I T one Ferenc l, Bojan G odeša 
S lovenci pod nacističnim gospostvom 1941-1945
1. Slovenci v Nemškem rajhu po letu 1933 in nacistična politika do njih
Nacistični režim so najprej okusili tisti Slovenci in Slovenke, ki so pred letom 1941 
živeli v t. i. Starem rajhu ali od marca 1938 v avstrijskih pokrajinah. O položaju prvih 
ne vemo ničesar, več vemo o slovenski manjšini na Koroškem in Zgornjem Štajerskem 
po priključitvi Avstrije k Nemčiji leta 1938. Glede odnosa nacistov do nje ločimo dve 
obdobji, in sicer prvo, ki je trajala do aprila 1941, in drugo, ki zajema obdobje po na­
padu držav trojnega pakta na Jugoslavijo. V prvem obdobju so morali nacisti še upo­
števati, da je v Kraljevini Jugoslaviji nemške manjšina in da gre za nekakšno reci­
pročnost. Seveda je dejstvo, daje na Koroškem slovenska manjšina, morala upoštevati 
tudi vlada Kraljevine Jugoslavije. Kljub temu so že iz leta 1938 znani nastopi krajevnih 
oblasti proti posameznim slovenskim društvom. Sledile so zahteve po odstranjevanju 
slovenskih zasebnih dvojezičnih napisov, omejevanje kulturne dejavnosti manjšine ter 
neposredni nastopi oblasti proti posameznim slovenskim ustanovam. Hkrati so nacisti 
poskušali iz dežele odstraniti najvidnejše slovenske kulturne delavce, tako predsednika 
kot podpredsednika osrednje slovenske kulturne organizacije na Koroškem - Slovenske 
prosvetne zveze. Najhujši udarec pa so namenili odstranitvi slovenske besede iz takrat­
nih osnovnih - dvojezičnih šol, in to kljub temu, da je bila glavna naloga rabe sloven­
skega jezika v južnokoroških ljudskih šolah še iz časa habsburške monarhije uvajanje 
slovenskih učencev v nemški jezik. S šolskim letom 1938/39 je bila na območju dote­
danjega utrakvističnega šolstva odstranjena še zadnja sled dvojezičnosti in slovenskega 
jezika; izginilo je okoli 67 dvojezičnih šol. Vzporedno z omejevanjem slovenskega 
jezika so pričeli nacisti ustanavljati posebne otroške vrtce, namenjene poučevanju slo­
venskih otrok; do srede leta 1939 sojih ustanovili 35.
Ko so nacistične oblasti leta 1939 potrdile pravila slovenske Prosvetne zveze na 
Koroškem, je tudi jugoslovanska vlada dovolila obnovo prej ukinjene Švabsko-nemške 
kulturne zveze (Schwäbisch-deutscher Kulturbund - SDKB). Najvidnejšim voditeljem 
slovenske manjšine na Koroškem je z izražanjem lojalnosti novim, nacističnim obla­
stem še nekako uspevalo vzdrževati slovensko kulturno življenje. So pa nacistične ob­
lasti na Koroškem preganjale narodno zelo zavedne slovenske katoliške duhovnike, ki 
jih je morala krška škofija prestaviti, znana pa je tudi smrtna žrtev nekdanjega de- 
želnozborskega in kmečkozborskega poslanca ter predsednika Krščansko-socialne 
zveze, predhodnice Prosvetne zveze, duhovnika Vinka Poljanca.
Po zasedbi in razkosanju Kraljevine Jugoslavije nemški nacisti niso imeli več 
nobenih pomislekov za popolno germanizacijo Koroške. Že aprila 1941 je gestapo 
spravil za zapahe več kot 50 slovenskih duhovnikov in jih nekaj odgnal tudi v kon­
centracijska taborišča. Takoj so bila prepovedana vsa slovenska kulturna društva, za­
plenjena pa je bila njihova imovina. Poseben udarec je doživela tudi slovenska zadružna 
organizacija - Zveza slovenskih zadrug, ki je združevala 48 različnih zadrug. Na kon­
ferenci v nemškem notranjem ministrstvu 12. novembra 1941 so se dogovorili za ukre­
pe, ki so zajemali imenovanje nacistov za komisarje slovenskih zadrug ter nasilno od­
stranitev slovenskih odborov. Hkrati je bila potrjena že izpeljana zaplemba vsega imetja 
slovenskih zadrug.1
Uničenju slovenskega kulturnega in gospodarskega življenja na Koroškem so sledile 
konkretne priprave gestapa in upravnih ter političnih organov (NSDAP) za izgon 
koroških Slovencev, ki so ga nato po Himmlerjevi naredbi z dne 25. avgusta 1941 lahko 
sredi aprila 1942 izvedli le v omejenem obsegu. Dvojezično območje na Koroškem, ki 
gaje še posebej označila Himmlerjeva naredba od 6. februarja 1943 (v okrožju Wolfs­
berg 4 občine, v okrožju Velikovec 21, v okrožju Celovec 23, v okrožju Beljak 14 in v 
okrožju Šmohor 4 občine, skupaj torej 66), je bilo že do tedaj, še bolj pa kasneje, na­
selitveno območje predvsem za nemške preseljence iz Kanalske doline.2
Kakšne ukrepe za popolno in hitro germanizacijo Koroške so predvideli, je 10. julija 
1942 v Celovcu povedal vodja pokrajinskega urada za narodnostna vprašanja na Ko­
roškem, Alois Maier Kaibitsch. "Na območju severno od Karavank se mora govoriti 
nemško; to je treba doseči na vsak način. Biti smejo samo še nemški napisi. V cerkvah, 
na praporih, križih, kažipotih in nagrobnikih, na pokopališčih. Vsakdo se mora postaviti 
v službo te naloge. In vindišarske napise, kjer koli bi še bili, prijaviti pokrajinskemu 
uradu za narodnostna vprašanja. Na nekdanjem jezikovno mešanem območju je še 
vedno veliko število slovenskih knjig, posebno verskega značaja; tudi te morajo izginiti. 
/.../ Vindišarji, ki so se priznali k nemški narodni pripadnosti, so tudi Nemci in za 
Slovence tukaj ne more biti več prostora."3
2. Položaj v Dravski banovini pred napadom sil osi na Jugoslavijo (1938-1941)
Uradno stališče jugoslovanske vlade, ki jo je vodil zbliževanju z nacistično Nemčijo 
naklonjeni dr. Milan Stojadinovič do priključitve Avstrije k Nemškemu rajhu, je bilo, da 
je treba na dogodke marca 1938 gledati kot na notranje nemško vprašanje, ki se rešuje 
po načelu pravice do samoodločbe narodov. Hkrati je izražalo prepričanje, da pomeni 
anšlus ob zagotovilih nacističnih oblastnikov o nedotakljivosti jugoslovansko-nemške 
meje, trajno jamstvo proti obnovi habsburške monarhije, ki bo hkrati prispevalo k ome­
jitvi italijanskega vpliva. Od teh uradno izraženih predvidevanj se je uresničilo le tisto o 
Habsburžanih, kar pa ni pomenilo, da niso ob njih obstajale tudi drugačne ocene. Tako 
je npr. britanski poslanik v Beogradu predvidel: "Jugoslavija se bo, mislim, delala, kot 
da zagotovila jemlje dobesedno in bo storila vse mogoče, da bi ostala v njeni milosti,
1 Auguštin Malie; Valentin Sima (Hrsg./Izd.), Der "Anschluss" und die Minderheiten in Österreich. 
"Anšlus" in manjšine v Avstriji. Klagenfurt 1989; August Walzl, "Als erster Gau ..." Entwicklungen und 
Strukturen des Nationalsozialismus in Kärnten. Klagenfurt 1992; Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes. 
Ljubljana, Celovec 1984; Das gemeinsame Kärnten. Skupna Koroška. Dokumentation des deutsch-sloweni- 
schen Koordinationsausschusses der Diözese Gurk, 9, Klagenfurt 1980.
2 Tone Ferenc, Quellen zur nationalsozialistischen Entnationalisierungspoütik in Slowenien 1941-1945. 
Viri o nacistični raznarodovalni politiki v Sloveniji 1941-1945. Maribor 1980 (dalje: Ferenc, Quellen), dok. 
214, 216, 217, 219 in 291; Narodu in državi sovražni. Pregon koroških Slovencev 1942. Volks- und 
staatsfeindlich. Die Vertreibung von Kärntner Slowenen 1942. Celovec/Klagenfurt 1992 (dalje: Volks- und 
staatsfeindlich); Auguštin Malle /ur./red.), Pregon koroških Slovencev. Die Vertreibung der Kärntner Slo­
wenen. 1942-2002. Klagenfurt/Celovec 2002 (dalje: Pregon koroških Slovencev); Marko Gariup, Opcija za 
tretji rajh v Kanalski dolini. Trst 2000; National Archives Washington, microcopy T-81, navitek 279, Me­
sečna poročila o sprejemanju optantov iz Južne Tirolske in Kanalske doline na Koroškem.
3 Ferenc, Quellen, dok. 235.
medtem pa bo krepila svojo obrambno moč z vsemi dosegljivimi sredstvi."4 Zelo 
močno je bilo namreč prepričanje, da ne gre verjeti obljubam nacističnih voditeljev ter 
da pomeni anšlus samo prvi korak k uresničitvi starega velikonemškega cilja, t. j. 
nemškega mostu do Jadrana.
Zato je nastalo splošno vznemirjenje zlasti v Sloveniji, ki je bila, potem ko je velika 
Nemčija postala stvarnost in soseda na Karavankah, najbolj izpostavljena. Narodno­
obrambna misel in gibanje v okviru organizacij posameznih političnih taborov sta sicer 
oživela že sredi tridesetih let, predvsem v skrbi za narodne manjšine v Avstriji, Italiji in 
na Madžarskem, toda po anšlusu je bila osrednja pozornost obrnjena predvsem k severni 
meji in proti nadaljnjemu širjenju nacističnih organizacij in njihove propagande. 
Narodnoobrambno gibanje se je najbolj potrjevalo v množičnih akcijah za uresničitev 
različnih narodnih zahtev, v predvolilnih nastopih, na demonstracijah, shodih, taborih, 
izletih, kulturnih in športnih prireditvah. Izrazito protifašistično gibanje se je vse bolj 
širilo in zajelo vse sloje prebivalstva, ne glede na strankarsko pripadnost. Izstopali so 
zlasti študentje in nasploh mladina, ki so bili kritični do zunanjepolitične preusmeritve 
Jugoslavije na Nemčijo in Italijo ter tudi do režima JRZ, ki gaje v Sloveniji kot njegov 
sestavni del predstavljala Koroščeva SLS. Tedaj maloštevilni in podtalno delujoči 
slovenski komunisti so se v sklopu ljudskofrontne politike na podlagi protifašizma in 
programa reševanja slovenskega nacionalnega vprašanja osredotočili prav na te neza­
dovoljne skupine.5 Posebno obliko v protifašistični dejavnosti po anšlusu predstavljajo 
tudi skupine iz liberalnega tabora, ki so v sodelovanju z različnimi britanskimi obve­
ščevalnimi službami tajno delovale na obveščevalnem področju, pri sabotažah in pri 
reševanju emigrantov iz Nemčije itd.6 Čeprav je imel voditelj SLS dr. Anton Korošec 
kot notranji minister pomembno vlogo v jugoslovanski vladi, na katero so leteli očitki 
glede stališča do anšlusa, so se tudi v katoliškem taboru z dejavnostjo prek svojih na­
rodnoobrambnih organizacij pridružili splošnemu razpoloženju v slovenski javnosti. 
Tudi Koroščevi ukrepi kot notranjega ministra proti nemški manjšini v Jugoslaviji po 
anšlusu so vplivali, da je bil na prigovarjanje nemškega poslanika Viktorja von Heerena 
po volitvah leta 1938 odstranjen iz Stojadinovićeve vlade.7
V tem času tradicionalni idejni tabori na Slovenskem, nastali konec 19. stoletja, t. j. 
katoliški, liberalni in marksistični, niso bili več enotni. Na podlagi novih opredelitev, 
zlasti v odnosu do komunizma in fašizma, je v tridesetih letih prihajalo do prestruk­
turiranja političnega prostora. V najmanjšem taboru na Slovenskem, t. j. med marksisti, 
so na račun socialistov pridobivali zlasti komunisti, ker so se preusmerili k perečim 
problemom tedanje slovenske družbe (protifašizem, nacionalno vprašanje). Kljub temu 
so bili komunisti na Slovenskem še vedno maloštevilni. Slovenski liberalci so bili 
razcepljeni na množico različnih političnih in intelektualnih skupin, ki jih je najbolj 
ločeval prav odnos do aktualnih problemov (narodnega vprašanja, državne ureditve, de­
mokracije, fašizma in komunizma). Tem vprašanjem so se pridružili še generacijski 
spori, tako da je bil celoten tabor v precejšnji krizi in so se že začele, zlasti med 
mlajšimi, pojavljati prve zahteve po njeni prebroditvi in strnitvi vrst.8 Med največjimi
4 Dušan Biber, Britanci o Stojadinoviću in Münchnu. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1978, št. 
1, 112 (dalje: Biber, Britanci o Stojadinoviču).
5 Slavko Kremenšek, Slovensko študentovsko gibanje 1919-1941. Ljubljana 1972; Alenka Nedog, Ljud- 
skofrontno gibanje v Sloveniji od leta 1935 do 1941. Ljubljana 1978.
6 Jerca Vodušek Starič, Slovenski špijoni in SOE 1938-1942. Ljubljana 2002.
7 Dušan Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji. Ljubljana 1966, 152-154 (dalje: Biber, Nacizem in Nemci).
8 Bojan Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in 
protirevolucionarnim taborom. Ljubljana 1995, 44-46 (dalje: Godeša, Kdor ni z nami).
centralističnimi in unitarističnimi pritiski je v prvi polovici tridesetih let prišlo do več 
političnih pobud (npr. federalistična slovenska deklaracija SLS), ki so zbližale in na 
narodni osnovi povezale zelo nasprotne politične skupine. Po vstopu Korošca v vlado 
leta 1935 pa je politika vodilne katoliške stranke doživela preobrat. V njej seje okrepilo 
tudi trdo ideološko jedro, ki se je zavzemalo za zaostren ideološki boj in novo delitev 
duhov - tokrat ne le, kar zadeva liberalizem, temveč posebno kar zadeva komunizem, 
zlasti še po začetku španske državljanske vojne in papeški okrožnici Divini redemptoris 
(1937).9 Ob dejstvu, d aje bila tedaj dejanska možnost komunistične revolucije zane­
marljiva, je bil umetno vzpostavljen in nato vzdrževan občutek komunistične nevarnosti 
predvsem v funkciji načrtovane popolne prevlade v vseh segmentih slovenske družbe, 
ki seje najbolj radikalno izrazil v reklu "le dober katoličan je lahko pravi Slovenec". Na 
takih temeljih so poskušali strniti vrste tudi v katoliškem taboru. Ta usmeritev vodstva 
katoliškega gibanja v drugi polovici tridesetih let pa je imela mnogokrat prav nasprotne 
učinke od pričakovanih. Umetno poudarjanje komunistične nevarnosti je komunistom 
pripisovalo večjo vlogo, kot so jo dejansko imeli, hkrati pa je poskus nasilnega poeno­
tenja pospešil diferenciacijo v katoliških vrstah in okrepil njihovo opozicijsko usme­
ritev. Tako je bilo tudi v tradicionalno homogenem in v slovenskem političnem prostoru 
prevladujočem katoliškem taboru tik pred drugo svetovno vojno več skupin, ki so se 
razlikovale v odnosu do ključnih problemov svojega časa.
Kljub temu, da je znotraj vseh idejnih taborov anšlus okrepil občutek narodne 
ogroženosti, pa tudi v tako pomembnih vprašanjih, ne glede na ideološke razlike, ni 
prispeval k skupnemu nastopanju oziroma koncentraciji političnih sil. Tako je Koc­
bekova, sicer nekaj kasneje izražena zahteva ("najprej zgodovinsko, nato ideološko 
stališče") na predvečer druge svetovne vojne ostala v izraziti manjšini.
Na začetku druge svetovne vojne leta 1939 so se Slovenci znašli v izjemno neugod­
nem položaju. Na mednarodnem področju zaradi slabo prikrivanih osvajalnih teženj po 
slovenskem ozemlju s strani sosedov, v notranji politiki pa je bila po sporazumu 
Cvetkovič-Maček (26. avgust 1939) slovenska politika potisnjena na obrobje. Sporazum 
je namreč pomenil, da je jugoslovanski politični vrh v federalistični preureditvi države 
upošteval le rešitev hrvaškega vprašanja, medtem ko so slovenskega obšli. Najmočnejša 
slovenska avtonomistično-federalistična sila, nekdanja SLS, je zato skušala doseči, da 
se v Jugoslaviji reši tudi državnopravni položaj slovenskega naroda. Prizadevanja v 
obliki zahteve po ustanovitvi Banovine Slovenije so sicer intenzivno potekala (npr. 
priprava besedil za vrsto uredb, študija dr. Andreja Gosarja Banovina Slovenija itd.), 
vendar so priprave prekinili zaradi zunanjepolitičnih razlogov, tako da na zadnjem za­
sedanju februarja 1941 o ustanovitvi Banovine Slovenije banski svet ni več raz­
pravljal.1 0 To pa seveda ni pomenilo načelne opustitve zahtev po avtonomiji, bile so le 
prestavljene v prihodnost.11
Vodstvu SLS na čelu s Korošcem tako pri oblikovanju svoje nacionalne politike 
pravzaprav ni ostajalo veliko manevrskega prostora. Tako se je še bolj utrdilo pre­
pričanje o jugoslovanskem državnem okviru kot najboljši rešitvi nacionalnega vpra­
šanja, tako naj bi Korošec na začetku vojne izjavil, da "je tudi najslabša Jugoslavija za
9 Peter Vodopivec, Moč in nemoč ideje in politike ljudske fronte. Prispevki za novejšo zgodovino, XLI, 
2001, št. 2 (Slovenci in leto 1941), 37 (dalje: Vodopivec, Moč in nemoč).
10 Jurij Perovšek; Miroslav Stiplovšek, Volja po slovenski državnosti v letih 1918-1941. Od sanj do res­
ničnosti (Razvoj slovenske državnosti). Ljubljana 2001, 117-118.
11 Jurij Perovšek, Slovenci in Jugoslavija v tridesetih letih. Slovenska trideseta leta (zbornik). Ljubljana 
1997, 25-32.
Slovence najboljša rešitev".1 2 V mednarodnem pogledu pa je bil cilj vodstva SLS Jugo­
slavijo čimdlje časa obdržati zunaj vojaškega spopada.
V že navedeni izčrpni analizi, ki sojo po anšlusu napisali britanski diplomati v Beo­
gradu, so v Londonu ugotavljali: "Dejstvo je, da britanski nasveti ali francoski očitki ne 
bodo odločali o prihodnji politiki Jugoslavije. Pobuda je v rokah Nemčije, pot, po kateri 
gre Jugoslavija, bo rezultat akcije Nemčije, in upajmo, napak Nemčije."1 3 Po začetku 
druge svetovne vojne so se ta predvidevanja izkazala za resnična, saj je jugoslovanska 
vlada sicer razglasila uradno nevtralnost, a se je bila dejansko prisiljena približevati 
silam osi, ki so imele pobudo. Ta usmeritev je prišla posebno do izraza po padcu 
Francije poleti 1940, ko so sile osi obvladovale evropsko celino in seje mnogim zdelo, 
da je njihova zmaga neizbežna. V takem položaju se je Korošec, ki je na željo princa 
namestnika Pavla Karadjordjevića junija 1940 ponovno vstopil v vlado, odločil za 
politiko tesne naslonitve na nacistično Nemčijo. Kot prosvetni minister je začel izdajati 
prve rasistične in protisemitske uredbe. Nemški diplomati so tako jeseni 1940 oce­
njevali, da bo Korošec lahko koristen za nemške interese, ker je edini pomembnejši 
jugoslovanski državnik, ki z resničnim notranjim prepričanjem vodi boj proti Judom, 
prostozidarjem in komunistom, in hkrati vidi edino možnost za zaščito slovenske 
domovine v tem, da se najtesneje nasloni na os, zlasti na Nemčijo.1 4 Sicer pa so menili, 
da je v srcu še vedno nenaklonjen Nemcem in izvaja tako proosno politiko predvsem 
zaradi strahu pred nemško močjo. Po Koroščevi smrti je tudi njegov naslednik na čelu 
SLS, duhovnik dr. Fran Kulovec, čeprav seje bolj kot predhodnik povezal z voditeljem 
HSS dr. Vladkom Mačkom, nadaljeval s tako usmeritvijo in tudi podprl pristop 
Jugoslavije k trojnemu paktu. Že Korošec je računal z možnim razpadom Jugoslavije in 
je skušal po slovaškem zgledu pripraviti ugodna tla za morebitno rešitev položaja ob 
okupaciji Slovenije. V tem smislu gre razumeti tudi akcijo dr. Kulovca in dr. Mihe 
Kreka 5. aprila 1941 pri slovaškem poslaniku v Beogradu in Natlačnov odhod v Celje
11. aprila 1941.1 5 Toda politika treh okupatorjev, nemškega, italijanskega in madžar­
skega, je nato dejansko pokazala, da v "novem" nacističnem redu ni prostora niti za 
Slovence kot etnično enoto, kaj šele za slovensko državo.
Narodnoobrambno gibanje je bilo po začetku druge svetovne vojne, zaradi silam osi 
naklonjene politike SLS, pa tudi zaradi spremenjene politike slovenskih komunistov po 
paktu Hitler-Stalin, nekoliko oslabljeno. Po navezavi diplomatskih odnosov med Jugo­
slavijo in Sovjetsko zvezo (junij 1940) so jugoslovanski komunisti začeli z ustanav­
ljanjem Društva prijateljev Sovjetske zveze, kar je v Sloveniji pomenilo predvsem na­
sprotovanje enostranskemu navezovanju na nacistično Nemčijo, kar je prav takrat zago­
varjal dr. Korošec. Jeseni 1940 pa so na 5. državni konferenci KPJ v svoje delovanje 
posredno vključili tudi protifašistično stališče, kije bilo zaradi veljavnosti pakta Hitler- 
Stalin zavito v še bolj nedoločen izraz "nevarnost totalitarnih držav".1 6 Kljub tej pre­
vidnosti so tako stališče KPJ v nemškem poslaništvu v Beogradu že razumeli kot "napo­
12 Ruda Jurčec, Skozi luč in sence 1914-1958, III. del (1935-1941). Buenos Aires 1969, 293.
13 Biber, Britanci o Stojadinoviču, 112.
14 Biber, Nacizem in Nemci, 225-226.
15 Bojan Godeša, Odnos SLS do vprašanja rešitve državnopravnega položaja Slovenije po napadu sil osi na 
Jugoslavijo. Prispevki za novejšo zgodovino, 2001, št. 2 (Slovenci in leto 1941), 82-84 (dalje: Godeša, Odnos 
SLS).
16 Bojan Godeša, Priprave na revolucijo ali NOB? (Delovanje slovenskih komunistov v času od poletja 1940 
do napada nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo). Slovenski upor. Osvobodilna fronta slovenskega naroda 
pred pol stoletja. Ljubljana 1991,76-77.
ved boja proti politiki sil osi".1 7 V skladu z novo opredelitvijo so se komunisti začeli 
povezovati tudi z različnimi opozicijskimi skupinami meščanskih strank. Tako so v 
Sloveniji navezali stike s predstavniki krščanskosocialističnega sindikata Jugoslovanske 
strokovne zveze ter predstavniki Sokolov, ki so bili nezadovoljni s politiko uradnega 
vodstva, in z njimi sklenili akcijske sporazume. Tako se je porajalo jedro bodoče 
Osvobodilne fronte slovenskega naroda ravno v času (februar 1941), ko so tudi britanski 
diplomati opažali, d aje narodnoodpomiška volja med prebivalstvom v Sloveniji vse­
kakor prisotna in živa.1 8
3. Odnos nacistov in drugih Nemcev do Slovencev
Nemški nacizem v svoji nacionalistični ali celo šovinistični ter rasistični ideologiji 
na Slovane ni gledal prijazno, poleg tega pa je ravno v slovanskih deželah iskal živ­
ljenjski prostor (Lebensraum) za nemški narod ali tudi za Germane. Vodja Nemškega 
rajha Adolf Hitler je še posebej sovražil Čehe in Slovence, ki da so pripomogli k 
okrnitvi Avstrije. Program Nemške nacionalnosocialistične delavske stranke (NSDAP) 
iz leta 1920 je zahteval združitev Nemcev v veliko Nemčijo in odpravo versajske in 
senžermenske mirovne pogodbe; odprava senžermenske mirovne pogodbe bi seveda po­
menila tudi vrnitev vsaj dela slovenskega ozemlja, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo 
Jugoslaviji. Nemci v Avstriji so leta 1918 zelo nasprotovali, da bi od Avstrije odtrgali 
del Koroške in Štajerske. Tako kot nemški krogi niso bili zadovoljni s senžermensko 
mirovno pogodbo, slovenski niso bili zadovoljni z izidom plebiscita na Koroškem 10. 
oktobra 1920.
