Poštnina plačana * gotovini.
ŽIVLJENJE
IN SVET
Albrecht Diirer: Sveti Jeronua
Tedenska revija
Štev, 18. Ljubljana, dne 2, novembra 1928	Leto O.
Knjiga 4
G. Mačtet
Zakleti kozak
(Dalje)
XI.
Svetlo sije gorko solnce na ploščate strehe, grozno ječo in ves široki trg, kamor hite z vseh strani Tatari. Vsak bi rad videl, kako bo v mukah umrl predrznež, ki je razžalil khana. Kakor listja in trave se ie nabralo ljudi na širokem trgu in bučali so vedno glasneje nalik sinjemu morju. 2e so prispele straže in ošabni murze. Še višje se je dvignilo solnce in je prijahal na belem konju sam khan, žalosten in s povešeno glavo. Zato pa se je smehljal tik njega stari vezir . . . Khan je prijezdil bliže in ustavil belca. Fazil-Ahmed je dal znamenje z debelo, zatečeno roko.9) Pripeljali so divje konje. Tako divji so bili, da je bila četvorica močnih Tatarov komaj enemu kos. Bistre plahe oči so jim žarele kot ognji in vroča sopara se jim je valila iz širokih nozdrvi. Zopet je dvignil vezir roko in stražarji so odšli po jetnika. Množica je napela ušesa. Vse je postalo tiho kakor ponoči . . .
Zakaj pa so se vsi na mah ozrli in zakričali, — saj še ni bilo videti jetnika? Ozrl se je tudi začudeni khan, a debeli Fazil-Ahmed ie prebledel in za-drhtel. Kaj se je zgodilo? Oddaleč so zagledale bistre tatarske oči; videli so, da drvi na vrancu neznan batirj in nekaj vpije. Vedno bližje je prihajal. Sedaj se je že razločilo, da je imel bojni konj dvojno nošo; zadaj je bil privezan jetnik . . . Nenadoma se je raz-legel širok vzdihljaj in vsa horda je veselo zaklicala. Spoznala je ljubljenega junaka Kara-Mustufo, ko so bili zanj tolikanj v strahu. Podil je konja na vso moč in zadaj za sedlom je imel privezanega Ahmetko, sina starega vezirja. Ustavil je zapenjenega vranca tik pred khanom in zaklical:
— Nisi mi verjel, o, veliki khan! Jezil si se na svojega zvestega slugo, ko ti je pravil, da je Fazil izdajalec. Odšel sem takrat in ti prisegel, da se ne vrnem, dokler ne dobim nepobitnih dokazov pašine veleizdaje. Tukaj jih imaš. o, Mohamedov vnuk!
In Kara-Mustafa je izročil khanu vpričo vse horde ukradeno hetmanovo
•) vezir je bolehal za vodenico.
pismo, ki ga je odvzel Ahmetki. Ta je takoj priznal, da ga je oče poslal s pismom k Samojloviču . . . Stari paša je sam prevaril khana in izmaknil hetmanovo sporočilo. »Po krivici si vtaknil v ječo nedolžnega sla, o, khan. in ni zaslužil neusmiljene smrti! — je reke batirj, — Allah in prerokova molitev naj te obvarujeta hude pomote!«
Vpričo vseh je objel khan zvestega junaka, se mu zahvalil in ga takoj imenoval za svojega vezirja. Velel je, naj mu pripeljejo starega sleparja. Vsa horda je zahtevala kazen »Na smrt z njim,« — so besno klicali Tatari, — naj sam poskusi tisto smrt, ki jo je bil pripravljal nedolžnemu slu!«
Horda se je razvnela, murze so dirjali sem in tja, ali stari vedež je izginil kakor kafra. Nekateri so videli, da je smuknil skozi množico črn pes. Drugi so prisegali, da je zletel iz gneče črn vran. Skratka: vezirja ni bilo nikjer: pobegnil je bil v katerikoli podobi . . . Potem so vsi zopet postali tihi in so se ozrli. »Glejte, glejte, hetmanovega sla peljejo!«
Težko je korakala straža v jeklenih oklopih, sredi pa je neustrašeno šel naš kozak in pogumno gledal okoli sebe. »£h, — je mislil praded, — menda sem samo sanjal o Jurku in njegovi obljubi!« Hudo mu je bilo, a ni hotel Tata-roim kazati obupa. Umreti je hotel po kozaško, kakor so umirali njegovi očetje in dedi. A straža se je zdajci razšla. »Moj Bog! — je pomislil praded, — ali je mogoče, da ni bila sanja?« Sam khan mu je prišel vesel naproti, najuglednejši murze so mu odvzeli verige, in vsa horda je vzklikala. »Ali je to res?« — se je zavzel in dvignil roko k glavi, ker si že zdavnaj ni mogel popraskati tilnika.
—	Oprosti nam, o,' sel! — je dejal khan, — vsega je kriv izdajalski vezir. Prosi, karkoli želiš. Prisegam ti pri preroku, da vse storim tebi na ljubo.
Praded se je priklonil in odgovoril:
Če te res smem kaj prositi, pošlji čim prej pomoč velemožnemu panu hetmanu.
—	Še danes bo zajahala horda konje in odrinila na pomoč. Ti boš vodil sprednji tabor z mojim sinom Azama-
tom, jaz sam bom sledil z vso hordo. Ali še kaj želiš? Veselo je šumela horda, ko je začula khanove besede. »Prosim te še, — se je priklonil praded. — da povrneš prostost vsem ubogim krščanskim ujetnikom.«
—	Snemite jim verige, pa naj gredo z nami! — je ukaza! khan novemu vezirju. — Dajte vsakemu konja, obleko, vojno opremo in po cekin na pot! Kaj pa še želiš, kozak? Ali nočeš ničesar prositi zase?
—	Zame? — se je popraskal praded po tilniku, — Dri moji veri zares ne vem, kaj bi prosil, milostivi khan. Ce bi imeli na primer dobro horilko, bi prav rad zvrnil kozarček! Sicer nisem že zdavnaj pil, a se mi nekaj zdi, da imam še vedno mačka ... A kaj bi prosil ... Pri vas milostivi khan, nimate bržčas krčme in nihče ne pije horilker!
—	Ni tako hudo! — se je nasmehnil khan, — dobil boš horllke, kolikor te volja! A tega je vse premalo. Prosi Se kaj! Ali si želiš lepo devojko? Podarim ti najzalšo lepotico!
—	Na-ak, milostivi khan, tega pa mi ni treba! Preveč sem letal za ženskami in sem se zaobljubil, da ne bom več! — je odrekel praded. — Nič dobrega nima človek od njih.
—	Nu, ali češ zlata? — se je nasmehni! khan.
—	Čemu mi bo? — je odgovoril praded, — če ga ne morem zapiti na vojni?
In tako je tudi ostalo. Prav nič ni maral praded prositi.
XII.
Joj, od vseh strani so obkolili Doro-šenka. Kakor v kleščah je bil med sovražno vojsko . . . Dan in dva se je bil hetman zoper premoč, a tretjega dne je spoznal, da ne more strgati kroga, ne more prebiti sovražnikov. Videl je, da preostaja kozakom samo licar-ska smrt, da padejo kakor trava pod koso . . . Hudo so se smilili hetmanu pogumni kozaki. in kakor ogenj vroče solze so mu privrele v pogumne oči. Rekel je ljubim bratom: »Hej, vi, orli moji, sokoli, pogumna deca! Od nikoder n-i pomoči. Pustite raje svojega hetmana, da ne izgubite zaman življenja!«
Vsi kozaki so mu odgovorili soglasno kakor en mož: — Ne potrebujemo pomoči, če je ni od nikoder. Tebe pa ne
bomo zapustili. Rajše gremo V smrt za! te, našega hetmana!
Takrat jim je rekel hetman: — Ce je tako, oblecite, ljuba deca, bele in čiste košulje, pa pojdi vsak k spovedi k svojemu tovarišu, če ima kak greh na duši. Vroče molite, deca, ker vas peljem v zadnji, v smrtni boj!
In vsi kozaki so se preoblekli se spovedavali drug drugemu in vroče molih . . . Cim je vstalo solnce, je vzel velemožni hetman, kozaški batjko, v desnico rnalinast prapor, in nad kozaškimi vrstami se je zasvetil v srebru svetel Nadangelov obraz . . .7) Vse se je pripravljalo k boju. Zemlja je zadrhtela od konjskega peketanja in zrak se je stresel od strašnega vriska. Hej, kozaki so sklonili ostre sulice in zdirjali naprej, v smrt.
A kaj je videl prepadeni hetman tam daleč, kaj so ugledale njegove vesele oči onkraj gozda na gori? Katera vojska prihaja, kateri kozak skače kot srna pred njo v rdečem serdjuškem županu?8) Joj. ali je mogoče, da pelje Petro pomoč, ta junak Petro, o katerem ni bilo več duha ne sluha? Zažarele so hetmanu oči od sreče. Vesel se je postavil pred zadnjimi serdjuki, svojo Osebno stražo — in je ponosno dvignil oblastno roko:
— Naprej, orli, z menoj! Naši so pretrgali krog oblegovalcev. Bog nam je poslal pomoč! In udaril je z bičem dragocenega argamaka . . .9) Dvignil se je vihar, zastokala je zemlja in zatrepetal zrak. Hej, sam hetman je poletel na sovražnika s svojimi zvestimi serdjuki.
★
Hetman je objel pradeda, ga poljubil, mu rekel dragi brat, in ga takoj imenoval za polkovnika. »Hvala ti, Petro, — je rekel, — prišel si ob pravem času .. . Nobena glava ne bi bila pri nas ostala na plečih, če ne bi ti pripeljal pomoči! Hvala ti, dragi brat! Nobenega polkovnika nimam, ki bi bil mlajši od tebe, in noben ni toliko vreden kot ti!«
Srečen je bil hetman po zmagi. Srečni so bili kozaški polki in glasno so vzklikali hetmanu. Srečen je bil tudi praded. Našel je med sovražnikovimi vozovi uklenjenega pobratima in ga je
7) Kozaški prapor le nosil glavo nadangela Mihaela z mečem in ščitom. s) Serdjuki — hetimamova garda-•) Turški kotili.
vroče poljubil': tako vroče še ni svoj živ dan poljubil nobene devojke. A nič ni mogel zvedeti od Tarasa, kako je bil zašel v jetništvo. Prav ničesar se ni spominjal pobratim. Pozabil je, kako se je zabaval z veščami in kako so ga napadli moskovski strelci. Spominjal se
je samo, da je potegnil sabljo, a ni vedel povedati, s kom se je bil bojeval. Ves spomin mu je vzela nesrečna va-renuha, ki jo je takrat predolgo vohal v krčmi!
(Konec)
M. Kovačid
Obisk pri generalu Maistru
Srčna potreba mi je velela, da se zgla-sim. ko se obnavljajo dnevi, ki so pred desetimii leti okrenili tok naše zgodovine v drugo smer, pri možu, kateremu gre za to precejšen del zaslug.
Potrkam.
»Naprej!« se odzove energičen sono-ren glas. Ko vstopim, me sprejme mož bistrega pogleda in odločnih potez, ki jim orlovski nos daje še prav posebno izrazitost. Ko bi ne vedel, da ga je mučila pred leti težka bolezen, ne bi mogel reči drugega nego: «Da, isti je še, kakor pred 10 leti!» Sicer nas je tudi tedaj sprejemal, kakor sprejme starejši tovariš mlajšega, a vendar je bil tedaj vmes nadležni občutek: «Pred generalom stojiš, poročnik.» Častitljiva občanska obleka pa je odstranila ta občutek in tako mi je potekel čas prehitro v prijetnem kramljanju z gospodom generalom.
Rodil se je gospod general 29. marca 1874. leta v Kamniku kot sin finančnega preglednika, s katerim se je preselil, ko je bili ta službeno premeščen, v Mengeš in Kranj. V Mengšu je začel obiskovati osnovno šolo in jo nadaljeval v Kranju, kjer je prestopil na gimnazijo ter ostal tam do konca 4. razreda. 5. in 6. razred je dovršil v Ljubljani, nato pa odšel (leta 1892.) v kadetnico na Dunaj, ki jo ie zapustil 1. 1894. kot praporščak. Prvo službeno mesto mu je bilo pri domobranskem polku v Ljubljani. Po službeni potrebi je moral mesta večkrat menjati; tako je bilo 1897—1898 v Celovcu, 1898 do 1908 zopet v Ljubljani, 1908—1913 v Przemyslu. 1913—1914 v Celiu, a od decembra 1. 1914. je v Mariboru.
Interes za leposlovje je prinesel že deček s' seboj iz domače rodbine; mati Franja mu je bila namreč iz rodbine Tomšičev, kojih eden je bil dalje časa urednik listu «Vrtee». druei pa v Zagrebu izhajajočemu listu «Bršlian». Ni čudo, da je, izhajajoč iz take rodbine in pri ta-
kih stricih — začutil v sebi uredniške zmožnosti ter je kot tretje- in četrtošo-lec urejeval v 1 edinem izvodu izhajajoči list »Inter nos» (= Med nami), Id
GENERAL MAISTER
mu je bil sam pisec. V tem listu je pri-občeval tudi svoje prvence, prvo tiskano pesem pa je objavil kot četrtošolec v »Vrtcu* (namreč «Naša babica). Potem pa se je začel oglašati tudi v drugih listih. kakor v »Ljubljanskem Zvonu*, y »Slovanu* itd.
O kakem posebnem «literarnem šolanju* pri njem ni mogoče govoriti. Cital je vsepovprek, kar mu je prišlo pod roke, tako Prešerna. Jurčičevo «Čvetje», knjige «Slovenske Matice* in drugo. Z nemškimi knjigami je zalagal svoie tovariše neki Čadež, ki je umrl menda kot osmošolec. Ta je kupoval knjige, in ko
jih je sam prebral, jih je prodajal tovarišem po polovični ceni. Tako se je bodoči pesnik razvija brez vsakega vodstva in brez posebnih tendenc — pel je, kakor mu je narekovala duša. In kar je smatral za svoje najboljše, je izdal pozneje (1. 1904.) v posebni zbirki «Poezije». V njej je posvečen prvi oddelek, pa še tudi iz ostalih štirih oddelkov tuintam kaka pesem «Marici? — pesnikovi soprogi, rojeni Stergerjevi, hčerki deželnega sanitetnega svetnika v Ljubljani.-A tudi po tej zbirki ni utihnil, nego je hodil, ko je bil že davno našel lastno noto. smer, ki jo smemo imenovati oblikovno umetniško dovršeno in vsebinsko kleno. Po premoru v vojni dobi se še oglasi včasi v. nekdanji neoslabljeni moči kot nacijonalni klicar in glasnik, a tudi
kot pesnik - pejsažist.
★
Pesnikov psevdonim je Vojanov — značilen zanj! Saj poznajo široke ljudske mase njegovo ime predvsem v zvezi s prevratom na bivšem Štajerskem in z vojaškimi operacijami na Koroškem. O vsem tem ima gospod general gradivo zbrano in v kosmati obdelavi gotovo. Preostaja še samo piljenje in pregled glede na točnost posameznih podrobnosti. Do desetletnice onih dni, ko je bila usoda Maribora tudi pri diplomatski mizi odločena, torej do julija 1929. leta smemo pričakovati to knjigo spominov, oziroma bolje zgodovino prevrata v naših krajih. Ako kdo. potem je gotovo general Maister najkompetent-nejša osebnost, ki se je mogla lotiti tega posla, in zato bo brez dvoma delo med najzanimivejšimi, ki obravnavajo vojno, oziroma nje posledice, zlasti za Slovence mariborske oblasti. (Odlomek iz te knjige — opis prevrata v Mariboru sa-
Ogorelost v skladu z vedo
Dobršen del vpliva sojnčne svetlobe na človeško telo gre na rovaš ultravioletnih žarkov kratke valovne dolžine v solnčnem šaru (spektru). Nedavno je neki Francoz dokazal, da omenjeni prameni ne morejo blagodejno vplivati naravnost, ampak da morajo nekako odsevati na pigmentu. Naj« pred torej proizvajajo kožno barvilo, s ka< terim se kopališčniki radi ponašajo, in sto« prav tedai morejo pronikati globlje v orga« nizem. Današnja moda, kolikor se tiče zdravja, se potemtakem popolnoma ujema z znanostjo.
mem dne 1. novembra 1918 — bodo prinesli politični listi proti konou tekočega meseca).
V znak priznanja in hvaležnosti gospodu generalu so Slovenci izvršili nekoliko lepih gest: mesto Kamnik ga je imenovalo za častnega meščana, Zveza slovenskih vojakov za častnega člana, mesto Maribor je imenovalo po njem eno najlepših svojih ulic. A tudi država mu je izkazala priznanje: bil je imenovan za častnega adjutanta kraljevega
ter odlikovan z redom Belega orla. ★
Tiho živi mož med nami, posvečujoč se spominskemu, odnosno zgodovinskemu svojemu delu, poleg tega pa še tudi lepi literaturi. A ne le aktivno, nego tudi pasivno — s čitanjem. Njegovo stanovanje hrani dragoceno biblioteko, ki sodi pač k najlepšim, kar se jih nahaja med Slovenci v prvatni lasti. Dve sobi imata stene zakrite skoro samo s knjižnimi regali. Vrh vsega pa nahaja gospod general še vedno časa, da se zanima tudi za stvari, ki sovise v neki vrsti s činom, izvršenim pred 10 leti in ki ga naj v drugi obliki nadaljujejo, oziroma poglabljajo smisel zanj: trenotno vodi akcijo za ustanovitev Narodne odbrane za mariborsko oblast ter dokazuje s tem toliko dozo narodnega idealizma, koli-kršno je treba danes iskati in kakršne ni baš lahko najti.
