Poštnina plačana r gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto III. St. 49.
SLOVE
Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1'50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 14. decembra 1934
1 JA
Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifu.
Tiska tislčarna Makso Hrovatin v Ljubljani
Slovensko načelo
Pred kratkim je bilo pojasnjeno, da ima »Slovenija« določeno področje, na katerem zbira slovenske ljudi ne glede na njih svetovnonazorsko stališče; samo tisti se izključujejo sami, ki ne priznavajo slovenske individualnosti v polnem obsegu.
Puščajoč v okviru te vrhovne in nepreklicne smernice, ki ž njo stoji in pade, kar največjo svobodo svojim sodelavcem, poudarja »Slovenija predvsem dejstvo, da gori slovenska hiša, ki jo je treba gasiti. Nesrečne mirovne pogodbe, kjer smo tudi sami sokrivi; razkosanost že tako majhnega slovenskega ozemlja in doslej neznano zatiranje slovenskega človeka; gospodarsko prebadanje, gojitev napačnega pojmovanja o razmerju
ter zanikavanje ali vsaj maličenje našega narodnega izročila: vse to nam nalaga neizbežno dolžnost, da družimo drobce razbite celote na osnovi, ki se je doslej zanemarjala od desne in leve, a je prvi pogoj vsakemu človeškemu gibanju, torej tudi narodnemu: vera v&se in delo zdse.
Dosedanji občutni neuspehi so nasledek našega pomanjkanja neizkorenljive zasidranosti v slovenski zemlji in njenem rodu. Kako boš kore-ninil v domači grudi, ako pa komaj čakaš, da jo
Zaupanje vase, vera v boljšo bodočnost slovenstva se rodi iz poznanja zgodovine, našega napredka v šolstvu in splošni omiki, znanosti in umetnosti, gospodarstvu in upravi. Vse to je rastlo načelno (dejansko so nas ovirale razne težkoče, ki smo jih premagovali) iz osnove svobodne ljudskosti, t. j. demokratičnosti. Zato je pa tudi politično samo z demokracijo mogoče na miren način zboljšati sedanje slovensko stanje. Absolutna, brezkompromisna demokratičnost je edina rešitev malega, razkosanega in ma-lodušnega naroda; ako zmaga njeno načelo pri nas in drugod po svetu, potem pridemo na svoj račun. Vsako barantanje s kakšno
je zavajanje na stranska pota, ker demokracija je ena: ali obstaja ali ne — tretjega ni; seveda je pa lahko različen način njenega uveljavljanja v podrobnostih. Avtoriteta ali oblast mora biti; toda po vesti ne veže in ima zato tudi zdrave učinke samo tista oblast, ki jo sam pri-
(Opombe k članku »Quantite negligeable«.)
znam, t. j. ki je izšla nepotvorjena iz ljudstva. Oblast je izvršujoč organ ljudske volje, a ne narobe. To je bistvo moderne demokracije; kjer tega ni, tam je njena potvorba. Ni vsaka demokracija resnična, čeprav nosi to ime, a se besede ne ujemajo z vsebino in vlada videz ljudske volje, ker se vrše velike zlorabe samo po sebi pravilne misli. Ni kriva tega ne demokracija ne ljudstvo, ampak tisti, ki to delajo. Naloga pravih demokratov bi bila, da ljudstvu odpirajo oči, a ne, da prihajajo z dvoumnimi pojmi, kakor je
ki morejo le begati nepoučene.
Izmed najbolj pomembnih sredstev demokratizacije je bila od nekdaj splošna in enaka volilna pravica, ki so jo tudi povsod terjali resnični zagovorniki ljudske in narodne svobode. Ni bilo zopet to politično sredstvo krivo, ako so ga in ga še izrabljajo. Seveda ni s tem že opravljeno vse, ker pogoj uspešnega narodnega napredka je poleg vere vase tudi omika ljudstva. Splošna in enaka volilna pravica je med tistimi pripomočki, ki uče politično misliti in ravnati, čeprav so lahko in so pogosto združene ž njo tudi slabe strani; toda kakor se plavanja ne naučiš na suhem, tako se v političem mišljenju in ravnanju bistriš le z uporabo in vajo. Prav »v časih povojne korupcije in degeneracije« bi bilo nepotvorjeno, svobodno izvajanje te volilne pravice zdravilo zoper današnje družbene bolezni. Ne bojmo se ljudstva; bojmo se »pokvarjene gospode« (kakor je dejal Štefan Radič), ki drugače govori, a drugače dela.
Bilo bi napačno, ako bi hoteli, da bi vsi ljudje vedno enako mislili; in ravnali; to bi bilo tudi naravnost škodljivo za zdrav razvoj — skratka: prisiljeno zenačevanje ni prirodno in zato trajno nemogoče. Različnosti so dane po vzgoji, izobrazbi, poklicu in družbeni koristi ne glede na telesni in duševni razloček. Toda družbena sila, kakor je narod, ima enako družini, stanu, cerkvi in državi določene skupnosti, ki vežejo zavestno ali podzavestno vse narodne ude in jih ločijo od drugih narodov. Prva in glavna skupnost se kaže v potrebi in terjatvi obstoja kot narod. To je naša prriodna dolžnost in zato tudi .pravica Vzbujati to misel, braniti in krepiti jo, iskati po-
gojev za njeno uresničitev, odkrivati naše slabosti in zatiranje nasprotnikov, spodbujati k premišljenemu delu, pobijati privzgojeno hlapčevstvo, vcepljati zaupanje vase in v nikogar drugega: to je naloga »Slovenije«. Njeno poslanstvo izhaja iz večne resnice, da imamo tudi Slovenci po svoji zmožnosti in omiki ter dejstvu, da smo skoraj štirinajst sto let na svoji zemlji delali gospodarsko, umsko in nravno, isto pravico do narodnega izživljanja kakor vsakdo drugi, a posebno še, ker smo prispevali sorazmerno k svojemu številu precej za splošno evropsko izobraženost.
Ker smo po legi zapadnjaki, se razume samo po sebi, da smo se udeleževali zapadnoevropskega življenja v omiki, gospodarstvu in politiki. Naša razdelitev v kmetstvo, meščanstvo in delavstvo je bila gospodarsko dana. Oblike našega medsebojnega političnega prizadevanja pa niso bile na višku, ker nismo vedno- dovolj ločili osebe od stvari, da bi bili upoštevali načelnost in ljudskost (demokratičnost) ter edino na njuni osnovi zidali slovenstvo. Živeli smo iz rok v usta in zato ni bila narodna svoboda zasidrana trdno v duši slovenskega ljudstva. Bridko se je to maščevalo ob svetovni vojni. .
Ne da bi se tukaj spuščal (storim to drugod) v zgodovino politično-socialnih bojev med kmetstvom in duhovščino na eni ter meščanstvom in posvetnim izobraženstvom na drugi strani, moram samo ugotoviti, da je opisovanje habsburške politike v razmerju do hohenzollemske Nemčije v zadnji številki »Slovenije« v osnovi zgrešeno. Usodna napaka katoliških Habsburžanov je bila v tem. da so se dali v službo Vsenemcev, ki jih je vodila protestantska Prusija, na kar je že 1. 1900. v »Katoiškem obzorniku« opozarjal Krek, a ne, da so zoper hohenzollernsko tekmo »nekatere zaslepljene duhovnike pridobili za politično zlorabo vere«; Habsburžani so pozabili na značaj in poslanstvo Avstrije ter jo narodno uslužili Nemčiji. To je bila zgodovinska krivda, ki so jo plačali s svojim in Avstro-Ogrske padcem.
V	splošnem gre danes v srednji Evropi boj za fašizem ali proti njemu; s stališča slovenstva ga je treba odklanjati brezkompromisno v vsaki obliki, ker naš razkosani, mali narod, ki preži nanj sever (Avstrija), zapad (Italija) in vzhod (Madjar-ska) more napredovati le v — svobodi.
A—a.
Monumenta artis slovenicae
(Spomeniki slovenske umetnosti.)