Nemški publicisti so med dvema vojnama zahtevali vrnitev delov slovenskega 
ozemlja Avstriji, ali po marcu 1938 k Nemškemu rajhu, in so svoje zahteve utemeljevali 
na različne načine, največ z nacionalnopolitičnimi, gospodarskimi in s prometnimi 
razlogi. Med nemškimi publicisti je bil najzahtevnejši dr. Friedrich Lange z značilnim 
psevdonimom Adriaticus, ki je zahteval tudi vrnitev cele Kranjske,1 9 med znanstveniki 
pa dr. Helmut Carstanjen, ki je zahteve po vrnitvi precejšnjih delov slovenskega ozem­
lja utemeljeval s teorijo o nemškem narodnem ali kulturnem prostoru, ki jo je pred njim 
razvil nemški geograf Albrecht Penck,20 in vindišarsko ali vendsko teorijo, ki jo je leta 
1914 v Celovcu razglasil neimenovani pisec in nadaljeval zgodovinar dr. Martin 
Wutte.21 Najobsežnejše Carstanjenovo delo Sprache und Volkstum in der Untersteier­
mark, ki gaje objavil leta 1934 pod psevdonimom Gerhard Werner, vsebuje sklep: "Ker 
sestavljajo Vendi na Spodnjem Štajerskem veliko večino prebivalstva in vidijo v 
nemštvu svoje naravno in zgodovinsko vodstvo, je tudi dežela - ne glede na vsa 
državnopolitična trenja - slej ko prej nemška in jo je glede na celotni narodni prostor 
treba videti kot nemško obmejno krajino."22 V neki drugi svoji razpravi pa je dr. Car­
stanjen zahteval priključitev severne polovice Prekmurja Avstriji.23
17 Dušan Biber, Komunistična partija Jugoslavije in njeni pogledi na Anglijo 1939-1943. Prispevki za zgo­
dovino delavskega gibanja, 1983, št. 1-2, 125.
18 Godeša, Odnos SLS, 97; Vodopivec, Moč in nemoč, 41.
19 Adriaticus, Deutschlands gerechte Grenzen. Berlin 1924, 65-68.
20 Albrecht Penck, Deutscher Volks- und Kulturboden; Dušan Biber, Nacizem in Nemci.
21 Martin Wutte, Deutsch - Windisch - Slowenisch. Klagenfurt 1927.
22 Gerhard Werner, Sprache und Volkstum in der Untersteiermark. Leipzig 1935.
23 Gerhard Werner, Das Deutschtum des Übermurgebietes (Prekomurje). Geographischer Jahresbericht aus 
Österreich, XVII, B. d„ 1933,76-90.
Pri razdelitvi vplivnih območij v Jugovzhodni Evropi naj bi Jugoslavija prišla pod 
vplivno območje Kraljevine Italije, ki seje pripravljala, dajo napade in si prisvoji njeno 
ozemlje ali vsaj njegove dele. Hitlerje bil v začetku temu naklonjen, ko pa seje zapletel 
v vojno z Veliko Britanijo, je Benitu Mussoliniju to odsvetoval, še posebno, ko je videl, 
da se bo vojna z Veliko Britanijo zavlekla in ko je sklenil napasti Sovjetsko zvezo. Ko 
je Hitler po zlomu Francije pričakoval premirje z Veliko Britanijo in ji ponujal gos­
postvo na drugih celinah in oceanih in ko je v Srednji in Jugovzhodni Evropi prišlo do 
ozemeljskih sprememb, so pokrajinski obmejni urad v Celovcu (Gaugrenzlandamt der 
NSDAP) in Südostdeutsches Institut v Gradcu, ustanovljen leta 1939, ter verjetno tudi 
nekateri osrednji državni ali strankini uradi v Berlinu sestavili nekaj spomenic z zahte­
vami po spremembi jugoslovansko-nemške državne meje oziroma po vključitvi neka­
terih slovenskih območij v Nemški rajh. V Celovcu so julija 1940 sestavili spomenici o 
Mežiški dolini in t. i. jeseniškem trikotniku, s katerima so mislili ves radovljiški okraj, 
avgusta pa še spomenico o radovljiškem, kranjskem in kamniškem okraju, ki so mejili 
na Koroško. V Gradcu so julija 1940 sestavili spomenico o južni meji Štajerske in v njej 
predvideli tri možnosti za novo mejo: 1 ) t. i. vitanjsko črto, ki sta jo takoj po prvi sve­
tovni vojni zagovarjala graška znanstvenika geograf Robert Sieger in zgodovinar Hans 
Pirchegger, 2) t. i. laško črto (po mestu Laško) med Savinjo in Savo južno od Celja in 3) 
nekdanjo štajersko deželno mejo na Savi in Sotli. K tej spomenici so v Gradcu napisali 
še t. i. dopolnilne pripombe, v katerih so se zavzeli tudi za priključitev zahodne polovice 
Prekmurja k Nemškemu rajhu, predvideli pa so tudi možnost, da bi k rajhu priključili 
območja južno od Save na Kranjskem in vzhodno od Sotle na Hrvaškem. V teh spo­
menicah so večinoma enako kot prej v literaturi utemeljevali upravičenost priključitve 
slovenskih območij k Nemškemu rajhu. Vsaj v osnutku sta nastali še dve spomenici v 
Celovcu in Gradcu. V tisti iz Celovca so si prizadevali politično, zemljepisno in tudi 
gospodarsko utemeljiti upravičenost priključitve skoraj vse Kranjske in dela slovenske 
Štajerske h Koroški in tako tudi k Nemškemu rajhu. V spomenici iz Gradca pa so pred­
videli upravnopolitično razdelitev in nacionalnopolitično ureditev slovenske Štajerske 
po predvideni priključitvi k Nemškemu rajhu. Spomenice iz Gradca in Celovca so 
obravnavali v nekaterih osrednjih državnih in strankinih uradih v Berlinu. Nemški rajh 
nekaj časa še ni imel priložnosti, da bi začel uresničevati zahteve po priključitvi slo­
venskih območij. Ko pa se mu je aprila 1941 po zmagi nad Jugoslavijo ta priložnost 
ponudila, je moral pri razkosanju in delitvi slovenskega ozemlja bolj kot poleti 1940 
upoštevati imperialistične pretenzije sosednjih držav, t. j. Italije in Madžarske.24
Po priključitvi Avstrije k Nemškemu rajhu so nacisti v sosednjih avstrijskih pokra­
jinah Koroški in Štajerski ustanovili nekaj uradov, ki so se ukvarjali tudi z zadevami 
sosednjih slovenskih pokrajin. Najprej so sredi maja 1938 v Gradcu ustanovili Süd­
ostdeutsches Institut, ki ga je vodil dr. Helmut Carstanjen in je sodil pod notranje mini­
strstvo. Opirajoč se na dotedanje delo društev "Deutscher Schulverein Südmark", 
"Volksbund für das Deutschtum im Ausland" ter "Bund Deutscher Osten", je proučeval 
pomembnejša vprašanja nemštva v Jugovzhodni Evropi, zlasti pa njegova nacionalna 
vprašanja, in tako pomagal raznim organizacijam in ustanovam, zavezanim za delo s t. i. 
Volksdeutscherji.
Drugi takšni ustanovi, ki sta se ukvarjali tudi z zadevami v Sloveniji, sta bila po­
krajinska obmejna urada NSDAP v Gradcu in Celovcu, pristojna za reševanje vseh tistih 
vprašanj v stranki, ki so bila posebna glede na to, da sta bili Štajerska in Koroška 
obmejni pokrajini. Njuno ustanovitev je vodstvo stranke odobrilo 3. februarja 1939; v
24 Tone Ferenc, Spomenice o nemških ozemeljskih zahtevah v Sloveniji leta 1940. Zgodovinski časopis, 
29/1975, št. 1-2, 219-246.
Gradcu ga je vodil Anton Dorfmeister, v Celovcu pa Alois Maier Kaibitsch. Oba sta 
kasneje postala tudi pomembna funkcionarja v zasedenih slovenskih pokrajinah. Tudi 
pri pokrajinskih civilnih upravah - državnih namestništvih (Reichsstatthalterei) v Grad­
cu in Celovcu sta delovala z nacionalnopolitičnimi zadevami.25
Po priključitvi Avstrije k Nemškemu rajhu sta nemška policija in vojska razširili 
svojo organizacijo tudi na Štajersko in Koroško. Glavni državni varnostni urad (Reichs- 
sicherheitshauptamt - RSHA) v Berlinu je v Gradcu in Celovcu ustanovil odseka var­
nostne službe (Sicherheitsdienst - SD), ki sta se pod vodstvom višjih esesovskih čast­
nikov Otta Lurkerja in Fritza Volkenboma ukvarjala tudi z obveščevalnim delom v Slo­
veniji. Podobno je nemška vojaška obveščevalna služba "Abwehr" v omenjenih mestih 
ustanovila svoja centra, zakrita z imenom vojaški arhiv (Wehrmachtsarchiv). Vodila sta 
ju majorja Radtke in Andreas Zizelsberger. Vsi štirje obveščevalni centri v omenjenih 
mestih so imeli svoje obveščevalce v Spodnji Štajerski, na Gorenjskem in v Mežiški 
dolini, ki jim niso prinašali samo podatkov vojaškega značaja, temveč tudi podatke o 
civilnih ustanovah in posameznikih. Jugoslovanske oblasti so nekaterim prišle na sled in 
jih kaznovale. Obveščevalno delo v slovenskih pokrajinah se je razširilo po izbruhu 
druge svetovne vojne. V slovenski Štajerski je bil zlasti močan in delaven nemški vo­
hunski center v Celju.26
4. Okupacija in razkosanje Slovenije 1941
a) Vojaške operacije aprila 1941
Po vojaškem udaru v Beogradu in množičnih demonstracijah prebivalstva Jugosla­
vije je Adof Hitler 27. marca 1941 sklenil napasti Jugoslavijo in jo razbiti, tako kot 
vojaško silo kot državo, ter je k operacijam in zasedbi povabil tudi tiste sosednje države, 
ki so bile že članice trojnega pakta in so imele ozemeljske zahteve do Jugoslavije. Za 
operacije na slovenskem ozemlju je določil 2. nemško armado, medtem ko je Italija 
zanje določila 2. italijansko armado, ki naj bi z glavnimi operacijami začela šele potem, 
ko bi nemška vojska s severa prišla globlje v notranjost Jugoslavije. 2. nemška armada 
je na široki črti od Blatnega jezera do zahodnega roba Karavank od 6. aprila zjutraj 
prodirala z dvema armadnima zboroma (51. pehotnim in 49. gorskim) ter enotami 188. 
gorske divizije, zbranimi večinoma iz Zgornje Štajerske in Koroške (t. i. enote Feur- 
zauber). Potem ko je po dveh dneh dosegla črto Dolnja Lendava - Ljutomer - Ormož - 
Maribor - Dravograd, je po prodoru tankovske enote v Zagreb in razglasitvi Neodvisne 
države Hrvatske (NDH) 11. aprila sledil splošni prodor nemške in italijanske vojske v 
notranjost dežele, iz katere seje glavnina jugoslovanske vojske umaknila na Hrvaško in 
tam padla v nemško ujetništvo. Do 15. aprila sta obe vojski zasedli večino večjih krajev 
Dravske banovine; naslednji dan je nemška vojska madžarski vojski izročila Prekmurje. 
Ker so nemške operativne enote iz omenjenih armadnih zborov odšle s slovenskega 
ozemlja, so vojaško zasedbeno upravo, ki je trajala le do 14. aprila 1941, izvajale enote 
188. gorske divizije in tiste operativne enote, ki so zaradi hitrega konca vojne (vdaja 
jugoslovanske vojske je bila že 17. aprila 1941) zamudile operacije (npr. 52. pehotni
25 Tone Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945. Maribor 1968 (dalje: Fe­
renc, Nacistična raznarodovalna politika), 98-100.
26 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, 118-128. Isti, Celjski vohun Werner Stiger, vodja vohunskega 
centra v Celju. Zgodovina za vse, 5/1998, št. 1, 77-92.
armadni zbor).27 Zaradi pravočasnega umika jugoslovanske vojske iz Slovenije so v 
nemško vojno ujetništvo na slovenskem ozemlju padle le enote z obmejnih položajev. 
Nemška vojska med svojimi operacijami v Sloveniji ni nasilno nastopala proti civil­
nemu prebivalstvu, čigar odnos do nje je bil različen: od nenaklonjenosti narodno zelo 
zavednih Slovencev prek pričakovanj z nacistično socialno demagogijo zajetih revnejših 
slojev do gorečega navdušenja nemške manjšine, ki je v nemški zasedbi dežele gledala 
rešitev izpod "srbskega jarma". Slovensko ozemlje, že predvideno za vključitev v 
Nemški rajh, ni bilo podvrženo rušilnemu bombardiranju in obstreljevanju, zato pa mu 
je večjo gmotno škodo povzročila jugoslovanska vojska z razstrelitvami prometnih 
naprav. Ni pa morda zanemarljiva škoda, ki jo je nemška vojska zaradi neustrezne 
menjave povzročila z nakupovanjem blaga.
b) Razkosanje Dravske banovine med tri sosednje države
Usodo posameznih delov Jugoslavije je določal sam Hitler, in to že ob sklepu za vojno 
proti njej. Tik pred začetkom vojaških operacij 3. aprila, in sredi njih 12. aprila, je s 
"smernicami za razdelitev Jugoslavije"28 natančneje določil, kaj dobi katera od sosed. 
Nemčiji je določil s pasom Dolenjske razširjeno Slovensko Štajersko, Gorenjsko in Me­
žiško dolino. Italija in Madžarska sta dobili komaj polovico toliko ozemlja kot Nemčija 
sama, in sicer Madžarska Prekmurje in Italija ostalo. S to razdelitvijo niso bile zadovoljne 
niti Nemčija niti nobena od drugih držav, vsaka je namreč hotela imeti še kaj več, vendar 
širših sestankov zainteresiranih držav o razkosanju ni bilo, celo dunajski pogovori med 
zunanjima ministroma Nemčije in Italije niso spremenili ničesar. Italija bi npr. rada imela 
premogovni revir v Zasavju in železniško zvezo po Savski dolini proti Zagrebu.29 Vse tri 
države so sklenile načelne pogodbe o razmejitvi, meddržavne razmejitvene komisije pa 
so se nato do pomladi 1943 ukvarjale le s podrobnostmi. Nove državne meje so živo 
zarezale v slovensko narodno telo, pretrgale gospodarske, kulturne in človeške zveze med 
pokrajinami; zlasti neugodna je bila meja pri Ljubljani, ki je od mesta odrezala njegovo 
gospodarsko zaledje med Kranjem in Kamnikom. O razdelitvi imetja in dolgov zasedene 
in razkosane Kraljevine Jugoslavije sta se pogajali samo Nemčija in Italija. 22. julija 1942 
sklenjeno pogodbo, ki je upoštevala število prebivalstva po štetju iz leta 1931 v vsaki 
zasedbeni enoti, sta nato dali podpisat še Madžarski, Bolgariji in NDH.30
27 National Archives Washington, microcopy T-312, navitki 1121. 1149 in 1150, gradivo 2. nemške armade; 
Das Deutsche Reich und der Zweite Weltkrieg. Bd. 3. Das Mittelmeerraum und Südosteuropa. Von der "non 
belligeranza" Italiens bis zum Kriegseintritt der Vereinigten Staaten. Stuttgart 1984, 442-460; Klaus Ols- 
hausen. Das Zwischenspiel auf dem Balkan. Die deutsche Politik gegenüber Jugoslawien und Griechenland 
von März bis Juli 1941. Stuttgart 1973.
28 Akten der deutschen auswärtigen Politik 1918-1945 (dalje: ADAP), Serie D 1937-1941, Bd. XII/2, dok. 
291, Allgemeine Absichten für die spätere Organisation der Verwaltung im jugoslawischen Raum, 3. April 
1941. Prozess gegen die Hauptkriegsverbrecher, Bd. XXVII, Nürnberg 1948, Dok. Nr. 1195-PS, 60-62, 
Vorläufige Richtlinien für die Aufteilung Jugoslawiens, 12. April 1941.
29 ADAP, Serie D 1937-1941, Bd. XII/2, dok. 385, Zapisnik pogovora Ribbentrop-Ciano na Dunaju 21. in 
22. aprila 1941.
30 Službeni list za Ljubljansko pokrajino, 1943, 26. Kos, 31. 3. 1943, Sporazum o likvidaciji imovine bivše 
jugoslovanske države in o nekaterih drugih s tem spojenih finančnih vprašanjih.
c) Uvedba civilne uprave
Civilno upravo za nemško zasedbeno območje v severni Sloveniji so v Berlinu, 
Gradcu in Celovcu določili še pred napadom na Jugoslavijo. Določili so mu podoben 
položaj, kot pred tem zahodnim poljskim območjem - Povartju in Gdansku, Alzaciji, 
Lotaringiji in Luksemburgu, t. j. civilno upravo pod vodstvom šefov iz najbližjih so­
sednih pokrajin. Vzpostavil jo je Hitler z odlokoma 14. aprila 1941, ko je za šefa civilne 
uprave v Spodnji Štajerski in v "zasedenih območjih Koroške in Kranjske" imenoval 
najvišja strankina funkcionarja v Štajerski in Koroški dr. Sigfrieda Uiberreitherja iz 
Gradca in Franza Kutschero iz Celovca, oba doma iz avstrijskih pokrajin. Imela sta 
skoraj neomejena pooblastila in bila odgovorna neposredno Hitlerju, le zadeve pošte in 
železnice sta morala usklajevati z njunima ministrstvoma; navodila jima je lahko dajal 
tudi pooblaščenec za štiriletni načrt Hermann Göring. Državni komisar za utrjevanje 
nemštva Heinrich Himmler pa je oba šefa civilne uprave imenoval za svoja poob­
laščenca. V Berlinu je upravne zadeve za obe začasni pokrajinski upravni enoti uskla­
jeval poseben oddelek v notranjem ministrstvu, ki je imel pri njiju tudi svoja zvezna 
uradnika. V odlokih, ki sta ju sopodpisala tudi generalfeldmaršal Wilhelm Keitel in 
vodja državne pisarne dr. Heinrich Lammers, je Hitler izrecno povedal, da ne bosta 
objavljena.31 Šefa civilne uprave sta upravo iz Maribora in z Bleda vodila do 15. 
novembra 1941 oziroma 12. januarja 1942, ko sta se vrnila v Gradec in Celovec.
5. Preureditev uprave, njena sestava in ponemčenje
a) Štaba civilne uprave v Mariboru oziroma Gradcu in na Bledu oziroma v 
Celovcu
Šefa civilne uprave sta si svoja akcijska štaba uredila 15. aprila v Mariboru in 30. 
aprila 1941 na Bledu, t. j. nekaj dni zatem, ko je italijanska vojska zapustila območje na 
desnem bregu reke Save. Vanju sta zaradi začasnega značaja svojih uradov za pover­
jenike za posamezna upravna področja vključila uradnike iz uradov državnih namest­
ništev iz Gradca in Celovca in drugih pokrajinskih uradov iz avstrijskih pokrajin, izjema 
je bil le Uiberreitherjev poverjenik za lovstvo, ki je bil mariborski Nemec. Število 
poverjenikov za posamezna področja je bilo različno, večje npr. za Spodnjo Štajersko 
kot za Gorenjsko in Mežiško dolino. Čeprav so bili nekateri obenem že vodje oddelkov 
v državnih namestništvih v Gradcu ali Celovcu, so bili v štabih šefov civilne uprave 
pristojni le za zasedena slovenska območja.32 Za usklajevanje dela poverjenikov pri 
šefu civilne uprave za Spodnjo Štajersko je imel večinoma vladni predsednik (na­
mestnik državnega namestnika za državno upravo) dr. Otto Müller - Haccius v Mari­
boru in nato v Gradcu občasne "štabne pogovore" (Stabsbesprechungen).33 O njih so se 
ohranili že objavljeni zapiski. Oba šefa civilne uprave sta izdajala tudi svoja uradna lista 
(Verordnungs- und Amtsblatt), na začetku so bile nekatere odredbe v zvezi s prebival­
stvom neuradno prevedene v slovenščino, kmalu pa so bile dosledno samo v nemščini. 
Notranje in zunanje poslovanje v štabih šefov civilne uprave je bilo samo nemško.
31 Ferenc, Quellen, dok. 16.
32 Tone Ferenc, Okupacijska uprava na Slovenskem in njeno gradivo. Prispevki za zgodovino delavskega 
gibanja (dalje: PZDG), 1980, št. 1-2, 31-56.
33 Stefan Kamer (Hg.), Die Stabsbesprechungen der NS-Zivilverwaltung in der Untersteiermark 1941-1944. 
Graz 1996.
b) Okrajni in okrožni politični komisarji oziroma deželni svetniki (oz. mariborski 
nadžupan)
Prevzem uprave na ravni nekdanjih jugoslovanskih srezov ali okrajev ter mestnih 
poglavarstev je bil različen. Ponekod, npr. v Mariboru, na Ptuju in Ljutomeru so še pred 
prihodom nemške vojske oblast prevzeli predstavniki Švabsko-nemške kulturne zveze 
in začeli nastavljati nove župane in uvajati prve germanizacijske ukrepe. Okrajne 
politične komisarje, imenovane že 3. aprila, ki so bili vsi iz Zgornje Štajerske, so skupaj 
z oboroženimi oddelki civilne uprave in stranke (policija, orožništvo, SA, NSKK) z 
avtomobilskimi kolonami 14. in 15. aprila poslali v spodnještajerska mesta. Hkrati so 
političnega komisarja iz Koroške poslali v Mežiško dolino, medtem ko so politične 
komisarje za gorenjske okraje poslali šele proti koncu aprila 1941. Čez nekaj tednov so 
začeli prilagajati upravo tisti v sosednjih avstrijskih pokrajinah; 1. julija in 1. avgusta 
1941 so v Spodnji Štajerski ustanovili osem podeželskih in eno mestno okrožje (Mari­
bor), ki sojih vodili okrožni politični komisarji, dokler jih niso 1. februarja 1942 pre­
imenovali v deželne svetnike (Landrat), mariborskega pa v nadžupana (Oberbürger­
meister). Zunaj teh okrožij sta ostala dva okraja, in to Ljutomer, ki ga je upravljal de­
želni svetnik iz Radgone, in Dravograd, ki so ga po ukinitvi občine vključili v okrožji 
Celovec in Velikovec. Njihovi uradi so imeli po nekaj deset uradnikov, večinoma Nem­
cev, zaradi njihovega pomanjkanja pa tudi nekaj Slovencev, veščih nemščine. Notranje 
in zunanje poslovanje v uradih političnih komisarjev in deželnih svetnikov ter nadžu­
pana je bilo samo v nemščini. Vsak politični komisar ali deželni svetnik oz. nadžupan je 
imel ob sebi več poverjenikov, ki so jih pripeljali s seboj ali pa izbrali iz vrst 
tamkajšnjih Nemcev. Za preskrbo so imeli dva urada, in to gospodarski urad (Wirt­
schaftsamt) in prehranjevalni urad (Ernährungsamt), ki sta jima bila področno nadrejena 
deželni gospodarski urad (Landeswirtschaftsamt) v Salzburgu in deželni prehranjevalni 
urad (Landesernährungsamt) v Gradcu.34
c) Zupani
Če niso dotedanjih slovenskih županov odstranili zastopniki Švabsko-nemške kul­
turne zveze ali od njih imenovani nemški okrajni glavarji, sta šefa civilne uprave med 
prvimi ukrepi razpustila pred vojno izvoljene občinske odbore, nemški politični komi­
sarji pa so imenovali nove župane. Izbrali so jih večinoma izmed tamkaj živečih Nem­
cev, redkeje izmed Nemcev, ki so prišli iz sosednjih avstrijskih pokrajin. Zaradi po­
manjkanja obojih pa predvsem v majhnih podeželskih občinah tudi iz vrst starejših 
Slovencev, veščih nemščine. V tem pogleduje bila od okraja do okraja in od okrožja do 
okrožja sestava zelo pestra; zanesljivo pa v nobenem mestu Slovenec ni mogel postati 
župan. Poslovanje občinskih uprav je bilo načeloma samo v nemščini. Kjer so bili 
župani Slovenci, seje s strankami dalo poslovati tudi v slovenščini.
d) Delež narodnosti pri nosilcih upravnih organov (Nemci iz rajha : Nemci iz 
avstrijskih pokrajin : Nemci iz zasedenih slovenskih pokrajin : Slovenci) bo treba po 
sicer redko ohranjenem gradivu uradov političnih komisarjev oziroma deželnih svet­
nikov ter po gradivu Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih po­
magačev za Slovenijo šele natančneje ugotoviti. Kolikor vemo, je bilo Nemcev iz t. i. 
starega rajha v upravi zasedenih slovenskih pokrajin zelo malo.
