Poštnina plačana v gotovini.
Posamezna številka 1*50 Din.
Izhaja vsak četrtek. — Naročnina: mesečno 6 Din, četrtletno 15 Din. Uredništvo in Upravništvo: V Ljubljani, Delavski dom, Marxov trg 2/II.
„Delavskokmetski list“ je e-dino bojevno glasilo in važno bojevito orožje slovenskih delavcev in kmetov. Zato izpolnimo svoje obveznosti napram svojemu listu!
Zbirajte tiskovni skladi Dokažite s požrtvovalnostjo zavednost 1
Leto II
LJUBLJANA, 2. julija 1925.
Stev. 26.
A
Vsem bralcem našega lista!
Ponovno smo opozarjali vse naročnike in kolporterje, da naj redno obračunavajo lisi. Prejšnja kolporterja v Zagorju in Trbovljah sta obljubila, da poplačata dolg. A dobre volje za to do danes ni bilo. Zato je narastel dolg pri listu.
Naš list je edino bojevno glasilo razredno-zavednih delavcev in kmetov Slovenije. Naš list edini resnično poroča o dejanskem razvoju razmer v državi in po svetu. Naš list edini prinaša resnična poročila iz delavsko-kmečke Rusije. Naš list edini dosledno zagovarja in brani interese delavcev in kmetov Slovenije. Naš list je edini dal izraza za enotne strokovne organizacije; za enotno fronto izkoriščanih proti izkoriščevalcem. Naš list je edini vztrajno držal kvišku rdečo zastavo proletariata.
„Delavsko-kmečki list“ — list delavcev in kmetov je odvisen od njih samih. Nimamo nobenih bančnih podpor. Tudi nimamo nobenih moskovskih rubljev, ker proletariat vsake dežele mora iz svojih moči vzdrževati svoje gibanje. Ruski proletariat je vzdrževal svoj pokret v najhujših časih caristične reakcije in danes on gradi svojo mogočno državo. In ta mski proletariat pričakuje opravičeno, da se bomo tudi mi iz svojih lastnih sil postavili na noge. Zato so neresnične vsake nasprotniške vesti o ,,boljševiških“ podporah.
Nekateri se niso dovolj zavedali važnosti proletarskega glasila — sicer bi napram njemu izvrševali svoje obveznosti. In ti so nas prisilili, da moramo začasno ustaviti list in sicer štiri številke, tako da izide prihodnja številka 7. avgusta.
V tem času bomo pobirali po možnosti dolžno kolportažo in zbrali dolžno naročnino.
Uprava listd bo poslala na najzavednejše sodruge nabiralne pole za tiskovni sklad lista. In treba je iti od osebe do osebe in poživljati vsakogar, ki se zaveda, da je proletarec, da prispeva za list. Cc ne more več žrtvovati, naj žrtvuje 1 K. Nabiralne pole z zbranim denarjem hitro vrnite listu.
Ne dajte se zbegati po nobenih lažnjivih govoricah nasprotnikov! Mi ustavljamo le začasno list zato, da ne velik nastali dolg poplačamo in da potem v redu izhaja list. List izide gotovo ponovno 7. avgusta, t. j. čez štiri tedne.
Ta čas pa zavihajmo rokave vsi, ki vemo, da je tisk mogočno bojevno orožje v rokah proletariata proti buržuaziji.
Zbirajmo naročnike in za tiskovni sklad!
Vzdržimo z lastnimi'močmi svoj list!	*
Kujmo svoje bojevno orožje — tisk!
Na delo!
Uredništvo in uprava ,,Del.-km. Iista‘£.
Vidovdan leta 1925.
Orjunci in „Jutrovci“ vsako leto proslavljajo Vidovdan.
Nasprotno je s proletariatom in s kmeti in z veliko večino vseh nesrbskih narodov.
Na Vidovdan 1. 1921 so radikali in ■demokrati ter socialisti — oktroirali takozvano vidovdansko ustavo, ki daje srbski buržuaziji nadvlado nad večino narodov Jugoslavije. In od tedaj doživljamo vsak Vidovdan v znamenju vedno hujše reakcije in terorja nad delovnim ljudstvom.
Na Vidovdan 1. 1925 se pripravlja protiljudski, policijski, centralistični, protislovenski zakon za ljudske Šole.
Na Vidovdan 1. 1925 se pripravlja ukinjenje svobode tiska.
Na Vidovdan 1. 1925 se pripravlja konec neodvisnosti sodnikov.
Na Vidovdan 1. 1925 plačujejo delavci 3.4% davek od svojih gladovnih plač za kanone in strupene pline.
Na Vidovdan 1. 1925 zdihujejo slovenski kmetje pod dvakrat težkimi davčnimi bremeni.
Pripravlja se ukinjenje delavskega starostnega in bolezenskega zavarovanja.
25 000 brezposelnih samo v Sloveniji strada brez vsake podpore.
Na stotine proletarskih borcev ječi po zaporih.
Beograd je sklenil, da se drži še naprej v zaporu one, ki so zbirali za družine zaprtih sodrugov. Zato, ker so pomagali bednim družinam, sedi okrog 50 sodrugov že pol leta v preiskovalnih zaporih vidovdanske kraljevine SHS.
Delavec in kmet plačujeta ‘davke, služita v vojski itd.
Svobode pa nimata nobene.
Demokratska vlada v Ljubljani je prepovedala na Vidovdan sklican protestnishod ljubljanskega proletariata proti gospodovanju žerjavovih komisarjev nad ljubljansko občino in za razpis svo-
bodnih občinskih volitev po čistem proporcu.
Demokratska vlada je prepovedala na Vidovdan sklican protestni delavski shod na Bledu, kjer se mudi kraljeva družina.
Zagrebška policija je za Vidovdan zaprla 20 delavcev.
Ali je treba še kaj povedati k Vi-dovdanu I. 1925?
Proletarski smisel zadružnega dneva.
4. julija proslavljajo delavske zadruge pri nas in po vsem svetu svoj — zadružni dan. Konsumno društvo za Slovenijo je povabilo vse delavske organizacije in tudi naša skupino k sodelovanju.
Ob tej priliki hočemo podati svoje mišljenje, kako gledamo mi na vlogo delavskih konsumov v delavskem gi-ganju sploh.
Zadružna internacionala s sedežem v Londonu obsega ne samo vse delavske zadruge sveta, temveč tudi mnogo zadrug malih kmetov, skupno okrog 50 milijonov članov. In vendar aktivnost te internacionale niti od daleč c. : odgovarja njeni številčno tako močni armadi. Delavski konsumi so razvijali vedno manjšo delavnost in so postali med svetovno vojno skoro brezpomembni ne samo v Sloveniji pod vodstvom Toneta Kristana, ampak tudi drugod.
Po vojni je zadružna internacionala spoznala na bolesten način svojo nemoč, svojo malo pomembnost. Zato so sklenile centralne instance, da določijo v letu en dan, na katerega naj bi praznovali »zadružni 1. majnik" in bi tako obrnili pozornost delavskih množic na zadruge. Ta se je prvič praznoval
1.	1923. in od tedaj se praznuje vsako prvo nedeljo v juliju. Toda korum-pirana konsumna birokracijani mogla dati zdravega smislaza-družnemu dnevu, ker je ta birokracija odvedla konsume daleč proč od delavskega gibanja. Temu smo bili priče tudi mi proletarci Slovenije. Konsumi niso več služili nam, temveč Kristanu in tovarišem.
Toda kljub vsemu temu lahko da proletariatpravis misel 4. juliju. Delavci organizirani v konsumih se morajo vprašati, ali res ne more nič nastati iz dtl. zadrug, ki obsegajo milijone ljudi. Ali morejo res vsa konsumna podjetja, pekarne, prodajalne itd. služiti le v gotove kupčijske namene? 'Ali ne tiči v vsem tem zadružnem gibanju nekaj proletarske sile, ki bi mogla biti vpliven faktor v proletarskem boju?
