribke še nocoj

igrale gibke so z menoj." –

„Moža jaz krepkoudnega

pojila prej sem trudnega." –

"Dežju sem jaz pomágala

in s hladom tla oblagala." –

"Molčíte naglo! Kaj bi to?

Jaz mlinsko gnala sem koló. –

"Čemú je prazni vaš ropot?

Plavíla jaz sem parobrod." –



To rekle so in še in še,

na koncu pozaspale vse;

a kadar so se zbúdile,

kakó so se začúdile,

ker vsaka daleč v razen kraj

prestavljeno se najde zdaj.





ROŽA



Slavec poje v tihi senci,

in rastó po vrtu rože.



Zašumí obleka ženska,

dve dekleti, mladi sestri,

stopita skoz vrtne duri:

vrha prva že dorasla,

druga mehko devče tenko,

še v obleki kratki včeraj,

danes prvič v dolgem krilu.

Sestra mlajša vtrga popek,

ki boječ iz listov gleda,

druga sestra lepo rožo,

krasno rožo razcvetelo.

V zalo rožo se zamisli,

v mislih diha v njene liste;

oh, al' seme že rojeno,

poleg njega liste vele

roži v skritem srcu vidi.

Tiho reče svoji sestri:

"Včeraj bila je še zvita,

mlada, ko tvoj lepi cvetek,

danes vene že na grmul

Táko kratek cvet je déklic,

táko kratek čas mladosti,

ki se nikdar več ne vrne!"



In v oči ji solza stopi,

kane ji na rožo velo;

roža ji na zemljo pade.



Gleda v mislih jo neznanih

njena sestra, devče mlado.





OPOMIN K VESELJU



Veseli bodímo, bratje, veseli,

vetrovom skrbí grozeče

oddajmo, tugo in žalost,

oddajmo kesanje!



Še sveti na nebu luna srebrna,

povrača se vsako leto

pomlad, povrača zelenje

in cvetje na drevje.



Vonjá še, zori še trsje po solnčnih

goricah in vince zlato

dganja skrb in bridkósti,

odganja otóžnost.



Med travo se bistri vrelec vzigrava

nizdôlu po belem pesku,

nad njim v grmiču prepeva

na vejici slavec.



Prelepa je zemlja, vsa je nebeška,

ko vstaja iz morja zjutraj

spet solnce, v cvetju rosečem

prepevajo ptice.



Na zemlji je raj, na zemljo preseli

nebo se ob vsaki zarji,

Jehovin dih se razliva

po brdih, po dolih.



Laskávi zefiri dihajo drevju

v zibljivih vrhovih, kakor

Kerúbskih gosli glasóve

iz daljne višave.



A bratje, v pozemskih takih nebesih,

ki vredna so dana biti

Serafom v dom in svetnikom,

okó bi solzilo?



Dokédar mi prsi dihale bodo,

telo oživljala duša,

v veselju solnčnem se hočem,

v radósti se greti.



Vzemíte bridkósti, misli otožne

vetrove, skrbi grozeče,

vzemite žalost iz srca,

vzemite kesanje!





SPOMLADI



Díše sapica gorkeje,

zbežal mraz je čez goré;

ptičev kita črna speje

spet iz tuje deželé.



Vejica je spet zelena,

jasen spet je strop neba,

k nam pomlad je zaželjena

zopet rádostna prišla.



"Spet je tukaj!" oznanjuje

brez očesa mi srce;

moč mi v prsih nova snuje,

duh peroti spet razpne.



Tukaj si, a poslovila

hitro, vem, od nas se boš,

slana bode cvet morila,

travnik bode stal brez rož.



Ti si, kakor naši upi,

ki se noč in dan rode;

jedva srce eden kupi,

drug ostavi nam srce.



In tako se nam vrstijo,

dokler v žilah bije kri;

ko zvonovi zazvonijo,

up na grobu ostrmi.





UPANJE



Čuj, upanje hodi pred nami

od rojstva, da gremo s svetá;

ko tare nas breme na rami,

nam palico v róko poda.



Kadar se nam sreča obrne,

da mègla pred nami leži,

nebeški nam raj se odgrne,

ko upanja luč zagori.



Oh, kólikrat te je ranila

nesreča globoko v srcé,

a vánje ti upa je vlila

in bile so rane celé.



Hvaležen na raznih darovih

res človek Bogú da bi bil;

a vendar iz rok on njegovih

od upa ni boljšega vžil!





TIHA ŽALOST



Nebo svetló, oko mokró;

oblaka ni, meglice ni:

meglé solzé so iz oči,

oblak težak je srca dno.



Ak silni glas bi gromu vzel,

da razodel bi vsem ljudem,

kar sam trpim, sam záse vem,

nihčè, nikdár bi ne verjel.



Zato molčim, mračan, potrt,

gorje mi žre tesnó srce,

zakaj je žre, nihče ne zve,

molčim, želim, naj pride smrt.





PRI OKNU



Slônel sem pri oknu,

žalosten gledaje

na široko cesto.

Po široki cesti

šel je potnik brzi.



Potnik se je vmikal,

jaz sem tiho meril

svojo temno žalost.

Ko se vzdramim zopet,

nem poglede vržem

na predolgo cesto;

ali potnik bistri

bil je že izginil.



Kar je tu na zemlji,

mine vse in gine,

kakor potnik cestni;

a iz duše meni

ne izgine žalost;

iz očesa meni

ne usahne solza!





ŽIVLJENJE – BOJ



Brez boja se ne dá živeti,

doklèr ogreva žile kri,

vihar vsi dnevi so na sveti,

vihar nemirne so noči.



Bori s teboj srce se tvoje,

bori se človek, črna smet –

pekel pa veselice poje,

odpeva mu hudičev svet.





LESNIKE



Bog sebi najprvo je brado ustvaril,

potem jo šele je Adámu podaril.



*

Če ne ropotajo po noči kolesa,

zatisniti mlinar ne more očesa.



*

Težkó iz tepeža prenesti je célo telo,

ogniti skušnjave se je še bolj težkó.



*

Da bila tvoja moč bi nad vse velika,

ne ubraniš se muh in zlobnega jezika.



*

Da s trnjem ali zlatim zidom bi srce obsadil,

a žalosti vendar ceste do njega ne bi zagradil.



*

Iz tega na zemlji premnogo rodi se gorjé,

ker umu brezum nastavlja vedno roge.



*

Življenje človeško podobno je vodi,

ki vsaka po svoji strugi hodi.



*

Vse reke in vode v morje teko,

človeka vsakega v zemljo neso.



*

Ti sam si kriv, da veja zadene te v óči,

a vendar glasnó od néba kličeš pomoči!



*

Mi kličemo vsak dan v molitvi: "O, reši nas zlega!"

A tiho si mislimo: „Udri tega in tega!"



*

Zatorej da tudi Bog bi še višje prebival,

posebne dobrote nad nami ne bi užival:

ta prosi deževja, on bi želel suhote;

ta hoče draginje, drugi želi si cenote.





*

Bog da vsakemu vselej vse bi podelil,

vsakega s tem bi najčešče gorko razcvelil.



*

Svetloba naj ti nikdár ne premoti oči,

ker senca se z lučjo stanovito sestrí.



*

In stoprav, ko senco ločiti veš,

soditi lúčino ceno smeš.



*

A kádar se oglasíti veljá,

odpri na stežaj si duri srcá,

zavpij, da vsem se ušesa krika napólne,

četudi se náte vesoljni svet zakòlne.





*

In da bi te dvakrat srditi slepci na križ razpeli,

če nisi lagàl, polagoma bodemo vse verjeli.



*

Resnica je bila pred nébom in zemljo;

resnica ostane, ko zemlja in nebo minó.



*

Nobeden zvonik ne bode ure glasíl,

da znali bi, kedaj se bode svet drobil.



*

Verjemi svojim besedam, a druge tudi premisli;

ne bodi tujega lačen, a svoje imej v čisli.



*

Kar koli nas je, lahko bi toliko vsak si dobil,

da ne bi na stara leta kropa neslanega pil.



*

A kádar hram in hlev je prazen,

za gostom gost beži neprijazen.



*

Kdor moder je, ve darovati in tudi jemati;

on hrani druge, a neče sam strádati.



*

Dve imaš roki v dajanje,

dve imaš roki v jemanje.



*

A za resnice, za uke ne čakaj vračila,

bodi zadovoljen, če léskovega ni kosila.



*

Kdor za resnico mara, ušes ji ne maši,

al' kdor se je pa brani, zaveže še oči.



*

Narava nas uči ljubiti,

ljubezen krotko potrpeti;

samo ljudje, ljudje na sveti

uče nas sovražiti, kleti.





ZABAVLJICE



Ren



Res, daleč je Ren, pa nas vendar zaliti preti;

svobódo utopil je že, zdaj še poezijo želi;

Vesel ga naš pesnik v klobuk je in korec nalival,

da nas bi prekrstil, nam grbo in glavo umival.



Prepisovalcu



Kakor beraška je krošnja, prijatelj, pisanje tvoje,

dosti nahaja se v njem, toda le tuje blago!



Slovenci



Rod, ki se sam zaničuje

in oholo ne spoštuje

vedno sebe in svojine,

orožje v srce sam si rine;

in kako hče ta medloba,

da mu pride slavna doba?





RAZNI GLASOVI



Svaritelj



Mislim, da užé je čas,

póti slabe opustiti;

smrt bi utegníla priti,

kakor tat zalésti nas.



Bratje, opominjam vas:

Kar je krivo, izravnájte;

kar je dobro, dovršite,

predno pride noč in mraz!



Um



Premišljuj obraz svetá:

često se i črno delo

vidi čisto, vidi belo,

kakor novi sneg poljá;

kdo mi li na znanje da,

kaj mi je in ne početi,

kaj mi je in ne verjeti,

kaj zapoved je z neba?



Notranji glas



Nepokôjni vi ljudje!

V daljno strmo visočino,

v brêzen temnih globočino

vam uhajajo željé!

Eno je potrebno le:

skrbi záse, ljubi brata,

dvigni ga, odpri mu vrata,

bodi ti sodnik srcé!





POPOTNIK



Dovolj sem, dragi, živel z vami;

zdaj zopet v roko grčav les!

Če imam torbico na rami,

ne brišite oči zares!

V te hribe zrem ves dragi teden,

a dalje se mi v svet mudi;

ni moškega imena vreden,

kdor videl tujih ni ljudi.



Kdor ima v pravem koncu glavo,

on ve v Jeruzalem in v Rim;

premaga solnce, dež, težavo,

in radovoljnost hodi z njim;

izkuša mnogo si po sveti

ter srečo tehta vse zemlje;

navaja ga veselje peti,

a trdi žalost mu srce.



Kjer sever goni jadra bela

do ledovitih mej sveta;

kjer južna sapa razgorela

telesu dihati ne da;

kjer vesne konec ni cvetoče,

popotnik je doma povsod;

nikjer si ne postavi koče,

nikdár se mu ne utrga pot.



Oblak nebesni ga odeva,

a v posteljo ima zemljo;

ko zopet beli dan ogreva,

obrača solnce mu nogó;

po stezi suhi peš koraka

in ziblje ga po mokrem val;

stvari mu nove ura vsaka

podaja vrhu novih tal.



On. ne sadi, nikdár ne seje,

nikdár mu polje ne rodi;

pri svoji peči se ne greje,

za svojo mizo ne sedi:

dobrote mnogo vendar užije;

sadi mu, seje mu ves svet;

od vsake loze vino pije,

njegóv je ves posvetni cvet.



Nemoder je, kedór pokriva

branečega poslopja stan!

Nikoli zemlja ne počiva,

ni vodi, solncu mir ni dan;

i potnik suka se brez teže,

povsod poznan, nikjer doma;

a kjer poslednjo uro leže,

tam smrt mu domovanje da.





TEŽKI POT



Tam gôri je vse boljši svet,

preblagor mu, kdor tam živi!

Telesna skrb ga ne mori,

prihòd ni beg težavnih let.



A cesta je, ki tja peljá,

temnà, težkà, polnà strahu;

kdor tu se ne zboji mostu,

živòt za mostovino da.



Živòt sladák je dar težak!

Pač marsikdo zvihra pred most;

dreví ga čez srca bridkost,

ustavlja ga živòt sladak.



In séde, čaka vrh zemljé,

da ustavi mu srce samó

in vdrto se zapre oko:

Kjer bil bi rad, tja rad ne gre!





PÓTNIKOV DVOM



Često sem premišljal sam:

kaj je potniku začeti?

Cest je mnogo po vsem sveti,

kdo mi razodene: kam?



Ko v dolino pot imam,

palica mi ne pomaga,

v góro me zaliva sraga

in nad brezdnom trepetam.



Maloverni vi otroci!

Kaj vas plaši težki pot?

Meč srčnosti v umni roci

ugládi cesto si povsod.





UDOMAČITEV



Človek je podoba lôze vinske,

ktero mož odreže, da jo presadí

v góro zemlje svoje domovinske,

kjer jo greje soince, blagi dež poji.

Prime se, ko nekaj časa mine,

ter zasaja nove korenine;

v zemlji tuji zopet zeleni.



Tudi človek je usode take:

umnik se privadi vsakega svetá,

veselják si najde veseljake,

bodi sto milj daleč, bodi si domá.

Kjer počije potnik vrhu zêmlje,

ko slovó na pragu zopet jemlje,

solza mu v očesu zaigra.





LAŽNIVI PRIJATELJI



Doklèr te ljubi sreča mila,

po tvojem sledu vsak hiti,

a kadar bode te ranila,

od tebe naglo vse zbeži:

nesreči kdo veselo služi,

nesíljen kdô li z njo se druži?



Prijatelj spremlja te nepravi,

doklèr se vije gladek pot,

a v brezdnih te boječ ostavi,

stezé si išče sam drugod:

izkušenci povsod mi bodo

verjeli bridko to usodo.



Nocoj se báha nekateri:

"Iz prsi moje srce – ná!"

Uže se jutri iznevéri,

v nevihti strehe ti ne da,

ker ti nezgoda srebrnike

pobrala, vzela je zlatníke.



Prijatelji so tvoji krivi,

ki bôgat si jih vodil v svet,

da ti v prepàd si pogubljivi

izginil v cvetju svojih let:

potem so tisti krohotali,

ki vánj sami so te peháli!





KOLEDNIKI



Poštena vsa družina

in hiša, bodi zdrava!

Kolednikov se lanskih

spet lice prikázava,

ker zdaj se božičáva.



O Jožefu, Mariji,

o volu in osličku,

o zvezdi trijeh kraljev,

o božjem otročičku

pojo žené, možički.



Mi rajši zapojemo,

kar moškega nam svéta

ter ženskega privabi,

in kar daròv obeta

v čas novega nam leta.



To jabolko rudeče,

na mizo položeno,

po hiši se ozira,

da bilo bi pošteno

z rokámi obdarjeno.



Sprijáznite se z nami,

pred jabolko hitite!

Zdaj sreča je pod streho,

da je ne zamudite,

odprtih rok bodite!



Žené, možaki tudi

mastíto pristopajte,

sezíte v žep globoko,

samo srebrá jemajte

in v jabolko ga dajte!



Naš dar bi zemlja vaša

stotero povrnila:

od zrna po pet klasov,

s klasú po tri tvorila

in več bi vam rodila.



Pred drugim zdaj se letom

ne bodemo kazali,

zatorej pa bi radi

takoj vam hvalo dali,

kar nam ste darovali.



O naših se darovih

vam v srcu žal ne gôdi,

saj smo si v rôdu z vami:

vsi smo ljudje si v rodi,

kar nas po zemlji hodi.





V NOVO LETO



Goló je drevje, zemlja v spanji,

molče vsi pevci pomladanji,

objela solnce je meglá;

a spet srce se radovalo,

ker solnce bode spet sijalo,

ko vesna bode k nam prišlá.



Zato nam prvo jutro leta

v kraljestvo ónega le svéta

naj vznašajo se vam oči,

ker le iz néba sreča prava

nam k upanju se pridružava

in božji blagoslov rosí.



Srcé vam grej ljubezen sveta,

do vseh ljudi na zemlji vneta,

in k delu dvigajte roké,

ter novega vam leta zarja

prinesi dneve brez viharja

izpolni dobre vam željé!





URA



Brez odmora biješ,

v grobni venec viješ,

ura, naše dni!

Le uhajaj, ura,

kar stvori natura,

vse na smrt stvorí!



Kadar se rodimo,

dokler ne sprahnimo,

meriš ti nam čas:

leto gre za letom,

vene cvet za cvetom,

vene nam obraz.



Ako vroče želje

nam gasí veselje,

rov mu koplješ ti;

če nam srce poka,

tvoja trda roka,

brezčutnà grmi.



Kmetov up najbolji

ti končaš na polji,

ti in tvoj vihar;

kadar v pišu ruješ,

morski val. dviguješ,

kolne te čolnar.



Kdor se v sli spozabi,

roka tvoja zgrabi,

kes ga pokori.

Sužnjem in cesarjem

tvojim ni udarjem

stati v bran močí.



Krivde in grehoto,

pokopane v tmoto,

v skritem dnu srca,

vse o svojem časi

jezik tvoj razglási,

vse na znanje dá.



Tvoja pesem kliče

iz grobov mrliče;

tvoja pesem spet

črni grob zapahne,

kadar jutro dahne

v dan od zore vnet.



Brez odmora biješ,

v grobni venec viješ,

ura, naše dni!

Skoraj bodeš bila,

s hládno zemljo krila

bléde nam kosti.



Glasna ti nad nami,

gluho v tesni jami

bode nam uho.

Ko boš zadnjič bila,

zopet nam združila

z dušo boš teló!





NAGROBNI NAPISI



Ta gomila

mlad pod sábo skriva cvet;

utoníla

v dobi sem najslajših let.

Mati mila

brez tolažbe za menoj se joka

in ji srce poka.



*

Vdova zapuščena ga žaluje,

joka z njo četvero se otrok;

up edini srce jim vzdiguje,

da jih v raju zopet združi Bog!



*

Črna zemlja, trd čuvaj,

nikdar več ne da nazaj,

kar so vzele nje moči,

mrtvo v njej leži.





NA VSEH SVETNIKOV DAN



Svetniki so v svetih nebesih veseli,

na zemlji jih grešni praznujemo mi;

tam gori sladák so pôkoj prejeli,

tu doli more nas grenke skrbi.



Da ne bi tukaj ljubezen cvetela,

kedo na ubogi bi zemlji prebil?

Da vinova loža bi srca ne grela,

kako bi človéček se kdaj veselil?



A zdaj tu okoli mize smo zbrani,

od brata do brata vrsti se bokal,

ter vsakega pivca Bog nam ohrani,

in njega, ki jagodo grozdno je bral.



Na zdravje zvénknimo matere Slave,

ki njenega malone pol je svetá,

da vneti ji sini od iskre bi prave

podali si v zvezo dlani in srca!



Hudi ne bodo svetniki v nebesih,

da v slavo njih trčili nismo popred,

saj tudi njim, dokler so bili v telesih,

najbližje sta bila zemlja in svet.



A vendar so hrabro se vedno borili,

opešal je v dobrem le malokedó;

zato so tam gôri venec dobili,

a mi jim zdravice pijêmo zato.



Adamu se prvi kozarec izprazni,

ker vsega on bil je človeštva prvak,

ustvarjeni ded naš bogoobrazni;

med nami podoben njemu je vsak.



Ljudem je veliko preglavico storil,

ker v raju se ženi zmotiti je dal;

a potlej se zopet je ves izpokoril,

grmovje požigal, ledino oral.



Zdaj treba je Noetu v hvalo naliti,

ki vsadil je trsje, da vince rodi;

človeški zarod naučil je piti,

zatorej mu slava naj večno živi!



A njima naj zbor se očakov bi družil!

Živite očaki, modri možje,

vsi, kolikor kdo je med vami zaslužil,

in svetih očakov pobožne žené!



Pozabiti bilo greh bi Mihéla,

ki tehta veljavo človeških dušic:

iz roke visi mu sveta skodéla;

oznanja trgatev vinskih goric.



Svetnikov, kar novega jih je zaveta,

pred vsemi da sveti Peter živi,

kateri veselije rajskega sveta

odpreti nam gôtov s ključem stoji.



Urbàn ljubeznivi1 za njim je na vrsti;

kar vsadil je Noe, nam hrani Urbàn;

jeseni kapljo Mártin prekrsti,

zatorej vsem pivcem vinskim je znan.



Iz pratike vsi živé naj svetniki,

če god njih črn je ali rudeč,

vsi zadnji in prednji, mali, veliki,

kar ogenj je žgal jih, sekal je meč.



V presvetih nebesih zdaj so veseli,

na zemlji jih grešni praznujemo mi;

tam gori sladák so pokoj prejeli,

tu doli moré nas grenke skrbi.





GREŠNIKOVA MOLITEV



"Sladka devica Marija,

preljubezniva Gospa!

V strahu na pômoč te kličem,

ker sem odpal od Boga.



"Ustnice moje ti slavo

v blatu nečistem pojo,

tebi, ki rajska in čista,

kači si strla glavó.



"Steri i mojo gnusobo,

ki me v verigah drži;

stopi zločinstvu na glavo,

vrni mi dušne moči."



Sladka Marija devica

slišala prošnje je te,

grešniku Bogorodica

vse prenovila srce.





PUŠČAVNIK



Kaj mene tukaj zdaj skrbi,

kako po zemlji se godi!

Minilo mi je dvajset let,

kar bežal sem iz tebe, svet!



Zaman sem prosil te miru,

zaman pokoja in hladu;

ukvarjal sem se ter potíl,

nikoli nisem srečen bil.



Srebra, zlata sem tam iskal

in po nasladah žejen gnal;

sem hrepenel po slavi mlad,

utrgal, okusil mnogi sad!



Poljé sem kopal in oral,

zasajal tukaj, tam sejal;

zveri je meni pasel gozd,

dajal vinograd sladki grozd.



Ogradil vrt sem, delal dvor:

odšla je noč in prišel zor,

kadil se je na tleh pepel,

kjer prej mi stal je grad vesel.



Bridkost me v prsih pekla je,

po licu solza tekla je;

ne človek in ne Bog z nebes

sušit prišel mi ni očes.



Z menoj igrala se je strast,

dajala grehu me v oblast,

pehala me je od Boga,

a napolnila ni srca.



Sedaj me strast minila je,

in skrb se izgubila je;

tolažba moja Bog je sam,

ter upanje le vanj imam.



On dvor je moj, on dom je moj,

zato mu, duša, slavo poj!

Umrl je v tebi ves prepir,

naselil sladki v te se mir.



Zarumeni se v zor nebo

in prvo ptiče je glasnó,

ko iz oči mi zbegne sen,

da vstanem, molim, idem ven.



Korake vidi mojih nog

in dela vsa nebeški Bog;

on hrani, kakor ptico me,

odeva, kot cvetico me.



Zato rad molim in klečim,

ker iz njegovih rok živim,

ker mi obeta rajski vrt,

ko pride póme bela smrt.





DOMOTOŽNOST



Slovenska zemlja, v tvojo sredo blágo,

na hribe tvoje srce mi želi,

kjer pustil družbo sem tovaršev drago,

kjer v zemlji pokopán moj rod leži!



Tam cvetje zlate je mladosti moje;

tam prvič mi gorelo je srcé;

tam veselil sem se vrh zemlje svoje,

v domača tla so kápale solzé.