34 Glej op. 32.
Po poročilu jugoslovanske komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih 
pomagačev je bilo za celotno Jugoslavijo med evidentiranimi 4433 nemškimi vojnimi 
zločinci 2062 Avstrijcev.3 5
6. Odprava jugoslovanskih (slovenskih) in vzpostava nemških okupacijskih 
organov, uradov in ustanov
a) Odprava jugoslovanskih zalednih vojaških uradov (vojnih odsekov) in vzpo­
stava nemških vojaških nadomestnih uradov
Zasedene slovenske pokrajine so bile predvidene za vključitev v Nemški rajh. 
Nacisti so zanje predvidevali tudi uvedbo nemškega nacističnega vojnega prava, t. j. 
organizacije zalednih vojaških uradov in tudi obvezno služenje dveletnega vojaškega 
roka, kakršnega so morali služiti nemški državljani v Nemčiji in v priključenih avstrij­
skih pokrajinah. Že spomladi 1941 so odpravili zaledno organizacijo jugoslovanske 
vojske, kolikor ni ta razpadla že aprila. V pozni jeseni 1941 so v okrožnih središčih 
ustanovili vojaške prijavne urade (Wehrmeldeamt) v Mariboru, Celju in Kranju pa tudi 
okrajna vojaška poveljstva (Wehrbezirkskommando), podrejena vojaškima nadomest­
nima inšpekcijama v Gradcu in Celovcu, ki sta bila organa poveljstva 18. vojaškega 
okrožja (Wehrkreisa) v Salzburgu, na kakršne je bilo razdeljeno območje Nemčije, 
Avstrije in nekaterih drugih zasedenih pokrajin. Vojaški prijavni uradi so takoj začeli 
sestavljati sezname vojaških obveznikov, najprej so zajeli tiste, ki so že imeli nemško 
državljanstvo, nato pa tudi druge moške določene starosti.36
b) Odprava jugoslovanskih (slovenskih) policijskih in orožniških organov in 
vzpostava nemških organov za varovanje javnega reda in miru
Ponekod so jugoslovanski policijski in orožniški organi dočakali nemško zasedbo in 
se dali razorožiti, ponekod pa so se med vojno aprila 1941 raztepli. Po 27. marcu 1941 
so v Gradcu in Celovcu pripravili policijske in orožniške oddelke za slovenska območja 
in jih z motoriziranimi kolonami 14. in 15. aprila 1941 napotili v slovenska mesta, na 
sedeže okrajnih političnih komisarjev. Tam so vzpostavili t. i. orožniška okrožja 
(Gendarmeriekreise), podrejena orožniškima glavarstvoma (Gendarmeriehauptmann- 
schaft) v Mariboru in Celju; takšen urad so hkrati vzpostavili za Mežiško dolino, proti 
koncu aprila pa še na Gorenjskem, podrejena orožniškemu glavarstvu v Kranju. Orož­
niški glavarji so bili podrejeni orožniškima komandantoma (Gendarmeriekommandant) 
za Štajersko in Koroško v Gradcu in Celovcu. Ker je bilo orožništvo sestavni del 
nemške redarstvene policije (Ordnungspolizei), sta bila oba komandanta podrejena 
poveljniku redarstvene policije za alpske pokrajine v Salzburgu, ki pa je leta 1941 nekaj 
časa uradoval v Mariboru in nato do jeseni 1943 na Bledu. Podrejene so mu bile tudi 
enote (čete, bataljoni in polki) zaščitne policije rajha (Schutzpolizei des Reiches). Aprila 
1941 so v zasedene slovenske pokrajine poslali dva okrepljena rezervna bataljona za­
ščitne policije (72. v Krško in 181. v Kranj), vendar so zaradi nemirnih razmer zlasti na
35 Report of the Crimes of Austria and the Austrians against Yugoslavia and their peoples, The Yugoslav 
War Crimes Commision, Belgrade 1947.
36 Marjan Žnidarič; Jože Dežman; Ludvik Puklavec, Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni. 
Celje 2001 (dalje: Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni).
Gorenjsko morali pošiljati vedno več takšnih enot. Uporabljali sojih predvsem za zati­
ranje partizanskih enot.37
Posebno pomemben položaj sta imeli varnostna policija in varnostna služba 
(Sicherheitspolizei und Sicherheitsdienst), določeni za zatiranje nasprotnikov Nemškega 
rajha in izvajanje drugih nalog, naloženih nemški civilni upravi. Glavni državni var­
nostni urad (Reichssicherheitshauptamt) v Berlinu je v Mariboru in na Bledu vzpostavil 
urada komandantov varnostne policije in varnostne službe, ki sta združevala tajno 
državno policijo (gestapo), kriminalistično policijo in obveščevalno varnostno službo 
ter v mestih vzpostavila svoje izpostave in postojanke. Leta 1941 sta bila komandanta 
tudi poveljnika preselitvenih štabov za zasedene slovenske pokrajine. Podrejena sta bila 
neposredno omenjenemu uradu v Berlinu, v nekaterih disciplinskih in preskrbovalnih 
zadevah pa inšpektorju varnostne policije in varnostne službe v Salzburgu. Obe veji 
nemške policije v 18. vojnem okrožju ter t. i. splošno SS v Štajerski, Koroški, Tirolski 
in Salzburški je usklajeval višji vodja SS in policije v 18. vojnem okrožju, ali za alpske 
dežele, in to od leta 1941 najprej, Alfred Rodenbucher in za njim dr. Gustav Adolf 
Scheel, od srede decembra 1941 do konca vojne pa Erwin Rösener.38
c) Odprava jugoslovanskih (slovenskih) pravosodnih organov in vzpostava 
okupacijske sodne uprave
Na nemškem zasedbenem območju so bila le okrajna in okrožna sodišča, ki so že 
med vojno nehala poslovati, nemška civilna uprava pa jih je ukinila. Pravosodni sistem, 
kakršnega je spomladi 1941 uvedel nemški okupator, je bil - podobno kot nekatera 
druga področja - podrejen temeljnim potrebam nacistične zasedbene politike. Zato 
poverjenika za sodstvo pri šefih civilne uprave (dr. Gerhard Amlacher iz Gradca in dr. 
Paul Messiner iz Celovca) nista vzpostavila sodišč za civilnopravdne in kazensko- 
pravdne zadeve, temveč namesto njih imenovala "pooblaščence za izvajanje pravovarst- 
venih ukrepov" (Bevollmächtigte für die Durchführung einzelner rechtssichernden 
Massnahmen) v Spodnji Štajerski oziroma uradna sodišča (Amtsgerichte) na Gorenj­
skem, ki sta jim bila zaupana obravnava in odločanje v nekaterih civilnopravdnih za­
devah. Dolgo časa si je obravnavo kazenskopravdnih zadev pridržala varnostna policija, 
in to s kazenskim oddelkom za navadno in z gestapom za politično hudodelstvo. Po 
začetku nemirnih razmerje od konca julija 1941 na Bledu poslovalo izredno sodišče za 
sojenje upornikom, ki pa je bilo po svoji sestavi nekakšna policijska komisija za 
izrekanje smrtnih kazni. Šele kasneje, od pomladi 1943 so obravnavo nepolitičnega 
hudodelstva prevzela novoustanovljena sodišča, v Spodnji Štajerski npr. deset sodišč z 
11 podružnicami, ki pa niso bila ustanove državnega pravosodja, temveč šefa civilne 
uprave. Po dolgih razpravah med Berlinom, Gradcem in Mariborom so 1. 9. 1944 v 
Mariboru ustanovili "posebno sodišče za politična kazniva dejanja", vendar je večino 
kazni še vedno izrekal gestapo. Strokovni pravni kader sta "pravosodju" v Spodnji 
Štajerski in Gorenjski ves čas nudili deželni sodišči v Gradcu in Celovcu.39
37 Gradivo orožniških in policijskih poveljstev v Arhivu Republike Slovenije (dalje: AS), 2. Dislocirana 
enota (nekdanji arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani).
38 Tone Ferenc, Gestapo v Sloveniji; Rupert Butler, Ilustrirana zgodovina gestapa. Murska Sobota 1998, 
203-251. Isti, Kdo je Erwin Rösener. Delo, 22. 12. 1998-13. 1. 1999.
39 Tone Ferenc, Sodstvo pod okupacijo 1941-1945. Pravo - zgodovina - arhivi. I. Prispevki za zgodovino 
pravosodja. Ljubljana 2000, 199-222 in 225-232.
d) Drugi upravni organi in uradi
Z namenom čimveč upravnih področij prilagoditi tistim v sosednjih avstrijskih 
pokrajinah in še posebno zaradi potreb po mobilizaciji delovne sile, sta šefa civilne 
uprave takoj začela uvajati nemško delovno pravo in sta njuna poverjenika za delo na 
sedežih okrajnih političnih komisarjev ustanovila delovne urade (Arbeitsamt).
Med organi, ki jih je uporabljala nemška civilna uprava v zasedenih slovenskih po­
krajinah, sta bili tudi gospodarski zbornici za Štajersko in Koroško. Vsaj prva je imela 
leta 1941 nekaj časa tudi svojo podružnico v Mariboru. Največji organizacijski poseg je 
bila v Spodnji Štajerski strnitev vseh energetskih virov (elektrarn, premogovnikov, 
apnenic, cementarn) v družbo za preskrbo energije Südmark (Energieversorgung Süd s 
sedežem v Mariboru).40
Velik pretres sta doživela zavarovalništvo in denarništvo z odstranitvijo tujih za­
vodov in podreditvi graškim in dunajskim centralam.
7. Temeljni nameni in prizadevanja nemškega okupatorja v zasedenih slo­
venskih pokrajinah
Dosedanje proučevanje nemške okupacije slovenskega ozemlja med leti 1941-1945 
je pokazalo, daje ta imela nekaj temeljnih namenov. Drugače kot italijanski okupator v 
Ljubljanski pokrajini, jih nemški okupator ni prikrival, temveč jih je celo javno 
razglašal.
Šlo ni samo za dejansko, ampak tudi za formalnopravno priključitev zasedenih slo­
venskih pokrajin k Nemškemu rajhu. To naj bi se po izpolnitvi nekaterih pogojev 
zgodilo razmeramo hitro, drugače kot podoben namen z Alzacijo, Lotaringijo in Luk­
semburgom, za katere ne vemo, ali so nacisti že predvideli rok za njihovo formalno­
pravno priključitev. Drugi temeljni namen je bila popolna germanizacija dežele in ljudi, 
ali kot se temu reče nekoliko drugače: izenačenje nacionalnih meja z novimi državnimi 
mejami, kar je bil odkriti ali prikriti cilj vseh treh okupatorjev v Sloveniji. Najbrž 
nacistično vodstvo v Berlinu (še) ni imelo dokončnih stališč glede germanizacije ljudi, 
saj je Hitler v knjigi Mein Kampf zapisal, daje mogoče germanizirati le tla in ne ljudi, v 
zasedenih slovenskih pokrajinah pa je šlo tudi za germanizacijo večine takratnega 
prebivalstva. Pri tem je treba upoštevati, da je bila Slovenija okupirana v vojnih 
razmerah, ki lahko nekatere ukrepe spodbujajo ali krepijo, lahko pa jih tudi ovirajo. Šlo 
je seveda tudi za nacifikacijo prebivalstva, ki naj bi se čimprej germaniziralo, kar 
dokazuje uvedba nacističnih organizacij in formacij, kakršne so bile v Nemškem rajhu 
in v avstrijskih pokrajinah, ali pa vsaj njihova inačica. Kot na drugih nemških zased­
benih območjih sta bila tudi v zasedenih slovenskih pokrajinah temeljni okupatorjev 
namen in značilnost izkoriščanje človeških sil in gmotnih sredstev, ki so jih zahtevale 
vojne potrebe. Glede tega je bil nemški okupator precej na boljšem kot druga dva.
40 Verordnungs- und Amtsblatt des Chefs der Zivilverwaltung in der Untersteiermark (dalje: VABUstmk), 
1941, Nr. 19, 7. junij, Nr. 29, 6. julij, Nr. 49, 3. november in Nr. 50, 12. november 1941; Stefan Karner, Die 
Steiermark im Dritten Reich. Aspekte ihrer politischen, wirtschaftlich-sozialen und kulturellen Entwicklung. 
Graz, Wien 1986, 229-239 (dalje: Kamer, Die Steiermark im Dritten Reich).
8. Priprave na formalnopravno priključitev k Nemškemu rajhu
Že spomladi 1941 so v Berlinu, najbrž v notranjem ministrstvu, za formalnopravno 
priključitev zasedenih slovenskih pokrajin k Nemškemu rajhu določili rok 1. oktober
1941. Najbrž so se že takrat dogovorili, da bodo obe začasni pokrajinski upravni enoti 
priključili hkrati. V Berlinu si namreč niso delali nobenih preglavic s tem, da razmere v 
teh pokrajinah niso povsem enake. To so lahko ugotavljali le v bližnjih središčih - 
Celovcu in Gradcu. Do omenjenega roka naj bi izpolnili dva pogoja, in sicer prilagodili 
upravo tisti v sosednjih avstrijskih pokrajinah, h katerima bi priključili obe začasni po­
krajinski upravni enoti, ter ti enoti očistili "nezaželenih elementov". Kot smo videli, so 
prvi pogoj vsaj formalno uresničili že poleti z ustanovitvijo okrožij, drugega pa so za­
čeli uresničevati zagnano in dosledno, vendar so jim celovitejše izvajanje ukrepov 
onemogočale vojne in dodatno še nemirne razmere, ki jih je povzročil upor jugoslo­
vanskih narodov. Na željo šefov civilne uprave so drugače kot v že omenjenih pokra­
jinah, predvidenih za priključitev k Nemškemu rajhu, oktobra 1941 uredili držav­
ljanstvo zasedenih slovenskih pokrajin. Rok za priključitev so celo dvakrat odložili, in 
to s 1. oktobra na 1. november 1941 in nato še na 1. januar 1942. Razlog za to je bil v 
iskanju novega, ustreznejšega vrhovnega političnega in upravnega funkcionarja za raz­
širjeno Koroško z velikimi nacionalnopolitičnimi nalogami na obeh straneh Karavank. 
Po namestitvi koroškega rojaka dr. Friedricha Rainerja za pokrajinskega vodjo (gau- 
leiterja) 30. novembra 1941 in za državnega namestnika (Reichsstatthalterja) za Ko­
roško in šefa civilne uprave za Gorenjsko in Mežiško dolino 16. decembra 1941 so bili 
izpolnjeni pogoji za priključitev obeh pokrajin. Vendar je dr. Rainer zaradi velike 
partizanske zmage v Rovtu pod Blegošem 12. decembra 1941 predlagal Hitlerju odlo­
žitev priključitve za šest mesecev, na kar je ta pristal in zaradi nadaljnjih nemirnih 
razmer nato do formalnopravne priključitve niti ni prišlo. Sta pa oba šefa civilne uprave 
s svojimi odredbami postopoma uvajala pravne predpise, ki so že veljali na Štajerskem 
in Koroškem. Tudi zaradi vojnih potreb sta dejansko najbolj vključila gospodarska 
področja.4 1
9. Raznarodovanje kot temeljna naloga nemške zasedbene uprave v Sloveniji
Pri raznarodovanju Slovenije in Slovencev ter Slovenk gre za tri med seboj pove­
zane okupatorjeve ukrepe: 1. množično izganjanje Slovencev in Slovenk, 2. množično 
naseljevanje Nemcev in 3. germanizacijo. Kot pričajo viri, so nacisti vse tri ukrepe 
predvideli še pred uvedbo civilne uprave. Hitler je konec marca ali na začetku aprila 
1941 ukazal predvidenima šefoma civilne uprave, naj mu ponemčita zaupano jima 
deželo. Oba sta kasneje, še leta 1941, ponovila njegove besede: "Machen Sie mir dieses 
Land wieder deutsch!" Hitlerje pri tem izhajal iz lažne predpostavke, kot da bi bilo 
zasedeno slovensko ozemlje kdaj nemško in bi ga bilo treba zdaj regermanizirati. 
Nacistični načrt raznarodovanja je naznanjal uničenje slovenskega naroda kot etnične 
enote in tako se lahko razume Hitlerjeva trditev 27. marca 1941, da Srbe in Slovence 
čaka huda usoda.
V glavnem državnem varnostnem uradu in tudi v štabnem uradu državnega ko­
misarja za utrjevanje nemštva v Berlinu so leta 1941 in 1942 izdelovali, kot kaže
41 Metod Mikuž, Ali je narodnoosvobodilna borba preprečila priključitev Štajerske in Gorenjske k nem­
škemu rajhu? Zgodovinski časopis, 6-7/1952-1953 (Kosov zbornik), 733-767; Tone Ferenc, Vprašanje pri­
ključitve zasedenih slovenskih pokrajin nemškemu rajhu. PZDG, 1974, št. 1-2, 157-201.
ločeno, generalna načrta "Vzhod" (Generalplan Ost). Predvidevala sta izgon nekaj 
milijonov slovanskega življa iz Vzhodne Evrope za Ural in naselitev okoli deset 
milijonov Nemcev in Germanov na novem "življenjskem prostoru" (Lebensraum), za 
katerega so si prizadevali nacisti in njihovi privrženci.42 Ko so aprila 1942 izvod načrta, 
izdelanega v štabnem uradu za utrjevanje nemštva pokazali Himmlerju, je ukazal, naj 
vanj vključijo tudi zasedena območja Spodnje Štajerske, Gorenjske in Mežiške doline.
10. Množično izganjanje Slovencev
a) Množičen izgon iz zasedenih slovenskih pokrajin 1941-1942
Med vojno aprila 1941 se je šef nemške policije in državni komisar za utrjevanje 
nemštva Heinrich Himmler nastanil v Brucku na Muri in v prvi polovici aprila v 
Celovcu ter 18. aprila v Mariboru podpisal "smernice za izselitev tujerodnih elemen­
tov". V njih je ukazal izgnati na tuje štiri vrste prebivalstva, in to 1. narodno zelo za­
vedne Slovence, zlasti slovensko izobraženstvo, 2. priseljence po letu 1914 na območja, 
ki so od aprila 1941 nemško zasedbeno območje, 3. obmejno prebivalstvo in 4. osebe, 
ki se ne bi prijavile v predvideni organizaciji Štajerska domovinska zveza in Koroška 
ljudska zveza, ali ki jih iz političnih, rasnih ali dednozdravstvenih razlogov ne bi 
sprejeli vanju. Še pred uvedbo civilne uprave je ukazal ustanoviti preselitvena štaba v 
Mariboru in na Bledu, ki sta ju vodila komandanta varnostne policije in varnostne 
službe, dotedanja načelnika odsekov varnostne službe v Gradcu in Celovcu, esesovski 
polkovnik Otto Lurker in esesovski podpolkovnik Fritz Volkenborn. Takrat je tudi 
ukazal glavnemu SS rasnemu in kolonizacijskemu uradu v Berlinu, da s svojimi rasnimi 
preiskovalci rasno preišče vse družine na zasedenem slovenskem ozemlju, da bi rasno 
oceno uporabili tudi za merilo pri odločanju za izgon in ponemčevanje. Aprila in maja 
1941 so predvidevali še zelo veliko število izgnancev: od 220.000 do 260.000, kar je 
pomenilo povprečno tretjino prebivalcev, ki so takrat živeli na nemškem zasedbenem 
območju, za Gorenjsko pa celo polovico. To je tudi največji odstotek prebivalstva, 
predvidenega za izgon v neki deželi, iz katerih so nacisti med drugo svetovno vojno 
izganjali domače prebivalstvo. Množično izganjanje so nacisti smatrali za vamostno- 
policijski ukrep, ki ga naj izvaja nemška policija. Preselitvena štaba v Mariboru in na 
Bledu so sestavljali trije referati, in to 1. za popis oseb, predvidenih za izgon, 2. za rasni 
pregled, in 3. za tehnično plat izgona. Za osebje 1. in 3. referata je poskrbel gestapo, 
rasne preiskovalce pa je preskrbel akcijski urad za Jugovzhodno Evropo iz že ome­
njenega glavnega SS rasnega in kolonizacijskega urada pod vodstvom esesovskega 
podpolkovnika dr. Bruna Kurta Schultza. Varnostna policija je priskrbela tudi moštvo 
za nekaj preselitvenih taborišč, v katera so iz zaporov ali neposredno z domov pripeljali 
osebe, predvidene za izgon. Največja preselitvena taborišča so bila v Meljski vojašnici v 
Mariboru, na gradu Rajhenburg pri Brestanici in v Škofovih zavodih v Šentvidu nad 
Ljubljano; iz njih so nato tudi šli vlaki z izgnanci na tuje. Za aretacije oseb, predvidenih 
za izgon, so uporabljali tudi bataljone nemške zaščitne policije (72., 93., 171. in 181. 
rezervni policijski bataljon). Po začetnem načrtu naj bi veliko večino izgnancev 
odpeljali v Srbijo južno od Save, le tiste, ki bi imeli dobro rasno oceno, bi odpeljali na 
ponemčenje v Nemčijo. Ob rasnem pregledovanju in ocenjevanju (ocene: I - zelo 
dobro, II - dobro, III - povprečno, IV - neustrezno) naj bi teklo tudi politično prever­
42 Helmut Heiber, Der Generalplan Ost. Vierteljahrshefte für Zeitgeschichte. 1958, št. 3, 281-325; Czeslaw 
Madajczyk, Generalplan Ost. Przeglad Zachodny 1961, št. 3, 281-325.
janje in ocenjevanje prebivalstva, pri katerem so sodelovali tudi tamkajšnji zaupniki, 
predvsem Nemci, in če teh ni bilo, tudi nemštvu prijazni Slovenci (ocene: 1 - vodilno 
nemški, 2 - nemški, 3 - ravnodušen, 4 - Nemcem sovražen, 5 - vodilno sovražen Nem­
cem). Pri tem naj bi bile za izgon v Srbijo predvidene osebe z rasnima ocenama III in
IV ter s političnima ocenama 4 in 5.
Po podatkih, ki sta jih zlasti po letu 1939 zbrala centra nemške policijske in vojaške 
obveščevalne službe v Gradcu in Celovcu, je gestapo imel na voljo sezname nasprot­
nikov nacistične Nemčije, ki jih je dopolnjeval z ovadbami pripadnikov krajevnih sku­
pin Švabsko-nemške kulturne zveze (kot pričajo viri, naj bi za ovadeno osebo podpisali 
izjavo trije člani Kulturbunda). Viri pričajo, da so za opredeljevanje narodnosti prise­
ljencev po letu 1914 v Spodnjo Štajersko opravljale komisije, v katerih so bili tam­
kajšnji Nemci. Z rasnim preiskovanjem in ocenjevanjem so rasni ocenjevalci začeli že
3. aprila 1941 (!) v Mežiški dolini in ga do dneva kapitulacije jugoslovanske kraljevske 
vojske, 17. aprila 1941, tudi končali. To delo so takoj nadaljevali v Posavju in Obsotelju 
ter na Gorenjskem.
