D a r k o R a d i n j A 0 obliki in genezi kraškega drobirja V morfogenetskih študijah kraškega reliefa posvečajo preperelinski odeji še vedno premalo pozornosti. To zanemarjanje pa že zato ni upravi- čeno, ker so se v njej ohranili marsikateri sledovi starejših morfogenetskih procesov. Zato nam ana- liza preperelime precej pripomore tudi k razume- vanju reliefa samega. Kraška preperelinska odeja je po večini bolj pestra, kot je videti na prvi pogled, saj neredko vsebuje strukturno in gene- tično zelo različno gradivo, ki je bodisi avtohto- nega ali alohtonega porekla (vsebuje različne gline oziroma ilovice, silikatne peske in prodnike, bo- bovoe, karbonatne in silikatne grušče oziroma drobirje in podobno). Tokrat želimo osvetliti le apniški drobir, ki je najpogostejša sestavina kraške preperelinske ode- je, saj ga v kraških ilovicah vsepovsod srečujemo. Ker štejejo, da je nastal z razpadanjem oziroma preperevanjem apniške podlage, ne vzbuja po- sebnega zanimanja. Toda nadrobna analiza grušč- natih kraških ilovic na matičnem Krasu je poka- zala precej svojstveno oblikovanost tega kraškega gradiva, tako da ga ne kaže uvrščati v običajne kategorije mor fometri črne klasifikacije razpadlega oziroma po eksogenih procesih preoblikovanega kameninskega gradiva: grušča, proda, eolskega, morenskega in drugega materiala. Med kraške ilovice pomešan drobir se po stopnji preoblikovanja ¡uvršča med grušč in prod ter je zelo blizu morelnskemu in še bolj eolskemu gradivu. Od grušča pa se kraški drobir razlikuje no tem, da je že opazno preoblikovan, saj je brez konic in ostrih robov, kakršne ima grušč, vendar pa je še daleč od izoblikovanosti, kakršna nastaja pri transportu materiala, zlasti pri vodnem. Po sami izoblikovanosti pa kraški drobir s svojo pre- težno trirobnostjo spominja še najbolj na eolsko gradivo. Posamezne kraške drobnike omejujejo namreč sferičinim trikotnikom podobne ploskve (navadno konveksne), ki se stikajo tako, da je eno ogljišče izrazitejše od ostalih. Isto velja tudi za robove. Izrazitejši so tisti, ki vodijo do najožjega dela. Številni kraški drobniki presenetljivo spo- minjajo na paleolitske artefakte oziroma na neka- tere vrste školjk, zlasti na klapavico (prim. sliko). Školjčna oblika tega drobirja nikakor ni naključna. Nasprotno, tako pogostna in izrazita je, da je za obravnavano korozijsko gradivo narav nost tipična. Podobno kot pri školjkah je tudi pri tem gradivu en del drobnika (vrh) bolj koničast oziroma izra- zit od ostalih. Značilno je, da so v ravnini tudi robovi največje ploskve oziroma največjega ob- sega drobnika najbolj izraziti. Tipični kraški drobniki so pretežno bolj ploščati, pri čemer je — če gre za primarni položaj — spodnja ploskev navadno največja in tudi najbolj izrazita. Morfološka analiza po izpopolnjeni CailIeuxovi metodi (1, 2, 3,) kaže, da ima kraški drobir svoj- stven zaoblitveni diagram, ki se v marsičem raz- likuje od diagramov za grušč oziroma za moren- sko, eolsko ali fluvialno gradivo. Pri kraškem drobirju je največ drohnikov v tretji zaoblitveni stopnji (101 —150) medtem ko je v sosednjih stopnjah (drugi 51 —100, četrti 151 — 20 in peti 201 — 250) približno enako šte- vilo drobirja. V teh štirih stopinjah je tudi pre- težna