KEDAJ?



Kedaj te videl bodem spet, Ljubljana,

izvoljena slovenska ti nevesta!

Kedaj pod Grad me tvoj železna cesta

prinese, v jug od severa prignana?



Kedaj li gledal bodem lica znana,

ki prostor poln je tvojega jih mesta,

na srce stiskal zopet srca zvesta,

kar ni sovraštva mi jih vzela slana?



Kedaj podoba se odpre mi živa:

polje gorenjsko s holmi in cerkvámi,

z vasmi, z mrakotnim lésjem pod gorámi?



Kedaj pozdravim tebe, srečna Sava,

ki tam, kjer mi prijatelj drag prebiva,

tvoj tok od mosta mimo dvora plava?





UMIRAJOČI PEVEC



Pôgled mi zre že v temnò domačijo,

v kteri ni solnca, ne cvête drevo;

v kteri več solze očem ne rosijo;

kamor ne smete ve, strune, z meno.



Mirno za grobom na vrbi visite,

čákajte daljno-prihodnjih rodóv;

néme s tožečim nikar ne tožite,

gluhe igràm ne dajajte glasov.



Z Bogom, preljuba dežela cveteča!

Tebi so moje gorele moči;

dolgo bo trla še tebe nesreča,

mene pa v tebi trpljenje miní.



Kličejo ózke me grôbove duri,

smrtna me groza odeva in mrak;

v bridki mi boja težavnega uri

skrite prihodnjosti gine oblak.



Prorok odgrnjene vidim usode:

"Na Kosovem ravnem je sveti oltar,

zidan na grob, kjer za naše naróde

Miloš darôval krvavi je dar.



"K nebu visokemu kvišku poganja,

zemlji iz groba košato drevo,

čvrste mladike široko razslanja,

krepko dviguje ponosno glavó.



"Z dréva šumijo pogubni vetrovi,

zibljejo zemljo na štiri strani;

groma trepečejo skalni gradovi,

prah so mejniki, trinogov več ni!



"Sreča se blaga je Slavi rodila;

utihnil je stari, protivni vihar;

zlata je zora ti, vnuk, zasvetila,

ktere poznali mi nismo nikdar!



"Grôbje nad nami, ki vedeti smeli

nismo, kaj draga svoboda velja,

hrupa veselega so zabobneli;

v sladki nam grozi pepel trepeta.



"Vnel se mogočen je pevec v naródi,

gosli obešene z vrbe je vzel;

himne prepeva o sveti svobodi,

strune vesele je nanje napel!"



*

Oh, al' ti dnevi so še za gorámi,

mnogi prej naših kosti bo prekop,

da bi praznôval jih, ni ga med nami;

bratje, le trudni pobégnimo v grob!





NA PREŠERNOVEM GROBU



Kot zvezde luč, poprej nikoli znane,

prisvetil nam tvoj duh je iz noči;

a cvetju so le kratke ure dane!

Za tábo zgodaj nam oko rosí

na grob, v katerem je umolknila

tvoja struna mila.



A tvoj pepél da tihi mir pokriva!

Ti hitro vzet, veliko si končál;

objema te mladika večno živa:

dokler Sloven svoj jezik bode znal,

v srce mu bode govorila

tvoja struna mila.





PONOČI



Ko vstane bledi mesec na obzori,

da vrti, njive in steze se jasne,

trgóv potihnejo kupčije glasne,

bude se zvezdni mrgoleči zbori.



Zapirajo se kmetom mirni dvori;

molče po vejah ptičje strune krasne,

a slavcu tožna pesem ne ugasne,

ne umolkne prepelica med razori.



Tak jaz sinoči, ko je vse pospalo,

nemiren dvignem se, hitim na plano

in zasopèn se vzpnem na strmo skalo.



Nad brezdnom sem klečé premilo prosil:

"Moj Oče, dolgo sem trpel in nosil,

zaveži ti, ki moreš, mojo rano!"





BOJ BREZ KORISTI



Ko mnogo dni z nebá krepkó dežuje,

potokom narastó vode šumeče;

dolinski mlinar se zboji nesreče,

popravlja jez, zatvornice vzdiguje.



Zaman z nebeško silo se bojuje!

Ko v hram slapovje pribobni grmeče,

brez vse pomóči kliče in trepeče –

potegne val ga in s seboj zasuje.



Tako se stavi v bran, tako se upira,

v kogár nesreč je reka prišumela,

ki iz studencev raznih mu izvira.



Zastonj je boj, zastonj njegova dela!

Kadár usodi se na desno vgáne,

od leve nanj strani sovražna plane!





SLEPA NESKRBNOST



Po gôrah srna slokonôga leta,

lahkà v zelenem bukovju prebiva;

igra se tu, neskrbna tam počiva,

naveseliti se ne more sveta.



Ne vidi lovca, ki ji smrt obeta,

zalázno po grmovju tih se skriva;

a puška poči, da se v breg odziva,

in zvrne se žival, v srce zadeta.



Tako mladost vesela se zabavlja,

ne ve lokávosti, skrivaj preteče,

ki nje stopínjam zádrge nastavlja.



A kadar misli se neskrbnost ljuba

na vrhu svoje neizmerne sreče,

usoda zagrmi in ž njo poguba.





ČRNOGORCEM



Vam, Črnogorci, krepka moč je dana,

vi ste, ko sredi morja trda skala;

v železni jarem udov ni vkovala

vam roka kletega Mohamedana!



Junaška kri, ki je nekdaj Slovana

za slavo in svobodo v boje gnala,

le vam in Rusom v žilah je ostala;

zato vam tuja sila je neznana.



Poljaki viteški so razkrojeni;

zlomila češki meč je gora Bela;

ni Srbija še smrti se otela!

Iz vas kali požene zarod novi;

mladika ste, iz ktere prerojeni

nam bodo cveli južni spet rodovi.





NAVADA



Ko ljudstvo izraelsko je v puščavi

že oproščeno bilo vsake sile,

željé so nagloma se mu rodile,

da spet, ko prej, živelo bi v težavi.



"Kaj bilo nam je tam v Egiptu?" pravi,

"jedí so mesnih lonec nas gostile,

od lakote medlimo tu nemile

in žeja v pusti nas mori širjavi."



Kdor se privadil je služabne teže,

srce mu dni svobodnih več ni vedno;

več jarem udov trdih mu ne veže.



Ugasne moč za vse dejanje vredno,

ko ptič, ki se navadil je zapora,

tako i on umreti sužen mora.





NAŠA NESREČA



Kaj čaka drage naše domovine?

Vsi viri nje življenja so odprti

od nekdaj, in polagoma jo k smrti

samo slovenskih grehov kletva rine.



Sramotni dan, ki bode zadnje sine

kropil stideč ji na mrtvaškem prti,

brez solze pokopaval rod zatrti. –

Ta dan poplača nam. vse naše čine!



Izdajstvo, samoljubje in mehkota,

trepet, domač razpor, neskrb, slepota

in svojstvo, s kterim opicam smo v rodi;



do vsega gnus, kar s tujstva k nam ne hodi:

to šiba naša je, ta nas stvorila

v nesrečno ljudstvo – a ne tuja silal





MAŠČEVANJE

(Po Uhlandu)



Gospódovo kri je hlapec prelil,

gospod bi hlapec sam rad bil.



Zabode ga sredi temnih gozdóv,

pogrezne v globino savskih valov.



Opel si orožje, svetlo bran,

na konja gospodovga sel drzán.



Ko preko mosta je dirjati jel,

konj plah se zdrznil, kvišku je vzpel.



Ko dregnil ga je z ostrogo zlató,

srdit ga raz sebe vrže v vodó.



Z rokó, z nogó je gibal, veslal,

oklop težak je na dno ga gnal.





UBEŽNI KRALJ



Noč je temna, podkve jeklo poje;

glej, po gozdu kralj ubežen jaha;

zgubil vojsko, zgubil zemlje svoje;

skriva se, kot zver po lesu plaha.



Nima žene, hčere, ne sinova,

vse mu vzela vražna je sekira;

koča vsaka duri mu zapira,

spremljevalca nima pot njegova.



In zajezdi v goščo med drevesa;

konj se zdrzne, noče delj bežati,

v stran zahrska, kvišku pnè ušesa,

brezdno vidi pred seboj zijati.

Kralj pogleda, a zaman ugiblje;

s konja stopi, k veji ga priveže,

plašč pogrne, nanj ves truden leže;

sladki sen nad brezdnom ga zaziblje.



Dahnejo mu sanje v trudno glavo:

"Stol kraljevi mu iz zemlje rase;

on pa seda nanj s častjo in slavo,

bógat, venčan, kot nekdanje čase.

Zida se nad njim poslopje širno,

razsvetljeno, v zlatu lesketaje,

stavijo se veže na vse kraje;

zunaj čuje straže hojo mirno.



"Prebudi se bobnov ropotanje,

prebudi se grom trobent vojaških,

vstane žvenket in ostrog rožljanje,

ide truma vojvodov junaških,

gre med njimi knez iz zemlje tuje,

ki mu hotel je deželo vzeti;

klanja se mu, silni meč daruje,

zmagan ide, ž njim tovarši vjeti.



"Zadonijo spet trobente glasne

in prikaže se obraz kraljice,

ž njo sinovi, ž njo so hčere krasne,

njej visoke strežejo device.

Zdaj gospoda kralju vsa zavpije:

"Bog ti slavo hrani večne časel

Svetlim vnukom tvojim dneve srečne!"

Hrup veseli po dvoranah bije. –



Vzdihne v sanjah živih kralj: "Ah, kraljujem!

a podobe gledal sem neznane,

da ubežen skrivam se po tujem."

V sanjah kvišku kakor jelen plane;

hoče k svojim – roke širi – pada –

Meč z oklepom v brezdno zabrenkoče,

konj se strga, podkev zaropoče,

krokotajo vrani iz prepada.





TURKOVA PRISEGA



Pod goro tam Konjiško ravnina je Čarín,

kjer raste lipa stara, še turških dni spomin;

ko prvikrat oblekla ta lipa se je v cvet,

minilo od tedaj je dvesto davnih let.



Pod njo je miza stala iz trdega lesá,

na mizi bilo z vrhom pečenja in mesa,

petelin péčen tudi na polni mizi bil;

za mizo se je Turkov poganskih roj gostil.



Sam Mústafa vezir je med njimi v sredi stal,

tako še Turkom svojim ponosen je dejal:

"Zdaj pojdemo na Dunaj, krščanski svet krotit,

cesarski grad prestavni do gladkih tal drobit!



"Nas je kot listja, trave; trepet pred nami gre;

požar, solzé krvave rok naših se drže.

Ko z mojim gnevom bode cesarski grad končan,

pod našo silo pade bogata nemška stran.



"Kadàr se zopet vrnem v to zêmljo zmagovit,

prisegam jaz v proroka in v solnčni jarki svit,

da vnovič bodem tukaj pod lipo pirovàl,

nad dunajskim cesarjem pobitje praznoval!"



Do Dunaja zmagával je Mústafa povsod,

ostajal po deželah krvav za njim je pot;

pred belim mestom tabor postaviti je dal,

kjer donavske se reke podi mogočni val.



Ugledajo kristjani šotore turških rok,

razpete po ravnini od vseh strani okrog;

plašni pado na zemljo, z očmi strme v nebó

vsi lomijo z rokami, vsi molijo glasno:



"O Bog, če ti nam srca in žil ne ohrabríš

in če kreposti udom ti našim ne vložiš,

to nas potre sovražnik, iztrebi kar z zemlje;

ozri z neba se doli na naše to gorje!"



Iz stolpov zdaj cerkvenih zvonovi zapojô,

razplamene ob mestu boritev prestrašno;

ko mignil bi, začuje topóv srdit se grom

in konjsko rezgetanje, kovanih kopij lom.



Nastane hrest in klanje in bistrih mečev zvenk,

kaljenih strel svrčanje, oklepov svetlih brenk;

tu bóbni ropotajo, tam trobi glasni rog,

vozovi tod drdrajo, tam jezdec brzih nog.



S topóv megla dviguje do néba se in prah,

in bilo je ukánje in krik in jok in strah.

Z globoko reko teče po tleh rudeča kri,

ubitih na grmade i mož i konj leži.



Topovi neprestano pogubo v grad bučé,

da zemlja vsa trepeče in vse osrčje nje,

razlega boj se bésni čez dunajsko ravan,

pred Turkom onemaga upehani kristjan.



"Pobiti smo, pobiti!" povsod vzbudi se krik,

"tecimo, da otmêmo od sužnjih se verig!"

Pritiska Turek ljuti, naganja v beg ljudi,

in vpitje: "Alah, Alah!" v oblake zagrmi.



Pomóči od nikoder, ni upanja nikjer,

požigal Turek bode še Dunaj ta večer,

moril in tri in plenil, rokàm vezi dajal;

prisegel razvaliti grad stolni je do tal.



A kaj zdaj tam s pogorja zapel je strel grmeč?

Kaj Turek ves trepeče, ustavlja bridki meč?

Od kod je to bobnenje? Kdo biti more tam?

Radujte se, kristjani, pomoč se bliža vam!



"Podpora psom krščanskim! Krepost nam, Alah, daj!"

ječe zdaj plahi Turki, odstópajo nazaj;

razmišljajo osupli, kako bi stali v bran

ter sekati odporno v obójno mogli stran.



Ohrabreno krščanstvo se zopet zgrne v boj

in v sečo, hujšo prve, prinudi turški roj;

a poljski kralj Sobieski, kot vedri blisk z nebes,

nameri vragom v čelo z goré izmed dreves.



Poljaki za Sobieskim kot toča na polje;

začne se nova borba in radost in gorje.

V rdečih curkih lije na novo topla kri

in Turek ugnan med dvema zdaj silama stoji.



In Turku sablje krive iz rok leté v skrbeh,

ležé kovana kopja in meč in šlem po tleh;

ta v gneči peš se davi, ta s konjem v beg divja,

povsod vrtež in vpitje, pogon in tek vihra!



Ni Mústafa šotorov bogatih s sabo vzel,

katere prej napihnjen okrog je bil razpel;

pod lipo na Čarínu nikdar ni piroval,

pobedo nad cesarjem z glavó je plačeval.





ŽIVOPISEC IN MARIJA



V Rôvih cerkev so zidali,

da Mariji bi jo dali,

ki rodila nam Boga

v ôdkup vsega je svetá.



Mnogo let je teklo delo,

predno streho je imelo;

kadar bilo je pokrito,

dvigalo se ponosito,

v Rove šel je kamenár,

skladat spredaj nov oltar,

dolben s kosa celega

mármorja prebélega.



Še je drugi mož prišel,

velik je klobuk imel,

mlad je bil, kodrávih las,

širopleč, tenak čez pas.

Tudi ta je rabil tam,

pisat hodil novi hram

ter na odru prelepo

v strop obrazil to in to;

zjutraj se je zgodaj trudil

in do mraka tih pomudil.



Stal na odru je nekdaj,

dokončával sveti raj:

Otca, Sina in Duhá

v glorji svetlega neba.



Kadar to je dokončal,

počivaje ni prestal;

vzel iz hrambe nov je kist,

gibek ves, tenak in čist,

ter nebeški je Kraljici,

ž njim obsolnčil devski lici,

bogozárnost jima dal,

ki sijala bi do tal,

z vrha tam, kjer njo klečečo,

roki sklenjeni držečo,

sredi blaženih družin

venčal Oče je in Sin.



Kadar to je cvet imelo,

kakor da bi vse živelo,

še svetnice in svetnike,

sivobrade, mladolike,

dodelaval je okrog,

gledal na cerkveni lok.



Zdelal je i to povsod;

kista ni položil v kot,

da bi praznovat odšel,

ker je posla še imel:

zbore angelcev perutnih,

goloplečih, dolgoskutnih

tod je čelil, tam vršil,

dokler ni dovoljen bil.



Pot si vroč je zdaj otrl

in po stropu se ozrl.



Dokončal je! – Ves obraz

svetil se mu je ta čas,

ker gotovo malo ne,

v cerkvi se bleščalo je,

kar je mislil narediti

in po stropu razdeliti;

le Marijin še rokav

nekaj hotel je poprav.

Kadar tudi to stori,

tih na lestvi posloni.



Zahrešči pod njim deskà

in prelomi se prhkà,

z odra pade ropotaje,

oder se za njo zamaje.

Les grmel je, hram bobnèl,

živopisec obledel!

Lestva se je z njim zibala,

v cerkev izpod nog zdrčala!

Jedva se je sam ujel,

z desno kljuke oprijel,

ki železna in podvita

v strop cerkveni je zabita,

da svetilnik pozlačen

v kljun prijemlje zakrivljen.



Tam je visel doli v grob,

milo se ozrl na strop,

kjer Devica je klečala,

venčana se priklanjala.

Pregloboko je vzdihnil,

glasovfto k njej zavpil:

"Mati, vselej sem na sveti

želel tebi v čast živeti;

oh, iztegni zdaj rokó,

drži me pokonci ž njo!"



Kaj zavpil je, kaj dejal,

razumela ni drhal,

ki strahóma blizu vrat

gledala je v cerkvi zad;

razumela Deva mila,

roko mu je pomolila

ter med nebom in zemljo

držala ga kvišku ž njo,

da pritekli so ljudje,

ga spustili na deské.



Ne premine osem dni,

v cerkvi oder nov stoji,

živopisec na deskah

zopet ima kist v rokah,

piše Devi z njim na čast,

kako visel je v propast,

z nje pomóčjo bil otet,

iznad brezdna smrti vzet.

To v zahvalo in spomin,

k znanju poznih rodovin

del na zid je v levo stran,

kjer je še današnji dan.





BOŽIČNA PESEM



(Pozorišče: Betlehemsko obližje. – Ravnina. – Oddaleč se vidi nebeška svetloba.)



Pastirska družba



Kaj sveti se tam na ravnini?

Zdaj solnca nebeškega luč ne gori,

in luno, Častito kraljico noči,

oblaki so skrili v višini.



Eden od družbe



Od roda do roda je velik Jehova,

dobrotna in mila je roka njegova,

ker nam iz nebeške višave

pokazal je znamenje sprave.



Vsa družba



To žarek ni zore, ne plamen danice;

pogled oslabeva, pokrijmo si lice!



Angelska družba

(Daleč.)





Adámovi sini v verigah so spali,

bil zemljo je Bog radi greha proklel;

a dnevi rešitve so zdaj prisijáli!



Eden od angelske družbe



Kar duh se napuha bil v prahu je vnel;

kar volja mu Stvarnika bila je v črt:

vzdihoval on let je tisoč in tisoč –

zdaj zora je póčila, v sponah je smrt!

Zato naj vesele se pesmi glasé

ter zarji pozdravljajo novo naj luč!

Duhovi človeku le sreče želé.



Vsa angelska družba



Zato naj vesele se pesmi glase

ter zarji pozdravljajo novo naj luč!

Duhovi človeku le sreče želé.



Eden od pastirske družbe



Boječe posluša uhó,

česar poslušálo še ni;

ta pesem iz néba zveni,

povrača se zopet v nebo!



Vsa pastirska družba



Ne poje mladenič, ne poje devica;

Jehova je blizu, pokrijmo si lica!



Angeli blizu. Eden iz njihove družbe



Čuváji pošteni vi čredi in paši,

trepetu in strahu podajte slovo!

Mesijo učakali dnevi so vaši,

dan sužne je sile odšel za goro.

Ki bil je obetan na zemlji in v raji,

porodil v pastirski nocoj se je staji;

odkupil je spet Izraelovo kri!

Tja k Betlehemu hitíte,

tamkaj ga v jaslih iščite;

v jaslih zdaj dete nebeško leži!



Angelska družba

(Dvigaje se v zrak.)





O slava Gospodu v višavah

in mir ti, Adamova kri!

Mesijo Devica rodila,

peklenska je moč izgubila

pravico do sužnih ljudi,

zdaj mir ti, Adamova kri!



Eden od pastirske družbe



Kdo mi predivne in tajne odkrije besede?



Vsa družba



Nam pôsel Gospodov povedal čuvajem je črede,

da v hlevu Mesija poródil se je v Betlehemu;

le jadrno, bratje, zdaj jadrno k njemu!



Betlehemski hlev



Pastirska družba



V pôkoj vsej zemlji dete rojeno,

slavljeno bodi, bodi čaščeno!



Eden od družbe



Bil Mojzes je vojvoda Judom izbran;

tvoj svetli je videti želel obraz.

Odšel je k očakom pokojnim poslan;

ni bil mu prisojen ta blaženi čas!



Vsa družba



Pred tabo smo v prahu,

v ljubezni in strahu!

Pastirjem najprvim sí milosti svoje

pokazal svetlobo, rojeno z nebes,

prihranil, da v lice zdaj gledamo tvoje!

Kar koli po gori zeleni dreves,

kar koli po brdih, po dolih je trave;

kar koli po travi cvetočih očes;

kar v jasni je noči nebeške svečave:

da toliko mi bi jezikov imeli,

še vendar nikoli časti bi in slave,

mi smrtni, z dostojnim ti glasom ne peli!

A sam si odklenil zdaj milosti hram,

pastirjem najprvim nocoj se odgrnil;

da Juda otet je, oznanil si nam,

da mir se je zopet na zemljo povrnil. –

Pred tabo smo v prahu,

v ljubezni in strahu!

(Hlev obsije nebeška svetloba.)



Angelska pesem v zraku



O slava Gospodu v višavah

in mir ti, Adamova kri!

Mesijo Devica rodila,

peklenska je moč izgubila

pravico do sužnih ljudi;

zdaj mir ti, Adamova kri!





VREMENSKI PREROK POGODNIK



Predgovor



Preljubi stari in mladi ljudje.

Meni je prerok Pogodnik ime,

zato, ker vse, kar govorim,

natanko vselej pogodim!



Prosinec



Bodi gorák ali mrzel novega leta dan,

vendar je zimsko oblečen kmet in meščan.



Če zebe, ko praznujemo sveto Nežo,

zapira kmet vrata, da mraz ni v vežo.



Sneg, če o svetem Pavlu debel leži,

počaka do pusta, kadar prej ne skopni.



Kadar je dva dni pred svečnico vreme lepó,

ne bode ves prosinec nikdar več grdo.



Svečan



Naj solnce posije na svete Polone zob,

potem je v mokrem poletju zadosti gob.



Kadar sveti Matija in svetega Petra stol

trgata preste, – obesita gosli na kol.



Bodisi kratek predpust ali dolg,

če pleše stara baba, skače star kolk.



Ako se dosti moži jih in ženi o pusti,

pride jih dosti na ôklic in ljudem v čeljusti.



Sušec



Zajklja, katera sušca že mladiče doji,

ostane živa, dokler je kaj ne umori.



Kadar sredpostno sredo nazaj letijo žrjavi,

tisto leto kobilice bodo skakale po travi.



Četudi ptic ne oženita Jedrt in sveti Gregorij,

vendar je dva dni pred sveto Marjeto sveti Mohorij.



Mali traven



Naj bode, ne vem kako mokroten april,

ščinkavec poje, kakor se je peti učil.



Če bukev perje pred svetim Markom zredi,

sveti Jurij na konju zelenem sedi.



Pes, ki ta mesec grize travo,

mora k tlom pripogniti glavo.