Ko zaključujem ta «obis'k», želim, da bi gospod general doživel še mnogo obletnic naše nekrvave revolucije, Zlasti pa. da bi dočakal čas in razmere, kakor smo si jih pred 10 leti predstavljali, kakršne smo pričakovali in za katere smo bili pripravljeni tudi na žrtve. Vem, da bi mu to bilo največje zadovoljstvo in najlepše plačilo.
Poliglot
K doslej znanim poliglotom, med katere spada tudi Čeh Vinko Šercl s 50 jeziki, se pridružuje neki spovednik v Meauxu na Francoskem,, ki ima menda rekord med svojimi vrstniki. V stolnici tega mesta namreč izj>oveduje kanonik Guignon: češki, hrvaški, poljski, ruski, španski, portugalski, francoski, italijanski, romunski, latinski, no-vogrški, nemški, danski, angleški, nizozemski, flamski, madjarski, esperantski ter id-ski. Obvlada torej 19 jezikov kakor Matij« Čop.
G.t
Pekel v paradižu
Spomini na prevratne dni 1. 1918
Šele, kdor je videl Cadore, razume odkod so še vedno neprekosljive barve Tiziaraove. Tisoč metrov nad morjem leži njegov rojstni kraj Pieve pod ita« lijanskim nebom in večnim snegom škrbinastih Dolomitov. Trava pod paj« čolanom redkih mecesnovih gozdov je tako globoko in sočno zelena, da se spreminja v plavkastih odtenkih. In nič manj intenzivno zeleni nista Piava in Boite v prepadih. V takem prepadu ob prekrasni cesti Cavaleri med Pieve in Longarone je kamenita vasica Termi« ne stisnjena med skalovje in penasto reko s spomenikom, da so tu Talijani
v	bojih, ki so jih rešili Avstrije, zmeč« kali v «tombe dei sassi» — v kamenitih grobnicah — Hrvate. Bile so skale, ki so jih valili s pečin na cesto. Tisočlet« no orožje teh krajev in vedno enako učinkovitol Na sv. Ane dan 1918. je bil spomenik v snegu, ki ga je veter prinesel s snežnikov. Uro hoda dalje so pa že mali vinogradi.
Čez 3000 m visoki Antelao, pravljic« nemu gradu v oblakih podobni rožnati Monte Pelmo, Marmarole in Torri, si»
vi	stolpi, obkrožajo na sredi pokraji« niče Cadore najveličastnejši amfitea« ter na svetu z vasjo Valle ob cesti. Tu nam je bil za tolmača domačin, pred vojno vrl telovadec blejskega Sokola. Tik pod cesto je vasica, kjer so otroci znali le čisto zagrebščino, saj so bili v Zagrebu rojeni, tam hodili v šolo in prodajali pomaranče ter pekli kostanj. iV požganem Vodo je bil za avstrijske« ga župana prvi slaščičar iz Marijinih Laznov, gori iz Cibiane so bile pa je« dre natakarice naše «offiziersmesse», ki niso razumele niti besedice laško. Iz Porenja so bile. V Venasu je stra« dal in je njegova hčerka prodajala svoje perilo za moko in sladkor patri« cij, ki je imel v Beogradu slaščičarno v ulici med gledališčem in univerzo. IVse je vrgla vojna nazaj v pristojne občine, čeprav večina ni videla stare domovine še nikdar prej. V teh nebe« ško lepih krajih zraste kvečjemu toli« ko žita, kolikor ga pri nas pozobljejo kure. Prebivalci morajo v tuiino za kruhom, vojna jih je pa prisilila na« zaj, da so bili ti kraji bolj obljudeni kakor v mirnih časih. V tej divotni sceneriji sta glad in španska kosila ta«
ko, da je v Cibiani v enem dnevu umr« la desetina prebivalstva. Le psi, ki so nosili municijo iz razstreljenih talijan« skih forov v dolino, so se redili in de« belili. Zrli so same nedonošene telič« ke. Zakaj rekvizicija je mogla pobi« rati le še visoko breje krave. Na ce« sti je povrgla druga za drugo. V Pe« rarolu, divnem gnezdu prav ob Piavi, sta ostali le še dve kravi, po največjih vaseh jih je pet dajalo mleko za vse dojenčke in bolnike. Razlastiti smo jih ,morali in ustanoviti tako imenovane občinske hleve, da so vsi dojenčki do« bili enako število žlic hrane, saj mle« ka nismo mogli več meriti na litre. V/ barakah in po omuljenih travnikih je pa čakalo 600 napol živih krav, da jih odžene v Auronzo. Telegram iz Vid« ma je segnal tudi zadnje ovce v Tai, drugi je zahteval vsa jajca, tretji do zadnje vse kokoši, prej so p£ pobrali že perilo, vse, prav vse. Zaboji za skla« dovnice našib aktov so bili tudi že po« tovi. Golo in gladno ljudstvo je mrlo, umirala je gola in gladna c. in kr. voj« ska. O. Cadore, zemeljski paradiž..*
Sivemu podpolkovniku Boroti, od« ločnemu Hrvatu in poveljniku etapne postaje v Tai, sem dirjal povedat no« vico, da so Jelačičevci zavzeli Reko. In drugi dan ga ni bilo več. Mojega prekrasnega šefa, pana Ventluko, di« rektorja vseh Thurn«Taxisovih pose« stev, je zlomila nenadna putika in se je že teden prej poslovil, pa tudi po« veljnika v Calalzu, Slovenca Schaffen« rata je vzela noč, še preden je bila gneča na cesti. Rekli so, da je znorel. V Makedoniji, mislim, da je sedaj pod« polkovnik. — Vse je pričakovalo Švicar« jev, ki naj br zasedli od Avstrijcev in Nemcev okupirano Italijo. Določen je bil tudi ceremonijel, kako jih morava počakati s civilnim komisarjem in jim izročiti skladišča in mesto. Telefonska postaja Vittorio se ni več javila in sto tisoči so se jeli gnesti po cesti proti Tai, odtod pa na levo skozi Cortino d' Ampezzo in čez Schluderbach, dru« gi pa na desno skozi Pieve in čez Kreutzbergpass v Pustersko dolino. Sa« mo migniti je bilo treba domačinom,
pa je bila že vsa rekvirirana živina po gozdovih na varnem. Oficirjem in da« micam po pisarnah je bilo rečeno, naj vsak vzame rekviriranega perila, ki je bila z njim do stropov natlačena dvo« nadstropna hiša v Tai, kolikor ga hoče. Moškega je bilo malo, zato so pa go« spodje basali v nahrbtnike ženske srajčke in čipkaste hlačke, damice so bile pa bolj vnete za rjuhe dvojne na« še širine. Basali so vsi, čeprav so le redki verjeli, da je konec. Se celo pri« letni polkovnik Stoupa, bivši koman« dant v Škofji Loki, ki je prišel pred nekaj dnevi sem delat red na cesto, je sanjaril le o tem, kako bova zbirala starino. Proti večeru smo zavili svoje pomočnice v odeje in jih z zadnjim vlakom električne vojne železnice po« slali čez Dolomite s poveljem, naj "a« kajo samo na poziv, da se zopet vrne« jo. Naša distriktna komanda je bila namreč samo premeščena v bližino Toblacha, kajpak le za kratek čas.
Iz velike jedilnice so nas izrinili v malo generali in oficirji dveh korov. Poveljniki brez vojske. Ta se je vali« la mimo njih, ne da bi jih pogledala. Menda jih res ni nihče zapazil, čeprav so generali stali ob cesti in začudeno, topo strmeli na čudno, do nezavesti f.iiaio procesijo tisočev in tisočev. V Polpetu so izstradani vojaki udrli v skladišča in izpili 20.000 1 anizeta, stru« penega žganja najordinarnejše vrcte. V Longarone je razsodni podpolkov« nik Vlašič v zadnjem trenutku izpustil v Piavo 18.000 1 te robe, v Tai je pa major, ki je razbil vrata skladišča, svo« je nepremišljeno dejanje plačal s smrt« jo. Ubili so ga pijani vojaki. Naglo so bili sodi, ki je bilo v njih 24.000 1 žganja, razbiti ali prazni.
Moral sem s tujim intendantom hi« teti v Tai, da mi da instrukcije, kako naj polijem s petrolejem in benzinom žito in moko, da je ne dobe Italijani. Ali v Tai so bila skladišča že prazna, petroleja in benzina pa tudi prej nismo imeli. Vsa okolica je bila pobeljena z snoko in blatna od žganja. V tem smrdljivem, blatnem testu se je valja« ta c. in kr. vojska. Zrla je blato, tuli« la, se klala z bajoneti in zobmi, vri« skala in streljala... davila se je v last« ni krvi. Zemlja, žganje, moka in kri, štirje elementi.
V sod z izbitim dnom je omahnil vojak, zacmokal po luži in obstal. Pred cerkvenim pragom je obležal vznak razgaljen drugi, še napol otrok. Tudi
mrtev, kakor njih sto, ker izstradani niso več prenesli alkohola. Iz posod za menažo, iz veder za napajanje, iz mask proti plinu in iz kap je curljalo žganje. Čevlje in škornje so sezuvali in zajemali iz sodov, iz raztrganih vreč pa basali žito in moko v žepe, za sraj« co in hlače. In romali dalje mimo otrp« lo strmečih generalov pred hotelom. Ob strani voza je visel za roko in no« go privezan mrlič in opletal po blatu. Prijatelji so tovariša peljali pokopat v domovino. Glejte, srce še ni umrlo.
Kakor zamaknjen se opoteka med množico siv dolgin. V eni roki maska z žganjem, z drugo pa drži na rami zaboj ponosno in dostojanstveno, če« prav se je iz zaboja že davno izstre« sla moka, njegov zaklad. Z dolgimi koraki grabi pot in strmi z očmi pred se v daljavo, domov, k otrokom, z mo« ko! Za njim pa drvi v odeje povit in zabasan, z vihrajočo mastno rdečo grivo in brado umazan žid s samokol« nico pred seboj in s celo vrečo moke v nji proti Rusiji.
Niti njega, niti drugih ne vidijo ge« nerali, samo njih bledi obrazi s slepi« mi očmi so nepremično obrnjeni v po« greb. Samo vjeti Rusi pokimavajo. Le dva gresta na pot, drugi pa ostanejo, ker so preskrbljeni. Mesece in mesece so nosili vreče po stopnicah in do vr» ha napolnili trinadstropno palačo z vlažno pšenico, potem jo pa dan na dan prevračali z lopatami, da se ni po« kvarila. Do kolena so gazili po njej in nikdar niso bili lačni, saj so imeli v Ti« zianovi rojstni hiši na skrivaj ročni mlin, starodavni žrven. Pritličje palače je bilo pa do stropa napolnjeno z vre« čami moke. Kar smo mogli naložiti na avtomobile in vozove, smo naložili, ostanek so pa Rusi znosili po noči v svojo hišo in sosedom, razbili vsa okna v nizkem pritličju ter dobro zaklenili vrata, da se drugo jutro ni nikdo več zmenil za «že oplenjeni® magacin. Stop« niče v prvo nadstropje so pa zabari« kadirali s tramovi, da ni mogel nikdo do žita razen po lestvi, tramovje pa maskirali z razbitimi zaboji in «opljač« kano» skladišče še drapirali z raztrga« nimi "rečami. Ko so se iz prvega nad« stropja spustili skozi okna in prinesli ključ poljedelskemu referentu — Slo« vencu, ga je zavil v telegram, ki mu je naročal zažgati vsa ogromna skladišča v Calalzu ob železniški postaji in v mestu samem, torej tudi to palačo in še neki hotel. Kakor Avstriji že prej
ni uspelo podreti Tizianovega sporne* nika, ker se je uprl izvršiti povelje di* striktni komandant podpolkovnik pl. Kostka, najkorektnejši oficir in zave« den Ceh ter pravi človekoljub tudi pro« ti domačinom, tako se je stari župnik ob desetletnici še lahko spomnil na ključ žitnice, ki ga je sprejel, in na ^se* bino telegrama, ki je zapovedoval vpe* peliti Tizianovo mesto. Ali starega po* štenjaka menda ni več med živimi, ker bi bil drugače že marsikteremu svoje* mu sodržavljanu, Slovencu s tem kiju*
čem lahko odprl vrata iz pregnanstva. ★
Večerilo se je in šel sem pogledat v kuhinjo, kjer so se naselili že tuji ku* harji. Na dolgem kamenitem koritu pod širokim oknom so bili naloženi Krožniki v treh pol metra visokih skla* dih. Bela luč je obsijala kuhinjo, krož* niki so zleteli na tlak in vrglo me je za vrata. Silen pok in gromovito tulenje v zraku, nato pa krvava luč do neba. Kričaje se je mešala množica na trgu v rdeči razsvetljavi, napol oblečene žen* ske so cvilile in zmedene dirjale sem in tja, grom in žvižganje pa ni prene* halo. Stekel sem za župnišče v gozdi* ček in stopil za mecesen. Globoka, str* ma 1 otlina pod menoj je bila kakor ogromen krater bljuvajočega vulkana. Celi šopi strahotnih raket so švigali pod rdeče nebo, od eksplozij granat in municije je drhtela zemlja in bledo so sijale hiše Calalza v rumenih zubljih.
Kako malo fantazije je imel Dante pri opisovanju pekla!
Eksplozije so z enako močjo trajale vso noč in grmenje se je slišalo še dru* go popoldne v Cortini d' Ampezzo. Sa* perji so zažgali svoja skladišča, polna voz in lesa, ogenj se je razširil tudi na barake konjske bolnice in vnel nadze* meljska in podzemeljska skladišča ita* lijanske in avstrijske municije. Calalzo je namreč zadnja postaja železnice v silno utrjene in vse prevrtane Dolomi* te, okrog postaje je bilo pa raztresenih polno malih skladišč za municijo. Ko* liko mrtvih je vrglo s ceste, ki je bila polna avstrijskega vojaštva, bežečega proti Kreutzbergu, nikdo ne ve. Baje so eksplozije porušile tudi 60 m visoki most, da je bil beg mogoč le še čez Cortino.
V najhujši zmešnjavi so določili 3. uro zjutraj za odhod in odredili so me za transportnega komandanta, ker sem bil najmlajši po činu. Dela nisem imel
nobenega, ker so tovariši sami vse opravil:, tako jih je peklo pod petami, in že opolnoči smo se odpeljali. Eno slepo in eno šepasto kljuse sta vlekla voz s prtljago in akti poljedelskega referenta, kurata Minaroviča. veselega slovaškega dečka, dolgega Armenca, vedno se režečega Tatara in divje po* gumnega in okretnega Dalmatinca. na* rednika Pjera, ki sem ga letos obiskal v Pučišču na Braču. Deseti dan po pri* hodu domov so ga zazidali, ker tam grobov ne morejo kopati v samo skalo.
Počasi je šlo, največkrat smo stali. V, Venasu sem gledal možička ob majh* nem ognju. Prižgal je svečko mrliču ob cesti in tlačil biato v pločevinasto po* sodo za menažo ter to ponev obračal nad plamenčkom, kakor bi pekel ome. lete. Škratu je bil podoben. Kaj dela, smo ga vprašali. «Kenjer» — torej kruh je pekel možic z nepreglednih madžar« skih žitnih planjav.
V Cortini sem našel štajerskega Slo* venca, ki je vodil izgubljeno provijant* no kolono in obiral pečeno oujskovo glavo. Jaz sem imel kakor sod velik ba* Ion marzale in bila sva takoj prijatelja Zaradi glave in balona. Prenočevali smo, spali pa malo. Ze ponoči je zašu* meio po Cortini in visoki oficirji so si šepetali skrivnosti na ušesa. Drugo ju* tro smo zvedeli, da se je Slovenija proglasila za republiko in da se bližajo Ljubljani avtomobili z Angleži. Sloven* skih časopisov, ki so tako naglo prine* sli novico v Cortino, pa nismo mogli najti nikjer. Pač sem pa še ponoči tam našel slovenskega praporščaka, ki je bil v Ljubljani na manifestaciji, pa se je od strahu pred kaznijo vrnil k svoji četi v Cortino. Ni bil edini.
Visoko smo že bili in občudovali smo barve v solncu se lesketajočih dolomit« skih škrbin. Globoko pod nami je za« igrala godba. O, že kdaj je nismo sli* šali! Z razvito češko zastavo je korakal češki polk v najpopolnejšem redu v do* movino. Naši so se pa po manifestaciji vračali k polkom. Tako smo bili pri* pravljenj.
Pred Toblachom je pridrčal proti nam dolg vlak malih vagončkov elek« trične železnice. «Pace, pace, pace, pa* ce...» so vsi solzni veselia kričali do* mov se vračajoči italijanski ujetniki in metali poljube razbiti avstrijski vojski, svojim dotedanjim najhujšim sovraž* nikom-. Mir, čudodelna beseda... Masa pa ni mogla pojmiti, še ni mogla ver« jeti, da je svobodna.
V	Toblachu je bil nekje nabit pla« kat z abdikacijo zadnjega cesarja. Niti to ni premaknilo hlapčevske nature in pokorščine. Pri večerji v Niederdorfu je distriktna komanda Pieve di Cado« re sklenila, da gre dalje v Tirole. Kako« pak, jaz pa z njimi kot transportni ko« mandant.