Zasebno založništvo »Akademska založba« v Ljubljani se je lotilo stvari!, za katero bi bila poklicana »Slovenska akademija znanosti in umetnosti«, če bi jo imeli ali mecen, ki bi tvegal kak milijon (takih ljudi pa pri nas ni), da bi se podjetje tako posrečilo kot stvar, ki ji je namenjeno, zasluži. Mogoče bi bila poklicana za to podjetje tudi »Slovenska Matica«, ki bi pa sama gotovo ne zmogla in bi gotovo imela veliko zgubo, če bi ne dobila od drugod vsaj dobrega pol milijona dinarjev — če bi naj bilo delo tako kot bi bilo potrebno.
»Akademska založba« v Ljubljani je začela izdajati »Spominske slovenske umetnosti«, t. j. zbirko posnetkov del slovenskih umetnikov: slikarjev, kiparjev, stavbarjev in rokopiscev od konca 13. stoletja do leta 1870, t. j. do dobe Janeza Wolfa. Prvi zvezek je izšel konec oktobra t. 1., drugi zvezek pa pred kratkim. Delo bo izšlo v 36. zvezkih, vsak mesec po en zvezek. V vsakem zvezku bo po 4 strani besedila v slovenskem in francoskem jeziku in 8 posnetkov umetnin na osmih listih v velikosti 34X 24 cm. Vse veliko delo bo razdeljeno v štiri dele. Prvi del (12 zvezkov) bo obsegal srednjeveško slikarstvo, drugi del slikarstvo baroka in romantike (9 zvezkov), tretji del stavbarstvo (8 zvezkov) in četrti del kiparstvo (7 zvezkov). Delo se naroča pri »Akademiki založbi« v Ljubljani 1, poštni predal 232, ter stane vsak
zvezek 38 dinarjev. Plačuje se lahko tudi v mesečnih obrokih po 38 dinarjev. Tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljanil, urednik je konservator dr. France Stele.
»Monumenta artis slovenicae« bo delo, ki bo za naše razmere nenavadnega obsega in pa osnovnega pomena za slovenstvo, čeprav ne bo tako, kakor bi bilo želeti. Bo nekaka prenosljiva slovenska umetnostna galerija, ki jo bo imel lahko kar vsak doma in vsak čas na ogled, bo pa dostopna seveda tudi tujcem v tujini, ki niso nikoli videli naših krajev. Obenem bo pa dokaz vsem in vsakomur, da ima slovenski narod, če ne obsežno, pa staro kulturo, in bo udarec po glavi ta-jivcem in omalovaževalcem slovenske samobitnosti in samožitja.
Gre torej vse priznanje zasebnemu podjetju »Akademski založbi« v Ljubjani, da se je posto-pila izdajanja »Spomenikov slovenske umetnosti« in to v sedanjih časih, ko je denarna stiska tako velika kot že davno ne in ko so tudi tisti ljudje, ki so radi podpirali založnike, gospodarsko na tleh. Čeprav ne bo moglo biti delo »Monumenta artis slovenicae« zaradi zasebnega založništva tako opremljeno in v takem obsegu, kot če bi ga izdajal kak zavod, ki bi imel prav v ta namen posebne vsote na razpolago in bo delo komaj polovica tega, kar bi imelo biti, — bo pa vendar vsaj nekaj, vsaj zametek tistega, česar do sedaj sploli nismo imeli. Besedilo, kil bo priloženo slikam, bo pa imelo gotovo polno vrednost, predvsem pa bo, kot je videti opis slovenskega srednjeveškega sli-
karstva, korenit in popoln, ker je urednik dr. Fr. Stele resničen in naš prvi strokovnjak v gotiki.
Velika škoda je, da niso posnetki slik podani v barvah, ampak so tiskani samo v črnem tisku. Posebno srednjeveško slikarstvo, freske, ki so dostikrat ohranjene le še v odlomkih, ne delajo v črnem tisku pravega vtiska. Da zasebna založba ne zmore stroškov za barvni tisk (za srednjeveško slikarijo bi v splošnem zadostoval dvobarvni tisk) je razumljivo, ker bi barvni tisk podražil stvar za trikrat, ko bi bilo treba še prej kopirati freske v akvarelu. Enostavna in preprosta slikarija gotike pa v črnem tisku ne poda drugega kot slog, kar je sicer za strokovnjaškega raziskovalca in umetnostnega zgodovinarja veliko, za človeka, ki išče duhovnega izraza in navdahnjenja v umetninah in pa za navadno občinstvo, pa premalo: gotično slikarstvo vpliva predvsem z barvo. Tudi slikani stropi in pa srednjeveški rokopisi, ki jih bodo podala »Monumenta artis slovenicae«, bi bili v barvah vse kaj drugega kot v črnem. Slike iz baročne dobe bi se v barvnem tisku prodajale lahko tudi posebej, kakor so jih prodajali nemški založniki različnih slikarskih monografij in so kupovali tudi pri nas take barvne tiske ter jih v primernih okvirih obešali po sobah. Za stavbarstvo in kiparstvo je pa seveda primeren črni tisk.
Načrt vsebine je za »Monumenta artis slovenicae« »Akademska založba« za vse štilri dele priobčila že v prvem zvezku, pridržala si je pa pravico za manjše izpremembe. Srednjeveško slikarstvo ima razmeroma največ prostora, čeprav je gradiva iz gotike neprimerno manj ohranjenega
Slovensko obrtništvo
Obrtniški teden in ljubljanski »obrtniški sejem«.
Gre za tisti stan, ki živi od dela svojih rok in ki ga še ni. popolnoma uničil razvitek tehnike in še ni zasužnjil stroj ter veliki kapital, za tisto plast delovnega ljudstva, ki še ni kasernirana v tovarniškem mehanizmu. Nam gre za slovenskega obrtnika. Obrtnik in kmet sta dva stanova, ki sta najbolj zvezana z domačo zemljo in sta nosilca osebne svobode po svoji naravi. Zato je navezana prihodnost slovenstva in slovenske zavednosti predvsem na kmeta in obrtnika, ker sta v gospodarstvu najbolj nepremakljiva.
Slovenski obrtniški stan propada skoraj tako hudo kot slovenski kmet, ki ga je naš geopolitični položaj tako prizadel, da ne more skoraj več dihati, ker so cene za slovenske kmečke pridelke padle za 300 odstotkov, izdatki so se pa zvišali za več kot 100 odstotkov. Obrtnik je pa navezan na kmeta in tistega meščana, ki živi od kmeta. Dejstvo, da je v Sloveniji le še okoli 800 obrtniških vajencev, ki jih je bilo prej okoli 15.000, pove več kot vsi govori slavnostnih in »nacionalističnih govornikov ter tistih, ki samo vpijejo zaradi vpitja samega: »Kupujte domače blago!« Da bi pa zagrabili tam, kjer je pravi vzrok, da »domače« blago sploh ne more konkurirati ali pa da ga sploh ni in pa da ne »domačega« ne tujega blaga ne morejo ljudje kupovati, ker nimajo dohodkov
—	pa jim ne pade v glavo in takih dejanj tudi ne marajo in nečejo, ker ne gredo v njih račun — pa jih tudi niso zmožni.
Ni resnica, da bo napredek tehnike in strojev moral uničiti obrtništvo in da bo v prihodnosti vladal le stroj in tovarna. Veliko potrebščin sploh ne bo nikoli mogoče izdelovati mehanično, namreč tistih, ki se morajo uravnati osebnemu okusu in osebnim potrebam naročnkov. Če bosta okus in potreba bolj izbrana, bolj bo potrebna ročna obrt. So stroke, ki jih stroj in tovarna sploh ne bosta mogla doseči.
Slovensko obrtništvo so v zadnjih časih udarile javne dajatve tako, da bi jih slovenski obrtnik tudi v časih dobre konjukture ne mogel prenesti. Zato je na tisoče obrtniških obratov prenehalo in je na tisoče rodovin brez kruha.
