Iz turistovskega nahrbtnika. Piše Fort. Jelovšek. Tu se poslovi od nas tudi dragi tovaviš iz Mokronoga; na vse naše prigovarjanje, naj nam ostane zvest sodrug tudi na Triglav. nam je odgovarjal z nepobitnim dejstvom, da ima doma mlado ženko, ki je še ne mara tako hitro zapustiti — a vrtoglavi Triglav zahteva baje tudi časih svoje žrtve. In tako se napotimo samci v Srednjo vas po geslu Gestrinovem: Bzatorej na stran nepotrebno skrbi, uživaj življenje, dokler te ne mine!" Skrbni naš vodnik nam je zabičeval ves čas, da moramo postati pravcati abstinentje, ko nastopimo turo v gore, zakar pa se ni nobeden posebno navduševal, in mislim, da tudi vodnik sam ne, ker je bolj upošteval sofistiško načelo: BPoslušaj me, a me ne glej!" Saj mi tega ne steješ v zlo, če kaj izza kulis izdam; kot točen poročevalec sem moral vsakemu polukati celo tja dol v želodec — in res sem odkril tamkaj vse polno suhih gob in žejnih bacilov — in kakor je tebe grizlo, začne nekaj ščipati tudi mojega pišečkega junaka in mene — ker sva oba iz vinskih gorie in končno obolita še vrla Šoštanjčana ia nastala je pravcata epidemija — in vsi smo jo začeli zdraviti z rujnim vincem. nOee nebeški, glej, še en kozaroek zdej —" in prav imenitno smo se zabavali v družbi ljubeznjivih gospie in zgovornih lovcev in pozno v noS je zapel tercet brhki planšariei Eoziki: nOj, Rozika, Rozika, al' že spiš?' Tu zvemo tudi, da prenočuje v hotelu sv. Ivan saški kralj, ki je tudi namenjen na Triglav, in drugo jutro na vse zgodaj, ko smo se ravno poslavljali od gostoljubnega tovariša Eihteršiča, se pripelje v dveh ekvipažah s svojim spremstvom. Vedrega duha in mladostno navdušeni, dobro založeni s provijantom in prešernim humorjem, pogumno krenemo po strmi peščeni stezi navzgor proti planini Uskovnici. V Srednji vasi pa se nam pridruži še neki gospod iz Gradca, ki je bil čital v ,,Učit. Tovarišu" o tej naši ekspediciji. Pot, četudi strma in ponekod prodnata, je bila dokaj prijetna; v senci košatih gozdov drug za drugim tiho stopajoč — malo govoriti spotoma je suprema lex pravemu turistu, smo prišli na Uskovnico, kjer smo se v planinski koči dobro pokrepčali s svežim kravjim mlekom. Odtod drži dobro markirana steza izvečine po planinah, koder se prosto pase goved, do zavetišča S. P. D. na planino Konjščico. Tu smo napravili prvi večji odraor. Eazen imenovanega zavetišča se nahaja tu tudi pastirska koča, kjer izdelujejo jako okusen sir. V bistri studenčnici smo si ohladili svojo žejo, in postrežljiva planšarica nam je skuhala belo kavo; razentega pa nam je tovariš npošlatač" iz Šoštanja — tako smo ga nazvali, ker je hotel vsak kamenček in vsako rastlino anatomično preiskati — narezal iz naših nahrbtnikov kruha, sira, jajec in klobas; zraven pa je še ta in oni skrivši polukal v svojo .utarico — dokler nismo drug drugega izdali in si tako očito lajšali svoje nahrbtnike. V tem pa prikoraka saški kralj s svojim spremstvom, in ker tam ni druge koče na razpolago, smo mu drage volje odstopil svoj prostor ter polpgli na ledino pred kočo in zato ali Bog zna iz kakih motivov nas je kralj sam lastnoročno dvakrat fotografiral z vso našo turistovsko prtljago vred — in sraeno si domišljati, da bomo sigurno za dekoracijo kje v kaki kraljevski dvorani, kar je nekaternikom posebno imponiralo; meni, ki sem vseskozi demokraških načel, je bil ta -kraljevski slučaj" popolnoma egalen. Naš vodnik mu je tudi predložil sporainsko knjigo S. P. D., in kralj je vpisal: ,,Priedrich August, Konig von Sachsen" in tudi njegov -Flugeladjutant" in njegov zdravnik sta se vpisala. Nato se nam je za izkazano vljudnost zahvalil ter pripomnil, da je tudi on namenjen na Triglav, in v slovo mu je bil naš slov planinski pozdrav. Zopet smo ubrali pot pod noge, prehiteli kraljevo karavano in dospeli v velifastno, ogromno globel nJezerca", obdano od vseh strani od nebotičnih, navpicnih grebenov in fantastičnih čerij, da se ti zdi, kakcr bi mogočen Neptun zasadil ogromni svoj trizob v jasno modrino vedrega nebesnega oboka. V resnici nekaj velikanskega, veličastnega. Skozi Jezerco smo prišli po jako strmi in prodnati stezici preko sedla na Tolstec, odkoder se ti razgrne diven pogled po romantični bohinjski dolini, bohinjskem jezeru, visoki črni prsti in dalje tja v nedogledne daljave. Tu smo uzrli prve planike; oko se mi je porosilo in z nekim posebnim tajinstvenim čuvstvom sem