P.b.b Jlaš tedrnišš^ kutturno^poHHčno g,as,,o ■ MBBBII Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt LETO XIV. / ŠTEVILKA 52 CELOVEC, DNE 29. DECEMBRA 1966 CENA 2.- ŠILINGA Duh in materija Nekaj misli ob zaključku leta v premislek Pred dobrim polstoletjem so odkrili »nedeljivi« zadnji delček 'vidne in otipljive materije (snovi) in ga nazvali z grškim nazivom »atom«. Znanost je ugotovila, 'da je ves svet pod nami in nad nami in še naše telo zgrajeno iz milijonov trilijonov neznatnih atomov. Atomska fizika je nadaljevala nato svoja raziskovanja in dognala bistvo atoma: Neki neznatno majčkeni delčki se z nepojmljivo brzino vrtijo okoli atomskega jedra. Njihova bralna je tako velika, da se nam vidni predmeti predstavljajo kot trda telesa, kot se nam na primer hitro vrteče kolo z ročicami predstavlja kot trda in polna ploskev. Ti neznatni delčki atoma pa so razmerno medsdbojno tako daleč narazen, kot so zvezde premič-nice oddaljene od svojih sonc. Znanstveniki so raziskavah še naprej: iz česa sestojijo atomska jedrca? Ugotovili so, da so tudi ta jedrca deljiva in spremenljiva. A celo ti tako neznatno majhni delčki atomskih jeder sestojijo še iz manjših delčkov. Ti delčki pa niso' več snovni, marveč samo še valovi, žarki. »Materija je zgoščena sila«, je ugotovil učeni Einstein. Znanstveniki so sledili tudi obratnemu razvoju iz valov v atom in iz atoma v trdo snov. Ugotovili so, da je vsa ta materija napolnjena s pozitivno ali negativno energijo, in po tej napetosti razlikujejo neutro-ne in protone. Po številu teh neutronov in protonov v atomskih jedrcih se nam prikazujejo vidna telesa v različnih lastnostih. Po so tudi že vedeli pred tridesetletjem. Sedaj pa so zasledili še tretja jedrna 'telesca, ki jih ne privlačuje in odbija nobena sila, kot privlačuje in odbija protone in neu-•trone pozitivna in negativna energija. Ti delčki — neutroni — zamorejo preleteti atomsko maso, kot je to na primer sonce, In ne pridejo pri tem z .ničimer v dotiko. Tako prazna je torej v resnici materija. »Maja«, pravi indijska filozofija: ves vidni svet je samo nekak pajčolan in za njim je človeku nepoznana resnica. Nekoč je znanost prisegala na mrtvo snov m v fiziki in kemiji sledila njenim zakonom. Zanjo ni bilo treba Boga. Sodobna veda pa je odkrila za vidno snovjo nevidni svet žarkov in valov in za tem čudovitim zastorom razgrinja nepojmljivi red valovanja in izžarevanj a, privlačevanja in odbijanja. Do' pičice sliči ta neznatni svet (mi-krokosmos) valovanju in izžarevanju, privlačevanju in odbijanju neizmernih zvezdnih teles vesoljstva (makrokosmosa). Edina še nedognana skrivnost je ostala: ker je 'tista mogočna energija, ki igra to veličastno' harmonijo žarkov in valov? Že se največji misleci: klanjajo čudovite-'uiu Mojstru, ki z nepojmljivo modrostjo nglaša to veličastno soglasje atoma in o-zvezdja. Zanje ni več spora: ali je Bog ah ga ni? Sodobna znanost ga dokazuje na vprav pretresljiv način in ga naziva Stvarnika vsega vidnega in nevidnega. Ta skladnost, ta harmonija valovanja in žarevanja J e moj strovina, ki dokazuje neskončno Modrost in Lepoto. Tudi maili človek je danes segel po ato-ntu in njegovi skrivnosti. Razbijanje atom-skih jedrc v neutrone in protone je pretvoril v strašne atomske bombe. Svetovno politiko naziva danes stremljenje za ravnotežjem atomskega orožja velesil. Le-to doklej do potankosti vzdrževano ravnotežje števila .atomskih bomb med tako imenovanimi atomskimi državami sveta je edini garant obstoja .našega vidnega .sveta. Atom-shih bomb bi že danes bilo dovolj, da se juhči vse življenje planeta, ki ga imenujemo Zemljo in'po katerem se tudi mi imenujemo zemljane te ali one polti, tega ali onega naroda in kontinenta. V Vietnamu spet vzplamteli boji Božično premirje ie bilo le kratkotrajno Po 48-urnem 'božičnem premirju v Vietnamu so v ponedeljek, na Štefanovo, (o tem so se sporazumeli že prej) ponovno vzplamtele srdite borbe. Že med premirjem sta se obe strani obtoževali, da se tega nista držali. Ameriški bombniki so v ponedeljek zopet napadli vojaške cilje v Severnem Vietnamu. Neki ameriški vojaški zastopnik je javil, da so ta letala bombardirala oskr-bovalma skladišča 19 kilometrov daleč od Hanoia. Druga reaktivna letala pa so napadla oporišča Vietkonga 45 kilometrov južno od Saigona, medtem ko so razmejitveno področje, ki loči Južni in Severni Vietnam zasuli z bombami, ker menijo, da se tam nahajata dve severnovietnamski diviziji. Na obali 64 kilometrov jugovzhodno od Saigona so zapletene v srdite boje avstralske in južnovietnamske vojaške enote s komunističnimi silami; reaktivna letala, patruljni čolni in artilerija podpirajo vojaške akcije. 