Stvar je treba prijeti pri jedru. Kar more slovenski obrtnik sam storiti, je to, da napravi red v lastnih vrstah, da se otrese tistih in takih varuhov, ki so se mu vsilili, pa ne razumejo bistva stvari in ne njegovih prav posebnih koristi, ki so •utemeljene v Osebnih slovenskih {razmerah. V svojem stanu mora napraviti notranji preobrat. Šele ko bo podstava zdrava, bo mogel resno delati, da se razmere izboljšajo. Slovenski obrtnik je navezan na kredit, kredit pri nas je pa popolnoma ugasnil, ker je spravljeno vse slovensko de-narstvo in zadružništvo na tla. Slovenski obrtnik more imeti zaslombo le pri kreditnih zavodih, ki so zrastli pri nas in so v resnici naši,
ki imajo centrale drugod in ki jih vodijo od drugod po svojih in ne naših interesih. Vrhovno vodstvo obrtniških, stanovskih in strokovnih organizacij mora biti pri nas in med nami,
so pravo nasprotje tistega, kar bi moralo biti. Tudi obrt mora računati z naravnimi podlagami. Proizvajati je treba po gospodarskem načelu tisto, kar se da z najmanjšimi stroški doseči v naj-
kot iz dobe baroka in rokokoja, ki ga pa načrt posebej ne omenja, in pa te dobe romantike. Gradivo iz 18. in 18. stoletja je tudi po kakovosti veliko višje kot gotika, je reprezentativno in občinstvu po vsebini in obliki bližje. Med baročnimi altarnimi slikami ne omenja načrt Straussa iz Slo-venjgradca, ki je znamenit štajerski slikar, Langusa pa imenuje le med krajinarji. Med slovenske baročne slikarje spada tudi Franc Remb, ki ima v Attemsovi galeriji velike zgodovinske slike. Prav bi bilo, da bi' »Monumenta art. sl. prinesla 4 velike slovenske madone: Metzingerjevo Immacu-lato, Cebejevo Assunto, Jelovškovo Sv. Družino in Bergantovo, oz. Cebejevo Zaroko Marijino, ker so to najbolj odlična oltarna dela.
Da je v načrtu »Monumenta art. slov.« tako bogato zastopana gotika, je vzrok gotovo urednik dr. Stele, ki je skupaj z akademskim slikarjem Sternenom šele odkril večino starejše gotike, kot Janeza its Ljubljane, Janeza iz Radgone in druge. Dr. Stele bo skrbel za to, da bo obelodanjena tudi naša gotika iz Goriškega (skupina Jerneja iz Loke) in iz Koroške (Doberla ves) ter tudi iz Istre (Beram). Naj bi pa urednik in založba skrbela kar največ mogoče, da bi tudi iz poznejših dob bilo zastopano vse slovensko ozemlje, kar je sicer namen dela in so v načrtu tudi Kavčič, Janša, Tominc in Pemhart (Pernat). Gledati bo pa treba, da bodo priobčena res reprezentančna dela in ne manjše in slabše stvari resničnih mojstrov. Pri nas v tem pogledu dostikrat greše.
Prav nič ne bi škodovalo, če bi med gotiko in barokom prišla na vrsto kakšna slika kakega slovenskega Schiavona, ko je toliko slovenskih ljudi sodelovalo v beneški umetnosti.
V	stavbarstvu naj bi bili tudi posnetki stavb,
večji meri: izbrati je torej treba tiste stroke, ki so v naših, slovenskih razmerah glede na naravne okoliščine najbolj dobičkonosne. Pravilen je nasvet Ivana Ogrina, ki ga je dal v svojem sestavku v »Slovencu« dne 8. t. m., da je potrebna organizacija, ki bi imela pregled o tem, v katerem kraju je nov obrtnik potreben in bi potem dajala pomočnikom nasvete, v katerem kraju naj se naselijo. Ta organizacija naj bi pa študirala predvsem tudi produktivne možnosti za posamezne stroke, da bi se naraščaj oprijel pravih strok. Slovenska obrt pred svetovno vojno je primeroma dosti izvažala, mizarski izdelki niso šli samo v Trst, Opatijo in Dalmacijo, ampak tudi v Egipt. Dalo bi se pa tudi današnji dan, čeprav veliko težje kol včasih, dobiti za izvršene izdelke odjemalce v tujezemelj-stvu, da bi se ne bilo treba izseljevati našim obrtnikom od doma in bi doma delali za izvoz. Saj avtarkija in carinski plotovi ne bodo več dolgo v modi, kakor kaže mnenje svetovnih gospodarskih mož. Ne verjamemo, da bi posebno mnogo slovenskih, izvežbanih obrtnikov moglo dobili dobrega kruha v južnih krajih v tuzemlju, saj vemo, kakšni so splošni delavski pogoji tam in vemo tudi, kako se tam godi slovenskim delavcem.
Slovensko obrtništvo pa mora stremeti posebno v sedanjih časih, da ohrani in pridobi nazaj notranjo življenjsko moč. Tudi med naše obrtništvo se je zalezla površnost in malomarnost in ni več tiste zanesljivosti in solidarnosti, kot je bila pred vojno. Splošno moralno razsulo, ki je zavladalo pri vseh stanovih, se je lotilo tudi obrtnikov, zlasti mlajših, in pa obrtniškega naraščaja. Ne šola in ne organizacija ne bo temu odpomogla, ampak delavnica sama. Ljubezen do dela in volja izdelati res nekaj dobrega in boljšega kot je navada in kot je nujno potrebno, mora postati našemu obrtniku namen in cilj. Naraščaj bo boljši, če mu bodo mojstri in pomočniki za zgled. S kvaliteto izdelkov se bo dvignil obrtniški stan in se bo ohranil. Sta -
R	Realnost
I. Narodno načelo kot oblikujoče načelo v politiki.
0 realnosti v politiki moremo govoriti le v odnosu na določen predmet te ali one politike. Narodno brezbarven in asocialen človek bo svoja prizadevanja drugam usmeril ko narodno zaveden in socialno čuteč človek, a realna je lahko politika enega kot drugega, če nas le zanesljivo vodi do cilja. Sodbo o tem pa more navadno izreči šele zgodovina. Če v svojem listu govorite o realni politiki, potem je izhodišče vašega motrenja položaj našega naroda in politiko preteklosti presojate po tem, kako je služila narodovi rasti in osamosvojitvi v političnem, kulturnem in gospodarskem pogledu in kolikor je ustvarila osnove in pogoje za njegov bodoč razvoj. Nas in vsakogar, ki presoja politiko z istega vidika, vodi torej narodno načelo. To načelo v našem pojmovanju ni ekskluzivno, ne izključuje vzporednega poudarjanja drugih načel in vrednot, drugih političnih vidikov, a je danes in v današnjem našem položaju za nas najodločilnej-še. Kot tako ima narodno načelo za nas tudi oblikujočo politično moč in ga mora imeti za vsakogar,
ki so že podrte, tako iz predpotresne Ljubljane, na pr. Knežji dvorec itd., seveda pa tudi stavbe iz Koroškega in Primorskega.
Veselilo bi nas, če bi uredništvo in založništvo »Monumenta artis slovenicae« upoštevalo te naše pripombe, kolikor bi jih moglo z ozirom na denarno stran, ki je danes težavnejša kot včasih.
Če pa tudi ne bodo moglo biti »Spomeniki slovenske umetnosti« taki kot bi bilo želeti zaradi stvari same, bodo pa tudi takšni, kakršni pač bodo na vsak način, delo ki bo slovenstvu veliko koristilo in bodo eno izmed najbolj važnih književnih in umetnostnih podjetij v zadnji dobi med nami.
Janez Kocmur:
Nekaj spominov
(Nadaljevanje.)