Kadar velika noč pri peči v hiši sedi,

nemara, da se ji zunaj premrzlo zdi.



Veliki traven



Ako Trijaci nad sábo dežnike razpno,

ljudje v ljubljanski semenj po blatu gredo.



Kdor o svetem Pankraciju v loterijo stavi,

če nič ne zadene, pa vsaj denar zapravi.



Kateri dan leta je Janez Nepomuk,

takrat je polovica majnika smuk.



Kolikor tednov je od Florijana do Urbana,

toliko tudi od Urbana do Florijana.



Rožnik



Medarda naj solnce peče, al' dež kropi,

za njim je táko al' táko vreme štirideset dni.



Sveti Vid

črešenj sit;

kadar pa niso črešnje hotele roditi,

mora brez njih prebiti.



Četudi o svetem Telesu

proso je v tretjem peresu,

vendar še ni v kopici,

še manj pa kaša v žlici.



Ako se o kresi

nizdolu dan obesi,

o treh Kraljih se zopet kvišku porine,

za toliko vsaj, kar bolha zine.



Na svetega Petra in Pavla rosico,

meljemo v hudi letini drago pšenico.



Mali srpan



Kadar je piš na svetega Urha dan,

potem je tih al' viharen ves mali srpan.



Kadar v malem srpanu krt močno izriva zemljó,

mora dostikrat kosec brusiti kosó.



Ko bi o svetem Jakobu tudi leméži iz nebes leteli,

študentje vendar bi radi ga v letu vsaj dvakrat imeli.



Veliki srpan



Sapa, ktera svetega Lovrenca zjutraj zbudi,

ostane ves mesec, ali se pa spremeni.



Kadar o vélikem Šmarnu toča pritiska,

od veselja gotovo kmet ne vriska.



Če dež o svetem Roku ne gre,

ostanejo v raztrganih črevljih suhe noge.



Ako na pratiki zadnji pasji dan

sedi obrnjen v levo stran,

takrat je dosti prediva, če je obrodil lan.



Kimavec



Kadar se o malem Šmarnu bliska,

takrat se precej spet zatiska.



Kdor kvaterni teden goveda po detelji pase,

vidi, da grize vsako živinče záse.



Če hitro leta metulj na svetega Matevža dan,

na perutnicah gotovo ni bolan.



Koder so ta mesec orehi zreli,

tamkaj so tudi spomladi cveteli.



Vinotok



Sveti Lukež

repni pukež;

sveti Lukež

v róke-hukež.

Kadar pa nima ta svetnik nič opravila,

mraza ni in repa ni obrodíla.



Seme, ta mesec v zemljo položeno,

če ne požene kali, ne bode zeleno.



Če kokoš vinotoka razkopava na sredi tnala,

kaže, da bi menda rada kaj pozobála.



Kadar sta na nedeljo sveti Simon in Juda,

gospod in kmetič počiva od truda.



Ako o svetem Šimonu oglasi na drevju se žaba,

pričuje, da ne omladi več nobena stara baba.



Listopad



Od vernih dušic do Andreja mraz,

kmeta zebe ves listopadov čas.



Četudi niso o svetem Miheli

vinogradi grojzdja prav nič imeli,

vendar po preobilnem vinu

glava boli o svetem Martinu.



Kadar o sveti Lišpeti sneg se iti napravi,

ajbrže zapade, če se poprej ne ustavi.



Gruden



Če prvi dan grudna petelin tešč kokoče,

potem je ves mesec sapa, kakršna hoče.



Ako deli to leto majhne darove sveti Miklav,

malo prinese, nastavi mu črevelj ali rokav.



Kadar je ledeno tretji dan po Božiči,

takrat se lahko drsat gredo nedolžni otročiči.



Rokavica na pratiki Silvestrov dan

uči, da je staro leto in mesec gruden končan.



Kakor vreme na svetega Silvestra kane,

tako potem do konca leta ostane.





PRAVLJICE IN PRIPOVEDKE





ZASLUŽENI NOVEC

(Srbska narodna pripovedka.)



Bil je siromašen človek. Poda se k nekemu bogatinu služit brez pogodbe. Tako je služil leto dni. A kadar skonča leto, ide k gospodarju in ga prosi, da mu plača, kar misli, da je zaslužil.

Gospodar vzame novec in reče: "Ná, to ti je služba!"

Sluga vzame novec in se zahvali gospodarju ter odide na potok, kjer je bila voda zelo brza. Ko pride na potok, reče sam sebi: "Mili Bog! Kaj je to, da sem zaslužil samo en novčič za vse leto dni? A Bog zna, ali sem še to v resnici zaslužil. Zdaj hočem videti: vržem ta novčič v vodo; ako ne potone, sem ga zaslužil; ako pa potone, nisem ga zaslužil."

Tedaj se prekriža, govoreč: "Mili Bog, ako sem zaslužil ta novec, naj plava vrhu vode; ako ga nisem, naj potone na dno!"

To rekši, vrže novec v potok, a novčič mahoma potone na dno. Tedaj se on zgane, vzame novec iz vode in ga odnese gospodarju nazaj, govoreč: "Gospodar, na novec; nisem ga še zaslužil in služil ti bom še leto dni."

In tako začne nanovo služiti. Ko zopet mine leto dni, ide k gospodarju in ga prosi, da mu plača, kar misli, da je zaslužil.

Gospodar zopet vzame novec in mu reče: "Ná, to ti je služba!"

Sluga vzame novec in se zahvali gospodarju ter odide zopet na oni potok, prekriža se in vrže novec v potok, govoreč: "Mili Bog, ako sem ga prav zaslužil, naj plava vrhu vode; ako ga nisem, naj potone na dno!"

Ko ga vrže v vodo, novčič mahoma pade na dno, a sluga se zgane, ga pobere in zopet odnese gospodarju, govoreč: "Na, gospodar, novec nazaj; še ga nisem zaslužil in služil ti bom še leto dni."

Tako zopet začne služiti, in ko mine tudi tretje leto, odide k gospodarju in ga prosi, da mu plača, kar misli, da je zaslužil.

Gospodar mu zopet da novec, a sluga ga vzame, se zahvali in odide na potok, da vidi, ali ga je zdaj zaslužil. Ko pride na potok, prekriža se in vrže novec v vodo, govoreč: "Mili Bog, ako sem zaslužil ta novec, naj plava vrhu vode; ako ga nisem, naj potone na dno!"

Ko pade novčič v vodo, začne plavati vrhu vode. Tedaj vzame vesel iz vode novec, dene ga v žep, odide v gozd in naredi kočico ter začne tamkaj živeti.

Črez nekaj časa čuje, da se stari njegov gospodar odpravlja na ladji daleč preko morja v drugo cesarstvo. Gre s svojim novčičem k njemu in ga prosi, da bi mu v drugem cesarstvu kupil kaj za njegovnovčič. Gospodar mu obljubi, vzame njegov novec ter odpotuje. Tako potujoč, najde kraj morja otroke, ki so bili prinesli mačka, da ga ubijejo in vržejo v morje. Ko gospodar to vidi, prihiti k njim ter jih vpraša: "Kaj je to, otroci?"

Oni mu odgovore: "Škodo dela in zato ga hočemo ubiti."

Tedaj vzame gospodar novec svojega nekdanjega sluge ter jim ga ponudi za mačka. Otroci tega komaj čakajo, vzamejo novec, a trgovcu dajo mačka. On odnese mačka na ladjo in potuje dalje; a med potjo začne pihati krepek veter in odnese ladjo, Bog zna kam, da tri mesece ni mogel priti na svojo pravo pot. Ko se veter, poleže, ladjin gospodar ni vedel, kje je. Plove dalje in pride do nekega mesta.

Ko se razglasi po mestu, da je prišla ladja iz neznane zemlje, jih pride mnogo, da bi videli ladjo. Eden od njih, ki je bil posebno bogat, povabi ladjinega gospodarja na večerjo. Tam vidi prava čuda: miši in podgane tekajo na vse strani in sluge stoje s palicami in branijo, da ne pridejo na mizo. Tedaj reče on domačinu: "O za Boga, brate, kaj je to?"

Domačin mu odgovori: "Tako je, brate, vedno pri nas, da ne moremo pred to zverjadjo mirno ne kositi, ne južinati. Še kadar spimo, ima vsak svojo krsto ter se zapre vanjo, da nam ne bi pogrizla ušes."

Tedaj se domisli ladjin gospodar svojega za novec kupljenega mačka in reče domačinu: "Jaz imam v ladji žival, ki bi vse to zatrla v dveh, treh dneh."

Domačin odgovori: "Brate, ako imaš tako žival, daj jo sem, jaz ti napolnim ladjo samega srebra in zlata, samo če je res, kar govoriš."

Po večerji odide ladjin gospodar in prinese svojega mačka, a domačinu reče, naj léžejo brez krst. A ti se nikakor ne upajo, samo on se spravi tako spat. Tedaj spusti mačka. Ko ta zapazi toliko miši in podgan, jih začne loviti in daviti ter znašati vse na kup; miši in podgane pa, spoznavši, kdo je tukaj, začno bežati, kamor katera more. Ko zasije zjutraj dan in ljudje vstanejo, vidijo na sredi sobe velik kup podavljenih miši in podgan in malokatera je še tekala po sobi, nego gledale so iz mišin. Po treh dneh že ni bilo videti nobene. Tedaj napolni domačin za mačka potniku ladjo s srebrom in zlatom. Potem odide naš potnik z ladjo domov.

Ko prispe na svoj dom, pride njegov stari sluga vprašat, kaj mu je prinesel za oni novčič. Gospodar mu pokaže mramornat kamen, lepo oklesan na štiri ogle ter mu ga da: "Na, to sem ti kupil za tvoj novčič.

Sluga se tega zelo razveseli, vzame kamen, ga nese v svojo kočico in napravi iz njega mizo.

Drugi dan odide sluga v gozd. Ko se vrne domov, vidi, da se je kamen izpremenil v zlato in sijal, kakor solnce; vsa koča se je svetila od njega.

Ko to vidi, se ustraši, teče k svojemu staremu gospodarju ter mu pove: "Gospodar, kaj si to ti meni dal? To ni moje, pojdi gledat!"

Gospodar pride in ko vidi, kakšno čudo je Bog storil, reče slugi: "Nič ne koristi, sinko moj! Komur Bog pomaga, temu tudi vsi svetniki; pojdi sem, glej tvoje blago!"





In vrne mu vse, kar koli je prinesel na ladji in da mu svojo hčer, da se z njo oženi.





PRAVICA IN KRIVICA

(Srbska narodna pripovedka.)



Neki kralj je imel dva sina; ta je bil lokav in krivičen, a drugi dober in pravičen.

Ko jima oče umre, reče krivični pravičnemu: "Pojdi od mene, dalje ne bodeva skupaj živela; na tristo zlatnikov in konja, to ti je del vsega, kar nama je ostalo po očetu, več nimava."

On vzame tristo zlatnikov in konja ter odide, govoreč: "Hvala Bogu! Koliko mi je pripadlo od vsega kraljestva!"

Črez nekaj časa se srečata ta dva brata na potu, jezdeč oba na konjih. Pravični reče krivičnemu: "Pomozi ti Bog, brate!"

A oni mu odgovori: "Gorjé naj ti da Bog! Kaj zmeraj Boga spominjaš? Zdaj je boljša krivica nego pravica."

Tedaj mu reče dobri: "Hajdi da staviva, da ni boljša krivica od pravice."

In tako sta stavila vsak po sto rumenih zlatnikov in rekla, kogar najpoprej srečata, jima razsodi o tem.

Idoč malo dalje, srečata zlodeja, ki se je izpremenil v meniha. Poprosita ga, da jima pove, ali je boljša pravica ali krivica.

Zlodej reče: "Krivica", in tako izgubi dobri sto zlatnikov.

Ali zopet stavita vsak še po sto zlatnikov in tudi tretjič. Po sodbi peklenskega zlodeja, ki se je različno izpreminjal in pred njima hodil, izgubi dobri vseh tristo zlatnikov ter nazadnje še konja.

Tedaj reče: "Hvala Bogu, že nimam zlatnikov, ali imam svoje oči, zastavim še enkrat oči."

Tako sta zastavila svoje oči, da je boljša pravica nego krivica.

Tedaj njegov brat ne išče druge sodbe, marveč potegne nož ter mu stakne obe oči in reče: "Zdaj ti pomaga pravica, ko si brez oči."

On žalosten zahvali Boga in reče: "Jaz nimam oči za božjo pravico, prosim te pa, brate moj, da mi daš vode v posodo, da zmočim usta in umijem rane ter da me odvedeš in pustiš pod jelo nad izvirom."

Brat ga posluša in mu da v posodi vode ter ga odvede in pusti pod jelo nad izvirom.

Pravični stoji tam ves žalosten. Ponoči začuje, da so se prišle k izviru kopat vile. Med kopanjem pripoveduje ena izmed njih: "Veste-li, družice, da je ogobéla kraljeva deklica ? Kralj je sklical vse zdravnike, a nikdo je ne more izlečiti. A da on ve ter vzame zdaj te vode, kjer se me kopljemo in jo z njo okoplje, v dan in noč bi ozdravela. Prav tako bi se izcelil s to vodo, če je kdo gluh, slep, hrom."

V tem so zapeli petelini in vile so odšle.

Tedaj se splazi siromak izpod jele po nogah in rokah do vode. Najpoprej umije oči in mahoma pregleda. Potem zajame vode v posodo ter hitro odide k kralju, kojega hči je bila gobava. Prišedši tja, reče: "Prišel sem lečit kraljevo hčer, ako mi dadó; v dan in noč bode zdrava."

Ko kralj to sliši, pusti ga v sobo k deklici. Tu ukaže, da jo okopljejo s to vodo. Ko mine dan in noč, postane deklica čista in zdrava. Kralj se zelo razveseli ter mu da pol kraljestva in hčer za ženo. Tako je bil on kraljev zet in prvi za kraljem.

To se mahoma razglasi po vsem kraljestvu ter pride na uho tudi njegovemu bratu, ki je govoril, da je krivica boljša nego pravica. Spomni se, da je našel brat srečo pod jelo, zato je odide iskat tudi sam. Najpoprej vzame v posodo vode ter odide pod jelo in tam si iztakne oči.

Ponoči so se prišle kopat vile. Začele so pripovedovati, kako se je izlečila kraljeva hči. "Morebiti," reko, "nas je kdo poslušal, ko smo govorile, da bi ozdravela od te vode. Tudi zdaj nas utegne kdo poslušati; pojdimo gledat!"

Odidejo in pridejo pod jelo. Tam najdejo onega, ki je bil prišel iskat sreče in govoril, da je krivica boljša od pravice. Zgrabijo ga in raztrgajo na štiri dele. Tako je nesrečniku pomagala krivica.





DVA MALOPRIDNEŽA



Pred nekaj leti sta živela v malem trgu na Dolenjskem dva paglavca, ki sta bila vsem ljudem napoti. Starejši se je zval Jurij Pretepač, a mlajši Mikljevec Ruvač. Zaletavala sta se v vsakega človeka in nikdar nista mirovala. Roditelja sta ju pošiljala v učilnico, upaje, da se tam poboljšata. Često ju je učitelj opominjal ter si mnogo prizadeval, da bi ju popravil in speljal zopet na pravo pot. A zastonj je bilo vse. Paglavca sta ostala hudobna in vsem ljudem v zapreko, kakor sta bila poprej, preden sta prišla v učilnico. Pravi pekel je imel učitelj z njima, dokler ni malopridnežev pognal za vselej iz učilnice. Med seboj sta si bila velika prijatelja, kar vendar ni branilo, da bi se ne bila cesto spoprijela in do krvavega ruvala.

Mikljevec Ruvač obišče neko popoldne tovariša Jurija Pretepača, da bi se malo poigrala na dvorišču. A prijaznost ni trajala dolgo. Kmalu se spopadeta ter jameta ruvati in trgati, da je bilo joj!

Nesreča ju nanese blizu hudega psa, ki je bil priklenjen k vratom na dvorišču. Ta ju spočetka mirno gleda, a videč, da se baš čvrsto bijeta, skoči ves srdit na Mikljevca Ruvača, zgrabi ga z ostrimi zobmi tako nesrečno za trebuh, da mu vseka veliko rano. Mikljevec je ležal dolgo zelo ranjen na postelji in umrl bi bil, da mu ni pomogel učen zdravnik.

Otroci, bodite miroljubni in prijazni z vsakomur, posebno med seboj in ljubili vas bodo vsi ljudje.





KAKO JE LIBERCUN DRVARIL

(Češka narodna pripovedka.)



V Krkonoških gorah je bival nekdaj duh, katerega so se bali hudobneži, a dobri ljudje so ga ljubili. Imenoval se je Libercun.

Zgodi se, da si dá neki meščan iz Hrušice privesti iz gozda drv za kurjavo. Ubožni kmetiči, ki so mu jih spravili domov, so za storjeno delo zahtevali, kar je prav. A trdosrčni skopuh jih grdo ozmerja in skopuško poplača. Vozniki niso mogli upati, da bi našli pri sodniku več pravice, zato odidejo s potrtim srcem in srditi nazaj domov.

A meščanu, ki je hotel dati drva razcepiti, se ponudi za to službo ves tuj mož. Za plačilo ni hotel drugega, kakor perišče trsak. Naglo sta se dogovorila mož in Hruševec, ki je bil jako vesel, da bo imel tako v dober kup kurjave za vso zimo.

Zmenila sta se bila, da se prične delo takoj jutro-dan zarana, in tako je tudi bilo. Še preden se je danilo, je bil tujec na mestu. Izdrl si je iz kolka levo nogo in z njo udrihal tako silno po kladah, da so letela polena in treske daleč okrog. Hruševskega meščana je prebudil ta silni ropot čudnega drvarja. Naglo se obleče in pohiti gledat, kako se delo vrši. Videč moža na eni nogi stoječega, a z drugo mlatečega po panjih, se zelo ustraši. "Stoj," zavpije, "in brzo odidi, od koder si prišel!"

Tujec mu mirno odgovori: "Od srca rad, samo poprej mi je dokončati delo in dobiti plačilo." Delal je zopet čvrsto in hitro, ne meneč se za preklinjanje meščanovo.

Razklal je zadnje poleno. Drvar vtakne nogo v kolk in potegne iz torbe veliko vrečo, kamor spravi vsa polena do zadnje iveri. To vse zadene na ramo ter hajdi z dvorišča.

Ves osupel gleda za njim hruševski meščan ter kliče na vse grlo: "O moja drva, moja drva!"

Drv je bilo v vreči nad štiri sežnje.

A drvar, se še enkrat obrne ter mu zaničljivo zakliče dobro jutro, potem pa odide svojim pôtem.

Ubogi kmetiči so našli prihodnje jutro cele kupe drobno razcepljenih polen pred svojimi hišami. Ker ni nihče povprašal po tem obilnem lesovju, so si ga osvojili v zameno, ki jim jo je dal dobri gorski duh zato, ker jih je trdi meščan iz Hruševice tako zelo odrl.





KOVAČ SKOPUH



V nekem mestu poleg morja je stanoval bogat kovač. Bil je zelo skop in hudoben. Zbranih je imel premnogo novcev, s katerimi je napolnil star panj ter ga pred vsemi ljudmi postavil k ognjišču, da ne bi kdo sumil, kaj je v njem skrito. Nekoč, ko so trdno spali, zraste morje in zalije hišo tako zelo, da je panj vsplaval. Ko se je morje uléknilo, odneslo je tudi panj, ki je plaval mnogo milj daleč, dokler ni priplaval do nekega mesta. Tu je živel mož, ki je bil zelo gostoljuben in darežljiv ubožcem in tujcem. Ko zjutraj zarana vstane, vidi plavajoči panj ter ga potegne k sebi na suho, misleč, da je sama klada, katero je kdo zavrgel ali ostavil.

Pripetilo se je potem, da je prišlo k njemu mnogo tujcev. Zunaj je bil velik mraz. Gostoljubni domačin vzame sekiro, da bi razklal panj. Ko udari trikrat ali štirikrat, začuti zvenčanje. Razcepi panj, najde novce in jih veselo spravi, da bi jih povrnil, ako se jim oglasi gospodar.

Kovač je hodil vse od mesta do mesta, iskaje novcev. Prišel je tudi v to mesto k človeku, ki je ogrênil njegov panj. Ko je začel govoriti o izgubljenem panju, razume domačin takoj, da so novci njegovi ter pomisli sam pri sebi: "Ogledati hočem, ali je volja božja, da mu novce vrnem ali ne?"

Ukaže speči tri hlebe kruha in napolniti prvega s prstjo, drugega z mrtvaškimi kostmi, a tretjega z novci, najdenimi v panju.

To storivši, veli kovaču: "Pojesti hočeva tri hlebe kruha iz najboljše moke. Katerega izmed njih si izbereš, dovolj ti ga bode."

Kovač vzdigne hleb za hlehom in čuti, da je najtežji tisti, v katerem je bila prst. Izbere si tega in reče gospodarju: "Ta bodi moj, in ako bi še potreboval, vzamem tudi tega," in položi roko na hleb z mrtvaškimi kostmi.

Domačin, to videč, misli sam pri sebi: "Zdaj vem; božja volja ni, da bi imel ta zlosrečnik novce."

Takoj skliče ubožne in nadložne, slepe in hrome ljudi ter razlomi pred kovačem hleb, govoreč: "Evo tvojih novcev, katere sem ti bil podal v roko, a ti si rajši izbral prst in mrtvaške kosti. Tako je tudi prav, ker ni Bog hotel, da bi bili ti novci tvoji."

Domačin hitro vse novce pred njim razdeli med ubožce, a kovač odide, zelo osramočen.





KOZJE OKO

(Stara šaljiva pripovedka)



Zgodilo se je, da sta živela v nekem mestu dva zdravnika, dobra in poznavajoča vsako zdravniško učenost. Lečila sta bolezni vseh ljudi, kolikor jih je prišlo k njima. Svet ni vedel, kateri je izurjenejši. Jela sta se nekoč prepirati med seboj, kdo je večji in boljši.

Prvi reče drugemu: "Dragi moj, naj ne. bode razprtije med nama, ne zavisti in ne prepira o tem, kateri je boljši. Izkusiva se in tisti, ki podleže pri tej preizkušnji, bodi sluga drugemu."

Drugi vpraša: "Povej mi, kakšna naj bo ta preizkušnja?"

Prvi mu dé: "Jaz ti iztaknem obe oči brez bolečine iz glave ter položim na mizo in kadar koli hočeš, vdenem ti jih zopet v glavo brez vsake kvare. Ako storiš tudi ti meni takisto, bodiva si oba enaka in drug naj redi drugega, kakor brat rodnega brata; a komur bi izpodletel poizkus, ta bodi sluga svojemu tovarišu."

Drugi reče: "To jaz hvalim."

Tedaj namoči prvi, ki je tako svetoval, svojemu tovarišu z nekakim plemenitim mazilom oči zunaj in znotraj, potem prime orodje, s katerim iztakne oči iz glave ter jih položi na mizo. Zdaj ga vpraša: "Dragi moj, kako se ti zdi?"

On odgovori: "Samo to vem, da ničesar ne vidim, ker nimam oči; a hotel bi, da mi jih zopet vstaviš, kakor si obetal."

Prvi reče: "Kaj ne bi!"