drhteče poljubil prvo nežno cvetko, ki sem jo utrgal v ozki razpoklini v tem silnem skalovju ; visoko gori na planinah pa je prijetno zvonkljala živina in slišali smo planšarico klieati svoje ljubljence: jagodo, sivko i. t. d. Tu nas je zopet dohitel kralj, ko smo trgali planike, in videč nas, jih je šel tudi sam trgat, a imel je smolo z menoj vred; nosil je stisnjeno angleško pokrivalo in se je razvnet opravičeval, da jih nima kam vtikat za klobuk, zato mu jih mora nositi njegov adjutant; jaz pa sem nosil kolesarsko čepieo in ker nimam svojega adjutanta, sem jih zbasal v svoj nahrbtnik. Steza zavije sedaj preko strmega in skalnatega Tolsteca in ponekod moraš jako previdno in oprezno stopati preko ozkih grebenov in mimo zevajočih prepadov, da ne zdrčiš v brezdanja brezdna. Tu naj omenim nekega dogodka, ki bi me stal lahko življenje. V nekaki mrzlični Ijubosumnosti, kdo bo nabral več in lepših planik, smo povsod stikali za njimi. Jaz ugledam visoko nad seboj v skalovju dve posebno lepi. Nepristopnejše in nevarnejše je mesto, lepše planike cveto, kot bi se nežne cvetke hotele skrivati pred človeškim vandalizmom. — Ne pomišljam dolgo, ampak začnem plezati po skalovju gor — in po napornera plezanju pridem do njih. Z desno roko pograbim za nek greben in z levo roko utrgam cvetki ter ju vtaknem za pas. A sedaj — naprej ne smem, nazaj ne vem, in visel sem na pečini kot nekdaj drzoviti Maksimilijan. Tako ne pojde dol, ko se je šlo gor. — Moj .vademecum" nahrbtnik mi je bil najbolj na poti. Ead bi se ga bil iznebil in ga zapodil makar tja dol v Hades z vsem provijantom vred, saj smo bogovom tem bližje čim raanj potrebujemo, in blizu njih sem vsekako bil v tej visočini, ali nisem ga mogel odpeti. Z velikim trudom se vendar nekako zasučem na hrbet, da bom vsaj prostih očij gledal teren pred seboj, koder bom mogoče drčal v globočino, ker preko ozke stezice pod seboj bi bil zdrknil kot kak ^autler" naprej po gladkem skalovju na oni svet med prestrašene antipode — Američane. Tako nekako premišljujoč in bogve kaj sem še mislil — to znam, da ,,grevenge" še nisem bil obudil, kakor trdijo to pobožni ljudje, da baje to vsak stori v smrtni nevarnosti — Bog mi odpusti to pozabljivost — izkušam lezti navzdol — in zdrkne mi leva noga, s katero sem oprt ob skalo in za las — bi bil šinil v globočino. — Bliskoma zgrabim z levo roko drug rob, a desno peto zasadim v nasprotni greben pod seboj — in rešen sem bil vsaj v tem trenutku. Nato zakličem tovarižem: ,,Na pomoč!" in vrli moj Pišečan je bil prvi pod menoj, da me eventualno zaustavi, če bi mu z nepostavno brzino priropotal naproti. BViribus unitis" se mi vendar posreči, da sa splaziia z velikim naporom in trudom s te vratolomne ekspedicije na varno stezo — in zahvalil sem Boga, da bom le še nekaj časa tlačil travo po tem božjem svetu. Na vrhu Tolsteca srečamo tudi one tovariše, ki so šli od nasprotne strani na Triglav in so se po naši progi vračali navzdol; s triglavskim pozdravom smo se ločili in nadaljevali vsak svojo pot. Sredi popoldneva pridemo na Velo polje 1700 m visoko do Vodnikove koče S. P. D. Naša znanka iz Srednje vasi, planšarica Eozika, ki tukaj rezidira, je bila imenitno planinsko kostumirana; sicer ne vem, ali na čast saškemu kralju, ki ga je najbrže pričakovala, ali na čast tercetu slavne podoknice — kdo ve? Postregla nam je prav ljubeznivo, sosebno tercetu je obračala vso pozornost, pri tem smo pa pridno praznili svoje nahrbtnike ambrozije in nektarja, ker čakala nas je še najnapornejša pot na Kredarico. Oeprav smo prehodili že lep kos težavnega pota, smo bili vendar čili in zbijali šale da se je kar kadilo. Iz omeiijenega terceta je že znan .pošlatač", a tudi ostala dva sta dobila svoji imeni^ in sicer moj dragi Pišečan visoke postave — .poskakač", ker je hotel preskočiti vsako zapreko, in poročevalec, ki je hotel kot tak vse videti in slišati in je torej navadno zaostajal, naj bi bil vse kot .potiskač" naprej potiskal. Da pa oko postave čuva tudi na najvišjih vrhuncih gora, zvemo šele tedaj, ko se naš graški prijatelj predstavi za dedektiva. Še kot dijak je imel namreč prevažno nalogo, izvohuniti najboljšo pijačo in najlepše punce; pri njem se je dobilo vseh tozadevnih Datančnih informacij. Prijatelj detektiv, vendar te moram pomilovati, da v teh gorab ne dobiš primernega terena, kjer bi se mogel izkazati s svojm talentom. (Dalje.)