122 pripetljajev Neuradno so ameriške vojaške oblasti javile, da je Vietkong kršil najmanj v 122 primerih božično premirje. Ameriški oficirji so izjavili, da se je uresničila bojazen, da so osvobodilne sile izrabile božično premirje za okrepitev svojih vojaških položajev s pošiljanjem svežih enot. To so potrdila tudi ameriška izvidniška letala in patrulja, ki tudi med premirjem niso pre-nehala s svojo dejavnostjo. Letala na Kitajskem Ameriški časopis »News Week« je objavil v svoji naj novejši izdaji, da je ameriška poročevalska služba ugotovila število v Severnem Vietnamu in onstran meje na rdečekitajskem ozemlju nastanjenih sever-novietnamskih reaktivnih lovcev; njih število je: 15 »Mig-21 S«, 96 »Mig - 17« in »Mig-15 S« ter 8 reaktivnih bombnikov »Iljušin - 28«. VABILO na 5. ples slovenskih akademikov Vse rojake, ki se čutijo povezane z našimi dijaki, študenti in akademiki, vabimo na 5. akademski ples, ki bo v petek, 6. januarja 1967, s pričetkom ob 20. uri v KLETNI DVORANI GLASBENEGA DOMA (KONZERTHAUS) V CELOVCU V kulturnem sporedu bodo nastopili »Veseli študentje« ter dijaki 8. b razreda Slovenske gimnazije. Ples bomo otvorili s slavnostno polonezo, ki jo plešejo dijaki. Vstopnice po 25.— šil. (20.— šil. za študente, dijake in vojake) dobite v predprodaji v Mohorjevi knjigarni in v pisarni Krščanske kulturne zveze. Pri večerni blagajni 30.- šilingov. Va,bi PRIPRAVLJALNI ODBOR Klaus: Leto 1967 bo leto velikih reform Pet uradnih obiskov v vzhodne dežele Prvič je zvezni kancler dr. Josef Klaus zavzel stališče k vestem, po katerih naj bi v doglednem času preosnoval svojo vlado. Zadeva, je dejal kancler, bo kmalu rešena. Vendar bo stvar še natančno preudaril in premislil do začetka prihodnjega leta. K temu je še dodal, da pravkar presoja vprašanje nove zasedbe ministrskih služb in tudi združitev ministrstev. Dr. Klaus pa pri tem. ni imenoval nobenih imen in nobenega ministrstva, katere bi hotel spremeniti. Na vprašanje, če so resnične vesti, po katerih naj bi izmenjal trgovinskega in zunanjega ministra, ni hotel dati kancler nobenega komentarja. Zvezni kancler, ki je v torek, 20. decembra, na tiskovni konferenci zavzel stališče do vseh tačas perečih vprašanj, zlasti v zvezi z naj novejšimi pesimističnimi gospodarskimi napovedmi, je pristavil: »Napovedi niso imele zmerom prav. Sem optimist. V Avstriji bomo morali s pojače-no silo in previdnostjo nadaljevati s porast-no in denarno politiko.« V času med koncem februarja in v začetku aprila bo na povabilo sovjetskega ministrskega predsednika Kosigina uradno obiskal Sovjetsko zvezo, je izjavil na tiskovni konferenci dr. Klaus. »Glavni predmet pogajanj na obisku v Moskvi bo vprašanje Evropske gospodarske skupnosti. Priprava pogovorov je že v teku.« Poleg državniškega obiska v Sovjetski zvezi ima zvezni kancler v letu 1967 v načrtu še obisk petih vzhodnoevropskih držav, in sicer: Romunije, Poljske, Madžarske in Bolgarije. Kot tri najvažnejše državniške obiske v »nasprotni smeri« je dr. Klaus označil one jugoslovanskega državnega poglavarja maršala Tita, belgijskega ministrskega predsednika Boeytianta (ob koncu februarja — začetku marca) in francoskega ministrskega predsednika Pompidouja. Na vsak način pa mora Avstrija gojiti dobre odnose z deželami podpisnicami državne pogodbe, potem odnose z državami Naj torej hiti ob koncu leta naša misel, ta božji utrip naše duše, k Njemu, ki je zamislil čudežno mojstrovino malega in velikega sveta. Naj je za nami vsa srečna in nesrečna štorija minulega leta, ki je že utonila v preteklost in se ne vrne več. Nesrečni bi morali biti ob izsledkih moderne znanosti, ki razgrinja ves svet in še naše telo v nam nevidne žarke in valove, če ne bi bil Stvarnik temu, danes kot majhen nič razgaljenemu telesu vdahnil svojega duha in nas tako ustvaril po svoji božji podobi. Duša je neumrljiva in je nemirna, da počiva v Njem. Zato Mu izpovejmo z velikim slovenskim pesnikom Otonom Župančičem ob zatonu starega leta našo ponižno veroizpoved: Vse je temno, duh sam seva, k Bogu pota razodeva. donavskega prostora, »ki so zgodovinsko in zemljepisno utemeljeni«. V notranji politiki pa je naš zvezni kancler dr. Klaus izjavil, da bo leto 1967 v vladni politiki leto velikih reform. Tako je kancler najavil reformo zastarelih gospodarskih ustrojev, pospeševanje izvoza, reformo oddaje javnih naročil, stanovanjskega gospodarstva, davčno reformo in reformo