Zjutraj so si razdelili denar in treba je bilo vzrojiti, da so mi dali vsaj gažo, cigaret pa nisem dobil. Kočije in vozo« vi so bili zapreženi in obrnjeni na levo, na desno doli je pa odprta dolina Dra« ve. Prvi voz potegne, zadnja dva pa zaokreneta in zdirjata v nasprotno smer. Novi poveljnik distriktne koman« de, stotnik Chmel, skoči z revolverjem proti meni, ali že so me obkolili Rusi in kurat Minarovič je stal s pištolo pred razjarjenim komandantom. Čudo« vito je Chmel rešil svojo čast in situaci« jo: «Takoj pojdita z Minarovičem in pripeljite svoj voz z dezerterji nazaj!« Sli smo in nikdar več se nismo videli na svetu. Še danes ne more nekdanji ljubljanski vojaški živinozdravnik od« pustiti svojemu slugi, da ga je tako naglo zapustil z vozom vred. Težko bi bili shajali brez njegovega voza, ker gmo s seboj vzeli tudi volovsko četrt.
V	Dolsachu, kakor se sedaj pravi sta« rim slovenskim Dolam ali Dolšam v Pusti dolini, je vsa vojska zavila na ride in se vlekla čez 1200 m visoki Isels berg in po Mollski dolini proti Beljaku, ker se ni upala po krasni, ravni in naj« bližji cesti ob Dravi. Generali so bili namreč oplašeni, ker se je govorilo, da v Snitalu na Dravi vsakega razoroži ju« goslovenski detachement in pošlje v domovino, beljaški kolodvor pa, da imajo že Angleži. Imenitno so se obne« sli naši železničarji, ki so razširjali te, nas vzpodbujajoče vesti in brez počitka noč in dan vozili Hrvate in Slovence domov. Zlasti pa ujete Srbe, da jih je lahko zbral Švabič in si s tem zaslužil še več, kakor ulico v Trnovem.
V	Dolsachu smo nameravali preno« čiti in smo zavili na dvorišče šumne gostilne. Petje je vodil pečar Kovačič, avto pa dva šoferja, tržaška Slovenca. Posušili smo naš balon, poplaknili mar« zalo s tirolcem in drugimi dobrotami razlaščenih vojnih magacinov, prenesli prtljago na betežni avtomobil in kmalu smo prispeli do «naše meje» v Spital. Tudi domačini so bili preverjeni, da so že Jugosloveni, Učiteljeva žena je vsa srečna pripovedovala, da njen soprog, ki je še v Albaniji, zna slovenski in vse
se je radovalo kruha bogate nove drža« ve. Samo z zastavo nam je huda pred« la, imeti smo jo pa morali. Do Spitala je šlo s češko, »doma« bi bila pa sra« mota, če bi ne dodali še modre. In bab« niče so šle iskat po vasi. Brez uspeha. Zahvaljen Bog, da sem poznal stare noše. Zato sem se spomnil, da imajo stare ženice pod židanim predpasni« kom v kiklji zaradi varčnosti všito mo« dro polo. Za dve najboljši rjuhi dvoj« ne širine smo dobili že precej obledelo polo. Zenica je seveda prisegla, da je plava, mi smo jo pa tudi po tehtnem premisleku spoznali za tako. Samo da smo imeli slovensko trobojnico!
V Beljaku so nas pozdravili plakati: Deutsche Offiziere, deutsche Soldaten, meldet euch zum Schutze der deut« schen Stadt Villach. Zadnji vzdihi, smo rekli in vozili proti Ljubelju.
Na robu Beljaka so nam pa avto že zaplenili. Tiste straže na mitnici bi se bili že iznebili, če bi jih ne bilo v Ce« lovcu še več. Dejali smo, da moramo pripeljati mrtvaške listine 17. polka v Ljubljano, kazali na kurata in njegov zaboj. Oficir nas je izpustil, ker nas je bilo več, kakor njegovega moštva, z nasvetom, naj se oglasimo pri avto« mobilskem referentu na magistratu, kjer je menda pravkar posvetovanje, katerega Slovenca naj bi postavili za žu« pana ali vsaj, koliko Slovencev naj bi sprejeli v občinski odbor. Gospod re« ferent na rotovžu je bil pa mnenja, da je čisto vseeno, češ da bo tudi sloven« ski župan rabil avtomobile, in nam je nazadnje dovolil, da «mrtvaške listine 17. regimenta« prepeljemo z avtomo« bilom na postajo, kjer nas bo že čakal rezerviran vagon. Zaradi varnosti in gotovosti nam je posadil v voz bledič« nega enoletnika, ki smo ga pred po« stajo z vserrt spoštovanjem tuje last« nine izložili in se z našim avtom odpe« ijali proti Korenu.
Pri znamenju na križišču se nam je zdela poljski poti podobna ozka cesta malo čudna in tudi fantiček nam je po« trdil, da čez hrib gredo «samo taki mi« ceni« avtomobili. Prve slovenske bese« de, kako ste bile blažene!
Res je šlo težko. Že v ravnini je padlo par strelov proti nam, videli pa nismo nobenega strelca. Voz ni bil za« nesljiv, zavore niso držale, cesta slaba in silno strma, noč pa temna, da nismo videli 30 korakov pred seboj. Neki šo« fer je vso pot šel za vozom s težko skalo v rokah. Vsak trenutek jo je mo«
ral podložiti pod kolo, da nismo zdrčali nazaj in se razbili. Pomislite! Šofer — saj nič ne rečem, — in še Tržačan po vrhu — tudi nič ne rečem — pa vso vojsko ob volanu — še vedno nič ne rečem —, pa se nagne k meni in mi reče na uho: «Gospod, prosite kurata, naj jutri bere mašo v Kranjski gori, če pridemo srečno čez.» Sedaj sem pa po« vedal, kakšna je bila vožnja. Dan je bil še, ko smo bili pod hribom, enajst, ko smo prevozili 12 km do Kranjske gore, čeprav smo navzdol drveli, da je žviž« galo okrog ušes.
Na najhujšem strmcu nas je oslepil ogenj z vrha. «Hudiči, nemška straža!«
in petnajst pušk in revolverjev je za« šklepetalo. Nič, le nekaj voz.
Trepetali smo. Zakaj posijala je lu« na na sneg Triglava. Zadušilo nas je.
«In ti kaj lepega povedati, o domo« vina.»
Podkoren se je zasvetil mimo nas, avto sunkoma obstal.
Zableščala se je orjaška čelada z rde« čim žimnatim čopom nad črno, sveča« no salonsko suknjo, čez strumno izbo« čena prsa in spomina vreden trebuh pa dve pedi široka trobojnica.
Narodna straža.
Salutirali smo.
«Živela Jugoslavija!«
Pa se je pričelo.
Smrt grofice Tolste
Oti stoletnici rojstva Leva Nikolajeviča Tolstega so listi mnogo pisali tudi o njegovi ženi, grofici Zofiji Tolsti. Celo literarna zgo« dovina ji priznava velik tehničen delež na pisateljevih spisih. So« proga velikega romanopisca ni bila samo mati svojih otrok, ampak je tudi podpirala svojega moža pri pisateljevanju. Tu prinašamo opis njene smrti po dnevniku njenega sina Sergeja Lvoviča ToU stega.
Moskva, 21. oktobra 1919. Danes sem prejel od sestre Aleksandre naslednje vrstice: «Dragi Sergej! Morala sem odgoditi potovanje v Moskvo, ker moram čuvati mamo, ki je nepričakovano zbolela. Čuti močne bolečine v bokih in ima visoko temperaturo. Bolezen je težka. Pozvala sem zdravnika Afanasjeva. če se zdravstveno stanje poslabša, boš nemudoma obveščen. V primeru potrebe, ti bom brzojavila...»
V svetu sovjetskih komisarjev Je tedaj imel važno besedo Bonč-Brujevič, s katerim sem imel njega- dni mnogo opravkov zaradi premeščenja duhobor-cev v Kanado. Pisal sem mu, naj mi nemudoma preskrbi potni list. Njegovi intervenciji gre hvala, da sem prejel naslednjo listino s podpisom Vladimirja Ljenina:
Osrednje ravnateljstvo, Svet sovjetskih komisarjev.
Kremelj, 26. oktobra 1919.
Št. 3306.
Obvestilo Zaradi težke bolezni Zofije Andrejev-ne Tolste, vdove po Levu N. Tolstem, se dovoljuje njenemu sinu potovanje v Moskvo in od tam v Jasenike, ki leži na
progi Moskva-Kursker, od tam pa v Ja-	GROFICA SOFIJA TOLSTA
sno Poljano. Vse vojaške oblasti in železniška ravnateljstva morajo iti Serge-ju Toistemu na roko. Sme se poslužiti vsakega vlaka, vojaškega ali tovornega in v primeru potrebe se lahko vozi tudi z lokomotivo.
Predsednik sveta ljudskih komisarjev: Vladimir Ljenin.
D n e 27. o k t o b r a. Ostavil sem Moskvo. Vozil sem se v vagonu II. razreda s poštnim vlakom. V Jasno Poljano sem dospel naslednji dan.
28.	oktobra. — Mati je težko bolna. Obraz ima čisto spremenjen. Nos se ji je podaljšal, usta so pogreznjena. Njen obraz spominja sedaj njenega deda Iz-lenjeva. V začetku me je spoznala, potem se je onesvestila. Vročina doseza 39 stopinj. Proti večeru je temperatura nekoliko padla. V vročici je govorila: Kdaj odrinemo? Ali je' kočija pripravljena? Zakaj ne pride Vera? Kje je Tanja?
Menila je, da se nahaja v Ovsjaniko-vu, ne pa v Jasni Poljani. Ko smo jo začeli negovati, je rekla:
«Vaše skrbi zame so prevelike. Človek bi moral umreti brez bolečin.«
29.	o k t o b r a. — Danes se mama počuti bolje. Spoznala me je in ko sem ji prinesel čašo vina, je dvignila kupico z besedami: «Na tvoje zdravje, Sergej!» — V trenutku, ko sem bil odsoten iz sobe, je sestra Tanja nagovarjala mater, naj bi poklicala popa; v odgovor je dobila: «Nič se še ne mudi. Počakajmo jutrišnjega dne! Ce umrem, prosim, da me pokopdjete kakor se spodobi kristjan-ki!»
30.	oktobra. — Davi se je njeno stanje poslabšalo. Ko sem jo snoči vprašal ali me pozna, je dejala: «Svoje otroke spoznam vedno. Kako ti je, Sergej? Ali imaš sredstev za življenje? Imaš li dovolj obleke?®
31.	oktobra. — Danes je bila ves dan v nezavesti. V deliriju je govorila francoski in je klicala mrtvo hčerko Marijo.
2.	n o v e m b r a. — Iz Moskve je prispel dr. Nikitin, star prijatelj naše rodbine. Zjutraj sem ji dejal: «Iz Moskve se je pripeljal dr. Nikitin. Videla boš, da boš ozdravela!« Pogledala me je in ni rekla besedice.
3.	novembra. — Zdai mrmra le še nerazumljive besede. Njen dih je zelo kratek.
4.	novembra. — Vso noč nismo spali. Sedeli smo deloma v spalnici, deloma v salonu. Samo Tanja je bila ves
čas pri njej. Strašno je poslušati njeno hrkanje in gledati, kako umira. Okrog petih je planila k nam hišna Maša. Za-vpila je:
«Grofica umira!»
Planil sem pokonci in stekel v njeno sobo. Bila je v zadnjem izdibljaju. Potem je bilo vse končano. Poslali smo po dve ženski,' da sta umih mrliča. Telo so prenesli v jedilnico. Prišle so nune in so začele moliti. Ostal sem v jedilnici pri mrtvi materi do sedmih. Gledal sem materin obraz: poteze so bile mirne, lica lepa in vse to se mi je videlo silno tuje.
Podnevi smo se razgovarjali z Aleksandro in Tatjano, kje naj jo pokopljemo. Pred smrtjo je izrazila željo, nai bi imela grob poleg moža, našega očeta, če bi pa to ne bilo mogoče, vsaj na pokopališču za cerkvijo, kjer počivajo njeni otroci. Sklenili smo torej, da jo pokopljemo na pokopališču. Dne 27. Oktobra je dejala Tanji:
«Cestokrat mislim na Leva Nikolaje-viča. Grize me vest, da mu časih nisem dala miru in da nisem vedno živela ž njim v harmoniji. Bila pa sem mu vedno zvesta s srcem, telesom in duhom. Omožila sem se, ko mi je bilo osemnajst let. Vsaka ženska ima v življenju in v zakonu disharmonije. Nikoli nisem ljubila moža razen njega. To ti povem, preden zatisnem oči.»
Zvečer so prišle štiri kmetice, ki so bdele pri mrliču. V salonu je vladala velika tišina; samo nune so mrmrale svoje molitve.
Pri mizarju smo naročili čisto preprosto rakev iz lesa.
6. novembra. — Danes smo pokopali mater. Na pokopališče so prišli mu-žiki. Svečeniški obred sta opravila pop Trifun Agatonovič in neki dijakon. Zbora ni bilo, da bi odpeval. Na krsto so bili položeni trije venci: prvega so prinesli prijatelji Jasne Poljane, drugega so poslale Združene korporacije, tretjega pa okoliški kmetje. Na tem je bil trak z napisom: «Dragi Zofiji Andrejevni mužiki, ki so jo imeli radi.»
Popravi. V 16. številki blagovoli čitatelj popraviti tiskovne napake, ki motijo smisel: na str. 489 v desnem stolpcu v tretjem od« stavku na mestu «Prav zato so odgovorne«, čitaj «Prav tako so odgovorne«, na str. 504.1 v levem stolpcu, v tretjem odstavku 12. vrsta čitaj «albini» namestu «ol!ini».
Prodiranje tehničnega napredka v severno
Kanado
Industrijska mesta sredi gozdov
Nikdar ni bilo ne v Ameriki niti na katerem drugem kontinentu toliko raz-iskavanj in v tako pospešenem tempu, kakor jih vidimo v poslednjih letih v Kanadi, kjer je bilo od Labradorja do Ala-ske še celo ozemlje neraziskano. Tako naglega pionirskega gibanja zgodovina zemljepisne vede ne pozna, saj se sedanje ekspedicije poslužujejo letala, avtomobila, traktorja in motornega čolna. Vsi prejšnji raziskovalci ameriške div-
— Letalo v službi civilizacije
žečem jezeru, motorni čoln jih potegne še naprej po rekah in pritokih, a kmalu pridejo kraji, kjer ne zaležejo več pripomočki moderne tehnike. Tu se morajo ljudje — prav kakor v prejšnjih časih — spustiti v boj z divjo prirodo in vzeti nase vse trdote take ekspedicije.
A kanadska divjina — piše njen poznavalec VVallace I. Laut — se pod pritiskom novih tehniških sredstev, vendar le bolj in bolj vdaja ljudem. V krajih,
F KANADSKIH RUDNIKIH Ob rovu, ki je globok 4000 palcev
jine so morali prodirati s konji, psi ali voli; često jim je bil primitiven splav ali preprost čolnič edino sredstvo na vodi. Zbog tega so bili sila omejeni na prostor in kraj, vsako nadaljnje prodiranje je bilo združeno z ogromnimi ovirami, saj so jim stale na poti gore, jezera, gozdovi, puščave in prerije. Današnji severo-ameriški pionfrji imajo delo precej olajšano, vendar velja tudi to le do neke meje: hidroavion lahko izkrca raziskovalce in inženjerje na kakem visoko le-
kamor pred nekaj desetletji še m stopila človeška noga, se gozd in skala stalno umikata c'oveškim seliščem.. Tu se odpirajo veliki rudniki, grade se ogromne tovarne papirja in divjim potokom in rekam brzdajo jezovi njih tok. Za raiziskavanje in z njim zvezano eks-ploatacijo severne Kanade so dali ameriški in angleški velekapitalisti ogromne vsote. Zato pa prihajajo takoi za raziskovalci inženjerji, strokovnjaki za gradbo železnic in za izkoriščanje vode;
mimo teh so najvažnejši v tem »deviškem svetu« piloti. Vse se razvija s pravo ameriško hitrostjo. Danes skoraj ni točke na vsem kanadskem severu, ki je ne bi bilo moči doseči z letalom z bližnjega aerodroma. Za pot. ki je prej trajala več mesecev po kopnem in po vodi, zadostuje zdaj en dan.
Važnost, pomen im težkoče takega prodiranja bomo razumeli, če uvažimo, da obsega severna Kanada dve tretjini celotnega dominija. t. j. ozemlje, ki je večje od Evrope in zinatno večje od Ze-di njenih držav zapadno od Mississippi-ja. Tako spada devetdeset odstotkov dežele Ontario že na sever, t. j. v oni
Ko pišemo te vrste, je dežela Ontario prejela šest letal, ki so jih pripravili v aerodromu Sault Ste. Marie, da so na razpolago raznim ekspedicijam, ki jim bo treba hitre pomoči. To je povsem novo sredstvo, ki bo prilivalo raziskovalcem poguma in olajševalo prodiranje v težko dostopni severnokanadski svet. Ko je pred tremi leti mnoge pustolovce zamikalo k Red Lakeju, kjer so zaslutili zlato in kjer je bila preskrba z živili sila težavna, je Jack Hamell najel pet letal, ki so oskrbovala redno zvezo s temi oddaljenimi rudišči. Sploh je v provinci Ontario letalska služba izborno urejena. Vodi jo kapitan Roy Maxwel.

Z DIVJEGA SEVERA
krog, ld je bil še nedavno neprehoden; takisto je pri provincah Quebec in Ma-nitoba.
