— 266 —
Condamnation conditioiinelle.
v časnikih beremo, da je Bruselski „Moniteur officicl" dne 4. junija t. 1. razglasil zakon, po katerem ima kazenski sodnik pravico izrekati pogojno obsodbo. Zakon namreč določuje, da sme kazenski sodnik obtoženca, katerega krivim spozna zločinstva, katerega največja kazen ne presega 6 mesecev, če je bil obtoženec dosihmal neomadeževan, obsoditi in ob enem izreči, da se bode kazen le takrat izvršila, če obtoženec v teku petih let ponavlja zlobno djanje. Zakon določuje na dalje, da kazen in obsodba popolnoma zginete, in da se sme poslednja smatrati kot nikoli storjena, če obsojenec v teku teh let ni ponovil hudobnega djanja.
— 267 —
Očividno je, da se je vpeljal s tem novi princip v kazensko pravo, in nikakor se ne sme misliti, da so napotili k temu zakonodajstvene oblasti goli humanitarni oziri, marveč je razvidno iz nastopnih izjav poslancev belgijske zbornice, da jih je vodil k odločilnem sklepu praktičen namen, namreč da se neomadeževanemu obtožencu priložnost daje, zboljšati se, ter da se obvarje nevarnosti, shujšati v kaznilnici.
Ako bi obsojenec ponavljal hudobno dejanje v teku določenih let, bi moral prestati naloženo mu prvo kazen in ono za drugo dejanje. Ako bi pa v teku teh let ostal ne-omadeževan, ne bi smelo nobeno policijsko spričevalo zadržanja omeniti te kazni — obsodba je potem ne-storjena.
Belgijski pravniki imenujejo ta novi pravni institut nCondamnation conditionnelle" — obsodbo pod pogojem. V zbornici poslancev bil je dotični vladni zakonski načrt sprejet s 73 izmed 82 glasov. Senat ga je sprejel soglasno in sploh se ni izjavilo principijelno nasprotje.
Slavni profesor kazenskega prava na univerzi v Lowen-u M. Thonissen, ki je bil poročevalec v zbornici poslancev, imenoval je dotični zakonski načrt novo napravo, katera ni v nikaki zvezi z dosedajno tradicijo kazenskega prava, z gorečo zgovornostjo je priporočal zakonski načrt in izmed njegovih argumentov omenimo le ta: „Žuganje s hudodelstvom je samo ob sebi hudodelstvo, — naj bode toraj tudi žuganje s kaznijo samo ob sebi kazen." V dotični debati poprijel jejustični minister Le Jeune desetkrat za besedo, in je s strastno navdušenostjo branil vsako črko svojega načrta ter dokazoval potrebo zakona s številkami justične in moralne statistike.
Od prvega trenutka, pravil je, odkar je stopil v justično palačo, nakopičile so se prošnje za milost, in pokazali so se mu pomilovanja vredni dogodki. Opazoval je čestokrat obsojenca, ki je kradel, ker so njegovi lačni otroci po kruhu kričali, ali je zatajil frank, katerega je našel, ali je iz drugih nikakor ne slabih namenov kaj storil, kar neizprosljivi zakon ostro kaznuje. In kaj se je potem zgodilo, ko so se zaprla
— 268 —
vrata za takimi hudodelniki, ali niso zgubili ves občutek, za čast in za svojo obitelj ? In kaj ima pričakovati potem od takih ljudi država in sploh človeška družba?
Čistega človeka demoralizuje in ponižuje kazen in ga še le uvrsti med hudodelnike, ker ima kontagium kaznilnic silno veliko moč.
Velika socijalna nevarnost naše dobe je, da se zločinstva ponavljajo in tej nevarnosti hoče belgijski zakonski načrt v okom priti.
Mi smo z občudovanjem brali izpeljave velikodušnega ministra. Sodbe si ne upamo izreči, ker še nimamo dotičnega zakona v rokah, pa zavidati smemo deželo, katere zakono-dajstvene oblasti se pečajo z vprašanji, ki značijo tako velik napredek ne samo v pravni stroki marveč tudi v civilizaciji.
Tudi Belgija je država, kjer se strastno borite dve stranki: liberalna in klerikalna. In sedaj stoji na krmilu klerikalna stranka. Napredek in civilizacija, to kažejo belgijski klerikalci, klerikalni stranki niso povsem tuje besede.