na socialnem področju. .Luna 13‘ pošilja slike z Meseca Drugi sovjetski pristanek na Mesecu Sovjetskim znanstvenikom je na sveti večer uspel nov podvig. »Luna 13«, ki so jo izstrelili v Sovjetski zvezi v sredo, 21. decembra, je mehko pristala v soboto, to je prav na sveti večer na Mesecu, in sicer na področju Oceana viharjev. To je že drugi sovjetski pristanek na Mesecu in tretji stik z Mesečevo površino (računajoč tudi ameriškega) v vesoljski zgodovini. Polet na Mesec je trajal osemdeset ur. »Luna 13« se je spustila na isto področje, kot »Luna 9«, razlika je le v tem, da so sedaj bolj točno ugotovili, da je »Luna 13« izbrala za pristajanje točko, ki je najbolj zahodno od kraterjev »Rainer« in »Ma-rius«. Podrobnosti o vesoljski postaji »Luna 13«, kot n. pr. velikost, teža, aparatura, niso nič poročali. Nekaj minut po pristanku je avtomatska postaja poslala na Zemljo vest o uspešnem pristanku na Mesecu. Načrti za oktobrsko slavje V zvezi z eksperimentom »Luno 13«, so se pojavila teoretičnia umovanja, če ne bo Sovjetska zveza 'poskušala avtomatsko postajo vrniti zopet z Mesečeve površine v Mesečevo orbito (tir). To bi pomenilo končno rešitev uganke, kako ponovno aktivirati vesoljsko hitrost na Mesečevi površini. Odlet avtomatske postaje z Meseca pa j.e pravzaprav predpogoj za polet človeka na Mesec, kajti le tako bi bil zasiguran povratek astronavtov na Zemljo. V Moskvi so o tem :ponovno govorili, da hoče Kremelj za 50-letnico sovjetske Oktobrske revolucije 1967 poslati človeka na Mesec. Dramatično leto Vodja britanske opazovalnice v Jodrell Baimku je izjavil, da bo leto 1967 najbolj dramatično leto v ameriško-sovjetskem tekmovanju za osvojitev Meseca. Skrivnost s katero se obdaja Sovjetska zveza s svojimi vesoljskimi poleti je zmerom večja. Dejstvo, da ta svetovna velesila že več kot poldrugo leto ni poslala nobenega človeka v vesolje, daje slutiti,, da je svoje načrte spremenila. Britanski znanstvenik meni, da ni izključeno, da hočejo Sovjeti na Mesecu urediti najprej popolno avtomatsko oporišče (postajo), predno bi poslali človeka tja. Namig za to je dejstvo, da je Sovjetska zveza pošiljala v vesolje zmerom težje satelite (do deset ton težke). »Luna 13« je na ukaz z Zemlje pričela pošiljati prve slike panorame Mesečeve površine na Sveti dan, 25. decembra, ob 13.15 po srednjeevropskem času. Posnetki so bili dobri. Avtomatska postaja bo posnela vso panoramo okoli sebe, slike pa bo poslala na Zemljo v nekaj oddajah. ■ že drugo leto zaporedoma je glavna skupščina Organizacije združenih narodov sklenila, da ne bo sprejela nobene odločitve o spornih vprašanjih financiranja mirovnih operacij OZN ter je s 56 glasovi proti 36 in 25 vzdržanimi odložila zadevno razpravo na posebno zasedanje skupščine, ki bo aprila prihodnjega leta. Politični teden Po svetu... ZAKLJUČEK 21. ZASEDANJA GLAVNE SKUPŠČINE OZN Predsednik glavne skupščine Organizacije združenih narodov Abdi Pazhwac je formalno zaključil letošnje, 21. zasedanje skupščine. Ob tej priložnosti je v kratkem govoru pozval vse prizadete v vietnamski vojni, naj ob božičnem premirju poudarijo svojo brezpogojno željo po iskanju sporazumne rešitve ter naj navežejo stike, ki so potrebni za začetek pogajanj. Skupščina je odobrila dve resoluciji, s katerima poziva Španijo, naj prizna neodvisnost Španski Sahari, ozemlju Ifni in ekvatorski Gvineji. Prva resolucija poziva tajnika U Tanta, naj takoj imenuje posebno komisijo, ki bi odšla v Špansko Saharo, da pripravi ljudsko glasovanje o neodvisnosti. Hkrati poziva Španijo, naj pospeši dekolonizacijo ozemlja Ifni. Druga resolucija poziva Španijo, naj razpiše splošne volitve v ekvatorski Gvineji, ter zahteva navzočnost predstavnikov OZN na tem ozemlju, da nadzorujejo volitve. Zatem je skupščina odobrila resolucijo, ki poziva Veliko Britanijo in Španijo, naj pospešita pogajanja za dekolonizacijo Gibraltarja ob upoštevanju koristi prebivalstva tega ozemlja. Skupščina je nato soglasno odobrila besedilo pogodbe o prepovedi uporabljanja atomskega orožja v vesolju. Pogodba bo stopila v veljavo, ko jo bo podpisalo pet držav, med katerima morajo biti Združene države Amerike, Sovjetska zveza in Velika Britanija. V zvezi s to pogodbo je glavni tajnik U Tant obžaloval, ker se vojaška dejavnost v vesolju ne prepoveduje v celoti. Pogodba namreč izrecno dopušča, da vojaško osebje lahko raziskuje vesolje. Skupščina je tudi sklenila sklicati na Dunaju konferenco o miroljubni uporabi vesolja. Odobrila je tudi resolucijo, ki zahteva večje sodelovanje pri izmenjavi poročil