Vnovič vzame mazilo ter namaže z njim oči znotraj in zunaj, kakor poprej, vdene jih v glavo in vpraša: "Dragi moj, kako ti je zdaj?"

Odgovori mu: "Krasno, ker me ni nič bolelo."

Tedaj veli prvi: "Treba, da storiš tudi ti meni tako."

Drugi dé: "Evo me!" Vzame orodje in mazilo, kakor je delal njegov tovariš ter namaže oči znotraj in zunaj, a potlej mu jih iztakne in položi na mizo, govoreč: „Dragi moj, kako se ti zdi?"

Prvi reče: „Zdi se mi, da sem izgubil oči, a bolečine nisem čutil; vendar bi hotel imeti oči zopet v glavi."

A ko je pripravljal zdravnik orodje in mazilo, je bilo okno odprto in v sobo prileti vran. Ko vidi na mizi svetle oči, pobere hitro eno oko in odleti z njim, Bog vedi kam. Zdravnik se zelo ustraši ter misli sam pri sebi: "Ako tovarišu ne vstavim oči, mu bodem za slugo."

Oziraje se opazi kozo, ki se je vzpenjala po vinskem trsju ob zidu in gledala skozi okno v sobo, ki je bila pri tleh. Mahoma ji izdere eno oko ter ga vsadi tovarišu namesto ukradenega; potem reče: "Dragi moj, kako se ti zdi?"

Ta se oglasi: "Nisem čutil bolečine, ko si mi iztikal oči, niti ne, ko si vtikal; le eno mojih oči sili vedno kvišku na drevje."

Oni mu odgovori: "Ker sem izvršil tudi jaz lečenje tako spretno, kakor ti pri meni, si ostaniva oba enaka ter ne bodi prepira med nama."

In potlej sta res živela med seboj mirno; samo to je bilo, da je delalo kozje oko zdravniku vedno preglavico, ker je neprestano uhajalo kvišku v listnate veje na drevju in v zeleno grmovje, a mož sam ni vedel zakaj.





ZLATO JABOLKO



Živel je kralj, ki je imel sina edinca. Tega je zelo ljubil. Ta kralj je z velikimi stroški dal zliti krasno zlato jabolko. Ko je bilo jabolko zlito, zboli oče na smrt, pokliče sina ter mu reče: "Sin moj dragi! Jaz ne prebolim te bolezni. Po moji smrti prehodi z blagoslovom kraljestva in gradove ter vzemi s seboj zlato jabolko in kogar dobodeš najbrezumnejšega, temu ga daj!"

Sin obeta storiti vse tako, a kralj se obrne k steni in umrje.

Kraljevič ga je pokopal, kar najčastneje je mogel. Takoj po pogrebu vzame jabolko ter odide preko različnih kraljestev in gradov, kjer je našel in videl mnogo brezumnikov, a jabolka ni dal nikomur. Krene tedaj v neko drugo kraljestvo in pride v prestolico. Tamkaj vidi po sredi mesta jezdečega kralja z veliko družino. Povpraša ljudi, kako kraljestvo je je to, in reko mu: „Običaj tega kraljestva je tak, da kralj med nami nikdar ne vlada nad leto dni. Ko mine leto, pošljemo ga v pregnanstvo, kjer ubožen umrje."

Ko kraljevič to zasliši, si misli sam pri sebi: "Našel sem ga, kogar sem iskal."

Stopi h kralju, prikloni koleno ter dostojno pozdravi: "Da si mi zdrav, kralj! Moj oče je umrl in zapustil ob smrti to zlato jabolko tebi."

Kralj prime jabolko in odgovori: "Dragi moj, kako to? Nikoli me ni videl in tudi jaz nisem storil tvojemu očetu ničesar dobrega; zakaj mi je poklonil tak dar?"

Kraljevič mu reče: "Svetli kralj, moj oče tega jabolka ni zapustil nič bolj tebi, nego komur koli, kajti ob svojem blagoslovu mi je naročil, da ga podam temu, kogar najdem najbrezumnejšega na svetu. Ze mnogo kraljestev in gradov sem obhodil a nisem naletel dozdaj na brezumca, kakršen si ti!; zatorej dajem to jabolko tebi, po zapovedi svojega roditelja."

Kralj mu dé: "Prosim te, povej mi, zakaj se ti zdim tako brezumen?"

Odgovori mu: "Evo kralj, to brzo povem. Običaj tega kraljestva je, vladati samo leto dni, a koncem leta iti brez časti in blaga v prognanstvo in tamkaj bedno umreti. Resnično ti povem, to, kar sem rekel zdaj, priča, da na vsej zemlji ni večjega brezumnika nego si ti, ki ti je toliko časa vladati in potlej preubožho umreti."

Kralj mu veli: "Brez dvojbe je res, kar si rekel, in zato hočem letos, dokler sem še oblasten, poslati pred seboj v prognanstvo neprešteto bogatstvo, da tjakaj prišedši, lahko živim ob njem do smrti."

Tako je tudi storil.

Koncem leta so ga razoblastili ter pognali v prognanstvo in tam je živel ob tem blagu mnogo let ter pokojno umrl.





SAMOSLEPNIK



V rimski državi je vladal kralj, ki je razglasil zakon, da dobi od njega vsak slepec po sto novčičev na leto. Nameri se, da je dvajset tovarišev prišlo v mesto, kjer so zavili v krčmo pit. Sedem dni so jedli in pili, a ko so krčmarju plačevali, dali so mu vse, kolikor so imeli novcev.

Krčmar jim reče: "Dragi moji, sto novčičev je še premalo. Resnično vam povem, ne odidete, dokler ne doplačate zadnje trohe!"

Ko to zaslišijo, reko drug drugemu: "Kaj nam je storiti? Nimamo s čim plačati."

Nekdo izmed njih veli: "Poslušajte dober svet! Kralj je razglasil zakon, da dobi vsak, kdor koli je slep, po sto novčičev iz njegovega zaklada. Žrebajmo med seboj, a kogar zadene usoda, temu iztaknimo oči in gre naj v kraljevo poslopje, kjer mu dado sto novčičev. S temi reši nas vse."

Odgovore mu: "Dober je ta svet."

Žrebajo in ta zadene baš onega, ki je tako svetoval. Mahoma ga oslepe ter odvedejo k poslopju. Trkajoče povpraša vratar, kaj bi radi.

Reko mu: "Imamo slepca, ki prosi miloščine po zakonu."

Véliki dvornik mu dé: "Sam ga hočem videti/' Ko stopi k slepcu, ga jame dobro ogledovati in premišljati. Naposled ga vpraša: "Dragi moj, kaj hočeš?"

A slepec: "Sto novčičev po zakonu."

Véliki dvornik reče: "Resnično ti povem, včeraj sem te videl v krčmi, kjer si imel očesni vid zdrav in svetal. Krivo si razumel zakon, ki je namenil dobroto samo takemu, kogar bi oslepila bolezen ali kako naključje, katerega se ni ubraniti. Ti si pa samoslepnik, zakaj radovoljno si svetoval, da so ti iztaknili oči, ko si se v krčmi napil in najedel. Drugod išči pomoči, tukaj ne dobiš ničesar."

Zgodilo se mu je, kakor je zaslužil.





LISICA, ZAJEC IN PETELIN



Živela sta lisica in zajec. Lisica je imela ledeno izbico, a zajček lubovo. Pride krasna pomlad in lisici se raztaja izbica, a zajčku ostane po starem. Lisica poprosi zajčka, da bi se pogrela pri njem v izbi, in potem ga spodi.

Zajček odide po poti in zaplače. Srečajo ga psički: "Hev, hev, hev! Zajček, kaj plakaš?"

Zajček odgovori: "Počakajte, psički! Kaj bi ne plakal? Imel sem lubovo izbico, a lisica ledeno. Prosila je k meni, a potlej me je pregnala."

"Ne plači, zajček!" reko psi, "mi jo izženemo."

"Ne, ne izženete je!"

"Da, hočemo jo!"

Gredo k izbici: "Hev, hev, hev! Lisica ven!"

A ona s peči: "Ako puhnem doli, če poskočim ven, razletite se v koscih po stezici!"

Psi se ustrašijo in zbeže.

Zajček odide ter plače. Sreča ga medved: "Zakaj plačeš, zajček?"

Zajček reče: "Stoj, medved! Kaj bi ne plakal? Imel sem lubovo izbico, a lisica ledeno; izprosi, da pride k meni, a potem me izžene."

"Ne plakaj, zajček!" tolaži ga medved, "jaz jo preženem."

"Ne izženeš je! Psi so jo izganjali, a niso je izgnali in tudi ti je ne preženeš."

"Da, hočem jo!"

Gresta h kočici: "Pojdi, lisica, ven!"

A ona s peči: "Ako puhnem, če poskočim ven, leteli bodo kosci po stezici!"

Medved se ustraši in zbeži.

Zopet odide zajček in plače.

Zdaj ga sreča bik: "Kaj plačeč, zajček?"

"Ostani, bik! Kako bi ne plakal? Imel sem lubovo izbico, a lisica ledeno; prosila me je, da sem jo vzel k sebi, a potlej me zapodila."

"Grem ter jo izženem."

"Ne, bik, ne izženeš je! Psi so jo izganjali, a ne izgnali, medved izganjal, a ne izgnal in tudi ti je ne izženeš.

"Da, hočem jo!"

Gresta k izbici: „Lisica, pojdi ven!"

S peči se ona oglasi: "Ako puhnem, če poskočim ven, pojdejo kosci po stezici!"

Bik se prestraši in uide.

Zopet gre zajček in gorko, gorko plače. Sreča ga petelin s koso: "Krkelili! Kaj ti je, zajček, kaj plakaš?"

"Stoj, petelin! Kako bi ne plakal? Lubovo izbico sem imel, a lisica ledeno. Prosila me je, da sem jo vzel k sebi ter me je izgnala."

"Nič ne dé; pojdeva, ter jo spodiva."

"Ne, ne spodiš je! Psi so jo izganjali – ne izgnali, medved izganjal – ne izgnal, bik izganjal – ne izgnal in tudi ti je ne izženeš."

"Poglejmo!"

Gresta k izbici: "Krkelili! Nesem koso na hrbtu, da lisico pokosim! Pojdi, lisica, ven!"

Ko ona to zasliši, se ustraši: "Počakaj, zdaj se oblačim."

Petelin zopet: "Krkelili! Nesem koso na hrbtu, da lisico pokosim! Pojdi, lisica, pojdi ven!"

Ona odgovori: "Kožuh oblačim."

Petelin v tretje reče: "Krkelili! Nesem koso na hrbtu, da lisico pokosim! Pojdi, lisica, ven!"

Lisica zbeži, a on jo mahne s koso ter jame potem z zajčkom složno in prijetno živeti v izbici.

Na pripovedko mi daj naprstek masla.





O MOŽIČKU IN LEVU



(Basen)



Živel je možiček na samoči blizu gozda. Sekal je drva in oral zemljo. Tam je prebival tudi lev ter mu teptal žito in klal čredo na paši. Možiček je zaradi tega začel razmišljati, kako bi ga ulovil. Ko lev zapazi, da ne bode uhajal takim umetnim zvijačam, pobere svoje dete, sina leviča, ter pobegne v druge kraje.

Levič je zrastel in povprašal očeta: "Ali sva iz te dežele doma?"

Lev odgovori: "Ne iz te dežele, nego pribežala sva semkaj od možička, zelo razumnega, ki zna toliko zvijač, da ti ne morem povedati."

Levič bi bil rad izvedel, kdo in kakšen je ta možiček; a lev mu reče: "Nima toliko telesne sile, kakršno ima naš rod; a zvit je kakor ovnov rog."

Levič odgovori: "Pojdem ter mu povrnem žal za sramoto!"

Lev mu reče: „Ne hodi! Možiček je premeten, pa bi te naglo ujel in ubil."

A levič odgovori: "Tako mi glave, da pojdem!"

Lev mu zopet reče: "Kesal se bodeš, ako nečeš poslušati."

Levič je preslišal te besede in šel za možičkom. Med potjo vidi na paši konja, slokega na hrbtu in ga povpraša: "Kdo te je tako pohabil?"

Konj odgovori: „Možiček. Železa je naredil, jermenje in pletene konopce, da me zveže ter name sede, pa me goni, kamor hoče in zato je moj hrbet slok."

Levič mu reče: "Plent vzemi tega možička! Ali nisi ti mojega očeta leva žival?"

Konj odgovori: "Tvojega očeta žival sem in tvoja tudi."

Levič ga potolaži: "Tako mi glave, povrniti hočem jaz možičku sramoto in krivico, katero ti je storil."

Potem levič odide in skoraj najde vola, ki je grmovje obiral, ves progast od samih udarcev in za roge privezan k deblu.

Povpraša ga levič: "Kdo ti je tako nahudil?"

Vol odgovori: "Možiček me vklepa v jarem ter poganja s težkimi udarci brezove šibe, da mu vozim, brazde režem in izoravam kamenje."

Levič mu odgovori: "Kamor koli pridem, povsod možiček! Ali nisi ti mojega očeta leva žival?"

Vol odgovori: "Tvojega očeta žival sem in tvoja tudi, ako Bog hoče."

Levič jezen zavpije: "Koliko krivice prejemamo od tega možička, a ne samo mi, nego vsak, kdor je naš! Žal mu bodi, kjer ga najdem!"

Oziraje se, ugleda na tleh človeško stopinjo ter povpraša vola: "Kdo je semkaj stopil?"

Vol odgovori: "Možiček."

Levič iztegne pedenj, izmeri stopinjo ter se začudi: "Mala stopinja, a velika zlobinja! Pokaži mi tega možička!"

Vol mu odgovori: "Evo ga tam!"

Levič pogleda kvišku, a možiček stoji na hribu in brusi sekiro. Levič zakriči nanj: "Možiček, ti si storil obilo sramote in krivice očetu in vsem našim živalim. Zakaj si tak?"

Možiček, drzek in hraber, pokaže kij, sekiro in dolg nož, rekoč: "Po odgovor pridi semkaj gori, ako želiš, da te zatolčem s kijem, z nožem oderem in z nabrušeno sekiro razčetrtim na drobne kose."

Levič se njegove drznosti nekoliko ustraši in reče: "Pojdi z menoj k očetu levu, da on razsodi, ker je sodnik nad živalimi."

Možiček odgovori: "Prisezi, da se me ne dotakneš ter mi ne storiš žalega, dokler ne bodeva pri tvojem očetu levu. Tudi jaz ti hočem tako priseči."

Potlej oba prisežeta in se napotita k levu. Ne hodita še dolgo, ko krene možiček s ceste po stezah, kjer je bil nastavil progle in zadrge.

Levič mu reče: "Opletaj, koder hočeš, jaz pojdem za teboj."

Možiček odgovori: "Hodi ali ne hodi, kakor se ti zdi."

Skoraj potem se levič zamota v zadrgo, ki mu je zažela obe prednji nogi tako, da ni mogel prestopiti.

Zato zavpije, kolikor more: "Možiček, na pomoč!"

Možiček povpraša: "Kaj ti je?"

Levič odgovori: "Kaj si vem, kaj mi je prednji nogi tako zvezalo, da ne morem nikamor geniti. Pomagaj mi, prosim te!

Možiček reče: "Prisegel sem, da se te ne dotaknem, dokler ne bodeva pri levu, tvojem očetu. Ne morem ti pomoči."

Levič je skakucal ob samih zadnjih nogah, kakor je vedel in znal. A skoraj potem se je ujel v drugo zanko za obe zadnji nogi, da zopet ni mogel prestopiti in je zavpil: "Možiček, na pomoč!"

Možiček vpraša: "Kaj ti je spet, da vedno kričiš?"

Levič odgovori: "Kaj vem, kaj mi je tudi zadnji nogi tako tesno zvezalo, da morem geniti zdaj še manj, negoli poprej."

A možiček useka v grmu kol ter ga začne krepko udrihati.

Levič razume, da je ujet in zaprosi: "Možiček moj ljubi! Ne tolci me po glavi, ne po hrbtu, ne po rebrih, nego me tepi po ušesih, ki so bila gluha za prepovedi mojega roditelja, naj ne hodim k tebi, da me ne ujameš, ker si zvit, kakor ovnov rog. Nabijaj me tudi po srcu, ki je preziralo očetove besede, kadar je dejal: "Kesal se bodeš, ako nečeš poslušati.

Možičku se je zdelo to pravilno, zato je mahal po ušesih in po srcu, dokler ga ni dotolkel.

Zadnje levičeve besede so bile: "Tako bodi vsakemu, kdor presluša roditelja!"





RIBNIČAN IN GORENJEC



Gorenjec je oral pri nekem mostu, a Ribničan je šel po cesti z vozom samih loncev. Ko pride Ribničan blizu, jame Gorenjec vikati: "Od sebe, plavec! Tudi ti imaš pamet, a Ribničan je nima."

V tem stopi Ribničan na most in požene konja preko mosta, a sam začne klicati na pomaganje: "Joj meni do Boga in Matere božje! Kaj hočem zdaj?"

Ko Gorenjec to čuje, mahoma ustavi voli ter steče k njemu: "Kaj ti je, Ribničan? Preteto ne bodi?"

"Joj meni, odšel je voz, a jaz sem ostal tokraj vode!"

"Pojdi, prikada, tudi ti za konji!"

"Ne smem, gospodar, za živo glavo ne!"

"Pojdi, neumen ne bodi! Zakaj ne smeš preiti mosta, koder hodi svet in živina?"

Ribničan nikakor noče, nego kriči in toži dalje.

Tedaj mu reče Gorenjec: "Kaj mi daš, da te prenesem jaz na hrbtu?"

"A kaj bi rad, gospodar?"

"Daj mi deset grošev."

"Bog daj srečo!"

Gorenjec uprti Ribničana ter prenese preko mosta; a ko ga spusti na oni strani, jame se Ribničan tipati po vsem telesu: "Nimam, jerhovec, niti krajcarja. Bog mi pomagaj, da ne!"

A Gorenjec: "Kako nimaš, pasja dlaka! Zakaj lažeš? Pojdi spet na hrbet!"

Ribničan zopet zajezdi Gorenjca, ki ga še enkrat prenese preko mosta nazaj in ga zopet vrže na zemljo tam, kjer ga je bil pobral: "Pogini tu, če nimaš, da bi plačal!" in odide k svojemu plugu ter začne orati.

A Ribničan steče preko mosta in zavpije: "Gorenjec, preklinjač! Ali vidiš, kako ima tudi tvoj plavec pamet, a Ribničan je nima; zato te je dvakrat prejezdil po mostu!"





UČEN KMET



Poznal sem kmeta, Žirovnika po imenu. Živel je pri Svetem Duhu blizu Loke. Ta mož je znal čitati in je znal na izust malone vse sveto pismo. Kamor je prišel, tam se je prerekal z duhovniki, kje je najti to ali ono zgodbo v svetem pismu. Poleti je kopal in oral, kosil in mlatil, a na zimo se je hodil po svetu prepirat. Poleti in pozimi je imel za klobukom šojevo perje in kako cvetico, utrgano kje na travniku ali izrezano iz papirja ali platna. Ogrinjal se je v črn plašč, ki je imel znotraj rdečo podvlako.

Neko zimo pride v Čebèr, kjer je vladal tedaj bogat, a zelo čuden in objesten knez, po imenu Parovič. Ta je svoje hlapce tudi pretepal, če mu niso ugodili, a potlej je svoje udarce zamazoval z debelimi križevači. Nekoč izve, da je znani Žirovnik v Čebru, in reče ga mahoma poklicati k sebi na kosilo, pri katerem je bil po naključju tudi prezdanski dekan Jarnovič.

Žirovnik se ne da prositi. Pride in sede k mizi med gospodo. Kar ga je pri jedi gospod Jarnovič povprašal o svetem pismu, vse je prav natanko povedal.

Knez Parovič je bil ta dan posebno dobre volje. Zadovoljen je poslušal in potem dejal: "Žirovnik, sveto pismo znaš, to vidim. O čemer te kdo povpraša, odgovarjaš, kakor bi slamo rezal. A zdaj vprašaj ti gospoda dekana! Rad bi vedel, bode li mogel odgovoriti on tebi, ali ne."



Žirovnik pristane takoj na to ter reče dekanu: "Gospod dekan, ali veste, kako velik je Bog?"

Jarnovič odgovori: "Ni človeka, ki bi to vedel."

Žirovnik se nasmehne in veli: "Jaz vem! Tolik je, da govori o njem prerok: 'Nebo je moj prestol, a zemlja podnožje mojima nogama!' – Bog sega z rokama po vsem Svetu od onega konca do tega. – A zdaj uganite, gospod, koliko sukna potrebuje Bog za svojo obleko, če je tolik?"

Jarnovič odgovori: "Izmeri ga ti, ki vse veš!"

A Žirovnik reče: "To ni težka stvar. Ne potrebuje ga več, nego jaz; kajti dejal je: "Kar ubogemu človeku storite v mojem imenu, to ste storili meni;' zatorej, če bodete dali suknjo meni, jo daste Bogu." S krohotom se zasmejeta Jarnovič in Parovič, ki naposled reče: "Gospod dekan! Žirovnik je suknjo zaslužil in nadejam se, da mu je ne bodete kratili."

Potem se obrne k Žirovniku: "Pridi sredpostno sredo, ko oblačim svojo družino, da vzamem mero tudi tebi."

Žirovnik je res prišel in dobil od gospoda Jarnoviča zeleno suknjo, a od kneza črn plašč, ki je imel znotraj rdečo podvlako. Vrhu tega mu je podaril knez tudi klobuk s cveticami in šojevim perjem za trakom. Suknjo je dal bratu, a v plašču in klobuku se je hodil do smrti prepirat o svetem pismu.





CESAR MAVRICIJ IN SLOVENI



Cesar Mavricij je šel leta 590. po Kristu z vojsko nad Obre, ki so vzdignili sebi na pomoč vse nekrščanske severne narode. Štiri dni hoda od mesta Herakleje srečajo cesarjevi vojaki tri može velikega telesa in čudno oblečene. Niso imeli niti šlema, niti meča ali kakega orožja, a vsak je nesel cévnico (cifre).

Cesar jih vpraša odkod so, kaj delajo in čemu gredo v cesarstvo?

Odgovore mu slovenski: "Možje Sloveni smo iz daljne zemlje na obalah Vzhodnega morja, kjer žive zadnji ljudje našega naroda. Obrski kan (poglavar) je poslal k našim županom poslanike in darove, da bi mu dali ljudi za vojsko. Župani so sprejeli darove, a vojske mu niso poslali; kajti daleč je naša zemlja in pota so neugodna. Mi smo hodili petnajst mesecev, da smo prinesli kanu besede slovenskih županov. Kan se je razjezil in nas reče zapreti k jetnikom, kakor ni po zakonu. A pripovedovali so nam, kolika je oblast in blagodušje rimskih ljudi, zato smo pobegnili, da bi šli v zemljo Tracijo. Te cevnice so nam edino orožje, katerega smo vajeni, ne misleč na boje in vojne."

Mavricij je Slovene prijazno sprejel in se čudil kreposti njih teles ter jih poslal v mesto Heraklejo.





KDOR UME, NJEMU DVE

(Šaljiva srbska narodna pripovedka.)



Bila sta stric in sinovec. Sinovec reče stricu: "Hajdi, stric, da ideva po svetu!"