Topografska in geološka merjenja so se začela tukaj že 1. 1867., vendar se raziskavanje ni moglo nikdar končati. Danes pa se ogromni kosi dežele fotografirajo z letala; kraji ki se prejšnje čase niso mogli izmeriti niti z 20 let trajajočim napornim raziskavanjem, so danes uvrščeni med temeljito izmerjene dele zemeljske površine
Fjord na Labradorju
Razpolaga z dvajsetimi izvidnimi in tovornimi letali, ki obratujejo na ozemlju 30.000 četvornih km. V letu 1927. so prevozila 4861 letalskih ur in izvršila 287.305 milj patruljske službe. Pomena in vrednosti take službe v kanadskih šurnah ni moči preceniti v dolarjih. Tako so n. pr. piloti kapitana Maxwella odkrili lansko leto nič manj kot 526 gozdnih požarov. Če so požari majhni, ni njihovo poročilo nič posebnega, toda spomnimo se požara 1. 1922., ki je uničil mesto Hailey-
bury in za milijone dolarjev lesa in ki je zahteval tudi precej človeških žrtev. S tega vidika je tedaj letalska požarna kontrola v kanadskih gozdovih silno pomembna. A tudi majhni požari utegnejo spraviti v nevarnost posamezna človeška seiišča; letalo jim je v teh strahotnih razdaljah, ki so često tolikšne kot med glavnimi mesti evropskih držav, edina človeška pomoč in rešitev.
Tekmeci teh požarnih in reševalnih zračnih straž so »zračni redarji* (The police of the Sky»). Kakšno je njihovo delo, pričuj naslednji primer: Minulo poletje je deželna policija v Siox Lookont (provinca Ontario) izvedela, da je bil umorjen neki lovec za kožuhovino. Umor se je izvršil 300 milj severno v Fort Hope, predstraži Hudson Bay Company. Ontarijsko letalsko-poveljstvo je dobilo nalogo, da zadevo preišče. Dva uradnika sta poletela z letalom v Fort Hope. kjer sta se izkrcala nekako čez tri ure. Medtem ko se je letalo vrnilo v Sioux Lookont sta se uradnika brž lotila preiskave. Aretirala sta nekega Indijanca. Dva dni pozneje se je letalo vrnilo: aretiranec, pilot in oba uradnika so zleteli v Sioux Lookont. Nemara je to prva avtentična aretacija z letalom.
Kapitalist, ki bi rad našel v tej severni deželi vir novega bogastva, proučuje z letala teren, kjer bi zgradil novo vele-tovarno papirja, ali pa leta vzdolž ob reki, da najde primerno mesto za jezove, kjer bi postavil ogromno elektrarno. Tako je nastalo mesto Kapuskasing, ki ni nič drugega kot ena sama papirnica, Ta kraj je imel še pred nekaj leti samo par barak — danes pa je tu električno razsvetljeno mesto z avtomobilskim prometom. Nekoliko dalje, pri Smoky Fallsi' ogromne turbine. In sredi mogočnih gozdov, v divjini severne Kanade, brne najmodernejši stroji in vsak dan se odvažajo nešteti vagoni papirja. Lesa in «belega premoga« je tu toliko, da je Newyork s svojimi časniki, ki imajo nekaj milijonov dnevne naklade, za več rodov preskrbljen z materijalom za papir.
Letala rabijo tudi za zdravstveno službo: kadar se pojavijo med indijanskimi plemeni epidemije, prilete zdravniki in sanitetno osebje po zraku. »Čudež« belega človeka, ki rdečepoltim ljudem ne gre v glavo . . .
Neprecenljivo uslugo pa so storila letala mineralogom. raziskovalcem rud-
ninskih zakladov, ki so odkrili v poslednjih letih v teh neobljudenih deželah silne zemeljske zakade. ki bodo cela desetletja z'atonosen vir za rudarsko izkoriščanje.
★
Kanadčani so pod vplivom teh uspešnih ekspedicu zaživeli novo življenje. Mladi ljudje, ki so se bojevali v Evropi pod angleško zastavo, so spoznali važnost strojev in posebej še letal: nekateri so se naučili piiotstva, drugi so se zanj navdušili in se ga naučili po po-vratku z vojne. Mlada Kanada se razvija v znamenju letala. Dolga stoletja so bile severne pokrajine s svojimi skalami, jezeri in gozdovi kakor ocean, ki je ločil vzhodno Kanado od zapadne. Letalo je premagalo vse daljave in ovire in zdaj se Kanadi razgalja s severa novo bogastvo.. Mladi, utrjeni domačini prehajajo trumoma v te pokrajine, kjer žive kot pilotje, raziskovalci in pionirji civilizacije, prinašajoči v nekoč nepredirne gozdove rezko pesem žag in sekir, bučanje traktorjev in letal, smotreno obvladovanje prirode. ki se je še očetom videla nepremagljiva. Seveda je tudi tu blesk zlata prva in poglavitna pogonska sila. Nekoč so Kanadčani skrbeli v prvi vrsti za to. da divjini iztrgano zemljo posejejo. Današnji rod se bolj opaja z obeti rudarske eksploatacije, z najdišči plemenitih in nižjih kovin, pa z «belim premogom«, z vodnimi energijami, ki nikdar ne odpovedo in ne stavkajo. Potemtakem je znova oživel duh nekdanjih kanadskih pionirjev, ki so prodirali vedno dalje na sever, samo da gredo sinovi višje od očetov in da imajo mlajši pred očmi mikavnejša sredstva. Kaj huda zima — 125 stopinj Fahrenheita v senci ni redka temperatura! —: imženjerji, letalci in delavci nosijo zastavo omike in človeškega dela vedno višje tja do kraljestva polarnega medveda.
Vsa Kanada gleda z upanjem in zaupanjem na sever. Ondi je deviška dežela in po nji steza kapital svoje zlate prste. Država si obeta odtod velikih koristi, zakai z izkoriščanjem teh doslej brezplodnih, brezkoristnih krajev utegne napočiti za Kanado nova doba. Saj je n. pr. samo Aluminijeva družba investirala ob Lake St. John v Quebe-cu 120 milijonov dolarjev. Tu gradijo elektrarno, ki bo dajaia energije več
kot milijon konjskih sil. Tu nasta;a novo mesto Arvid, ki bo v kratkem času zgradilo poslopja za 50.000 prebivalcev. A rrjnogo podobnih podjetij deluje že več let. Zaradi rudišč bakra in zlata v bližini ontarijske meje sta se zgradili dve železniški' progi in velika topilnica v Rouynu, kjer se takisto razvija novo
mesto. Indbury, najvažnejše rudišče niklja na vsem svetu, mika desettisoče ljudi, odkar so našli ondi še rudišča cinka, svinca in bakra. Višje in višje na sever se pomikajo meje civilizirane, industrijske Kanade — bolj in bolj odstopa divja priroda.
NOC V VELIKIH MESTIH
Boris Kristan
Pariška noč
«Minuit=Place Pigale» je naslov knji« gi znanega francoskega pisatelja Mau« rice«ja Dekobreja. «Place Pigale» je za« četek onega dela Montmartra, kjer na obeh straneh širokega bulvarja «Cli« chyja» noč za nočjo vabijo najrazlič« nejše svetlobne reklame in napisi tujca k uporabi tistih majhnih papirjev, ka« tcrih edini založnik je ponosna «Ban« que de France«...
Malo dalje, na «Place Blanche» stoji »Moulin Rouge»; brez njega si tujec ne more misliti pariškega nočnega življe« nja. Pa ni tako. «Moulin Rouge«, «Fo« lies bcrgere«, »Casino de Paris», «Pa« lace», «Empire» itd. — to so le over« ture pariških krokov, zakaj pred pol* nočjo ni življenja v boljših nočnih lo« kalih. Le tisti neobhodni: «cherie, che«
rie»____se čuje pred raznimi majhnimi
in enostavnimi plesišči (dansingi) na Montmartru. To so glasovi onih, ki ni« majo več dostopa v hodnike in lože revijskih in bulvarskih gledališč, onih bednic, ki jih je neizprosen zakon min« ljivosti vrgel na ulico, kjer so dolarji in funti redkejši znanci.
Na vrhu montmartrskega griča, po« leg divne bazilike Svetega srca, je naj« zanimivejši del Montmartra. Tu v oz« kih, kratkih, krivih in temnih ulicah na« letiš na majhne apaške krčme, kjer «točijo» kot glavno pijačo črešnjev kompot. V teh čudnih, zakajenih pro« štorih pojo pevci stare francoske pe« Smi, ki jih spremljajo sentimentalni zvoki harfe... Tu je popoln kontrast z oficijelnim Montmartrom beznic in dansingov. Vsaka krčma ima hišnega gospodarja, ki skrbi za udobnost svojih gostov. Le«ta obstoji v trinožnem stolu in čaši češnjevega kompota. Z duhovi«
timi opazkami sprejema novodošleca, pri čemer tudi navzoča publika ne mol« či. Smoking in apaška ruta sta tu po« mešana s črnimi lasmi montmartrskega dekleta; vsi z globoko pobožnostjo po« slušajo staro pesem o pomladi, «času ko cveto črešnje... in, «ko imajo za« ljubljenci solnce v srcu»... Še dolgo, vso pot do bučnega bulvarja «Clichyja» ti brni v ušesu krasen, toda enostaven refren: «et les amoureux du soleil au • coeur...» Nič vsakdanjosti, — le spo« mini na nekdanje dni mlade ljubezni.4 Polnoč. Na širokem bulvarju je pro« met kakor opoldne na dunajskem «Grabnu». Prazni taksiji iščejo novih gostov, polni z veselimi, družbami drve po bulvarju. Zdaj pa zdaj švigne te« men voz tja doli proti mestu, najbrž proti Bois de Boulogne, kjer so na oba« li umetnega jezera razkošni, a diskretni dansingi... Gledališke in kinopredsta« ve na «velikih bulvarjih« so se konča« le, zato se polni Montmartre. V stran« skih ulicah, levo in desno širokega bul« varja, se odpirajo majhna plešišča in varijeteji; livrirani lakaji, do polnoči biljeterji in ciceroni, vabijo v vseh sve« tovn;'i jezikih. To so lokali, kjer je ste« klenica šampanjca obvezna. Pred neka« terimi, zelo luksuzno opremljenimi por« tali stoje vratarji v kozaških oblekah: tu so ruski lokali, ki so najdražji na Montmartru. Blizu «Place Blanche» je tudi bivši bar znane mulatske plesal« ke Jozefine Bakerjeve; nje ni več v Pa« rizu, kajti tudi za njo veljajo pravila minljivosti... Nekdanja napisna plo« šča «Chez Josephine Baker» sameva kdo ve na katerem podstrešju; na nje« nem mestu je zdaj neko popolnoma vsakdanje ime. Včasi naletiš na proda« jalko cvetlic. Vse polno je raznih «vod«
jatelja ter sune njegovo truplo od sebe, vzame rdečilo in si popravi rob pri ust« nicah... Burno odobravanie. Kdo ve, ali bi tudi tako ploskali, če si ne bi bila popravila barvila na ustih? N; časa za premišljevanje; zvok saksofona preže* ne »se morebitne misli in jih že v kali zatre. Kaj bi filozof v Babilonu ...? In spet s dvigne masa teles na pksišču; v težki, temnordeči svetlobi skoraj mo, reš razločiti posameznih obrisov tesno združenih teles ...
Čisto na drugem kraju Pariza, na Montparnassu je drugi Montmartre. Montparnass je okraj slikarjev, biva* lišče Mimi iz «Boheme». Edin prehod
nikov» in ciceronov, ki te vabijo, češ, da ti pokažejo raj na zemlji: svoje pre* tirane zahteve in cene pa so voljni zni* žati za 99 %. Gorje tujcu, ki ne pozna Francozov in njih jezika... — Dekleta na ulici postajajo vedno bolj vsiljiva — nagovarjajo s starim trikom: prosijo cigaret...
i?romet, ki je bil prej osredotočen na bulvarju, se prenese polagoma v stran* ske ulice. Vedno več vidiš smokingov, kajti «kibici» polagoma izginjajo, mo* goče zaradi policije, mogoče zbog poz* ne ure. Skozi vrata raznih lokalov se čuje godba; to utriplje srce ponočnega Montmartra.
JESEN V PA
«Boule noir» — «Črna bula« je tipi* čen montmartrski dansing (plesišče). Suterenska dvorana, vsa zakajena in napolnjena. Male mizice ob steni so razsvetljene s svetiljkami, jci dobro predstavljajo vinske steklenice s prižga* no svečo. Na stenah so freske z motivi iz apaškega življenja. Ob zvokih bend* ž a, saksofona ter argentinski, harmoni* kč S3 zvija v sredini dvorane razgreta množica plesalcev in plesalk. Dekleta plešejo tudi med seboj, čeprav v bolj* ših lokalih vise napisi: Zabranjeno je, da bi dame plesale med seboj. Godba utihne, nekdo naznani glavno atrakcijo večera: sceno ljubosumja. Po kratkem prepiru zabode apašinja svojega pri*
KEM PARKU
med Montparnassom in Montmartrom so nemara tisti razkošni bari in varije* teji na Elizejski poljani, ki so zabavi* šča mednarodne publike, lokali ofici* jelnih milijonarjev. Pravijo, da so ti prostori okoli «Avenue des Champs Elysees» in «Arc de Triomph de 1' Eto* ile» pusti. Kot najrazkošnejša pa slovi znana palača «Lido». Njeni nočni pla» valni bazeni so baje edinstveni v Ev* ropi; prav tako ne zaostajajo večerne prireditve v hotelu «Cleridge». Toda te niso več pristno pariške, ampak med* narodne, saj imajo v San Sebastijanu in v Ostendi tudi take hotele.
Toda kaj so bogataši «bulonjske ave* nije» proti bohemom Montparnassa?
Kaj hočejo razkošne limuzine Rois« Roiec«a» proti avtomobilom montparna« ških bohemov, katere gonijo na pedale ali pa mala jadra?! Kavarne: «Dome», «Rotonda», so njih glavna sestajališča. Plešejo pa v majhnih, vedno prenapol« njenih barih. «Jackie», «Cigogne» sta najbolj hrupna, kar jih premore Mont« parnass; tu ni demimondk, tu domujejo modeli montparnaških slikarjev. Ka« varne in bari so obenem vso noč umet« niške razstave, kajti na stenah so obe« šene slike, naprodaj ob vsakem času in za vsako ceno ...
Pariz pozna še neko drugo nočno vr« venje — tržnice. Vso noč vozijo dolgi
vlaki po tramvajskih tračnicah zelenja« yo in druga živila. Vso noč delajo te« žaki za najbolj nizke mezde, kar jih pozna Pariz. Izraz: «delati v halah«, ka« kor pravijo Parižani tržnicam, znači v Parizu toliko kot delati zastonj. Okoli vogalov v bližini tržnic postopajo pro« stitutke, ki so znane v Parizu kot naj« bolj proste in propadle... Beda ni nikoli sama.
Kakor se nerad ozre ponočnjak iz središča mesta proti vrhu Montmartra, kjer se že v ranem jutru zrcali kupola bazilike Svetega srca v prvih solnčnih žarkih, tako se izogibljejo ponočnjaki bližine tržnic...
Milan Kosič
Berlinska noč
Ko opazuješ podnevi berlinsko vrvenje, stotine avtotoiminibusov, tisoče avtomobilov, cestnih železnic, pa podzemsko železnico, v zraku avijone nemške »Luftihanse«, bi dejal: nu, vsaj ponoči bo mir in bo človek lahko brez skrbi šel čez ulico. Kaj še; ponoči sto-prav Berlin zaživi. Če se ti podnevi .vidijo dolge vrste hiš in palač temine, črne; zakajene, se ta slika zvečer te-
meljito izpremem. Komaj ;se jame mra-čiti, že zažare po vseh ulicah ogromne obločnioe, avtomobili pripgo svoje sve-tiljke, da te z njimi kar slepijo. Ko pa nastopi tema, se vidijo ulice kakor »božično drevesce« ali. bolje rečeno: ogromno božično drevo. Zdaj začne delovati svetlobna reklama, "ki ima najbolj fantastične oblike in se preliva v razkošnih barvah. Pred vsemi prednjači
IZ FANTASTIČNEGA BERLINA Vodovod pod mestom
svetovnoznani »Kurfiirstendam« s svojimi neštetimi varieteji, bari, kavarnami in gledališči pravo morje luči najrazličnejših odtenkov. Za »Kurfurstenda-mom« ne zaostaja »Potsdamerplatz« s svojim »Kempinskim« restoranom mondenega berlinskega sveta. Dejal bi, da se kupola »Kempimskega« ponoči vrti, v resnici pa ni tako: prižiganje in ugašanje žarnic ustvarja iluzijo vrtenja.
Mar mislite, da je ponoči manj avto- # mobilov im omnibusov? Prav toliko jih je kot podnevi, če ne več. In kako vam drvijo! Prometni redar pa se samo smehlja ter ustavlja in zopet izpušča vse te tisoče različnih vozil. Šoferji ga gledajo proseče, češ, nai jih vendar spusti naprej; a ne boš bratec, tukaj ni protekcije! Srokana 17—181etna gospodična pridrči v elegantnem »Brucku« in zavozi dobra 2 m predaleč na pločnik, ki mora biti prost za druga vozila Njeno smer je »prometni« pravkar zaprl z roko, oblečeno v belo rokavico, da je tudi ponoči vidna; že se oglasi s svojega otoka: Kaj pa je to? — Nazaj! Gospodična: Ne užge! »Prometni«, pravkar še strog, se že zopet smehlja in pravi bližnjim šoferjem: »Pomagajte!« Zdaj odpre smer za gospodično. Šoferji pa so dražestni tovarišici takoj pomogli. da je »užgalo«. Ze je zdrčala naprej. Rekli so mi, da jo slučajno poznajo; mlada igralka je, ki se ji je mudilo v gledališče. Tako se v Berlinu zvečer vsakemu mudi. Nekateri hite od trudapolnega celodnevnega dela k počitku, drugi zopet v nočne službe, tretji v gledališča, vari-eteje, kinematograf itd. V tem hitenju in vrvenju te ustavljajo kolporterji z nočnimi izdajami časnikov. V podzemski železnici se ob večernih urah ljudje kar tarejo; podzemska najhitreje vozi. zato je osobito. zvečer prenapolnjena.