o vesolju. ... in uri nas v Avstriji SEDEŽ NOVE ORGANIZACIJE ZA UNIDO NA DUNAJU Velikanski večini članic Organizacije združenih narodov se glavna mesta najbo-gatejših držav niso zdela primerna za sedež nove organizacije OZN za industrijski razvoj (UNIDO). Naposled so v soboto, 17. decembra končno izvolili avstrijsko zvezno glavno mesto Dunaj za sedež te organizacije. Gospodarsko-finančni odbor, v katerem so zastopane vse države članice Organizacije združenih narodov, je imel na voljo sedem mest, ki so kandidirala za sedež industrijske organizacije. Sklep so sprejeli s tajnim glasovanjem, ki je pokazalo razpoloženje držav v razvoju v razmerah, ko se krčevito prizadevajo, da bi Združeni narodi temeljiteje in bolj vsestransko sodelovali v programu za pomoč nerazvitim. V štirih zaporednih glasovanjih so odpadla tale mesta: Istambul, Najrobi, Ženeva, New York in Pariz, naposled pa so izbrali glavno mesto Avstrije, kjer je že sedež mednarodne agencije OZN za miroljubno izkoriščanje atomske energije (IAEU). Po drugi strani pa poraz New Yorka in Pariza razlagajo predvsem z nerazpolože-njem velike večine spričo odpora bogatih proti vsem važnejšim ekonomskim akcijam in pobudam štirih petin članic te svetovne organizacije. Zasedanje je to še posebej pokazalo, saj so Združene države Amerike in Francija glasovale proti skladu za kapitalni razvoj (SUNFED) in praktično tudi proti organizaciji za industrijski razvoj. Po izvolitvi se je avstrijski veleposlanik pri OZN dr. Waldheim zahvalil za tako svetovno pomemben sklep. Kot nevtralna država v osrčju Evrope, lahko dosegljiva z vseh celin, upa Avstrija, še posebno z ozirom na njeno ugodno zaledje, da bo Organizacija za industrijski razvoj na Dunaju uspešno vršila svojo nalogo. Nova ustanova Organizacije združenih narodov UNIDO na Dunaju ne bo imela verjetno prednosti samo za zvezno glavno mesto, temveč bo koristilo celotnemu avstrijskemu gospodarstvu. Na sedežu Organizacije združenih narodov računajo, da bo ob koncu leta 1967 UNIDO imela 250 uradnikov, to število pa se bo v prihodnjih letih zvišalo na 750, Organizacija za industrijski razvoj se bo v prvi vrsti brigala za načrtni razvoj nerazvitih dežel, kakor tudi za finančne probleme. Tu je mišljeno predvsem večstransko finatnciiranje z nizkimi obrestmi. Za dežele Azije in Afrike naj bi izdelali razvojne načrte. Za avstrijsko gospodarstvo, ki gradi tovarne vseh vrst, se na ta način odpirajo široke možnosti. Državni tajnik v zunanjem ministrstvu dr. Bobleter je za gradnjo Organizacije v ta namen svoje delo1 že vskladil z avstrijsko vlado, mestom Dunajem in Organizacijo združenih narodov. Cejlonski zastopnik pri Združenih narodih Ponambalam je izjavil pri zajtrku, katerega je priredil naš državni tajnik, da si boljšega kraja, kot je ravno Dunaj vobče ni mogoče misliti. Organizacija za industrijski razvoj bo potrebovala za svoje delo na leto 6,5 milijona dolarjev (ali 169 milijonov šilingov) iz celotnega proračuna Organizacije združenih narodov. Spomini TRATNIKOVEGA OČETA ................ Drugič je Mlinarjev stric pripovedoval, kako je stari Mlinar prodal konja nekemu kupcu v Malošče. Ta je za njega ponudil 50 cekinov ali pa 400 florentincev v papirju. Rajši je vzel papirnati denar. Kupec je konja odgnal; ko pa je Mlinar denar hotel zamenjati, je bil ta brez vsake vrednosti. Tudi Tratnikov praded je imel vrečo denarja, menda so »trabantali«, danes bi rekli, da so tihotapili, pa ga je zmetal v peč, ker ni bil nič več vreden. Samo en bankovec je dal teti Neži kot spomin s pripombo: »Vidiš, da je ded imel denar, a ga ni znal rabiti.« »Močni Jurij« Nekoč je Prosenov oče iz Zagorič prišel obiskat Mlinarja. Med pomenkom sta prišla na kmeta Ilča, tako imenovanega močnega Jurija. Ta je bil tako močan, da je nesel od kovača nov stol za rezanje sena in slame, noter pa je dejal še vrečo prosa (za en biren) in vse skupaj nesel na rami eno uro daleč v Rute. Ta Jurij je imel tudi hlapca Janeza korenjaka s Kranjskega, Ko so nekoč v gostilni govorili, kako je Jurij močan, je ta hlapec dejal, da bi se rad enkrat z njim pomeril. To pa je Juriju nekdo povedal. V adventnem času, ko je bilo že mrzlo, je ukazal temu svojemu hlapcu, naj zapreže najtežje vole v močni voz ter naj vzame samo en cepin, da gresta bukov’00 basat. Bukev je imela okrog en meter v prerezu m hlapec je mislil, da za vsakega en cepin, a kmet mu pravi, da je za takega korenjaka že eden dovolj. Ko prideta gor, da Jurij hlapcu cepin v roke in mu reče, da naj bukev naloži. Hlapec ga debelo pogleda; ker je bil les zmrznjen, je sicer poskusil, a ni in ni šlo. »Daj sem!