Stric pristane ter odideta. Gredoč po poti, doideta človeka, vodečega dvoje ovac na ozlici. Tedaj reče sinovec stricu: "Hajdi, da ukradeva ovci."

A stric mu odgovori: "Kako naj jih ukradeva, ko jih pa vodi na ozlici?"

A on mu reče: "Lahko jih ukradeva; naj ukradem jaz."

Tedaj odide hitro naprej, sezuje en črevelj in ga vrže na pot, koder pojde človek z ovcama, sam se pa skrije kraj poti.

Ko pride oni, ki je gnal ovci, vzdigne črevelj, a ga zopet odvrže, govoreč: "Kaj mi hoče samo eden?"

Ko sinovec to sliši, steče zopet naprej, sezuje še drugi črevelj ter vrže na pot in se zopet skrije.

Ko zagleda oni z ovcama še drugi črevelj, mu je žal, da ni vzel prvega. Priveže svoji ovci kraj pota za drevo in se povrne po črevelj, da bi oba sestavil. V tem se priplazi sinovec, odveže obe ovci in jih odvede k stricu. Nato odideta stric in sinovec dalje po svetu.

Tako potujoč, vidita človeka, ki je oral z dvema voloma njivo. Tedaj reče sinovec stricu: "Hajdi, da mu ukradeva enega vola od orala!"

A stric mu odgovori: "Kako naj ukradeva vola izpred človeka?"

A oni reče: "Lahko ga ukradeva. Nu, pojdi na oni kamen, sedi in viči neprestano: 'Čudim se,' a ko pride orač k tebi vprašat, čemu se čudiš, mu reci, da se čudiš njemu, ker orje z enim volom."

Stric posluša sinovca, odide in sede na kamen ter začne kričati: "Čudim se! Čudim se!"

Orač ga posluša, a ko se mu je zdelo že zadosti, ustavi voli, odide in vpraša: "Čemu se čudiš, bes te opali!"

A oni s kamena mu odgovori: "Čudim se tebi, da orješ z enim volom."

Orač mu reče: "Ne orjem z enim, nego z dvema."

Tedaj se povrne hitro k oralu, da vidi, ali ima oba vola. A medtem se je priplazil že sinovec in ukral vola od orala. Tako odženeta stric in sinovec vola in dvoje ovac.

Idoč odtod, prideta do pečine. Tam se ustavita, zakoljeta ovco, odereta jo na meh in spečeta. Ko je pečena, reče stric sinovcu: "Pojdiva jest!"

A sinovec mu odgovori: "Pojdeva, stric, ko se malo ohladi. A najprvo hajdi, da se strašiva. Kateri koga preplaši, ta začne prvi jesti."

Stric pristane na to, gre pred pečino ter jame strašiti: "Bav, bav, bav!"

A sinovec mu odgovori iz pečine: „Ne bojim se jaz bavkanja; ti si, stric!"

Tedaj gre stric v pečino, a sinovec ven, vzame kožo zaklane ovce, jo napihne ter odriha po njej in viče: "Joj, za Boga, nisem jaz! – Stric je." Ko stric v pečini to začuje, se preplaši, misleč, da je prišel mož, kateremu sta ukrala ovci. Tedaj zbeži na drugo stran prazen domov in tako ostane sinovcu vse.

Kdor umé, njemu dvé.





MARTIN KRPAN



Na Notranjskem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih časih Krpan, močan in silen človek. Bil je neki tolik, da ga ni kmalu takega. Dela mu ni bilo mar; ampak nosil je od morja na svoji kobilici angleško sol, kar je bilo pa že tistikrat ostro prepovedano. Pazili so nanj mejači, da bi ga kje nehotoma zalezli; poštenega boja z njim so se bali ravno tako, kakor pozneje Štempiharja. Krpan se je pa vedno umikal in gledal, da mu niso mogli do živega.

Bilo je po zimi, in sneg je ležal krog in krog. Držala je samo ozka gaz, ljudem dovoljna, od vasi do vasi, ker takrat še ni bilo tako cest, kakor dandanes. V naših časih je to vse drugače, seveda saj imamo, hvala Bogu, cesto do vsakega zelnika. Nesel je Krpan po ozki gazi na svoji kobilici nekoliko stotov soli, kar mu naproti prižvenketa lep voz; na vozu je pa sedel cesar Janez, ki se je ravno peljal v Trst. Krpan je bil kmetski človek, zato ga tudi poznal ni; pa saj ni bilo časa dolgo ozirati se; še odkriti se ni utegnil, temveč prime brž kobilico in tovor z njo, pa jo prenese v stran, da bi je voz ne podrl. Menite, da je Krpana to kaj mudilo, kali? Bilo mu je, kakor komu drugemu stol prestaviti.

Cesar, to videč, veli kočijažu, da naj konje ujstavi. Ko se to zgodi, vpraša silnega moža: "Kdo pa si ti?"

Ta mu dá odgovor: "Krpan mi pravijo; doma sem pa z Vrha od Svete Trojice, dve uri hoda od tukaj."

"I kaj pa nosiš v tovoru?" cesar dalje vpraša.

Krpan si naglo izmisli in reče: "I kaj? Kresilno gobo, pa nekaj brusov sem naložil, gospod!"

Na to se cesar začudi in pravi: "Ako so brusi, zakaj so pa v vrečah?"

Krpan se ne umišlja dolgo, ampak urno odgovori, kakor vsak človek, ki vé, kaj pravi: "Bojim se, da bi od mraza ne razpokali; zato sem jih v slamo zavil in v vrečo potisnil."

Cesar, ki mu je bil menda silni možak všeč, dalje pravi: "Anti veš, kako se taki reči streže! Kaj pa, da si konjiča tako lahko prestavil? Res nima dosti mesa, pa ima vsaj kosti."

Krpan se malo zareži in pravi: "Vem, da imajo vaši konji več mesá; pa vendar ne dam svoje kobilice za vse štiri, ki so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, gospod, upam si nesti dve taki kobili dve uri hoda in tudi še dalje, če je treba."

Cesar si misli: to velja, da bi se zapomnilo – in veli pognati.

Minilo je potem leto in nekateri dan. Krpan je pa zmeraj tovoril po hribih in dolinah. Kar se pripeti, da pride na Dunaj strašen velikan, Brdavs po imenu. Ta je vabil, kakor nekdanji Pegam, vse junake našega cesarstva v boj. Ali cesar pa tudi ni imel tako boječih ljudi, da bi dejal: nihče si ni upal nadenj; toda kdor se je skusil z njim, gotovo je bil zmagan. Velikan pa ni bil mož usmiljenega srca, ampak vsakega je umoril, kogar je obvladal. – To je cesarju začelo iti po glavi: "Glejte si no! Kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti? Usmrtil mi je že vso največjo gospodo! Presneta reč vendar, da mu nihče ne more biti kos!" Tako je cesar toževal, kočijaž ga je pa slišal. Pristopi tedaj z veliko ponižnostjo, kakor gre pred tolikim gospodom, in pravi: "Cesarost, ali več ne morete pametovati, kaj se je godilo predlansko zimo blizu Trsta?"

Cesar vpraša nekoliko nevoljen: "Kaj neki?" Kočijaž odgovori: "Tisti Krpan, ki je tovoril s kresilno gobo in brusi, ne veste, kako je kobilico v sneg prestavil, kakor bi nesel skledo na mizo? Če ne bo Krpan Brdavsa premogel, drug tudi ne, tako vam povem."

"Saj res," pravi cesar, "precej se mora ponj poslati."

Poslali so veliko, lepo kočijo po Krpana. Ta je bil ravno tačas natovoril nekoliko soli pred svojo kočo; mejači so bili pa vse čisto ovedeli, da se zopet napravlja po kupčiji. Pridejo tedaj nadenj ter se ga lotijo; bilo jih je petnajst. Ali on se jih ni ustrašil; pisano je pogledal in prejel prvega in druge z njim omlatil, da so vsi podplate pokazali. Ravno se je to vršilo, kar se v četver pripelje nova, lepa kočija. Iz nje stopi cesarski sel, ki je vse videl, kar se je godilo, in naglo reče: "Zdaj pa že vem, da sem prav pogodil. Ti si Krpan z Vrha od Svete Trojice, kaj ne?"

"Krpan sem," pravi ta; "z Vrha tudi, od Svete Trojice tudi. Ali kaj pa bi radi? Če mislite zavoljo soli kaj, svetujem, da mirujte; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal, hvalo Bogu; samo enega se tudi ne bom."

Sel pa, ki gotovo ni vedel, zakaj se meni o soli, reče na to: "Le urno zapri kobilo v konjak, pa se hitro pražnje obleci; pojdeva na Dunaj do cesarja."

Krpan ga neverno pogleda in odgovori: "Kdor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, to sem slišal od starih ljudi; jaz ga pa menim s sabo nositi, koder bom tovoril in dokler bom tovoril."

Služabnik mu pravi: "Nikar ti ne misli, da šale uganjam."

"Saj bi tudi ne bilo zdravo," reče Krpan.

Nato zopet govori sel: "Kar sem ti povedal, vse je res. Ali več ne veš, kako si bil umaknil predlansko zimo kobilico kočiji s pota? Oni gospod na vozu je bil cesar, pa nihče drugi, veš!"

Krpan se začudi in pravi: "Cesar? – Menda vendar ne?"

"Cesar, cesar! Le poslušaj. Prišel je zdaj na Dunaj hud velikan, ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihče ne ustrahuje. Dosti vojščakov in gospode je že pobil; pa smo rekli: Če ga živ krst ne zmore, Krpan ga bo. Glej, ti si zadnje upanje cesarjevo in dunajskega mesta."

Krpana je to s pridom utešilo, ter jako dobro se mu je zdelo do vsega, kar je slišal, in reče tedaj: "Če ni drugega, kakor tisti Brdavs, poslušajte, kaj vam pravim! Petnajst Brdavsov za malo južino, to je meni toliko, kolikor vam kamen poriniti čez lužo, ki jo preskoči dete, sedem let staro; samo varujte se, da me ne boste vodili za nos!" To reče in brž dene sol s kobile, kobilo pa v konjak, gre v kočo ter se pražnje obleče, da bi ga pred cesarjem ne bilo sram. Ko se preobuje, priteče ven in sede v kočijo ter naglo zdrčita proti Dunaju.

Ko prideta na Dunaj, je bilo vse mesto črno pregrnjeno; ljudje so pa klavrno lazili kakor mravlje, kadar se jim zapali mravljišče.

Krpan vpraša: "Kaj pa vam je, da vse žaluje?"

"O Brdavs! Brdavs!" vpije malo in veliko, možje in žene. "Ravno danes je umoril cesarjevega sina, ki ga je globoko v srce pekla sramota, da bi ne imela krona junaka pod seboj, kateri bi se ne bal velikana. Šel se je z njim skusit, ali kaj pomaga? Kakor drugim, tako njemu. Do zdaj se še nihče ni vrnil iz boja."

Krpan veli urno pognati in tako prideta na cesarski dvor, ki pravijo, da je neki sila velik in jako lep. Tam stoji straža vedno pri vratih noč in dan, v letu in zimi, naj bo še tako mraz; in brž je zavpila o Krpanovem prihodu, kakor imajo navado, kadar se pripelje kdo cesarske rodovine. Bilo je namreč naročeno že štirinajst dni dan za dnevom, da naj se nikomur in nikoli ne oglasi, samo tačas, kadar se bo pripeljal tak in tak človek. Tako so se veselili Krpana na Dunaj. Kaj bi se ga pa ne? Presneto jim je bila huda za nohtmi! Ko cesar sliši vpitje, precej vé, kdo je, in mu teče naproti, da ga pelje v gornje hrame. Čudno lepo je tam, še lepše kakor v cerkvi. Krpan je kar zijal, ker se mu je vse tako krasno zdelo. Cesar ga vpraša: "Krpan z Vrha, ali me še poznaš?"

"Kaj bi vas ne," odgovori on; "saj ni več ko dve leti, kar sva se videla. No, vi ste še zmeraj lepo zdravi, kakor se na vašem licu vidi."

Cesar pravi: "Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse narobe gre! Saj si že slišal o velikanu? Kaj deš ti, kaj bo iz tega, če se kako kaj ne preonegavi? Sina mi je ubil, glej!"

Krpan odgovori: "Kaj bo drugega? Glavo mu bomo vzeli, pa je!"

Cesar ga žalosten zavrne: "Menim da, ko bi jo le mogli! Oh, ali ni ga, mislim, pod solncem junaka, da bi vzel Brdavsu glavo."

"Zakaj ne? Slišal sem," pravi Krpan, "da vsi ljudje vse vedo, na vsem svetu se pa vse dobi; pa bi se ne dobil tudi junak nad Brdavsa? Kakor sem uboren človek, ali tako peklensko ga bom premikastil, da se mu nikdar več ne bodo vrnile hudobne želje, po Dunaju razsajati; če Bog da, da je res!"

Kdo bi bil cesarju bolj ustregel, kakor te besede! Le nekaj ga je še skrbelo; zato pa tudi reče: "Da si močan, o tem si me preveril; ali pomisli ti: on je orožja vajen iz mladih dni; ti pak si prenašal zdaj le bruse in kresilno gobo po Kranjskem; sulice in meča menda še nisi videl nikoli drugje, kakor na križevem potu v cerkvi. Kako se ga boš pa lotil?"

"Nič se ne bojte," pravi Krpan; "kako ga bom in s čim ga bom, to je moja skrb. Ne bojim se ne meča, ne sulice, ne drugega velikanovega orožja, ki vsemu še imena ne vem, če ga ima kaj veliko na sebi."

Vse to je bilo cesarju po godu in brž veli prinesti polič vina, pa kruha in sira, rekoč: "Na, Krpan, pij pa jej. Potlej pojdeva orožje izbirat."

Krpanu se je to vele malo zdelo: polič vina takemu junaku; pa je vendar molčal, kar je preveliko čudo. Kaj pa je hotel? Saj menda je že slišal, da gospoda so vsi malojedni zato, ker jedó, kadar hoče in kolikor hoče kateri, zgolj dobrih jedi. Ali kmetski človek, kakor je bil Krpan, ima drugo za bregom. On tedaj použije, ko bi kvišku pogledal, ter naglo vstane. Cesar je vse videl, in ker je bil premeten mož, tudi precej spoznal, da se morajo takemu truplu večji deleži meriti; zato so mu pa dajali od tega časa dan na dan, dokler je bil na Dunaju: dve krači, dve četrti janjca, tri kopune, in ker sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci omešenih; vino je imel pa na pravici, kolikor ga je mogel.

Ko prideta v orožnico, to je v tisto shrambo, kjer imajo orožje, namreč: sablje, meče, jeklene oklepe za na prsi, čelade in kakor se imenuje to in ono; Krpan izbira in izbira, pa kar prime, vse v rokah zdrobi, ker je bil silen človek. Cesarja skoraj obide zona, ko to vidi; vendar se stori srčnega in vpraša: "No, boš kaj kmalu izbral?"

"V čem si bom pa izbiral?" odgovori Krpan. "To je sama igrača; to ni za velikana, ki se mu pravi Brdavs, pa tudi za mene ne, ki mi pravite Krpan. Kje imate kaj boljega?"

Cesar se čudi in pravi: "Če to ne bo zate, sam ne vem, kako bi! Večjega in boljega nimamo."

Nato reče oni: "Veste kaj? Pokažite mi, kje je katera kovačnica!"

Pelje ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi, ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico. Ko to izgotovi, gre na cesarski vrt, in poseka mlado, košato lipo iznad kamnite mize, kamor se je hodila gospoda po letu hladit. Cesar, ki mu je bil zmeraj za petami, brž priteče in zavpije: "Krpan! I kaj pa to delaš? Da te bes opali! Ne veš, da cesarica raje da vse konje od hiše, kakor to lipo od mize? Pa si jo posekali Kaj bo pa zdaj?"

Krpan z Vrha pa, ne da bi se bal, odgovori: „Kar je, to je! Zakaj mi pa niste druge pokazali, če se vam te tako smili? Kaj bo pa? Drevo je drevo! Jaz pa moram imeti les nalašč za svojo rabo, kakršnega v boju potrebujem."

Cesar molči, ker vidi, da ne pomaga zvoniti, ko je toča že pobila; pa vendar ga je skrbelo, kako bi se izgovoril pred cesarico. Krpan tedaj naredi najprvo toporišče mesarici, potem pa obseka pol sežnja dolg ter na enem koncu jako debel kij, pa gre pred cesarja: "Orožje imam, ali konja nimam. Saj menda se ne bova peš lasala?"

Cesar, zastran lipe še zmeraj nekoliko nevšečen, pravi: "Pojdi, pa vzemi konja, katerega hočeš. Saj vem, da le širokoustiš. Kdaj bom jaz papež v Rimu? Takrat, kadar boš ti zmogel velikana. Če misliš, primi ga, pa mu odstriži glavo, ako si zakaj, da bo imela moja država mir pred njim, ti pa veliko čast in slavo za njim!"

Krpan je bil malo srdit, pa vendar jezo pogoltne in reče: "Kar se tiče Brdavsa, to ni igrača, kakor bi kdo z grma zapodil vrabca, ki se boji vsakega ocepka in kamna. Koliko junakov pa imate, da bi si upali nadenj? Zapomnite si, cesarost, kar sem obljubil, bom storil, čeprav od jeze popokajo vsi obrekovalci, ki me mrazé pri vas. Da bi se le vsi ljudje vselej držali svojih besedi tako, kakor se mislim jaz, ako me Bog ne udari; pa bi nihče ne vedel, kaj se pravi laž na zemlji! Toda svet je hudoben ter ne pomisli, da je Bog velik, človek majhen. Zdaj pa le pojdite, greva, da konja izbereva. Nočem takega, da bi pod mojo težo pred velikanom počenil na vse štiri noge, vam v sramoto, meni v sitnost. Dunajčanje bi se smejali, vi pa rekli: Poglejte ga, še konja mi je izpridil!"

Cesar je kar obsteklel, poslušaje modrost Martinovih ust, in potem gre z njim. Ko prideta v konjak, povpraša: "Po čem boš pa konja poznal, je-li dober, ali ne?"

Krpan odgovori: "Po tem, da se mi ne bo dal za rep čez prag potegniti."

Cesar pravi: "Le skusi! Ali daravno si, prekanjeni tat, storil mi dovolj sitnosti pred cesarico, svarim te, varuj se, da te kateri ne ubije; konji so iskri."

Martin Krpan pak izvleče prvega in zadnjega, in vse druge čez prag; še celo tistega, ki ga je sam cesar jahal samo dvakrat v letu, namreč o veliki noči, pa o svetem Telesu; to se je menda cesarju posebno pod nos pokadilo. Potem reče Krpan: "Tukaj ga nimate za moje sedlo. Pojdiva k drugim!"

Cesar odgovori čmeren: "Če niso ti zate, se moraš peš bojevati. Ti nisi pravdanski človek. Vem, da ga nimam v cesarstvu takega, da bi ga ti, zagovednež, ne izvlekel."

"Ta je pa že prazna!" pravi Krpan. "Jaz imam doma kobilico, katere ne izvleče nobeden vaših junakov, stavim svojo glavo, če ni drugače, da ne poreko Dunajčanje z Brdavsom vred, da lažem."

"Pa ni tista," vpraša cesar, "ki si z njo plesal po snegu?"

"Tista, tista!" zavrne on.

Cesar pa se razhudi, rekoč: "Zdaj pa že vidim, da si bebec, ali pa mene delaš bebca. Varuj se me, Krpane! Moja roka je dolga."

Krpan mu v smehu odgovori: "Če je s tem daljša, pa vendar ne seže velikanu še celo do pasa ne, nikar že do brade, da bi ga malo oskubila in zlasala. Ampak pustimo šale takim ljudem v napotje, ki nimajo drugega dela, kakor da z njimi dražijo svojega bližnjega; meniva se rajši o Brdavsu, ki še zdaj nosi glavo.

Pošljite mi hitro po kobilo; ali pa naj grem sam po njo. Toda potlej ne vem? – Ko bi mene več nazaj ne bilo?– – Bogu je vse mogoče!"

Ko cesar to sliši, urno pošlje na Vrh po Krpanovo kobilico. Ko jo pripeljejo na Dunaj, reče Krpan: "Zdaj pa le vkup dunajski junaki, kjer vas je še kaj! Moje kobilice, kakor je videti slaba, vendar nihče ne potegne do praga, nikar že čez prag!"

Skušali so jahači in konjarji in vsi tisti, ki so učeni, kako velja v strah prijeti konja, bodisi hud ali pa krotak, pa kobilice ni nihče premaknil z mesta; vsakega je vrgla na gnojno gomilo. "Bes te lopi!" reče eden in drugi, "majhno kljuse, velika moč!"

Prišel je čas boja z velikanom; bilo je ravno svetega Erazma dan. Krpan vzame kij in mesarico, zasede kobilico, pa jezdi iz mesta na travnik, kjer se je Brdavs bojeval. Martina je bilo čudno gledati: njegova kobilica je bila majhna, noge je imel velike, tako, da so se skoro po tleh za njim vlekle; na glavi je pa nosil star klobuk širokih krajev, na sebi pa debelo suknjo iz domače volne; vendar se ni nobenega bal; celo sam cesar ga je rad poslušal, kadar je kako prav žaltavo razdrl.

Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega sovražnika, se začne s krohotom smejati in reče: "Ali je to tisti Krpan, ki so ga poklicali nad me tako daleč, tam z Vrha od Svete Trojice? Mar bi rajši bil ostal doma za pečjo, da bi ne cvelil svoje stare matere, ako jo še imaš, da bi ne žalil svoje žene, ako ti jo je Bog dal. Pojdi mi izpred oči, da te videl ne bom, pa le naglo, dokler mi je srce še usmiljeno. Če me zgrabi jeza, boš ležal na zemlji krvav, kakor je sam cesarjev sin in sto drugih!"

Krpan mu odgovori: "Če nisi z Bogom še spravljen, urno skleni, kar imaš; moja misel ni, dolgo čakati; mudi se mi domov za peč. Tvoje besede so mi obudile v srcu živo željo do svoje koče in do svoje peči; ali poprej vendar ne pojdem, da tebi vzamem glavo. Pa ne zameri! To mi je naročil moj gospod, cesar; jaz nisem vedel ne zate, ne za tvoje velikanstvo in za vse krvave poboje. Prijezdi bliže, da si podava roke; nikoli si jih nisva poprej, nikoli si jih ne bova pozneje; ali pravijo, da Bog nima rad, če pride kdo z jezo v srcu pred sodni stol."

Velikan se nekoliko začudi, ko to sliši. Naglo prijezdi ter mu poda svojo debelo roko. Krpan mu jo pa tako stisne, da udari precej kri izza nohtov.

Brdavs malo zareži, pa vendar nič ne pravi, ampak misli si: ta je hud in močan; pa kaj bo – kmet je kmet; saj se ne zna bojevati, kakor gre junakom.

Urno zasukneta vsak svojega konja in si zdirjata od daleč zopet naproti. Brdavs visoko vzdigne meč, da bi že v prvem odsekal sovražniku glavo; ali ta mu urno podstavi svoj kij, da se meč globoko zadere v mehko lipovino; in preden ga velikan more izdreti, odjaha Krpan z male kobilice, potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi za vrat in reče: "No, zdaj pa le hitro izmoli en očenaš ali dva, in pa svojih grehov se malo pokesaj; izpovedal se ne boš več; nimam časa dolgo odlašati, mudi se mi domov za peč; znaj, da komaj čakam, da bi zopet slišal zvon, ki poje na Vrhu pri Sveti Trojici."