večina gradiva (70 — 90 o/o), kar pomeni, da gre v celoti sicer za slab a razmeroma zelo homo- geno oblikovan material. Srednjo zaobljenost do- seže komaj desetina ti robni ko v (od 6 do 10 za- oblitvene stopnje) in približno toliko je tudi praktično neobdelanega, gruščnatega gradiva) v prvi zaoblitveni stopnji, 0 — 50). Na prvi pogled gre sicer za diagram, kakršnega ima na primer fluvialno povirno gradivo. Toda bistvena razlika je v tem, da je diagram pri produ, ki ima maksimum v isti (tretji) zaoblitveni m i f . f f Oblikovanost korozijskega drobirja v kraških ilovicah matičnega Krasa 14 stopinji kot kraški drobir, bolj raztegnjen v višje zaoblitveme skupine, kar pomeni, da je delež bolje zaobljenih prodnikov večji. Pri kraškem drobirju pa je diagram ožji in bolj strnjen, kar razodeva, da je gradivo na splošno bolj homogeno in bolj enotno a hkrati tudi manj intenzivno obdelano. Primerjava tipičnih diagramov za različne vrste gradiva inam nazorno kaže morfometrijski položaj kraškega drobirja (4). ^^^^ Tipični korozijski drobniki Apniški drobir, kakršen je v kraških ilovicah, je izoblikovan na poseben način. Zato se tudi razlikuje od grušča, ki je prvenstveno učinek mehaničnega razpadanja, in od proda, ki je pred- vsem rezultat mehaničnega delovanja tekoče vode. Apiniški drobir v kraški ilovici oblikujejo namreč v prvi vrsti korozijski procesi. Gre tedaj za gra- divo, ki ga moremo glede na prevladujoče procese označiti v celoti za korozijsko. Razen školjčnega videza in ploščatosti je zanj značilna zlasti trirobnost z neenakomerno zglaje- nimi robovi. Tipični kraški drobir je, kot že omenjeno, še najbolj podoben klapavici. Podobno kot pri tej školjki je tudi pri kraških drobinikih ena stran ožja iin bolj izrazita od druge. Na stiku spodnje, enoploskovine in zgornje, večploskovne strani, kar ustreza pri klapavici stiku obeh lupin, je rob naj- izrazitejši. Med posameznimi konci pa je najmanj top tisti, ki ¡ustreza vrhu školjke. Kraški oziroma korozijski drobir jmoremo torej tako glede na obliko kot tudi glede na genezo izločiti kot posebno vrsto gradiva, različno od grušča, proda in drugih vrst obdelanega in neob- delanega materiala, kar nam med drugim potrjuje tudi morfometrijski diagram. Posebno oblikovanost kraškega drobirja tplma- čimo s korozijskimi procesi, kakršni potekajo v ilovnati preperelini. Padavinska voda, ki se pri pronicanju skozi organsko bogato preperelino na- vzame veliko ogljikove kisline, izdatno korodira drobir, ki v Injej tiči. Glede na to, da so apniški drobniki v ilovici dobesedno zakopani,.ter jih ta krog in krog ob- daja, bi pričakovali, da bo korozija na vsej povr- šini enakomernejša in da bo zato tudi drobir bolj pravilne oziroma bolj kroglaste oblike. Dejansko pa razjedanje drobirja, kot sklepamo po obliki, ni enakomerno, temveč je pri tem ne- dvomno odločilna smer pronicajoče vode in pa seveda prvotno mehanično drobljenje apnenca. Medtem ko je zgornja stran navadno izbočena — kadar so drobniki v primarni legi — in jo sestav- lja navadno troje nagnjenih ploskev (glej skico), je na spodnji strani ena sama ploskev, ki je naj- večja in običajno sicer konveksna, a more biti tudi konkavna. V oblikovanosti kraškega drobirja odsevajo v miniaturi pravzaprav