Vojne razmere in transportne in nastanitvene težave v Srbiji so kmalu začele zmanj­
ševati predvideni obseg izgona; na konferenci v Mariboru 6. maja 1941 pod Uiberreit- 
herjevim vodstvom, ki ji je prisostvoval tudi Adolf Eichmann, jih niso mogli rešiti. Nato 
so od 7. junija do 10. julija 1941 s 17 vlaki iz Maribora, Rajhenburga in Šentvida nad 
Ljubljano v t. i. prvem valu odpeljali v Srbijo nekaj več kot 7.000 oseb. Hitler, ki je v 
začetku nasprotoval izgonu Slovencev v NDH, češ da bi bili preblizu svoji dotedanji 
domovini, je kasneje na to pristal. Na širši konferenci v Zagrebu so pod vodstvom 
tamkajšnjega nemškega poslanika Siegfrieda Kascheja sklenili, da bo NDH izgnala v 
Srbijo toliko srbskih izgnancev, kolikor Slovencev bo sprejela na svoje ozemlje. Od 11. 
julija do 30. septembra 1941 je iz Maribora v t. i. drugem valu v NDH odpeljalo 21 
vlakov z nekaj več kot 9.800 izgnanci Pri tem je dvakrat prišlo do prekinitve izgona, in 
to najprej na začetku avgusta zaradi nemirnih razmer na Gorenjskem in nato septembra, 
ko zaradi nemirnih razmer niti Srbija niti južni del NDH nista mogla več sprejemati iz­
gnancev. Zato je Himmler že 25. avgusta 1941 odložil nadaljnji izgon Slovencev z Go­
renjskega na povojni čas in nadaljnji izgon Slovencev iz Spodnje Štajerske omejil na 
njen južni del. Ko nova konferenca v Zagrebu pod Kaschejevim vodstvom 30. sep­
tembra 1941 ni mogla rešiti vprašanja, kam z nadaljnjimi izgnanci - šlo je še za nekaj 
deset tisoč oseb iz Posavja in Obsotelja - je Himmler sklenil in z naredbo št. 53/1 dne 
18. oktobra 1941 odločil, naj jih v t. i. tretjem valu izženejo v taborišča Volksdeutsche 
Mittelstelle (VoMI) v devetih nemških pokrajinah, kjer bodo čakali, da jih naselijo v 
Vzhodni Evropi. Kasche in dr. Uiberreither sta bila za odložitev tega izgona na pomlad
1942, vendar sta Hitler in Himmler hotela držati obljubo vodstvu kočevskih Nemcev, da 
se bodo preselili v Posavje in Obsotelje še leta 1941, na kar so se že pripravljali.
Himmler je sodil, da Lurkerjev preselitveni štab v Mariboru ne bo sposoben izpeljati 
tega izgona, zato je za vodjo novega preselitvenega štaba na gradu Rajhenburg 
imenoval esesovskega brigadnega generala Kurta Hintzeja, ki je bil drugače vodja 
naselitvenega štaba za t. i. Stari rajh. Po kratkoročnih pripravah in po Uiberreitherjevem 
"razglasu o državnopolitičnih ukrepih na obmejnem območju" z dne 20. oktobra 1941 
so trije policijski bataljoni čez štiri dni začeli z izgonom od vzhoda proti zahodu, vozili 
izgnance v že razširjeno preselitveno taborišče Rajhenburg ter po popisu dnevno z 
dvema transportoma na Brandenburško in v Dolnjo Šlezijo, nato pa tudi v druge 
pokrajine - Hanovrsko, Thurinško, Saško, Wiirttemberško, Badensko in Svabsko. Skup­
no so do 30. julija 1942 s 63 vlaki odpeljali v več kot 150 taborišč VoMi okoli 37.000 
oseb, nakar je Uiberreither 12. avgusta 1942 v uradnem listu razglasil konec izganjanja 
iz nacionalnopolitičnih razlogov.
Če je pri t. i. prvem valu izganjanja po nacističnem naziranju šlo za t. i. sovražnike 
nemštva ali posebej tretjega rajha oziroma jedro narodno zavednega slovenstva in pri 
drugem valu za nezaželene prišleke, tuji element, je šlo pri tretjem valu za popolno 
izpraznitev območja, na katerem naj bi ustvarili t. i. nemški narodni branik na meji z 
italijanskim zasedbenim območjem ali Ljubljansko pokrajino ter delom NDH.
Izgon tako velikega števila slovenskih izgnancev, ki so jih nacisti namesto "Um­
siedler", kot tiste, ki so jih poslali v Srbijo in NDH, imenovali "Absiedler", je onemo­
gočil množičen izgon t. i. za ponemčenje ali za ponovno ponemčenje določenih ljudi iz 
Spodnje Štajerske. Njihovo število je bilo okoli 10.000, vendar so v Schelklingen bei 
Ulm od 7. decembra 1941 do 18. maja 1942 poslali le 64 družin s 194 osebami.43
b) Omejeni izgon koroških Slovencev 1942
Isti dan, t. j. 25. avgusta 1941, ko je Himmler odložil množično izganjanje pre­
bivalstva z Gorenjskega, je ukazal izgnati iz avstrijskega dela Koroške okoli 300 slo­
venskih družin, da bi na njihova posestva naselil predvsem Nemce iz Kanalske doline. 
Še leta 1941 naj bi jih dve tretjini naselili na avstrijskem Koroškem, na Gorenjskem in v 
Mežiški dolini, medtem ko bi naj tretjo tretjino tam naselili do 1. aprila 1942; osebe, ki 
naj bi jih izgnali, naj bi določil gestapo s pomočjo organov NSDAP. Osebe, ki bi pri 
rasnem pregledu dobile oceni I ali II, naj bi poslali v Stari rajh na ponemčenje, kam naj 
bi izgnali druge, ni povedal, najbrž v NDH, kamor so takrat izganjali Slovence in 
Slovenke iz zasedenih slovenskih pokrajin. Himmler je menda že leta 1940 v neki 
spomenici navedel, da bodo v poljsko generalno gubernijo prišli poleg Lužiških Srbov 
tudi Vendi, t. j. koroški Slovenci. Menda je neki vir, ki ga pa zgodovinarji še niso našli, 
predvideval izgon okoli 50.000 koroških Slovencev v Vzhodno Evropo. Kaže, da pri­
prave na izgon omejenega števila koroških Slovencev časovno niso tekle po Him- 
mlerjevi naredbi. Hintzejev preselitveni štab v Celovcu je namreč opravil izgon šele 14. 
in 15. aprila 1942, ko je v taborišču Žrelec zbral več kot tisoč izgnancev in jih 15. in 16. 
aprila 1942 1 .1 1 8 z dvema vlakoma poslal v sedem taborišč VoMI v Nemčiji44
c) Izganjanje sorodnikov partizanov in ubitih talcev
Šef civilne uprave dr. Uiberreither je v omenjenem razglasu 12. avgusta 1942 
povedal, da si je obdržal pravico, da odstrani iz Spodnje Štajerske "nepoboljšljive 
sovražnike države, zlasti pa takšne osebe, ki podpirajo oborožene tolpe". Sorodnike 
partizanov in ubitih talcev ter prebivalce požganih vasi je nemška policija izganjala v 
NDH že od poletja 1941, in to skupaj z drugimi izgnanci. Od marca 1942 jih je skupaj z 
drugimi izgnanci ali s posebnimi transporti pošiljala v taborišča VoMe. K oje Himmler 
zaradi zelo nemirnih razmer zlasti na Gorenjskem 25. junija 1942 ukazal izvesti 
ofenzivno operacijo Encijan, je v navodilih zanjo ukazal, da je treba svojce ustreljenih 
moških izgnati, in to otroke določene starosti z dobro rasno oceno v domove esesov- 
skega društva Lebensborn, kjer bodo na voljo za posvojitev. V tej ofenzivi so samo na
43 Tone Ferenc, Le systeme d ’occupation des nazis en Slovenie. Les systemes d ’ occupation en Yougoslavie 
1941-1945. Belgrade 1963, 47-133; Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, 174— 416; Karner, Die Steier­
mark im Dritten Reich, 131-156; Izgnanci. Ljubljana 1999; Tone Ferenc, Viri o rasnih pregledih Slovencev 
pod okupacijo. Prispevki za novejšo zgodovino, 1994, št. 2,231-244; Marjan Žnidarič, Do pekla in nazaj. Na­
cistična okupacija in narodnoosvobodilni boj v Mariboru 1941-1945. Maribor 1997 (dalje: Žnidarič, Do pekla 
in nazaj).
44 Volks-und staatsfeindlich. Pregon koroških Slovencev.
Gorenjskem požgali in "zravnali z zemljo" 11 vasi in zaselkov, v katerih so trupla po­
streljenih moških pometali v ogenj, ženske in otroke pa odgnali v preselitveno taborišče 
v Šentvidu nad Ljubljano. Tam je rasni preiskovalec otroke rasno ocenil, niso pa jih 
ločili od odraslih, temveč sojih skupaj z njimi odpeljali v taborišča VoMI v Nemčiji. 
Pač pa so ločili otroke od odraslih v dveh izselitvenih akcijah v Spodnji Štajerski 
avgusta 1942. Odrasle so takrat odpeljali v koncentracijska taborišča, okoli 600 otrok, 
starih do 12 let, pa prek vmesnega taborišča Frohnleiten pri Gradcu v domove 
Lebensborn in v posebna taborišča za prevzgojo mladine. V Spodnji Štajerski so do 
junija 1943 opravili še štiri "akcije" izgona svojcev partizanov in ubitih talcev brez 
ločitve otrok od odraslih, kasneje pa so takšne osebe pošiljali na kazensko prisilno delo 
v taborišče Strnišče pri Ptuju, na gradnjo tovarne glinice in aluminija ter gradnjo 
elektrarne Mariborski otok. Z Gorenjskega so takšne osebe s transporti pošiljali v 
taborišča VoMe v Nemčiji, in to 4.500 oseb od 26. marca 1942 do 22. avgusta 1944 z 
32 vlaki.45
d) Nemški okupatorje med leti 1941-1945 izgnal iz zasedenih slovenskih pokrajin 
skupno okoli 63.000 Slovencev. Okoli 17.000 se jih je po okupatorjevih podatkih iz­
ognilo organiziranemu izgonu z begom na italijansko zasedbeno območje ali v NDH. 
To znaša skupaj okoli 80.000 slovenskih izgnancev in beguncev ali tretjino tistega 
števila, ki so ga spomladi 1941 predvideli za izgon. Kljub temu znaša delež izgnancev 
in beguncev glede na število prebivalstva na nemškem zasedbenem območju okoli 10 
odstotkov in je najvišji med deželami, ki so utrpele nacistično izganjanje med drugo 
svetovno vojno. Medtem ko so v drugih deželah nacisti izganjali ljudi na druga območja 
k njihovim sonarodnjakom, npr. Poljake iz Povartja in Gdanska - Zahodne Prusije k 
Poljakom v Generalno gubernijo, Francoze iz Alzacije in Lotaringije k Francozom v 
francosko državo, so Slovence izganjali med tuje narode, pri katerih naj bi se sčasoma 
asimilirali. Slovenski narod je bil torej z nacističnim izgonom še posebno prizadet. 
Imetje slovenskih izgnancev je okupator zaplenil v korist utrjevanja nemštva. Izgnance 
v Srbijo in NDH je oropal tudi osebnih predmetov in jim dovolil odnesti le do 20 kg 
prtljage in do 20 mark denarja. Izgnancem v Nemški rajh je pustil več prtljage in tudi 
denar, kolikor so ga pač imeli.
11. Množično naseljevanje Nemcev
Večina izgnancev bi ali je morala zapustiti zasedeno slovensko ozemlje zato, da bi 
okupator na njem naselil Nemce. Zato je bila nemška kolonizacija silno pomemben 
ukrep za dosego temeljnega cilja okupacije. Nemška kolonizacija naj bi sicer zajela 
celotno zasedeno slovensko ozemlje, vendar z različno gostoto. V obmejnem pasu ob 
Ljubljanski pokrajini od Sv. treh kraljev v Polhograjskih dolomitih na zahodu in ob 
NDH do Podčetrtka na vzhodu naj bi izgnali vse Slovence in na njihovo imetje naselili 
Nemce. To bi naj tvorilo t. i. nemški branik pred slovanstvom in na njem naj bi nemški 
naseljenci kot "obrambni kmetje" (Wehrbauem) "s plugom in mečem" (mit Pflug und 
Schwert) varovali germanizacijo zasedenih slovenskih pokrajin. V zaledju tega pasu pa 
bi naseljevali Nemce posamezno, toliko, kolikor bi pač izgnali Slovencev v t. i. prvem 
in drugem valu. Ker se Hrvatov ni dalo izganjati skupaj s Slovenci, so predvideli nji­
hovo preselitev po meddržavni pogodbi z NDH. Ob znanih ovirah pri izganjanju Slo­
45 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, 345-376; Stane Terčak, Ukradeni otroci. Ljubljana 1962; Ta­
boriščniki ukradeni otroci. 60-letnica nacističnega genocida. Celje 2002.
vencev je trpel tudi nacistični načrt za nemško kolonizacijo. Tako so se že konec pomladi
1941, tudi iz gospodarskih razlogov, odrekli izgonu obmejnega prebivalstva na Gorenj­
skem, s čimer so znatno zmanjšali tudi prvotno število za izgon predvidenih ljudi iz obeh 
začasnih pokrajinskih upravnih enot. Tako jim je ostalo le še obmejno naselitveno 
območje na Spodnjem Štajerskem. Šlo je za obsavski in obsoteljski pas ter za brežiški 
trikotnik, kar je bilo "naselitveno območje A", medtem ko so drugo ozemlje te pokrajine 
imeli za "naselitveno območje B". Na naselitvenem območju A je bilo na začetku 30 celih 
in deli štirih političnih občin, vendar so že sredi septembra 1941, ko seje ustavil izgon 
Slovencev v NDH, izvzeli osem občin, tako daje ostalo 22 celih in del štirih, iz katerih so 
nato izgnali večino Slovencev. Himmler je 18. aprila 1941 v Mariboru ukazal, da mora to 
območje postati "najbolj germansko območje Štajerske".
Za naseljevanje Nemcev v zasedenih slovenskih pokrajinah so bili pristojni uradi 
državnega komisarja za utrjevanje nemštva, in to I. urad (Menscheneinsatz) glavnega 
štabnega urada v Berlinu, urad pooblaščenca za utrjevanje nemštva v Mariboru, ki gaje 
vodil esajevski podpolkovnik Erwin Seftschnig iz Gradca, ter njegova izpostava v 
Brežicah pod vodstvom esajevskega poročnika Gandolfa Stiegerja. Že 17. aprila 1941 
so iz Berlina sporočili, da imajo za kolonizacijo zasedenih slovenskih pokrajin na voljo 
od 60.000 do 80.000 Nemcev, kar naj bi zadoščalo za okoli 130.000 izgnanih Slo­
vencev, ker bodo morali združevati razmeroma majhna slovenska posestva. Približno tri 
slovenske kmetije naj bi zadoščale za eno povprečno posestvo nemškega naseljenca. 
Himmler je v Mariboru 18. aprila 1941 ukazal: "Nemška kmetija se mora načelno 
razlikovati od slovenske. Nemški naseljenec naj postane veren in premožen kmet. 
Nikdar ne sme zdrkniti na položaj kočarja. Zato je treba že vnaprej ustrezno kakovosti 
tal in klimi načrtovati posestva kot celotne hube." Zmanjšanje števila slovenskih iz­
gnancev (na izselitvenem oz. naselitvenem območju so ostale še nekatere skupine 
delavcev in Hrvati) je omogočalo tudi manjše število nemških naseljencev. Spremenila 
pa seje tudi njihova sestava.
Z italijansko okupacijo zelo razočarano vodstvo kočevske narodne skupine se je že 
23. aprila 1941 v Brucku na Muri dogovorilo s Himmlerjem za morebitno preselitev s 
Kočevske na Spodnje Štajersko, in to iz kraja v kraj in s posestva na posestvo, brez 
vmesnega prebivanja v preselitvenih taboriščih VoMe. To jim je obljubil tudi Hitler, ko 
je Himmlerja 26. aprila 1941 sprejel v Mariboru. Natančneje seje vodstvo o preselitvi 
dogovorilo v glavnem štabu državnega komisarja za utrjevanje nemštva, nato pa so se 
kočevski Nemci začeli pripravljati na preselitev. Po sporazumu med Kraljevino Italijo 
in Nemškim rajhom 31. avgusta 1941 v Rimu o preselitvi Nemcev iz Ljubljanske in 
Reške pokrajine (del ozemlja, poseljenega z Nemci je bil v čabarskem okraju v Reški 
pokrajini) je velika večina Nemcev iz teh pokrajin optirala za "vrnitev v Nemški rajh". 
Večina je sledila vodstvu, ki je v propagandi za preselitev uporabljalo tudi grožnje, 
starejši so se odločali težje, polovica nemških duhovnikov pa je preselitvi celo naspro­
tovala in se tudi ni hotela preseliti. Za okoli 47.000 ha zemlje naj bi jim na Spodnjem 
Štajerskem ponudili celo 74.000 ha. Podobno kot Slovence so tudi Nemce rasno in 
dednozdravstveno pregledali, in to v posebnem vlaku Osrednjega vselitvenega urada 
(Einwandererzentrallstelle). Spomladi so še predvidevali, da se bodo preselili septembra 
ali oktobra 1941, vendar je zamuda pri izganjanju Slovencev povzročila, da seje večina 
od okoli 12.000 kočevskih Nemcev s 135 vlaki in več kot 1.000 drugimi Nemci pre­
selila šele pozimi 1941-1942, in to prvi na Spodnje Štajersko, drugi pa na Gorenjsko, 
večinoma v turistične nastanitve.
Zimske razmere niso omogočale naselitve neposredno na izpraznjeno imetje izgna­
nih Slovencev, kar je razočaralo preseljence. Nadaljnje razočaranje je bila ukinitev last­
nega vodstva in podreditev preseljencev najprej uradom državnega komisarja za utrje­
vanje nemštva in nato sistemu, kakršen je bil na drugih območjih Spodnje Štajerske. Po 
t. i. začasni naselitvi na posestva je Uiberreitherjev naselitveni štab leta 1942 in 1943 
izvedel končno naselitev.
Naseljenci so dobili gmotno podporo (krediti, stroji, obnova poslopij itd.) in bili za 
tri leta oproščeni vojaške obveznosti, so pa morali v t. i. kočevski samozaščiti (Gott­
scheer Selbsschutz) ali v t. i. Šturmih ali četah SS - Sonderstandarte "Untersteiermark" 
varovati naselitveno ozemlje.
Vendar tam niso bili samo preseljenci s Kočevske, temveč tudi manjše nemške sku­
pine iz vzhodnoevropskih dežel, npr. iz Besarabije, Severne Bukovine in Dobrudže, tudi 
iz Južne Tirolske in Zgornje Štajerske. Skupno je bilo tam okoli 15.000 nemških 
naseljencev.
Na t. i. naselitvenem območju B v ostali Spodnji Štajerski je bilo po podatkih urada 
za utrjevanje nemštva aprila 1943 tudi okoli 70.000 ha zaplenjenih posesti, polovica od 
aretiranih ali izgnanih upornikov. Tam je omenjeni urad iz Maribora, kije imel majhne 
podružnice tudi v okrožjih, naseljeval nemške obrtnike, zlasti iz Jugovzhodne Evrope, 
del posesti je dajal v najem, 1.862 posesti s 23.012 ha površine pa je imel njegov IV. 
glavni oddelek v t. i. vmesnem gospodarjenju (Zwischenbewirtschaftung).
Z izgonom narodno zavednih Slovencev v Srbijo v t. i. prvem valu julija 1941 in 
postopnim izganjanjem sorodnikov partizanov, ubitih talcev ter prebivalstva požganih 
vasi in zaplembo njihovega imetja je tudi na Gorenjskem nastalo imetje, na voljo za 
manjšo nemško kolonizacijo. Tam sicer ni prišlo do obnove množičnega izganjanja, kot 
sta ga konec pomladi in poleti 1942 že predvidela dr. Rainer in njegov urad za utrje­
vanje nemštva pod vodstvom Aloisa Maier Kaibitscha oziroma njegovega namestnika 
dr. Herberta Friedla. Tam so nato v vsakem okrožju začeli ustvarjati tri kolonizacijske 
otoke, ki bi jih z nadaljnjimi zaplembami zemlje širili, v primeru partizanskih napadov 
pa bi se ti branili v obliki ježa. Vendar jih je partizanski napad na kolonizacijski otok 
Zgornje Dovje pri Bledu prisilil k opustitvi tega načina kolonizacije.
Ne vemo, ali se je v Nemškem rajhu postavilo vprašanje, zakaj v zasedenih slo­
venskih pokrajinah ne naseljujejo Nemcev iz Rajha, saj je Hitler v svojem delu Mein 
Kampf iskal "življenjski prostor" (Lebensraum) ravno za Nemce iz rajha. Himmler je 
namreč konec leta 1941 in na začetku leta 1942 izdal dva tiskana letaka, v katerih je 
naznanil: "Po firerjevi volji bo poselitev ponovno pridobljenih naselitvenih območij z 
Nemci iz rajha sledila šele po končani vojni, pri čemer se bo upošteval predvsem vojak, 
ki se bo vrnil s fronte." Nato je povedal, da so na Spodnjem Štajerskem in Gorenjskem 
naselili le tiste skupine Nemcev, ki so se v okviru preselitvene akcije vrnili in katerih 
naselitev je bila neodložljiva.46
12. Germanizacija dežele in ljudi
Čeprav je Adolf Hitler v svoji knjigi Mein Kampf zapisal, da je mogoče germa­
nizirati le zemljo in ne ljudi, je v zasedenih slovenskih pokrajinah šlo za germanizacijo 
dežele in ljudi. Nacisti si v vojnih razmerah (še) niso mogli privoščiti, da bi izgnali vse 
nenemško prebivalstvo in germanizirali samo tla, t. j. uvedli popolno nemško kolo­
46 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, 550-730; Hans Hermann Frensing, Die Umsiedlung der 
Gottscheer Deutschen. Das Ende einer südostdeutschen Volksgruppe. München 1970; Erich Petschauer, Das 
Jahrhundertbuch der Gottscheer. Bearbeitet von Hermann Petschauer. Wien 1980; "Nemci" na Slovenskem 
1941-1945. Ljubljana 1998; Mitja Ferenc, Delo nemške kulturne komisije na Kočevskem (1941-1942). Pri­
spevki za novejšo zgodovino, 2002, št. 1,93-108.
nizacijo. Na popoln izgon je namignil Himmler v svojih smernicah iz Maribora 18. 
aprila 1941, ko je dejal: "Die restliche Bevölkerung dies ist die Mehrzahl, verbleibt 
zunächtst im Lande." /Krepko T. F./
Pri germanizaciji je šlo najprej za proces odprave vsega, kar bi ohranjalo ali celo 
krepilo slovensko narodno zavest. Se pred uvedbo civilne uprave so ponekod pri­
padniki Švabsko-nemške kulturne zveze odpravljali slovenske napise ali jih celo z 
grožnjo kazni ukazali odpraviti. Že od začetka okupacije so si prizadevali spremeniti 
zunanji videz dežele, zato odprava slovenskih napisov vseh vrst in posebej slovenskih 
krajevnih imen. Razpustili so slovenske politične stranke, organizacije, društva, sklade 
itd., celo prostovoljna gasilska društva. Za to sta skrbela ukinitvena komisarja (Still- 
haltekommissar) pri šefih civilne uprave, uradnika iz Gradca in Celovca (Max Hruby in 
Wilhelm Schick ter za njim Rudolf Thaler), in njuni zastopniki v okrajnih oziroma 
okrožnih središčih, ki so bili Nemci iz zasedenih slovenskih pokrajin. Imetje ukinjenih 
političnih strank, organizacij itd. so zaplenili, enako kot vse državno, banovinsko, 
občinsko in cerkveno imetje. Ukinitveni komisar za Spodnjo Štajersko je npr. v svojem 
uradnem listu od 25. septembra 1941 do 1 . decembra 1942 objavil 3.358 odločb o 
ukinitvi, vendar to še daleč ni bilo vse, kar je bilo ukinjenega v tej pokrajini. Ukinitveni 
komisar za Gorenjsko in Mežiško dolino je v enajstih odločbah razglasil imena več sto 
ukinjenih društev in organizacij. V nekaterih primerih sta ukinitvena komisarja navedla 
tudi, v kakšne namene se bo uporabilo imetje ukinjenih društev in organizacij. Pri šefu 
civilne uprave na Bledu so imeli 5. junija 1941 širši sestanek, na katerem so razmejili 
upravičenost posameznih nemških ustanov za sprejem zaplenjenega imetja ukinjenih 
slovenskih društev in organizacij.