To izreče, pa vzame počasi mesarico ter mu odseka glavo, in se vrne proti mestu.

Dunajčanje, ki so do zdaj le od daleč gledali, prideró k njemu; tudi sam cesar mu pride naproti, pa ga objame vpričo ljudstva, ki je vpilo na vse grlo: "Krpan je nas otel! Hvala Krpanu, dokler bo Dunaj stal!"

Krpanu se je to kaj dobro zdelo, da je dosegel toliko čast, in držal se je na svoji kobilici, kakor bi šel v gostje vabit. Saj se je tudi lahko; še tu med nami, če kdo kakega slepca ali belouško ubije, že ne ve, na kateri grm bi jo obesil, da bi jo videlo več ljudi.

Ko pridejo v cesarsko poslopje vsi knezi, vojskovodje in vsa prva gospoda s Krpanom, izpregovori najprvo sam cesar in pravi: »Zdaj si pa le izberi! Dam ti, kar želiš, ker si zmogel tolikega sovražnika in otel deželo in mesto velike nadloge in nesreče. Nimam take stvari v cesarstvu, da bi dejal: ne dam ti je, če jo hočeš; celo Jerico, mojo edino hčer, imaš na ponudbo, ako nisi še oženjen."

"Oženjen sem bil, pa nisem več," odgovori Krpan, "rajnica je umrla, druge pa nisem iskal. Sam ne vem, kako bi vendar, da bi ne bilo meni napak,

Bogu in dobrim ljudem pa všeč. Vašega dekleta sem že videl. Če je tudi še tako pametna, kakor je lepa, potlej naj se le skrije moja babniea pred njo v vseh rečeh. Dobrote res da je vajena, tistega ne bom dejal, ker je od bogate hiše doma; pa saj na Vrhu pri Sveti Trojici spet nismo zgolj berači; pri nas tudi skozi vse leto visi kaj prekajenega na ražnju. Samo to ne vem, kako bo. – Nesla sva bila z Marjeto v oprtnih koših enkrat grozdje v Trst. Nazaj gredé mi je bila pa ona zbolela na potu. Tako se mi je sitno zdelo, da vam ne morem povedati. Rajši bi bil imel, da bi se mi bili utrgali v cerkvi naramnici obe kmalu, takrat ko bi bil ravno sveče prižigal. Ni bilo drugače: naložil sem jo v oprtni koš, koš pa na pleči, ter sem korakal mastito z njo. Izhajal bi že bil; saj Mretačka je bila tako majhna, kakor deklina trinajstih let – pa jih je nadloga vendar imela že trideset, ko sva se jemala – težka tedaj ni bila; ali kamor sem prišel, povsod so me vprašali, kakšno kramo prodajam. To je presneto slaba krama, babo po svetu prenašati! In ko bi se zdaj na cesti nama spet kaj takega nekretilo, vaši hčeri in pa meni? Od tukaj do Vrha se pot vleče, kakor kurja čreva. Koša revež nimam, kobilica ima pa samo eno sedlo! Pa bi tudi ne bilo čudo, ko bi zbolela; saj vemo vsi, da take mehkote niso vajene od petih zjutraj do osmih zvečer cika coka, cika coka s konjem. Če se to prav do dobrega vse premisli, bo menda najbolje, da vam ostane cesarična, meni pa vdovstvo, čeravno pravzaprav dosti ne maram zanje; ali kar Bog da, tega se človek ne sme braniti."

Cesarica pa še zdaj ni bila pozabila košate lipe nad kamnito mizo na vrtu; zato je tudi ni bilo zraven, poslušala pa je za vrati, kakor imajo ženske navado, ki bi rade vse izvedele. Ko sliši, da cesar ponuja Krpanu svojo hčer v zakon, pride tudi ona in pravi: "Ne boš je imel, ne! Lipo si mi izpridil; hčere ti pa ne dam! Ljubeznivi moj mož, menda ti je kri v glavi zavrela – ne morem ti dobrega reči – da govoriš take besede, ki sam dobro veš, da so prazne ena in druga. Pa tudi vas naj bo sram, vas, gospodje! Grdo je tako, da se mora kmet za vas bojevati! Še dandanes bi lipa lahko stala, pa tudi velikan več ne imel glave, ko bi vi kaj veljali. Res je, Krpan, otel si cesarstvo, in tudi Dunaj si otel; zato boš pa dobil vina sod, ki drži petdeset malih veder, potem sto in pet pogač, dvajset janjcev in pa osem in štirideset krač ti bomo dali. Dobro me poslušaj! To moraš pa vse domov na Kranjsko spraviti, ako hočeš. Prodati pa ne smeš cepera, ne tukaj, ne na potu. Kadar boš na Vrhu pri Sveti Trojici, potlej pa stori, kakor se ti zdi. In ker zdaj nimamo tukaj nobenega Brdavsa več, menda ne bo nápak, če osedlaš imenitno svojo kozico, ki praviš, da je kobilica, pa greš lepo počasi proti Vrhu. Pozdravi mi tamkaj vse Vrhovščeke, posebno pa mater županjo!"

Cesarica je to izgovorila, pa je šla precej spet v svoje hrame. Vseh gospodov je bilo jako sram. Kaj bi jih pa tudi ne bilo? Prebito jih je obrenkala; prav kakor takim gre! Krpan se je pa držal, da je bil skoraj hudemu vremenu podoben. Kakor bi se za Mokricem bliskalo, tako je streljal z očmi izpod srditega čela; obrvi so mu pa sršele, ko dve metli. Da te treni, kako je bilo vsem okoli njega čudno pri srcu! Še cesar je plaho od strani gledal, cesar! Pa vendar, ker sta bila vedno velika prijatelja, zato se počasi predrzne in mu reče: "Krpane, le ti molči; midva bova že naredila, da bo prav!"

Krpan ga pa nič ne posluša, temveč si zadene na desno ramo kij, na levo pa mesarico, stopi k durim in reče: "Veste kaj? Bog vas obvaruj! Pa nikar kaj ne zamerite!"

Na te besede prime za kljuko, pa kakor da bi hotel iti.

Cesar poteče za njim: "Čakaj no! Daj si dopovedati! Bog nas varuj; saj menda nisi voda!"

Krpan odgovori: "Kaj? Menite, da nisem že zadosti slišal, kali? Meni bi gotovo segla brada že notri do pasa, ali pa še dalje, ko bi se ne očedil vsak teden dvakrat; pa bo kdo pometal z menoj? Kdo je pome poslal kočijo in štiri konje? Vi ali jaz? Dunaja ni bilo meni treba, mene pa Dunaju! Zdaj se pa takisto dela z menoj? In pa še zavoljo mesa in vina moram očitke požirati? Že nekatere matere kruh sem jedel, črnega in belega; nekaterega očeta vino sem pil, ali nikjer, tudi pri vas nisem in ne bom dobil take postrežbe, kakršna je v Razdrtem pri Klinčarju. Ni grjega na tem svetu kakor to, če se kaj dá, potlej pa očita! Kdor noče dati, pa naj ima sam! Pa tudi, kdo bi mislil, da lipove pravde še zdaj ni kraja ne konca? Ali je bilo tisto drevesce vaš bog ali kaj? Tak les raste za vsakim grmom, Krpana pa ni za vsakim oglom, še na vsakem cesarskem dvoru ne, hvalo Bogu! Darove pa spet take dajete, da človek ne more do njih; to je ravno, kakor bi mački miš na rep privezal, da se potlej vrti sama okrog sebe, doseči je pa vendar ne more. Petdeset malih veder vina, pet in sto pogač, dvajset janjcev in pa osem in štirideset krač; tako blago res ni siromak.; ali kaj pomaga? Prodati ne smem; z Dunaja na Vrh pa tudi ne kaže prenašati. Pa jaz bom drugo naredil, kakor se nikomur ne zdi! Deske si bom znesel na dvorišče, in ako jih bo premalo, potlej bo pa drevje zapelo. Vse bom posekal, kar mi bo prišlo pod sekiro, bodisi lipa ali pa lipec, hudolesovina ali dobroletovina, nad kamnito ali nad leseno mizo; pa bom postavil sredi dvorišča kolibo, in tako dolgo bom ležal, dokler bo sod moker, pa dokler bom imel kaj prigrizniti. Ampak to vam pravim: samo še enkrat naj pride Brdavs na Dunaj, potlej pa zopet pošljite pome kočijo in služabnika, ali pa še celo svojo hčer, ki ne maram zanjo malo in dosti ne; pa bomo videli, kaj boste pripeljali z Vrha od Svete Trojice! Ako bo Krpan, mesa in kosti gotovo ne bo imel; ampak iz ovsene slame si ga boste morali natlačiti; pa se ga ne bodo še vrabci dolgo bali, nikar še velikani. Mislil sem iti brez besedice govorjenja. Ker ste me pa sami ustavili, ne bodite hudi, če sem vam katero grenko povedal; saj menda veste, kako je dejal rajnki Jernejko na Golem: 'Ali ga bom s pogačo pital, kadar se s kom kregam? Kar ga bolj ujezi, to mu zabelim!' Zdaj pa le zdravi ostanite!"

Cesar pravi na to: "Martin, potrpi no! Vsaj ne bodi tako neučakaven. Ti ne pojdeš od naše hiše, verjemi, da ne! Saj sem jaz gospodar, veš!"

Krpan odgovori: "Vsak človek je tak, kakršnega je Bog dal; vsak ima nekaj nad sabo: kdor ni grbast, je pa morda trobast! Moje obnašanje ni za vas, že vidim, da ne. Tega se tedaj ne menimo, da bi jaz tukaj ostal. Saj tudi kobilica, ki se ji pravi kozica, ni vajena zmeraj ob suhi krmi. Doma se je pasla po gozdu, na potu pa ob cestah."

Na to pristopi minister Gregor, ki je imel ključe od cesarske denarnice, ker taki imajo za vsako reč posebej služabnika. Minister se oglasi: "Cesarost, veste kaj? Vaš norec Stehàn je umrl; včeraj smo imeli osmi dan za njim, Bog mu daj nebeško luč! Stehàn in Krpàn, to si je nekam jako podobno. Kaj menite? Morda bi le-ta prevzel njegovo službo? Nič se ne vé. Zvitorepec je, debel je, smešen tudi, jezičen ravno tako; vse krščanstvo ga nima takega."

Krpan odgovori: "Magister Gregor, veste kaj? Enkrat sem bil vaš bebec, dvakrat pa ne bom. Smejalo bi se malo in veliko meni in moji zarobljeni pameti, ko bi to naredil. – Zdaj pa dobro, da mi je prišlo na misel. Kmalu bi bil pozabil, kar imam že dolgo na jeziku. Cesarost, nekdaj ste me bili srečali s kobilico v snegu, kaj ne?"

Cesar: "Bilo je tako, bilo!"

Krpan: "Kaj pa sem nesel na tovoru ?"

Cesar: "Bruse pa kresilno gobo."

Krpan: "To je bilo tačas, ko ste se vi peljali v Jeruzalem."

Cesar: "Bosa je ta! V Trst sem šel; za Jeruzalem toliko vem, kolikor za svojo zadnjo uro."

Krpan: "Jaz pa za bruse in kresilno gobo ravno toliko. Takrat, veste, vam nisem bil povedal resnice, kar mi je še zdaj žal. Angleško sol sem prenašal. Saj se nisem bal pravzaprav ne vas, ne vašega kočijaža. Pa taka je le: kadar se človek zasukne s pravega pota, naj bo še tako močan, pa se vendar boji, če veja ob vejo udari."

Nato pravi minister Gregor: "Ne veš, da je prepovedano? To je nevaren človek; državi dela škodo. Primite ga, zaprimo ga!"

Krpan odgovori: "Kdo me bo ? Morda vi, dolgopetec, ki ste suhi, kakor raženj, ki je vas in vašega magistrovanja z vami komaj za polno pest? Z eno samo roko vas porinem čez svetega Štefana streho, ki stoji sredi mesta. Nikar praznih besed ne razdirajte!"

Cesar pravi: "Le ti meni povej, če bi morda še kaj rad. Midva ne bova v sovraštvu ostala ne, če Bog da, da ne. Minister Gregor, ti ga pa le pusti! Že jaz vem, kako je."

Krpan odgovori: "Poslušajte me tedaj! Moje otepanje z Brdavsom vem, da je imena vredno. Kaj se zna? Morda bodo postavači še celo skladali pripovedke in pesmi, da se bo govorilo, ko ne bo ne vas ne mene, kosti ne prsti, če ne bo magister Gregor dal drugače v bukve zapisati. Pa naj stori, kakor hoče; meni se ne bo s tem ne prikupil, ne odkupil. A vendar je vsak delavec vreden svojega plačila, to sem v cerkvi slišal. Če je vaša draga volja, dajte mi tedaj pismo, ki bo veljavno pred vsako duhovsko in deželsko gosposko; pa tudi svoj pečat morate udariti, da bom brez skrbi nosil angleško sol po svetu. Če mi to daste, naj bom ves malopridnež, kolikor me je pod klobukom, ako vam bom kdaj kaj opotikal, dokler bom tovoril."

Cesar je bil precej pri volji, minister Gregor pa nikakor ni pritegnil. Ali cesar ga ni poslušal, ampak še le dejal je: "Gregor, vzemi pero, pa zapiši, kakor je Martin rekel!"

Minister Gregor se je kislo držal, branil se pa le ni, kar so mu veleli; zakaj cesarja se vendar vsak boji. Kadar je bilo pismo narejeno in zapečateno, pravi cesar Krpanu: "Martin, ali prodaš meni pogače in vino, pa kar je še drugih reči? Najlažje bo tako, glej! S cesarico bom že jaz govoril, da bo prav. Mošnjo cekinov ti dam, ti boš pa blago pustil. Kdo bo to prenašal z Dunaja do Svete Trojice?"

Krpan odgovori: "Poldrugo mošnjo, pa še kakšno krono po vrhu, vem, da je lepo vredno, ko bi prodajal brat bratu. Pa naj bo, no, pri vas ne bom na tisto gledal. Samo da jaz ne bom imel pri cesarici zavoljo tega nikakršnih ohodkov; ne lazim rad okoli gosposke. Pa saj imam priče, da ste vi prevzeli vse sitnosti, ki pridejo prvič ali drugič iz tega, dobro me poslušajte!"

Cesar mu dé: "Nič se ne boj; to bom že poravnal sam brez tebe. Ná mošnjo, tu je pa še pismo. Saj nocoj tako še ne pojdeš iz grada, če le misliš iti; priklonil se je že dan in noč se bliža."

Ali Krpan odgovori: "Lepa hvala vam bodi najpoprej za pisemce, da ga bom v zobe vrgel vsakemu, kdor me bo ustavljal na cesti; pa tudi zavoljo mošnjička se ne bom krčil. Kaj se vé, kaj zadene človeka v neznanju? Morda mi utegne še na hvalo priti. Vselej pravijo: Bolje drži ga, kakor lovi ga! Pri vas pa ne bom ostajal čez noč, ako se vam ne zamerim s tem. Že hudo me ima, da bi zopet enkrat bil na Vrhu pri Sveti Trojici. Samo še nekaj bi vas rad prosil, ko bi mi dali človeka, da bi me spremil do ceste. Mesto je veliko; hiš je, kolikor jih nisem še videl, kar sol prenašam, akoravno sem že bil na Reki, tudi v Kopru, na Vrhniki in v Ljubljani; ali tolikih ulic ni nikjer. S kočijažem sva se hitro vozila, in toliko vem, kod sem prišel, kakor bi bil imel oči zavezane, pa sem vendar gledal na levo in tudi na desno; ali to ni dano vsakemu človeku, da bi vselej vedel, kje je."

Cesar mu je obljubil svojega služabnika, potlej mu je roko podal, pa tudi Gregorju velel, naj mu jo poda. Minister se ni branil, ali vendar je bil zavoljo pisma ves zelen od jeze.

Krpan zadene kij in mesarico, in to so bile njegove zadnje besede pred cesarjem: "Ko bi se zopet oglasil kak Brdavs ali kdo drugi, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri Sveti Trojici. Pozdravil bom pa že Vrhovščeke in mater županjo. Zdravi ostanite!"

"Srečno hodi!" pravi cesar, minister Gregor pa nič.





POTOVANJE IZ LITIJE DO ČATEŽA



Bilo je letošnjo jesen o svetem Martinu. Napotiva se na Dolenjsko jaz in moj prijatelj, ki ga imenujem Radivoja, ker ni vsakemu človeku všeč, da se njegovo ime raznaša po knjigah od ust do ust. Zjutraj ob osmih odrineva iz Litije ter vzameva s seboj starikavo babo, da nama je odnašala in pot kazala. Nisva šla sedaj šele prvič v te kraje, a nikdar še ne po tej poti; bila je tedaj obema neznana. Iz Litije se pride najprvo v Šmartno, ki ni prevelika, pa čedna vas, da bi se lahko imenovala trg. Do tukaj gre široka, gladka cesta, ki drži dalje proti Šentvidu. Kakor hitro ostane Šmartno za hrbtom, precej se začno stiskati hribje od obeh strani; njive in travniki med njimi so vedno ožji. Kdor hoče iti na Čatež, kamor sva nameravala midva, mora v Kostrevnici zaviti z ravne ceste na desno roko v hrib po grdem kolovozu, da še kmet ne vem kako drva po njem izpeljava; pa vendar je dejala baba, da pride časi celo kočija sem doli, kadar se gospoda iz dolenjskih graščin pelje do Litije, potem pa dalje po železnici. Sedaj neki merijo drugo cesto, ki bo krajša, pa. vendar ne bo imela tako zaprtih klancev. Koračila sva z debelimi gorjačami po strugah in jarkih; babuza pa je pravila to in ono, vendar nič takega, da je vredno opomina. Vprašam jo, ali znajo v njenem kraju ljudje še kaj narodnih pesmi, pa mi ni vedela povedati; le v Šmartnu je kazala eno samo ženico, ki poje od Jezusovega trpljenja sedemdeset razdelkov dolgo pesem in tudi še drugih takih. Pesništvo našega naroda umira; samo kaka babuška še zna odlomek te ali one stare junaške pesmi. Naselile so se med nami, posebno med Gorenjci, kratke vrstice, zložene po nemški navadi. S pravljicami je skoraj tudi ravno taka. Minila je doba, ko se je skladalo in pelo.

Pot je bil zmerom enak. Šli smo zdaj skozi borovje in smrečje, zdaj po golem, nizkem grmovju. Malokje je stala majhna kočica revnega osebenjka. Za nami so se dvigali onstran Save beloglavi snežniki; pred sabo pa, tako tudi na levo roko, imeli smo same gozdove. Le na desno, po daljnih gorah, vidiš tu in tam kako prijazno cerkvico. Najbližje ti je grad Wagensberg, dobre pol ure za Šmartnom, tikoma ravnine, strugi podobne. Zidan je vrh strmega, pa ne previsokega hriba, ki je enak seneni kopici. Nekdaj ga je imel Valvazor, in slovečemu pisatelju v čast se imenuje še zdaj ena soba Valvazorjeva; v njej nihče ne stanuje. Tako je ukazal knez Windischgrätz, ki je nedavno kupil to graščino.

Poldrugo uro od Litije klanec nekoliko poneha, pa ne za dolgo. Ni dosti ravnine, pa tudi to si je obrnil človek v svojo korist, kakor ti kažejo njive in hiše, tod in tam raztresene. Vidijo se tukaj že prvi vinogradi in vesel se čutiš, da si na Dolenjskem; ali kapljica teh trt je še kisla; svet ni še dovolj zaslonjen pred mrzlimi snežniki. Temu kraju se pravi na Libergu. Tik pota stoji cerkvica brez duhovnega, pa ima pokopališče. Še kmalu nisem videl na kmetih tako čednih grobov. Skoraj vsaka gomila je otrebljena in posajena z okroglimi kamenci, kakor imajo navadno pri mestih. Ne vem, jeli cerkovnik tako domiselen, ali imajo ljudje toliko spoštovanja do mrtvih.

Kolovoz se je obrnil kmalu zopet navkreber in čez majhne pol ure pridemo do gostega bukovja.

"To je hosta Turnske graščine," pravi babina.

Radivoj odgovori: "Saj se precej pozna, da ni kmetova, ker je gosta in lepa. Kmetu ne dela nobena stvar tolikega nepokoja, kakor lep, zaroden les. Nima prej miru, da ga izpridi; zato je pa dandanes že povsod tako malo drv. Prejšnje čase je bila marsikje dana kmetom pravica na grajskem sekati za domačo potrebo; tudi lastne gozdove so imeli. A kako se je ravnalo! Povenil je, potlej pa pustil, naj segnije na mestu, če se mu je le zdelo, da klada ne pojde rada na dvoje. Še celo, kadar je šel zelenje obirat, ako je naletel dolgo bukev omladnih vej, kaj je storil, če ni mogel ali hotel nanjo? Da le ni bila predebela, posekal jo je zavoljo koša mladik. Videl sem nekdaj Laha, ki je bil zalezel na okleščeni, lepi smreki vranje gnezdo. Ker ni mogel do njega, hotel je po vsej sili drevo izpodrobiti. Ravno tako grdo se je pri nas delalo. Dejali so: Drv ne bo nikoli pomanjkanja. Pa že zdaj mora na kupilu kuhati in se greti skoraj vsa spodnja dolenjska stran. Pa kaj še le bo?"

Modrovanju svojega prijatelja sem se jako začudil, baba pa še bolj. Vprašam jo, kako se tukaj pravi.

"Na Preseki," odgovori.

Slovenec ima dosti krajev, posebno pa gozdov, ki jih tako imenuje. Bržkone so bili ondot nekdaj preseki, narejeni za mejo hostam sosednjih gospodarjev, odtod menda ime.

Dalje grede smo videli tri grmade eno za drugo. Žena je pravila, da so v tem gozdu nekdaj prebivali hudi tolovaji. Napadali so popotne; jemali jim, kar se je zatélo, pa tudi pobijali jih. Ravno tukaj so bili baje trije ubiti. Na široko po slovenski zemlji je navadno, da se meče na tako mesto, kjer je kdo umrl nesrečne smrti, vejica ali kamen, ter se govori: "Bog se usmili tvoje duše!" Lepo je, da se miluje še po smrti človek, ki je moral nehotoma zapustiti zemljo; morda še mlad in željan sveta in življenja, negotov za potovanje do neznane dežele, ki se je boji vsak, bogat in siromak, pobožen in hudoben. Vselej spreleté človeka bridke misli, kadar gre mimo take grmade. Narod sploh trdi, da se ne sme raznesti ali zapaliti dračja, ki leži v žalosten spomin, ker bi mrtvec na onem svetu potem ne imel pokoja; hodil bi strašit in klicat, dokler bi zopet ne dobil novega kupa. Vendar časi poredni pastirji zanetijo ogenj ali razmečejo veje; pa kmalu pride kdo, ki v novo navrhovati suhovine in kamenja. Ta šega je še gotovo ostanek iz paganskih časov.



Ko pridemo do razpotja, vpraša žena, hočeva li čez Gobjek ali po Štorovju.