Desetletje pred vojno se sme po pravici imenovati doba preroda slovenske vasi. Nastala so društva in zadruge, kmet se je lotil racionalnejšega obdelovanja zemlje, ročno delo so začeli zamenjavati stroji. Napredek je že to, da je kmet, pred dobrim polstoletjem še tlačan, spoznal svojo vrednost in se začel združevati. Če se je združil tako, kakor se je, je krivda onih, ki bi radi drugače, pa niso delali. Deželni dvorec, prej v svoji aristokratski gosposkosti tako tuj človeku z dežele, je postal cilj romanja neštetih kmečkih gospodarjev. Nič več se mu ni približeval kmet s skrivljenim hrbtom in klobukom v roki; ponosno vzravnan je stopal vanj ko v svojo hišo. Naj se gleda na tisti čas skozi kakršnakoli očala, in naj usta
ri mojstri pred 60. in 80. leti so bili ponosni na svoje izdelke in so delali ne le zato, da so zaslužili, ampak tudi zalo, da so res kaj poštenega napravili. »šušmar« in »skaza« je bil v času cehov najbolj zaničevana prikazen.
Obrtniški tedni in Obrtniški sejem in podobne prireditve gotovo niso v škodo obrtništva. So nekake tekme, kjer se kaže sposobnost razstavljal-cev in so vspodbuda za kvalitetno delo. Na ljubljanskem »Obrtnikem sejmu«, ki je bil prirejen na Mestnem trgu, kar je edino prav — in ne kje zunaj mesta, na pr. na velikem sejmu, so razstavili mizarji, čevljarji, krojači, kovinarji, tapetniki, izdelovalci usnjenih izdelkov itd. Cela trgovska štirinadstropna hiša je bila polna domačega blaga. Posebno zanimiva pa je bila razstava umetne obrti v tretjem nadstropju, kjer so bili razstavljeni izdelki prejšnjih dob, cehovska znamenja iz preteklih stoletij, cehovske skušnje, imenitni okraski iz kovanega železa, ki so ga znali slovenski obrtniki v preteklih stoletjih posebno mojstrsko obdelovati, stara in nova dovršeno izdelana oprava i. t. d. Med razstavljenimi predmeti je bil tudi stol te gostilne pri »Pemu« na Glincah, na katerem je posedal pesnik dr. France Prešeren v 1. 1843. in 1844., ko je na izprehodih obiskoval to nekdanjo gostilno. Že ta razstava, ki je bila dobro urejena, čeprav je bila majhna, je v čast slovenskim obrtnikom in je dajala vsi stvari res domač in trden značaj ter je potegnila obiskovalca v »zlate čase obrtništva.
Ti »zlati časi« nekdanjih dni se v tisti obliki ne bodo več vrnili. Velikanski gospodarski preobrat se je odtlej izvršil po svetu in še večji se vrši v sedanjih časih. Ker pa mora in bo tudi prišlo delo in predvsem delo do veljave, ne sme slovenski obrtnik obupati, ampak mora trezno gledati razvitek in po premišljenem načrtu s trdno voljo in z prvovrstnim delom, brez vsakih bobnečih puhlic, ki so pri nas tako hudo v navadi, utrditi in razširiti svoje področje, prav sam, iz sebe, iz naših slovenskih gospodarskih podstav, ker je to edino realen račun. »Delo hvali mojstra!«
*
v politiki
ki mu je skrb za usodo celotnega naroda najbolj pri srcu. Vprašanje, ali narodno načelo in narodna misel sama zadostujeta za formiranje neke politične skupine je potem zgolj vprašanje, kaj vse polagamo in česa ne polagamo v narodno idejo in načelo. Kakor to misel pojmujem in kakor je dejanski položaj naroda, je ta misel lahko politično in socialno revolucionarna ali konzervativna, je lahko progresivna ali reakcionarna. Nedosledno pa bi bilo za tistega, ki mu je narodna zavest najmočnejša pogonska moč v duhovnem in vsakdanjem življenju, ki mu je narodno čuvstvo morda edino pristno čuvstvo, če odreka narodnemu načelu sposobnost oblikovati politično življenje. Kaj takega se more dogajati le pri tipičnem intelektualcu, ki vedno v primerni razdalji od vsakdanjega življenja skuša razumsko dojeti zadnjo politič no modrost, pri tem pa podlega nezavestno zaradi večnega shematiziranja idejnega življenja bolj kol vsak drugi psihozam o nekih neogibnih nujnostih razvoja, ki mora biti pri nas kajpak isti koi drugod.
to še tako taje, srce mora priznati, da jej v zgodo vini Slovencev skoro ni enake dobe. Reformacija je imela drugačen pomen, doba taborov je bila bolj doba prvakov; za časa Kreka in Lampeta pa je sodelovala sleherna slovenska vas aktivno z vsemi svojimi silami. Kdor ni šel za Krekom, se je oklenil Lampeta ali obeh. Velikanski napredek se pokaže že pri primerjanju števila naročnikov na dnevne časopise prej in pozneje. Prvo desetletje sta imela »Slovenec« in »Slov. Narod« vsak po osemsto do tisoč odjemalcev, števile teh je pri obeh naraščalo stalno tako, da je segala njuna naklada ob začetku vojne v desettisoče. Biti naročen na dnevnik, je veljalo prej za luksus; danesv je dnevno čtivo desettisočim vsakdanja potreba. Napredek pri tednikih je še otipljivejsi. »Domoljub« si je utrl pot v sleherno kočo, njegov tekmec »Rodoljub« je pa izbiral po komaj par letih izhajanja. Denar je bil, ni pa bilo delavcev in idej. Revij, zabavnih, poučnih in znanstvenih, je vzrastel cel gozd. Razvoj na eni strani je potegnil avtomatično za seboj tudi drugo plat. Prislovica, da kdor prvi pride, prvi žanje, se je izkazala v vsem obsegu. Napredek na drugi strani je bil večinoma klasje, pobrano po žetvi, ki so jo opravili in pospravili drugi. Nasprotnik se je moral zadovoljiti s tem, da je v bistvu vseeno, ali se nauči nepismeni abecede iz abecednika ali iz katekizma; glavno je, da se je sploh nauči, in ko jo kedaj zna, pride samo od sebe, da vzame tupatam namesto molitvenika v roke tudi kaj drugega. Slaba tolažba sicer, tolažba je pa le.
Kot človek, ki mu je delo življenjska potreba, je bil Lampe med vojno preveč zaposlen s težkimi in najtežjimi gospod, vprašanji, da bi bil mogel dovolj pozorno slediti dogodkom v velikem svetu.
Vsaka ideja, ki je vznikla iz življenja in prihaja nasproti nekim živim kulturnim, socialnim ali gospodarskim potrebam, je lahko oblikujoče načelo v politiki, je lahko to za neko dobo. Če »Slovenija« poudarja, da ne služi ustvarjanju kake politične skupine, ampak hoče biti samo vez, ki druži vse zavedne rojake ne glede na razlike v političnem in svetovnem naziranju, je to sicer prav in v redu, ker je tak list potreben in je njegov obstoj zgolj vprašanje naše politične zrelosti. Vendar s tem priznanjem in s to ugotovitvijo še ni rečeno, da narodno načelo ne bi moglo danes postati osnova za kako politično skupino, ki nima s fašizmom nič opraviti, ampak mu je naravnost nasprotna. To trditev postavljam zgolj akademsko, zaradi razčiščenja nekih pojmov o tem, kaj je načelna politika in kaj ni. Pri nas smo se navadili načelna politiko videti samo v tisti, ki se svetovno-nazorno opredeljuje nasproti drugi politični skupini. Pa če se opredeljuje tudi le po besedah programa in je dejansko še tako breznačelna in kompromisarska! Povsem jasno je, da mora imeti vsaka resna politika svojo trdno idejno osnovo, svoja načela, ali če hočete, svojo ideologijo. Brez žive ideje ni borbene, ni premočrtne in udarne politike, tudi ni realne politike, ker uspeha ne more biti tam, kjer ni žive vere in pripravljenosti za žrtve. Borbene ideje pa niso skonstruiran plod miselnih naporov, ampak so izraz nekih živih potreb, nekih podzavestno delujočih socialnih in duhovnih teženj. Življenje v narodu se loči po različnih interesih, vidikih in kriterijih. Marsikaj, kar spada svetovnonazorno skupaj, si stoji v praktičnem življenju ostro nasproti in obratno. Ni dvoma, da lahko da svetovnonazorna osnova politični skupini neko trdno stališče, a o tem ne govorimo tu, ampak o svetovnem nazoru kot sestavni ločnici političnih skupin, o lem, da si ena skupina lasti en nazor kot izključno svoj in ga izigrava nasproti drugi. Lahko nastaja v zgodovinskem razvoju tak položaj, ko je taka politična ločitev duhov nujna, lahko pa je taka ločitev nerealna, neodkrita in kvarna. Politično področje ne obsega vseh kategorij človeškega udejstvovanja. Poudarjanje svetov-
Že dalj časa je, kar smo poročali, da se snuje dnevnik »Narodna Prosveta«. Snujejo ga nekateri, ki so nezadovoljni z dosedanjimi razmerami v vodstvu JRKD, ali bolj konkretno povedano, z razmerami okoli dnevnika Dravske banovine »Jutra«, katerega generali le premalo ali pa nič ne upoštevajo želja in potreb drugih strankarskih pripadnikov, kadar jim to ne hodi v priklad.