Marsikoga utegne zanimati, kam zahajajo Berlinčani zvečer? Mondeni svet v fraku in laku poseda v velikih kavarnah s programom, ali v »Wintergarte-nu«, najznamenitejšem variete-kabaretu Nemčije. Drugi gredo v gledališča n. pr. k Reinhardtovim artistom, ki so doživeli pred dnevi stoto predstavo. Tu nastopajo znameniti elitni igralci: Sokolov, Moser, Tietke itd. Rus Sokolov je res čisto svojevrsten umetnik visokih kvalitet. .Igra, pleše, poje in izvaja pri tem sijajne akrobatske atrakcije. V »Scali« se zabava mnogoštevilna publika, dame v večernih toaletah, gospodje v frakih (smoking se redko vidi). Tu nastopa
Raquel Meller s svojimi nad vse originalnimi »Chansoni«. Pa je tudi lepa ta Meller in Berlinčani kar norijo za njo. Zamorski jazzband na žago neprenehoma gode. celo opere slišiš kot n. pr. Carmen, Aida itd. Seveda je »Scala« zelo drago zabavišče, dostopno samo bogati berlinski eliti. Revnejši sloji po-sečajo kinematografe in »Aschingerje«, v slednjih se toči izvrstno pivo »Berlinski otrok«, ki si ga slade z godbo osladnih valčkov in koračnic izza predvojne dobe. Da posečajo tako radi kinematografe, ni nič čudnega; tu se predvajajo res dobri filmi. n. pr.: križarka »Potemkin«, ki je eden najlepših filmov, kar sem jih kedaj videl. Ne morem se dovolj načuditi, da ga naša filmska cenzura ne privošči Jugoslovenom. Nadalje je tu film sovjetske produkcije: »Selo greha«; igrajo največji ruski umetniki in je prekrasno umetniško delo. — Na Friderikovi cesti je lokal, kjer lahko od 9. ure naprej poslušaš radio vseh večjih nemških postaj. Plačaš za 2 uri eno marko. Friderikova cesta je ponoči sploh poglavje zase; ondi se zbirajo dame iiz »polsveta«, oblečene pretirano bogato, ki pa se po eni uri ponoči naravnost vsiljujejo pasantom. Med njimi je boj za obstoj neizmerno bridek: tista, ki ni dovolj lepa, obsedi. Zgrozil sem se ob pogledu na te blodnice, ki so med vsemi bednimi najbednejše. Lačne, udr-tih. brezizraznih oči beračijo in se prodajajo za borno večerjo. To je menda najbolj žalositno poglavje nočnega Berlina, a tudi vseh velikih mest. V zabaviščih posedajo soproge milijonarjev, ki ne poznajo pomanjkanja, na ulici pred zabavišči pa stoje revne blodnice, pripravljene za vsako ponižanje, samo da si utešijo glad.
Z znanim pisateljem Otto Ernstom, ki ima poročevalsko legitimacijo, sva si ogledala še nekaj gledišč, varietejev in umetniških lokalov, saj sam ne bi zmogel horendnih vstopnin. Domov grede sem premleval vtiske, ki sem jih dobil v nočnem Berlinu. Iz tega premišljevanja me je vzdramilo brnenje propelerjev. V višini kakih 300 m sem ugledal 4 bajno razsvetljene avijone nemške »Lufthanse«, ki so s svojo svetlobno reklamo vabili občinstvo k uporabi zračne pošte; po vsem Berlinu so namreč nameščene poštne skrinjice zračne pošte, kjer se pošta pobira vsaki dve uri. Komaj so izginili ti štirje avijoni, že so se pojavili znatno nižje drugi z
reklamo: »Vozite se z .Lufthanso'«. Tako je nad Berlinom krožilo ob 12 uri nad 20 avijonov, nekateri v službi družbe, drugi v službi »Odola«, »Chlorodon-ta«, »Fritzi Masary« cigaret itd. Vsi so letali nad mestom bajno razsvetljeni kakor čarobni ptiči iz pravljic.
Da, prelestno krasno je razsvetljeno to velemesto. Ne samo na zemlji, tudi v zraku že dominira podjetnost nemškega trgovca. Vsa ta nočna simfonija dela, gibanja, lepote, umetnosti, ves ta silni trušč in hrup, ki podaja toliko kontrastov, me je prisilil k premišljevanju. Ali se zavedajo vsi ti tisoči, ki neskrbno sede v udobnih naslanjačih zabavišč, da visi pilotovo življenje visoko pod zvezdami na lasu? Ali se zavedajo, da zasluži dninar v Berlinu povprečno 20 mark na teden, znesek, ki ga oni lahkomiselno potratijo samo en večer v kavarni?
Pa kaj bi človek, ti neznaten črvič v tem mravljišču, ril po stvareh, ki jim ni moči najti konca. Bi] sem že utrujen od nočnega Berlina, čigar dirindaj traja
do jutranjega svitanja, ko jamejo zaspane glave klecati ob mize. Tedaj pa: Lahko noč!
Ali so živali inteligentne ali ne?
To vprašanje, ki živo zanima slehernega izobraženega in neizobraženega prijatelja narave, vsakogar, kdor je v vsakdanjem stiku z živalmi, obravnava zagrebški prirodopisni mesečnik »Priroda«. Neki opazovalec živali je objavil v tem časopisu svoja zanimiva opazovanja, ki naj bi potrdila podmeno, da so nekatere živali obdarjene s čudovito sposobnostjo, ki jo imenujemo inteligenca. Ti primeri so taki, da se tudi pri nas pogosto pojavljajo v tej ali oni obliki kot dokaz živalske inteligence.
Na ta članek je odgovoril v 7. številki »Prirode« znani strokovnjak, naš rojak g. dr. Boris Z a r n i k, vseučili-ški profesor v Zagrebu. Njegova izvajanja so tako splošno zanimiva, da zaslužijo širšo popularizacijo. Zato jih poti a tisku jemo skrajšana v slovenščini, vmes pa bomo vpleli tudi nekaj primerov prvega avtorja, ki j'ih dr. Zarnik pojasnjuje. Omejili smo se le na najbolj znano žival: psa.
Spodnji primeri nas bodo poučili, kako zapleten je prav za prav problem, ki se pri nas kaj često »rešuje« tako
preprosto. »Pes je inteligenten«, »konj je inteligenten« — to slišiš v vsakdanjih razgovorih. Ali pa je res tako?!
Predvsem se moramo vprašati, k a j je inteligenca — pravi dr. Zarnik in izvaja:
Neko dejanje ali delo je le tedaj inteligentno, če mu je vzrok zavestna predočba namena ali cilja, ki naj se doseže s tem delom. A sposobnost, izvajati inteligentna dela, imenujemo inteligenca. Inteligenca pomeni potemtakem umevanje vzročnih vezi, ki vodijo k nekemu cilju. Zato očituje inteligenco tako delo, ki kaže, da je bilo storjeno z umevanjem vzročne vezi med posameznimi pojavi, ki |ih zaznava tisto bitje v izvestnem trenutku.
Bili so časi, ko je človek živalska dejanja in nehanja promatral pod vidikom svojih del in je vsakemu izrazu živalskega življenja pripisoval isto duševno ozadje, ki nam je znano iz našega lastnega življenja. To je bil tako zvani antropomorfski nazor o živalih. Spisi L. Buchnerja in zlasti starejše izdaje Brehma so polne raznih lovskih povesti in opazovanj, ki baje »doka-
zujejo« inteligenco živali; nikjer pa nI niibče skušal dognati, ali je žival res imela zavestno predstavo cilja, ali pa je bil mogoče vmes instinkt, posnemanje ali pa enostavno asociativen spomin.
Ta antropomorfizem ie prav za prav zadnji ostanek tistega prvotnega pojmovanja prirode, ki je v vsakem naravnem pojavu videlo činitelia nalik človeku. V začetku je človek tudi vse pojave nežive narave razlagal kot delo nevidnih, človeku podobnih činite-ljev. Prirodozmanstvo mora biti. kaj pa da, daleč od takih fikcij. Njegovo osmovno načelo je, da naj se vsak pojav razloži z vzroki, ki se očitujejo v njem; dalje, da v nekem pojavu ne iščimo več vzrokov in tudi ne bolj zapletenih, kot so potrebni za popolno razlago tega pojava.
Da se je znanost tako pozno osvobodila antropomorfizma v promatra-nju živalske psihe, je vzrok nekoliko tudi nepravilno pojmovanje descen-denčne teorije1; hoteli so živali čim bolj približati človeku, da bi bil postanek človeka iz živali čim lažje razumljiv, pri čemer pa taki ljudje niso pomislili, da nam že anatomija kaže ogromno razliko med številom stavbenih elementov človeških možganov in možganov drugih, človeku podobnih živali. Tako bomo razumeli, zakaj se je ek-zaktno dušeslovje živali začelo šele v poslednjih 20 letih. Stoprav na začetku tekočega stoletja so jeli z poizkusi na široki podlagi raziskavati živalsko psiho; zdaj se je dognalo, da je živalska psiha zelo, zelo različna od človeške. Vrhu tega je sila enostavna, tako da nikakor ne smemo pripisovati živalskim dejanjem tistega duševnega ozadja, ki ga imajo naša dejanja. Posebej se je pokazalo, da posamezno opazovanje sploh ne more dati pravilnih podatkov za presojanje živalske psihe, zlasti še, če ne vemo, ali ne gre za posnemanje oziroma za vpliv kakšne ve-doma ali nevedoma izvedene dresu,re. Samo poizkus, pri katerem samovoljno določamo pogoje nekemu pojavu iti izključujemo vse tisto, kar bi utegnilo skaliti jasen rezultat, nam da lahko siguren odgovor na tako tehtna vprašanja.
Danes Imamo že celo vrsto zelo vestno izpeljanih poizkusov, ki nam
1 Naiutoa, dia so se vi&je organizirane živi razvile ie nižjih vrst.
odpirajo jasne poglede v živalsko psiho. Zlasti moramo — glede sesavcev — omeniti raziskavanja Thorndike-a. Herkes-a. Pavlov-a, Claparede-a, Bie-rens de Haan-a, zlasti klasična dela W. Kohlerja o psihologiji opic.'
Ekzaktna raziskavanja so pokazala, da večina tistih živalskih odzivov (reakcij) ki bi iih lahko na prvi pogled smatrali za inteligentne, sloni — v kolikor ne gre za prirojene nagone — na asociativnem spominu. Če n. pr. voh zamika neko žival, da se približa hrani. katero fi nudimo na določenem mestu, tedaj se ji bodo ohranili v spominu občutki, ki jih povzroča dotično mesto in pot do njega ter asociirali poleg tega mesta tudi sliko hrane; ko smo to nekajkrat ponovili, bo vfisk mesta že sam na sebi tako deloval, da bo žival pritegnil. Z asocijativnim spominom se lahko izpremene tudi nagonske reakcije. Piščanec lovi izpočetka s svojim kljunom raznovrstne majhne žuželke. Tako vlovi prvikrat tudi oso ali čebelo. Ko pa ga osa Piči, se ta bolečina asociira z videno sliko ose, ki si jo je piščanec zapomnil, zlasti še njene barve; poslej se ne bo nikdar več dotaknil žuželke, ki po barvi samo malo naliku-je osi.
Na eno izkušnjo naveže z duševnim spajanjem ali asociacijo tudi nadaljnje nove izkušnje in tako nastanejo cele vrste asociacij. Če se podobne reakcije češče ponavljajo, tedaj postaja ves dotičnj živčni proces vse hitrejši in sigurnejši, tako da se pozneje sploh več ne odigrava zavestno, marveč tako kot nagonske reakcije. Nastanejo tako zvani avtoma-t i z m i (dejanja, ki jih žival opravlja mehansko kot avtomat).
Če gremo globlje in podvržemo žival raznim poizkusom, se bomo preverili, da fi nedostaja upogleda v vzročne vezi iin poznavanja cilja, ki ga ima doseči s to ali ono reakcijo. Čim boljši spomin ima. tem bolj mroogoTično in asociaitivno ie duševno življenje. A spomin je — prav kot vse nižje duševne funkcilje — pri živalih često v večji meri razvit nego pri človeku, tako n. pr. spomin na vidine ali optične vtiske okolice, kfl ima to posledico, da se žival lažje orientira v prostoru; potem
* Kdor se podrobneje zanima m novejše izsledke živalske psiiholoigiiie, jih iima obrane v oMki koimipedija v knjigi F. Hempleinanna »Tier-psychO'logie«, Leipzig 1926.
spomin za proizvedene kretnje, tako da,jih lahko žival ponovi in najde n. pr. povratek z nove poti itd.
Še en način reakcije je zelo pomemben v živalskem duševnem življenju. To ie posnemanje kretenj drugih živali iste vrste. S takim posnemanjem dosezajo mlade živali razne avtomatske spretnosti svojih staršev. Posnemajo pa včasi tudi druge podobne živali. Tako mladi pes. ki ga vzgaja mačka (kot piše Darw;n), poprime avtorna-tizem umivanja s prednjimi tačicami. Pri ukročenih opicah opaža-mo, da posnemajo človeške kretnje, zato se lahko n-auče raznih manipulacij. A tudi to posnemanje se opravlja, kaj pa, brez vsakršne uvidevnosti glede vzročnih vezi, torej brez inteligence, kar zelo lahko doženemo z poizkusi.
Zdaj navedimo nekatere primere. Pod B je primer, ki ga ie zapihal avtor prvega članka, pod Z. pa njega raz-čJenba in kritika dr. Zarnika.
B. 1. V Koterih pri Vzgorcu v Dalmaciji je imel cestar Ante Radič lovsko psico'po imenu Lisko. Ko je nekega dne podila zajca, se je vlovila v lisičjo past. ki je bila zapeta in po običaju pokrita s suhim listjem. Po tej izkušnji se ni psica nikdar več vlovila v past. Pri pogonu je često naletela na pasti, vendar je tako vešče in hitro udarila s sprednjo nogo ob konec pasti, da se je le-ta taikoj zaprla; šele zdaj. jo je Liska preskočila. Ali ji je pomaga] pri tem vid ali voh ali pa oboje?
Z. 1. Da psica, potem ko se j-e enkrat vlovila v past, n.j nikdar več padla vanjo, je vzrok enostavna asociacija vonja in optičnega vtiska pasti poleg predočbe bolečine, ki se ji je s podobo te pasti vtisnila v pomin. Morda je psica kasneje slučajno udarila z nogo ob rob pasti, pa se je past zaprla, ne da bi se ponovila bolečina, ki jo je past prvikrat povzročila. Ali je natanko tako kot opisuje avtor.'ali pa" so vmes še kaki nam neznani vtisi, je težko reči.
B. 2. V isti vasi je imel Jure Radič-majhnega psička z zelo grdim gobcem. Če so slučajno ponoči komu v soseščini odšle ovce, koze ali tovorno živin-če iz hleva, niso mogle nikdar v škodo, ker je pes skakal okoli njih. lajal in iSrpodil nazaj v hlev; zdaj pa zdaj je stekel h gospodarjevim vratom in tu tulil in grebel s kremplji, dokler ni gospodar vstal. Nihče ni nikdar psa tega učil, to vem dobro; tudi ni ta pes hodil s pastirji na pašo.
Z. 2. Po večini je pri psu že prirojen nagon, da mu vsi večji objekti, ki se pomikajo, vlivajo zlasti ponoči strah in da pes zaradi tega laja. Da se je to dogajalo tedaj, ko so ovce zapustile hlev. je povsem naravno. Če je vtisk strahu sitaejši, tedaj pes na osnovi prejšnjih asociacij išče svojega gospodarja, ki ga ■najde s pomočjo voha. Če je pot do gospodarja zaprta, bo pes v svojem razburjenju marsikaj počenjal: grebel po tleh, po vratih itd. Takšna dejanja postanejo počasi avtomatska.
B. 3. Logar Joca Vejinovič v Mokrem polju pri Kninu se je v Plavnu na sejmu upijanil in spri z nekimi ljudmi. Ko se je vračal domov, so ga le-ti pričakali v zasedi in napadli. Znanci so ga ranjenega prenesli s ceste v neko prijateljsko hišo. Z logarjem ie bil tudi njegov pes, ki pa je tekel po navadi vedno naprej pred gospodarjem, topot pa je odšel precej daleč z logarjevimi znanci. Ko je pes opazil, da njegov gospodar ne gre za njimi, se je vrnil; ko pa je našel sledove gospodarjeve krvi, je jel nemilo cviliti in je po sledi prišel v hišo, kamor so zanesli gospodarja. Tu je skočil na posteljo in je jel gospodarju lizati roke. hoteč priti do ovitih ran. Morali so ga pustiti, da je ležal pri gospodarju v postelji. Ko so logarja prepeljali v 20 km oddaljeni Knin, so psa zvezali, a kužek je pregriznil vrv in prišel v Knin prav v trenutku, ko je gospodar vstopil v vlak, ki je vozil v Šibenik. Pes ie pol ure tekel za vlakom; ko pa je opazil, da ga ne more dohajati, se je vrnil domov v Mokro polje. Tu je vsak dan nekajkrat stopil ma cesto in precej časa tulil. Tako se je dogajalo slednji dan, dokler se ni logar vrnil iz bolnice.
Z. 3. Da pes vohaje najde svojega gospodarja, je znana stvar. In da vonj •gospodarjeve krvi — ki ima vsekakor podobno obeležje kot njegov običajni vonj, a je vendar nekoliko drugačen itn naibrž tudi jačii — vznemirja psa. je takisto umljivo. Prav tako je pes s pomočjo voha našel gospodarja v Kninu. In da .ie tulil, ko mu ie manjkalo prijetno zaznan.ie gospodarjeve prisotnosti, še ni nikak znak inteligence.