Radivoj odgovori: "Le na Gobjek! Pravijo, da je krajša pot, in tudi je Gobjek najbolj sloveča vinska gora, kar jih je tukaj v obližju."

Hrib se je prevalil. Kakor je bilo dosihdob navkreber, tako smo zdaj začeli iti navzdol. Bilo je blato in pot še neprijetnejša zato, ker ima skoraj ves ta hrib ilovo prst z drobečim belim laporjem. Hosta je kmalu nehovala; samo še kak dob ali kostanj, ki ga je tukaj mnogo, nam je zaslanjal razgled. Počasi zmanjka vsega drevja. Odpre se pred nami dolenjska dežela. Proti jugu stoje Gorjanci, proti severu Kum, ki varuje teh krajev prehude burje in mraza; pred nami pa se na obe strani prijazno dviguje gorica za gorico z belimi zidanicami, z vinskimi hrami. Na desno vidiš Zaplaški hrib z rdečo streho nove romarske kapele; na levo v dolini pojo zvonovi svetokriški, kjer sta dva duhovna. Zemlja ima, posebno v tem kraju, ves drugačen obraz kakor pa na Gorenjskem. Širokih polj, velikih travnikov ni; le ozka, zelena riža je tu in tamkaj med hribi in goricami. Tudi vasi niso velike, hiše raztresene, večidel zidane, pa tudi lesenih obilo. Kjer je bližje vinograda, ondi si kmet najrajši stavi poslopje, da le more in sme. Nekatera vas je pol ure dolga, pa ima komaj trideset tod in tam raztaknjenih koč.

Ura je bila enajst. Nismo šli več dolgo, kar pridemo do prve zidanice. Ker se je ravno praznoval svetega Martina dan, zato je bil hram tudi odprt. Stalo je mnogo ljudi pred sodom v glasnem pogovoru; vino jim je majalo jezike. Gledali so, in kazalo je, da bi nam radi veleli pit; pa menda si vendar nihče ni upal, ker smo bili čisto neznani.

Idemo dalje, pa ne predolgo; kmalu najdemo drugo zidanico odprto. V njej so bili trije možje nakrižne dobe. Starec, hramu gospodar, pokliče najino ženico: "Tara, ne pojdeš pit? Danes ga pije, kar leze in gre, da ga le ima. Ne veš, da martinujemo ? Nocoj ga bomo krstili, če je božja volja."

Tare je mikalo, pa vendar ni vedela, kaj bova midva rekla. Starec – dejali so mu Bojic – brž vidi, kaj ima baba za bregom, pa se k nama obrne: "Menda se tudi gospodoma ne bo storilo inako, če stopita bliže soda. – To bom sam izpil; potlej bomo pa drugega."

S temi besedami nagne leseni vrč, dleskne z jezikom in pravi: "Letos je dobro, hvalo Bogu!"

Bojic je bil čuden mož. Lice je imel rdeče, pa tako nabrano, kakor suha hruška. Trdno se je držal stare noše; zato pa tudi ni imel oprt in platnene hlače so mu nizko opletale. Dandanes je že malo takih dedov. Izginili so klobuki z dolgimi kraji pa nizkim oglavjem; mi le rajši nosimo oglavje bolj visoko. Veselil sem se časi že oddaleč, ako je odkod po cesti primigalo široko pokrivalo, ki je branilo dežja in solnca; veselil sem se rdeče opasice in črevljev, ki so imeli golenice proti gležnju zavihane. Pri nas je živel možiček – stara grča – ki ni mogel dobiti pri nobenem klobučarju, v nobenem sejmu, v nobeni starini klobuka po svoji všeči. Kaj stori? Ureže si palico in gre notri v Kranj, pa si ga da tamkaj delati. Mi se trdoglavo držimo starih reči, zlasti pa Gorenjci, ki imajo pregovor: "Stara petica, staro žito, pa star mož!" Rad bi vedel, ali se Ločani še nosijo tako, kakor so se nekdaj? Imeli so hlače do podpazduhe; na hrbtu je pa čepela majhna zaplata, ki so ji rekli jopič, da je bil ves človek tak, kakor bi ga v brenti prinesel.

Rečem Radivoju, da le pojva za Taro, ki ni čakala, da bi se ji dvakrat velelo. V hramu je bilo dosti razvlake: trije sodi, poldruga motika, stoli; tu in tam kak vinjak, pol banjka, vrči; miza na treh polomljenih nogah; držala je polno drobtin, črnih in belih, pa tudi polovico orehove potvice in lep kos gnjati. Dade nama vsakemu svoj stol in pila sva iz obilega vvrča.

"Letos je lahko dobro," veli Končina, prav nizek možic kakih tridesetih let. "Saj smo pa tudi imeli vročino in sušo, da nas Bog varuj! Kdor je trgal šele po deževju, tisti ga ima več, kajpada je tudi bolj vodeno."

"Štiri in tridesetega, to je bila pijača, to! Letošnje vse nič proti onemu," pravi Hostnik, človek pri petdesetih letih, pa še jako trden in zelo velik.

Tukaj so ljudje bolj majhni, ali čvrsti in zatrepani.

"Enajstega je bilo pa še bolje," zavrne Bojic. "Štiri in tridesetno je imelo preveliko moč, da je vznak metalo. Ravno sem bil na Savi pri brodnikih; nikoli ne bom pozabil, kako se je živelo tiste čase! Pil si ga za petico ti, pa še kdo poleg tebe, kdor si bodi, od jutra, noter do večera; nazadnje ti je pa še prinesel drobiža iz petice, tekmà se ni rado sešlo. Zdaj se je pa vse predrugačilo; brodnikov ni več, vino je drago! Naj bo, saj ga pridelujemo. Do smrti bomo že kako; pet in osemdeset let niso mačkine solze, kaj menite!

"Pa ste še dečko, še," pravi Končina.

Bojic odgovori: "Po tistih gorah, ki leže bolj nizko ali pa proti burji, da ga je bil dosegel mraz; tam ga je res nekaj manj! Kaj pa čemo? Kdo si ga je bil še toliko v svesti? Jaz ga imam pa vendar več od lani; moj vinograd je dobro visoko in gleda proti poldnu. To ti je lega za trto, vidiš!"

Hostnik se oglasi: "Bojic, ne bodi hud, ako rečem, da je moje bolje, daravno mi vinograd ne leži tako v zglavju gobenske gore, kakor tvoj."

Te besede niso ustregle. Dolenjec ne posluša rad, če se povzdiguje drugo vino pred njegovim. Kadar si v hramu, hvaliti ga moraš, če te prav za ušesom praska, sicer mu ne ugodiš. Tudi Bojic ni molčal. "Hostnik," pravi, "ti še ne veš, kako je dobremu vinu ime. Kaj meniš, da tisto velja, ki je dolgo sladko? Le ti semkaj pogledi, kako se je moje ubrisalo. Kje imaš ti takega? Res je bolj rezno, pa bo tudi bolj držeče. Vaša sladkoba vam bo še nagajala, preden bo leta konec. Saj vendar pametujem nekaj let; pa ne vem takega, da bi se bil mošt grenca branil tako dolgo, kakor letos nekateri, pa ne vsaki. Gospodje tudi vedo, kaj je dobro; le čakaj, zdaj bomo pa onega."

Urno podstavi leseno posodo in natoči beline, potem pa zopet začne ponujati nama: "Le v slast ga! Saj ga je Bog dal, ni zrastlo na srcu. Založje gnjati ali potvice bi tudi menda ne bilo odveč; saj imamo, hvala Bogu, oboje, kar komu bolj dobrí. Ali ni res dobro?"



Hvalila sva, daravno se je upiralo, ker je bilo še dopoldne; pa se je tudi nama zdelo premlado. Dolenjec ga pa ne pije nikoli tako rad, kakor jeseni; nikoli se mu ga tako malo ne smili. Takrat je vse dobre volje, malo in veliko, mlado in staro. Kdor nima sam vinograda, pa gre od hrama do hrama okoli prijateljev. Tako je blizu do božiča. Šele potem, ko sod poje, začno tudi skopovati z vinom. Po vinskih krajih so ljudje sploh bolj radodarni – še preveč. Menj rezni so, bolj prijazni od Gorenjca, pa tudi pokornejši. Človeka v suknji so veseli v hramu. Radi ga poslušajo, če kaj pripoveduje; vendar ga ovinijo, ako le morejo, ker to je gorniku in njegovemu pridelanju velika čast; pa ne bom rekel, da bi se jim tudi smešno ne zdelo, da ga ne more tako nositi, kakor oni, ki so iz mladega pri njem. Čudno pa je, da veseli Dolenjec tako malo poje! Po vinogradih je časi jesensko nedeljo popoldne vse živo pivcev; glasne besede se slišijo notri do sogornih zidanic – ali petja vendar ni; malo kateri zauka ali pa zakroži poldrugo vrstico od nove gorice. Brez pesmi uživajo zlato kapljico možje in mladeniči; še žene so z njimi; celo dekleta ne ostanejo doma. Nekatere med njimi so prav zale in sila postrežljive; tudi jim ni grdo iti časi, posebno ob nedeljah, v krčmo, ako je v hramu poteklo. Kdo bi jim zameril? Vsaka dežela ima svoje šege in običaje.

Možje so si napravili tobaka in Bojic pravi: "Star kotar sem, pa vendar ga rad piti dajem. Človeku na stare dni od vsega, kar je imel, ne ostaja nič drugega, kakor ta božji dar; vse prejme sin ali hči."

Radivoj vpraša: "Pa vendar ne obdelavate sami? Le vino je menda vaše, kolikor si ga izgovorite."

"Kaj še," pravi starec, "vinograd je moj; v zemljo ga s sabo ponesem, ko bi le mogel ali hotel. Kakor hitro pride nevesta ali zet k domu, niso starši več dolgo z njima pri mizi; to je tako gotovo, kakor amen. Pri nas je malo hiš, da bi se ne delili."

"To ni lepo," rečem jaz; "pri nas skupaj žive do smrti."

"Tako je le; kaj pa čemo?" odgovori oni. "Svet je hudoben; mladi ljudje radi zaničujejo starega človeka; ne pomislijo, da stara kost je modrost. Vsak oče si izgovori kos vinograda sebi v last, da ga uživa in dene, kamor hoče. Koliko je osebenjkov, da nimajo razen koče in vinograda nič; pa vendar hranijo sebe in družino, če niso letine preslabe. Kadar pride uima na trto, potlej seveda je Bog pomagaj! Pa saj zdaj tudi več radi ne dadé ženiti se na sam vinek."

Nato pravi Radivoj: "Dolenjci ste dobri ljudje zlatih rok; ali varčevati znate premalo."

"Zakaj?" odgovori Hostnik. "Saj mora človek trpeti, preden ga dene v sod: jeseni je plastiti, spomladi se koli, obrezuje in koplje prvič in drugič; nazadnje je pa trganje. Tega se ne boji nihče, pa vendar je dovolj opravka."

"Veste kaj?" pravi Končina, "jaz bom pa tudi nekoliko pritegnil, da bi si lahko drugače preurili. Za najtežje delo ni časi kaplje pri hiši. Pride prva in druga kop; kdo ima tačas moker sod? Prijel pa tudi ne bo nihče za motiko brez pijače; saj ne dobimo delavcev. Kaj nam je početi? Kupujemo ga pa drago. V košnji in mlatvi je ravno taka."

Na to veli Radivoj: "Pozimi pa imate časi hrame odprte na stežaj; kdor gre mimo, pij ga, rad ali nerad. Nekateri še celo kurijo po zidanicah in vsi mraza premrti delajo pokoro pred sodom. Kadar je pa čas okopavati, gotovo se ne oglasi nihče zimskih pomagačev, da bi dejal: Pozimi si ti meni, zdaj bom pa jaz tebi!"

"Človek ne sme zapustiti ne sebe, ne prijatelja," zavrne Hostnik. "Ali vsega pa tudi ne popijemo sami; s čim bi pa potlej davke plačevali?"

Tara ni poslušala, kaj mi govorimo; menila se je le s pijačo in ugrizačo. Ravno je poldne zazvonilo, kar pridejo po kolovozniku tri babe, ki so peljale kure v Ljubljano. Dve sta vlekli, tretja pa rinila. Ena izmed njih spozna Taro in reče: "Tara, tebi se dobro godi. Me pa vlečemo za žive in mrtve, ali nihče nam ne veli: Pojte pit!"

"Pa pojte!" veli Bojic.

Babe hitro podlože voziček in vse tri so bile v hramu, kakor bi trenil. Komaj pijo vsaka enkrat, ali pa morda še ne, kar zlodej prinese paglavca, ki je držal bučo vina v roki. Ker je voziček stal brez varuha, naglo odpre kurnik, pa izpusti kopune in kokoši, ki so zagnale veliko kokotanje. Raztaknile so se po brajdah in po trtju. Ko babe to začutijo, planejo vse tri čez prag. Kure so rahtale, babe regljale; pa še Tara jim je pomagala, da se ni vedelo, kdo bolj vpije, babe ali kure. Paglavec se je pa smejal; tudi mi nismo mogli kaj. Ena srdita poišče ocepek ter zakrepeli na vso moč; ali za dečkom vendar ni potekla; menda je vedela, da ga ne dojde. Tara pa ni le vpila z njimi, temveč tudi loviti je pomagala. Vse štiri so nekaterikrat zahlicale: "Pit, pit!" in poskočile sem in tja po vinogradih, preden so ugnale družino do zadnje čopaste jarice, ki v noben kup ni hotela k rokam; zato so jo pa tudi srdito preklinjale.

Prva reče: "Bog daj, da bi te lisica požrla!"

Druga pristavi: "Pa da bi tudi lisici nič ne zalegla!"

Videč, da je ves lov zastonj, primeta dve za ojesce in najstarja med njimi se zaroti, da nikdar več ne pojde k Bojcu pit, ako bi jo tudi na kolenih prosil. Tara, že jako rdeča, teka in menca sem ter tje. Kazalo je, da bi šla rada v tovarišiji domov; pa ker je bila najeta do Čateža, ni vedela, kaj bi in kako.

Kar pride mimo nas človek, srednje dobe, ki so ga vsi veselo poklicali: "Mrtolaz, pojdi pit!"

Imel je na sebi ponošeno gosposko suknjo in kapo z motiko na glavi.

Ravno sem jaz velel Tari: "Vem, da te pomiče; le pojdi z babami, saj si lahko sama odnašava do Čateža."

Mrtolaz pravi: "Baba, le izgubi se, kamor češ; jaz bom odnašal, jaz, ki bolj vem, kje je Čatež kakor ti."

Z nobeno rečjo bi se ji ne bilo bolj ustreglo, kakor s temi besedami. Plačava ji komaj, pa že skoči za kokošaricami ter pomaga riniti. Ko so babine izginile v hrib, veli Bojic: "Prav je, da so šle. Ena med njimi je vešča, pa ne povem, katera. Bojim se, da mi bo kaj nagodila, ker mislijo, kakor ste vsi slišali, da sem tudi jaz kriv kurjega bega."

Ali hitro se oglasi Mrtolaz: "Koga bo neki nahudila? To je vse skupaj nič, le meni verjemite!"

Hostnik veli: "Bog vedi, kako je vendar? Duhovni res uče, da ni treba verjeti; drugi ljudje pa drugače pravijo. Pa naj bo, kakor če; jaz ne verjamem dosti."

Na to odgovori Končina: "Kaj bi se to menil, kar ni besede vredno. Rajši pijmo!"

Ali Bojic jih zavrne: "Kar vem, to vem; saj nisem še pozabil, kaj mi je razkladal rajni Peckón, Bog mu daj dobro!"

Po teh krajih nekoliko gine babjeverstvo, posebno pri mladem zarodu; starci pa se še trdno držijo svoje stare glave, kakor povsod. Kdor je prijatelj narodovega izobraževanja, gotovo želi, da bi se zatrle prazne vere; pa vendar je tudi res, da s takimi vražami izginejo obenem vsi narodni zakladi; pesmi in pripovedke, po nekaterih deželah celo pobožnost.

Oba z Radivojem sva menila, da Mrtolaz gotovo govori nemški, in to je bilo tudi res; zato mi reče v latinskem jeziku, da pojdiva dalje, pa tega človeka ne jemljiva, ker je že previnski.

Ali on se nama oglasi: "Quoque ego possum latinum linguam, pijan pa nisem".

Začudila sva se mu, daravno je tako slabo krpal in tolkel. Pravil je potem, da je v mestu sedel tri leta v latinskih klopeh, potlej pa učenost obesil na kljuko in se poprijel šivanke. Ali kadar je vrha dorastel, pride tudi njemu vrsta, da mora na vojsko.

"Cesarja sem doslužil," veli, "zdaj se pa tu po hribih šivaje ukvarjam in otepljem z revščino. Tako se godi vsakemu, kdor išče boljega kruha, kakor je bel. Ravno imam delo tukaj v obližju pri bogatem domačinu – k revnim ne hodim rad – pa kdo bo na Martinji dan vbadal in krpucal?"

Zahvaliva se gorniku za pijačo ter hočeva iti; on pa nama nikakor ni dal od sebe. Skoraj se je bilo treba skregati, preden sva se mu izpulila. Tudi Mrtolazu ni bilo po godu. Kislo se je držal, čeprav ni vedel zakaj; gotovo ga je že imel vrč ali dva čez mero. Ko vidi Bojic, da vse nič ne pomaga, natoči zadnjič in nama prinese razhodnjo. Pokusiva, potem pa odrineva urno. Mrtolaz je vzel, kar sva imela s sabo in tedaj se obrnemo zopet navzdol po kolovozniku. Dovolj hramov je bilo odprtih, in voditelja so nama vabili tu in tam na kozarec vina; toda on se je le naju držal, akoravno ga je težko stalo. V neki zidanici je sedelo mnogo ženskih in slišal sem, kako so se po imenu klicale. V teh krajih je po kmetih dosti Rozalik, Cen, Konrad, Lojz; ravno tako se tudi marsikateri moški imenuje Karel, Rihar, Rafael i. t. d. Ne bom pozabil, kako je bil pobožen kmet v Laščah nekdaj razkačen, ko je hotela njegova ženica sina krstiti za Silvestra, ker je bil ravno starega leta dan rojen.

"Kaj?" pravi mož; "ali se ne bojiš, da bi te Bog udaril zavoljo tvojega napuha? Ni v pratiki dovolj ponižnih imen, ki so med nami v navadi? Dokler se bo meni mezinec gibal na moji roki, tako dolgo – dobro si zapomni – ne boš ti krstila po svoji glavi ne! Jurij naj mu bo ime!"

In tako se le tudi zgodilo.

Čez majhne pol ure pridemo s hriba v raven. Pod hribom stoji Moravče, vasica jako raztresena; pa ima vendar nekoliko prav zalih hiš. Zasuknemo se iz te vasi na desno cesto po ozkih, močvirnih travnikih, ki leže med hribi, pa ne trtonosnimi; vsi vinogradi ostanejo zadaj ali pa v strani.

Kmalu smo prišli do graščine, ki se ji pravi Turen. Bila je v nekdanjih časih dedina slovečih baronov Galov, zdaj pa je že na mnogih rokah.

Ne prav dolgo potem se je pot na Čatež zopet krebri obrnil. Mrtolaz pa se je menil po nemško in zmerom od pijače, kar je Dolenjcev najljubši pogovor, ki ga ne konča taku hitro, ako se ga je polotil. Nagovarjal je naju, da naj zloživa imenitno pesem letošnjemu vincu na čast.

"Že sam sem se prtil z njo," pravi, "pa mi ni po volji, kar sem zverižil. Časi je bil Kančnik; tudi šmarski šomašter je zakrožil katero, zdaj ga pa ni, da bi kaj znal. Kar sta leta dva pomrla, nimamo kaj peti; stare so se pozabile, novih pa ni!"

Da se mi ne zameri, ako govorim nekoliko o pevcih, katere je imenoval Mrtolaz. Kančnik je imel, kakor je slišati, v mladosti čudno usodo. Bil je dobro dolgo proti koncu svojega življenja učitelj in orgljar v Dobrépoljah, kjer je tudi umrl leta 1841. ali 1842. V pesmih, pravijo, da je vsakega prekosil. Zabrenčal je, kadar se je lotil, vsak praznik in vsako nedeljo novo pesem; dajal je sam besede in napeve, ki so si bili pa vsi jako podobni. Kančnikovo ime je slulo široko po Dolenjskem. Poleg svetih je naredil mnogo drugih, posebno zabavljivih in zdravic. Največ so gotovo zabavljice vredne, v katerih kaj rad šeška žene. Prepevajo se nekatere njegove še zdaj po Dobrépoljah, po Laščah in po Ribnici. Najimenitnejše so: "Od svinjarjev", "Od lončarjev", "Mož in žena", "Od uši in bolhe", "Kaj nevesta prinese k hiši". Izmed pobožnih tudi še zdaj hodi po deželi: "Od zvonov", zložena takrat, ko so Dobrepoljci napravljali nove zvonove k cerkvi.

Gotovo ni bil praznoglav; ali uka je imel premalo. Vsako je zapel tako, kakor jo je spisal; in vsako je spisal, kakor mu je prišlo pod palec – zatorej tudi niso, da bi se iz njih učil jezika ali druge pevske umetnosti. Skladal je časi tudi "verze" (to ime jim je sam dajal), katerih pa ni pel, ampak le govoril, zlasti pri vinu, ki ga je vrlo čislal po navadi slehernega pevca. Dva taka verza (stiha) sta mi znana. Prvi ubada učene pesnike, ter se glasi:



"Vi pojete takó,

da vas nihče zastopil ne bo;

mi pa pojemo tako,

da nas zastopi vsaki lahkó,

filozofi in poetje

in vsi drugi kmetje."



Drugi pripoveduje, kako v Laščah zvoni:



"Vse stvari

Boga časti:

Jerebica,

kukavica,

vsaki dan

tud podgan;

še jaz ga bom – bom!"



Pri zadnji vrstici je vselej izpraznil kozarec, ako je sedel pri vinu. Vse ga je rado imelo, ker je bil poln šaljivosti. Pripoveduje se, kako mu je bilo enkrat primanjkalo kurjave, pa da je v nedeljo po deseti maši, ko so ljudje ravno začenjali iti iz cerkve, zaorglal čisto novo poskočnico. Dobrépoljci se ustavijo in vlečejo na uho, kaj ti bo. Hitro jim zabasa (debelo grlo je imel) čudno pesem, polno smeha. Toži jim, da ga zebe še celo za pečjo, ker nima pri hiši toliko polena, da bi ga za psom vrgel. Kmalu so mu napeljali veliko skladavnico drv.

Kakor vsak imeniten mož, tako je imel tudi on posnemalce; toda zadela jih je navadna usoda – nihče ga ni dosegel. Enega izmed njih sem poznal. Reklo se mu je Bravinec, in je bil kmet, blizu Turjaka doma. Znal je brati in pisati, še orglati za silo. Ali gotovo bi Kančnik ne bil nikdar zapel kaj takega, kakor je ta:



"Častimo svetega Jurja

po suhem in po murji!"



Njegove najslavnejše pesmi pa vendar nisem slišal od kraja do konca, ker je sam več ne poje – zdi se mu prehudobna; drugi je pa tudi nihče več ne zna. Bila je zabavljica "Pikcu" (nekakemu biriču), ki je ubogega siromaka preganjal in lovil, ko se je po hostah in brlogih skrival pred vojaščino. Takrat je izkusil obilo hudega, kar pripoveduje še dandanes, ako ni umrl. Dve leti je, kar sem zadnjič videl jako postaranega.