« mu reče Jurij, vzame cepin in zamahne, da je šlo pol konice v les, strese hlod in ga vrže na voz. Hlapcu pa reče: »No, Janez, če hočeš, se pa lahko poskusiva.« Ta pa je prosil: »Oče, ne bom več kaj takega govoril v gostilni!« Jaz pa sem sedel na zapečku, stiskal pesti ter bi 'bil rad tako močan kot praded. Romali smo že nekdaj radi Vsako let osmo šli nekam romat. Prvič, ko sem bil zraven, je šla procesija iz Loč in Pečnice na Sv. Višarje. Tudi oče in mati sta šla, pa še brat Tevže j. Teta pa je starše pregovorila, da so tudi mene vzeli s seboj, čeprav še nisem hodil v šolo. Do Brnce smo šli peš, nekateri so se peljali tudi s konjem; od tam pa z vlakom do Trbiža. Skoraj sem se ustrašil, ko je prisopi-pihala črna pošast, ki je bruhala dim in iskre. Komaj jie obstal, smo že bili v vlaku in že so drvele vasi in polja mimo nas. Ko pa je prišel tunel, sem se prestrašen stisnil k staršem. Komaj pa je bil spet dan, smo bili že v Trbižu, kjer smo izstopili. Mimogrede smo šli v cerkev, ogledali si kostnico, potem pa naprej proti Žabnicam, mimo stebra z angelom, čez polja in senožeti k Utam, potem pa v. goro do planine h koči, ker smo dalj časa počivali. Stari + Dolfej Picej Dolga, dolga vrsta pogrebcev je 20. decembra korakala pred in za krsto pokojnega rojaka Dolfeja Piceja od hiše slovenske posojilnice na šmihelsko pokopališče. Iz globoke hvaležnosti so prišli rojaki iz Roža in vse Podjune, da se zahvalijo za številne usluge, ki jih je Dolfej Picej izkazal vsakomur, ki je iskal pomoči in nasveta pri njem. Osem duhovnikov je spremljalo njega, ki je imel dva brata duhovnika. Bivši sošolec, sedanji dekan Kristo Srienc je vodil žalni sprevod od doma v cerkev in se na grobu poslovil od rojaka, kateremu je položil Vsemogočni izredne talente v zibelko in te svoje talente je stavil Dolfej svojim rojakom in znancem na razpolago, saj so bila vrata pri njem odprta ob vsakem času. V ljubezni do bližnjega je bil rajni neprekosljiv in to dostikrat v svojo lastno škodo. Pa ljubezen odtehta marsikatero človeško slabost, saj človek ne potuje kot samotnik skozi življenje, marveč je sad podedovanih vrlin in slabosti in tudi sad svoje okolice. Posebno se je g. dekan zahvalil tudi ženi vdovi, ki je bila vsa leta vzor matere in žene in tako vzgajala in vzgojila šestero otrok. Za g. dekanom sta spregovorila zastopnika deželne finančne direkcije in sindikata. Poudarila sta v poslovilnih besedah strokovne sposobnosti rajnega sodelavca in člana ter njegovo pripravljenost pomagati povsod, kjer se je pojavila potreba po taki pomoči. Rajnega so posebno odlikovali tovariški odnosi do vseh sodelavcev. Dolfej Picej se je rodil l. 1917 v Št. Primožu v Podjuni kot najmlajši član Vog-love družine. Tam je obiskoval ljudsko šolo in nato gimnazijo v Celovcu Po maturi se je napotil na insbruško univerzo, da se posveti študiju zgodovine, za katero je imel izreden talent. Kmalu pa je spremenil svoj življenjski načrt in odšel na visoko šolo za svetovno trgovino na Dunaju, katero je z diplomo končal leta 1941. V dunajskih letih je bil ponovno tudi predsednik in tajnik Kluba slovenskih koroških akademikov na Dunaju. Vojaška leta so ga vodila po vsej Evropi in končno leta 1945 nazaj na Koroško, kamor se je vrnila tudi izseljena Voglova dru- v • 1 zina. Od julija 1945 je bil skupno s tedanjim vladnim svetnikom dr. Joškom Tišlerjem in dr. Mirtom Zwittrom zaposlen na oddelku X koroške deželne. vlade. Ta oddelek je \ imel predvsem nalogo, da pomaga slovenskim družinam, ki so bile med vojno izseljene, pri nabavi gospodarskih potrebščin na kmetijah, ki so bile večinoma izropane. Na tem delovnem mestu je Dolfej spoznal številne rojake in njih gospodarske težave. Z ustanovitvijo Narodnega sveta koroških Slovencev leta 1949 je postal dipl. trg. Picej tajnik organizacije in bil ponovno član slovenskih delegacij pri koroški deželni vladi in pri članih dunajske vlade. Decembra 1950 je bil tudi v avdienci pri zveznem predsedniku dr. Rennerju, ko se je izkazalo, da v zadevah slovenske narodne ?nanjšine nočeta biti pristojna ne dunajska in 'ne koroška deželna vlada. Zgodovinsko je zanimiv akt, katerega je podpisal kancler Figi, da je v manjšinskih zadevah pristojna koroška deželna vlada, koroški deželni glavar pa je pripisal na isti akt pripombo, da je v manjšinskih zadevah iz- ; ključno pristojna zvezna vlada na Dunaju. Slovenska delegacija je predložila ta akt državnemu prezidentu dr. Rennerju. Ko je prezident prebral to listino, je