Tako žal v nobenem izmed navedenih primerov ne moremo najti niti najmanjšega dokaza za kako inteligentno delo. » . . . ich sehe nicht die Spur von einem Geist und alles ist Dressur.« (Goethe.) Vse to sloni samo na asocia-
ti vnem spominu, nekoliko pa tudi na avtamatizmih in nagonih. In tako je z ogromno večino živalskih akcij, če jih podvržemo natančnejši razčlembi. Živalska psiha se zelo razlikuje od naše, zlasti pa je — kot že omenjeno — loči to, da ji nedostaja uvidevnosti za vzročne vezi. Šele pri višjih sesavcih, pri antropoidnih opicaih, so dognani prvi, a zelo skromni začetki vzročnega umevanja posameznih pojavov. Preverjen sem, da bodo mnogi čitatelji, ki so se vživeli v antropoimorfsko ume-vanje živalskih dejanj, začudeno brali ta izvajanja. Priporočam jim, da napravijo n. pr. tale poizkus:
Naj psu, ki je naučen aportirati, pokažejo palico s kavljem. Nai pred tem psom magari stokrat obesijo palico s kavljem na ograjo in jo zopet snamejo, tako da bo pes videl, kako se palica z dviganjem z lahkoto snema z ograje. Nato naj obesijo palico v višini pasjega gobca in stopijo nekoliko proč ter vele psu, da naj palico prinese. Preverili se bodo, da pes ne mo-
Te sneti palice. Namestu da bi jo malce dvignil in snel kavelj, kar bi prav lahko storil, bo samo vlekel za palico. Pri nadaljnjih poizkusil se lahko zgodi, da pes s slučajnimi kretnjami res sname palico. Če pustite, da to večkrat ponovi, se bo počasi naučil snemati palico z ograje. Asociiral bo namreč vtisk «viseča palica» z vtiskom »ograja« in s kretnjo »dviganje pa!ice». Da pa pes pri tem ne bo spoznal vzročne vezi, ker se je naučil samo z asociativnim spominom, se lahko prepričate, če obesite palico na horizontalno vrv, ki ste jo razpeli kje drugje, n. pr. v sobi. Tu namreč manjka v tisti asociaciji člen «ograja».
...Samo taki in podobni poizkusi nam odpirajo vpogled v živalsko dušo, medtem ko nam prirodna opazovanja ne morejo pomoči, ker ne poznamo vseh neštevilnih pogojev lm prejšnjih asociacij tiste živali, z bo? česar je jasna analiza bolj zapletenih dejanj nemogpča.
A. B.
Trnjeva pot slovenskega pisatelja-kmeta
Ob desetletnici smrti slovenskega pisatelja Petra Miklavca
Podravskega
Najboljši del človeške vzgoje je tisti, ki si ga je kdo sam oskrbel.
Walter Scott
Vsak izobraženec starejše generacije je gotovo naletel na ime »Podravski« (ozir. »Pohorski«, toda le redki so vedeli za pravo ime, stan in bivališče moža, ki je celih 35 let pod psevdonimu zalagal slovensko beletristiko in slovansko časopisje.
Peter Miklavec je bil izredna prikazen nadarjenega in vztrajnega samouka, za katerega nas lahko zavidajo številnejši kulturni sosedje. Rodil se je dne 8. aprila 1859. leta v romantični pohorski župniji Ribnici kot prvorojenec Mihaela in Marije Miklavec. Oče je bil kakor pohorski granit kremenit, neupogljiv značaj ter dober gospodar. Svojim otrokom je bil dober, a tudi strog oče, ki jim je znal vsako raz-brzdanost v kali. zatreti. Zato so se hčerke (bilo jih je menda pet), ki so poleg dobre vzgoje podedovale tudi zdra-
vo lepoto, primožile na največja posestva. Oče je veljal za izobraženca, ker je bil med redkimi kmeti, ki so či-tali slovenske in .nemške knjige. V zimskih večerih je glasno črtal svoji družini, a hodili so ga poslušat tudi sosedje. Ljubezen do knjig in časopisov je znal vcepiti tudi svojim otrokom.
Sin Peter je obiskoval šest let domačo ljudsko šolo. Na izredno nadarjenega dečka ie blagodejno vplival zadnje leto šolanja njegov učitelj Miha Nerat (poznejši šolski ravnatelj in urednik »Popotnika« v Mariboru). Da-si je bil pouk večinoma nemški, je znal vendar Nerat že v mladini vzbujati narodno zavest in ljubezen do slovenske knjige. Zadnje leto Petrovega šolanja je začel izhajati mladinski list »Vrtec«, ki mu ga je oče takoj naročil. Vsako številko je nesel presrečni deček v šolo, da jo je učitelj glasno prečrtal mladini. Tak dan je bil za šolo pravi praznik.
. /
Takratni ribniški župnik Globočnik je spoznal nenavadno bistroumnost mladega Petra, zato je prigovarjal očetu, naj ga pošlje v mestne šole. Za to se pa oče ni mogel ogreti iz dveh razlogov: 1. Peter je bi kot najstarejši sin nujno potreben pri domačiji; 2. otrok, ki pride staršem izpred oči, se lahko .izpridi, a boljši je preprost človek kakor pa pokvarjen dijak.
PETER MIKLAVEC--PODRAVSKI
Petra pa je čitanje čim bolj veselilo. Dasi je moral opravljati najtežja kmetijska dela, je bila le redka slovenska knjiga, ki bi je ne bil prečital. Knjige si je izposojeva! pri svojem stricu Jožetu m znanem Vseslovamu, dasi navadnem kmetu Luki Deržečnifcu. Ta dva — se-ve tudi že davno pokojna — sta imela vse knjige, ki so izišle v prvem razcvetu slovenske književnosti. Radi či-tanja knjig in časopisov se je začelo Petru širiti svetovno obzorje in v duši se mu je pojavila želja po drugačnem poklicu. Kot 171etni mladenič se je začel iz lastnega nagiba pripravljati za nadaljnje šolanje, da se posveti učiteljskemu poklicu, toda ostalo je le pri dobri volji, ker je oče nasprotoval. To je bil menda tudi vzrok, da oče ni izročil posestva »sanjaču« Petru, temveč mlajšemu sinu Lipetu, ki pa se je pozneje tudi vrgel na pisateljevanje ter spisal nebroj gospodarskih razprav in Izvirni roman »Kamenar« (»Dom in Svet«). Peter je dobil za dedšeino
skromno kočarijo z nekai njivicami, sadnim vrtom in leseno kočo ob cesti iz Ribnice v Vuhred (Hudi kot). Razmeroma milad se je oženil iz idealne ljubezni. Ko je začel pisateljevati, oziroma se učiti raznih slovanskih jezikov, je bil že družinski oče, ki nikakor ni mogel preživljati svoje družine s pridelki lastne zemlje, temveč je moral hoditi h kmetom na dnino za par desetič. Pisal je, prevajal in se učil jezikov ponoči pri leščerbL
Kako čudovito si je prilastila njegova žejna duša osnovne predmete vzgoje-slovja, kažejo nam njegovi brezštevilni članki in pedagoške razprave v »Popotniku«, v poljskih, ruskih in čeških šolskih listih. Vse je slutilo v anonimnem piscu učitelja - strokovnjaka, a v resnici pisal je — kmetič.
Na prigovarjanje že omenjenega kmečkega soseda L. Deržečnika je napisal Miklavec leta 1884. za »Vrtec« na Pohorju običajne otroške igre. Po tem prvem uspehu je začel Mifclavec sanjati o poklicu slovenskega pisatelja. Pa povpraševal se je, kako naj postane pisatelj on, ki razen materinščine ne zna nobenega jezika, niti nemščine ne, čeravno so mu jo v šoli z batino vbijali v glavo. Poprijel se je najprej slovanskih jezikov ter se v nekaj letih naučil češčine, poljščine, ruščine in srbohrvaščine. Iz vseh teh jezikov ni le prevajal, temveč tudi v izvirniku dopisoval. Končno se je popolnoma priučil tudi nemščine, da je mogel osramotiti vse takratne pedagoge, ki so vsiljevali že v podeželskih ljudskih šolah nemščino za obvezni ali celo učni jezik.
Ko je torej postal Miklavec po lastni marljivosti Vseslovan v pravem pomenu besede, se ni omejil le na prevajanje in dopisovanje, temveč je ustvaril tudi za slovensko književnost dela, ki nam vzbujajo začudenje nad fantazijo in nenavadnim obzorjem samouka, ki se je moral podnevi ukvarjati le z matiko in plugom. Posebno velja naše priznanje lepi povesti »Tlačanje« in romanu »Trnjev venec« (oboje v »Dom in Svetu« leta 1895.). Razen tega je spisal v izvirniku: »Oko v ljudski poeziji« (Ljudski Glas 1884), »Narodni ponos« (Popotnik 1884), »Velika noč«, »Spisje« (Narodna biblioteka 24) itd.
Večji njegovi prevodi, ki so izišli deloma v samostojnih zvezkih raznih slovenskih knjižnic, deloma kot podlistki, so naslednji: Dragoljubci (Knjižnica za mladino 4), Za kruhom (Narodna bibli-
oteka 1884 — Iz poljščine), Z ognjem in mečem (Narodna biblioteka 41—56), Ratimir (Slovanska knjižnica št. 1 — iz češčiine pod psevdonimom Petrovič), Pojdimo za njim (Slov. kmjiiž. št. 2 — iz poljščine kot Petrovič), Protivja (Slov. kmjiiž. št. 4 — iz slovaščine kot Ano-nym), Žalostna svatba (Slov. knjiž. št, 9 — iz poljščine kot Pohorski). Tri smrti (Slov. knjiž. št. 24 — iz ruščine), V gradu in pod gradom (Slov. knjiž. št. 36 — iz češčine kot Petrovič), Olga Zilinska (Slov. knjiž. št. 37 — iz slova-ščine), Vaška povest (Slov. knjiž. št. 42 —43 — iz slovaščine kot Ano'nym), Ikonija (Slov. knjiž. 46 — iz srbščine), Boj s prirodo (Nar. biblioteka 21), Iz križarskih bojev na Poljskem (Dve povesti), Rodbinska sreča (iz ruščine) i. dr.
Največji njegov prevod je roman »Z ognjem in mečem«, za kar mu je dal pisatelj Sienkiewicz laskavo pismeno dovoljenje. K delu pa so ga napotili posamezni odborniki Matice Slovenske, ki je njegov prevod tudi sprejela in to razglasila po časopisih. Toda čez nekaj mesecev je vzel odbor drugi prevod istega romana (M. M. = Mat. Mrače). Zaradi spletk v odboru je torej bilo skoraj enoletno delo Miklavca brezplodno. Za tako bridko prizadetega Miklavca se je zavzel pok. Krajec v Novem mestu ter izdal leta 1892. njegov prevod v osmeričnih snopičih Narodne biblioteke. Sedaj pa je kritik, ki je pomagal Miklavčev prevod pri Matici Slovenski zavreči, bil primoran tega javno pohvaliti, grajati pa Mračetov prevod, katerega je bil poprej priporočil.
Izdaja omenjenega prevoda obsega odlomek najbridkejše dobe v življenju Podravskega. Preselil se je s celo rodbino v Novo mesto, da je vršil korekturo in bil obenem upravnik »Dolenjskih Novic«.
Navdahnjen z najsvetejšimi ideali za svoj pisateljski poklic ter podkrepljen z ono redko svcžostjo duha, ki je last k nepokvarjenemu planincu, je pokojni Miklavec vedno sanjaril o zvišenih ciljih slovanske vzajemnosti po književnem spoznavanju in zbliževanju. To pa mu Je zbudita med polovičarsko, nemško orientirano domačo inteligenco za-smehovailce, a tudi tisti, ki bi morali imeti smisel za njegove ideale, so ga motrili z napačnimi predsodki. Na skrajno rahločutnega moža je vse to vplivalo uničujoče. Ko je zaradi slabih
letin zabredel s svojo številno družino v najhujšo bedo. je pisal piscu teh spominskih črtic: »Zaupati hočem v Onega, ki nas je poklical v življenje, da bo skrbel za naše v bodoče, kakor je pokazal očitno svoje varstvo v najbolj kritičnih trenutkih. Dokaz, da Bog ne zapusti svojih, me vzpodbuja tudi nadalje pri delovanju in skrbeh za svojo rodbino Dasiravno nimam nadeje, da • zapustim svojim premoženje, hočem jim vendar zapustiti lep sloves in pošteno kne, trdno se nadejajoč, da narod slovenski mojih dragih v potrebi ne bo zapustil.«
Najgorkejša njegova želja je bila, da bi videl svoja izvirna dela v skupni knjižnici. Morda se vendar najde slovenski podjetnik, ki ustreže tej njegovi želji?
Iz najhujše stiske ga je rešilo Društvo slov. književnikov in časnikarjev, ozir. odbornik g. Fr. Govekar, ki je priobčil v »Slov. Narodu« poziv na pomoč trpinu. Odzivi so bili povodni, toda Miklavec je bil telesno že popolnoma izčrpan, prav tako je bila njegova družina izstradana. Izbruhnila je svetovna vojna, ki je zadušila sleherno usmiljenje do trpečega bližnjega. Sledila je neizogibna tragedija. Petru Miklavcu so odpovedali prenapeti živci* — omračil se mu je um. Umrl je dne 13. novembra leta 1918. Enaka usoda je zadela starejšo hčerko Pepco — izredno lepotico, ki je kmalu sledila očetu v večnost. Ostali otroci so se razkropili za kruhom. Strašna usoda velikega narav* nega talenta!
Hrana
vpliva na organizem in značaj Vojenina in drugačno meso z rastlinjem povzroča sentimentalnost ta smiise! za družino. Ker se počasi in težko prebavlja. po iedi oto-piš in se vdajaš sanjarstvu Sanjač je če-sto človek, ki slabo prebav,lia. Odtod dolga čreva. pravi statistika dr. Bčsilkuia. Prijateljem piva in mesoiedom so srce in žile utrjena. odt<-d počasno umsko delovanje. Rusi. ki so se nekdaj hranili z grobimi žitaricami in Pili malovreden alkohol, kažejo mistične težnje. Južniaki so čezmerno hrupni im veseli: vpliv solnca, začimb. vanilje itd Francoska hrana ie raznolika. uravnovešena, kar vzdržuje zdravo pamet, prirojeni um. Tud; Živali sc dostopne za sli&ne vplive S spremembo krme se da baje spremeniti spol pri izvestnih životinjah in predrugačiti njih značaj.

Dr. Avg. Reisman
V deželah vzornega tujskega prometa
Od Pliberka do Solnograda — Na Bavarskem
Topli, a vendar sveži so bili dnevi sredi avgusta, ko me je peljal brzovlak skozi Koroško in zapadno Štajersko proti Solnogradu in Bavarski. V Pliberku. ki je v zadnjem času skupna obmejna postaja, sem še videl jugoslovenske funkcijonarje: carinika, policijskega komisarja in železniškega uradnika. Vsi trije poslujejo v majhni, ozki sobici postaje s slovenskonemškim napisom, na samem poslopju pa je seve samo nemški napis Bleiburg. Čakamo precej časa in napenjam ušesa, da bi slišal našo besedo, pa sem jo ujel šele v vozu, — kmetica je nesla s hčerko sadje v Celovec.
Vlak brzi mimo zelenih livad, medtem ko je bilo pri nas že vse rjavo in ožgano. V tej stisnjeni dolini solnce ni imelo tolike moči. V Celovcu zopet stojimo in že smo v sredi tujskega prometa. Moderen kolodvor z velikimi orijentacij-skimi napisi, sami dolgi pulmanovi vagoni. direktne zveze na vse vetrove, lični paviljoni za sadje in čokolado — časopise kar prevažajo, toda slovenskega lista ne dobim niti na celovški postaji. To sem opazil potem tudi v Beljaku. Še koroških slovenskih listov ne prodajajo; celo ne dobiš lista, ki ga izdajajo Nemci za slovenske Korošce. Koliko naših ljudi potuje dan za dnem skozi Beljak in Celovec, Gradec in Dunaj; vsi iščejo in kupujejo na peronih čtiva, a nikjer ne dobe našega lista. Drugače je kaj pa, pri nas: izbira nemških listov je na kolodvorih skoro tako obilna kot kje na nemškem ozemlju. Nekoliko bi nas nemški sosedje res lahko upoštevali; tako bi se nam videli manj naduti in bolj prikupljivi.
Pa to so bile le hipne nadležne muhe; pozabil si nanje, ko se je pokazalo Vrb-sko jezero. Prelestno je dihalo v mehkem letnem dopoldnevu, vodna gladina se je iskrila v solncu, vile na obrežju so se lesketale v pestrih barvah in čolni se pozibavali, bele promenadne ceste, avtomobili, restavracijski vrtovi, take in podobne živahne slike so se vrstile pred gledalcem iz vagonovih oken. Spomini izza davne in bližnje minulosti, osvobo-jenje, plebiscit, padec, vse gre mimo, prav kakor bogate vile in razkošna ko-
pališča z madžarskimi gosti ob jezeru. Bilo je. Vlak hiti in ustvarja nove slike, nove vtiske.
Beljak. Zdi se mi, da čutim v zraku bližino domovine, a hkrati se počutim kakor v daljnem mednarodnem železniškem križišču. Podzemeljski izhodi, še pestrejše orijentacijske deske (tudi Ass-ling z Jesenicami v oklepaju). Restavracijo ima bivši restavrater na Prager-skem. Treba priznati: kosil sem solidno. Mesto se je znalo prilagoditi novim razmeram in dobro izkorišča svojo obmejno postojanko. 2e sam ogled kolodvora in najbližje okolice bi lahko našo upravo in tujskoprometne činitelje v marsičem podučil.