Od "šmarskega šomaštra," ki je bržkone tudi Kančnikov posnemovalec, ne vem nič, razen kakih pet vrstic žalostne pesmi, zložene o prezgodnji smrti njegovega sina, ki so mu ga bili vzeli na vojsko.



"Tam je muziciral,

pa se je ferderbal,

ker je prešvàh persi bil."



Izmed Kančnikovih pesmi še zdaj slove tiste, kar je zabavljivih in godčevskih. Narod šale ne čisla samo v navadnem pogovoru, kakor nam kažejo mnoge ribniške smešnice, ki so ravno po Ribnici najbolj znane; ampak Slovencu je dobrovoljnost všeč tudi v knjigah. Kmetje imajo še celo veselje nad lažnjivim Kljukcem in nemškim Pavlihom v slovenski obleki, daravno je oboje le prestavljeno, pa še zelo površno. Vse to nam kaže, da bi jako ustregel, kdor bi znal resnico zavijati v prijetne šale. S takim pisanjem bi se ljudstvo najlažje budilo, najlažje bi se mu dajalo veselje do knjig. Seveda bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja, da bi Slovenec videl Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu.

Res, da smo v zadregi, kar se tiče snovi, katero naj bi izdelovali. Vzeti bi se moral kak veljaven domačin in k njemu bi se vrstile druge manj pomenljive osebe, kakršnih nam ne bi zmanjkalo tako hitro. Saj vemo vsi, da šaljivi Ribničan obide križem svet; da imajo Gorenjci dovolj pravljic od vojaških beguncev, ki so se potikali po hribih in šumah; vsa naša dežéla pripoveduje še dandanes, kako so nekdaj lovili mlade moške in jih dajali s silo v vojake. Celo rokovnjači in deseti bratje so narodna lastnina, akoravno, zlasti prvih, nihče ni vesel. Dovolj je tudi pravljic, zlasti iz turških časov. Takrat so se obnašali Slovenci bolj samostojno, kakor bodisi kadar koli poprej ali pozneje; zato so pa tudi naše najlepše narodne pesmi iz one dobe.

Ali vsa zgodovina teh časov leži še zdaj vsa v celini. Čas je, da bi se iz ljudstva zajemalo bolj kakor dozdaj. Posebno mladi pisatelji naj bi tega ne pozabili; starejši se ne dadé in tudi ne morejo več zasukniti z navadnega pota.

Kančnik nas je jako zamotil; čas je, da se vrnemo.

Mrtolaz je bil kaj vesel, ko je v Čatežu zagledal Roštanovo krčmo, ki stoji nekoliko nižje od cerkve tako, da se je videla že iz doline. Tudi ta vas je na hribu, ki je precej strm, zlasti na tej plati, odkoder smo mi prišli.

"Čast in hvala Bogu!" veli šivalec. "Sante-Roštan se je pokazal! Zdaj bomo po debeli uri hodá prišli zopet na mokro. Malo takega vina, kakor je Roštanovo. Pokusiti ga moramo, če vse ne vem kaj! Saj človek ni za vek; te ure, ki jih imamo, pa bi se kislo držali?"

Radivoj reče: "Vendar je greh, da niste v šolah ostali! Vi bi bili modrijan, da malo takih!"

"Jaz tudi pravim, da," odgovori Mrtolaz. "Posebno zvezde, to je moje veselje! Tako bi jim bil prišel na konec, da bi se čudili vsi malovedneži na zemlji, zlasti pa kar jih je tod okoli Svetega Križa in Čateža. Kaj se pa če? Saj veste, kako pravijo: Ti župan, jaz župan, kdo bo pa konja sedlal? Časi, kadar grem zvečer iz kakega hrama, pa tako premišljujem pri svoji neumni pameti. Saj to je vendarle čudno, kako so te zvezde? Menda imajo kakšnega vojvodo, kakor bučele v panju? Kaj pa tista, ki je v skrivnem razodetju, 'pelin' imenovana? Pisano je, da bo na zemljo pala. Tačas bo čudna prikazen zavoljo naših grehov."

Na to rečem jaz: "Ho, ho! Mrtolaz ve tudi sveto pismo!"

Oni odgovori: "Človek mora vendar premisliti, kaj bo za duše! Morda vi res nič ne verjamete? Saj sem že slišal, da pri učenih ne išči vere. Pa jaz tudi še nekaj vem, akoravno dosti ne."

V takih pogovorih smo prišli do Čateža. V tej vasi imajo duhovnega. Hiše so zopet raztresene, kakor je Dolenjcem navada; le za cerkvijo stoje bolj zdržema. Opomniti pa se mora, da zlasti na Dolenjskem po vinskih krajih ni take nesnage, kakršno tujci radi očitajo; še le dobro čedno je po stanicah, kjer ni prevelikega uboštva.

Pred Roštanovo hišo sta v glasnem pogovoru stala dva človeka: oče Roštan, rejen mož, pa še nekdo srednje postave in dobe, pa rdečega obrazka, ki se mu je držal vedno na smeh. Imel je opaljeno hruškovo gorjačo, na spodnjem koncu okovano; usnjata, umazana torbica mu je visela ob strani. Mrtolaz ga hitro nagovori: "Kje si pa bil, Selšček?"

"E, saj veš," pravi ta, "da smo mi le tam, kjer se kaj nápak naredi. Drmeljeva krava si je bila črevo prevrgla, pa so bili pome pisali."

Iz teh besed smo precej videli, koga imamo pred sabo. Mrtolaz dalje vpraša: "Kam pa zdaj?"

Oni odgovori: "Naravnost v grad na Kapijo, poltretjo uro hoda od tukaj. Še poliča vina ne morem izpiti, akoravno me Roštan jako priganja."

"Kaj pa je tako silnega tamkaj?" veli Roštan. "Neki da gospodično v gradu zob hudo boli; pa tudi junčka imajo, ki je že velik."

"Koliko vam bodo pa dali?" vprašam jaz.

"Dve smreki: od gospodične eno, od junca eno; pa bo dobro."

"Ali imate klešče, da boste zob izdrli?" reče Radivoj.

"Slab zdravnik bi bil, ako bi tega ne imel," odgovori oni ter privleče iz umazane torbe majhne klešče, z grdo capo ovite.

"Selšček," pravi Roštan, "to pa že ne vem, če bo kaj. S temi kleščami ne bo dala gospodična po ustih brbati, če ne boš cunje strani vrgel."

Selšček: "Cunja mora biti; če se boji tega, pa naj ima zob v čeljustih! Mi imamo za vse ljudi ene same klešče."

Na to pravi oče Roštan: "Pa vendar ne pojdeš mimo nas, da ne bi pokusil, kakšnega je Bog dal Čatežanom?"

Mrtolaz veli: "Te misli sem jaz tudi. Veseli bodimo, dokler še kraljujemo. Saj smo slišali, kako pravijo, da posedáj ne bo smel živine ozdravljati nihče, kdor se ni v Ljubljani učil. Kaj bo, Selšček, če te primejo?"

"Kaj bo? Jaz imam pisma! Saj so me že skušali taki, da tudi kaj vedo. Meniš, da ranjki Bogotáj ni znal, koliko je dve in tri? Pa me je bil enkrat poklical: 'Selšek, pogledi, pogledi! Živina mi je obolela. Ampak jaz ti ne povem, katero je bolno. Zdaj bomo videli, če kaj poznaš ali ne?' – Jaz pa naravnost repe tipat. Šlatam, šlatam od prvega do zadnjega, pa besedice ne žugnem. Bogotaj si je mislil: rad bi me, ali me ne boš! Kadar je bilo vse čisto potipano, veli Bogotaj: 'No, kaj boš povedal?' – 'Gospod,' rečem jaz, 'vi menite, da je samo en vol bolan; jaz pa tako pravim, da sta dva: plavec pri kraju ima žabico, le-onemu roginu v sredi pa se dela notranja bula. Dobro me poslušajte: samo še poldrugi dan bo rad jedel; čez tri dni bo pene tiščal; osmi dan ga boste pa iz kože devali, če mu ne pomagam! To je tako gotovo, kakor bi odrezal; pa je mir besedi!' – Gospod se ustraši in reče: 'Pa si ga upaš?' – 'Kaj bi si ne! V petih dneh vam ga bom v jarem dal!' In tako se je tudi zgodilo. Pa mi je bil naredil tako pismo, v katerem stoji vse to od kraja do konca. Škoda je, da ga nimam sabo; videli bi, da nisem še vsega povedal. A sina bom pa dal v Ljubljano, sina, da bomo tudi ljubljanski zmazek imeli pri hiši. Ne da bi se koga bal; temveč svet je dandanes tak, da več verjame papirju, kakor glavi in rokam in očem! Tako je ta reč."

"Selšček," pravi Mrtolaz, "na vso to jezo ga bomo poliček ali dva, kaj ne? Danes bo vse mene bolelo, kolikor bomo zapili."

Zdravnik odgovori: "Ne vem, kaj bo rekel zob na Kapiji?"

"Kaj bo rekel?" zavrne Roštan, "ne bo ti ušel, ne, tega se ne boj! – Pa prav dobrega imam; takega nisi še letos pil."

Selšček odgovori: "E ti je šlo! Pa naj zob nocoj še potrpi; že vidim, da se vam ne ubranim. Kaj pa je, če gospodična enkrat malo zacvili? Saj taki ljudje tako ne vedo, kaj se pravi hudo na svetu."

Plačala sva Mrtolazu, ki se je delal, kakor bi ne hotel vzeti, pa je vendar z veseljem roko nastavil. Potem jo nameriva naravnost v župnišče.

Čateški župnik je gospod Kobè. Bil sem že poprej znan z njim; tudi z Radivojem se nista prvič videla, zato je pa naju prav dragovoljno sprejel. Hitro je povprašal, jeli naju pot kaj užejala.

Odgovoriva, da ni ravno prevelike sile, ker stoje vsi hrami odprti.

"Pa vsaj prigriznilo bi se rado," reče on ter naglo pokliče kuharico: "Mica!"

Mica je prišla, in kmalu smo se po moško gostili. Noter do poznega večera smo imeli pogovor. To in to je bilo na vrsti. Pretresali smo jezik, po navadi sedanjega veka, in kazalo se je, kako tenko je Kobè poslušal, posebno Belokranjce, od koder je doma; videlo se je pa tudi, koliko imajo tamkaj besed, katerih ni pri nas, in sam ne vem, zakaj se jih branimo v pisanje. Prišle so tudi srbske pesmi na vrsto in pravil je, da jih je mnogo slišal v mladosti doma, in kako se je čudil, ko je bral potem ravno tiste med zbirko srbskih narodnih pesmi.

"Tudi pri Laščah," pravim jaz, "ni tega še dosti let, ko smo večkrat čuli srbske pesmi. Res da jih niso peli domači ljudje, ampak Belokranjci – Laščanje so jim dejali Kostelci – ki so hodili s tovori v Ljubljano po kramo. Nabralo se jih je osem, deset, pa tudi več. Konjiči so šli pred njimi, možje pa za njimi, prepevaje kraljeviča Marka. Otroci so jih oponašali: "Kraljeviča majka, zelenega pajka!' In marsikrat je v smehu kateri poskočil za njimi. Dandanes pa ti možje blago le rajše vozijo, in zdaj v kratkem jih nisem več videl toliko zbranih, da bi v tovaršiji peli."

Zasuknilo se je govorjenje tudi na Dolenjce in Radivoj reče: "Pri vseh napakah so pa vendarle prebrisani. Črevljarji, šivarji se dobe sem ter tje med njimi, ki še gospodu za silo napravijo obutev in obleko. In če pomislimo Ribničane; kje se naredi toliko loncev in lesene robe? Res, da se vedno drže pri svojem delu starega kopita; to pa le zato, ker jih nima kdo poučiti."

Enajsta ura je že tekla, ko smo šli spat.

Drugi dan je bila maša na Záplazu. Ta sloveča romarska kapelica stoji na hribu, precej nad Čatežem. Novo zidana je in lepo slikana. Po Dolenjskem v teh krajih, ako se človek drži potov in cest, pritiskajo vedno hribje od vseh strani, da ne more videti daleč okoli; zato sva imela z Radivojem veliko veselje, ko se nama je na Zaplazu svet nekoliko odprl.

Po maši sta nas čakala pred kapelico dva možaka, cerkvena ključarja: Plotar pa Kamnikar. Obrnemo se počasi doli v Čatež. Ko pridemo k cerkvi, pravi Radivoj: "Okoli župnišča je pa kaj olikano; tudi stolp je nov."

Na to reče Kamnikar: "To so naredili vse le-ta gospod; in pa še kako hitro. Tam nekako okoli velike noči 1855. so prišli k nam in še tisto jesen smo v griču pri župnišču lomili kamenje za stolp."

"Hitro se je bilo zvršilo, hitro," veli Plotar. "Precej svečana drugega leta je bil posekan les, kolikor ga je bilo treba, in prvi dan velikega travna smo začeli zidati ter o Mihelovem je imel zvonik že streho; samo belenje se je bilo odvleklo noter do pomladi."

"Pa vendar je stolp dobro visok," rečem jaz.

Gospod mi odgovori: "Širjave ima tri sežnje, visok jih je pa enajst brez klobuka, ki ima sedem sežnjev."

Kamnikar veli: "Tudi zvonove smo nove napravili, pa še tri. Ljubljanski zvonar se nam je kaj obnesel; tako pojo, ko strune; posebno klenkajo prav lepo, klenkajo! Ali vsak jim ne ve glasu; Jožnjekov Martin je mojster; tako jih ubere, da nihče tako. Šole pa menda še nista videla gospoda? Le-ona velika hiša je, mimo katere se je ravnokar šlo. Menili smo, da bo to jesen že gotova, pa je vendar še ostalo nekaj dela. To je tudi prav, da smo jo napravili; vsaj naš otroci ne bodo rastli nam enako brez uka, ravno kot jurček med grmovjem."

Gospod Kobè pravi: "Leta 1856. je bila hiša naprodaj, ko nalašč za to postavljena; pa si tudi nisem mogel kaj, da bi je ne bil kupil. Kajpak da je bilo treba še nekaj prezidovanja, ker ni bila dovolj prostorna, in Čatežanov res ni veliko, pa Bog nam bo vse pomagal!"

Iz teh pogovorov se je videlo, da se gospod Kobè ne peča le s peresom za književnost, ampak tudi z dejanjem za božjo čast in omikanje našega ljudstva. Ključarja sta naju vabila v hram; ali izgovorila sva se, da ne utegneva.

Po zajtrku se zahvaliva za postrežbo; vzameva slovo ter odrineva. Radivoj k svojemu bratu, ki je ondi blizu stanoval, jaz pa dalje proti Novemu mestu. Preden se ločiva, kdo primiga ves potolčen, z odrtim nosom, z blatno suknjo in potlačeno kapico? Mrtolaz je bil. Pravil je, da je hotel iti sinoči od Roštana, pa kar naglo mu je zmanjkalo ceste in vsega, in od tod je vsa ta nesreča.





TOLMAČ IZRAZOV



Strmoglava - strma in visoka



Kóla - kolesa in tudi voz

Pesto - srednji del kolesa, ki se natika na os

Ognjegrivi - konji z ognjeno grivo, konji sv. Ilije

Ivan Krstibog - Janez Krstnik

Nedoroga ovčica je tista, ki ji še niso zrastli rogovi

Sviloruno - svileno runo (ovčja koža), mehko kot svila

Pogolne – pogoltne

Konček – nitka

Kukec – prašiček

Salce – slanina

Potoglav - ne hodi po pravi poti, kakor je prav; ohlape, vegast

Oberoč - z obema rokama

Pilo – pijača

Najdihojca - dečkovo ime

Samopaš - samopašen, svojevoljen, sebičen

Krpezica - kratka palica, s katero se klati sadje

Osmokrak je rak zato, ker ima osem krakov oz. nog

Samice - irhaste hlače, narejene iz ene same kože

Ništrc – nič

Vuzem - velika noč

Cvilimožek - igračka iz kavčuka, ki predstavlja možička, ki zapiska, če ga pritisneš na trebuh

Dopetače - hlače, ki segajo do peta

Oslak – slak

V pustiv gre, kdor odide po svetu pa se več ne vrne in tudi ne piše

Glavaček - otrok z veliko glavo

Kopitlaček - mali glavaček, ki brca ali "kopitlja" po tleh

Konjiči - srebrniči - konji v vpregi, okrašeni s srebrom

Vozniki - medeniki - vozniki v obleki, okrašeni z medenino

Pedenjčlovek - možiček, visok samo eno ped

Laketbrada - brada, dolga samo eno laket ali vatel (stara dolžinska mera)

Hrkalo - grlo, ker z njim hrkamo

Zrkalo – oko

Goža - usnjeno kolesce, ki veže cepec z ročnikom

Slokobedri - človek s krivimi nogami

Loza – gozd

Muhotež - voziti t muhami, voziti sam

Smuči - sanke, drsalke ali smučke

Rahtati - glasno kokodakati

Ruče – muka

Nočevati – prenočevati

Telečak – telečnjak

Topnik – točničar

Vozataj - vojaški voznik

Stražaj – stražnik

Zemljerov - vojak, ki koplje zemljo

Konjekov - vojaški kovač

Ropotač – bobnar

Piskač – trobentač

Vojevoda - tisti, ki vodi vojsko, general

Vlastnik – oblastnik

Pestni sveder - sveder za vrtanje kolesnih pesti; velik sveder

Strugotina – oblanje

Zglavnik - debelo poleno, na katerega se zlagajo manjša polena

Vitorog - vol z zavitimi rogovi

Križevata kola - lesen, neokovan, na poseben način narejen voz

Prema (prednja, zadnja) - sprednji in zadnji del voza

Pregelj - lesen klin pri ojesu

Rusin - zamolko rjav in lisast vol

Staja - ograjen prostor na pašniku

Tnalo - hlod, na katerem cepimo drva

Žmitki - maslene tropine

Prtene klobase - jetrne klobase

Pogonjič – poganjač

Leskovača - leskova palica

Čada - črna krava

Čebrica in keblica - leseni posodi

Prašči - skoči mu

Lape – noge

Kožuh šiva - trga (praska) mu kožuh

Zob - zobanje, z ovsom pomešana krma

Nožice – škarjice

Jazba - jazbina, jazbečev brlog

Topliti se - greti se

Miroven – miren

Popetani črevlji - čevlji s pohojenimi petami

Bodlji – bodice

Muljava - trava, ki se rada muli, trata

Zubelj – plamen

Zeba – ščinkavec

Volga – kobilar

Župnjak - božični kolač, okrašen s podobami iz testa

Seč - živa meja

Sečan - februarski veter

Ul – čebelnjak

Jek – odmev

Kur – petelin

Kitica – šopek

Zefir - lahen vetrič

Kerubi in Serafi - posebna vrsta angelov

Udriti – udariti

Razcveliti – razžalostiti

V jabolko pobirati - darove poborati; darovalci zatikajo denar v jabolko

Vesna – pomlad

Bogoobrazen - ustvarjen po božji podobi

Pirovati - gostiti se

Pobeda – zmaga

Živopisec – slikar

Kist – čopič

Dolgoskuten - v dolgi obleki

Trijaci - sv. Pankracij, sv. Servacij in sv. Bonifacij

Lišpeta - sv. Elizabeta

Ogobeti - zboleti za gobavostjo

Lečiti – zdraviti

Samoslepnik - kdor se sam oslepi

Dvornik – dvorjan

Plavec - vol svetlorumene barve

Križevač - križebni tolar

Sinovec - bratov sin, nečak

Ozlica – vrv

Gornik – vinogradnik

Osebenjek - lastnik revne kočice

Nakrižne dobe - različne starosti

Vinjak - ukrivljen nož za delo v vinogradu

Banjka – brenta

Mraz – slana

Proti poldnu - proti jugu

Grenec - grenki okus, ki ga ima vino med vrenjem

Sod poje, kadar začne v njem primanjkovati vina

Človek v suknji - gosposki človek

Sogorni – sosedni

Kotar - preužitkar, ki ima "izgovorjen kot" v hiši

Plastiti - gnojiti z narezanim zelenjem

Koliti - postavljati kole k trtam

Motika - ime cvetlice (ostrožnik)

Vešča – čarovnica

Quoque ego possum latinum linguam - tudi jaz znam latinsko

Razhodnja - vino. ki se pije ob slovesu

Živina ima žabico - živino napihuje

Na met priti - na razgovor priti





KAZALO:



FRAN LEVSTIK, ŽIVLJENJEPIS

Mladostna leta

Predlevstikova doba na Slovenskem

Levstik kot pesnik, pisatelj in jezikoslovec

Levstik kot politik

Leta bede in trpljenja

Levstik na Dunaju

Zadnja leta v domovini

Levstik kot človek

OTROŠKE PESMI

Rimska cesta

Otrok sedi očetu na kolenu

Kadar se otrok uči držati žlico

Najdihojca, palček naš

Božič odpisuje Najdihojci

Cvilimož

Narodna uganka

Vrana poje: korenjak

Dete jezdi na kolenu

Kadar otrok lovi luno in zvezde

Pedenj človek in laketbrada, kako sta se metala

Kako je v Korotanu

Kadar pridejo vojaki

Malo takih mož

Ležaj, ninaj, tut ujnač

Vole ženem vitoroge

Preprostega otroka molitev

PESMI O ŽIVALIH

Mačka, miš in miška

Psiček laja: hov, hov, hov!

Kolina

Črno kravo, molzo našo

Pes in mačka

Vrabec in konj

Ujeti vrabec

Siničja tožba

Jež in lisica

Srnica

RAZNE PESMI

Pastir in piščalka

Pesmim

Pevski boginji

Naša vas

Kmetsko znamenje

O počitnicah

Zidar

Pomladnji izprehod

Vrnitev pomladi

Prva pomladnja čebela

Jutro

V gozdu

Cvetica

Kitica

Zapuščena

Živa cvetica

Ponočna rosa

Roža

Opomin k veselju

Spomladi

Upanje

Tiha žalost

Pri oknu

Življenje – boj

Lesnike

Zabavljice

Razni glasovi

Popotnik

Težki pot

Pótnikov dvom

Udomačitev

Lažnivi prijatelji

Koledniki

V novo leto

Ura

Nagrobni napisi

Na vseh svetnikov dan

Grešnikova molitev

Puščavnik

Domotožnost

Kedaj?

Umirajoči pevec

Na Prešernovem grobu

Ponoči

Boj brez koristi

Slepa neskrbnost

Črnogorcem

Navada

Naša nesreča

Maščevanje

Ubežni kralj

Turkova prisega

Živopisec in Marija

Božična pesem

Vremenski prerok Pogodnik

PRAVLJICE IN PRIPOVEDKE

Zasluženi novec

Pravica in krivica

Dva malopridneža

Kako je Libercun drvaril

Kovač skopuh

Kozje oko

Zlato jabolko

Samoslepnik

Lisica, zajec in petelin

O možičku in levu

Ribničan in Gorenjec

Učen kmet

Cesar Mavricij in Sloveni

Kdor ume, njemu dve

MARTIN KRPAN

POTOVANJE IZ LITIJE DO ČATEŽA

TOLMAČ

KAZALO