Glas iz Razbora. (Izv. dopis.) V aaaih visokih hribib živimo duševao le malo omikaai plaaiaci, a teleaao koreajaški gorjaaci popolaoma mirao ia tiho, ia avet ae izve nikoli aic kaj novega, prosimo pa torej vaaj tokrat, aaj aam čaat. uredništvo dovoli v^Slov. Goapodarju" primerea prostorček za naše poročilo. Ne borao obširao poročali, da je letos Bog dal beli žeai — smrti — poaebao oblaat čez aašo faro, oaa je do sedaj aeaavadao marljivo opravljala avoj grozoviti posel, ali slišimo, da tudi drugod, tu pa tam eaako urao malia 8 svojo oatro koso. Ne boaio aadalje tadi obširao poročali o aplošaji aezadovoljaosti, katero aam pouzročuje aeka še le leta dai med aami žive6a, po svojem poklicu sicer odličaa oseba s svojim vzaeaiirjevaajem. Nam tega aaša potrpežljivost ia miroljubaoat že iz tega ozira ae dopušča, ker nočemo bližajega slabosti svetu razkrivati. Naš aamea je le, očitao izraziti svoje veselje, katerega smo že dae 2. oktobra t. 1. ia po tem dae 21. aovembra doživeli. To je še sedaj ia kakor upamo, videč iz vseh okoliščia, da bo tudi zaaaprej aavdajalo aaša Bogu hvaležaa 8ica. Ko smo letošajo jesea za trdao izvedeli, da aaa bodo tedaaji aaš od vseb aas jako ljubljeai župaik, č. g. Fr. Rojko preaelivši se v sosedajo faro, zapustili, biii smo aeizraerao potrti, še bolj pa po tem, ko amo bili aeke tedae celo brez dušaega pastirja. Zdelo ae aam je takrat. da je bila aaša fara podobna paaju bučel, kadar svojo kraljico — matico — zgabi. Toda božja previdaost, ki tudi za aajmaajšo stvarico skrbi, aaa ai ravao dolgo pustila v tem žalostuem staaji. Navdala je ona preč. ka. škofijstvo s previdao mialijo, da aam je to ravao ljubezajivega ia vseatraasko zaačajaega ter z ozirom aa ataroat ko aalašč za aašo faro prikladaega č. gospoda Fr. Klepač-a za provizorja poalalo, Naša prej močao potrta srca so se koj oveselila, ko amo aovega goapoda ugledali ia jib že tisto jutro — aa daa dohoda — sv. mašo z jako visokim ia krepkim glasom popevati slišali. Veadar pa to aaše veselje tedaj ae ai stalo aa trdai podlagi, ker še aiamo bili zagotovljeai, da bodo kot župaik ostali pri aas. V malili daeb. pe tem pa smo koj apozaali aa ajih, da se ae uatrašijo aobeaih težav, ae ailaega vetra, kateremu se upogajejo aajmočaejša dre veaa, ae velikaaakega aaega, ae težavae boje po strmiaab, ae dolgega čaaa, česar vse je lastaost našega visoko plaaiaakega kraja ia je za aežao obeutljivega človeka skoraj nezaosljivo. Z eao besedo: pokazali ao ae koj po pribodu trdaega kot akala zoper vae ovire, ki ao jih v kratkih daeh deloma aami akuaili, doloma pa jih od drugih aliaali. To je bila v pravem pomeau ajih skušaja za življeaje v viaokih bribih, katero ao srečao preatali ia jo z dobrim uspehom dovraili, oaa pa jim tako rekoč daje apričalo aeomahljivosti ia le aa podlagi tega spricevala jim je bilo mogoče proaiti za to faro, ki so jo v reaaici tadi dobili. Vae to je še le dalo trdao podlago aašemu veaelju. Le težko saio že pričakovali daeva slovesaega umeščeaja ali iaštalacije, pri kateri priliki poaebao smo želeli goreče Boga prositi, aaj bi po avoji aeakoačai miloati dal aovemu g. župaiku dolgo ia zadovoljao življeaje med aami. Pripravljeai smo bili po možaosti delovati aa povišaaje alovesaosti. K Ijubu temu pa ae je atvar veadar sukala tako, da bi aara bilo upaaje aa aloveaao iaštalacijo akoraj po vodi splavalo. Kajti razae okoliščiae, soaebao pa ta, da aam je že zima pred duraii. so preč. g. dekaaa ia Badžupaika Smartiaskega ovirale, da si aiao upali odločiti se za odhod v viaoki Razbor. (Koaec prih.)