Kajti brez dvoma morajo biti konsumi eno bojevno sredstvo v rokah razredno-zavednega proletariata, poleg političnih, strokovnih in kulturnih organizacij. To silo je treba zavestno zbrati, da uvrstimo zadruge kot važen faktor v proletarsko bojevno fronto, da napravimo iz njih kontrolne organe in gospodarske funkcionarje organiziranega proletariata.
Oni zadružni člani, ki to priznavajo in to želijo, morajo 4. julij izkoristiti za to, da organizirajo pravi proletarski smisel zadrug. To pomeni bojevno napoved onim, ki so hoteli speljati delavske zadruge v druge, meščanske vodel To pomeni solidarnost v prol. boju!
Zavedni člani zadrug moramo 4. julija zahtevati to, da se konsumna društva uvrste vširokoarmado proletarskega razrednega boja.
Na polju strokovnega gi banja je krenil proletariat na pot bojevne enotnosti. OJpor, ki ga kaže konsumna birokracija proti proletarski bojevni orientaciji. je treba zlomiti prav tako kot odpor -onih strokovnih birokratov, ki se upirajo koncentraciji proletarskih bojevnih moči.
4. julij bo imel v Sloveniji zelo visok proletarski smisel, če se bo čula odločna zahteva zadružnih članov, da morajo biti delavske zadruge orožje proletariata proti kapitalizmu, in da morajo prenehati biti orožje Kristanov cev in birokracije proti — proletarskemu gibanju. Del. zadruge morajo braniti delavske življenjske interese in pokazati v dejanju svoje proletarsko lice v bojevni solidarnosti z delavskimi strokovnimi organizacijami, in podpirati proletariat v njegovih mezdnih bojih.
V znamenju teh gesel se pridružujemo skupni proslavi zadružnega dneva — 4. julija.
Svetovni pomen
kitajskega revolucionarnega gibanja.
Proletariat vsega sveta zasleduje pazno razvoj kitajskega revolucionarnega gibanja proti angleškemu in japonskemu imperializmu. Delavski razred Kitajske stopa na široko pot razrednega boja. Viharno, z veliko energijo mladega razreda, ki ima velik pri-roden instinkt za svoje razredne interese, gre v boj z močnejšim sovražnikom za dosego svojih elementarnih političnih in gospodarskih pravic.
Razume se, da se ta boj ne razvija po izdelani razredni strategiji ali po gotovem pisanem načrtu. V sedanji stopnji razvoja poteka boj kitajskega del. razreda večinoma v elementarnih oblikah, katerim skuša dati mlada komunistična stranka Kitajske organiziran značaj.
Gibanje se je začelo s čisto gospodarskimi zahtevami šangajskega delavstva: zahtevali so osemurnik za vse mlade delavce in delavke, 10-urnik za odrastle, en prosti dan v tednu — torej zahteve, ki so jih postavili delavci evropskih kapitalističnih držav že pred petdesetimi leti.
Gibanje se je izpremenilo v globok političen dogodek, ki je zadobil svetovnozgodovinski pomen.
Od zahteve po osemurniku do zahteve po odhodu vseh inozemskih čet iz Kitajskel Kitajski delavci so potrebovali za to le par dni.
Kitajski delavci so se hitro naučili, kako tesna sta združena gospodarstvo in politika in kako tesno je spojen položaj Kitajske z internacionalno politiko, s politiko krvavega imperializma.
Čete angleških in japonskih imperialistov so postrelile na ducate kitajskih delavcev in študentov. A gibanje se je vedno bolj širilo in gesla boja proti internacionalnemu imperializmu postajajo vedno glasnejša in močnejša.
Angleški, japonski in ameriški imperialisti pošiljajo kot za stavo svojim vojnim ladjam bojne signale. Ni treba
biti prorok, da predvidevamo, da bo v Šangaju teklo še mnogo krvi. Ni treba biti prorok, da predvidevamo, da bo sovraštvo štiristomilijonskih ljudskih množic Kitajske proti roparjem kapitalizma postalo tem globokejše in da bo zahteva »Kitajska Kitajcem!" postajala vedno odločnejša.
Brez ropanja kolonij in polkolonij ne more živeti angleški imperializem. On stoji pred alternativo: ali ropanje kolonij ali pa pospešenje prol. revolucije doma. Iz tega izhaja angleški kapitalizem. Dialektika zgodovine pa učinkuje tako, da se s pritiskom na kolonije pospešuje dozorevanje nacionalnega osvobodilnega boja in s tem se pospešuje tudi revolucionarno gibanje v Angliji.
Svetovnozgodovinski pomen dogodkov v Šangaju obstoji tudi v tem, da so na nazoren način potrdili to resnico.
„51% proletariata je manj kot 20 %, če je med 51% več imperialističnega okuženja in malomeščanstva", je dejal nekoč Lenin.
Dolgo časa je bila relativna revolucionarna težina angleškega proletariata prav zato tako majhna, ker je bilo v samem angleškem delavskem razredu mnogo malomeščanskih elementov, po imperializmu okuženih. Revolucioniranje angleškega delavstva v zadnjem času je najtesneje združeno z upadanjem angleškega imperializma. Naraščanje revolucionarne zavesti delavskega razreda v kolonijah in polkolonijah in zmanjšanje ..imperialističnega okuženja“ v proletariatu vladajočih držav je paralelni proces v dveh oblikah.
Delavski razred Kitajske tvori mnogo manjši del prebivalstva kot 20% (6 milijonov od 400) in vendar lahko postane pod ugodnimi pogoji to delavstvo voditelj celokupnega nacionalnega osvobodilnega boja Kitajske.
Pri položaju, ki je nastal sedaj v Kitajski, bodo represalije angleškega in japonskega imperializma vplivale kot vlivanje olja na ogenj.
„Stvar šangajskih delavcev je naša stvar", si pravi predstraža evropskega proletariata. Kitajski proletarec stoji na predstraži proletarske svetovne vojske. Z vsem srcem, z vsemi svojimi mislimi smo mi pri kitajskih delavcih.
Maroko in Sangaj.
V nekaterih delih sveta se sedaj razvijajo dogodki, ki predstavljajo sicer še v majhni meri poskušnjo za one velike potrese, ki se bodo v bodočnosti v velikem obsegu izvršili. Ena teh poakušenj je vojna v Maroku. V Maroku divja tipična kolonialna vojna, ki se vodi sicer še v majhnem obsegu in zadeva za enkrat le dve imperialistični sili — Francijo in Španijo. Ali v tem boju vidimo obrise bodočih velikih dogodkov, ki jih bo doživelo človeštvo vsega sveta.
V enem svojih zadnjih spisov pred smrtjo je dejal Lenin, da imamo v letih 1925 do 1928 pričakovati novo veliko ■vetovno vojno, ki bo stala človeštvo pet-do desetkrat več žrtev kot vojna 1914-18.
Razvijajoči se dogodki nas v tej domnevi potrjujejo. Vojno v Maroku vodi francoska republika, ki ji načeluje vlada, ki ssrao sebe imenuje „demokratično in levičarsko11 in ki jo podpirajo tudi social-patrioti vseh struj. Po vseh izkušnjah vojnih let 1914/18 bi človek pričakoval, da bodo pri tej zadevi pokazali vsaj kak ostanek sramu. Toda nasprotno. Francoska socialistična stranka, od katere za-visi obstoj današnje francoske vlade, — ponavlja 1. 1925 iste zločine in iste besede, ki jih je govorita II. internacionala 1. 1914. Ista prevara, isto mežikanje z buržuazijo, iste govorance o „obrambi miru in domovine11, iste goljulive fraze in ista pomoč lastni 'buržuaziji.