pristavil, da si država takega gledanja na to vprašanje ne more dovoliti in zagotovil, da bo nemudoma posredoval tako pri zvezni kakor tudi pri deželni vladi. Še isti mesec je državni predsednik dr. Renner umrl. Naš list tudi ne more mimo dejstva, da je Dolfej Picej s svojim delom v inseratnem oddelku lista mnogo pripomogel h gospodarski utrditvi lista. Sam je tudi ponovno pisal gospodarske članke ali dajal pobudo. Po vstopu v službo deželne finančne direkcije je ostal sotrudnik lista in njegov svetovalec. Številne so vloge, ki nosijo tudi podpis tajnika Piceja v zadevi slovenske gimnazije in šolstva sploh. Sicer niso rodile neposrednega uspeha, pač pa so leta preje pripravljale realizirano slovensko gimnazijo, katero obiskujeta sedaj tudi pokojnikova sin Dolfej in hčerka Ivanka kot vzorna učenca. S pesmijo na domu, v cerkvi in ob grobu se je od Dolfeja poslovil moški zbor pod vodstvom g. Sadjaka. so pili vino, mi otroci pa, zmeraj žejni, dosti vode, ker se je reklo, da je naprej ne bo več. Na Višarjah smo šli najprej v cerkev, potem pa v gostilno k Mežnarju. Spali smo vsi v Romarskem domu. Skoraj me je bilo strah teh visokih, divjih gora in oče nam je povedal, katera je Mangart, Lovci, Montaž in Dobrač, ki se tudi od naše kajže lepo vidi, pa tudi vasi Ukve in Naborje, ter da se tam zadaj že začne Italija (pred prvo svetovno vojno je bila namreč meja med Italijo in takratno Avstro-Ogrsko precej južneje in je med drugim šla tudi po sredi skozi Pontebo. — Op. uredn.). Ko smo se vračali, sta se blizu pota pri Utah pasla dva oslička. To je bilo nekaj za naše dečke! Kot bi trenil, sem zletel tja ter zajahal osliča. Brat Tevžej je prinesel osliču kruha in prišel pome, da ne bi naših zgubila. To je bilo zame največje doživetje na romanju. V vlaku sem ves utrujen zaspal. Na Brnel se je posrečilo očetu, da me je spravil k nekemu znancu na voz, ki me je peljal do Loč. Kako pa sem prišel domov, se ne morem več spomniti. Drugič so šle ženske same romat h kapelici sv. Jožefa v fari Dholica nad Vrbo. Bile so moja mati, teta Franca in še nekaj žensk; a tudi mene so vzele s seboj. Šel sem prvič čez dravski most v Rožeku, kjer smo morali še plačati mitnino: odrasli po dva krajcarja, otroci pa smo bili prosti. Hitro sem bil pri ograji in gledal dol v temno, deročo Dravo. Pa so me ženske takoj potegnile nazaj, češ da se mi ne bi morda zmotilo in bi padel z mosta. Ko smo prišli do gozda, so začele ženske moliti rožni venec; na Žopračah so za nekaj časa utihnile, potem pa spet nadaljevale. Najprej sem se držal matere, ki je imela s seboj dobre hruške. Ko pa smo prišli v Vrbo, sem se oprijel tete France, ki je imela več denarja in je nakupila žemelj in še nekaj sladkarij-Potem smo šli naprej v hrib proti kapelici sv. Jožefa. Ko gremo mimo zadnje hiše, leži na poti lepo jabolko. Hitro ga poberem, a že zakliče nekdo iz hiše: »Na božjo pot greste, pa kradete!« — še preden sem vgriznil vanj, sem ga vrgel proč in bil čisto poparjen. Namesto lepe cerkve, ki sem jo pričakoval, je bila v gozdu samo lesena koča in pred njo nekaj stolov. Tam smo zmolili rožni venec in litanije ter j° ubrali čez Vrbo spet nazaj domov. Grede sem zapazil, da je mati -nekaj molčeča in žalostna, šel sem k njej, a sem šele pozneje zvedel, da jo je užalila neka ženska z Raven, ko ji je rekla, da je žalostno, če se otrok ne briga za mater in ima rajši I teto. - Nek-e binkoštne praznike pa smo se peljali h Gos-pe Sveti. V Podravljah je bil še most, a se je že precej zibal, mostnino pa smo morali kljub temu plačati. Na postaji pa smo tako dolgo čakali, -da sem bil že čisto nemiren, ker vlak ni hotel pti" ti. Spet in spet je zvonilo in trajalo je zame že celo večnost, predno je prisopihal im smo lahko vstopili. Peljali smo -se do postajališča Celovec - Lend, da smo pri vožnji nekoliko prihranili. V Celovcu smo 51 ogledali najprej na Novem trgu zmaja (»lintverna«) in povedali so mi, da ga bp Herkules, ki stoji pred njim, tedaj udaril z betom, ko bo on z repom zamigal, potem | smo šli pogledat še stolno cerkev. (Dalje prihodnjič) iimpri nas mTicmškem t Slikar Franc Kalister BILČOVS Kakor se povsod drugod, kjer nastopijo našli osmošolci, veselijo, smo se veselili tudi, ko smo brali, da pridejo k nam in nas vpeljejo v mlado življenje študentov, ki smo ga doživeli z njihovim nastopom. Mi starejši smo jim skoraj zavidali, ker smo našo mladost v precej drugačnih časih preživeli. Polna dvorana pri Miklavžu je najlepši dokaz, kako smo težko čakali, da se dvigne zastor in da vidimo naše fante. Koliko