No, in po dolgih, dolgih urcah je stvar prišla tako daleč, da so ustanovniki »Narodne Prosvete« osnovali zadrugo, ki naj izdaja dnevnik. Ob enem so tudi sestavili nekakšen program in ga naslovili »Vsem Slovencem«.
Posebnost tega programa je, da prav za prav nič ne pove. To se pravi, govori in pripoveduje o vsem mogočem, in ni je stvari v njem, ki bi je lahko ne zapisal katerikoli drugi jugoslovenski dnevnik. Ni je zlasti stvari v njem, ki bi je lahko ne zapisalo »Jutro« ali »Slovenski Narod« na svojo programatično zastavo, še več, ki bi je pri tej ali drugi priložnosti oba ta dnevnika že ne bila zapisala kot svoje najvišje ali vsaj manj visoko vodilo.
—m————SSSSBSSSSSSSSSiSSSSSSSSSSSSSSSS '~~n~n	_
V	tem se je popolnoma zanesel na Šušteršiča, ki je postal njegov zli duh. Vojne rekvizicije, prehrana vojaštva in civilnega prebivalstva, pa še nešteto drugih dnevnih potreb, je zavzemalo Lam-peta popolnoma. Slika deželnega dvorca je bila že na zunaj popolnoma spremenjena: v zbornici vojaška bolnišnica, pred pisarnicami trume kmečkih žena, vdov in deklet. Možje in sinovi v strelskih jarkih, plugi brez vprege — dežela je pa hotela vseeno jesti. Število deželnih uradnikov skrčeno na minimum, dela pa vedno več in novega. Prehrana Kranjske je v primeri z mnogimi drugimi kraji bila še kolikorloliko urejena, dasi Dunaj in Berlin nanjo nista gledala s prijaznim očesom. Bosna in Hercegovina, Galicija in mnogi drugi kraji so dobesedno izumirali. Govorilo se je in pisalo, da je bil Dunaj proteziran. Lahko, da je bil
— ali poldrugi milijon njegovih prebivalcev ni vedel za to. Sam sem videl mesec dni pred zaključkom vojne vso bedo, v kateri' je živel delavski Dunaj, kolikor jo je pač bilo moči pregledati v nekaj dneh. Gosposki Dunaj seveda je živel v razkošju
— »ali Ring in Prater še nista Dunaj«. Moja sinova Ivan in Lojze se še dobro spominjata množice odraslih in otrok, ki nas je obkolila na postaji, sluteča v našiih nahrbtnikih kruh. Posebno se še spo minjata starca z dolgo sivo brado, ki nam je sledil vso dolgo pot preko središča mesta do srede Maria-hilferice. Denarja ni maral. »Kaj mi bo denar? Zanj ne dobim nič.« Ves vesel pa je vzel cigarete, rekoč: »0, za te pa že kaj dobim!« 0 tistih par dneh bivanja na Dunaju bi lahko napisal celo knjigo. — Ob povratku je našel Lojze pod klopjo v čakalnici vrečico s hlebčkom kruha. Kdo bo jedel kruh, najden v umazani čakalnici? 0, pa še kako je šel v slast! — Dve leti pozneje je navalilo sto-
noga nazora kot ločečega političnega dejstva ima za posledico kulturni boj, ki pomeni duhovni razcep v narodu. Lahko je tak kulturni boj umeten, lahko služi samo politični demagogiji, lahko je samo sredstvo za izogibljanje pred težjimi, odgovornejšimi odločitvami, lahko škodi stvari, ki ji hoče koristiti, lahko usodno slabi politične moči v boju za vrednote, ki so v danem položaju resnično ogrožene in bi zahtevale skupen nastop. Narodno načelo v politiki izključuje kulturnobojna stremljenja, ker teži za tem, da združi vse politične moči naroda za izbojevanje življenjskih pogojev njegovega svobodnega razvoja. Narodno načelo, ako ni ekskluzivno in absolutno v nacionalističnem in fašističnem smislu, kar je mimogrede povedano pri Slovencih nesmiselno in protinaturno, ima svoj smisel kot politično načelo le takrat in le tako dolgo, ko se narod bori za zunanje bitne pogoje svojega obstoja in svoje neodvisnosti, tako dolgo je tudi mogoče, da se neka politična skupina oblikuje edino na njegovi osnovi z namenom in voljo, da postane osrednja skupina za grupiranje vseli političnih moči v narodu. Pri tem si moramo biti svesti, da je danes politično, kulturno, socialno in gospodarsko življenje tako diferencirano, da je duhovna ali politična uniformiranost naroda nerealna želja. Mogoče pa je mimo dejanskih ločitev in nasprotij združiti razne politične skupine za skupno nalogo, mogoče je torej tudi ustvariti politične organe za to. Za tako zbiranje političnih moči je potem najbolj poklicana tista politična skupina, ki si je postavila narodno načelo kot svojo vodilno, ki torej tudi socialna, kulturna in gospodarska vprašanja presoja s tega vidika. Poudarjam, da gre tu za akademsko razpravljanje o raznih političnih možnostnih. Odvisno je od dejanskega položaja naroda in njegove socialne strukture, v katero smer mora v političnem, socialnem in gospodarskem oziru voditi taka dosledna narodna smer v javnem življenju. Lahko da se ustrašijo skupine, ki so v narodnem oziru manj odločne, pred zadnjimi zaključki in nujnostmi take politike.
(Dalje prih.)
Vendar — oglejmo si program po njegovih poglavitnih točkah.
Glavni zadružni cilj »Narodne Prosvete« naj bi bil: »Ustanoviti in za trajno zagotoviti Slovencem neodvisen tisk, ki nam je zelo potreben.»
Toda kje je tisto poroštvo za neodvisnost tiska?
V	osebah? Menda vsaj ne, saj vendar osebe, ki so podpisane na programu, niso miselno in nazorno politično drugače in drugam usmerjene, kot jutranji poveljniki. Isti stranki pripadajo, iste narodne, državnopravne in gospodarsko-socialne nazore imajo.
In združiti hoče Slovence: »Danes je neogibno potrebno, da združimo vse Slovence k skupnemu delu za občo korist nas vseh in države, katera nam omogoča, jamči in varuje naš obstoj in razvoj.«
Torej nekakšno slogaštvo — kali? Tudi ta del programa bi lahko »Jutro« mirne vesti prineslo, če ga že ni. Kajti da ne namerava »Narodna Prosveta« drugega, kakor neko medlo slogaštvo, sledi tudi iz obsodbe »stare strankarske miselnosti« (o čemer bi se dalo govoriti), ne da bi pri tem po-
tisoče gladnih na notranje mesto in razdejalo v besnem obupu vse, kar jim je prišlo pod roke. Videl sem tudi to razdejanje — razdejanje, kakršno je Ljubljani! bilo vendarle prihranjeno.