če se je 1. 1914 II. internacionala izgovarjala, da ne ve, katera država vodi napadalno in katera obrambno vojno, se v maroškem slučaju ne more izgovarjati, ker tu je vse jasno. Na eni strani je mali zasužnjeni narod, ki si želi svobode — na drugi strani je velika imperialistična »ila, ki napad* zasužnjeni narod in zvija nov vozel mednarodnih konfliktov. Zagovorniki svetovne vojne so govorili, da ona
brani ^demokracijo in civilizacijo44. Tu, v Maroku, gre za to, da francoska bur-žuazija dobi nov plen. In „mirotvornau francoska vlada pošilja vedno nove čete v Maroko. Čudna so pota „mirotvorcevu.
Deset let je preteklo od svetovne vojne. Deset milijonov ljudi je padlo v njej za interese imperialistov. Zlasti je trpela Francija. In danes socialpatrioti znova podpirajo roparsko vojno francoskega imperializma. Tu vidimo, kaj Bo storila II. internacionala v slučaju nove velike imperialistične vojne. Tu vidimo, da si postaneta v odločilnih trenotkih II. internacionala in buržuazija zaveznika.
Ali pri maroški vojni vidimo še en drug razveseljiv pojav. Ko je izbruhnila vojna 1. 1914, se v početku v Franciji ni našel niti en človek, ki bi se upal nastopiti proti klanju. V Nemčiji je tedaj nastopil edini Liebknecht. Vojna v Maroku pa dokazuje, da bomo videli v slučaju novega vojnega izbruha stotisoče Lieb-knechtov.
Proti vojni v Maroku je nastopila odločno francoska komunistična stranka, ki je že precej močna stranka v Franciji. In buržuazija besni proti njej: da počenja veleizdajstvo, da izdaja vse Abd-el-Krimu, da je kriva francoskim neuspehom v Maroku, da širi veleizdajalsko propagando med vojaštvom. In vrše se aretacije, buržuazija zahteva tudi aretacijo dveh komunističnih poslancev: Doriot in Marty, ki sta najglasneje vstala proti vojni. A stranka poostruje odpor proti vojni, ki jo vodi francoska buržuazija v soglasju s socialpatrioti.
Drugi važni dogodki se razvijajo v Kitajski, o čemer govorimo v posebnem članku. Kitajsko ljudstvo se bori za svobodo, za neodvisnost, proti imperializmu. Imperialisti sejejo veter in žanjejo vihar. Imperialistom se zdi, da so že sedanji dogodki na Kitajskem nezaslišan vihar. Ne, to je šele lahen veter, vihar še pride!
Ko je 1. 1912 Lenin razpravljal o „na-zadnjaški Evropiu in „nsprednji Aziji“, je dejal, da so azijski narodi napredni, če vstanejo na plan proti imperialistom. Ruska revolucija je močno vplivala na vso Evropo. Ali sedaj je povzročila na daljnjem vzhodu večji odmev, kot smo pričakovali v tako kratkem času. In angleški delavci, oni isti delavci, ki bo bili še 1. 1914 opo-jeni po angleSkemu imperializmu — se danes solidarizirajo z bojem kitajskih delavcev proti angleškemu imperializmu.
V današnji dobi mnogo doživljamo in se nikakor ne moremo pritoževati, da gre razvoj počasi naprej. Dogodki, ki se razvijajo sedaj v celi vrsti dežel, pričenjajoč v Egiptu in končujoč v Rumuniji, pričenjajoč v Šangaju in končujoč v Londonu, vsi ti dogodki so znamenje za napredujoč velik osvobodilni boj zatiranih proti zatiralcem. Pod težkimi, izredno težkimi pogoji in z ogromnimi žrtvami se razvija ta boj. Ali on zmaguje . . .
Vlada sama veča draginjo.
Delavci imajo mizerne, gladovne plače in težke davke. Kmetje se zadolžujejo, a davčni vijak jih vedno bolj stiska. Vse se vprašuje, kako je mogoče s temi dohodki živeti v tej strašni dra-ginji.
In potem, ko je vlada naložila težke davke na vso to bedo, je sklenila sedaj, da je treba naviti cene najpotrebnejšim življenjskim sredstvom. Povišala je uvozne carine, tako da morejo domači kapitalisti še draže prodajati izdelke, da še bolj v živo zadenejo delovno ljudstvo.
Že itak visoke uvozne carine so neizmerno povišane.
Tako so se zvišale uvozne carine: za riž za 60%, kavo 60%, mast 81 %, moko 25%, škrob 100%, sir 150%, za petrolej je na novo uvedena carina, milo 100%, razna umetna gnojila čez 100%, za tekstilno blago iz bombaža od 50 do 75%, za tekstilno blago iz lanu itd. za 133 do 367%!, tekstilno blago iz volne 150 do 200%, za poljedelska orodja (kose, lopate, pluge, itd.) ter žage 100 do 400%! In tako dalje gredo te neznosne številke.
Temu mora slediti nov val diaginje.
Delavci, ako nočemo kloniti pod to strašno draginjo, zberimo se v svojih razrednih, bojevnih strokovnih organizacija hi
Politično mešetarjenje v Beogradu.
V parlamentu so končno verificirali zadnje radičevske mandate, „ker se je vlada prepričala, da so izjave HSS iskrene," kot poroča vladino časopisje.
Z drugimi besedami: ker so postali ra-dičevski poslanci pokorni backi PP režima, jih ta milostno sprejme v parlament, da bodo mogli tam podpirati sistem nasilja in korupcije.
V zvezi s tem krožijo zopet vesti, da se bodo radikali in radičevci začeli oficielno pogajati o ..sporazumu", t. j. o sporazumnem vladanju in zatiranju delovnega ljudstva..
Meščanski časopisi tudi veliko razpravljajo o starem Pašiču, ki vedno bolj tudi telesno boleha. Mi vemo, da o-sebne spremembe ne igrajo nobene odločilne vloge. Pašič je bil izvrševalec volje vladajoče monarhistične in militaristične klike. In smrt tega režima si želijo množice. Dosegle jo bodo edino-le z bojem.
Monarhisti požrli »republikance".
Prepeluhova „slov. republikanska stranka" se je končno spojila s samostojno kmečko stranko v „zvezo slovenskega kmetskega ljudstva". Povodom te z'družitve sta izdali obe skupini voden manifest, ki se konča z dvema parolama: „Naj živi svoboda in napredek slovenskega kmetskega naroda! Naj živi kmetska demokracija!" — Dve frazi, ki ničesar ne pomenjata.
V manifestu ni niti besedice: o republiki, o agrarni reformi, o samostojni Sloveniji itd.
Prepeluh, ki se je razvil od klerikalca, preko frazerskega ..republikanca" v monarhista, je pozabil na parole, s katerimi je njegova stranka lovila kmečke glasove.
Ker ni bil izvoljen za republikanskega poslanca, ker se je radičevsko vodstvo zaročilo z radikalno stranko — stebrom monarhije in militarizma, je pljunil tudi vodja slov. ^republikancev" na ves program svoje kratkotrajne stranke.
Monarhistična SKS, stranka bogatih kmetov in oštirjev, je požrla „repubii-kance". Tudi „Slov. Republikanec" je prenehal jzhajati, in Prepeluh bo lahko pisal v ..Kmetski list", ki je še nedavno priporočal, da je treba poslati brezposelne delavce — v prisilne delavnice!
Kako je mogoča združitev republikanske stranke z reakcionarno, bogataško. monarhistično stranko ? Kako je mogoča združitev ognja in vode? Ni mogoča. „Slov. republikanska stranka" ni bila dejansko republikanska. Ona si je nadela to firmo samo zalo, da bi umrtvila močno delavsko-kmečko republikansko gibanje po kmečkih vaseh in industrijskih krajih. Z republikansko krinko je hotela množice odvrniti od delavsko-kmečkega republikanskega bloka. Kdor temu doslej ni hotel verjeti, vidi to danes.
Pucelj in Prepeluh računata, da bosta v zvezi laže opeharila — ker le za to jim gre — kmete.
Slovenski kmetje! Učite se iz preteklosti! Glejte na dejanja!
Na krmilu je Pašič-Pribičevičev režim, ki nam vsem dere kožo s {teleta. Dere nam jo zato, ker ne vržeta se vlade ona dva, ki bi ji morala — kmet in delavec. Mesto da bi se ta dva trpina združila proti skupnemu sovražniku, sta zaupala svojo usodo drugim, ki vadljajo za našo kožo. Večina slovenskih kmetov je izrekla zaupnico SLS, »republikancem" in samostojnežem.
SLS zavira boj slovenskih delavcev in kmetov proti nadvladi srbske gospode s tem, da jih stalno tolaži, naj čakajo, da jim prinese Korošec
avtonomijo iz — beograjskega parlamenta.
Novo-nastala „zveza slov. kmetskega ljudstva" ne dela niti tega.
In dokler se bomo izročali tej družbi, bomo trpeli.
Združimo se slovenski delavci in kmetje pod bojnimi zahtevami:
Proč s PPrežimom, režimom skrajno reakcionarne, monarhistične srbske gospode!
Proč z demokrati, kiugonab-ljajo Slovenijo v korist srbski buržuaziji! •
Proti težkemu obdavčenju delavcev in kmetov! — Obdavčijo naj se bogatini!
Proti nacionalnemu in socialnemu zatiranjul
Za samostojnoslovenskode-lavsko-kmečko republiko!
Kmetu zemljo!
Delavcu tovarno!
Strokovno gibanje med rudarji.
Kot povsod je tudi med rudarji glavno vprašanje: Strokovna enotnost, ki na] omogoči uspešen boj proletariata proti ofenzivi kapitala.
14. junija je v rudarskih revirjih dobro uspela protestna akcija združenih strokovnih organizacij proti politični in socialni reakciji.
Vendar ne napreduje združena rudarska organizacija tako, kot bi morala napredovati.
Zakaj ne?
Ker ima večina rudarjev zlasti v Trbovljah pomisleke proti socialistom. In to je razveseljivo dejstvo.
Toda nepravilno je stališče onih, ki pravijo, da ne gredo v strokovno organizacijo zato, ker so v njej tudi socialisti oziroma reformisti.
Ti pozabljajo, pod kakimi pogoji smo se na strokovnem polju združili, in zamenjavajo politično proletarsko gibanje s strokovnim.
Politično se mi nikakor ne moremo združiti s socialisti, ker vemo, da stranke II. internacionale ne vodijo proletarske politike, ampak da so se doslej še vedno v odločilnih trenotkih združile z buržuazijo proti proletariatu. Tu ne more biti govora ne samo o združitvi s socialpatrioti, ampak moramo nasprotno socialpatriotizem pobijati in ga razkrinkavati na konkretnih slučajih, kot to tudi delamo v našem listu po strokovnem zedinjenju kot pred njim. V načelnem oziru ne more biti nobenih kompromisov, a še manj kapitulacij. Mi smo ostali to, kar smo bili, ker vemo, da mora naša strategija in taktika zmagati in dovesti proletariat do končnega osvobojenja. In naša taktika bo zmagala naravno tudi v enotnih strokovnih organizacijah.
Toda ali morajo biti radi politične razcepljenosti razcepljene tudi strokovne organizacije? Nikakor ne. Strokovne organizacije morajo biti neodvisne od poedinih političnih strank. Strokovne organizacije morajo čuvati svojo enotnost na podlagi .razrednega boja. Kjer pa te enotnosti ni, jo je treba uposta-viti. To smo že toliko dokazovali, da nam menda danes ni potreba to ponovno na široko razlagati. Tozadevno smo priobčili precizno in globoko izražene misli našega prvega velikega učitelja Karla Marxa.
V okviru teh enotnih strokovnih organizacij se lahko vsaka struja bori za svoje stališče. Ali že enkrat sprejete sklepe večine članstva mora manjšina izvajati.
Mi nismo za enotnost zato, ker je komodneje živeti v slogi in miru z reformisti kot pa boriti se. Nam še nikdar niso prirastli k srcu reformistični voditelji in nam tudi ne bodo. Ne gre za to. Mi smo za strokovno enot-nost zato, ker smo za boj delav-skegarazreda proti kapitalu. Ta boj pa je uspešen le, če ga vodij o enotne razredno-bojevne organizacije. Izkušnje preteklih let so najboljši dokaz za pravilnost te trditve.
Zbirajte naročnike!
In do enotne rudčrske organizacije je prišlo ne na podlagi kakih mešetarjenj med štirimi stenami. Sestali so se izvoljeni rudarski zaupniki, ki so določili sledeče glavne smernice organizaciji:
1. mora biti razredno-bojevna;
2. zbrati mora doslej razkropljen, razcepljen in nt organi tiran rudarski proletariat cele Jugoslavije in ga tako osposobiti za boj proti kapitalist čni reakciji ;
3. v organizaciji mora vladati proletarska demokracija, t. j. odločati mora članstvo in ne kaka birokracija; diskusija mora biti svobodna.
Pa pravijo nekateri: dokler sta Krušič in Arh zraven, pa že ne pojdemo v organizacijo. Ti v svoji nevednosti podpirajo ravno Krušiča in Aiha. Kajti, kdor stoji izven organizacije, ne more na njo < dločilno vplivati. Če je večina rudarjev proti Arhu in Krušiču, b:> ta večin -i izvolila na kongresu one sodruge, katerim zaupa in rnhče se ji ne bo mogel vsiljevati. Če pa bo ta večina stala izven organizacije, bo pa seveda organizirana manjšina še vedno volila one, v matere ima ta manjšina zaupanje. Kdor smatra, da n. pr. Krušič in Arh škodujeta rudarjem, naj gre v rudarsko organizacijo, da napravi konec škodljivemu delu.
Enotne strokovne organizacije ne pomenjajo, da se poklicni strokovni birokraciji vrne vsa diktatorska moč v strok, gibanju. Prav nasprotno. Enotne strok, organizacije pomenijo: edino-le članstvo naj odločal
Mnogi navajajo razne izgovore, da ne gredo v strokovno organizacijo. Izgovarjajo se na bedo, preganjanja itd. Ravno radi bede in preganjanj se je treba vsem organizirati. Kajti beda in preganjanja divjajo danes po rudarskih revirjih zato, ker stoji večina izven vsake organizacije. In če tu ni riiočne delavske organizacije, buržu-azija vkloni poedince. Ko se pa bo večina rudarjev združila v svoji enotni razredni organizaciji, bo pa konec na-silstev Trboveljske družbe, raznih Bi-skupskijev, litijskih in laških glavarjev.
Dolžnost najzavednejših rudarjev je, da napno vse sile, da se bojevne rudarske vrste zopet strnejo v enotno mogočni' fronto.
Zato vsi v „Zvezo Rudarjev Jugoslavije"!
Kako je z enotnostjo mednarodnega strok, gibanja?
Isti pojav, ki ga opažamo med socialisti Jugoslavije, ga opazujemo povsod. Levo krilo Amsterdama je za strokovno enotnost, dočim se desno krilo („Volks-stimme“ itd.) pod raznimi izgovori obrača proti njej.