Na kolodvoru valove tujci; proti Italiji, Jugoslaviji, Celovcu, Dunaju so usmerjeni brzovlaki, naš pa v Soluo-grad. Monakovo in dalje. Za prostor se je treba podvizati. Direktni vagoni iz Sušaka so polni, v ostalih pa se potem potniki hitro menjajo. Prevladujejo turisti: kratke hlače in gojzarce. Tudi pokrajina je vsa turistovska in letoviščar-ska in tako je na vsej črti od Beljaka do Salzburga. Proga se kmalu vzpne visoko v planine in vlak hiti skozi tunele, smrekove gozdove in zopet med skalnatimi gorami; daleč v dolini ostajajo kipeče zelene trate, bele ceste z avtomobili, same gosposke hiše, restavracije, hoteli. Preproste kmečke hiše ali koče skoro nisem opazil. Krog postaj so narasle cele naselbine, ki žive samo od tujskega prometa. Vmes žage, kolodvori, polni lesa; pri vlaku prodajajo tudi planinsko mleko. MaMnitz in potem Bad-Gastein. Hofgastein, celi vozovi potnih' kovčegov, krog nji'h armada hotelskih slug in za njimi petični Dunajčani, pa Nemci iz Rajha. Proga se vije vrh doline, posejane z luksuznimi hoteli, prepre-žene s krasnimi avtomobilnimi cestami. V Bischolshofenu se pričenia elektrifici-rana proga. Kakor pod mrežo se vozimo do Salzburga. toda še z lokomotivo. Pokrajina je ista. kultura na vse strani, elektrifikacija «Fremdenzimmer», tovarne za smuči in sanke, dolgi avtobusi z izletniki.
Solnograd (Salzburg). Rezidenca škofov in tujskega prometa in pa cerkva. In tudi priznana špecijaliteta finega, drobnega solnograškega dežja ni manjkala. Toda tujci so zanesli v to gorsko mesto brez industrije in polja toliko denarja, da so" malone vse ceste asfaltirane in tako vsaj na njih ne čutimo dežja, pač pa bližino Nemčije in njenega reda.
Na ulicah valovi mednarodnega sveta. Predvsem Angležev im Američanov. Skoro vsaka druga hiša je reprezentativen hotel, če ni cerkev ali bivša palača salzburških škofov, katerim so tudi predniki tlačanili ta robotali. Velik trg pred kolodvorom je poln elegantnih avtobusov državne pošte in zasebnih podjetij; tudi ulice so jih polne. Življenje ima tu čisto svoj tempo.
Pred sedmimi leti je sloviti režiserski umetnik, prof. Maks Reinhardt insceni-ral na trgu pred stolno cerkvijo Hof-manstalovo dramo «Jedermann». igro o umiranju bogatega moža, kakor jo je na-zval dramatik. Reinhardt je uporabil zaprti štirikotni trg pred stolnico. Tu se pričenja predstava z ogromnim aparatom ob 5. uri popoldne, tako da izrabi popold&nsko senco, ki pade nad portal stolnice prav tedaj, ko razjeda bogatega kmeta nemirna vest. Takrat zabuče v ozadju iz cerkve tudi orgle. «Jeder-manna» igra našim prijateljem kina znani Aleksander Moissi iz Berlina. Uspeh je bil takoj prvo leto tolik, da so zaslovele solnograške slavnostne igre po vsem kulturnem svetu. Letos je Solnograd že sedmo leto napolnila svetovna publika. Reinhardtov domislek je prinesel mestu bogastvo: slavnostne predstave so leto za letom od 26. julija do 30. avgusta. Vrhu tega se ovija mesta glorija Mozartove slave. Prav vse služi tujskemu prometu. Razen luksuznih hotelov, ki jih kar mrgoli, tudi vse cerkve, po katerih prirejaio umetniške koncente in tudi razstave. Med solnograškim nadškofom dr. Riederjem in linškim dr. Glo-nerjem je nastala prava vojna, češ, da solnograški nadpastir preveč posvetno pojmuje namen božjih hiš. Nu. le-te do-našajo tudi škofu mastne dohodke, saj je popoldne že za sam obisk cerkve določena precejšnja vstopnina, še višja pa je zvečer za orgelske koncerte. Potemtakem že kaže, da je cerkev pri predstavah «Jedermanna» za kulise in garderobo.
Vstopnice so običajno že dolgo v naprej razprodane. Iz zadrege sem se reši/
tako, da sem se takoj po prihodu oglasil v pisarni tiskovnega šefa »Salzburger Festspiele». ki me je kot Jugoslovena zelo prijazno sprejel in mi takoj nakazal častno mesto za predstavo Mozartove «Carobne piščalke«, ki pa so jo dajali v posebni gledališki dvorani »Festspiel-hausa», bivši nadškofovi jahalnici, katero so preuredili leta 1925., videč, da se Reinhardtovo podjetje tako sijajno razvija in privablja najelitnejšo evropsko publiko. Za opis predstave mi žal nedo-staja prostora, sicer pa je treba takšno stvar videti, če hočeš dobiti vsaj približen pojem o nje razkošju in umetniški višini. Nu, užitek pa je treba res plačati: vstopnina za sedež od prve do šeste vrste znaša 50 šiling, ali 400 Din. Sodelovala sta orkester in zbor dunajske državne opere, igralci in igralke pa so bili zbrani med najboljšimi z Dunaja in iz Nemčije. Čaroben večer — zlasti še za skromnega Slovenca.
Med premorom sem opazoval pestro publiko, mešanico vseh mogočih jezikov, dame v najelitnejših, dragocenih, slavnostnih toaletah, vse preveč za oči, tudi gospodje v gali ali pa v kratkih tu-ristovskih hlačah. Sprehajali so se po veliki dvorani in širokih hodnikih, obloženih z umetniškimi slikami, ki jih je poln tudi strop. Iz dvorane je izhod na dvorišče z ložami, ki so v dveh nadstropjih vsekane v granitno steno. Tudi tam je Reinhardt že poizkusil svojo umetnost. Na sedežih smo dobili brošuro «Salzburger Festspielfiihrer 1928» z neštetimi umetniškimi slikami Solnogra-da in okolice na najfinejšem papirju, s scenskimi slikami raznih predstav ter s preglednimi informacijami za bivanje v Solnogradu in za izlete. Knjiga je sestavljena tako dobro in pisana v to'i neprisiljeni reklami, da jo prav rad še sedaj prebiram in mislim, kaj ko bi jo dobili v roke tudi naši — poklicani in izvoljeni. Marsičesar bi se naučili, zlasti tam, kjer tudi delajo. aH bi vsaj morali de'ati za tujski promet.
Po predstavi okoli 23. ure smo hiteli na kolodvor. Po ulicah nepregledne vrste avtomobilov: pred iluminiranimi hoteli jih je bilo več nesco na katerem dunajskem ko'odvoru. Vmes pa so vrveli avtobusi, ki hitž z gosti v letovišča Hof-rasteta. Badgastein in preko meje na Bavarsko. Tudi na kolodvoru je pred polnočjo vse živo. Mi krenemo v dvorano na desno, kjer je izhod za potnike v Nemčijo. Dva carinska revizorja v ele-
gantnrh zelenih uniformah nas komaj pogledata in že smo v 4. razredu eieK-tricne železnice, namenjeni v 16 km oddaljeni Reichenhall na Bavarskem. Ka-v filmu brzimo v nočni tišini brez pu-hanja lokomotive mimo letoviščarskih postaj, od katerih vidimo samo luči in lučice. Sprevodnikov na teh železnicah sploh ne poznajo, pač pa so strogi pri vstopu in izstopu na postaji, kjer imajo takšna vretena, kot na velesejmih, da lahko pride le ena oseba mimo vratarja. V vlaku se nihče več ne briga za potnika. Kljub temu je ondi vzoren red in popolna snaga.
Drugo jutro sem si ogledal zdravilišče Reichenhall. Cela industrija zdravstvenih metod. Posebno zanimivo je državno mestno zdravilišče, čisto nova, najmodernejše zgrajena stavba, kjer zdravijo predvsem astmatikarje. Na vsako stran hodnika so kakor verande celice s svetlimi okni, skozi katere gledamo bogataše, ki sede v fotelih, čitajo knjige ali časnike in »dihajo« v predpisanem zraku po eno ali dve uri. Seveda je to »dihanje« močno zasoljeno. Reichenhall pa je tudi znan po svojih solnih vrelcih. V parku imajo zgrajen dolg hodnik, po sredi nekako naše vrste kozolec, samo da je mnogo višji in zelo dolg, obložen s trnastim šibovjem, čez katero počasi kaplja voda iz solna-tega vrelca. Tako je tam v najtoplejših dneh hladno in nekoliko vetra. Bolniki se izprehajajo ter zdravijo. Zdraviliških zavodov pa je v Reichenhallu še cela vrsta z njimi pa tudi armada zdravnikov. Ugajali so mi zavodi raznih organizacij. ki so si tam kupile ali zgradile domove za svoje bolne člane, da se lahko zdravijo tudi revnejši. Med drugim sem videl tak dom ognjegascev, pred katerim je pravkar stal zavodov avto; torej se lahko preprosti rekon-vailescenti peljejo včasi v okolico na izlete. Kedaj bomo mi tako daleč?
Ker je železnica zelo poceni in ob nedeljah še posebej znižana cena, sem potovanje podaljšal iz Reichenhalla proti alpinskemu letovišču Berchtesgadenu in tam naprej do sanjavega jezera Ko-nigssee, ki leži med visokimi gorami. Vsa pot z električno železnico, trajaio-ča menda dve uri. ni drugega kot idilična dolina tujskega prometa s samimi vilami in gostilnami, pokrajina z njivami za deteljo in travniki, pa restavracijskimi verandami. Okrog njih so lične utice z razglednicami, ki na so res lene. in z
drugo spominsko robo. Ob jezeru imaš na razpolago čolne, uslužbenci pa so oblečeni v narodne noše. čeprav morda sicer nosijo žakete in dekleta svilene nogavice. Toda tujci hočejo videti pristne Bavarce in jih vidijo za denar.
Ko pošiljamo razglednice, moramo vreči pfenige v avtomat, pa prileti znamka. Trafik ne poznajo, marveč samo trgovine za tobak, ki prodajajo najrazličnejše, morda trideset ali še več vrst cigar vseh mogočih varijaoij. pa cigarete v najpestrejših škatlah, kakor si jih izmišlja le privatna konkurenca raznih tovarnarjev cigar. Znamk tam ne prodajajo in tudi ne razglednic ali druge galanterije, kakor jo najdemo po naših trafikah.
V splošnem pa vidim na vsakem koraku, da premagana Nemčija, ki dobav-Ija reparacije in plačuje milijarde vojne odškodnine, dobro živi. Mnogo bolje kot mi »zmagovalci«. Menda nisem ves čas videl slabo oblečenega Nemca. Saj dobivajo celo brezposelni okrog 2000 Din mesečne podpore, uradniki pa imajo takšne plače, da se v množicah vozijo ob nedeljah z izletniškimi vlaki z nemških ravnin doli od Berlina v alpske kraje na oddih.
Treba je videti njihovo hotelsko industrijo! Kaj vse bi oni napravili iz naše Gorenjske ali zelene Štajerske! Toda ondi vedo dobro to, česar mi ne vemo, ali vsaj v zadostni meri ne: Tujec, ki ima denar, noče videti samo naravnih krasot, marveč zahteva med potjo vse udobnosti, brez katerih kulturen človek danes ne more več živeti.
Ko sem se vračal iz Reichenhalla proti Solnogradu z avtobusom po gladki cesti, sem mnogo razmišljal o blagostanju teh krajev, ki žive vsi od tujskega prometa. Privozili smo mimo solno-graškega aerodroma. Tudi tega so si postavili v tem sicer majhnem mestu, pa prospeva, prav kakor aerodrom v Reichenhallu... Potem sem si ogledal še umetniško razstavo in na nji sliko »Daflmatinische Kiiste«. delo Franca Heckendorfa, ki je tu edin spomin na Jugoslavijo in edina reklama za našo obalo. K nam na jug so hiteli skozi to mesto dan za dnem polni vagoni Nemcev, ki so se med potom čudili, kako se morajo voziti iz Ljubljane na Sušak čez Zagreb vso noč, medtem ko bi lahko prišli preko Italije in naše Istre že v nekaj urah v Reko. Težko mi je bilo raz-
lagati našo prometno politiko, ki jo je malo poprej zapusti] general, kateri je 2 leti delal red in nam ga napravil takšnega.
Naj že mislimo o Nemčiji kakorkoli, dobro je, če jo včasi obiščemo, — dobra šola je za nas. To je bil moj poglavitni v tisk po povratku.
Jakob Lesnikar
še o zločinu in zločincih
Članka «Človeške žleze — pa kriminal in blaznica» in «Moje iz> kušnje z zločinci» na str. 488—496 «Življenja in sveta» sta vzbw dila odmev tudi v kaznilnici. Iz mariborske kaznilnice smo prejeli naslednji odgovor nekega kaznenca, ki povdarja drugo, sicer prav simpatično stališče o tem spornem problemu, nego ga zastopata Dreiser in Wallace. Objavljamo ga, saj je razprava o vprašanju zločinstva zmerom aktualna in zanimiva. Samo ob sebi se ume. da ostane predmet slej ko prej sporen; čitatelj naj se le zave njegove zapletenosti. — Uredništvo.
Nisem avtoriteta, vendar mi laska, da lahko izpregovorim stvari na ljubo iz lastne, neposredne izkušnje o pred« metu, ki je menda v celokupnem pod« ročju znanosti sorazmerno najmanj obdelan. O zločinu in zločincih imamo zlasti Slovenci tako bore malo literatu« re, da ne kaže niti govoriti o nji. Nu, lahko pa se potolažimo, saj se je pri drugih narodih pisalo o tem zgolj to« liko. da so posamezni «strokovnjaki» mogli pobijati nazore raznih «avtori« tet». Edini plod vseh teh prerekanj je ta, da v moderni dobi nimamo pozitiv« nih znanstvenih dognanj o vzrokih zlo« čina, o mentaliteti kaznenčeve duše in zlasti ne o najuspešnejšem načinu po« bijanja zločina.
Glede na individualnost človeške na« rave. nje sprejemljivost in odpor, um, vzgojo, vzroke zločina itd., je vsaka splošna teorija o zločinu in zločincih že v naprej jalova. Načelno se o tem vprdšarju dokaj spretno izraža g. pro« fesor A. Milinkovič o sarajevski reviii «Novi čovjek« (št. 26, 27, 28 iz 1. 1927) pod naslovom «Tamnica i spoznanja duše«.
Zame, ki sem imel jialostno priliko, bivati tri leta nepretrgoma med najraz« ličnejšimi tipi kaznencev in sem ne sa« ma opazoval, ampak tudi delil njihovo usodo in način življenja, je n. pr. trdi« tev, da ie nekak neizogiben vzrok zlo« čina obolenje žlez, razodetje iako dvomljive vrednosti. Veliko je odkrila moderna znanost, ki zlasti v zadnjem desetletju z velikanskimi koraki pro« dira v kraljestvo duha in razkriva ču» da in taine življenja, vendar se mi zdi, da bo tako zvana endokrinologija (vsaj
v kolikor jo spravljajo v zvezo z vzro. ki zločina) prav tako utopija, kot je bi« la n. pr. Lombrosova in Gallova freno« logija1 Sicer pa bi potemtakem endo« krinologija bila nekaka odrešujoča zna« nost za vse zločince, ki bi bili sami ob sebi postavljeni izven kazenskega za* kona in bi imeli pa storjenem zločinu morda celo pravico do brezplačnega zdravljenja svojih «žlez» v kakem sa« natoriju.
Mladostni oddelek mariborske kaz« nilnice sta letošnjo pomlad zapustila dva mladeniča, brata, stara 16—18 let. Bila sta večkrat predkaznovana radi tatvine. Vzrok: zanikrna vzgoja. Nju« na mati je bila dekla in je otroka v. najnežnejši dobi prepuščala samima sebi, ker jo je zadrževalo delo. Fantka sta pohajkovala ter se klatila in kradla sadje po tujih vrtovih, ker ga doma nista imela. Nikogar ni bilo, ki bi jima na nrimeren način pojasnjeval razliko med svojo in tujo lastnino. Pozneje sta postala občinska pastirja in tudi nista uživala bog ve kakšnih dobrot. Ljudje so postopali z njima kajkrat prav si« rovo in jima tako nehote vcepljali mr« žnjo do tistih, ki žive v blagostanju. Prositi sta se bala, ker sta bila navad« no namestu darov deležna brc; zato sta kradla. Sedaj sta v prisilni delav« niči in če bi ju kak endokrinolog pre« iskal, dvomim, da bi ugotovil obolenje žlez.
Prosim naj tega nihče ne smatra za kako persiflažo predmeta, ki je nad vse
1 Podmena učila, da se spozna prirojen zločinski nagon po oblikah lobanje in obra« za. (Op. uredn.)
pesen in je v njem velik kos naših so* cialnih razmer.
Z menoj so bili zločinci, ki so z od« prtimi usti poslušali, ko je ta ali oni pripovedoval, kako dobro vzgojo je imel, a ga je nesrečen slučaj privedel do padca. Poslušali so ga in se čudili ter nekam žalostno skimavali, češ: «Če bi se bilo godilo nam tako, bi ne bili nikoli poznali te hiše odznotraj; tako a so nas samo preklinjali, namestu ruha smo dobivali brce, namestu ve« čerje dostikrat palico. In tako smo za* čeli...»