Belgrad je nudil ob začetku vojne sliko take bede, da mu je priskočila na pomoč celo Ljubljana, ki jej je sami vsega primanjkovalo. Sneg in burja, ulice polne človeških senc v raztrganih cunjah; otroci pri osem do deset stopinjah mraza napol goli in bosi. Veliki hotel »Moskva« izropan do zadnjega kosa pohištva; česar ni odneslo vojaštvo, je bilo pokurjeno. Povsod enaka slika. — Gostinčar je upal dobiti prenočišče pri dr. Antonu Korošcu. »Kaj?« ga je zavrnil. »Sam se stiskam z dr. Albertom Kramerjem v sobici. Kot podpredsednik vlade imam tudi! zofo, da obiskom ni treba sedati na posteljo. Trenutno je pa tudi ta zavzeta: na njej spi dr. Kramer, na postelji pa njegova žena.« Z Mihaelom Rožancem sva prenočila prvo noč v Čara Uroša ulici 21 skupaj na vojaški slamnjači brez posteljnine. Gostinčar, speč v isti sobi ob razbitem oknu, se je prebudil zjutraj ves zasnežen. Naslednjo noč sva prebila z Rožancem drugod. Starka nama je zjutraj postregla celo s kavo in precejšnjim hlebom belega kruha. Plačilo je odločno odklonila: »Bog me kaznuj, če kaj vzamem! Mož mi je umrl ob prvem napadu na Belgrad, o obeh sinovih pa že štiri leta nimam nobene vesti. Morda sta trenutno tudi ona pri tujih ljudeh — če sta še živa ...« Na ozkem lesenem hodniku ob hiši nama stopi nasproti prikazen, bolj podobna strašilu ko človeškemu bitju. Senca človeške podobe, zavita v razcefrane vojaške cape. Moten lesk nekaj očem podobnega iz globokih jamic je razodeval živo bitje. »Prosim kruha!« Glas kakor iz groba. »Od kod tak, človek božji?« — »Dva meseca že hodim
vedala, zakaj in v čem obsoja to staro miselnost. Dokler tega ne stori, ni vse skupaj nič drugega, nego prazne besede.
In dalje pripoveduje oklic:
»Zaradi tega vprašanje jugoslovanskega državnega in narodnega edinstva za nas sploh ne more postati predmet diskusije.
Sicer majhni po številu, tvorimo Slovenci v jugoslovanski državi etnografsko, gospodarsko in kulturno celoto.«
Najmanj, kar bi človek pričakoval pri teh dveh stavkih, je, da bi oklic pojme nekoliko opredelil. Zakaj ne raztezna beseda, ampak vložena ji vsebina je poglavitno.
»Narodni Prosvetniki« tudi nimajo za dopustno:
»... da tratimo še nadal je svoje sile v brezplodnih in medsebojnih borbah, ki so nam v teku 15 let življenja v lastni državi prizadevale zgolj škodo in nam izjalovile marsikateri uspeh, ki je bil mogoč in dosegljiv.«
Toda gospodje okoli »Narodne Prosvete«, tudi medsebojne borbe v enem organizmu so lahko potrebne, celo zelo koristne, če le ne gredo tako daleč in če se ne vrše v oblikah, ki zapostavljajo in zanemarjajo celoto in jo s tem slabe. Saj vendar ne mislite resno, da je vsakteri, tudi strankarski boj, vnaprej škodljiv. Narobe, boj je vir vsakterega, tudi političnega in kulturnega življenja. Če pa kaj ni vse eno, je to oblika boja, ki je lahko akultuma ali sploh protikultuma in kot taka seveda škodljiva.
Spet torej same prazne marnje, ki še od daleč ne zagrabijo resničnega življenja.
Očetje oklica so pa tako veseli svojega sloga-škega spoznanja, da se kar ne morejo ločiti od njega:
»Vsi stanovi, ki delajo in ustvarjajo, so potrebni, vsi morajo živeti, vsi pa morajo imeli zdravo podlago za obstoj, življenje in napredek. Spoznanje in priznanje te nepobitne resnice pa nam veleva, da strnemo vse Slovence k slogi, skupnemu delu in skupni obrambi;...«
Skupna obramba, gotovo, toda zoper koga ali kaj? Ali ne čutite, ali res ne čutite, da je najprej treba poznati nasprotnika ali sovražnika, in šele potem, glede na njegovo zvrst in sposobnost snovati način obrambe, ki ni drugega, kot boj posebne vrste?! Vsakemu nepismenemu vojaškemu novincu razlagajo najprej, kakšne vrste utegne biti njegov in njegove domovine sovražnik, iz preprostega psihološkega razloga, da dajo neko tvar-no, trdno osnovo vojaškemu pouku, ki bi brez nje visel v zraku. Res samo dvoje je mogoče: ali je spisan oklic brez vsakega premisleka, ali pa ima namen, loviti na zanešene besede nerazsodne ljudi.
Tudi o stanovstvu so oklicniki menda nekaj slišali:
»Le na osnovi popolne družabne solidarnosti stanov in slojev, ob polnem in brezpogojnem spoštovanju in priznavanju vseh tistih etičnih dobrin, ki si jih je narod ustvaril in osvojil v svojem 1000-letnem obstanku in razvoju, je podana možnost in poroštvo uspeha.«
Mislimo pa, da po vsem povedanem prav nobeden ne pričakuje, da bi zvedel o tej tako zaho-motani zadevi kaj podrobnega, ko še pri vse bolj preprostih stvareh odpoveduje oklicu misel in beseda.
Tudi te-le besede bi lahko vsak čas priobčilo »Jutro«:
Šestojanuarski manifest je bil zgodovinska
s solunske fronte; bolan sem in lačen.« Bilo je začetek februarja 1919. »Zakaj ne vržeš puške proč — lažje bi hodil?« — »Ljudje so slabi... pa volkovi; mnogo jih je poginilo... Tisoče jih še prihaja; mnogo jih ne bo prišlo...« — »Janez«, se ozre Rožanec name, »ne bi nama teknilo, če bi šla tako mimo njega. In da mu hlebec in nekaj srebra. V njegovih očeh opazim solzo. Srečava še stotine enakih. Kdo bi mogel dati vsem? Belgrad
—	bogati Belgrad pa je živel — živel prav tako kakor gosposki Dunaj in Ljubljana. — Milijonska soška armada se je umaknila skozi Slovenijo vsaj za silo nahranjena. — Vračajoče se v Ljubljano nas je dr. Večeslav Vilder, poverjenik za promet na Hrvaškem, povabil v svoj salonski voz. V Vin-kovcih ugasnejo na mah vse električne luči v vozu. Od zunaj se čuje hrup. Vstopi orožnik, ki je opravljal službo sprevodnika: »Nihče k oknul Lahko da streljajo. Demonstracije. Ljudje mislijo, da so v vozu bogatini.« Med klici: »Ven s tatovi! Ven z roparji!« oddrdra vlak dalje. Vsi smo želeli biti magari v tovornem vozu. Odslej je zavozil vlak v sleherno postajo z utmjenimi žarnicami v vozu.