Odločno stališče za enotnost, ki so ga zavzele angleške strok, organizacije, spravlja reformiste v zadrego. Sedaj jim ni več mogoče ponavljati, da so predlogi za strokovno enotnost samo »manever Moskve," da so boljševiki opeharili angleške strokovniške voditelje itd. Delavci po vseh deželah uvidevajo, da boj za enotnost ni noben manever.
Enodušni sklepi angleško-ru-darske strokovne konference v aprilu so Še povečali zmedo v reformističnih vrstah. Desni Amsterdamci vpijejo: kako so mogle nasesti angleške strok, organizacije „ukazom“ iz Moskve? A delavstvo se vedno bolj zaveda, da pomenjajo sklepi angleško-ruske strokovne konference velik korak k — združenju strokovno organiziranih delavcev vseh dežel v eno edino internacionalo, ki bo sposobna boriti se proti kapitalistični ofenzivi. Ker so desni reformisti bližji
kapitalistom nego proletarskemu gibanju, pobijajo angleško-rusko iniciativo za enotnost.
V Nemčiji in po drugod so reformisti izključevali revolucionarne delavce iz strokovnih organizacij. To danes ne gre več. Gibanje za enotnost je gibanje in noži c, ki munačelujeta dve najmočnejši strokovni gibanji sveta: rusko in angleško. Ali se more zadržati to gibanje s starimi sredstvi? Naivno bi bilo, v to verovati. Ali se da to preprečiti z „diplomacijo“, v kateri so postali stari socialdemokratski voditelji naravnost mojstri? Ne, kajti ob strani bi jih pustilo gibanje, ki se ne da zadržati po diplomaciji.
Biro amsterdamske internacionale Še ni odgovoril oficielno na zadnje pismo ruske strokovne centrale (to pismo smo priobčili v našem listu). Ali dva internacionalna amsterdamska voditelja: tajnik Oudegeestin predsednikov namestnik M er ten s sta podala neke izjave z ozirom na to pismo. Oudegeesta so navadno prištevali med amsterdamske diplomate. Sedaj pa je nevarnost, da on izgubi to slavo.
Oudegeest se je izjavil približno tako-le: Voditelji ruskih strok, organizacij so dobri ljudje, častni borci, s katerimi bi se Amsterdam lahko sporazumel. Ali vmes je ena ovira — komunistična stranka, ki veže Tomskemu .(predsednik ruske strok, centrale) roke, in — Zinovjev ter Losovski, ki ruske strokovničarje terorizirata in jih silita, da ostanejo v rdeči strok, internacionali in da se podvržejo sklepom ruske komunistične stranke.
M er ten s se pa predvsem jezi na angleško strok, centralo in pravi:
„Odkod so angleški sodrugi vzeli pravico, da se vmešavajo v notranje življenje strokovnih zvez drugih dežel? Zakaj hočejo drugim organizacijam vsiliti svoja naziranja?" Mertens hoče torej potvarjati resnico in celo zadevo odvrniti s prave poti.
Kajti niti Rusi, niti Angleži niso nikomur vsiljevali svojega mnenja. Oboji hočejo eno enotno strok, internacionalo in za to ne stavljajo nikakih predpogojev. Večina naj odloča, manjšina naj se pokorava. Amsterdamu pa to ne gre zlahka v glavo.
Zato se upirajo sklicanju svetovnega kongresa, ki naj bi uresničil strokovno enotnost.
Stvar za enotnost pa gre svojo pot kljub sabotaži amsterdamske internacionale. Mi smo prepričani, da bo do enotnosti prišlo, ker to je želja razred no-bojevnega delavstva vseh dežela.
Pogrebci svobode tiska.
Beograjski parlament — glasovalni stroj PP vlade odpravlja svoboščino za svoboščino — kakršna je pač mogoča v meščanski državi. En reakcionarni zakon za drugim izhaja. Delovno ljudstvo se tišči vedno bolj k tlom. In delovno ljudstvo seveda vsega tega ne more mirno prenašati. Protestni glas delavcev in kmetov postaja vedno odločnejši, vedno glasnejši, vedno bolj grozeč. Vedno več jih spoznava, da moledovanje in prošnje prav nič ne zaležejo, da je izdaten le odločen protest, boj. Vladajočim je protest neprijeten. In ga hočejo udušiti z drakonskimi obsodbami, s paragrafi zakona o zaščiti države, z nasiljem na vseh koncih in krajih.
Odkar so ljudje iznašli tisk, je bilo
časopisje vedno močnejše orožje v boju poedinih razredov za svoje interese. Kot vse, si je vladajoča buržSfazija prilastila tiskarne, produkcijo papirja, kupila duševne delavce . . . Meščanstvo skuša na vse načine zastrupiti delovno ljudstvo. In banke tiskajo, širijo strup med zatirane, da se ti ne prebude, da ne vstanejo proti svojim tlačiteljem.
Proletarski tisk se bori z velikanskimi težkočami. A sedaj je sklenila vlada končnoveljavno, da izda zakon, po katerem se bo svobodno, po mili volji policajskih cenzorjev plenilo protivladno časopisje. Ta protitiskovni zakon bi zadel seveda najtežje proletarsko časopisje, kot najodločnejše glasnike proti današnjemu režimu in sistemu. A naperjen je tudi proti drugim opo-zicionalnim skupinam, predvsem proti časopisju nesrbskih narodov, ki zahtevajo, da se napravi konec nacionalnemu zatiranju in za dosego nacionalne samostojnosti.
Proti temu radikalsko-demokratskemu zakonu je ne samo proletariat, ampak gotovo 90%-prebivalstva Jugoslavije. Toda vladajoča klika gazi vedno bolj v nasilje in tepta voljo večine. Pri nas se upata le „Jutro“ in »Slovenski Narod" zagovarjati ta naj-reakcionarnejši zakon. Tudi tu se izkazujejo naši demokrati kot verni janičarji vladajoče srbske gospode.
Gospoda misli, da si bo s tem podaljšala svoj režim. Toda kolo zgodovine se hiti o obrača in orožje, ki ga kujejo reakcionarji, se bo obrnilo proti njim samim.
Tu tiči zajec.
Nekatere ljudje iz Beograda boli strokovno ujedinjenje v Sloveniji. Pa si ne upajo odkrito povedati, zakaj jih boli.
Združenje rudarjev, železničarjev, kovinarjev in kemičnih delavcev — pomeni združenje štirih najvažnejših delavskih kategorij, ki so najbolj koncentrirane v Sloveniji.
Doslej je bil središče vsega strokovnega gibanja, oziroma so bile vse strokovne centrale — v Beogradu, pa čeprav so imele nekatere organizacije največ članstva v Sloveniji, a najmanj ali pa nič v Srbiji.
In centralne strokovne inštance, tako GRS kot CRSOJ, niso vodile politike mase, ampak so vodile politiko kase. To se pravi: ves denar je romal v Beograd, ki ni porabil denarja za organiziranje najvažnejših delavskih kategorij, za akcije, za boj — temveč za številno nastavljeno osobje, za organiziranje „kelnerjev, molerjev, aba-džij, šeširdžij, brijačev“ in drugih. Uso-depolne posledice take strokovne politike niso izostale.
Mi smo vedno odločno branili stališče : proletarsko politično kot strokovno gibanje mora biti centralizirano. Ali to še ne pomeni, da mora biti vse beo-gradizirano.
Poedine strokovne centrale morajo biti tam, kjer je najbolj koncentrirano dotično delavstvo. Le tedaj je možna pravilna strokovna politika.
Kovinska, rudarska, kemična industrija je koncentrirana v Sloveniji. Železničarji so najmočnejši v Sloveniji.