isti procesi, ki so tudi sicer značilni bodisi za oblikovanje manjših in srednjih oblik kraškega reliefa. Še najbolj pa se take oblike ponavljajo pri kraškem mikroreliefu, ki je tudi sicer korozijsko najbolj čist. Pri tem imamo v mislih zlasti konkavnost oziroma konveksnost posameznih površin ter razlike v oblikovanju zgornjih in spodnjih, nagnjenih in previsnih ko- rozijskih ploskev. Nadaljnji študij nam sicer tudi glede kraškega drobirja odpira vrsto problemov. Tako se nam zastavlja vprašanje, kako da je med kraško ilovico ohranjenega toliko apniškega drobirja, če pomi- slimo, da je ta že sama po sebi prepričljiv dokaz dolgotrajnih in intenzivnih korozijskih procesov, fn kako to, da apniški drobir celo v takem koro- zijskem okolju, kakršna je kraška ilovica, še ni raztopljen ? Glede na intenzivno reoentno korozijo, ki je inajizdatnejša ravno s pomočjo vode, ki pro- nica skozi preperelinsko odejo, kot nam dokazu- jejo merjenja vodne trdote, bi se moral ta drobir v sorazmerno zelo kratkem času docela razkrojiti. Dejansko pa opazujemo v ilovnati odeji še obilo MORFOMETRIJSKI DIAGRAM Korozijskega drobirja na matičnem Krasi * — 5 0 1 0 0 1 S O 2 t » 2 5 0 3 0 0 3 5 0 4 0 0 4 5 drobirja, ki ga štejemo za vvurmskega ali še sta- rejšega. laki primeri nam vsekakor kažejo, kako sta potek in intenzivnost korozijskih procesov v kraški preperelini od začetka do konca zelo raz- lična. To nam dokazuje tudi različna sestava kraške preperelinske odeje, ki je ponekod iz či- stega drobirja, drugod iz čiste ilovice, ponekod pa je eno in drugo gradivo izdatno pomešano. 15 Tipični pojavi niso v naravi nikjer pogostni. Nasprotno, marsikdaj nam šele obsežno evidenti- ranje in številno primerjanje posameznih oblik pokažeta tiste, ki jih potem označujemo za tipične. Podobno je tucfi s korozijskim drobirjem. Tipičen je zlasti v starejših še nedotaknjenih ilovicah, na primer v večji globini, medtem ko ga je bliže površja in zlasti v „kulturni plasti" znatno manj. Korozijski drobir je po svojem izvortu pred- vsem rezultat mehaničnega razpadanja kamenine, kar velja seveda tudi za drugo razdrobljeno gra- divo. Zato je tudi pri korozijskem drobirju stop- nja korozijskega preoblikovanja zelo različna. V celoti pa lahko rečemo, da gre za svojstveno oblikovan oziroma poloblikovan material, če ima- mo pri tem v mislih primerjavo z gruščem na eni in prodom na drugi strani. Caiileuxova metoda kaže pri slabše oblikova- nem gradivu, kakršen je na primer korozijski drobir, manjšo točnost opredelitve kot pri produ in drugem bolje obdelanem gradivu. V I R I 1. Cailleux: L'indice d'einousse definition et premiere appli- eation. C. H. Somra. Geol. France. 1947. 2. M. Blenk: Ein Beitrag zur morphometrischen Schotter- analyse, Zeit. f. Geom., Berlin, 1960, 4. 3. G. Luttig: Eine neue einfache Gerollmorphometrische Methode, Eiszeitalter und Gegenwart, Öhringen-\Vurtt., 1956, 7. 4. D. Itadinja: Neka izkustva u proucavanju gruboklastičnog materijala sa morfometrijskom metodom, Zbornik VI. kongr. geogr. FLHJ, Ljubljana. 