Pismi iz (hiiflčih tirajn. Sv. Andraž v Halozah. Haloze se vedno imenujejo: lepe, vinorodne, zelene. Res za&lužijo te priimke. Toda letos, sedaj?! Vedno deževje, povodnji, zlasti dne 8. in 9. avgusta so jih hudo skazile. Niso vec lepi naši zeleni griči. Meli, plazi so razcefedrali njih lepo zeleno obleko. Ozke dolinice niso več rožnate, cvetece in dišeče! Pošastna povodenj je razlila po njih svojo strupeno blato. Prijeten vonj, dišec zrak se je poizgubil, ostal je gnili smrad po sluzastem močvirju! Bele ceste so zasute na mnogih krajih od velikih plazov. Tudi trta žaiuje na strganih strininah pri pogledu na žalostno okolico. Iz grenkih solz bo lefos izkipelo kislo vino, ki bo priča hude nesreče, ki je zadela naše Haloze. Bolj kot Haloze pa cuti vso nesrečo Haložan. Ne samo lepoto, ne samo zemljo, ne samo trsje, tudi kruh inu je odnesla voda! Kako se bo preživil? Kam naj se obrne za pomoc? Že sedaj je bila prehrana slaba! Po vecini umirajo samo otroci vsled slabosti, ker s stariši vred nimajo zadostne hrane. Kaj bo šele v jeseni, na zimo, na spomlad? Poslanci, ne pozabite naše velike bede! Sy. Avguštin v Halozah. Cerkvica vrh gore, cerkvica bela! Vsak dan pozdravlja te duša vesela! Stari Slovenci so ljubili Boga in častili njegove svetnike. Da so poleg žive vere imeli tudi zdravo pamet in daber okus za lepoto božje narave, na mpričajo ljubke cerkvice, ki se kakar bela jagnjeta povsod blisčijo na najlepših razglednih hribih. Ena takih tock je Sv. Avguštin s svojim divnim razgledom po vinorodnih Halozah. Ni čuda, do romarji od vseh strani, od daleč in blizu, iz Slovenije in Hrvatske, tako radi prihajajo serokaj na božjo pot. Tu se čutijo bliže Bogu, bliže nebu. Tu se za par uric otresejo zemskih skrbi. In samemu Bogu