JOSIP OSTI
Odtisi iz niča v nič
Pisati o zadnji knjigi pesmi Nika Grafenauerja Odtisi pomeni ponoviti ali vsaj imeti v mislih veliko tistega, kar so o poeziji tega najbolj reprezentativnega in uresničenega predstavnika modernizma v Sloveniji doslej napisali drugi. Se razume, tudi to, kar sem o njej pisal sam. Pri tem ni mogoče spregledati niti tega, kar je o lastni poeziji in poeziji nasploh kot izvrsten mislec in esejist povedal sam. Marsikaj je omenil tudi Boris A. Novak v spremni besedi h knjigi oziroma v svojem, kot sam pravi, "poskusu branja bivanjskega sporočila pesniške zbirke Odtisi", ki ga je zaključil z besedami: "Po dolgi pesniški poti, ko je poudarjal negativne kategorije molk in smrt, brisanje in nič, je pesnik prišel do točke, ko se v magnetnem polju napetosti med Jaz in Ti zarišeta edini stvari, ki v tem minljivem in poroznem bivanju sta: ljubezenski dotik in pesniška beseda kot njegov krhki, prhki odtis ..." To je Novakov odgovor na zastavljeno vprašanje: "Je v poeziji sploh možna lepota brez čustev?", do katerega ga je privedla vsestranska in rahločutna obravnava Grafenaueijeve lirike nasploh in določanje differentie specifice knjige Odtisi znotraj njegovega celotnega pesniškega opusa. Temelji na ugotovitvah, da je tudi v Grafenauerjevi dosedanji poeziji, kljub filo-tehnični zasnovi njegove poetike, pa tudi v pesmih, ki so vrh slovenskega pesniškega modernizma, "mogoče zaslutiti pritajene čustvene tone in bivanjsko prizadetost". S tem soglašam, kajti gre za liriko, ki je, kakor koli jo že razumejo teoretiki, pesniki in bralci, konec koncev bolj ali manj očiten izraz človekovih čustev. Grafenauer to s svojo besedno igro na vse ali nič najnazorneje potrjuje v knjigi Odtisi, v kateri na svoj že znani in prepoznavni način še enkrat preizkuša možnosti jezika in še naprej zastavlja resna, prva in zadnja filozofična vprašanja človekove eksistence in esence. Ob tem pa svojo staro/novo zgodbo pesnjenja in mišljenja, ki ju pri njem, tako kot tudi vsebino in obliko njegovih pesmi, ni mogoče ločiti, artikulira z močnim vdihom v besede najglobljih in pretresljivih življenjskih izkušenj, ki njegove pesmi, tudi ko govorijo o smrti oziroma takrat najočitneje, oživlja.
Na koncu teksta o Grafenauerjevih izbranih pesmi z naslovom Vezi daljav, kot se imenuje cikel pesmi v knjigi Odtisi, sem pred nekaj leti zapisal, da zračnost in presojnost, prozornost fizičnega, daje formalnemu geometrizmu njegove pesmi duhovno projekcijo. Da so njegove pesmi po mnogočem blizu likovni umetnosti. Z abstrahiranjem predmetnosti "slik v
Sodobnost 2000 I 498
Eksistenca   in  umetnost  kot  usodni   pustolovščini
duhu" kot v verzu; "iz čutov v molk izpisan cvet" in mnogim podobnim oziroma z njihovo ornamentalnostjo in arabesknostjo je blizu še posebno abstraktnemu slikarstvu. Morda še bolj kiparstvu. Tako s pogosto relief-nostjo kot tudi z voluminiziranjem gline jezika. Oblike soneta ne imenuje kalup zgolj naključno. Težko je namreč spregledati njegovo poetsko-kipar-sko oblikovanje nematerialnega, ki ga razkrivajo verzi, kot so "na nič odtisnjen bakrorez soneta", "grob v zraku / izklesan" in njima podobni. (Podobo groba v zraku, ki jo je prevzel iz Celanove Mrtvaške fuge, je pogosto variiral. Na njene inačice naletimo tudi v zadnji knjigi tako v verzih: "v zračnem pokopališču srežasti izrastki mraza", "sama. I s trenutki, ki te mi jemljejo, živa zazidana I vse globlje v zrak", "molk v zračnem grobu" ... kot tudi v verzih iz pesmi, posvečeni Celanu, ki gaje prevajal. Zrak je nedvomno osnovni element njegove najpogosteje eterične poezije, toda pesniška podoba groba v zraku, posebno po pesmi o smrti matere, pomeni, da je ta grob hkrati tudi v pesnikovem srcu.) Kajti marsikaj je odlito "v jasen gips svetlobe" ali "v svinec časa", kakor pravi v eni izmed pesmi vPalimpsestih, kije, po pesniškem postopku, nadaljevanjeStukatur. V drugi, posvečeni Dušanu Pirjevcu, "v belem bel odtis". To njegove pesmi približuje ne samo platnom Kandinskega, temveč tudi Malevičevemu su-prematizmu - brezpredmetnosti. O tem, da so njegove pesmi vezi "s srcem ozvočenih daljav" in njegov "zlatopis luči" hkrati "svetlopis solz", nas prepričuje "večna rana", iz katere se v njegovi poeziji širi bolečina bivanja. Tako v njegovih zgodnjih pesniških delih kot tudi v elegijah iz knjige Izbrisi, pa tudi v najnovejših pesmih (uvrščene so v knjigo Odtisi), od katerih so nekatere nastale po obisku obleganega Sarajeva. Čeprav je življenje merjeno z bolečino, krik pa le potrditev "molka sveta", Grafenauer nanje odgovarja s pesmijo. Z zvonko pesniško besedo, kije vanjo vdahnjen njegov izvirni glas. Glas, ki pušča sled Kosovelu sorodne slutnje smrti. Sled pesnikove hoje po labirintu, v katerem se, po njegovem prepričanju, "srečujeta eksistenca in umetnost kot komplementarni usodni pustolovščini".