Strokovne centrale teh zvez morajo biti v Sloveniji. In to bodo enotne strokovne organizacije izvršile. Nekaterim to seveda ni všeč. Pa to je postranska stvar, kajti edino-le merodajni so interesi proletariata. Jn ti zahtevajo nujno spremembo strokovne politike tudi v tem oziru.
Internacionalni pregled,
Socialdemokratsko - imperialistična enotna frqnta za maroško vojno.
l’o hujskajočem bojnem govoru ministrskega predsednika Painlevča za francosko vojno proti Rifkabilom in po vroči diskusiji, med katero je prišlo do pravega spopada med komunisti in generali Poin-carejeve »tranke, se je prekinila seja parlamenta, da se da strankam „levegau vladnega bloka priložnost, da zmešetarijo za kulisami enoten ripatriotičen“ nastop. Vse stranke levega bloka vštevši socialdemokrate so se združile na sledečem predlogu:
nParlament izraža svoje zgražanje nad hujskanjem, ki ogroža življenje nalili vojakov, kulturno in mirovno voljo Francije. Odobrava delo vlade in daje vladi poverilo, da bo vztrajala pri svojih izvajanjih.u (To se pravi, da parlament obsoja komunistično propagando proti vojni in da poživlja vlado, naj nadaljuje vojno.)
Za to resolucijo je glasovalo 494 poslancev, proti 31. Od 104 socialdemokratskih poslancev se je vzdrževalo glasovanja 37. Večina socialdemokratske frakcije je torej glasovala »kupaj s skrajnimi Poincarejevimi reakcionarji — za vojno.
S komunisti je glasovalo pet socialdemo-kratičnih poslancev. To izdajstvo večine socialdemokratskih poslancev bo povzročilo neizogiben razkol v stranki. (Glej članek Maroko in Šangaj !)
Napredek kitajskega revolucionarnega gibanja.
18. junija je 60 vodilnih kitajskih organizacij izročila vojnemu ministru sledeče zahteve:
1.	Koneo diplomatičnih pogajanj z Anglijo;
2. odposlati kitajske čete v vsa pristanišča za zaščito kitajskih prebivalcev;
3. vojna napoved Angliji.
Minister je odgovoril, da je najboljša politika — omejevati se na mirno delo in Čakati razvoj dogodkov. V slučaju skrajne poostritve da kitajska vlada ne bo varala ljudstva v njegovih željah.
Razširilo se je stavkovno gibauje v nrve kraje.
Od francoske in češke strokovne rdeče zveze so prejeli stavkujoči kitajski delavci izdatno podporo.
V Kin-Kiangu je prebivalstvo izgnalo angleškega konzula. V Kantonu so se ponovno vršile velikanske demonstracije proti imperializmu in proglasil se je najstrožji bojkot angleškega, japonskega in ameriškega blaga.
Kitajska strokovna zveza je pozvala angleške strokovne organizacije, naj pošljejo v Kitajsko svojo delegacijo, da se na lastne oči prepriča, kaj delajo angleški imperialisti s Kitajsko.
100 Kitajcev je vdrlo v kitajsko poslaništvo v Parizu in prisililo konzula, da je odposlal solidarnostno brzojavko revolucionarnim delavcem in študentom in da da v vse francoske liste izjavo, da se obrača kitajsko revolucionarno gibanje proti tujim imperialistom, ki hočejo zasužnjiti narode na daljnjem vzhodu.
23. junija je prišlo v inozemskem delu Kantona do streljanj med Kitajci in francoskimi ter angleškimi vojaki.
Revolucionarno gibanje se je razširilo na dela Hainan in Hoihan. V Vuhuju so kitajski delavci napadli japonskega komisarja, ki so ga nato kitajski policaji aretirali.
Veliki nemiri so izbruhnili v Mandžuriji, ki meji na Rusijo.
Delavske organizacije so postavile sledeče zahteve: Svoboda govora in tiska, zboljšanje delovnih pogojev, odprava otroškega dela in uvedba osemurnika.
Položaj v vsej Kitajski se vedno bolj poostruje.
Komunistična stranka — najmočnejša v Parizu.
Komunistična stranka Francije je podvojila število svojih mandatov v pariškem občinskem svetu. Od 2*20.000 oddanih glasov jih je dobila komunistična stranka 60.000. Socialisti so nazadovali za deset tisoč glasov.
Vojaška revolucija v Grčiji.
Balkan je stalno vrelo nemirov. Puč za pučem, beli teror v Bolgariji, absolutistična reakcija v Jugoslaviji, vojaška revolucija v Grčiji ....
Vzrok zadnje enodnevne revolucije je zunanje-političnega pomena.
Revolucionarji obtožujejo vlado, ki so jo vrgli, da je preveč popuščala pri pogajanjih z Jugoslavijo. Grki obtožujejo beograjsko vlado, da je hotela prevzeti komando nad solunsko železnico in nad samim Solunom.	\
Oficirji so stvorih novo vlado, ki bo izpremenila zlasti zunanjo politiko v smeri zbližanja z Italijo in odločnejšega nastopa proti Jugoslaviji.
Anglija proglaša vojno proti sovjetski Rusiji.
Z Nemčijo in čez Nemčijo proti Rusiji.
Povodom zunanje-politične debate v angleškem parlamentu je podal konservativni zunanji minister Chamberlain (Oem-berlen) izjave, ki označujejo ostro protisovjetsko bojno razpoloženje angleškega imperializma.
V svojem govoru je poudarjal, da so sedanje meje Evrope nespremenljive, da ideja njihove izpremembe nima nobenega mesta v praktični politiki. Z vso odločnostjo zavrača stremljenja, da bi se iz-premenile tako zapadne kot vzhodne meje Nemčije.
Ako Nemčija ne bi spoštovala po mirovnih pogodbah določenih mej, da ima Francija pravico, da napove Nemčiji vojno.
Angleška vlada smatra, da se mora uveljaviti garancijski pakt in da mora Nemčija istočasno stopiti v „zvezo narodov14.
Koncem govora je dejal, da bodo zapadne velesile enotno nastopile proti sovjetskim republikam, ako bodo te poostre-vale sovražnosti proti njim. (Osvobodilno gibanje v Kitajski in kolonijah!)
Za njim je nastopil kot glavni govornik opozicije Macdonald.
On govori proti garancijskemu paktu,
ker ta vodi nujno Anglijo v novo evropsko vojno. V slučaju, da nastane konflikt med Rusijo in Poljsko in bo hotela v tem slučaju Francija prepeljati tvoje čete čez nemško ozemlje, bo Nemčija prisiljena, da se zoperstavi Franciji ali pa Rusiji. Tedaj bi. bila Anglija po garancijskem paktu prisiljena, da tudi stopi v vojno.
Macdonald je atavil na Chamberlaina več vprašanj, kaj namerava vlada v slučaju ene vojne proti Rusiji. Chamberlain ni dal povsem jasnega odgovora. Izjavil je sledeče:
če bi v slučaju rusko-poljskega konflikta zahtevala Francija v svrho podpore Poljske pravico transporta vojnega materiala skozi Nemčijo in Nemčija ne bi ustregla tej zahtevi, odloča o tem r zveza narodov “ po svojih štatutih. (Ti štatuti predvidevajo pravico takega transporta).
Po teh izjavah je jasno, kaj hočejo ententini imperialisti z garancijskim paktom in zakaj vabijo Nemčijo v svojo družbo — -zvezo narodov1*.
Prekinjenje diplomatičnih zvez med Anglijo in Rusijo?
Diplomatični poročevalec angleškega vladnega lista „Daily Telegraphu piše, da se sovjetska propaganda v Kitajski, Perziji in Afganistanu vedno bolj širi. Zato predlaga on, da Anglija ustavi delovanje ■sovjetskega poslaništva v Londonu.
Teror v Bolgariji besni dalje.