je treba truda in idealizma, da se pripravi taka prireditev. Vse točke smo z zadovoljstvom spremljali, lepo so peli, lepo igrali, nasmejali smo se pa tudi tako kakor že dolgo ne. Naj lepša hvala za ta lepi popoldan. Le tako naprej, draga mladina, ne žabi, kaj si dolžna svojim prednikom in svojim potomcem. Nismo pa vedno veseli, ker potrka tudi smrt kje na duri. Tako je odšla od nas Ana Martič, pd. Ravbarjeva mama v Želu-čah. Veliko je trpela. V letih ko je bila postala pridna in .svojemu narodu zvesta »odveč« na svoji zemlji, je morala s svojim možem v pregnanstvo, kjer je občutila vse gorje brezdomstva. Že tam je začela bolehati in ko se je vrnila domov, se je bolezen vedno slabšala in končno je obležala na bolniški postelji. Nobena zdravniška pomoč je ni ozdravila, čez 20 let je bila priklenjena na posteljo, kjer ji je najprej, stregel njen. potrpežljivi mož, Bog ga je po desetih letih odpoklical in tako so prevzeli njeni sorodniki njeno oskrbo. Vdana v voljo božjo, saj je bila zelo verna žena, je prenašala težko bolezen in z njo domači. 9. decembra, pripravljena na odhod s tega sveta, jo je odpoklical Bog in rešil trpljenja na tem svetu. Kljub slabemu vremenu jo je velika množica spremila na zadnji poti. Sveto mašo zadušni-co je opravil njen zet g. Valentin Kapus, kateri j,e tudi asistiral pri pogrebnih obredih domačemu župniku g. Stihu. Cerkveni pevci pa so zapeli na domu in na grobu ganljive pogrebne pesmi. Naj ji bo Bog milostljiv sodnik, sorodnikom pa izrekamo naše sožalje. Umrla pa je tudi Strugarjeva mama v Kovičaih. že nekaj časa je ležala na bolniški postelji. Ni bilo zdravniške pomoči za njo. Zapustila je osamljenega moža, ki bo sedaj sam preživljal stara leta. Naj bo umrli lahka domača zemlja, .možu in sorodnikom naše sožalje. Z grozo smo poslušali, kaj vse hudega je napravilo hudourje; pri nas do sedaj še ni, bilo tako hudo, hudournikov nimamo tako močnih voda se pa tudi lahko odteče. Samo v kleteh je naredila voda marsikateremu škodo,. Toda to se že prenese, če je streha cela nad glavo. Radi bomo pomagali, kjer bo treba in prosili Boga, da nas obvaruje hudega. Se nekaj bi prosili, slišimo in beremo, da č- g. Zaletel kažejo in razveseljujejo naše ljudi z lepimi in zanimivimi slikami s celega sveta. Mi pa ga prosimo, naj, ne pozabi in prav kmalu pride tudi k nam, ker ga že zelo težko čakamo. V dobrih treh tednih je neizprosna smrt pokosila tri znane Slovence: 7. decembra je umrl zdravnik dr. Jože Glantschnig, 18. decembra j.e preminil dipl. trg. Dolfej Pdcej, dan na to pa nas je, kot je naš list že na kratko poročal, nepričakovano za zmerom zapustil slovenski likovni umetnik, slikar Franc Kalister. Franc Kalister, ki je stanoval s svojo soprogo Terezijo na SiebenhugelstraBe v Celovcu, je šel v ponedeljek, 19. decembra na sprehod. Ni bil še daleč od svojega stanovanja, ko mu je postalo nenadoma slabo, a se je še z zadnjimi močmi privlekel do hiše, kjer je stanoval. V stanovanju hišnice pa je padel v nezavest. Došli zdravnik je potem ugotovil smrt za .srčno kapjo. Rajni Franc Kalister se je rodil v Ljubljani leta 1904. Poleg svojega poklica - bil j,e namreč knjigovez — je študiral glasbo in končal violinsko stroko ter celo poučeval violino na glasbeni šoli v Ljubljani. Pozneje je služboval pri vojaški godbi v Mariboru in Splitu. Kako nadarjen je bil pokojni,, vidimo iz tega, da se je zraven izobraževal še v likovni umetnosti. Hodil je v šolo k znamenitemu slovenskemu slikarju Rihardu Jakopiču; torej je bil Franc Kalister prava umetniška osebnost. Po drugi svetovni vojni je moral okusiti trpljenje begunca, prišel je na Koroško, ki mu je postala druga domovina. Tu se je tudi kmalu vživel v nove razmere. Vrsto let je delal rajni slikar kot knjigovez. Ta čas KARL ROJSEK: Po kosilu smo zopet zasedli naš kombi, in se odpeljali v približno 30 kilometrov oddaljeni kraj Pomezia, kjer je nemško vojaško pokopališče. Tukaj spi nevzdramno spanje 14.000 vojakov, ki so padli ne za dom, temveč za po zemlji lačne oblastnike. Človek, postoj in pomisli, štirinajst tisoč, med njimi polovica v cvetu mladosti, up in nada svoj ib staršev, druga polovica v najboljših moških letih, ki je imela tudi še del bodočnosti pred seboj, da bi po naših mislih tudi še nekaj ustvarili za svojce v življenju. Vse te račune pa so jim prekrižali nikdar siti oblastniki, ki hrepene po bogastvu in moči. Toda tudi za te bo prišla ura plačila, težja za krvoloka kot za vseh štirinajst tisoč nedolžnih žrtev. Črni križ, ki skrbi za to ogromno božjo njivo, je