Vse seveda tudi Lampetu ni šlo gladko. Saj se je tildi dr. Tavčar pomišljal izvesti regulacijo Ljubljanice z italijanskimi vojnimi ujetniki na račun prehrane civilnega prebivalstva. Bilo bi v resnici riskantno podjetje. Nihče ni tedaj predvideval konca vojne; tudi dr. Tavčar ne. Danes o tem jezikati je lahko, ko je potek dogodkov na dlani. Slovenci smo bogati na vsem; posebno na ekstremih. Imamo velikih in majhnih mož. Državnikov slovesa Cromwellovega ne, ker smo majhni; merjeno z merilom sorazmernosti, pa morda še večjih. Navzgor in navzdol. Je pa eno pri nas v navadi: Velikane stavljamo pod zmanjševalno, pritlikavce
»Program Narodne prosvete"
nujnost spričo nevzdržnih političnih razmer, v ka-tere,;je. zašlo ljudstvo in z njim država zaradi po-grešk starih političnih strank, ki so s svojim negativnim delom samo razkrajale in razdvajale narod. Zato je potrebno, da se na njihovo mesto postavijo nove tvorbe, ki bodo ustrezale novim razmeram in sodobnim potrebam.«
K večjemu, če je sledeči odstavek nov:
»To naziranje se v bistvu sklada z lepimi načeli in programom jugoslovanske nacionalne stranke. Ne sme pa ostati ta program samo na papirju temveč ga je potrebno res uvesti v narodovo in državno življenje in ga po iznesenih smernicah tudi dejansko oblikovati.«
Vendar bi marsikdo rad vedel in vprašal, zakaj je ostal ta program samo na papirju in kakšno je poroštvo, da se bo s papirja novega dnevnika
takoj prelival v koristno dejanje. To pa spet ne pojde drugače, kot da oklic vsaj v splošnem oriše stvarno dosedanje napake in pokaže novo pot, ki po njej nameravajo hoditi njegovi mojstri.
Naš narod, naše ljudstvo ima že precej skušenj z najrazličnejšimi razglasi in oklici. V živem spominu mu je tudi zlasti izza zadnjih let, kako malo nesebičnega, požrtvovalnega dela se je po večini skrivalo za bobnečimi besedami. Zato ima pravico zahtevati:: povejte vi možje, ki se obračate spet na nas, kdo ste in kaj ste, razložite nam, kaj ste storili po svojem poklicu in stanu doslej za nas, s čim ste lajšali naše trpljenje in kako ste nam priskočili na pomoč v bedi in stiski. In ko nam razložite to, nam razvijte še jasen, določen načrt svojega dela v bodočnosti. Šele potem bomo lahko odločali in odločili.
dobila v bivši Kranjski odločilno politično moč ter okrepila slovenstvo tudi gospodarsko z zadružnim gibanjem. Kmetje z duhovščino so bili poleg socialističnega delavstva bojevniki za splošno in enako volilno pravico, medtem ko je takratno tako imenovano svobodoumno izobraženstvo z meščanstvom branilo svoj privilegirani položaj proti slovenskemu ljudstvu. Z gospodarskim delom za slovensko ljudstvo in z uveljavljanjem demokratične misli se je izpodjedala moč nemštva in napačne habsburške politike. Bivša liberalna stranka ni nasedala »habsburški pasti klerikalizma«, ampak je prepadala zaradi svoje neljudskosti.
Lastništvo »Slovenije«.
Iz Krylovih basni
Čebela in muhe.
Tri mulie sklenejo leteti v tuje kraje in jamejo s seboj čebelo vabiti, češ, slišale so papagaje dežele daljne silno hvaliti.
Obenem da se jim za malo vidi, da jih na rodnih tleh preganjajo po vseh gosteh, in da zato — da se le ljud ne stidi, oh, ta čudak! — da ne bi mogle posladkati s sladčicami pri mizi se bogati, so zanje iznašli iz stekla poveznjak!
Po kočah pa pr eži na muhe — pajčji vrag... »Pa srečno pot! odvrne jim čebela,
»a meni vsaj
je ljub i moj domači kraj.
S satjem jaz vsem sem omilela, seljak me ljubi in gospod.
A ve letite, kamor želite!
Sedanja sreča čaka vas povsod:
Ker ste brez prida, vas ne bodo ne častili nikjer, predrage, ne ljubili, le pajki bodo tam veseli vas kakor pri nas/"
Kdor s pridom domovini služi, ta z njo lehko se ne razdruži, a komur dar koristnosti ni dan, prijetne so vsekdar dežele tuje:
Ker ni domač, je manj zaničevan, nihče na njega se brezdelje ne huduje.
OPOMBA. Priporočamo Krylove basni, ki veljajo BO Din izvod in se dobč v vseh knjigarnah kakor tudi v prodajalni s papirjem Darinke Vdo-vičevc, GradišJe 4.
Mariborski Muzej in Prekmurje
K sestavku »Stiki Slovencev tostran in onstran Mure«: v našil zadnji številki smo prejeli sledeče pojasnilo:
K poročilu g. M. K-lja, katerega poznamo kot aktivnega in stvarnega delavca, pripominja Muzejsko društvo v Mariboru v izpopolnitev njegovih izvajanj, da je Prekmurje zastopano v mariborskem muzeju z rimsko dobo (novci in keramika), predvsem pa z etnografijo (ljudska keramika, pisanice, vzorci pohištva, posnetki hiš in domačih predmetov); v okviru te zbira MDŽ že več let sestavne dele moške in domače noše, ki pa še niso popolni in to zaradi tega, ker ne moremo sprejeti med ljudsko nošo rusticizirane meščanske noše XIX. stoletja, domačo pa je zlasti v pogledu pokrivala in obuvala težko pridobiti. Politična preteklost je zastopana z gradivom iz prevratnih dni. Vse te predmete je MDM pridobilo po svetovni vojni. S tem je stalo ob strani Zgodovinskemu društvu v Mariboru in je prepričano, da v okviru možnosti ni zapostavljalo Prekmurja za nobeno podravsko pokrajino.
Muzejsko društvo v Mariboru.
MALI ZAPISKI
Prepovedan list.
Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo razširjati letak »Akademskoj omladini«, ki je izšel v Zagrebu.
Inšpekcija dela.
V	»Delavski politiki« beremo:
Med delavstvom in podjetji nastajajo različni spori, bodisi iz mezdnih, higienskih ali drugih razlogov.
Inšpekcija dela je prvenstveno poklicana, da pritožbe, ki jih dajejo delavci in strokovne organizacije, preišče in postopa po predpisih zakona. Dogajajo se slučaji, da Inšpekcija dela mesece in mesece ničesar ne ukrene, dasi organizacije ali delavski zaupniki od nje potom zasebnih vlog to zahtevajo.
Ne vemo, zakaj potem ta tako zvana institucija v zaščito delavcev sploh še obstaja?
čisto slovenska fara dobila italij. duhovnika.
Na zahtevo fašističnih oblasti je tržaški škofijski urad poslal v Slavino, ki je popolnoma slovenska vas in fara, italijanskega kaplana.. Fašistične oblasti so svojo zahtevo podpirale s tem, da so dokazale potrebo italijanskega duhovnika za priseljene železničarje in druge Italijane._______________
Urednik in izdajatelj Julij Savolli v Ljubljani
Novi „Boj“
Stari »Boj« (Združenje borcev Jugoslavije) je po izstopu nekaterih členov umiral. Pred smrtjo so pa nekateri njegovi odborniki na hitro roko sestavili nova pravila, ki so od vlade že potrjena.
Pravila novega »Boja« se nekoliko približujejo smernicam starih Bojevnikov. Volitve so demokratične, členi niso več kolektivne organizacije, temveč le posamezniki^ ki vstopajo v skupine Bojevnikov. Po novih pravilih se imenujejo namreč krajevne organizacije »Boja« skupine Bojevnikov, dasi je ta označba postavno določena samo za one organizacije, ki sprejmejo pravila starih skupin Bojevnikov.
»Boj« je tudi neka nadstrankarska organizacija. Skupine bojevnikov so bile nepolitične organizacije, novi Boj pa v svojih novih pravilih tega ne predvideva. Po novih pravilih »Boja« volijo delegati skupni izvršni odbor. Te volitve so se vršile v soboto 8. t. m. v Ljubljani v Trgovskem domu od 8. zjutraj do 2. popoldne. Prišlo je na glasovanje kakih 300 delegatov raznih skupin. Naj-prvo so se pregledala pooblastila, nato so glavni odborniki prejšnjega »Boja« govorili o novih pravilih ter nazadnje predlagali listo starega odbora Na tej listi je bil za predsednika določen g. Ku-ster, kot odborniki pa prejšnji odborniki, večinoma iz Ljubljane. Tq listo so nekateri kandidati v zelo dolgih govorih poveličevali kot najboljšo. Kot največji argument so navajali, koliko novih krajevnih organizacij so napravili. Znano pa je, da bi stari bojevniki napravili gotovo še več skupin, ako ne bi bili ovirani.