V Sofiji se vsak dan proglašajo nove smrtne obsodbe nad komunisti in zemljo-radniki.
Položaj v Kitajski se poostruje.
Kitajska vlada je poslala Angliji in drugim noto? v kateri zahteva izpremembo obstoječih mirovnih pogodb.
Do težkih krvavih bojev je ponovno prišlo v Hong-kongu. 30 Kitajcev je bilo ubitih, 70 ranjenih.
Po prelomu pogajanj med kitajsko vlado in tujimi državami so se vršila v Bangaju ogromna delavska zborovanja, na katerih so vsi govorniki poudarjali, da se morajo delavci in študentje oborožiti in
tako ustvariti ljudsko armado za rešitev Kitajske.
Nekaj kitajskih generalov je odkrito prestopilo na stran imperialistov proti osvobodilnemu gibanju kitajskega ljudstva.
Južnokitajska vlada s sedežem v Kantonu je stavila vsem imperialističnim zastopnikom ultimat z zahtevo, da takoj za-puste Kanton.
Povsod se vrše velike protiangleške demonstracije.
Sokolnikov o finančnem položaju Rusije.
Na vsesovjetski konferenci finančnih referentov je poročal o položaju finančni ljudski komisar Sokolnikov. Po došlili podatkih je letošnja žetev mnogo boljša kot lanska. Pridelalo se 900 milijonov pudov več kot lani. Tudi v drugih gospodarskih panogah je produkcija za 200% višja kot lani. Z ozirom na dobro žetev se bo povečal izvoz v inozemstvo. S tem se bodo lažje nakupile v inozemstvu potrebne surovine in stroji. Zvišale se bodo delavske plače na predvojno realno bazo.
Dopisi iz del.-km. Slovenije
Križe na Gorenjskem. Tukajšnje demokratsko gerentstvo je razpisalo občinske volitve za 18. avgust, t. j. na torek, na delovni dan. Tako upajo demokrati, da volja delavcev, obrtnikov in revnih kmetov ne bo prišla do izraza, ker se nadejajo, da ti ne bodo prišli na volišče. Toda v protest proti takemu razpisu volitev s strani demokratov moramo delavci in kmetje pokazati svojo zavednost, iti 18. avgusta na volišče in volit svojo listo: Delavsko-kmečki republikanski blok! Na ta način pokažimo svojo nezadovoljnost in odločnost, ki je demokratski teror ne bo zlomil.
Trbovlje. Po prevratu je TPD vedno izplačevala delavce vsako soboto. Od 1. julija dalje pa hoče uvesti plačilne dneve vsakega 1. in 15. v mesecu. Gospodje pravijo, da jim gre le za poenostavljenje računov. In demokratsko „Jutro“ seveda ta korak TPD zagovarja. V resnici jim ' pa gre zato, da pri novem plačilnem sistemu lažje odtegujejo delavcem njihov celotni zaslužek, da izmozgajo ie več pro-lita. Kakor se govori, hoče družba zopet uvesti takozvani kredit in s tem povzdigniti svoje nazadujoče konsume. Pri zadnji stavki so se ti rudniški konsumi enostavno zaprli za delavce in zadolženim rudarjem so pa odtegnili kar ves zaslužek in na ta način jih ,je TPD silila v stav-kolomstvo. Tako namerava sedaj družba zopet stisniti rudarje, ki še niso združeni v strokovni organizaciji.
Prejšnji teden je prišlo iz celjskih preiskovalnih zaporov pet sodrugov : Tončka Čečeva i. dr. Tam jih je dr. Rus dva meseca držal in sedaj so jih brez vsake odškodnine pustili domov, dokler se gospodje zopet ne izmislijo, da jih pod kako pretvezo zapro.
Tako* trpimo mi rudarji pod demokratskim terorjem in pod terorjem TPD, kjer sede v lepem sporazumu razni židovski in demokratski delničarji.
Jesenice — Javornik. Po strokovnem zedinjenju se zopet oživlja naše gibanje v tem gorenjskem industrijskem rfevirju. Na nedeljo 14. junija je bil krasno uspeli protestni	shod, o katerem je	že	„Del.-
k^rn. listu	poročal.	In delavstvo	ni	hotelo
iti na „orlovskou	parado, ki je	bila prav
isti dan.	Delavci	se zavedamo,	da	nas ne
bodo rešile orlovske parade, ampak le naše delavske organizacije. V nedeljo 21. # junija je pa bil pri javorniškem mostu vTTik kovinarski tabor, na katerem^je bilo čez 1000 ljudi. Na taboru sta govorila ss. Jeram in Makuc. Delavstvo je živahno odobravalo Makučeva izvajanja. Nato se je razvila zabava, na kateri so so sijajno odrezali naši pevci, tamburaši in godbeniki. Na sokolski prireditvi, ki je bila istočasno, je pa bilo izpod 100 ljudi. Tako vztrajamo gorenjski kovinarji v tej dobi reakcije in terorja. Živela enotna kovinarska organizacija!
Hrastnik. Naši demokrati oziroma orjunci so zopet začutili potrebo, da na kak oživljen način branijo „narodno edin-
stvou. In tako je žandarmcrija napravila nove hišne preiskave in kljub temu, da ni pri njih nič „protidržavnega“ našla, aretirala tri sodruge: Kolarja, Brnasa in Oprešnika. Vse tri so odvedli v celjske zapore, da jih drži tam kaka dva meseca orjunski državni pravdnik dr. Rus. Kdaj bo konec temu nasilju?
Tržič. Zopet moramo poročati, kake stvari počenjajo tržiški kapitalisti in njihovi priganjači. N. pr. v usnjarski tovarni Mally-Demberger je pred 14 dnevi prisilil delovodja dotične tovarne delavce in delavke, da so morali na soboto delati ves dan do 8. ure zvečer in to brez vsakih odstotkov za nadure, kot jih predpisuje zakon o zaščiti delavcev. Isto se je ponovilo na ponedeljek in torek. Pa vsi delavci niso bili tako zavedni in razredno-solidarni, da bi se uprli tej krivici. Po robu sta se postavila le dva delavca. Ker je videl delovodja Medved, da se drugi ne ganejo, je ta dva delavca denunciral podjetniku, ki jim je dal 14 dnevni odpovedni rok. Iz tega se vidi, kako vedno brezob-zirneje postopajo podjetniki z delavci tam, kjer ni dovolj razredne zavesti, kjer ni močne enotne strokovne organizacije, ki bi bila v stanju zlomiti profitarsko samovoljo kapitalistov.
Sedaj pa še nekaj iz tržiške predilnice. Tukajšnji podjetnik je dal iz delavskih žuljev iztisnjenega denarja pred dvemi leti postaviti nekak dekliški dom, ali kakor ga imenujemo — delavski samostan. Za ta samostan je kapitalist našel tudi usmiljene sestre. Za delavke so napravili kapelo. Mesto dobre kave za za-jutrek imajo vsak dan zjutraj mašo in to je duševna hrana. Zato je pa telesna hrana tem slabša — ni podobna človeški. Ko pridejo te delavke izmučen«^ iz tovarne, ne dobije hrane, ki bi bila primerna njihovemu težkemu delu. A „usiniljene sestrea, ki nič ne delajo, imajo prav izborno hrano. Taka so pota „krščansko-socialne pravič-nosti“. Dotična dekleta naj vstopijo v strokovno organizacijo in se tam bore za zboljšanje svojih razmer.
Rajhenburg. Popisati moram vsern proletarcem življenje delavcev Trboveljske premogokopne družbe na Reštajnu. Od prvega maja nam proletarcem ni treba več agitirati za strokovno organizacijo, ker že agitira sama državna oblast za njo s tem, da dela stalne preiskave po stanovanjih delavcev. Delavci vsi z eno besedo pravijo, da je to vse zato, ker se kapital boji obračuna, ker preveč delavce terorizira. Pa imajo gospodje izgovor, da iščejo „ko-muniste11. Ako bi res iskali komuniste, bi ne pobirali sprejemnic in članskih izkaznic strokovne organizacije. Zaprli so sodr, Parfanta in Hlebca, meneč, s tem je revolucionarno gibanje ubito do kraja v Rajhenburgu. 0, ne in dvakrat ne! Dva sta zaprta, nastopi drugih deset na tisto mesto. O. Košarja pa opozarjamo kot po-stajavodja orožnikov, naj ne dela takega terorja nad delavci, da jih za lase vleče, ko jih dobi v postajo, kakor je delal s
sodr. Parfantom. Naj si ta gospod zapomni to, da posojilo se veseli vračilne dobe. In pa potem naš pipi Johanček, ko je že bil v vseh organizacijah, kar jih je. Preden je stopil v orjunsko organizacijo, jo bil predsednik klerikalne stranke, pa le tako dolgo, dokler so klerikalci dali na Zaloški cesti v Ljubljani delavce streljat. Zdaj jih pa več ne morejo, je pa stopil v organizacijo morilcev sodruga Fakina, da je tudi lahko s prstom kazal na prvi maj na rdečo barvo, rekoč: poglejte, gosp. Košar, postajevodja! In predsednik organizacije morilcev s. Fakina grozi, da bo sodnijsko postopal proti onemu, ki bo še rekel, da je on naznanil komuniste v delavski koloniji na Senovem. Si ali nisi, rečemo še vedno, da, ker si se sam pohvalil haram-baši Brileju, to dobro veš sam. Tudi tukaj na Senovem je gospa Kodeli, gostilničarka, izrekla na prvi maj, da bi bilo boljše, če bi te žene šle otrokom obleke šivat tisti čas, ko so šle za prvi maj napletat. Mi pa rečemo takole, da gospa Kodeli ne bo zato tistim otrokom nobene obleke knpila pa tudi ne šivala; ali ona in njene hčere orjunke, pa njen sin or-junc. nosijo obleke, ki sojih napravili delavci. To si naj zapomni gos"pa, da ona in njena družina živi od nas delavcev, pa ne mi delavci od nje.
Naj to zadostuje za enkrat in končam 8 klicem: Živela enotna strokovna organizacija 1	Opazovalec.
Iz neke tekstilne tovarne v Sovjetski uniji.
Dragi sodrugi v inozemstvu!
Ker vem, da vaš meščanski tisk predstavlja življenje ruskega delavca ne le v napačni luči, ampak da potvarja popolnoma dejstva; in da si delavec v inozemstvu ustvarja pravilno sliko^ o življenju našega delavca, vam hočem to v tem pismu popisati jaz, ki sem sam delavec.
Tovarna, v kateri delam in o kateri bom pisal, se nahaja v središču tekstilne industrije, v guberniji Ivanovo-Vozne-sensk. V tej ,tekstilni tovarni je zaposlenih 11.500 delavcev in delavk. Naše pridobitve so sledeče: Po oktobrski revoluciji so prevzeli naSi delavci tovarno in so jo pričeli sami uporabljati. Iz srede delavcev so bili izvoljeni najboljši ljudje in ti so prevzeli upravo. Hitro smo razumeli, da smo sami gospodarji orjaškega podjetja.
Kakor hitro je prišel delavec na krmilo, je začel boljšati delovne razmere v produkciji in v vsakodnevnem življenju. Ustanovilo se je posebna okrevališča, kjer se morajo okrepiti slabotni delavci v dveh do štirih tednih, in v tem času prejemajo plačo nadalje. Na pljučih o-bolele delavce se pošlje za daljši čas v sanatorije in zdravilišča. Tudi ti prejemajo plačo v času svoje bolezni.
Tudi naša delavka, mati in žena ni zapuščena, temveč uživa morda še večje pravice in sicer: za časa nosečnosti dobi
dva meseca dopusta pred porodom in dva meseca po porodu, prejema plačo in ji je po teh mesecih zagotovljen sprejem nazaj v službo. V devetih mesecih, ko doji otroka, ne dela osem, temveč le šest ur. Za otroka prejme posebno mesečno podporo. Svojega otroka odda lahko med delovnim časom v dečji dom.
Naše delavke so z moškimi popolnoma enakopravne in se jih pritegne povsod k socialnemu delu. Sedaj ni v obratu nobene organizacije, v kateri ne bi bile zastopane tudi žene. One so v obratnem svetu, v klubu, v zadrugi itd.
Za doraščajočo mladino je organizirana obratna šola; tam more dobiti mladina temeljito in visoko kvalifikacijo in gre lahko pozneje na visoko šolo. Tudi njihovo delo je zavarovano V o-bratu je delavski klub, kjer se izobražujejo delavci; na razpolago je bogata knjižnica, čitalnica, razni krožki in sekcije in vse to je delo delavcev samih. Prejšnji lastnik tovarne bi vsega tega nikdar ne dal delavcem in tudi vaši podjetniki tega ne bodo storili.
Za odrastle može in žene se je sedaj otvorila šola višje vrste. Ona je močno obiskovana — do 300 ljudi dnevno. V naših delavcih se prebuja želja po znanju ...
Dragi sodrugi v inozemstvu! Če bo izšlo to pismo v vaših časopisih, vam bom še večkrat pisal in orisal tudi življenje našega kmeta.
Sotrudnik stenskega lista „Rodni-kovskij Rabočij“ — Mal uj še v.
2.000 ljudi je izginilo . ..
„12. junija je bilo aretiranih 3194 ljudi. Proti 1182 se je vršila preiskava, a za druge . . . drugi so privatne osebe, ki so same vršile sodbo pravice, zato ker >e je samim zgodila kaka nesreča."
Tako je odgovoril vojni bolgarski minister Vekov na vprašanje nekega poslanca v parlamentu.
S tem priznava sama bolgarska vlada, da je bilo brez vsake sodne preiskave pobitih 2000 ljudi ... A koliko so pomorili C^nkovovi banditi drugih, za katere vlada prav nič „ne ve“.
In »socialistična11 internacionala še vedno ni našla pravih krivcev krvavega terorja v Bulgariji . . .
Zbiraj naročnike!
Zakaj ne izpustite preisko-vancev radi »Rdeče Pomoči" ?
Že od februarja sem sede v preiskovalnih zaporih sodrugi osumljeni, da so zbirali rdečo podporo za zaprte proletarce in njih družine.
Ljubljanski preiskovalni sodnik je že davno končal preiskavo in nima ničesar več preiskovati.
Ali akti potujejo iz Ljubljane v Beograd, iz Beograda v Ljubljano, in v Beogradu pravijo: treba še preiskovali.
Ali more še kdo dvomiti, da je neodvisnost sodišča popolna?
Opozorilo naročnikom
Naročnikom, ki so že plačali naročnino za julij, se bo vštela naročnina dalje za avgust mesec tako, da ne bo nihče prikrajšan.
Uprava lista.
Tiskovni sklad.
Semljak Marija v Zagorju 10 Din, Schaffer ' Danijel i * Gradaca pri Črnomlju 5 Din, iz Ljubljane : Neimenovani 5, Neimenovani 5, Čepeljnik Franc 13, Zupan Peter 5, Neimenovani 20; skupaj 68 Din. VStevši zadnjo vsoto skupaj 2450'50 Din.
Izdajatelj in lastnik: Konzorcij v Ljubljani.
Odgovorni urednikjosip Pezdir, sedlar.
Tiskarna Josip Pavliček, Kočevje.
Zbirajte za tiskovni sklad lista!