Popolnemu uničenju je nemški okupator zapisal slovensko kulturo. Med ukinjenimi 
društvi in organizacijami so bila tudi vsa slovenska kulturna društva, njihovo imetje pa 
je bilo zaplenjeno. Uničenju so podvrgli tudi ves slovenski tisk. Nalogo, širokopotezno 
pleniti in popolnoma uničiti slovenske knjižnice, sta prevzeli Štajerska domovinska 
zveza in Koroška ljudska zveza, in to prva še pred svojo formalno ustanovitvijo. Kajti 
njen prihodnji vodja, tedanji šef t. i. akcijskega štaba za Spodnjo Štajersko Franz Steindl 
je že 25. aprila 1941 naročil političnim komisarjem: "Iz nacionalnopolitičnih razlogov 
nam gre za to, da čimprej potegnemo vso slovensko literaturo s Spodnje Štajerske. Iz 
optičnih razlogov ne bi bilo primemo, da bi izdali javen poziv za oddajo prej omenjene 
literature. Kljub temu pa moramo z aktivnimi osebnimi stiki počistiti ne samo 
društvene, šolske in druge knjižnice, temveč tudi zasebne." Politični komisarji so nato 
izdali ustrezna navodila županom. Kako vztrajni so bili pri plenjenju slovenskega tiska, 
kaže to, da so še v pozni jeseni 1942 imeli posebno akcijo za izročitev slovenskega 
tiska, kije izšel pred 14. aprilom 1941. Iz ogromne množice zaplenjenega slovenskega 
tiska so v Mariboru sodelavci nacionalnopolitičnega referenta dr. Carstanjena izločili 
slovenske časnike in revije, da bi sestavili šest kompletov in jih prepeljali v Deželno 
biblioteko v Gradcu in v Nemški rajh. 208 zabojev so odpeljali v omenjeno knjižnico, 
kjer so vskladiščene v minoritskem samostanu v Gradcu dočakale konec vojne in 
vrnitev v domovino. Iz izbranih knjig so v Kranju ustvarili t. i. slovensko specialno 
knjižnico in jo leta 1943 odpeljali v Celovec, od tam pa naslednje leto v grad Karlsberg, 
kjer je dočakala konec vojne. Drugi tisk pa naj bi zmleli v papirnicah. Računa se, da so 
zaplenili in večinoma tudi uničili okoli 1,200.000 knjig na Spodnjem Štajerskem in 
okoli 1,000.000 na Gorenjskem in v Mežiški dolini.
Ne toliko uničevanju kot plenjenju je bilo podvrženo tudi nekatero arhivsko gradivo. 
Po okupaciji Jugoslavije je nemški notranji minister dr. Wilhelm Frick 21. aprila 1941 
razširil odločbe o varstvu arhivov, ki jih je izdal za okupirano Vzhodno Evropo, na za­
sedena območja v Jugovzhodni Evropi. Šefa civilne uprave sta nato sporazumno z
generalnim direktorjem državnih arhivov dr. Zipflom imenovala vodji graškega in 
celovškega pokrajinskega arhiva dr. Ignaza Nösslböcka in dr. Karla Starzacherja za 
svoja pooblaščenca za arhive v zasedenih slovenskih pokrajinah. Dr. Starzacherju so 
zaupali tudi skrb za pridobitev nekaterih arhivskih fondov iz Ljubljane. Dr. Nösslböcku 
je šef civilne uprave dr. Uiberreither naročil, naj popiše vse arhivsko gradivo na Spod­
njem Štajerskem in prepelje v svoj arhiv vse zemljiške, zemljiško-davčne in katastrske 
knjige. Štirje njegovi uslužbenci so nato pregledali in popisali velike količine gradiva, 
npr. tudi arhive 164 občinskih in 218 župnijskih uradov ter nekaj gradiva tudi odpeljali 
v omenjeni graški arhiv. Tudi dr. Starzacher je nameraval odpeljati vse pomembnejše 
arhivsko gradivo v Celovec, vendar je zaradi tehničnih ovir v Kranju ustanovil svojo 
podružnico, v kateri je zbral predvsem matične knjige. Zamisli, da bi zahtevali nekatero 
arhivsko gradivo iz Ljubljane, so se morali odpovedati, ker bi lahko enako storila tudi 
Ljubljana. Nekatero arhivsko gradivo, zlasti matične knjige, so nameravali uporabiti za 
delovanje okrožnih rodoslovnih uradov (Kreissippenämter) v obeh zasedenih pokra­
jinah. Njihovo ustanavljanje je državni rodoslovni urad (Reichssippenamt) v Berlinu 
zaupal svojemu sodelavcu Hansu Nucku. S plenjenjem kulturnozgodovinskega blaga v 
zasedenih slovenskih pokrajinah se je ukvarjal tudi Himmlerjev urad generalnega 
varuha za varstvo kulturnih dobrin (Generaltreuhänder für die Sicherstellung der 
Kulturgüter), ki je za to poslal v zasedene slovenske pokrajine dva svoja sodelavca, 
Johannesa Dettenberga in Kurta Federlina. Imela sta zlasti štiri naloge: 1. popis pred­
metov proste in uporabne likovne umetnosti ter obrti, popis prazgodovinskih predmetov 
za ureditev ali preureditev krajevnih muzejev, 2. zaplembo vsega tiska in knjižnic, 
vsega arhivskega in kronikalnega gradiva s posebnim ozirom na stare cerkvene kronike, 
ki bi jih odnesli v graški pokrajinski arhiv, medtem ko bi naj slovenski tisk pregledale 
strokovne moči Štajerske domovinske zveze in, kar je uporabnega, zbrale za ureditev 
nemških ljudskih knjižnic ter deželne biblioteke v Gradcu, vse drugo pa naj bi uničili, 3. 
prenos vseh matičnih in cerkvenih knjig iz župnijskih v občinske urade, kot predhodno 
delo za ustanovitev pokrajinskega in okrožnih rodoslovnih uradov, 4. zaplembo neka­
terih slovenskih umetnin, ki bi jih zamenjali za nemško kulturno blago z italijanskega 
zasedbenega območja. Več mesecev sta poizvedovala za kulturnim blagom, ga plenila 
in spravljala v svoja skladišča, nekaj pa gaje šlo tudi v Gradec. Po Uiberreitherjevem 
ukazu pa ni smelo ven iz Štajerske.
Preganjanje je pod nemško okupacijo utrpel tudi slovenski jezik. Prepovedali so ga v 
javni rabi, t. j. v uradih, šolah in cerkvah.
V nobeni drugi zasedeni deželi ni nemški okupator predvideval tako hitrega po­
nemčenja dežele in ljudi kot na Spodnjem Štajerskem. Poleti 1941 so na množičnih 
zborovanjih naznanjali, da dajejo prebivalcem tri ali štiri leta, da se naučijo nemščine, 
tistim, ki se težko učijo, pa še leto povrh, nakar se bo na Spodnjem Štajerskem govorilo 
samo še nemško. Program so naznanjali na lepakih v slovenščini in nemščini: "Ti nisi 
Slovenec! Ti si domu zvest Štajerc! Ti si član velike nemške narodne skupnosti! Ti boš 
postal polnovreden Nemec!" Torej od zanikanja slovenske narodne zavesti prek 
poudarjanja štajerskega regionalnega patriotizma k nemštvu, na začetku zasedbe še 
uporabljena izraza "Vindišar" ali "Vend" so čez nekaj mesecev nadomestili z izrazom 
"domu zvesti Štajerc". Vodilno vlojgo pri ponemčevanju so namenili totalitarnima 
organizacijama oziroma društvoma Štajerska domovinska zveza (Steirischer Heimat­
bund) in Koroška ljudska zveza (Kärntner Volksbund), ki bi naj bili v nekem pogledu 
tudi predhodnici nacistične stranke NSDAP.
Ustanovitev Štajerske domovinske zveze so še pred uvedbo civilne uprave pripravljali 
že v Gradcu. Na sestanku predvidenih šefov civilne uprave z državnim sekretarjem no­
tranjega ministrstva dr. Stuckartom v Gradcu 8. aprila 1941 so rekli: "Štajerska do­
movinska zveza bo organizirana na enak način kot stranke. Njena glavna naloga je 
ponemčenje Spodnje Štajerske. Gre torej za pripravljalno delo, da se bo kasneje po nekaj 
letih Štajerska domovinska zveza prevedla v NSDAP. Le posebno zaslužni Volks- 
deutscherji se lahko že sedaj sprejmejo v NSDAP. Vodstvo v društvu na krajevni in 
okrožni ravni bodo večinoma prevzeli Volksdeutscherji, enako bo Volksdeutscher tudi 
namestnik zveznega vodje, medtem ko bo zvezni vodja sedanji pokrajinski organizacijski 
vodja (Esajevski štandartenfirer). Znotraj Štajerske domovinske zveze so predvidene tudi 
mladinske organizacije in vermanšaft. Za sedaj ni tako zelo predvideno, da bi bilo glavno 
težišče na političnem šolanju, temveč predvsem na ponemčenju prebivalstva."
Jedro ponemčevanja naj bi tvorili dotedanji člani Švabsko-nemške kulturne zveze, ki 
sojo na dan ustanovitve Štajerske domovinske zveze, t. j. 10. maja 1941 ukinili in njene 
člane kolektivno vključili v novo organizacijo, kot njene stalne člane, in to brez pred­
hodnega rasnega in političnega pregleda in ocenjevanja. Takrat se jim je dr. Uiberreither 
v Hitlerjevem imenu zahvalil za dotedanje delo za nemštvo in napovedal, da bodo "kot 
kristalizacijsko jedro za Štajersko domovinsko zvezo prevzeli vodilne položaje".
Za zveznega vodjo Štajerske domovinske zveze so v Gradcu imenovali nadučitelja, 
nacista Franza Steindla, za njegovega namestnika pa Hansa Barona, ki pa te funkcije ni 
nikdar prevzel. Zvezno vodstvo pod Steindlom so tvorili številni uradi za razna področja 
udejstvovanja: poleg štirih t. i. glavnih delovnih področij (organizacija, personala, šo­
lanje, propaganda in tisk) je bilo kar 15 t. i. uradov (upravni, delovnopolitični, rasno- 
politični, agramopolitični, zdravstveni, pravni, komunalnopolitični, uradniški, kulturni, 
socialni, ženski, izobraževalni, šolski, vojnoizobraževalni, mladinski), poleg njih pa še 
nacionalnopolitični referent, zvezni inšpektor in zvezno razsodišče, ki so jih vodili 
deloma Nemci iz Zgornje Štajerske (med njimi tudi iz SODI) in deloma Nemci iz 
Spodnje Štajerske. Nekateri so bili tudi že poverjeniki šefa civilne uprave, npr. nacio­
nalnopolitični referent in agramopolitični referent. Organizacijo na terenu so prilagodili 
upravni organizaciji in ustanovili sedem okrožnih vodstev, od katerih so tri, in sicer 
Celje, Trbovlje in Brežice, vodili Nemci iz Zgornje Štajerske, štiri (Maribor-mesto, 
Maribor-podeželje, Ptuj in Ljutomer) pa Nemci iz Spodnje Štajerske, ki so se dotlej 
uveljavili kot funkcionarji Švabsko-nemške kulturne zveze. Meje krajevnih skupin so se 
večinoma pokrivale z mejami občin, vodili so jih večinoma Nemci iz Spodnje Štajerske, 
kjer pa teh ni bilo, pa tudi kakšen Slovenec. Čeprav je imela vsa organizacija za 
temeljni smoter svojega delovanja čim hitrejšo in čim popolnejšo germanizacijo, niso 
pri tem imeli vsi uradi v zveznem vodstvu, okrožnih vodstvih in v vodstvih krajevnih 
skupin, enakega pomena. Posebej je treba omeniti dva dejavnika, ki sta imela posebne 
naloge pri germanizaciji. Prvi je bil nacionalnopolitični referent dr. Helmut Carstanjen, 
ki je usmerjal raznarodovanje in germanizacijo in vse ukrepe upravnih in političnih 
dejavnikov preverjal, ali ustrezajo glavnemu namenu germanizacije Spodnje Štajerske. 
Drugi je bil vodja rasnopolitičnega urada dr. Walter Walluschegg - Wallfeld (po njegovi 
smrti Willfried Hoffmann), ki je skrbel za rasno razlikovanje prebivalstva.
V razmerah množičnega izganjanja Slovencev in groženj, da kdor se ne prijavi, zanj 
ni mesta v Spodnji Štajerski, seje v Štajersko domovinsko zvezo prijavila velika večina 
prebivalstva. Predvidevajoč množični izgon ljudi iz Posavja in Obsotelja, so za okrožji 
Brežice in Trbovlje vpis odložili na jesen 1941. Ker sami nacisti niso verjeli v 
prostovoljni vpis, so vse prijavljence podvrgli političnemu in rasnemu preverjanju, kije 
v petih okrožjih trajalo od 5. junija do 15. septembra 1941, v dveh okrožjih pa je bilo 
kasneje. V petih okrožjih so pregledali, preverili in ocenili 321.252 prijavljence v, med 
katerimi je večina (221.672 ali 69 odstotkov) dobila rasno oceno III (povprečno), večina 
(285.377 ali 89 odstotkov) pa politično oceno C (ravnodušno). V omenjenih dveh 
okrožjih se je v Štajersko domovinsko zvezo prijavilo 46.598 oseb, vendar o izidu
ocenjevanja nimamo podatkov. Marca 1942 so poročali, da so kot začasne člane v 
omenjeno organizacijo sprejeli 287.000 oseb, sprejem pa zavrnili 78.000 osebam. Ob 
popisu spodnještajerskega prebivalstva, ki ga je 29. novembra 1942 opravila Štajerska 
domovinska zveza, je bilo takrat tam 17.132 dokončnih in 258.233 začasnih članov ter 
68.272 nečlanov.
Podobnemu namenu naj bi na Gorenjskem in v Mežiški dolini služila Koroška 
ljudska zveza, ustanovljena 24. maja 1941, ki so ji za zveznega vodjo imenovali Wil- 
helma Schicka, dotedanjega uradnika v pokrajinskem vodstvu NSDAP v Celovcu. Že 
samo ime je bilo napačno, saj prebivalci, ki naj bi postali njeni člani, niso bili Korošci, 
razen v Mežiški dolini, temveč Kranjci, tako da se pri njih niso mogli sklicevati na 
kakšen regionalni koroški patriotizem. Nacisti sami so ugotavljali, da na Gorenjskem ni 
vmesne, t. j. vindišarske plasti in jo bo treba postopoma šele izoblikovati. Zato so 
nekateri celovški nacisti - omenja se krog okoli nacionalnopolitičnega referenta Aloisa 
Maier Kaibitscha - smatrali začetno okupacijsko politiko pod šefom civilne uprave 
Kutschero za napačno. Podobno kot v Spodnji Štajerski, seje tudi na Gorenjskem in v 
Mežiški dolini za novo organizacijo prijavila večina prebivalstva, t. j. okoli 113.000 
oseb, ki sojih politično in rasno pregledali, preverili in ocenili. Drugače kot v Spodnji 
Štajerski so na Gorenjskem in v Mežiški dolini pregledali vse prebivalstvo in ne samo 
prijavljencev v Koroško ljudsko zvezo. Na Gorenjskem je bil tudi delež Nemcev manjši 
kot v Spodnji Štajerski (po nekem podatku je bilo na Gorenjskem le 394 moških članov 
Švabsko-nemške kulturne zveze in je zato primanjkovalo zanesljivih ljudi za upravne, 
politične in druge organe). Na najodgovornejše položaje so morali nacisti nastavljati 
ljudi iz avstrijske Koroške; tako ni bilo nobenega okrajnega oziroma okrožnega poli­
tičnega komisarja ali okrožnega vodje Koroške ljudske zveze iz vrst t. i. domačih Nem­
cev. Po nastopu novega šefa civilne uprave dr. Friedricha Rainerja 30. novembra 1941 
je celovški krog Aloisa Maier Kaibitscha, ki je postal tudi vodja urada pooblaščenca 
državnega komisarja za utrjevanje nemštva na Bledu, dobil več besede. Dr. Rainerje 1. 
januarja 1942 na svojem upravnem območju uvedel NSDAP. Kot je izjavil kasneje, je 
to storil sporazumno s strankino pisarno in z državnim blagajnikom NSDAP, "v spo­
znanju, da lahko gorenjsko prebivalstvo vodijo v duhu rajha in nemštva samo izkušene 
organizacije nacionalnosocialističnega gibanja, ki sloni na vodilni nemški plasti tega 
ozemlja". Koroška ljudska zveza je ostala še naprej kot "neposredna organizacija 
stranke", ukinjeni pa so bili njeni uradi, kot zvezno vodstvo in okrožna vodstva; njihove 
zadeve so prevzela okrožna vodstva NSDAP. V pogovoru s Hitlerjem je dr. Rainer 
dosegel, da Gorenjske niso več imenovali Južna Koroška (Südkämten), temveč Ober- 
krain. Z uvedbo NSDAP so uvedli tudi vse njene pomožne organizacije in formacije. 
Obe organizaciji sta dobili tudi svoji uradni glasili, in to Štajerska domovinska zveza 
samo nemški dnevnik Marburger Zeitung in slovenski tednik Štajerski gospodar, 
Koroška ljudska zveza pa slovenski tednik Karawanken Bote.
Od članstva v Štajerski domovinski zvezi in Koroški ljudski zvezi je bila odvisna 
stopnja nemškega državljanstva. Najprej so predvidevali, da bodo vprašanje držav­
ljanstva rešili po formalnopravni priključitvi obeh začasnih upravnih enot k Nemškemu 
rajhu. Vendar sta šefa civilne uprave izprosila, da so glede na odlaganje priključitve to 
vprašanje sklenili rešiti prej, češ da bo to pomagalo k strnitvi članstva v omenjenih 
organizacijah. 14. oktobra 1941 je ministrski svet za državno obrambo pod vodstvom 
državnega maršala Hermanna Göringa izdal "odredbo o pridobitvi državljanstva na 
osvobojenem območju Spodnje Štajerske, Koroške in Kranjske" (Verordnung des 
Ministerrats für die Reichsverteidigung über den Erwerb der Staatsangehörigkeit in den 
befreiten Gebieten der Unterszeiermark, Kärntens und Krains). Odredba, ki je veljala 
kot zakon, je določala, da s 14. aprilom 1941 pridobijo nemško državljanstvo nekdanji
jugoslovanski državljani nemške narodnosti in osebe nemške narodnosti brez držav­
ljanstva, ki so imele na ta dan svoje prebivališče na osvobojenem območju Spodnje 
Štajerske, Koroške in Kranjske. Dalje je določala, da osebe nemške ali tej sorodne krvi, 
ki so bile jugoslovanski državljani ali brez državljanstva in so imele 14. aprila 1941 
prebivališče na prej omenjenem območju, dobijo nemško državljanstvo na preklic, če 
jih bodo priznali za domu zveste prebivalce osvobojenih območij Spodnje Štajerske, 
Koroške in Kranjske in ne bodo dobile državljanstva kot prej navedene osebe. Te osebe 
bodo lahko najpozneje v desetih letih postale nemški državljani, če jim ne bo državni 
notranji minister v tem času preklical državljanstva. Odredba je določala tudi, da bodo 
tisti nekdanji jugoslovanski državljani, ki so omenjenega dne prebivali na omenjenem 
območju, in ne bodo dobili nemškega državljanstva, le "pod zaščito Nemškega rajha". 
Čeprav so odredbo objavili v državnem uradnem listu že leta 1941, pa je niso mogli 
takoj uporabljati, ker še niso odgovorili na vprašanje, kdo so domu zvesti prebivalci 
osvobojenih območij Spodnje Štajerske, Koroške in Kranjske. To je pojasnil odlok 
notranjega ministra, in to za Spodnjo Štajersko 10. februarja 1942, za Gorenjsko in 
Mežiško dolino pa 19. junija 1942. Tisti prebivalci, ki so medtem postali stalni člani 
Štajerske domovinske zveze ali Koroške ljudske zveze, so dobili nemško državljanstvo, 
oni, ki so postali začasni člani, pa so dobili nemško državljanstvo na preklic. Podelje­
vanje nemškega državljanstva na preklic pa se je na Gorenjskem zaradi nemirnih razmer 
začelo šele po 27. septembru 1942, t. j. po t. i. Rainerjevem proglasu o koncu izrednih 
razmer. T. i. zaščitenci Nemškega rajha so bili oproščeni nekaterih obveznosti, so pa na 
Spodnjem Štajerskem morali na prisilno delo, in to leta 1942 k zgoraještajerskim 
kmetom, od leta 1943 dalje pa na gradnjo tovarne glinice in aluminija v Strnišču in 
elektrarne na Mariborskem otoku. So pa v vodstvu Štajerske domovinske zveze predvi­
devali tudi njihovo sterilizacijo; zanjo so predvidevali čas štirih let. Na Gorenjskem 
zaradi nemirnih razmer in hudih potreb po delovni sili v oborožitveni industriji v praksi 
ni prišlo do tako ostre ločitve prebivalstva. Tam so se npr. v vodstvu gestapa (Gradčan 
Friedrich Kiirbisch) ukvarjali s pripravo t. i. Deutsche Volksliste, kakor so jo poznali v 
priključenih zahodnopoljskih pokrajinah (Gdansk in Povartje). Tisti, ki bi jih uvrstili v
4. oddelek Deutsche Volksliste, naj bi postali zaščitenci Nemškega rajha in bi jih od­
peljali v Nemčijo, asocialne in dedno biološko manjvredne osebe ter politično hudo 
obremenjene pa v koncentracijska taborišča. Ker so ugotovili, da spomladi 1941 ni bilo 
rasno pregledanih in ocenjenih še okoli 2.000 družin, so na neki konferenci, ki jo je 
vodil policijski general Rösener, in ob Rainerjevem obisku Maier - Kaibitschevega 
urada na Bledu 12. septembra 1942, torej v času, ko so ponovno obravnavali možnosti 
za že odloženi množični izgon Slovencev z Gorenjske, sklenili, da bodo še enkrat rasno 
in zdravstveno pregledali vse prebivalstvo Gorenjske ter predlagali, da bi to storili tudi 
na Spodnjem Štajerskem, vendar jim razmere tega niso več dopustile.
Za odstranitev nezaželenih oseb, članov Štajerske domovinske zveze, katerim niso 
mogli očitati kaj hudega, so jih pa sumili, da bi lahko že s svojim bivanjem motili 
ponemčevanje, so si v Štajerski domovinski zvezi februarja 1942 zamislili t. i. presa­
ditev v Nemški rajh (Verpflanzung ins Deutsches Reich). Prizadel naj bi predvsem slo­
venske izobražence: "Cilj mora biti, da vse pripadnike nekdanjega slovenskega izobra- 
ženstva in polizobraženstva (učitelje, odvetnike, uradnike, trgovce, gostilničarje itd.), če 
so začasni člani Štajerske domovinske zveze, presadimo iz Spodnje Štajerske v rajh. 
Izvzamemo lahko samo tiste osebe, ki posebno delajo za nemštvo in tako dejansko 
dokazujejo svojo privrženost firerju in narodu," je še novembra 1942 naročal zvezni 
vodja Steindl. Viri pričajo, da so si še zlasti iz t. i. nacionalnopolitičnih razlogov 
prizadevali spraviti v avstrijske pokrajine in Nemčijo čimveč železničarjev, kar je ra­
zumljivo, saj so železničarji nenehno v stiku z ljudmi.
Poseben pomen pri ponemčevanju so nacisti pripisovali otroškim vrtcem, osnovnim 
šolam in mladinskim organizacijam. Otroške vrtce in osnovne šole so smatrali celo za 
trdnjave ponemčevanja, s katerimi le-ta stoji ali pade. Otroški vrtci niso bili samo 
socialnega značaja za pomoč materam, ki so jih tudi vključevali v delovno razmerje, 
temveč predvsem nacionalnopolitičnega značaja, kar so tudi sami javno priznavali. Do 
konca leta 1942 so na Spodnjem Štajerskem ustanovili 96 stalnih, 34 pomožnih, 56 
žetvenih vrtcev itd., v katere so zajeli 7.762 otrok. Za to nalogo so iz avstrijskih po­
krajin pripeljali več sto otroških vrtnaric in množico nemških učiteljev in učiteljic. Dr. 
Uiberreither je v poročilu ministru za znanost, vzgojo in izobraževanje 19. maja 1941 
zapisal: "Samo po sebi se razume, da bodo na tem območju urejene samo nemške šole 
in da so tujejezične ali dvojezične šole izključene." Zvezno vodstvo Štajerske domo­
vinske zveze je spomladi 1941 postavilo glede šolstva štiri osnovna načela: 1. da bodo v 
pokrajini same nemške šole, v katerih bodo poučevali samo v nemščini, 2. da ne bo niti 
dvojezičnega pouka niti manjšinskih šol, 3. da bosta delo šole in organizacije "Deutsche 
Jugend" povezana in postavljena na skupne temelje, in 4. da bo šola pomenila središče 
vsega ponemčevalnega dela. Zvezni uradnik pri dr. Uiberreitherju dr. Hans Müller - 
Scholtes pa je v svojem prvem poročilu notranjemu ministrstvu 30. maja 1941 poročal: 
"Za uvedbo nemškega pouka so dosiej iz Stare Štajerske odredili za sem več kot 500 
učiteljev in učiteljic. V prihodnjih tednih jih bodo zaposlili še nadaljnjih okoli 500. Po 
odloku državnega ministra za znanost, vzgojo in izobraževanje morajo tudi druge po­
krajine v Ostmarki dati učne moči za delo v Spodnji Štajerski," kjer so s poukom začeli 
že sredi maja 1941. Kasneje je število nemških učiteljev in učiteljic znašalo že 1.235. 