1962. R o b e r t K u m p Glavni vzporedniki Neba in Zemlje Pri opazovanju navideznega gibanja Sonca po nebesni krogli v dobi enega leta dobimo torej glavni krog nebesne krogle, ekliptiko, ki poševno seka nebesni ekvator v dveh ekvinokcijskih točkah ter ima najseverneje in najjužneje od nebesnega ekvatorja obe solsticijski točki. Ce sedaj razvijemo sončni pas nebesne krogle vzdolž nebesnega ekvatorja v širini ekliptike, za- čenši od pomladne točke, tedaj dobimo ustrezno nihanju središčnega sončnega žarka na površini Zemlje okoli |nj>enega ekvatorja, krivuljo ekliptike, ki jo izriše središče Sonca v enem letu na nebesni krogli nad in pod nebesnim ekvatorjem in ki se moqno približuje sinusovi krivulji. Abcisa tega koordinatnega sistema je rektascenzija, ordinata pa deklinacija. Ob primerjavi teh koordinat z zemeljskimi v nebesni krogli, vidimo, da je zaradi analogije z geografskimi koordinatami drugi ekvatorski koordinatni sistem najbolj primeren, ker je jasen in zato najhitreje razumljiv. Slika 1 nam prikazuje navidezno vrtečo se nebesno kroglo okoli navidezno mirujoče Zemlje v trenutku, ko gre začetni nebesni meridian zve- zdarne Greenwich skozi pomladno točko in se krije z začetnim časovnim krogom, v nebesnem meridianu pa kulminira zvezda CapelLa in časovni krog te zvezde se krije z nebesnim meridianom opazovalca. Ker je rektascenzija Capelle 5 ur in 13 minut, je geografska dolžina opazovalca 78° 15' E in ker je njena deklinacija -(-45° 57', je geografska širina opazovalca 45° 57' N. Ker se ujema geografska širina opazovalca z deklinacijo zvezde, ki se nahaja na podaljšani prevodnici središče Zemlje — opazovahšoe, torej v vertikali opazovalca, ima ta zvezdo Capella v tem trenutku kulminacije v zenitu. Ker približno na tak, čim bolj nazoren način približamo učencem drugi ekvatorski sistem s koordinatami na nebesnem ekvatorju in časovnem krogu zvezde, lahko pre- idemo na opazovanje revolucije Zemlje v nebesni krogli z vsemi resničnimi in navideznimi gibanji. Sedaj že lahko določimo koordinate glavnih točk na ekliptiki: Pomladna točka: rektascenzija 0 ur, deklinacija 0° Poletna točka: rektascenzija 6 ur, deklinacija +231/2° Jesenska točka: rektascenzija 12 ur, deklinacija 0° Zimska točka: rektascenzija 18 ur, deklinacija —231/2° Kakor dobimo z revolucijo Zemlje navidezno letno gibanje Sonca po ekliptiki od zahoda proti vzhodu, dobimo z rotacijo Zemlje navidezno dnevno vrtenje nebesne krogle od vzhoda proti zahodu. Pri tem je za opazovanje merodajno sre- dišče Sonca kot točka, ki navidezno porisuje na nebesni krogli bodisi ekliptiko ali vijačnico ozi- roma nebesne vzporednike. Vsaka točka, ki se vrti okoli neke določne osi, v resnici ali le navidezno, poriše krožnioo, katere ravnina je vedno pravokotna na vrtilno os. Ce vzamemo za vrtilno os Zemljino os, tedaj porišejo v smeri od zahoda proti vzhodu vse točke zemeljske površine zemeljske vzporednike, katerih ravnine so vzporedne ekvatorski ravnini. Ce pa vzamemo za vrtilno os svetovno os nebesne krogle, tedaj porišejo vse točke na nebu, pred- vsem zvezde stalnice, v smeri od vzhoda proti zahodu nebesne vzporednike, katerih ravnine so vzporedne ravnini nebesnega ekvatorja. Sonce, Mesec in planeti, ki se ob dnevnem vrtenju okrog Sonca obenem pomikajo tudi po ekliptiki od za- hoda proti vzhodu, katere ravnina je poševna na ekvatorsko, ne porišejo idealnih, sklenjenih vzpo- rednikov. Se najbolj se temu približujejo najbolj 16