Predložene so bile tudi druge kandidatne liste, so bolj upoštevale za odbomiška mesta zastopnike močnih podeželskih skupin, ker močne skupine hočejo priti v osrednjo organizacijo, kar je samo ob sebi umevno in pravično. Na vseh teh listah je bil za predsednika določen g. Vidmar, ki je neodvisen in biva stalno v Ljubljani. Takoj se je začela gonja proti tem listam, po dvorani so eksponenti liste starega odbora šušljali, da vlada ne bo teh odbornikov potrdila, da bo »Boj« takoj razpuščen, češ da so na listih pripadniki neke bivše politične stranke, medtem ko je imela ofici-elna lista starega odbora menda same pripadnike vladajoče politične stranke. Mnogim delegatom se taka agitacija ni dopadla, ker so živeli v veri, da se upošteva pri »Boju« res samo delo in zaupanje, ne pa drugi oziri. To neupoštevanje podeželskih skupin je na mnoge delegate prav slabo vplivalo,
pod povečevalno steklo. Kdor ne verjame, da je pritlikavec velik, lop po njem. Najmanj, kar se mu more zgoditi je, da se mu obesi košara s kruhom nekoliko višje.
Po zakonih narave pa rodi vsako nasilje odpor, pa naj bo pritisk tvaren ali razumski. Dasi je to spoznanje že staro, se še vedno najdejo ljudje, meneč, da resnice ni več, če se vrže ponjava preko nje. V boju se je izklesal Lampe v lik, ob ka-, terem se je ustaviti, kakor se ustavlja moderni strateg ob mojstrskih potezah Aleksandra Velikega in Napoleona. Lampe ni bil ne to ne ono; bil pa je vsekakor osebnost, segajoča visoko iznad svojega časa. Gotovo, da je delal napake, kakor jih dela vsak, ki dela; ali zato njegove zasluge niso nič manjše. — Telo se lahko uniči, resnica pa ne. Resnice ne pokonča ne ogenj ne meč, ne laž* ne zvijača; tudi se ne d& utesniti v granit in jeklo.||" Kako majhni so tisti, ki mislijo, da jo morejo za-M držati na njenem pohodu! Ni ga gradbenika, toli® nespametnega, ki bi vlagi, nikajoči v predor, zamašil izvir. Nasprotno: zgradil jej bo prost odtok. Zakaj kapljice, neznatne in pohlevne, zadržane v svojem prostem teku, bi se začele zbirati, narastle bi v silo, ki bi jej ne bilo kos nobeno človeško delo. Pravijo, da se rta svetu vse ponavlja. Mogoče. Ali kdor se iz preteklosti ničesar ne nauči, si sam koplje jamo. Kdor taji resnico, se le skriva preti njo. Nespamet, tajiti nekaj, kar je! V rešetu zgodovine ostane le resnica. Čudovito rešeto, ki padejo skozenj lPnci in lončki, ostane pa v njem drobno gorčično zrno. Zemlja vsebuje vso umazanost in gnusobo, je pa obenem cedilnik, kakršnega ne premore noben laboratorij sveta. Takšno cedilo je zgodovina; ona preceja zelo skozi nagobčnik.
posebno zato, ker se je začela tudi gonja proti Vidmarju, ki ga večina z dežele poznajo kot delovnega, odločnega in pravičnega moža. Delegati so med seboj govorili, da je nesmisel biti pri Boju, ako tam gledajo, kateri stranki je kdo pripadal. Ali je Boj nadstrankarski, ali pa je politična stranka! Predlagalo se je tudi, naj se sestavi skupna kompromisna lista in poudarjali so, da so odločilne ideje, ne pa osebe. Toda tudi kompromisno listo je preprečil ravno zastopnik liste starega odbora. Delegati so bili že naveličani dolgih govorov, ki so bili prazni in odveč. Ob eni popolne so bili že tudi lačni, nekateri pa so morali odpotovati. šele takrat je bilo glasovanje, pri katerem je dobil g. Kuster 142, Vidmar pa 130 glasov. — Izvoljena je bila nato še lista starega odbora za razne odbornike. Potemtakem so ljubljanski govorniki zmagali.
Ta zmaga je razočarala večino podeželskih skupin, ki so za »Boj« največ storile. Zato je upravičeno mnenje, da ta zmaga ne bo »Boju« v prid. Stari bojevniki niso nikdar nobenega odkritega in poštenega tovariša odbijali, temveč so le zbirali ljudi, kateri hočejo iskreno pomagati našemu sedaj že tako revnemu ljudstvu.
Nadstrankarski slovenski bojevniki.
OPAZOVALEC
Janez Wolf
(Ob petdesetletnici smrti.)
12. decembra 1884 je umrl v Ljubljani v fija-karski kočiji na cesti, ko se je peljal k stavbeniku, da bi mu napravil oder za slikanje stropnih fresk v ljubljanskem Narodnem muzeju. Janez Wolf, oče nove dobe v slovenskem slikarstvu. Bil je star 59 let. Janez Wolf je bil nenavaden umetniški talent, slikar velikega sloga, idealist v vsem dejanju in v delu, ki ga je pa usoda preganjala v družinskem in zasebnem življenju in ki ga je uničila notranja bolečina, čeprav bi mu ne bilo treba imeti tvarnih skrbi. Janez Wolf je bil po svojem bistvu in čustvovanju pristen Slovenec. Prijatelj slavnih slikarjev Canona in Anzelma Feuerbacha je zrastel v okolju nazarenskega slikarstva. Jan.ez Wolf je bil monumentalen slikar, mojster v risbi, čeprav je včasih zanemarjal barvo, predvsem slikar fresk. Freske v cerkvah v Vipavi in na Vrhniki so njegova največja dela, pa tudi po številnih drugih slovenskih cerkvah je slikal na presni omet. Njegove slike na platno so manj dovršene. V Ljubljani je ohranjen njegov božji grob za stolno cerkev in na pročelju frančiškanske cerkve skupinska slika, ki jo je po vojni uničila nesposobna roka. Wolfovi učenci so bili brata Šubica, Anton Ažbe, Simon Ogrin in Tomec. Šubica sta razvila realistično smer v slovenskem slikarstvu, ko je Wolf prelomil s baročnim jzročilom. Zdi se nam prav, da se vsaj mi spomnimo genialnega slovenskega idealista Janeza Wolfa ob petdesetletnici smrti, ker je sicer čisto pozabljen in celo v Narodni galeriji ne visi nobeno njegovo delo. Tudi njegov grob pri Sv. Krištofu v Ljubljani je pozabljen. Janez Wolf, rojak iz Leskovca pri Krškem, je kot orel, ki se vzdiguje z ranjenimi peruti v višave, duševni aristokrat, nemiren duh. Posvetil se je slikarstvu, ko je moral zapustiti kot nadpo-ročnih vojaško službo menda zaradi nekega dvoboja.
Quantite negligeable
V	zadnji številki »Slovenije« je izšel sestavek z zgorajšnjim naslovom, za katerega vsebino je že uredništvo odklonilo odgovornost. Ker pa je lastništvo »Slovenije« za ta sestavek izvedelo šele, ko je list izšel — kar s tem izrečno poudarja —, se čuti dolžnega, da zavrne nekatere trditve tega sestanka, ki niso v skladu z zgodovinskimi dogodki.
Ne da bi se spuščali v obravnavanje bistva, kaj je in kaj ni »klerikalizem :, obstaja dejstvo, da nekdanja »vseslovenska ljudska stranka«, ki so jo politični nasprotniki imenovali klerikalno, ni bila sad »habsburške« politike v Avstriji. Priznati je treba, da je ta stranka organizirala večino slovenskega ljudstva (kmete, obrtnike, delavce),