Učitelji in učiteljice, ki so poleti 1941 prišli iz avstrijskih pokrajin na Gorenjsko, so 
najprej vodili tečaje nemščine, ko pa se je jeseni 1941 tam začel pouk, jih je ostalo okoli 
260. Tako kot pouk so bila tudi vsa učila v nemščini, na Spodnjem Štajerskem npr. za
72.000 šoloobveznih otrok, od katerih je le 0,6 odstotka razumelo nemško. "Naše šole 
so trdnjave našega nacionalnopolitičnega dela," je pisal Steindl na začetku leta 1942 in 
navajal, daje v pokrajini 367 osnovnih in 23 meščanskih šol z 2.133 razredi, 991 učni­
mi močmi in 92.362 učenci, ter gimnazije v Mariboru, na Ptuju, v Celju in Brežicah, 
gospodinjske in kmetijske šole, v katerih se šola okoli 130.000 mladine. "Vse te šole so 
citadele našega političnega hotenja in poroki za uresničenje našega jezikovnega načrta," 
je še dodal Steindl.
V okviru obeh omenjenih organizacij v zasedenih slovenskih pokrajinah so že 
spomladi 1941 po zgledu na Hitler Jugend v Nemškem rajhu ustanovili tudi mladinski 
organizaciji, ki sta bili tesno povezani z nemškim šolstvom. Na Spodnjem Štajerskem 
sojo imenovali Nemška mladina (Deutsche Jugend), na Gorenjskem in v Mežiški dolini 
pa najprej Mladina Koroške ljudske zveze (Kärntner Volksbundjugend), po uvedbi 
NSDAP pa od 20. 4. 1942 Pripravniške enote Hitlerjeve mladine (Hitler Jugend An­
wärter-Einheiten). Kot so izjavljali sami, so to preimenovanje opravili zato, "da bi 
odpravili neokusni naziv Koroška ljudska zveza in dali gorenjski mladini možnost, da se 
posebno izkaže in nato vključi v Hitler Jugend". Učitelji in učiteljice iz avstrijskih 
pokrajin so bili obvezni voditi oddelke v obeh omenjenih mladinskih organizacijah in 
hkrati vzgajati kader iz vrst šolske in zunajšolske mladine. Poleg učenja nemščine, tudi 
s pomočjo nacističnih pesmi, je bila v mladinskih organizacijah pomembna tudi pred- 
vojaška vzgoja. Posebnemu izboru in nadzoru so bili podvrženi tisti, ki so po srednji 
šoli nameravali študirati na nemških univerzah. "Treba si je le zamisliti, kakšno škodo 
bi lahko povzročil Gorenjec, ki bi brez ostrega izbora in brez politične vzgoje in vodstva 
dosegel akademsko stopnjo in nato kot vzgojitelj, inženir ali zdravnik vodil in usmerjal 
nemško mladino in široke množice," so govorili.
Ponemčevanju odraslih je bila namenjena množica nemških jezikovnih tečajev. Na 
Spodnjem Štajerskem so npr. pozimi 1941-1942 priredili 23.030 jezikovnih tečajev s 
123.058 tečajniki. Vendar so morali jeseni 1942 ugotavljati, da obvlada nemščino le 
okoli 12 odstotkov prebivalcev. Zato so spomladi 1943 priredili "veliko jezikovno 
ofenzivo" in do njenega konca priredili že 5.171 jezikovnih tečajev z okoli 215.000 
tečajniki. Na Gorenjskem so do junija 1943 priredili okoli 1.920 tečajev nemščine z 
okoli 44.000 tečajniki. Nemirne razmere v obeh pokrajinah so povzročale nenehno 
padanje obiska tečajev.
Štajerska domovinska zveza je v svojih ponemčevalnih prizadevanjih hotela 
ustanoviti čimveč nemških knjižnic po mestih in tudi na podeželju. Potem ko so uničili 
slovenske knjižnice, so izdelali načrt za ustanovitev večjih knjižnic v mestih Maribor (s
15.000 zvezki), Celje (z 8.000 zvezki) in Ptuj (s 4.000 zvezki) in 248 manjših knjižnic 
(od 100 do 1.000 zvezkov vsaka). Do srede leta 1942 so odprli že sto knjižnic.
Medtem ko so vodstva Štajerske domovinske zveze vneto pozivala k učenju nem­
ščine in grozila tistim, ki se je ne bi učili, se je nacionalnopolitični referent dr. Car- 
stanjen ukvarjal z "načrtom teritorialnega razvoja jezikovnega ponemčenja in premika 
jezikovnih mej". Izdelal gaje do marca 1943 in je v njem na štirih grafičnih skicah 
predvidel le prvo fazo popolnega ponemčenja Spodnje Štajerske. Kakšen naj bi bil 
obseg te faze, je povedal v svojem članku "Die Sprachenfrage", objavljenem v Mar- 
burger Zeitung 10.— 11. aprila 1943: "Naš prihodnji cilj tukaj mora biti, da bomo 
obnovili stare, deloma raztresene nemške jezikovne otoke in jih polagoma povezali med 
seboj. V tej zvezi se mi zdi pomembno, da bi v kratkem vzpostavili jezikovni most med 
Mariborom in njegovo okolico čez Šentilj v Slovenskih goricah do strnjenega nemškega 
jezikovnega območja. Enako velja za zvezo med Marenbergom in Muto ter nemškim 
jezikovnim območjem južno od Ivnika. Na ta način morajo biti s spodnještajerske 
podobe izbrisane jezikovne meje, tako kot je odpravljena nasilna senžermenska meja. 
Polagoma se bodo jezikovni otoki zlili in bodo končno nastala določena izolirana umi- 
kalna območja vindišarskega narečja, ki jih bo treba koncentrično prebijati in končno 
absorbirati." Na omenjenih grafičnih skicah je predstavil štiri etape te prve faze.
Štajerska domovinska zveza in Koroška ljudska zveza sta prirejali t. i. valove 
političnih zborovanj, pri čemer je bila prva seveda velikopoteznejša od druge. Načrt in 
gradivo zanje sta pripravili zvezni vodstvi obeh organizacij, oziroma na Gorenjskem po 
decembru 1941 radovljiška podružnica državnega propagandnega urada za Koroško. Na 
Spodnjem Štajerskem sta bila letno navadno dva vala zborovanj, prvi spomladi in drugi 
jeseni. Za vsak val so izbrali posebno temo, ki so jo nato zvezni, okrožni in krajevni 
"govorniki" obravnavali na zborovanjih. Pri drugem valu leta 1942 so obravnavali tudi 
ponemčevanje.
Ni mogoče zanikati nekaterih uspehov pri raznarodovanju, zlasti v otroških vrtcih in 
osnovnih šolah, v celoti gledano pa je bil uspeh glede na vložena sredstva in trud manjši 
od pričakovanj. Tako je moral junija 1942 sam Steindl priznati, daje politično navdu­
šenje prebivalstva Spodnje Štajerske za Nemški rajh po aprilu 1941 nedvomno upadlo. 
To je utemeljeval s tem, da so imeli ljudje čestokrat pretirano idealno predstavo o rajhu, 
da je zaradi vojne prišlo do nekaterih omejitev in to predvsem zato, ker je bil ljudem 
vsiljen nov način življenja in so morali opustiti stare navade. Izjavil je, da je le en 
odstotek prebivalcev pripravljen iti z nacisti do kraja skozi vse stiske in težave, devet 
odstotkov da je brezpogojno zanesljivih, vendar pa niso pripravljeni sprejeti nase po­
sledic, in da je tudi na drugi strani enako razmerje, medtem ko je ostalih osemdeset 
odstotkov široka množica, ki jo je treba šele pridobiti. Približno v istem času, julija
1942, je Maier Kaibitsch priznaval za Gorenjsko, da še ni slišal o zborovanju, na 
katerem bi Gorenjci govorili svojim ljudem in da tudi v Karawanken Bote še ni izšel
članek, ki bi ga napisal Slovenec z Gorenjskega. Pač pa so morali nacisti tisti čas na 
Gorenjskem uvesti izjemno stanje. Narodnoosvobodilni boj na smrt obsojenega sloven­
skega naroda je nenehno rušil nemški okupacijski sistem, in to bolj na Gorenjskem kot v 
Mežiški dolini in na Spodnjem Štajerskem. Ravno štajerski nacisti so do konca oku­
pacije vztrajali pri svoji, spomladi 1941 začrtani okupacijski politiki in so do neke mere 
postali ujetniki svojih načel.47
V okviru obeh raznarodovalnih organizacij ali društev - Štajerske domovinske zveze 
in Koroške ljudske zveze - so po zgledu na SA v Nemškem rajhu ustanovili polvojaško 
formacijo vermanšaft (Wehrmannschaft). Vanjo so zajeli vse odrasle mladeniče in 
moške med 18. in 45. letom starosti, ki so bili stalni ali začasni člani omenjenih orga­
nizacij. Po želji šefov civilne uprave so vodstvo vermanšafta v obeh pokrajinah zaupali 
skupini SA "Südmark" v Gradcu (vodja SA - Gruppenführer Arthur Niebbe). Ta pa je 
za vodjo vermanšafta v Spodnji Štajerski imenovala esajevskega polkovnika Franza 
Blascha iz Gradca, na enako mesto na Gorenjskem in v Mežiški dolini pa esajevskega 
brigadefirerja Franza Becka iz Celovca. Iz Koroške in Zgornje Štajerske so za 
vermanšaft v obeh pokrajinah dali tudi ves častniški in podčastniški kader. Organizacijo 
vermanšafta so prilagodili upravnopolitični ureditvi, t. j., da so v vsakem okrožju 
ustanovili en ali dva polka (štandarte) in v vsaki krajevni skupini po eno ali dve četi 
(Šturma). Tako so v letih 1941 in 1942 zajeli v vermanšaft 84.700 moških na Spodnjem 
Štajerskem in 28.052 na Gorenjskem in v Mežiški dolini. Glavni nalogi v tej formaciji 
sta bili germanizacija in predvojaška vzgoja, že jeseni 1941 sojo začeli uporabljati pri 
zatiranju partizanstva; leta 1942 in tudi 1943 so za občasne operacije izoblikovali več 
bataljonov, od marca 1944 pa polk "Untersteiermark"; jeseni 1944 je postal sestavni del 
t. i. Volkssturma. Na Gorenjskem in v Mežiški dolini, kjer so na začetku leta 1942 
uvedli NSDAP, so vermanšaft julija 1942 razpustili; tam so imeli potlej enote SA, v 
katerih pa so bili samo Nemci.48
V enotah vermanšafta naj bi se moški omenjene starosti pripravljali na vojaško 
službo. Čeprav zasedenih slovenskih pokrajin formalnopravno niso vključili v Nemški 
rajh, sta šefa civilne uprave marca oziroma junija 1942 v njih uvedla obvezno služenje v 
državni delovni službi (Reichsarbeitsdienst - RAD) in tudi vojno pravo, t. j. obvezno 
služenje v nemški vojski. Tako kot vpoklici v RAD, je imelo obvezno služenje v nemški 
vojski poleg drugega tudi značaj germanizacije. Od julija 1942 do konca vojne so na 
Spodnjem Štajerskem v RAD in nemško vojsko mobilizirali 22 letnikov (1908-1928), 
na Gorenjskem in v Mežiški dolini pa od januarja 1943 do pomladi 1944, ko so na 
Gorenjskem zaradi nemirnih razmer in potreb po moški delovni sili za oborožitveno
i industrijo, ustavili mobilizacijo, 11 letnikov (1917-1927). Po podatkih, zbranih kmalu 
po vojni, naj bi v RAD in nemški vojski služilo več kot 35.000 prebivalcev zasedenih 
slovenskih pokrajin, od katerih naj bi jih padlo več kot 5.000.49
13. Nemška zasedba južnega dela Slovenije po kapitulaciji Italije
Po padcu fašizma v Italiji in še zlasti po zlomu osi Rim - Berlin sta se pokrajinska 
vodja NSDAP in državna namestnika sosednjih pokrajin Koroške in Tirolske dr.
47 Tone Ferenc, Politične in državljanske kategorije prebivalstva na Spodnjem Štajerskem pod nemško 
okupacijo. PZDG, 1960, št. 2, 69-124; Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, 730-813; Kamer, Die 
Steiermark im Dritten Reich, 131-138; Žnidarič, Do pekla in nazaj,...
48 Tone Ferenc, Wehrmannschaft v boju proti narodnoosvobodilni vojski na Štajerskem. Letopis Muzeja 
narodne osvoboditve LRS v Ljubljani, 11/1958, 81-156.
49 Nemška mobilizacija v drugi svetovni vojni.
Friedrich Rainer in Franz Hofer zavzela za prihodnjo priključitev Julijske krajine, 
Ljubljanske pokrajine in Južne Tirolske k svojima pokrajinama. Dr. Rainerje to izrazil 
v svojem pismu nemškemu zunanjemu ministru Joachimu von Ribbentropu 9. sep­
tembra 1943: "Najjasnejša rešitev bi ob upoštevanju italijanskega nacionalnega čustva 
bila obnova avstrijsko-italijanske meje iz leta 1914. /.../ Predlagam, da se za to območje 
uredi nemška civilna uprava in za šefa civilne uprave določi gaulajterja iz Koroške s 
sedežem v Celovcu. Nato bi predlagal, da se to območje glede na zgodovinske, zem­
ljepisne in narodnostne razmere razdeli v tri nižja upravna območja, in to: Kranjska z 
glavnim mestom Ljubljano, Goriška z glavnim mestom Gorico in Istra z glavnim 
mestom Trst. Naloga civilne uprave bi bila, da uredi in pomiri narodnostne razmere, 
organizira samozaščito pred boljševizmom in celotno gospodarsko moč upravnega ob­
močja mobilizira za Nemški rajh."50 Dne 10. septembra 1943 sije nemški propagandni 
minister dr. Joseph Goebbels zapisal v svoj dnevnik: "Oglasil seje tudi gauleiter Rainer. 
Avstrijski gauleiterji so zares pravi mojstri o dokazovanju ozemeljskih zahtev. Toda 
sedaj o tem sploh ne moremo govoriti. Lahko razumemo, zakaj so se avstrijski 
gauleiterji postavili na zadnje noge. Šele med jedjo se jih je polotil tek, tako je vedno. 
/.../ Moramo se potruditi, da bomo pomirili pokrajine, ki si jih prisvajamo. Seveda 
nimamo dovolj policije, da bi lahko vzpostavili režim prisile. Biti moramo zelo pre­
vidni."5 1
Hitler iz previdnosti ni povsem upošteval želja gauleiterjev iz avstrijskih pokrajin, 
ko je za severnoitalijanske pokrajine, ki so mejile na Nemški rajh, 10. septembra 1943 
ustanovil dve operacijski coni, in to za "Jadransko primorje" (Adriatisches Küstenland) 
in za "Predalpsko deželo" (Alpenvorland). Za vrhovnega komisarja (Oberster Kom­
missar) operacijske cone "Jadransko primorje" (OZAK) je imenoval dr. Rainerja, in 
sicer s sedežem v Trstu, za vrhovnega komisarja operacijske cone "Predalpska dežela" 
pa Franza Hoferja s sedežem v Bolzanu.52 Hitler je takrat tudi določil, da se novo 
Rainerjevo upravno območje deli v šest pokrajin oz. provinc, in to: Furlanija, Gorica, 
Trst, Istra, Reka, Kvarner in Ljubljana, medtem ko se Hoferjevo deli na province 
Bolzano, Trident in Belluno. Te Hitlerjeve odredbe niso nikdar objavili, da ne bi nastal 
videz, kot da se z njo krši "suverenost italijanske fašistične vlade". Ustanovili so jo v 
Münchnu 9. septembra 1943, vendar so jo kasneje preuredili. Z odredbo so le seznanili 
tri nacistične veljake, in to von Ribbentropa, šefa strankine pisarne Martina Bormanna 
in šefa nemške policije Heinricha Himmlerja. Določili so tudi, da se Rainerjevo in 
Hoferjevo imenovanje lahko objavi šele takrat, ko si bosta Hitler in Benito Mussolini 
izmenjala gledišča.53
Čeprav sta se Hitler in iz konfinacije na Apeninih rešeni Mussolini sestala že 15. 
septembra v Hitlerjevem glavnem stanu, je dr. Rainer kot vrhovni komisar za OZAK, ki 
je imel sredi septembra pogovor s Hitlerjem, svojo prvo odredbo izdal šele 1. oktobra 
1943 v svojem uradnem listu za OZAK, ki gaje začel izdajati v Trstu 15. oktobra 1943. 
Rainerjev prevzem uprave v OZAK je potekel v dveh fazah. Najprej je to območje 
postalo čisto operacijsko območje nemške'vojske, na katerem je imel vrhovno oblast
50 Ferenc, Quellen, dok. 316.
51 Joseph Goebbels, Dnevnik. Maribor 1981, 492-493 (dalje: Goebbels, Dnevnik), 11. septembra je Goeb­
bels zapisal, da ne potrebujejo samo Južne Tirolske in sodil, da morajo prenesti mejo daleč na jug, še dalje od 
Benečije. 13. septembra je spet zapisal, da bi poleg Južne Tirolske morali vključiti v nemške meje tudi tri 
Benečije. 23. septembra je spet zapisal, da Hitler meni, da morajo zasesti Benečijo in jo vključiti v rajh kot 
avtonomno pokrajino. (Goebbels: Dnevnik, 507, 517 in 542.)
52 Hoferja je imenoval kljub temu, d a je dr. Goebbels isti dan sodil, da ga iz previdnosti ne morejo poslati v 
Južno Tirolsko, ker bi tamkaj "učinkoval kot rdeča krpa". (Goebbels, Dnevnik, 493).
53 Ferenc, Quellen, dok. 317.
"poveljnik nemške vojske v Sloveniji", poveljnik okrepljene 71. pehotne divizije, ge­
neralmajor Wilhelm Raapke. Dr. Rainerje 15. septembra prispel v Ljubljano, kjer mu je 
tamkajšnji škof dr. Gregorij Rožman predlagal za šefa pokrajinske uprave župana, 
generala Leona Rupnika. Njega je 20. septembra ustoličil v Celovcu, v Ljubljani pa ga 
je čez dva dni vpeljal v urad vladni predsednik dr. Ferdinand Wolsegger. Druge po­
krajine OZAK je dr. Rainer začel upravljati 29. septembra 1943, ko je nemška vojska v 
svoji veliki ofenzivi očistila osrednji del Primorske in odrinila partizansko vojsko od 
Trsta in Gorice. Od 30. oktobra do 2. decembra je dr. Rainer imenoval prefekte, in to v 
Gorici Marina Paceja, v Vidmu Riccarda De Bedena, na Reki Alessandra Spalatina in v 
Pulju Ludovica Artusija. Kvarnersko območje je ostalo v Reški pokrajini in tako tudi 
okraj Čabar s čisto slovenskima občinama Draga in Osilnica, je pa za kvarnersko ob­
močje imenoval komisarja Franca Špeharja.54
Ker so bili prefekti italijanske in šef pokrajinske uprave slovenske narodnosti, jim je 
dr. Rainer z odredbo 22. oktobra 1943 določil nemške svetovalce (Deutsche Berater), ki 
so bili tako kot načelniki oddelkov v njegovem uradu v poslopju tržaškega sodišča iz 
Koroške. V Ljubljani je tak položaj zavzel esesovski in policijski general Erwin Röse­
ner, kije bolj skrbel za politično linijo, medtem ko seje z upravnimi vprašanji ukvarjal 
upravni svetovalec dr. Hermann Doujak, deželni svetnik v bližnjem Kamniku.
Policijsko upravo v OZAK zahodno od nekdanje rapalske meje je Himmler zaupal 
esesovskemu in policijskemu generalu Odilu Globočniku, ki je bil podrejen vrhovnemu 
vodji SS in policije v Italiji, esesovskemu in policijskemu generalu Karlu Wolfu, v 
Ljubljanski pokrajini pa Rösenerju. Medtem ko sta zaščitna in varnostna policija imeli v 
Trstu svoji poveljstvi, so ju v Ljubljanski pokrajini vodili uradi oz. poveljstva, ki so ju 
vodila v Spodnji Štajerski, Gorenjski in Mežiški dolini. Rösener in Globočnik sta kmalu 
dobila tudi svoja operativna štaba za uničevanje tolp (Führungsstab für Banden­
bekämpfung). Iz Lublina je v Trst prispel akcijski oddelek "Reinhard" (Einsatz­
kommando "Reinhard") in si v tamkajšnji Rižarni sv. Sobota uredil zapore in taborišče 
za antifašiste in Jude, z moriščem in krematorijem.
Potem ko je dr. Rainer uredil upravo v OZAK, je 29. novembra 1943 izdal "odredbo 
o obvezni vojaški službi", ki je bila posledica usklajevanja stališč med raznimi uradi in 
je nasprotovala splošni mobilizaciji v italijansko republikansko vojsko in jo omejila le 
na prostovoljno prijavo. Vojaško obveznost so za vojsko in delo sposobni prebivalci 
lahko odslužili s prostovoljnim vstopom v domobranske oddelke, obnovitveno službo, 
nemško vojsko, oboroženo SS in nemško policijo, organizacijo TODT ali s prostovoljno 
prijavo v italijansko republikansko vojsko. Zvezna vojna služba je zajela moške letnike 
1914— 1926. Po njej so precej delovne sile odpeljali tudi na delo na Gorenjsko, Koroško 
in v Nemčijo. Jeseni 1944 sojih samo za utrjevalna dela v akciji Poli uporabili okoli sto 
tisoč.
Dne 6. decembra 1943 je dr. Rainer izdal "odredbo o ustanovitvi domobranskih 
oddelkov za pomoč pri vzdrževanju reda in varnosti v Operacijski coni Jadransko 
primorje", katere veljavnost je segla nazaj do 1. oktobra 1943. Po tej odredbi sta bila 
vrhovna komandanta domobranskih oddelkov višja vodja SS in policije Rösener in 
Globočnik in na njeni osnovi sta nastala Slovensko domobranstvo v Ljubljanski po­
krajini in Slovenski narodni varnostni zbor v Julijski krajini.55
Generalštab nemške kopenske vojske (OKH) je po veliki nemški ofenzivi, ki je med
54 Tone Ferenc, Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943. Maribor 1967, 
352-361.
55 Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo 1943-1945. Ljubljana 2003. Isti, Primorsko domobranstvo ( 1943— 
1945). Ljubljana 1982.
25. septembrom in 25. novembrom 1943 zajela skoraj vso operacijsko cono "Jadransko 
primorje", za OZAK imenoval "poveljnika nemške vojske v Operativni coni 'Jadransko 
primorje'", in to generala gorskih čet Ludwiga Kiiblerja. Ta si je svoje poveljniško 
mesto uredil v gradu Spessa pri Krminu. Podrejene so mu bile nemške vojaške enote, in 
to tiste, ki so bile tam za stalno zasedbo, npr. 188. gorska divizija, ter druge, ki so tja 
prihajale na odmor z italijanske fronte. Kasneje so Kiiblerjevo poveljstvo, podrejeno 
vrhovnemu poveljniku nemške vojske za Jugozahodno Evropo v Italiji preimenovali v 
štab 97. armadnega zbora za posebno uporabo. V Slovenskem primorju so ga pustili 
skoraj do konca vojne; kapituliral je pred jugoslovansko armado 6. maja 1945 v Ilirski 
Bistrici.56
Civilno upravo v pokrajinah ali provincah je dr. Rainer pustil tako, kot je bila pod 
italijansko državo. Tam, kjer je v Julijski krajini imelo večino italijansko prebivalstvo, 
so bili italijanski uradniki, kjer pa je bila večina Slovencev, t. j. zlasti na podeželju, so 
bili slovenski uradniki. V Ljubljanski pokrajini so bili uradniki le Slovenci. Rupnikova 
pokrajinska uprava si je prizadevala čimbolj odstraniti sledove italijanskega okupa­
cijskega sistema, vendar je nekatere urade sprejela iz rok italijanskih ljudi šele sredi 
oktobra 1943. Te uprave ne moremo imeti za povsem avtonomno, ker so poleg že ome­
njenih dveh nemških svetovalcev bili še posebni nemški svetovalci ali izvedenci za po­
samezne upravne panoge; vsi so bili iz Koroške. Zaradi premoči narodnoosvobodilnega 
gibanja ni mogla obvladati niti vseh mest in še manj večine podeželja. Ni ji uspel 
poskus urediti okrajno glavarstvo v Črnomlju in obdržati precejšen del dotedanjih 
občinskih uprav.