krasno uredil zadnji dom nedolžnih pa je prav marljivo uporabil za nadaljnje izobraževanje v likovni umetnosti, katero je začel že v Ljubljani; posvetil se je predmetnemu slikarstvu. Leta 1954 je že tako napredoval, da je s svojim slikarskim znanjem prodrl v koroški likovni svet in postal član Umetniškega društva Koroške v Celovcu. Svoje ljubeznive, prijazne in globoko občutene impresionistične stvaritve Franc Kalister ni razstavljal le v Ljubljani, špitalu, Beljaku in Vidmu, ampak je sodeloval tudi na vseh kolektivnih razstavah Umetniškega društva Koroške v Celovcu. Zadnjikrat je umetnik razstavljal na božični razstavi v Domu umetnikov, ki je bila odprta od 23. decembra. Iz te je deželna vlada kupila eno njegovih del. Posebne počastitve je bil deležen slikar z odkupom več njegovih slik s strani prosvetnega mimistirstva, koroške deželne vlade in mesta Celovec. V četrtek, dne 22. decembra so njegove zemeljske ostanke pokopali na pokopališču v št. Rupertu v Celovcu. Po pogrebnih obredih, katere je opravil pater Vogedes, se jev kratkih besedah poslovil od Franceta Kalistra tudi zastopnik Koroškega umetniškega društva. Orisal ga je kot odličnega, odkritega in veselega prijatelja, katerega so imeli vsi radi. Zadnje govornikove besede so bile: »Dragi Franc, ohranili te bomo v lepem spominu. Težko te bomo pogrešali!« Umetnik Franc Kalister! Spočij se v miru Gospodovem v koroški zemlji in se nas spominjaj pri Njem. Žalujoči soprogi Tereziji, hčeri in sinu pa izrekamo iskreno sožalje. žrtev. Grobove krasi 30 centimetrov visoka, 150 centimetrov široka kot pas zelena živa meja, vmes pa zopet po 150 centimetrov široke livade, ki so skrbno pokošene in mehke kot žamet. Na tem številčnem pokopališču spi spanje pravičnega tudi sin najstarejše romarice Katarine Roli. Ko je pred osmimi leti obiskala njegov grob, še ni bilo tako urejeno. Tudi vbod je bil drugje, sedaj se pa revica ni znašla. Toda č. g. Kajžnik, ki nas je tudi sem spremljal, je kmalu rešil položaj. Pohitel je nazaj k vhodu pregledal imenik padlih, ki mu je natančno povedal, kje ga je iskati. Dva po dva imata skupno tablico iz marmorja veliko 30 krat 30 centimetrov; na njej je ime, priimek in rojstni dan, mesec in leto in potem dan smrti. S sklonjenimi glavami smo obstali pred tablico: Hans Roli, roj. 21. II. 1921, umrl 10. V. 1944. Mama je klecnila na kolena in pokropila sinov grob z blagoslovljeno vodo, ki jo je , v ta namen prinesla od doma in se zatopila v molitev. Tudi mi smo vsak zase pomolili za pokoj njegove duše in stopiili za korak ali dva nazaj, da ne bi motili z našo pri-čujočnostjo mamice, ki se je v molitvi pogovarjala s svojim Hanzekom. Č. g. Kajžnik, ki je bil za vse, je skočil v bližnjo cvetličarno po šopek rož za Hanzeka, ki je moral v cvetoči mladosti umreti za tiste, ki so tako brezskrbno vadljali za njih življenje im srečo naših družin. Da, tudi za te pride dan odgovora. Poklonili smo se še enkrat žrtvam krvavega plesa, vzdignili jokajočo mamico, ki je vsled brisanja solz za sinom edincem zgubila levo oko. Sedaj pa živi samo še ob spominih na čase pred vojno1, ko je bil svet za oba še tako čudežno lep. Še v Castel Gandolfo nais je popeljal naš Štefko. Ker pa je bilo že mračno, si nismo mogli ogledati vsega kar je naša radovednost zahtevala, le toliko smo pogledali na grajsko dvorišče, da smo videli balkon, s katerega da papež v poletnem času, ko je tukaj, svoj blagoslov. Jezero, ki je tik pod gradom, pa je baje polno vrtincev in je zahtevalo že dokaj žrtev. Ker nas voda v jezeru sredi oktobra ni vabila, smo kupili par spominčkov in se vrnili po isti .poti zopet v Rim. (Dalje prihodnjič) Vabilo Farna mladina Žitara ves vabi na igro TRIJE KRALJI .ki jo priredi na Novo leto, L januarja 1967. ob poldvanajsti uri v farni dvorani v Železni Kapli in ob 3. uri popoldne pri Voglu v Št. Primožu. Prisrčno vabljeni SELE (M iklavževan j e) Slabo vreme in prometne ovire so zadržale celo Miklavža, da nas je namesto v nedeljo, 4. decembra, obiskal še le naslednjo nedeljo, 11. decembra. In prav je bilo tako. Ta dan je po dolgem zopet sijalo sonce in pota so bila poravnana, da se je moglo v farnem domu zbrati v velikem številu mlado in staro. Otroci se vesele Miklavževih darov, odrasli pa bolj njegovega nastopa v spremstvu angela in parklja in so radovedni njegove pohvale in graje, letošnje lepo uspelo miklavževanje. Kot prva točka, namenjena proslavi Device Marije, je bil prizor »Slepi jetnik mladosti«. Mladeniča premoti in oslepi mladost, da se preda njenim mikom in uživanju. Oglaša