Povedano bi bilo lahko le začetek pogovora o njegovi zadnji knjigi, v kateri je upesnjena ne samo slutnja smrti, temveč na različne načine soočanje z njo. Od rojstva naprej, kajti ena izmed najpretresljivejših pesmi v knjigi, hkrati pa tudi v celotnem njegovem opusu, je pesem o materi, kije umrla ob njegovem rojstvu. Ta in njej podobne pesmi, v pesniško obliko dozorele globoke bolečine, nam kažejo tega pesnika v drugačni oziroma pravi luči. Verjamem, da bodo tudi usodno vplivale na vsa prihodnja branja, razumevanja in tolmačenja njegove dosedanje poezije, ki jo od zgodnjih jesenskih pejsažev in melanholičnih razpoloženj do danes, ko se v njegovem lastnem pesniškem jeziku prežemata tostransko in onostransko, ne bo mogoče brati le kot modernistični larpurlartizem, temveč predvsem kot visoko stopnjo pesniške artikulacije človekovega zavedanja, daje bolan in obsojen na smrt. Zato je njegova poezija, po eni strani, prepolna munchovskih,
Sodobnost 2000 I 499
Eksistenca  in  umetnost  kot usodni  pustolovščini
neslišnih ("V duhu, ... nemo zapisan krik"), toda predirnih in pretresljivih krikov, po drugi pa slavljenje življenjskih trenutkov. Ali z njegovmi besedami povedano: "Šele v besedah, krikih, ki ranjujejo, / živo utripa smrtna zgodovina." To smrtno zgodovino, človekovo minljivost in neizogibno smrtnost osmišlja ljubezen do sobitja, kajti drugi (pri njem pogosto Drugi) je sol bitja. In del pesmi iz knjige Odtisi je resnično ljubezenska lirika, lirika hrepenenja samotarja (kajti vsak človek je neozdravljivo sam) po Drugem, ki je oddaljen in odsoten (tudi ko je blizu, kajti dva sta podvojena samota), in hkrati lirika slovesa.
V osredju zbirke Odtisi je Grafenauerjevo večstransko ukvarjanje s časom. Zanj, kot tudi za Martina Heideggra, s katerim se tudi sicer v marsičem strinja, je čas edina oblika opazovanja oziroma sama človekova eksistenca, in v primeru njegove poezije bi lahko obravnavali, če uporabim besede Emila Staigerja, čas kot pesnikovo imaginacijo. Tovrstna imagi-nacija ga vrača k naravi, kajti zaveda se "prehajanja venomer istega v eno". Vračanje k naravi pa Nicola Abbagnano razume kot bistven pogoj razvoja umetnosti, kije povezan s samo bitjo umetnosti. PravAbbagnanova videnja odnosa med eksistenco in umetnostjo se mi zdijo spodbudna za dojemanje nekaterih bistvenih razsežnosti Grafenauerjeve poezije, ne le ko gre za vprašanje pesniške čustvenosti. Kajti za Abbagnana, po katerem gre povezava človeka in sveta v umetnosti do transcendentalnosti, je vračanje k naravi kot razpoznavanje in uresničenje naravnosti in čiste čustvenosti bit umetnosti. Umetnost pa, ki zahteva izbiro, odločitev in totalno obveznost, avtentično uresničenje človeka. K temu naj še dodam, da je zanj umetnik le tisti, ki je našel lastno tehniko. V Grafenauerjevem primeru je to njegov način "biti ... v jeziku" oziroma njegova posebna pesniška govorica, s katero izraža svojo človeško in umetniško bit in jo skuša kot posmrtno masko odtisniti "v pečatni vosek večnosti", kljub temu da smo vsi skupaj in vsak posebej odtisnjeni iz niča v nič.
Sodobnost 2000 I 500