Šef pokrajinske uprave Rupnik je 24. septembra 1943 policijsko upravo zaupal nek­
danjemu jugoslovanskemu upravniku policije za Dravsko banovino dr. Lovru Hacinu, ki 
je za svoj urad zbral nekaj ljudi, ki so bili pred okupacijo policisti. V njegovem uraduje 
bil v takratnih vojnih razmerah oddelek politične policije pod vodstvom Maksa Loha, ki 
je imel nekaj deset policijskih agentov v Ljubljani in tričlanske skupine agentov v 
nekaterih krajih. Ljubljanska izpostava varnostne policije (gestapa) in varnostne službe je 
pri upravi policije v Ljubljani imela svojega zveznega častnika Paula Duscho. Rupnik in 
dr. Hacin sta nato iz slovenskih orožnikov in policistov, ki so bili pomožna karabinjerska 
in policijska sila pod italijansko okupacijo, ter prostovoljcev in mobilizirancev 1. 
novembra 1943 ustanovila Policijski zbor Ljubljana pod poveljstvom podpolkovnika 
Stanka Palčiča. V treh stotnijah v Ljubljani za mesto in bližnjo okolico ter v stotnijah v 
Novem mestu in Kočevju je imel okoli tisoč policistov, ki so opravljali predvsem stražno 
službo in pomagali politični in kriminalistični policiji pri izvajanju policijskih nalog. 
Policijski zbor Ljubljana je v več stavbah skrbel tudi za policijske zapore. Junija 1944 pa 
je od pravosodnega organa sprejel tudi upravljanje nad ljubljanskimi sodnimi zapori. Za 
nadrejenega tudi slovenski policiji seje smatral višji vodja SS in policije Erwin Rösener, 
kije tudi zahteval, da policisti prisežejo enako kot slovenski domobranci.
Šef pokrajinske uprave Rupnik je sporazumno z generalom Rösenerjem septembra
1943 ustanovil policijsko pomožno oboroženo formacijo Slovensko domobranstvo. 
General Rösener se je imel tudi za njenega vrhovnega poveljnika. S prostovoljci in 
mobiliziranci je ta formacija dosegla število med 12 in 13 tisoč; vodil jih je slovenski 
organizacijski štab, podrejen nemškemu graditvenemu štabu (Aufbaustab), ta pa glede 
operativnih nalog pri zatiranju partizanstva Rösenerjevemu operativnemu štabu za
56 Karl Stuhlpfarrer, Die Operationszonen "Alpenvorland" und "Adriatisches Küstenland" 1943-1945. Wien 
1969; Roland Kaltenegger, Operationszone "Adriatisches Küstenland". Der Kampf um Triest, Istrien und 
Fiume 1944/45. Graz, Stuttgart 1993; Enzo Collotti, II Litorale Adriatico nel Nuovo Ordine Europeo 1943^15. 
Milano 1974.
zatiranje tolp. Tudi slovensko domobranstvo je moralo priseči zvestobo nemškim 
oboroženim silam (20. aprila 1944 in 30. januarja 1945). S pomočjo slovenskega pro­
tirevolucionarnega tabora v Ljubljani je nemška policija tudi v Julijski krajini vzpo­
stavila domobranstvo z imenom Slovenski narodni varnostni zbor (SNVZ), ki je dosegel 
število okoli 2.500 mož, vendar mu ni bilo treba priseči. Medtem ko je okupator v 
Ljubljanski pokrajini kot taktične enote dopuščal le domobranske bataljone, je v Julijski 
krajini proti koncu vojne dopustil strnitev čet SNVZ v 1. udarni polk SNVZ. Od pozne 
jeseni 1943 je okupator tudi na Gorenjskem dopustil ustanavljanje posadk t. i. Go­
renjske samozaščite (Oberkrainer Selbstschutz) pod poveljstvom gestapa. Njena šte­
vilčna moč je bila podobna moči SNVZ.
14. Gospodarski interesi nemškega okupatorja v Sloveniji in možnosti za 
njihovo uresničevanje
Z zasedbo severnega dela Slovenije je nemški okupator dobil poljedelsko in vino­
gradniško rodovitnejše in industrijsko razvitejše območje, kar je bilo še posebno po­
membno v vojnem času. Že samo vinogradniško območje Slovenskih goric in Haloz je 
pomenilo drugo največje vinogradniško območje na interesnem območju Nemškega 
rajha (večje je bilo vinogradniško območje v avstrijskem Podonavju). Drugačno kot v 
drugih zasedbenih conah je bilo tudi poljedelsko območje s Ptujskim in Murskim 
poljem ter za hmeljarstvo Savinjska dolina. Ker je imel Nemški rajh dovolj hmelja že 
drugod, je hmeljarsko območje dovolil le v Savinjski dolini in pri Radljah (Maren- 
bergu), povsod drugod ga je ukazal izkoreniniti in polja uporabiti za druge kulture, 
zlasti za sejanje žitaric.
Kljub temu pa zasedene slovenske pokrajine niso bile samozadostne za prehrano in 
jo je moral okupator uvažati od drugod. Iz Spodnje Štajerske je npr. izvažal le vino, 
sadje, jajca in morda še kaj, iz Gorenjske je v Ljubljano izvažal mleko. Racionirano 
preskrbo s kruhom ali z moko, ki jo je uvedla že Kraljevina Jugoslavija, je nemški 
okupator kmalu po zasedbi dežele razširil še na druga živila in predmete, ki jih je v 
Nemškem rajhu racioniral že jeseni 1939. leta.
Drugače kot v nekaterih drugih zasedenih pokrajinah v Evropi, nemški okupator 
zasedenih slovenskih pokrajin ni obravnaval kot "območij za izkoriščanje", t. j. za 
ropanje, temveč kot gospodarsko že dejansko priključene k Nemškemu rajhu. Podobno 
kot v Nemškem rajhu je tudi v njih vodil "bitko za pridelavo" (Erzeugungsschlacht), je 
pa poskrbel tudi za agrotehnične ukrepe za izboljšavo pridelovanja (preskrba umetnih 
gnojil, strojev, plemenske živine itd.).
V industrijskem pogledu je npr. industrija na Gorenjskem in v Mežiški dolini 
predstavljala polovico vse industrije v povečani Koroški, medtem ko je industrija v 
Spodnji Štajerski pomenila tretjino vse štajerske industrije. V obeh pokrajinskih uprav­
nih enotah je bilo okoli 23 obratov oborožitvene industrije, še posebno pomembne za 
vojni čas. Pomembno je bilo tudi premogovno območje v Zasavju, za katerega si je ne­
uspešno prizadeval tudi italijanski okupator. Vojne potrebe so silile okupatorja v 
graditev nekaterih pomembnih industrijskih in drugih naprav, npr. v graditev Tovarne 
glinice in aluminija v Stmišču pri Ptuju, elektrarne Mariborski otok, Tovarne letalskih 
delov na Teznem pri Mariboru, v prometnem pogledu v graditev ljubeljskega predora, 
obvozne ceste in železnice okoli Ljubljane, graditev stanovanjskih hiš v okviru Neue 
Heimat v okrožnih mestih Gorenjske itd.
Višek delovne sile v zasedenih slovenskih pokrajinah je nemški okupator najprej 
odpravljal z javnimi deli in odvozom delovnih moči na delo v avstrijske pokrajine in
Nemčijo. Polagoma jo je začelo primanjkovati in jo je dobival iz industrijskih (zlasti 
tekstilnih) in obrtnih obratov, ki jih je ukinjal tudi zaradi pomanjkanja surovin. Največ 
delovnih moči pa sta pobrala Državna delovna služba (RAD), vojska ter vermanšaft.57
Narodnoosvobodilno gibanje je hromilo izvajanje okupatorjevih ukrepov tudi na 
gospodarskem področju. Se najbolj seje to izražalo pri ropanju naravnega bogastva, t. j. 
lesa, premoga, žita, živine itd. Vendar ni nikdar prišlo do takšnih neugodnih gospo­
darskih razmer, kot na italijanskem zasedbenem območju.
15. Kolaboracija in odporništvo
a) Osvobodilno gibanje in meščanski tabor - temeljne značilnosti do kapitulacije 
Italije
Po zasedbi in razkosanju Slovenije sta se med slovenskimi političnimi dejavniki 
izoblikovala dva osnovna strateška pogleda. Prvega, zavzemanje za takojšen oboroženi 
odpor proti okupatorju, je zastopalo osvobodilno gibanje. Njegov politični del je pred­
stavljala Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF), ki so jo sestavljale osnovne 
(KPS, katoliška skupina, sokolska skupina in kulturni delavci) in plenumske skupine. 
Vse te sicer raznolike skupine, tako po velikosti kot po izvoru, so načeloma pristajale na 
takojšen oboroženi odpor proti okupatorju. To je bil njihov skupni imenovalec. Jedro 
Osvobodilne fronte so tvorile skupine, ki so se zbrale pred napadom nacistične Nemčije 
na Sovjetsko zvezo. Zato so se imenovale ustanovne oz. temeljne in so izvirale iz 
tradicionalnih idejnih taborov (katoliškega, liberalnega in marksističnega) ter tako 
predstavljale vez slovenskih komunistov s tradicijo. Poleg izvršnega odbora in vrhov­
nega plenuma so delovali tudi pokrajinski, okrožni, okrajni in kot temeljna oblika še 
terenski odbori OF. Med temeljnimi skupinami, načeloma enakopravnimi, je izstopala 
KPS s stvarno vodilno vlogo, saj si je zagotovila vodilni položaj v partizanski vojski, 
Vamostnoobveščevalni službi OF in propagandi, tako da je imela v svojih rokah vse 
ključne vzvode. Bila je tudi pobudnica ustanovitve OF in hkrati edina stranka v njej, 
zato je imela osvobodilna organizacija le nekatere koalicijske elemente. Po dolomitski 
izjavi, ko je OF postala enotna organizacija s formalno zagotovljeno vlogo KPS, so 
dobile v njej pomembno vlogo protifašistične množične organizacije (Zveza slovenske 
mladine, Slovenska protifašistična ženska zveza, Delavska enotnost).
Ker začetno delovanje predvojnih strank v skladu s taktiko čakanja ni imelo kon­
kretnega aktivizacijskega naboja, je praznino v političnem prostoru izkoristila OF s 
protiokupatorskim delovanjem, tako da je nepričakovano hitro postala upoštevanja vre­
den politični dejavnik v slovenski družbi. Čeprav se je osvobodilno gibanje že od vsega 
začetka razvijalo na celotnem etničnem ozemlju, pa je bilo začetno množično žarišče 
gibanja v Ljubljani. To je pogojevalo tudi socialno strukturo gibanja, v katerega so se 
množično vključevali vsi sloji prebivalstva ne glede na politično prepričanje. Pri tem je 
razviden sorazmerno velik delež mladine in izobražencev ter nasploh t. i. srednjih slo­
jev, ki pred okupacijo niso kazali naklonjenosti do KPS oz. niso imeli tesnejših stikov z 
njo. Prav ti so predstavljali množično jedro osvobodilnega gibanja.58
57 Tone Ferenc, Problem raziskovanja gospodarstva pod okupacijo na Slovenskem med drugo svetovno 
vojno. Grafenauerjev zbornik. Ljubljana 1996, 649-655; Isti, Gradnja tovarne glinice in aluminija Stmišče 
med drugo svetovno vojno. Časopis za zgodovino in narodopisje, 67 (32), 1996, št. 2, 174-204; Kamer, 
Kärntens Wirtschaft 1938-1945. Klagenfurt 1976; Karner. Die Steiermark im Dritten Reich, 235-281.
58 Godeša, Kdor ni z nami, 127-160.
Čeprav je bilo slovensko osvobodilno gibanje sestavni del jugoslovanskega in je 
delovalo v okviru njegovih splošnih navodil, je OF predstavljala slovensko posebnost v 
načinu upiranja, ki ga ne srečamo v nobeni drugi jugoslovanski pokrajini. Tako so si 
partizanske enote v Sloveniji ustvarile množične temelje s pomočjo razvejane mreže 
organizacije OF na terenu, za katero je Edvard Kardelj dejal, da "je v njej vsa naša 
moč".59 Osvobodilna fronta je tako spodbudila nastanek prvih partizanskih enot in za­
čela vojaško delovati proti okupatorjevim silam na celotnem etničnem ozemlju, ne gle­
de na predvojne in medvojne meje. Partizanske enote v Sloveniji, katerih odmev o 
delovanju leta 1941 je segel vse do nacističnih vrhov v Berlinu, so tako predstavljale 
vojaško vejo osvobodilnega gibanja.60
Drugo opcijo so zagovarjali predstavniki predvojnih legalnih strank (SLS in različne 
stranke liberalnega porekla), ki so svojo strategijo izoblikovali že po državnem udaru 
27. marca 1941, ko je postalo jasno, da je vojna neizbežna. Del vodstva SLS se je 
odpravil v tujino z nalogo, da zastopa strankine interese v tujini, medtem ko naj bi del 
vodstva, ki je ostal doma, tu pripravil vse potrebno za "bolj človeške rešitve", da ne bi 
slovenski narod preveč trpel. Hkrati je vodstvo SLS sprejelo sklep, da se ne sme na 
kakršen koli način sodelovati s sovražno oblastjo in njenimi organizacijami.6 1 Po 
neuspelem poskusu, da bi ban dr. Marko Natlačen v vlogi predsednika 6. aprila 1941 
ustanovljenega Narodnega sveta pri nemških oblasteh za Slovenijo izposloval avtono­
mijo po slovaškem zgledu, so se preusmerili k italijanskim okupacijskim oblastem in 
sprejeli sodelovanje v konzulti, ki je imela značaj posvetovalnega telesa pri visokem 
komisarju. Prvotno sodelovanje z italijanskimi okupacijskimi oblastmi je bilo v času 
ustanovitve konzulte mišljeno dolgoročno. Kasneje, po neuspehu te politike, so ga sku­
šali prikazati le za izbiro po načelu najmanjšega zla. V tedanjih težavnih razmerah je 
oportunistično sodelovanje z okupacijskimi oblastmi, kije bilo tudi v nasprotju z ome­
njeno odločitvijo vodstva SLS tik pred vojno o nesodelovanju z okupatorji, bilo deležno 
kritike tudi iz lastnih vrst. Hkrati pa so voditelji predvojnih legalnih strank priporočali 
čakanje ter Slovence usmerjali v postopne ilegalne priprave na osvoboditev in obračun z 
okupatorjem ob koncu vojne. Kot odgovor na dejavnost OF je bila spomladi 1942 
ustanovljena Slovenska zaveza, ki je predstavljala osrednji nadstrankarski organ 
oziroma strankarsko koncentracijo v okviru slovenskega protirevolucionarnega tabora. 
Štela se je za edinega legitimnega zastopnika Slovencev in pri tem uživala podporo 
slovenskih predstavnikov v emigraciji. Njen program je bil glede na takratno splošno 
nezadovoljstvo s predvojnimi razmerami iz socialnoekonomskega vidika sicer dokaj 
radikalen, a vendarle ne toliko, da bi lahko ogrozil temeljna pred vojno vzpostavljena 
razmerja politične moči v slovenski družbi. Po kapitulaciji Italije je bilo delovanje Slo­
venske zaveze precej omejeno in je poleti 1944 zamrlo. Proti koncu vojne je postal 
osrednji organ protirevolucije Narodni odbor za Slovenijo.
Program OF, zajet v temeljnih točkah, je bil v prvi vrsti akcijsko usmerjen in je 
pozival k takojšnjemu odporu ter zedinjenju vseh Slovencev. Do povojnega obdobja ni 
bil povsem natančno opredeljen, saj v njem ni bil povsem jasno določen državni okvir, 
pa tudi pojem "dosledne ljudske demokracije" je tedaj porajal najrazličnejše razlage. Ti 
vprašanji je osvobodilno gibanje sprva puščalo odprti, je pa bilo v njegovem programu 
zapisano, da po vojni OF prevzame oblast kot celota.
59 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 2, str. 113 (dalje: DLR). Pismo Edvarda Kardelja 14. 
julija 1942 Ivu Loli Ribarju.
60 Tone Ferenc, Poročilo o protinacistični dejavnosti v Evropi po napadu sil osi na Sovjetsko zvezo. Svo­
bodna misel, 14. 7. 1995, št. 13, 15-16.
61 Godeša, Odnos SLS, 83-84.
Kljub temu da sta v narodnopolitičnem pogledu oba tabora zagovarjala Zedinjeno 
Slovenijo (združitev celotnega etničnega ozemlja v enoto) v federativno preoblikovani 
in razširjeni jugoslovanski državi, seje med okupacijo v Sloveniji razvnel tudi notranji 
spopad. Zaradi medsebojnega izključevanja - oba tabora sta namreč imela v svojih pro­
gramih zapisano, da bosta po vojni prevzela oblast v svoje roke - je kmalu prišlo do 
izraza tudi medsebojno nasprotovanje, ki se je le še krepilo. Pobuda v delovanju je bila 
že od začetkov poziva na oboroženi odpor na strani OF. Tako se je ob poudarjanju 
revolucionarnih razsežnostih boja spomladi 1942, kjer je ob atentatih v Ljubljani 
prihajalo na osvobojenem ozemlju tudi do nasilja nad civilnim prebivalstvom, stopnje­
valo nasprotovanje do OF na protikomunističnih temeljih. Od februarja 1942 so se 
vrstili pozivi, da italijanski okupator v Ljubljanski pokrajini oboroži slovenske proti­
komuniste in jim omogoči obračun z osvobodilnim gibanjem, ki so ga enačili s komu­
nizmom in smatrali za največjo nevarnost za slovenski narod. Sčasoma je italijanski 
okupator na oboroženo kolaboracijo na protikomunističnih temeljih s slovenskimi poli­
tičnimi dejavniki zaradi lastnih interesov (divide et impera) tudi pristal. Podprl je usta­
novitev vaških straž oziroma Prostovoljne protikomunistične milice (Milizia volontaria 
anticomunista - MVAC), ki so dobile italijansko orožje ter sojih nadzorovali italijanski 
zvezni častniki.
b) Razvoj po kapitulaciji Italije
Zlom osi Rim - Berlin je predstavljal pomemben dogodek v zgodovini druge sve­
tovne vojne v Evropi in je tudi v Sloveniji pomenil močno prelomnico. Po kapitulaciji 
Italije seje namreč osvobodilno gibanje močno okrepilo na vseh področjih. Množično je 
zajelo večino etničnega ozemlja, še zlasti se je razmahnilo na Primorskem, kjer je po 
kapitulaciji Italije in sklepu vrhovnega plenuma OF o priključitvi Slovenskega primorja 
k Zedinjeni Sloveniji prišlo do prave ljudske vstaje. V sklopu izvedbe narodne revolu­
cije, ki je na podlagi pravice do samoodločbe narodov predpostavljala vzpostavitev 
slovenske državnosti in je imela svoje zametke že v ustanovitvi SNOO (16. september 
1941) kot "začasnega narodnega predstavništva", je po kapitulaciji Italije osvobodilno 
gibanje dobilo nov zagon. Pot do njene uresničitve je vodila prek zbora odposlancev 
slovenskega naroda v Kočevju (od 1. do 3. oktobra 1943), do vrha na jugoslovanski 
ravni na drugem zasedanju Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije 
(AVNOJ) v Jajcu (29. novembra 1943), ko je bilo v posebni deklaraciji na podlagi pra­
vice do samoodločbe narodov sprejeto, da se Jugoslavija zgradi na demokratičnem 
federativnem načelu, kot skupnost enakopravnih narodov. AVNOJ se je na zasedanju 
razglasil za vrhovni zakonodajni in izvršni ter predstavniški organ nove Jugoslavije, 
izvolil predsedstvo Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) kot vrhovni 
upravni organ (predsednik Josip Broz-Tito). Po črnomaljskem zasedanju SNOS febru­
arja 1944 je z graditvijo slovenske državnosti v sklopu načrtnega vzpostavljanja celotne 
oblastne strukture od njenih vrhov do razprostranjene mreže organov oblasti na terenu 
na osvobojenem ozemlju, osvobodilno gibanje prešlo na novo kakovostno raven.
Na vojaškem področju se je z ustanovitvijo dveh korpusov NOVJ (7. in 9.) slo­
venska partizanska vojska preuredila in do konca vojne je število njenih borcev naraslo 
na trideset tisoč. Njena dejavnost na obsežnih območjih slovenskega ozemlja je v večji 
ali manjši meri onemogočila učinkovitost okupacije, spremenila ozemlje v bojišče in 
nase vezala znatne oborožene sile okupatorjev.
Po kapitulaciji Italije in še zlasti po odprtju druge fronte spomladi in poleti 1944 je 
slovensko ozemlje, po katerem potekajo strateški prehodi med Alpami in Jadranom ter 
prometne zveze med Avstrijo in Balkanom, postalo pomembno tudi s širšega geostra-
teškega vidika. V skladu z načrti zahodnih zaveznikov v Sredozemlju so tudi parti­
zanske enote na Slovenskem kot del NOVJ, ki je bila po teheranski konferenci no­
vembra 1943 priznana kot vojaška soborka velike zavezniške protifašistične koalicije, 
izvajale predvsem napade na komunikacije (železniške proge, mostove itd.). Pomemb­
nost teh partizanskih akcij v Sloveniji so priznavala tudi zavezniška poveljstva za južno 
Evropo in njihove vojaške misije, tako da so odmevale tudi v mednarodni zavezniški 
r. fotografije napada na železniški most pri Litiji, objavljene v ameriški re-
Poleg tega je bilo slovensko ozemlje zanimivo kot izhodiščna točka tudi z vidikov 
britanskih načrtov po konferenci zunanjih ministrov oktobra 1943 v Moskvi v zvezi z 
njihovimi poskusi prodora v Avstrijo kot "mehkega trebuha" nacistične Nemčije in 
organiziranja avstrijskega protinacističnega odpora. Kljub sodelovanju s slovenskim 
osvobodilnim gibanjem in nudenju logistične podpore, se te britanske zamisli (npr. 
misija Clcnvder) niso uresničile, ker so se njihova predvidevanja o avstrijski priprav­
ljenosti za odpor proti nacističnemu režimu izkazala za nestvarna.63
Po prelomnici v drugi svetovni vojni in izkrcanju ameriške in britanske vojske v 
Afriki jeseni 1942 seje zanimanje zahodnih zaveznikov za balkansko bojišče povečalo. 
Tedaj je zaradi protiokupatorskega delovanja pritegnilo njihovo pozornost tudi jugoslo­
vansko osvobodilno gibanje, h kateremu so poslali svoje prve vojaške misije in obve­
ščevalne skupine. Na teheranski konferenci novembra 1943 so bili jugoslovanski par­
tizani priznani kot vojaški soborci v veliki zavezniški koaliciji, kar je pomenilo po­
membno prelomnico v mednarodni uveljavitvi osvobodilnega gibanja. Ta se je potem 
nadaljevala tudi na političnem in državniškem področju s podpisom dveh sporazumov 
(viškega in beograjskega) med Titom kot predsednikom NKOJ in dr. Ivanom Šuba- 
šićem kot predsednikom jugoslovanske kraljeve vlade ter z ustanovitvijo kraljevega 
namestništva, kije 7. marca 1945 imenovalo Tita za predsednika začasne enotne vlade 
Demokratične federativne Jugoslavije. Njena ustanovitev je tudi formalno pomenila 
konec dvovladja in utrdila položaj osvobodilnega gibanja, ki je kot uradni predstavnik 
jugoslovanske države lahko nastopalo tudi v mednarodnih odnosih.
Nacistični okupator do kapitulacije Italije ni dovoljeval kolaboracije s slovenskim 
predznakom, nato pa je zaradi spremenjenih razmer v operacijski coni "Jadransko pri­
morje" dopustil sodelovanje s Slovenci na temelju protiboljševizma, ki je predstavljal 
eno od osrednjih gesel osnih sil v boju proti zavezniški koaliciji. V protirevolucio­
narnem taboru so namreč tudi po kapitulaciji Italije, potem ko je partizanska vojska 
brezkompromisno obračunala z vaškimi stražarji in četniki (Turjak, Grčarice), ocenili, 
da razlogi za sodelovanje, tokrat z novimi okupacijskimi oblastmi, še vedno obstajajo.
V Ljubljanski pokrajini je bila ustanovljena pokrajinska uprava, ki ji je načeloval ge­
neral Leon Rupnik. Pokrajinska uprava je v precejšnji meri odstranila sledove italijan­
ske okupacije dežele, poudarjala slovenski značaj pokrajine, a je bila v marsičem po­
polnoma odvisna od nemških svetovalcev (Beraterjev), ki so bili skoraj v vseh njenih 
uradih. Sloje za okrnjeno pokrajinsko avtonomijo pod nemško nacistično nadoblastjo.64 
Jeseni 1943 ustanovljeno Slovensko domobranstvo je pomenilo nadaljevanje vaških 
straž, le daje nastalo s pomočjo nemškega okupatorja in daje bilo bolje organizirano in 
oboroženo. Osnovano je bilo za boj proti partizanskim enotam v Ljubljanski pokrajini. 
O vseh pomembnejših akcijah in operacijah je odločal operativni štab za bojevanje proti
62 John Phillips, Zgodba o Jugoslaviji. Ljubljana, Beograd 1983, 82-109.
63 William Deakin, Britanci, Jugoslovani in Avstrija (1943 - maj 1945). Zgodovinski časopis 33/1979, št. 1, 
103-126.
64 Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955. Ljubljana 1995, 65.
partizanom pod poveljstvom višjega vodje SS in policije, generala Erwina Rösenerja. 
Za nemške oblasti je bilo domobranstvo pomožna policijska sila, kije bilo po dogovoru 
omejeno zgolj na bojevanje na slovenskem ozemlju. Za vodstvo slovenske protire­
volucije pa je domobranstvo predstavljalo slovensko narodno vojsko, ki ob izsiljeni 
kolaboraciji brani slovensko prebivalstvo pred partizanstvom. Leta 1944 so nemške 
okupacijske oblasti dopustile organiziranje domobranskih enot tudi na Primorskem in 
Gorenjskem. Najbolj odmeven dogodek je bila domobranska prisega na Hitlerjev rojstni 
dan 20. aprila 1944, s katero so se ti zavezali, da se bodo skupaj z nemškimi oboro­
ženimi silami na slovenskem ozemlju bojevali proti komunistom in njihovim zavez­
nikom. S takim simbolnim dejanjem, v bistvu so v tem smislu delovali tudi že pred tem, 
je bila v očeh dela domače, pa tudi mednarodne zavezniške javnosti, še bolj izpostav­
ljena kolaborantska vloga slovenskega domobranstva, čeprav so bili dejanski razlogi za 
njegovo kolaboracijo kompleksni in protislovni.
Na dogajanje so med zasedbo Slovenije poglavitno vplivale predvsem tri kategorije 
dejavnikov, in to okupatorji (nemški, italijanski in madžarski), osvobodilno gibanje pod 
vodstvom slovenskih komunistov ter protirevolucionarni tabor, ki so ga večinoma vodili 
in usmerjali predstavniki predvojnih legalnih strank. Za dogajanje na Slovenskem med 
drugo svetovno vojno je bilo značilno prepletanje procesov, zajetih v pojmih okupacija, 
odpor, kolaboracija, revolucija, protirevolucija in državljanska vojna. V okviru teh te­
meljnih razmerij je uspelo OF združiti boj proti okupatorju z revolucijo, predvsem zato, 
ker del njenih nasprotnikov ni izrabil odporniškega razpoloženja med prebivalstvom in je 
nato zabredel v kolaboracijo z okupatorjem. Zaradi tega je prišlo v slovenski družbi do 
preoblikovanja, ko je z množično podporo prebivalstva vodilna sila postalo osvobodilno 
gibanje, čeprav njegovi nosilci pred vojno niso predstavljali pomembne politične sile. 
Protislovja v slovenski družbi so se kazala že v tridesetih letih, a vsekakor ne v tako 
koreniti in obsežni obliki, kot seje to zgodilo pod vplivom dogajanja med okupacijo.
Hkrati je jugoslovanskemu osvobodilnemu gibanju uspelo legitimirati svoj položaj 
tudi pred zavezniki v protifašistični koaliciji, tako da z mednarodnega stališča prihod na 
oblast ni bil izpeljan na revolucionaren način, kar pa ni pomenilo, da nova oblast na 
notranjepolitičnem področju ni uvedla sprememb, ki so pomenile prekinitev konti­
nuitete s predvojnim družbenim sistemom. Tako je slovensko osvobodilno gibanje pod 
vodstvom KPS kot del jugoslovanskega gibanja s svojim prispevkom v boju proti oku­
patorju ob koncu vojne izšlo kot zmagovita sila v Sloveniji oz. Jugoslaviji na strani 
protifašistične koalicije.
16. Slovensko-avstrijski odnosi med okupacijo (vprašanje jugoslovansko- 
avstrijske meje, slovenski odnos do obnove avstrijske države, poskusi so­
delovanja na protinacističnih temeljih)
Čeprav je okupacija pomenila eno najtežjih preizkušenj za Slovence, ki sojo doje­
mali kot obsodbo na narodno izumrtje, je bila po drugi strani razumljena kot priložnost, 
da se popravijo vse zgodovinske krivice, ki so jih skozi stoletja doživljali Slovenci s 
strani sosednih narodov. Posebno še zaradi medvojnega trpljenja, za katerega je znani 
britanski zgodovinar Hugh G. Seton Watson zapisal, da gre za izredno nasilje s strani 
največjega nad najmanjšim evropskim narodom,65 je vladalo vsesplošno prepričanje, 
ker so bili vsi zgodovinski tekmeci (Nemci, Italijani in Madžari) v sovražnem taboru, da
65 Boris Mlakar, Problem zahodne meje pri Slovencih 1941-1945. Acta Histriae, VI, 313 (dalje: Mlakar, 
Problem zahodne meje).
se ponuja enkratna priložnost za združitev slovenskega etničnega ozemlja v Zedinjeno 
Slovenijo, kije bila politični ideal vse od revolucionarnega leta 1848. Z napadom na 
Jugoslavijo so namreč države napadalke same ukinile obstoječe državne meje, tako da 
je bilo odslej to vprašanje odprto.
Takoj po zasedbi je KPS v različnih oblikah poudarila zahtevo po združitvi slo­
venskega naroda in tudi v temeljnih točkah OF je bilo v drugi točki zapisano, da "ta /ne­
izprosna oborožena/ akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slo­
vencev".66 OF je torej imela jasno načelno stališče do Zedinjene Slovenije, medtem ko
o vprašanju meja temeljne točke niso govorile. Bil pa je oktobra 1941 ustanovljen 
"odsek za študij meja" pri IOOF, kjer se je po besedah dr. Frana Zwittra nato razvila 
razprava okrog konkretizacije dveh vprašanj: "Poudarjalo seje, da se moderno potuj­
čevanje ni začelo šele v dobi imperializma, ampak že z velikim razmahom kapitalizma 
od srede 19. stoletja dalje. Predvsem je bilo v ospredju vprašanje odnosa med mestom 
in podeželjem, kadar se razlikujeta po svojem pretežnem etničnem značaju; poudarjalo 
se je, da mora v tem primeru mesto slediti podeželju, pristanišče svojemu zaledju. 
Geograf A/nton/ Melik je opozarjal, da so na podlagi tega načela razmejena ozemlja 
posameznih republik v Sovjetski zvezi."67
Na podlagi teh razprav je CK KPS v izjavi o slovenskih mejah 1. maja 1942 prvič 
javno izrazil načelno stališče, da "v osvobojeno in združeno Slovenijo sodi poleg 
ozemlja, na katerem živi slovensko prebivalstvo, tudi teritorij, ki je bil v poslednji 
imperialistični dobi nasilno potujčen".68 Poleti 1942 je Boris Kidrič glede mejnih zahtev 
še poudaril, da "nočemo dati ničesar svojega, ne maramo pa nič tujega";69 nato je 
vodstvo osvobodilnega gibanja decembra 1942 preciziralo svoje stališče, katero ozemlje 
sodi v Zedinjeno Slovenijo. Edvard Kardelj je v pismu Josipu Brozu - Titu 14. de­
cembra 1942 zapisal: "Vprašanje meja je za nas tako aktualno, kot verjetno ni niti za 
angleški imperij. Gre za popolnoma specifično slovensko občutljivost v tem pogledu, ki 
smo jo dolgo poskušali obiti s splošnimi načelnimi izjavami, toda sedaj postaja to vse 
manj možno. Slovenci, ki so že 1.000 let razcepljeni, namreč čutijo, da se sedaj odloča o 
tem, da končno stara parola o "Združeni Sloveniji" postane resnica. Zato stalno po­
stavljajo med množicami vprašanja: "Toda v katerih mejah?"70 Najpomembnejša od­
ločitev CK KPS je bila, da je pri konkretizaciji zahtev v zvezi z mejo Združeno Slo­
venijo opredelil po etničnem načelu, in to tako, da sta vanjo sodila tudi mesti Celovec in 
Trst. Pri njeni utemeljitvi so se oprli na omenjeno razlago geografa Antona Melika, da 
mesto sodi k zaledju, kar so poimenovali leninski princip reševanja problemov meja.
Konkretno znanstveno delo na vprašanjih meje se je začelo po ustanovitvi 
Znanstvenega inštituta pri predsedstvu SNOS januarja 1944. Nastalo je več elaboratov, 
ključen je bil Zwittrov Problem prihodnjih slovenskih meja. Vsi so bili obravnavani na 
seji marca 1944 in so imeli interni značaj, tako da še niso bili namenjeni javni obrav­
navi. Takšen je bil položaj do poletja 1944, ko so začeli gradivo pripravljati tudi za 
mednarodno javnost. Sledila je Titova izjava na Visu 12. septembra 1944, da je treba 
spregovoriti tudi o mejah. V tej prvi, mednarodni javnosti namenjeni izjavi jugoslo­
vanskega osvobodilnega gibanja o ozemeljskih zahtevah, se je Tito zavzel, da morajo 
tudi Slovenci na Koroškem "živeti v domovini skupno s svojimi brati".
66 DLR I, dok. 111, Izjava vodstva OF o temeljnih točkah OF.
67 Fran Zwitter. Priprave Znanstvenega inštituta za reševanje mejnih vprašanj po vojni. Osvoboditev Slo­
venije 1945. Ljubljana 1977, 260-261 (dalje: Zwitter, Priprave Znanstvenega inštituta).
68 DLR, II, dok. 21, Izjava CK KPS 1. maja 1942 o slovenskih mejah.
69 DLR, II, dok. 98, Zapisnik partijske konference v Kočevskem rogu od 5. do 8. julija 1942.
70 Jesen 1942, dok. 207, Poročilo Edvarda Kardelja 14. decembra 1942 J. B. Titu.
Skoraj hkrati so v Kočevskem rogu sklenili, da Zwitter napiše elaborat Meje Jugo­
slavije. A. Meje slovenskega ozemlja, ki so ga oktobra 1944 v slovenskem izvirniku ter 
angleškem in ruskem prevodu poslali vodstvu jugoslovanskega osvobodilnega gibanja. 
Besedilo o zahtevah v zvezi z mejami se začenja z načelnimi izvajanji o odnosu med 
mesti in podeželjem ter poudarjanjem etničnega principa kot osnove, pri čemer so 
potrebni manjši popravki zaradi gospodarskih in prometnih razlogov. V poglavju o meji 
z Avstrijo elaborat najprej govori o meji s Koroško, kjer se kot temelj poudarja etnični 
princip, od katerega se odstopa pri Labotu in potem še s črto Magdalenska gora - 
Golinje. Glede Beljaka sta bili izdelani dve inačici, zahteva se celotni šmohorski sodni 
okraj do njegove zahodne meje. Na Štajerskem se, tudi po etničnem načelu, zahtevajo 
trije popravki (Sobota, Lučane, Radgona) in eden iz prometnih razlogov (železniška 
proga Radgona - Špilje).7 1 Na podlagi tega elaborata utemeljene zahteve so nato 
jugoslovanski predstavniki zastopali tudi na mirovni konferenci.
Tudi v protirevolucionarnem taboru so že kmalu po okupaciji začeli nastajati 
najrazličnejši načrti oziroma predlogi glede razmejitve. Večina predlogov za popravke 
meje je segala prek etničnih meja, le-to je večina skupin smatrala kot minimum. Zaradi 
konkretnih mednarodnih okoliščin ter zaradi vpletenosti v kolaboracijo v domovini se 
omenjena stran ob koncu vojne ni mogla vplesti v reševanje vprašanj v zvezi z me­
jami.72
Kljub omenjenim velikim pričakovanjem glede možnosti uresničitve Zedinjene 
Slovenije so se bolje poučeni zavedali težav glede vprašanja severne meje. Tako je 
Lojze Ude kot član Znanstvenega inštituta spomladi 1944 na osvobojenem ozemlju v 
razpravi bistrovidno ugotavljal, da bo etnografski princip laže uveljaviti na zahodu proti 
Italijanom, kot pa proti Nemcem na severu, četudi so ti prizadejali Slovencem največ 
hudega. Kajti "tu bomo namreč imeli opraviti z avstrijskim vprašanjem", je opozarjal 
Ude, tako da ne bo mogoče računati s podporo Velike Britanije in Združenih držav 
Amerike. Nato je nadaljeval: "Če bo Avstrija Vzpostavljena, je treba računati s težnjo 
tako Avstrijcev kakor tudi zaveznikov, vključno s Sovjetsko zvezo, da bo vzpostavljena 
tako, da bo življenja zmožna. In zato je treba pričakovati, da se bo v avstrijstvu reševal 
nemški šovinizem in da bo tu našel svojo novo obliko izživljanja proti slovenskemu 
narodu."73 Dejansko seje izkazalo, daje bilo britansko stališče do spremembe meje na 
Karavankah ves čas odklonilno, tako da je tudi Titova izjava na Visu pri njih doživela 
negativen odmev.74 Tudi slovenski politiki v Londonu so se v času, ko so bili zastopani 
v jugoslovanski begunski vladi, soočali z zadržanimi britanskimi stališči glede vpra­
šanja revizije jugoslovansko-avstrijske meje, zato jim je vodstvo Slovenske zaveze spo­
mladi 1943 iz Ljubljane naročalo: "Povejte tam, da so Avstrijci eksponenti najbolj div­
jega nemštva in so bili Avstrijci, ki so najhuje morili in še more naš slovenski živelj. 
Tudi mala Avstrija nam je bila prav tako krivična kot monarhija."75 Načelno stališče 
osvobodilnega gibanja oz. predvsem vodstva KPS do tega vprašanja se je izoblikovalo 
po moskovski deklaraciji oktobra 1943. Obnovo Avstrije je Kardelj februarja 1944 na 
seji CK KPS ocenil kot pozitivno, četudi bo morda po vojni kapitalistična. Bistveno je z
71 Zwitter, Priprave Znanstvenega inštituta, 270.
72 Mlakar, Problem zahodne meje, 321.
73 Janko Pleterski, Odnos Slovenije (Jugoslavije) do avstrijskega vprašanja, državne pogodbe in člena 7 v 
posameznih momentih zgodovinskega dogajanja. Avstrija in njeni Slovenci 1945-1976. Ljubljana 2000, 19-
20 (dalje: Pleterski, Odnos Slovenije do avstrijskega vprašanja).
74 Dušan Biber, Jugoslovanska in britanska politika o koroškem vprašanju 1941-1945. Zgodovinski časopis 
33/1979, št. 1, 127-143.
75 ARS II, Osebna zbirka Izidorja Cankarja, fase. 8.
Avstrijo vzpostaviti take odnose, je nadaljeval, da je ne bo mogoče izrabiti za veliko- 
nemške cilje in kot odskočno desko proti Sloveniji oz. Jugoslaviji. Zato je treba s po­
močjo slovenskega osvobodilnega gibanja razvijati protinacistično gibanje tudi v Avs­
triji, in to ne le med Slovenci kot dotlej, temveč tudi med nemško govorečimi Avstrijci. 
Poudaril je še, da je potreben predvsem skupen boj proti Hitlerju, medtem ko bo 
vprašanje revizije meje odvisno predvsem od prihodnje ureditve v Avstriji.76
Na podlagi teh izhodišč si je slovensko osvobodilno gibanje na narodno mešanem 
območju avstrijske Koroške prizadevalo vzpodbuditi avstrijsko protinacistično gibanje, 
z namenom, da se kasneje razširi na celotno Avstrijo. Tako je koroško pokrajinsko 
vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja najprej navezalo stike s predstavniki KP A 
in nato skušalo, kljub nekaterim nesporazumom z njimi, zanetiti protinacistični odpor 
tudi med nemško govorečim prebivalstvom.77 Tako so za nemško govoreče delavce 
izdajali glasilo Die Einheit, ustanovili so tudi nekaj narodno mešanih odborov Delavske 
enotnosti med delavci v Borovljah, Železni Kapli in na Rebrci, ki pa se niso razvili v 
množično organizacijo. V Beli krajini so novembra 1944 ustanovili celo Avstrijski ba­
taljon, kasneje manjše skupine tudi na nekaterih drugih območjih. Skupen protihitler- 
jevski boj na avstrijskem Koroškem je ostal kljub vsem omenjenim prizadevanjem 
zaradi skromnega odziva med nemško govorečim prebivalstvom več ali manj omejen na 
slovensko prebivalstvo in na stike z redkimi avstrijskimi komunisti.
17. Nasilje (represija) - temeljna značilnost okupacije
Še pred uvedbo nemške civilne uprave so se pripadniki nemške manjšine ponekod 
oborožili, še zlasti funkcionarji in člani Švabsko-nemške kulturne zveze, in začeli celo 
nasilno nastopati proti nacionalno zelo zavednim Slovencem. Po zasedbi sredi aprila 
1941 pa je imel nemški okupator v severni Sloveniji za vzdrževanje reda in miru obo­
rožene oddelke civilne uprave, in to dve veji nemške policije in orožništvo, uporabljal 
pa je tudi druge oborožene formacije, npr. vermanšaft, nemško vojsko, posebne oboro­
žene formacije (npr. samozaščite) in kolaborantske oddelke. Prve tedne zasedbe je imel 
na voljo tudi enote SA iz Zgornje Štajerske in Koroške, ki so se nato vrnile domov. Od 
14. aprila 1941 do konca vojne je bila v Spodnji Štajerski, Gorenjski in Mežiški dolini 
za vse nasilne ukrepe pristojna nemška policija. Le v operacijski coni "Jadransko pri­
morje” je med veliko nemško vojaško ofenzivo pod poveljstvom 2. SS-tankovskega 
korpusa imela vse pristojnosti nemška vojska. S tem pa ni rečeno, da ne bi nemške 
vojaške enote ali enote vermanšafta pri svojih operacijah ali akcijah proti partizanom 
izvrševale tudi nasilne ukrepe, streljanje ujetnikov, civilistov, zajetja talcev itd.
Nasilje sodi med temeljne značilnosti samega totalitarnega režima, ki v svoji državi 
omejuje državljanske pravice. Naj omenimo npr. nacistično lažno evtanazijo umsko bol­
nih in telesno onemoglih oseb v samem Nemškem rajhu in tudi v avstrijskih pokrajinah. 
Še bolj so lahko nasilni ukrepi okupatorja in med prvimi v zasedeni Sloveniji je bila tudi 
lažna evtanazija z več kot šeststo smrtnimi žrtvami.78 Vsaka okupacija tujega ozemlja 
pomeni za okupirano prebivalstvo neko nasilje, kaj šele nacistična in fašistična okupa­
cija. Še hujše nasilje je nemški okupator izvajal za uničenje oz. hromitev slovenskega 
upora oz. odpora.
76 Pleterski, Odnos Slovenije do avstrijskega vprašanja, 17.
77 Metod Mikuž, Trojna (dvojna) internacionalistična akcija CK KPS (CK KPJ) na Koroškem med NOB od 
konca 1943 dalje. Zgodovinski časopis 24/1970, št. 3-4,247-272.
78 Tone Ferenc, Nacistična "evtanazija" v Sloveniji leta 1941. PZDG, 15-16/1975-1976, št. 1-2,67-74.
Pod nemško okupacijo Slovenije je bila od prvih dni zasedbe cela vrsta nasilnih 
ukrepov. Še pred začetkom slovenskega upora oz. odpora množično zapiranje ljudi v 
zapore79 in preselitvena taborišča ter množični izgon na tuje ter odgon v nemška de­
lovna in koncentracijska taborišča. Na tisoče Slovencev in Slovenk je bilo v nacističnih 
koncentracijskih taboriščih, največ v Dachauu, Mauthausnu, Buchenwaldu, Ravens- 
briicku in drugih.80 Na slovenskem ozemlju je bil pri graditvi cestnega predora na 
Ljubelju tudi oddelek koncentracijskega taborišča Mauthausen.8 1 Ljudi iz okupirane 
Julijske krajine so med leti 1943-1945 imeli zaprte tudi v tržaški rižarni sv. Sobota pod 
vodstvom zloglasnega oddelka SS "Reinhard" (Einsatzkommando "Reinhard), jih tam 
ubijali ter trupla ubitih sežigali v krematoriju.82
Po začetku upora oziroma odpora se je nasilje razširilo tudi na ubijanje talcev, 
navadno po pet do deset za usmrčenega nemškega človeka ali po pet za slovenskega 
kolaboranta, ob smrti celjskega okrožnega vodje in deželnega svetnika Antona Dorf- 
meistra celo sto. V Spodnji Štajerski je bilo usmrčenih 67 skupin s 1.590 talci in na 
Gorenjskem in v Mežiški dolini 127 skupin s 1.270 talci.83 Ljudi za talce je izbirala 
varnostna policija (gestapo), usmrčevala pa jih je zaščitna policija, leta 1941 in 1942 v 
Spodnji Štajerski npr. rezervna policijska četa "Wien". Že leta 1941 seje začel izgon 
sorodnikov talcev in partizanov iz zasedenih slovenskih pokrajin, kije vrhunec doseglo 
v ločevanju otrok od starejših svojcev in odvoz okoli 600 otrok. Mlajše so za namene 
posvojitev odgnali v domove Lebensborn, starejše pa v mladinska prevzgajališča. S po­
žigom vasi Rašica na Gorenjskem 20. 9. 1941 se je začelo požiganje celih vasi, ki 
grozovit vrhunec dosežejo leta 1942 s požigom 12 vasi na Gorenjskem; vse moške so 
postrelili, njihova trupla pometali v ogenj, druge vaščane izgnali v nemška taborišča, 
požgane vasi pa zravnali z zemljo. V operacijah in akcijah proti slovenskim partizanom 
je prihajalo tudi do grozljivih primerov, npr. iztikanja oči ujetnikom in obglavljanj s 
sekiro.84
79 Damijan Guštin, Prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih. Vloga zaporov v okupacijski politiki, po­
ložaj jetnikov in raznolikost razmer v položaju političnih jetnikov in kriminalcev. Doktorska disertacija. 
Ljubljana 1998.
80 Okupatorjevi zapori in taborišča. Ljubljana 1960; Stane Šinkovec, Dachau. Ljubljana 1981; Bojan Ajdič, 
Dachau. Ljubljana 1981; France Filipič, Slovenci v Mauthausnu. Ljubljana 1998; Janez Alič; Milan Filipčič, 
Buchenwald. Ljubljana 1983; Milan Filipčič, Dora KL Mittelbau. Ljubljana 1989; Ema Muser; Vida Zavrl, 
FKL Frauenkonzentrationslager Ravensbrtick. Ljubljana 1971; Marija Kovač-Zupančič; Linka Ksela-Jasna, 
Auschwitz - Birkenau. Maribor 1982; Miloš Poljanšek, Sonce tisočih je utonilo v morju. Koncentracijsko 
taborišče Hamburg - Neuengamme 1938-1945. Ljubljana 2002; Franc Puncer, Duhovnik v taborišču smrti. 
Celje 1991.
81 Janko Tišler; Jože Rovšek, Mauthausen na Ljubelju. Celovec/Klagenfurt 1995.
82 San Sabba. Istruttoria e processo per il Lager della Risiera. Trieste 1988.
83 Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih v okupirani slovenski Štajerski. Maribor 1965. Poslovilna pisma 
žrtev za svobodo. Maribor 1969. Poslovilna pisma žrtev za svobodo. Tretja razširjena in dopolnjena izdaja. 
Maribor 1978; Stane Šinkovec, Begunje. Nemška okupacija 1941-1945. Kranj 1995; Dr. Janez Gerčar, Be­
gunje, tretja, dopolnjena izdaja. Ljubljana 1975; Stane Terčak, Celjski Stari pisker. Ljubljana 1976.
84 Tone Ferenc, Satan, njegovo delo in smrt. Ljubljana 1979.