Ne bom navajal zgledov in drugih položajev današnjega življenja. Po« manjkanje, brezposelnost, ta ali ona navzeta strast, slabe družinske razme« re, priložnost itd. so nekateri najbolj vsakdanji in najresničnejši vzroki, ka« terih žrtve so pokore za kaznilniškim zidovjem. (Prim. dr. Jos. Šilovič: Uzro« ci zločina. Zagreb 1913, Mat. Hrvat« ska).
O podedovani nagnjenosti k zločinu bi se dalo govoriti, vendar niti zdaleka v tolikih odstotkih kot n. pr. o bolez« nih. Na 100 kaznencev pride kvečjemu pet takih, katerih roditelji so bili tudi v ječi.
Človekova suverenost je v njegovi svobodni volji. Ta suverenost je tem višja in popolnejša, čim manj jo ovi« rajo strasti. Ko pa si strast podredi človeko voljo, je to že okrnjenje su» verenosti, ki mu pravimo izrod ali de« generacija. Vsaki strasti pa se lahko o pravem času izogneš in je okolnost, da se človek strasti vda, docela odvis« na od človekove proste volje. Torej jo ima. Zato se tisti zločinci, ki niso po« polnoma pokvarjeni, kesajo svojih de« janj, ker v ječi spoznajo, da bi se bili nesreči lahko izognili, če bi se bili ho* teli.'
II.
Angleški pisatelj Edgar Wallace spa« da nedvomno med tiste ljudi, ki po vsej sili hočejo, da bi bili zločinci neka posebna vrsta ljudi, ki se da glede na izvestne vtiske, ki jih napravljajo zlo« činci na svobodnega človeka, teoretič« no opredeliti. Te vrste ljudi ni in nas,
* Problem svobodne ali nesvobodne volje je eden izmed osnovnih filozofskih proble« mov, ki ločijo svetove. Moralno pa je pod« mena o svobodni volji važnejša ta korist« nejSa od tako zvanega determinizma. (Op. ureda.)
bogme, niti Wallacejeve «izkušnje» z zločinci ne morejo prepričati, da bi bi« li. Sicer pa je že iz naslova videti, da je Wallacejev članek napisan na pod* lagi subjektivnih slučajnih vtiskov, kar na stvarno in nepristransko znanost nikakor ne more vplivati.
Dne 16. januarja 1927 je objavil v «Wiener Journalu« neki dr. A. Miss« riegler zanimivo razpravo pod našlo* vom «Biologie des Verbrechers«, v ka« teri citira besede znamenitega krimina« lista prof. Racke«ja, ki pravi: «Nicht eine Verbrecherphisiognomie existiert in Wirklichkeit, sondern eine Gefang« nissphisiognomie; nicht ein Verbre« cherblick, sondern ein Gefangniss« oder Zuchthausblick. Und die Menschen, die sich zu sensationellen Gerichtsver« handlungen drangen, sind immer iiber« rascht, wenn sie statt eines erwarteten Monstrums einen ganz gewonlichen, unauffalligen Menschen als Angeklag« ten sehen.»*
Vsak človek je po svoji naravi zmo« žen zločina. Kultura je človeka naučila morale, zato morala ni bistvo človeške narave. Pračlovek ni poznal morale niti njenih zakonov, ampak je sledil globo« ko v sebi živečim nagonom. Ti nagoni pa so bili po današnjem pojmovanju morale večinoma — zločinski. Da se človek kljub svoji morali bistveno ni oddaljil od svojih prvobitnih nagnjenj, se kaže v neštetih slabostih človeka v vsakdanjem življenju. N. pr. medse« bojno nezaupanje, kontrola in proti* kontrola tudi med intelektualno viso* ko stoječimi funkcijonarji itd., kar vse dopušča nagnjenje k zločinu.
Prof dr. Šilovič omenja v uvodu svo« je knjige «Uzroci zločina« mnenje prof. Merkela, da sedi poleg vsakega zločin« ca na zatožni klopi tudi človeška dru« žba.
Dejstvo je, da že odij, ki se drži be« sede «zločinec», narekuje predsodke, ki vplivajo na stvarno sodbo o tem vpra« šanj.u pri svobodnem človeku. Zato so do sedaj objavljena mnenja o tej zade« vi tako različna. Edgar Wallace n. pr.
* «Zlo5inskega obličja (fiziognomije) v res« niči ni, marveč obstoji jetniSko obličje; prav tako ni zločinskega pogleda, marveč je le pogled jetnika ali kaznenca. In lju« dje, ki tako navaljujejo k senzacijonalnim sodnim obravnavam, so vedno presenečeni, ko ugled a jo namestu monstruma, ki so se ga nadejali kot obtoženca, čisto navadnega Človeka, ki nima nič posebnega na sebdi»
odkrito priznava, da nima prav nobe« nih simpatij do zločincev in jim privo* šči uprav inkvizicijske kazni.
Ne gre toliko za pobijanje nezdravih Wallacejevih nazorov o zločinu in kaz« ni, kot za ugotovitev dejstva, da da« našnje kaznilnice in ječe vobče pozna« jo kljub vsemu prirejanju koncertov, dovoljevanju obiskov in knjižnicam, ki so jetnikom na razpolago, še vedno do» volj takega, kar mora poboljšljivemu kaznencu za vedno vcepiti strah pred povratkom v hišo pokore. Knjižnica, šola, koncerti (ki jih pri nas z znanim uspehom dajejo kaznenci, ne drugi njim), pa so moderna sredstva člove* koljubne vzgoje, ki naj razen strahu pred kaznijo vcepijo kaznencem v du« šo tudi spoznanje in prepričanje, da je človek ustvarjen za kaj višjega kot je zločin in da se tudi tisti, ki so padli, lahko dvignejo. Saj so zločinci vendar le bitja iz najrazličnejših slojev člove« ške družbe in je zločin pač nekaj take« a, kar se lahko vsakemu primeri; le azen doleti samo nekatere. Če se torej kdo tako strastno postav« lja na stališče najstrožjih kazenskih mer v dobi, ko se po naših kaznilnicah že z uspehom izvajajo milejša, moder« nejša, z zločinčevo psiho baveča se sredstva, kaže pač obžalovanja vredno nepoučenost o razmerah in pozablja, da se sredstva, ki jih zagovarja, v no« beni kaznilnici niso obnesla in jih že povsod opuščajo.
Edgar Wallace in celo univ. prof. dr. Šilovič trdita, da žive po ječah veči«
noma idiotje in duševno omejeni lju« d je. To je temeljna zmota! Nadučitelj Miško Cizelj iz mariborske kaznilnice lahko iz svoje 301etne prakse postreže s številkami, ki dokazujejo baš na« sprotno. Med kaznilniškimi učenci se sicer pojavijo zlasti v zadnjih povojnih letih taki, ki ob prihodu v zavod ka« žejo veliko pomanjkljivost osnovne iz« obrazbe. V kaznilnici napredujejo z redkimi izjemami dobro, nekateri prav dobro in dosežejo nepričakovano lepe uspehe. Idiote n. pr. bi kaj težko na« učili goslati ali peti po pravilih, ki so za to predpisana, a kaznenec se baš te« ga z izredno ljubeznijo oprime in neka« teri naravnost presenetljivo napredu« Jejo.
Da kaznenci lahko postanejo enako spretni obrtniki kot katerikoli svobo« den rokodelec, bi mogli dokazati šte« vilni naročniki raznih izdelkov, ki jih izvršujejo kaznenci. Zmotno je torej naziranje, da je kaznenec duševno manj vredno, manj zmožno bitje, pa če bi zato ne bilo boljših dokazov, kot rafiniranost zločinov, ki so jih nekateri izvršili.
Zločin pa je slej ko prej nujno zlo, ki bo umrlo šele z zadnjim človekom. Zatreti se ne da, a omejevati ga je tre« ba s sredstvi, ki vodijo k spoznanju in poboljšanju, a ne s takimi, ki dramijo v duši padlega nesrečneža odpor in ma« ščevalnost. Kdo je še izgnal hudiča z belcebubom?
Emil Adamič
Od Ljubljane do črnega morja
(Dalje)
V varnenskem pristanišču ni, — ko« Iikor sem mogel videti, — mnogo ve« rikih parobrodov. Še nedavno je šel preko njega ves bolgarski pomorski uvoz in izvoz. V poslednjih letih na se je na račun Varne dvignil pomen Burgasa, ki hitro raste in napreduje. Lep, zanimiv je popoldanski izlet 3 čol« non na bližnji poluostrov Galata, kjer je velik svetilnik, vse polno restavra« cij in prijetnih, senčnatih izprehodov po ravnem in v hrib. Krasen je od tu cazgled na varnensko pristanišče, na
mnogohišno Varno in na brda, ki jo nalik zelenemu vencu obdajajo krog in krog. Ob solnčnem zatonu se začne morje živahnejše gibati in na njegovih strmih valovih se prijetno priziblješ zopet domov. Kmalu si med vrvečo ljudsko množico, med prodajalci raz« glednic, cvetlic, novin, kjer malodane utoneš v zvokih številnih modernih in narodnih orkestrov. Težko, težko sem se ločil od prelepe, gostoljubne Varne, od skrivnostnega, veličastnega Črnega morja. Naši slovenski izletniki pa naj
si lepo Varno in krasoto njenega mor« ja sami čim prej ogledajo. Nikdar jim tega ne bo žali
Po presrčnem slovesu od g. Krstje« va smo se na vse zgodaj odpravili na precej oddaljeni kolodvor in se z br» zim vlakom, ki je bil zopet do zadnje« ga kota zaseden, odpeljali od najskraj« nejše bolgarske vzhodne točke proti zapadu, preko Balkana v južno Bolga« rijo, v Staro Zagoro. Do tja stane vlak okoli 70 Din. Mimo Devnenskega je« zera smo zavili zopet nazaj do postaje Kaspičan in od tam do Gornje Rjr.ko« vice, kjer se začtnja transbalkanska železniška proga Na postaji je vse čr« no ljudstva. Vojaki v opankah, seljaki v svoji rjavi raševini z bisagami, go« spoda, Turki s turbani, prodajalci sad« ja, sadnih sokov, novin, — skratka: cel Babilo.i Vlakii, ki bi nas moral odpe« ljati. sf je zopet pokvaril osebni va« gon. Odpeljali so ga. Fšči si prostor, kjer hočeš. Drugega vagona ni. Zased« li smo II. razred, toda na vsaki postaji so nas podili iz njega.
Približujemo se po tesni dolini Jan« tre, obrobljeni z velezanimivimi, kot miza ravnimi gorskimi platoji, sedežu starobalkanskih carjev, pravljičnemu Trnovu. Ni ga menda mesta na svetu, ki bi imelo tako čudovito lego kot Tr« novo. Kakor orlovsko gnezdo je pri« lepljeno k strmim skalam. Zdi se ti, da se morajo vse te stotine ozkih hišic, ki čene druga tik druge, zdaj pa zdaj zrušili v brezdno, v jezno šumečo Jan« tro, vijočo se nalik kača ob vznožju mesta. Dva predora in že je Trnovo za nami. Na desni vidiš znameniti, med ozke skale stisnjeni samostan sv. Tro« jice. Vsi pravoslavni bolgarski samo« stani so skriti, kot bi se hoteli odteg« niti pogledu svoiih nekdanjih ropaželj« n:h gospodarjev in tlačite!jev. Kako sem pogrešal na teh golih strmih, viso« kih balkanskih gorah naših belih cer« kvic! Vlak se vzpenja čimdalje višje. Povsod tu so izvrstno obiskana gorska, zračna letovišča. Proga se zvija in na« redi pred vrhom pravcato osmico. Naj« višji vrh — Krsteč Grmeče zdrvi vlak v nižino. Odpre se ti nepozaben po« gled iz balkanskih vrhov v nepregled« no, v meglo zavito ravnino, kot na brezbrežno morje, ki je globoko, glo« boko pod teboj. V silnih serpentinah pada vlak kakor v brezdno. Noč pri« haja in daleč tam na obzorju se svet« lika Stara Zagora. V južni Bolgariji smo, ki se od severne silno razlikuje
po klimi, po flori, po običajih, po na« rodu. Visoko balkanska pogorje jo ščiti pred mrzlimi severnimi vetrovi, tu raste riž, bombaž, smokva, cipresa, citrona; tu so nepregledni, bajni rožni vrtovi, tu skoro ni zime in poletna' vro« čina sega časih daleč nad 40 stopinj C. Ognjišče potresov in orkanov. Ravno eno uro pred našim prihodom se je v Stari Zagori zibala zemlja in mesto je preletel neznaten vihar. Na kolodvoru nas je sprejel dobri, mehki, idealni A. P. Bersenjev, okrajni sodnik in ured« nik lista «Glasbeni pregled« ter nas preko obširnega, a popolnoma sežga* nega kolodvorskega parka odvede po široki ulici v mesto. Založili smo zx prvo silo v restavraciji odprti na ulico, se površno umili in prisedli k živahni družbi oficirjev in druge civilne gospo« de. Hitro smo se seznanili in poraz« govorili. Ponujali so nam vsega, kar je imela restavracija dobrega in apartne* ga Sam Bersenjev s svojo mlado, lju« beznivo gospo ne pije, ne kadi in on sam tudi mesa ne je. Najčistejši ab» stinsnt in vegetarijanec. Pili smo jo« urt s sodo, nekateri so pili kislo mle« o, drugi kebab (čevapčiči), v katerih! pripravljanju so tu pravi mojstri, itd. Zavela je večerna, hladeča sapa in uli« ca se je napolnila z ljudstvom, ki se tu izprehaja pozno v noč. Podnevi pa so v najbolj pekočih urah trgovine za« prte do poznega popoldneva; na ulici najdeš Ie ožgane cigane, Turke, ki spe pri obcestnih ograjah in v jarkih, ko« gar pa služba in dolžnost ne sili k de* lu, leži doma v mračni, zatohli sobi in se poti v spanju. Zanesljivi in solidni g. Bersenjev pa nas ni pustil dolgo v gostilni, peljal nas je na svoj dom, ki mu ga je nedavni orkan napol porušil.
Gospa nam je postregla po častitlji« vem bolgarskem običaju s sladkim, vkuhanim sadjem, kmalu pa ' nas je trikratno znamenje mestne elektrarne opozorilo, da bo skoro tema v hiši. Trudeči in zbiti od dolge, naporne vož« nje smo v udobnih posteljah kmalu zaspali. Že na vse zgodaj smo se razgo« varjali v lepem, malem, na pol tropič« nem vrtiču. V jutranjih urah nas je naš gostitelj vodil po mestu. Kakor vsa bolgarska mesta, ki so svoie pravo življenje začela šele po osvobojenju, je tudi Stara Zagora, ki je bila v ru« sko«turški vojni skoro do tal razruše« na, pozidana na novo. Ima geometrič« no razpredeljene, široke, z žalostno ra» stočim drevjem obsajene ulice, lepa
javna poslopja, nekaj veličastnih cer« kva, džamije z minareti, turški bazar itd., vse to, kar zamoreš videti tudi drugod po Bolgariji.
Starozagorski meščani so si sezidali dokaj veliko gledališče z ložami in ga* lerijami, ki ga vzdržuje sedaj občina. Pred njim je senčnat vrt, na katerem se shajajo zjutraj in zvečer vsi, ki se štejejo med glasbene in druge umet« nike. G. Bersenjev me je seznanil tu s svojo desno roko, vojnim kapelni« kom Kovačevim, ki mu pomaga pri urejevanju lista, s kapelnikom Mari« kovim, kormajstrom Stančevim, glas«
benimi učitelji in komponisti Kočevim, Pandevim, Georgijevim, Dimovim itd. Mnogi izmed teh so študirali pred voj» no v ruskih glasbenih šolah, mnogi v Nemčiji, ali sploh na zapadu. Obdarili so me s svojimi tiskanimi deli in me informirali o šolskem glasbenem po> uku, ki je po svoji metodiki sicer ma> lo zastarel, ki pa se goji zlasti v pro» gimnazijah in v vseh razredih gimna« zij dosti bolj sistematično kot pri nas. V Bolgariji ima skoro vsaka srednja šola svoj mali simfonični orkester, ali vsaj orkester na pihala.
CKonec prihodnjič)
S KANADSKEGA SEVERA Nastajajoče industrijsko mesto
Naša naslovna slika
Ob prazniku Vernih duš prinašamo eno najznamenitejših slik slavnega nemškega slikarja Albrehta Diirerja «Sveti Jeronim». Prikazuje slovečega puščavnika in cerkvenega očeta, za tiste čase učenega moža, kako se pred mrtvaško lobanjo poglablja y skrivnosti evangelija in razmišlja o minljivosti vsega posvetnega. O sv. Jeronimu ali Hijeronimu trde, da se je rodil v DaU maciji, nekateri so celo iskali njegov rojstni kraj v medžimurski Štrigovi blizu Ljutomera.
To umetniško sliko je izdelal Diirer l. 1521. in je last lisabonskega muzeja.
Današnja umetniška priloga
Današnji številki smo priložili reprodukcijo fotografije našega fotograf: skega sotrudnika g. prof. Janka Ravnika «Pred brano*. Slika, polna jesenske poezije, govori sama dovolj, tako da ji ni treba našega komentarja.
»ŽIVLJENJE IN SVEI* stane celoletno 60 Din, polletno 30 Din. četrtletno 15 Din. mesečno 6 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji
samo 2 Din. — Naroča se Dri upravi. Liubliana Prešerno- a ul. 54. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA mesečno 2 liri, četrtletno 6 lir. polletno 12 lir, celoletno 21 lir — FRANCIJA mesečno 3 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 4 krone. AVSTRIJA mesečno 63 erošev. AMERIKA in ostalo ino:
i i	7Prnst\'r> 1 in nnl -J-na '-'o
Urejuje Božidar Borko. — Izdna za konzorcij Adolf Ribmkar — Za »Narodno , tiskarno d, d.» kot tiskarnama Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani