Borba za obstanek.
^°||f|dkar se pomni, ve nam vsak list zgodovine pripovedovati o bojih Sk, in borbah: ob začetku kulture bile so pojedine rodovi ne, ki so f se borile za posest najboljših pašnikov, pozneje se je vnela borba med večjimi družbami, med plemeni, narodi in državami; občne zgodovine najobširnejši del je vojna zgodovina. In zasledujemo li po povodih silovitih, krvavih dogodkov, povsod naletimo zadnjič na — borbo za obstanek. Res da se ne tiče vselej obstanka pojedincev; kulturni napredek je stvaril neke idealne obstanke v jedinjenju ljudij, kojih ve-zilo je bilo najčešče narodna in državna jedinstvenost in pa veroizpo-vedanje in za ktero so se bile prav za prav najljutejše borbe. Za obstanek bije se najstrastnejša borba naše dobe, borba za obstanek narodnosti dolgo tlačenih, vzlasti slovanskih narodov.
Kakor držav in narodov, isto tako je življenje pojedinca od zibeli do gomile — borba za obstanek.
„Ni praznik, predragi mi, naše življenje, Življenje naj bode ti delaven dan! Od zora do mraka rosän in potän Ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje!
Ne plaši se znoja, ne straši se boja, Saj moško dejanje krepčuje moža, A pokoj mu zdrave moči pokonča. Dejanje ti ljubi, a boj se pokoja!"
S. Gregorčič.
Zanimivo in mikavno bi res bilo, opisati borbo za obstanek med različnimi krogi naše današnje družbe, kjer ste borba med kapitalom in delom od jedne in narodna borba od druge strani najimenitnejši vprašanji v našem javnem življenju, a vendar mi je prepuščati spretnejšemu peresu, da razpravlja to stran borbe za obstanek. Jaz mislim na neko drugo borbo, na borbo, ki je starejša od borbe med človeškim rodom in čije mnogovrstne oblike bi smele imeti že zaradi tega nekako pravico do splošnega zanimanja; kajti v dokaz so nam, da je borba za obstanek, naj se nam li še v tako ostudnih oblikah pojavlja, vendar opravičena,

saj je neizogibna posledica splošnega zakona prirode. Jaz mislim na borbo za obstanek, ktera se bije v velikem prirodnem gospodarstvu med vsemi živimi bitji.
Od pogubne bakterije, ki kot mikroskopiško majhna stanica stoprav po večstokratnem povečanju našemu očesu vidna postaja, do oblastnega kralja afrikanske puščave zapleteno je vse, kar živi, v večno borbo za obstanek. Kamor se nam oko ozre, povsod vidimo jačjega prežati na svojo brezzaščitno žrtev: v daljnih pustinjah davi požrešni volk nedolžno jagnje, iz vrtoglave višine spušča se krvoločni sokol z ostrimi kremplji na krotko golobico, v ribnika globini skrita zasleduje ostrozoba ščuka miroljubnega karpa; povsod vlada surovo pravo jačjega.
Toda ne kaže se vselej v tako jasni podobi borba za obstanek. Če se snide na pr. lev, zaman po plenu stikajoč, z orjaškim slonom, tedaj se vname strašanska borba: tukaj velja življenje oteti silnim šapam groznega protivnika, tamkaj se je oteti požrešnemu žrelu smrti za lakoto; da je to borba za obstanek, bode vsakdo rad priznaval. Če pa košati hrast sto in sto želodov zarodi, kojili vsak ima namen, da se iz njega razvije veliko drevo, dočim se nahaja okoli očetovega debla jedva prostora za daleč razprežcno korenje očetovo, tako da le malokteri želod kal požene in še ta se nemara zaduši pod gostim vejevjem očetovim, ker mu prostora, svetlobe in vzduha manjka: tako spoznava prirodoslovec i v teženju kalij, da bi se razvile, in v zaprekah starega drevesa — borbo za obstanek. Iz namignjenega primera sledi, da shvata prirodoznanstvo borbo za obstanek v nekaj širjem pomenu, nego li v etymološkem. Nemara bi se bolj priporočalo namesto izraza: „Horba za obstanek", reči: „Borba za potrebne pogoje življenja"; toda izraz „borba za obstanek" („struggle for life", „Kampf urrfs Dasein") prestopil je v vse olikane jezike ter je nastal ob primernih in neprimernih prilikah toliko uporabljen izrek, da ne kaže prav iztrebiti ga.
Najprej nas naj nekoliko številk uveri, da je borba za obstanek neizogibna posledica splošnega zakona prirodnega, zakona neomejene razmnožljivosti slednjega organskega bitja. Že Linne je izračunil, da bi se zaplodil od jedne same jednoletne rastline, ki bi vsako leto po dva semena dozorila, v dvajsetih letih jeden milijon potomcev, če bi iz vsakega semena nastala rastlina. No take rastline pa ni, ki bi jedva rodila dvoje semen, temveč mnogo rastlin dozoreva na leto po 100 — 1000 semen. Pri vrtnem maku nabrojili so vprek 2000 semen; ko bi tedaj iz vsakega semena jedne makove rastline vzrastla rastlina, ki bi isto tako po 2000 semen dozorila itd., dosegla bi že v šestem rodu znatno število 64 trilijonov rastlin! Še oblastnejše je naraščanje najmanjših organizmov na zemlji. Ob ugodnih vnanjih okoliščinah deli se vsaka stanica nekih cepljivk ali bakterij v 20 — BO minutah. Vzamimo,
da se deli jedna taka gliva stoprav v jedili uri ter da se njeni potomci ravno tako obnašajo, tedaj dobimo iz jedne bakterije v jedni uri dve, v dveh urah 4, v treh 8, v štirih 16 bakterij; v 24 urah narastlo je potomstvo jedne same bakterije na veljavno število 16,777.220; po dveh dneh jih je 281 '/„ bilijonov in po treh dneh 47 trilijonov! Množina bakterij črez sedem dnij se da samo z 51-mestnim številom izraziti! Ta do neverjetnosti segajoča razmnožitev postaja shvatnejša, če izračunimo težkoto in maso, ki more iz jedne same bakterije izhajati. Vzamimo jedno prav navadno cepljivko imajočo 01)01 mm v premeru in -^mm dolžine; takih rastlinic gre 633 milijonov v praznino jednega mm3. Koncem drugega dne napolnilo bi potomstvo jednega takega bitja prostor '/2 /; po petih dneh pa bi ne bilo prostora za njeno potomstvo v vsesvetnem morju ! Tež-kota potomcev jednega takega bitja znašala bi po treh dneh 148.356 stotov!
Slične rezultate dobimo v poštev jemajoč razmnožitev živalij. Od vseh živalij množi se najbolj počasi slon; običajno dosega ta žival 120 let in se plodi med 30. in 90. letom. V tem času dobiva en par po šest mladih. Po teh podatkih bilo bi po 740 — 750 letih okrog 19 milijonov potomcev jednega para na svetu, ko bi vsi jednako dorastli in se isto tako množili. Pa to je neizmerno majhno številce, če si poskusimo predočiti rezultate, ki jih dobimo izračunivši število potomcev navadnega sLinika, ki ima po 40.000 jajčic, ali pa navadnega krapa s 300.000 in naposled še trske ali belüge z 2 ali 3 milijoni jajčic!
Pa saj nam ni treba navajati zgoli teoretičnih računov; na voljo nam stoje resnična fakta, uverujoča nas, da se zares živali in rastline včasih izredno množe, če so jim odnošaji nekaj časa posebno ugodni. Naj izmed množine znanih primerov navedem samo nektere. V Ameriki, ko je bila odkrita, ni bilo goveje živine; uselili so jo tjakaj stoprav Španjoli leta 1540. V Pampasih južne Amerike ugajalo je tej koristni živali podnebje in sploh vsi odnošaji tako dobro, da se jili je kmalu nekoliko odstranilo od ljudij ter podivjalo, ker se je itak malo pazilo na nje. Že v sto letih so se ta podivjana goveda tako pomnožila, da so jih streljali in ubijali kar zaradi kože; za meso še večjidel marali niso, ker ga je bilo toliko. Koliko se je pobilo v istih krajih goveje živine, moremo razsoditi po številu govejih kož, kojih se je izvažalo v Evropo pred državljansko vojno, samo iz Buenos-Ayres-a po 800.000 na leto. Nekteri kmetovalci (gauchos) imeli so na svojih neizmernih posestvih od osem do deset tisoč komadov goveje živine. Na te črede ni malo ne nikdo pazil; samo kedar se je začelo klanje, zaganjali so živino v pletene ograde in potem jo izpuščali pojedince. Izpuščene so postreljali ali pa so je lovili pastirji ter z metalnimi zankami (lasso) zvalili na tla in ubili. Slično so se pomnožila goveda na otoku St. Domingo, kamor jih je bil naselil Kolumb.
Celö slično se je godilo na dalje s konji in sicer tudi v južni Ameriki. Ivo so Indijanci razrušili mesto Buenos-Ayres štiri leta potem, odkar je bilo utemeljeno (1535), ustanovili so stanovniki mesto; beguncem ni bilo časa, da bi bili zbrali vse svoje konje, in tedaj je ostalo kakih 5 — 7 konj brez gospodarja v okolici mestni. Ivo se je 1. 1580. mesto zopet naselilo, bila je podivjanih konj že velika množina, samih potomcev zapuščene petorice ali sedmorice. Dandanes žive „cimarrones" — tako pravijo v Ameriki tem konjem — v vseh krajih Pampasov v mnogobrojnih čredah, kojih nektere okoli 12.000 glav brojijo. Stanov-nikom niso nič kaj všečne te črede, ker jim kvarijo pašo in so tudi njihovim domačim konjem pogubljive. Brž ko uvidijo namreč cimarrones domačega konja, približajo se mu urnim tekom, pozdravljajo istega prijazno rezgetaje ter ga odvedejo brez velikega upora v svojo družbo.
Posebno ukovite primere za naš namen nahajamo med glodalci; mnogo vrstij tega reda sesalcev množi se izredno. Silna plodnost teh živalij dela ravnotežje neprestanemu uničevanju po premnogih njihovih zatiralcih. Pojema Ii tedaj iz kakoršnih koli razlogov število njih nasprotnikov in če so jim ugodni i vnanji odnošaji. kakor toplina, množina atmosferne padavine itd., tedaj naraste njih število do strašne višine, kakor se je opazovalo čestokrat pri navadnih poljskih miših. O slabili letinah vsled čezmernega razmnoženja teh škodljivih glodalcev ve kolikor toliko vsak kraj povedati. V dvajsetih letih našega veka pripetila se je na pr. ta nezgoda večkrat ob spodnjem Renu. Poročevalci pravijo, da je bila zemlja tu pa tam na polju tako predrta, da nisi niti noge mogel postaviti, da bi ne bil pokril mišje luknje, in med luknjami je bilo pohojenih neštevilno stezic. Še po dnevu je tako mišij mrgolelo, da jih je priteklo po šest do deset k isti luknji, da bi va-njo smuknile, in tako so si nehotice vhod preprečile, če se jim je kdo približal. Ni bilo težko v taki gneči ubiti z jednim udarcem po šest mišij. L. 1822. ubili so samo v Zabernskem okraju v 14. dneh 1,570.000 mišij. V poletju 1. 1861. plačala je občina Alsheim v Hessenu 2593 gld. za pobijanje mišij; marsiktere obitelji otroci so si prislužili takrat po 50 — 00 gld. s pobijanjem mišij. Nekemu srečnemu očetu pa je prinesla deca celo 142 gld. takega zaslužka; za ta denar se je kupila majhna njivica, ki jc dobila za večne čase ime: „mišja njivica".
V nekterih krajih množijo se včasih podgane, da presega njih množina vse misli. V Parizu na pr. so ubili v jedni sami mesarnici v štirih tednih 16.000 podgan, in v neki mrhodernici blizu istega mesta obrale so do kostij te sitne živali črez jedno noč 35 konjskih mrh! Ce zapazijo podgane, da jim človek ni kos, tedaj je njih nesramnost osupljiva. Las Cases pripoveduje, da ni imel Napoleon dne 27. junija 1816 (na otoku Sv. Helene) kaj zajuterkovati, kajti udrle so v noči podgane v

kuhinjske shrambe ter so vso zalogo požrle. Toliko je bilo tamkaj takih požeruhov, da so i med kosilom prihajali v sobano Napoleonovo in po kosilu se je vnela med podganami in postrežniki prava vojska o ostankih jedij. Napoleonu je skočila nekoč velika podgana iz klobuka, ko ga je privzdignil. /Jb	Strt ^p^rU. fitv^mcj.
V	severnih krajih (v Skandinaviji) množi se včasih laplandska miš ali pestruška (Myodes lemnus) tako, da še mislijo dandanes v nekterih pobrežnih krajih seljaki, da padajo ti glodalci iz nebes; v 1. 1518. piše sani škof iz Upsale, Glaus Magnus, da je videl toliko takih misij, da se je napolnil ves gozd njihovega smradu in da ob nevihti in plohi iz nebes padajo; ne ve se neki, je li jih prinaša vihar od daljnih otokov ali pa se rodijo v oblakih.
Strašne so na dalje množine slanikov, ki za drstenja iz morskih globin priplavajo proti norveškim, angleškim in severnonemškim obali-nain, da se neverjetna zde poročila. „Vešči ribarji," pravi neki poročevalec, „ki sem jih spremljal na lov, kazali so mi v temnem mraku več milj dolge in široke trope, pa ne na morski površini, temveč v odsevu po njih osvetljenega zraka. Ladije, ki pridejo med stisnjeno plavajoče ribe, so v opasnosti, da se ne prevrnejo; kar z lopato jih lahko v čoln zajemlješ, veslo ti zastane v tej živi gromadi."
Število takošnih primerov dalo bi se zdat.no pomnožiti; vzlasti med žužki nahaja se jih na izbor. Toda, da ne utrudim vztrpljivega čitatelja, naj sledi samo še dvoje dokazov za našo trditev, vzetih iz rastlinstva.
V	prvi polovici 17. stoletja zaneslo se je slučajno v nekem natlačenem ptičjem mehu jedno seme neke amerikanske rastline (Erigeron canadense) v Evropo; seme se zatrosi, klije in dozori. Tako se naseli rastlina najprej v južni Evropi; udomačen v Evropi začne se ta sitni plevel razširjati proti severu in proti vzhodu. Pota so mu bila najčešče železniški nasipi. Dandanašnji je Erigeron domač po vsej Evropi in proti vzhodu je dospel preko Urala do Altajske gore ter se nahaja često kraj cest in potov, po njivah, železniških nasipih itd. Tudi druga rastlina, ki jo hočem navajati v primer urnega razmnoženja, izhaja iz Amerike. V severni Ameriki živi v stoječih in tekočih vodah precej pogostoma rastlina, ki se z botaniškim imenom Elodea canadensis zaznamuje. Leta 1836. opazovali so prvič to rastlino v nekem ribnjaku na Irskem; ker so bili baš o tem času nekaj severno-amerikanskili močvirnih rastlin v istem ribnjaku zasadili, ni dvojbe, da se je prikradel z njimi, ne da bi ga bili opazili, kak kos te rastline. Že v istem letu razmnožil se je ta plevel tako silno v ribnjaku, da so ga morali čistiti in veliko množino te sitne rastline iztrebiti. Pet let od tega časa prekoračila je Elodea Sv. Jurija preliv nepoznanim potem ter se pojavljala v škotskih in angleških rib-njakih. V silnih prekopih, prerezujočih sredino Angleške, razširila se
je rastlina v letih 18-11 — 1854. ter se tako razmnožila, da je začela ribarstvo in brodarstvo opovirati; zapori prekopov se niso mogli vsled velike množine te travulje zatvoriti in odtvoriti. in na nekterih mestih je celo odtok vode zaprečala ter bila povod velikim potopom. Bila je to tolika nezgoda, da so rastlino vodenoj kugoj nazivali. Dve desetletji od sih dob dospela je vodena kuga na evropsko kopno. Neki berolinski botanik si je naročil 1. 1854. jeden eksemplar te rastline, da bi jo pro-učaval; in pretekla je samo trojica let, pa je že rastla vodena kuga okoli Potsdama in se je razširjala dalje in dalje, tako da si je pridobila ]. 18G4. vsa jezera Ilavelskega jiorečja. V kratkem so bila vsa jezera tako napolnjena, da nisi čistega lica vode zagledal. Pozneje je dospela pogubna ta zel v Sprevo in vse njene postranske prekope, na dalje v Labo in naposled v Odro in v sleška jezera, Kakih deset let sem je čudoma vodena kuga ustavila svoje napredovanje. Zanimivo je osobito, da še ni imenovana rastlina, navzlic ogromnemu razmnoženju, proizvedla v Evropi niti jednega semena; vodena kuga je namreč izmed istih zanimivih rastlin, pri kojih so razdeljeni plodni in prašni cveti na različnih individuih. Eksemplar, ki so ga sprva v Evropo privlekli, bil je tak, ki samo plodne cvete nosi, s prašnimi cveti pa ni prišel nobeden komad v Evropo; tedaj se ne more goditi v našem delu zemlje oprašenje, za oplojenje neobhodno potrebno, in zatorej se ne more razviti plod. Neverjetna razmnožitev se je godila tedaj v Evropi zgoli potem brstenja.
Meneč, da bo zadosti primerov, poudarjati mi je še posebno nekaj. Nemara bi mislil kdo, da morejo samo nektere urno se plodeče živali in rastline tako silno naraščati; a temu ni tako. Pomisliti nam je samo, da narašča število vsakega bitja v geometrijskem razmerju, če ga nič ne ovira, in celo prost račun nas pouči, kake ogromne številke dobimo, če prav vzamemo v poštev najneugodnejše razmerje razmnoženja. Razlika med urno in po malem plodečimi se organizmi je le-t;i, da dobimo isti iznesek pri prvih za nekaj desetletij prej, pri poslednjih pa za toliko pozneje. Istina je, da niso baš vselej takošni organizmi, ki se urno plode, kojih množina nam najbolj imponuje. V dokaz navajamo lahko mnoge pomorske ptice, na pr. pingvine, severne strakoše iu dr., ki vsako leto samo po jedno jajce izvalijo, pa jih je neki itak večje število, nego li je isto kakoršne koli druge živali, kakor nam javijo poročila o „ptičjih gorah" na severu. Nasproti temu je število kur, nojev itd., ki neprimerno več jajec nanesejo, prav majhno.
Iz povedanega razvidimo, da je vsako živo bitje vzmožno, neomejeno se tako ploditi, da bi moralo prej ali slej narasti v število, da bi vsa zemlja za-nj ne imela prostora. Temu v nasprotnost trdi prirodo-znanstvo, da je število živečih živalij in rastlin, vse skupaj vedno malo da ne ono in isto. „Število mest v prirodnem gospodarstvu," pravi
Haeckel, ,.je omejeno in malo ne vselej zasedeno. Istina je, da se skoro vsako leto spremeni samosebno in odnosno število individuov vsake vrsti; če pa vse vkupe v poštev vzamemo, nimajo nič pomeniti te spremembe nasproti resnici, da ostaje vkupno število vseli bitij malo da ne 0110 in isto."
Iz te nasprotnosti med številom pravih in možnih individuov sledi neogibno, da je le neizmerno majhno številce živalskih in rastlinskih kalij, ki nosijo v sebi poklic in možnost življenja, tako srečno, da se po normalnih zakonih razvije; milijonov in milijonov bitij utone — v borbi za obstanek. Brezštevilno klic pogine, predno se vzbudi v življenje in če se jim je začelo nadepolno bivanje, zopet je le majhen odlomek istih, kojim je usojeno, da doigrajo svojo ulogo 11a odru življenja.
Vprašamo li, kakošne so opasnosti, ki vsako življenje grozeč ob-dajejo, kje je vrag, ki življenja brezštevilno pokončuje in kteri so nagibi temu pogubnemu dejstvovanju, dobimo odgovor: opasnosti življenja so naravni pogoji življenja, sovražniki so mu živa bitja sama, in če prav se nam inrzi zatiranje življenja, nagibi so vendar opravičeni; kajti oni izvirajo iz vsakemu bitju usajenega nagiba do samoobrambe: to je borba za obstanek, v ktero je zapleten sleherni individuum, kar jih zemlja nosi. Tukaj mu preti suša, tam ga mokrota tlači; tukaj pokončuje mraz mlado življenje, tam mu škodi vročina; tukaj se rujejo tekmeci za pičlo hrano, tam jih pa vse vkupe davi požrešni sovražnik za svoje kosilo. In baš med najbolj sličnimi bitji ali kakor jih prirodoslovec imenuje, med najbolj sorodnimi bitji je borba najhujša; kajti baš iste so si najlaže na potu, ki so odvisne od sličnih pogojev. Potrebnega živeža v prirodi ni nikjer obilno, marveč povsod je isti omejen, da ni najmanj ne zadostuje za množino bitij, ki bi se iz nastalih kalij mogla razviti. Treba je tedaj pobriniti se, da se napolni želodec.
Če bi hoteli namignjene razmere popolnoma zasledovati, napolnili bi se folijanti; bil bi to popis o žitku vsega, kar živi, ž ozirom na sto-terue odnošaje organizmov, ki jih v vseh zanimivih potankostih današnja veda niti ne poznava. Bodi mi pa dovoljeno samo nekoliko stranij tega prezaniinivega poglavja poudarjati.
V prid nam bo, če se tukaj spominjamo, kolikrat je vsako živo bitje spojeno z neživečo prirodo. Življenje vsake rastline in vsake živali opira se na neke vnanje pogoje življenja, od kterih je isto zavisno. Za take pogoje so znani: prostor, vzduh, svetloba, toplota, mokrota in živež, da ne jemljemo ozir 11a težo in elektriko, kojih uplivanje na organizme se še bolj sluti, nego li poznava.
Prostor, ki ga zemeljska površina ponuja življenju za pozorišče, je omejen ter kakor smo omenili, vselej malo da ne polno zaseden. Vsako novo bitje ima si tedaj najprej kak prostorček priboriti; v to svrho je čestokrat treba seliti se. Istina. je, da nahajamo selujoče se
ne samo živali, vzmožne menjati mesto, temveč tudi rastline se selijo ; to se ve, da si rastlinskih selitev nimamo misliti kot samovoljno napredovanje, temveč sapa, voda, živali in vzlasti človek so ista prevozila, ki raznašajo rastline in njih plode po svetu. Kako zdatna so ta vozila, povzamemo lahko iz tega, da se je v Evropi naselilo, odkar je Amerika odkrita, 50 rastlin iz tega dela zemlje, dočim se je v Ameriki 172 rastlin iz Evrope udomačilo. (Kogar zanimajo na dalje prezanimive rastlinske selitbe, priporočamo mu zanimivi spis „Bilinske selitbe" v lepi knjigi „Iz bilinskoga svieta" iz „Poučne knjižnice Matice hrvatske" 1884.) Med selitbami prete živalim in rastlinam stoterne opasnosti, tako da od tisoč organizmov, ki so nastopili pot, cesto niti jeden ne doseže mirnega prostorčka, da bi se razvil. Sedaj mu stopijo sovražno nasproti podnebni odnošaji, sedaj pomanjkanje živeža, včasih ga bolezni ugonobijo, včasih ga ovirajo nepremagljive zapreke potovanja, tamkaj postane plen grabežnim, silnejšim organizmom, med kojimi nikakor ni človek naj-slednji.
Prevelike važnosti za vsako življenje je svetloba. Znamenitost svetlobe za rastlinstvo postaje nam pojetna iz te-le od botaniške fiziologije dokazane istine: Samo v svetlobi morejo rastline najvažnejši svoj živež, ogljikovo kislino, vzprejemati in usvajati si; presnova ogljikove kisline in vode v organsko tvarino pa se godi samo v zelenih rastlinskih delili; ozelenenje rastlinsko pa je zopet odvisno od svetlobe. V temi klijoče rastline so blede in se ugonobijo, če jih o pravem času ne postaviš v svetlobo — take rastline umirajo za lakoto. Sicer pa je potreba svetlobe pri rastlinah močno različna: dočim nektere rastline uprav v senci najgostejših gozdov najbujnejše rastejo, morale bi druge, kakor po svetlobi gladovne rastline ovijalke (Schlingpflanzen) na takem mestu onemoči ter se radujejo najbolj samo v neposrednjih solnčnih žarkih. Na povsem temnili krajih pak rastejo samo rastline zajedalke, kakor glive, ki se po roparsko polastujejo že gotove organske snovi drugih rastlin ali živalij, uplenjajoč jim plod njihovega znoja, ali pa uživajo v zaduhli gnilini mrtva trupla drugih organizmov. Svetloba je tedaj rastlinam neobhodno potrebna in neštevilno klic nemara pogine, predno zagleda „beli dan", če jih je spravila nevošljiva osoda v take zemeljske globine, da potrosijo v semenu nakopičeni pričuvni živež, predno prerijejo grudo in pomolijo prve liste proti solnčni svetlobi, da jih ozeleni in k samolastni hranitbi usposobi. Koliko rastlin ugonobi pozneje pomanjkanje dovoljne svetlobe in koliko jih slabotno životari vsled ne-dovoljne svetlobe, opazujemo lahko v vsaki gosti šumi.
Če prav se ne da odvisnost živalij od svetlobe tako neposrednje dokazati, treba nam je itak samo pomisliti, da se ne more rediti nobena žival od neorganskih snovij, temveč da dobiva vsaka žival svoj
živež posreduje ali neposrednje iz rastlinstva. Iz tega nam bode jasno, da je zavisno vse življenje od čudodelnega žara veličastne dnevne zvezde.
Nič manjši ni upliv toplote na organsko življenje, ki se sme glede rastlin takö-le izraziti: Vsak pojav rastlinskega življenja (poganjanje klic, rast, cvetenje, plojenje itd.) godi se samo med nekima določenima mejama topline; med tema mejama je takozvani „optimum" ali najugodnejša toplina ona, ki dotičnemu pojavu življenja najbolj prija. Različnim rastlinam sta minimum (najnižja toplina), optimum in maximum (najvišja toplina) različna, pa tudi isti rastlini niso minimum, optimum in
maximum za različne pojave življenja jednaki. Toplota in svetloba ste sili, ki razkrojite prvine ogljikove kisline in dajete priložnost, da nastanejo nove spojine; pri tem potrošena toplota in svetloba ste tako rekoč nakopičeni v rastlinskem telesu ter se zopet oprostite, kedar sežgemo rastlino. V tem smislu sme se reči: pri sežiganju drv oproščena toplota in svetloba je solnčna toplota in svetloba, ki se je porabila pri rastenju lesa; in ker je nastal premog iz rastlinske snovi, koje rastline so rastle pred tisočletji, tedaj nam je v premogu solnčna toplota in svetloba prejšnjih tisočletij shranjena, in njo oproščamo premog sežigajoč, da kurimo parne stroje, kuhamo naše jedi itd.
Ge se prestopijo meje topline samo za nekoliko, tedaj prestane dotični pojav rastlinskega življenja ter se začne zopet pri ugodni toplini, če se pa prestopijo meje za veliko, tedaj je smrt rastline posledica temu postopanju. Pri nekih nizkih toplinah pozebejo rastline; koliko pustošenje postane včasih na rastlinah vsled pozebljenja, izkušamo zadosti na našo žalost pri sejanih rastlinah. Pa tudi previsoka toplina pokonča rastlino, vzlasti če se jej ne nadomesti mokrota, ki je vsled urnega izhlapljenja preobilno izgubi. Rastlina se posuši in umrje za sušo; tudi o tej nadlogi ve marsiktero povedati kmetovalec, kterega tarejo ne redko slabe letine vsled prevelike suše.
Uplivanje toploto na živalsko življenje je izraženo v razvrstitvi živalij po različnih zemljepisnih širinah in po vertikalnih višinah. Večina živali j si želi toplote; zatorej nahajamo, da se množi z naraščajočo toploto, če so drugi pogoji jednaki, tudi število živalij ; največje je isto med povratnikoma, in kakor ustrezajo posamni pasi gora isothermam oddaljenih ravnin, istotako nahajamo v višjih legah živali, ki se strinjajo z istimi proti severu. To se ve, da se živali mnogo laže branijo proti škodljivemu uplivu krajnih toplin, nego li rastline, kojim manjka možnost samovoljne gibljivosti. Mnoge živali se selijo pred ostrim letnim časom v južne, toplejše pokrajine; druge se umikajo v zavarovane prostore ter prezimujejo v nekaki otrpnjenosti ali v zimskem spanju — slično prebijejo nektere živali v tropičnih deželah hudo sušo v letnem spanju; mnogo žužkov poumira v jeseni, zapustivši jajca, iz kterih vzbudi
pomladansko solnce novo življenje. Pa itak se postavijo včasih neugodne topline živalim naproti kot brezobziren sovražnik v borbi za obstanek. Huda zima 1. 1854—1855 na pr. je baje na Angleškem 4/s yseh tamoš-njih ptic podavila.
Posebnega poudarjanja vredna se mi zdi množina padavin in od njih odvisna vlažnost. Koliko rastlinskega in živalskega življenja se po-koplje v mokrem elementu, kedar z elementarno silo spone svojega teka pretrga in se vali po zelenih livadah, pouče nas izkušnje, žal da vsako leto. Pa kaj so po povodnjih naše dobe pouzročena opustošenja proti istim sličnih prikaznij, ki so nekdaj z grozovitno silo zemljo pretresale? Zgodovina zemlje nam pripoveduje o „potopljenih svetovih"' ; ostanke umrlih, rastlinskih in živalskih trupel pobiramo danes čestokrat na najvišjih bregovih in strmeč občudujemo njih oblike, kojim ne najdemo sličnih med bitji danes živečimi. Cele vrsti in cela plemena rastlin in živalij so utonila v borbi za obstanek.
Glede živeža zavisna je rastlina od kemične sestave zemlje. Istina, da sprejema rastlina najvažnejši del svojega živeža, t. j. ogljikovo kislino iz vzduha in da se nahaja t.i-le v dovoljni množini baje povsod; tudi so tiste sestavine zemlje, kojih potrebuje rastlina za hrano, precej obče razširjene, a vendar se ne da zanikati, da ljubijo posebno nektere rastline neko določeno prst. V tem smislu govorimo o „apnenih, kalijevih, kremenčevih in solnih rastlinah". Tudi fizikalične svojnosti zemlje, na pr. koliko vsrkava vode in plinov, kako prevaja toploto itd., so momenti, uplivajoči na rastlinsko rast; v tem oziru so si peščena in glinska tla najbolj nasproti. V kremeuatih tleh bo tedaj najlaže napredovala kremenčeva rastlina in nadvladala nad drugimi, če se vname med njimi borba za obstanek. Pšenici ugaja najbolj apneni ali pa glinovnat lapor, žitu peščenata ilovina, krompir pa je skoro zadovoljen z vsako zemljo.
Živali razdeljujemo glede živeža v take, ki uživajo samo jedno določeno hrano (Aniinalia monophaga), in v mnogovrsten živež uživajoče, „mnogoterojedce" (Polyphaga). Se ve, da so poslednji v borbi za obstanek mnogo na boljšem, nego li prvi, ker se, če jim primanjka jed-nega živeža, lahko nasitijo z drugim, ki si ga nemara laže pridobijo, dočim jed iojedci gladu poginejo, če nimajo bas njim ugajajoČega živeža, če prav bi bilo drugega v preobilju. Res je znano nekoliko opazovanj, da so se privadile nektere živali, če je bila sila, tudi drugemu živežu, ki jim poprej ni ugajal. Naš domači pes na pr. je izvestno mesojedec; v človeški družbi pa se je privadil raznovrstni hrani in mnogokrat mora zadovoljen biti z izključljivo rastlinsko pico. V Novi - Seelandiji živi črna papiga, ki se je hranila poprej samo od cvetnih sokov; v novejši dobi pa se je navadila lizati svežo kri ubitih ovac in spušča v pohlepu za
tem užitkom tudi kri živim živalim. Tako je postala silno nadležna ovčjim čredam in se zategadel srdito preganja. Število takih primerov Iti se dalo pomnožiti, ali vendar so taki slučaji redke izjeme, kajti življenje vsake živali je tesno spojeno z njeno organizacijo.
Videli smo, da je bitje vsakega organizma zavisno od vnanjih pogojev; če se ne izpolni samo jeden teh uvetov, pogubi se nebrojna množina živih bitij; ista poginejo v borbi za obstanek proti pogojem življenja. Neprimerno srditejša pa se nam kaže borba za obstanek, če svojo pazljivost obrnemo na medsebojno poganjanje organizmov za uveti življenja: borba, ki mora neogibno nastati, ker ne zadostujejo pričujoči uveti prevelikemu številu zarojenih bitij. Takošno poganjanje ali konkurenca biva med rastlinami, med živalimi ter med rastlinami inživalimi druge proti drugim in je tem srditejša, čim bliže si stoje poganjajoča se bitja v organizaciji, ali da se prirodoslovski izrazimo, čim večja je sorodnost soboriteljev za uveti življenja. Jelka in smreka, pes in volk si bodeta hujšo konkurenco delala, nego li jelka in hrast, ali volk in medved itd., kajti čim bližje je sorodstvo oblik, tem bolj so si podobni uveti življenja, tem laže si pridejo v nasprotje.
Med rastlinami zavzema v borbi za obstanek poganjanje za prostor prvo mesto. Vsako mestice v prirodi, ki le količkaj prija rastlinskemu življenju, zasedeno je od bilja, in nastane li kje preperevanjeni skale ali pa naplavanjem po napeti vodi kaka betvica nove prsti, takoj prihajajo naselniki in se je polaste. Še na krov cerkvenega stolpa si najdejo pot rastlinska semena, če je burja nanesla tja nekoliko prahu, da se semensko zrno skrije v njem. Da bi se laže upirale tujim vsiljencem, prizadevajo si z večjega istovrstne rastline najprej ukoreniniti se. Zatorej vidimo obilnost rastlin zadružno rasti in to, vsaj na videz, v najlepši spravljivosti. Toda mir in sloga sta le na videz; v zemlji, kjer zadeva korenika ob koreniko, tain vlada kruhoborstvo in hrepenenje, da bi druga izpodrinila drugo. Pa tudi v vzduhu razširja se kolikor možno vsaka rastlina ter krade sosedi vzduha in svetlobe. Poglediino samo v gost črn gozd! Kake otožne drevesne postave so to, ki si v medsebojni nevošljivosti in zavisti svetlobo in vzduh odtegujejo, proti čvrsto zelenim, košatim drevesom na prostem! Kolika pa si bodi tudi konkurenca istovrstnih individuov, vendar se upirajo zajedno tujim vsiljencem, ko bi se hoteli z njimi potegovati za prostor; v borbi proti tujemu sovražniku mine domači prepir in nesloga. Kdo se ne spominja tukaj na grško zgodovino za perzijskih vojsk'?
V dokaz za našo trditev opiramo se lahko na istino, da se je le malo i i tostranskim, samorastlim rastlinam posrečilo v Evropi naseliti se, in pitomim rastlinam je treba neprestanega zaščita človeškega, da se ne izpodrinejo. Znano je, s kolikim trudom in skrbjo mora poljedelec
krompirjevo in kuruzno setev — dva priseljenca iz Amerike — oplevati, da mu jih domači plevel ne zatre. Brez človeške pomoči bi se ne mogla ta tujca v Evropi vzdržati. V naših botaniških vitih iu v vrti 11 za olepšavo goji se več tisoč inozemskih rastlin; toda uborno malo jih je preskočilo vrtno ograjo ter se podivjalo, če prav nekterim naše podnebje izvrstno prija. Divji kostanj se sadi izza tri sto let mnogoterno v Evropi po vrtih iu drevoredih ter obrodi neštevilno plodov, ki se potrosijo na vse strani, pa itak se še ni naselil v naše gozde, in če je kterokrat ubežal v gozd, izvestno so ga kmalu domače rastline izpodrinile in zadušile.
V predelek medsebojnih rastlinskih borb spadajo tudi iste rastlinske bolezni, kojim so uzrok rastline zajedalke. Take rastline se naselijo na drugih živih rastlinah in svojim gostilnikom redilne soke jemajoč, postanejo jim škodljive ter jih še celo usmrtijo. Tako more omela ali ptičji lim (Viscum album), znana ista rastlina z rumenkasto zelenimi listi, sadnemu drevju precej škoditi; laniščem jako škodljiv, lanena stebla opletajoč plevel je prava predenica (Cusenta epilinum). Osobito pa spadajo sem nektere majhne glivice, ki navzlic svoji malenkosti včasih divje in pitome rastline grozno opustošijo, kakor na pr. snetljivke in rujavke (Uredineae). Da gnije krompir, uzrok je gliva, „krompirjeva plesenj" (Peronospora infestans), ki je pred nekoliko leti veliko skrbi vzbujala, ker so mislili, da izgubijo za vselej prekoristni dar iz Amerike, krompir, v Evropi. Sedaj je vendar popustila bolezen. „Trtna plesenj" (Oidium Tuckeri) prevleče jagode vinske trte in je uzrok grozdni bolezni.
O priliki naj samo še omenim, da so tudi prijateljstva med rastlinami; nektere rastline se nahajajo vselej združene in si morejo tedaj biti na roko. Tako se nahaja v naših žitaricah vselej neko določeno plevelje, na pr. modrice ali plavice (Centaurea cyanus), kokolj (Agro-stemma githago) in dr., ki se nikdar v veliki množini ne oddaljijo od žitnih setev. Osobito zanimivi z ozirom na družno življenje so lišaji (Liehenes), o kojih nas današnja veda uči, da niso nič drugega nego združeno živeče glive ali alge.
Očitnejše nego li pri rastlinah stopi nam borba za obstanek med živalimi pred oči. Treba je samo spomniti se derečih in grabljivih živalij, kakor snih ne nahajamo samo med sesalci, temveč v vseh skupinah živalstva; členarji in mehkužci štejejo isto tako svoje roparje, kakor jih poznamo v vseh razredih sesalcev, niti ne manjka grabežev najmanjšim močelkam. Koliko opravijo dereži živalski med slabejšimi borilci, misliš si lahko. Ce bi v kaki deželi kakih 20 let nikdo ne streljal divjačine, pa tudi derečih živalij ne zasledoval, ne vzvišalo bi se število divjačine, če prav se v nekterih deželah, kakor v Angleški, vsako leto na sto tisoč divjadi postrelja. Toda ne samo dereče živali so znameniti činitelji v
; borbi za obstanek, temveč i rastlinojedci si delajo konkurenco, če jim nedostaje živeža in vsled tega na kupe umirajo za gladom in nalezlji-! vimi boleznimi. Če so se kake živali, na pr. miši ali pa žužki vsled ugodnih odnošajev prejako pomnožile, nastane kot naravna posledica lakota med temi živalimi; kajti obilnost živeža ne narašča seveda v i istem razmerju. Tako se kmalu zopet popravi ravnotežje v prirodnem gospodarstvu.
Tudi v živalstvu je borba med vrstmi, ki so si blizu v rodu, najsrditejša. Sprva v Evropi živečo črno podgano (Mus rattus) izpodrinila je sedaj malo ne popolnoma nekaj večja siva podgana (Mus decumanus), ki se je priklatila stoprav 1. 1727. iz okolice Hvalinskega morja. V Rusiji je isto tako izpodrinil manjši asijatski ščurek večjega, domačega.
Cestokrat nahajamo pa tudi živali, zapletene druga proti drugi v borbo za obstanek, ktere so si tako različne v organizaciji, da bi sprva ne mislil lahko, da si morejo biti na poti. Za primer boriteljev te vrste hočem navajati glasovitega golubaškega komarja (Simulia golubacensis) in domačo živino. Imenovani komar živi ob spodnjem Podunavju, v Ba-natu in Srbiji; samica leze ljudem in živini na paši v ušesa, nosnici in j na robe pri očeh in srka kri. Če te piči, grozno skeli in naredijo se ti boleče bunčice. Kedar se vzdigne meseca aprila in maja in potem ■ zopet meseca avgusta tema komarjev nad gorskimi potoki, kjer jim živi ličinka in buba, ter napade ljudi in živino, tedaj se razširi obča groza. Kar zbesni ti živina ter se podi, dokler se ne ubije, tako da v istih krajih na ta način in vsled vnetja vsako leto mnogo konj, goved, svinj in koza pogine. Še otroci, ki so je brez varstva pustili na planem, umrli so od tega mrčesa. V Paragvaji niso nikdar konji, goveda in psi podivjali, kakor se je zgodilo na severu in južno od te dežele; kajti neka muha leže svoja jajca v popček novorojencem od teh živalij in je usmrti. Isto tako je govedu, konjem in oslom smrtna glasovita nemška mušica (Cecidomya destructor) v notranji Afriki in zategadel poglavitna : overa potovanju v nekterih krajih. Izmed najhujših sovražnikov žuželkam so najezdniki (Schlupfwespen), ki spuščajo svoja jajca v ličinke | drugim žuželkam. Iz teh jajec izlezle ličinke se razvijajo potem in naposled končajo svojega hranitelja. Na tak način pokončajo več škodljivega mrčesa, nego li človek z vsemi svojimi sredstvi.
Prišli smo na konec do borbe med živalimi in rastlinami. Ne da se izračuniti, koliko rastlinskega življenja se pokonča po živalili; od brezštevilne množine rastlinojedcev použije se vsak dan neizmerna množina rastlinske snovi. Pri vsaki rastlini so živali na hrani in noben rastlinski del se ne spregleda; korenika, leseno steblo, list, cvet, plod in seme najde si kupca in — pokončevalca. Ivnj jej pomaga, če je mnoga rastlina z oklopom, z debelo skorjo, obdana — lubadar jo pre-
vrta! Čemu je ostu io bodcu bodljivka — osel ju poje z bodljivkami vred. Strupeni soki, ostuden okus in ktera si bodo branila rastlinska ne pomagajo jej nič; najdejo se usta, kterim se baš po njih sline cede.
Da ne utrudim potrpežljivega čitatelja, podati mu hočem izmed obilnosti primerov, kako pustošijo živali v rastlinstvu, samo dva. Preteklo je jedva trideset let, odkar je našel Asa Fitch v Ameriki trtno uš, koje se danes po pravici boje, koder vinska trta raste. Pa saj ni mala reč za narodno blagostanje, če po uradnih izvestjih pozvemo, da je ta neznatna žuželka na Francoskem v nekoliko letih 558.605 hektarov vinorodne zemlje popolnoma pogubila in na dalje se lotila že 454.254 hektarov. Nič manj ne imponujejo številke o škodi, ki je nastala vsled pokvarjenja gozdov v vzhodnih pruskih provincijah po gosenicah borovega prelca (Gastropacha pini) v desetih letih. Objedle so 40.600 ha l)orovega gozda, tako da se je moralo posekati 2 milij. m6 drv. Za pokončanje gosenic potrosilo se je 1,319.345 mark. Na Ruskem in v sosednih pruskih okrajinah posekali so v letih 1845—18*58 nad 110 milij. m3 lesa vsled poškodovanja po prsteničarju (Gastropacha neustria). Takih in sličnih primerov našli bi posebno med žužki brezštevilno; spomnimo li se še k temu, koliko rastlinske snovi se pokonča po velikih sesalcih, kakor na pr. po parkljarjih, koliko kalij stori konec po zrnojednih pticah itd., tedaj bodemo iz teh malo primerov nekoliko razumeli, do kterega obsega narašča borba za obstanek med živalimi in rastlinami.
Doslej smo v vid jemali samo takošne člane živih bitij, ki se bojujejo v borbi za obstanek neposrednje med seboj. Prezanimivo postane premišljevanje, če obrnemo svojo pozornost na tisočerna medsebojna razmerja, obstoječa čestokrat vsled zaveze po manj poznanih posrednjih članih med organizmi, ki niso na videz nič od sebe zavisni. Težko, da bode kdaj možno razvozlati mnogoterno zavozlano mrežo medsebojnih odnošajev med organizmi v vseh podrobnostih. Toda napredujočemu opazovanju prirode posreča se odkriti vedno novih niz, po kterih pridejo včasih najbolj oddaljeni člani v medsebojno zavisnost v borbi za obstanek. Bodi mi dovoljeno podati samo jedno tako vrsto, ki presenetljivo dokaže zavisnost dveh organizmov, ki nista neposrednje v nikaki zvezi. Sigurno se glasi kot brezmislica, da je rast detelje zavisna od — maček! Ipak se da dokazati to. Sto deteljnih glavic je obrodilo 2700 semenskih zrnec; od drugih sto glavic pa, ki so bile zavarovane, da jih niso mogli čmrlji obiskavati, ni dozorelo niti jedno seme ne. Čmrlji srkajo namreč od glavice do glavice letajoč med iz cvetov; pri tem obrišejo nehotice cvetni prall od prašnikov s svojim kosmatim telesom in ga prenašajo na pestične brazde drugih cvetov, kjer se lahko prime, ker so iste lepljive. Tako posredujejo čmrlji oprašenje in tedaj oplodbo detelje, ki se brez žužkov dogajati ne more. Veliko število čmrljev je
tedaj za plodovitost detelje koristno. Število čmrljev pa je z večjega zavisno od množine poljskih misij, kajti te-le razdirajo čmrljem gnezda in satovje. Na množino misij pa zopet upliva število maček. Kjer je tedaj mnogo maček, tam malo mišij; čmrljem se ne pokonča mnogo gnezd, tedaj se izvali dosti mladičev, ki deteljo oprašajo — detelji kaže na veliko plodovitost. Karol Vogt je nadaljeval ta verižnjak še tako-le: Za nadvladanje možganov in uma zahvaliti se imajo Angleži krepki in zdravi hrani, osobito angleškima narodnima jedima „roastbeef" in „beef-steak". Ker se goveda, od kterih se dobiva „roastbeef" in „beefsteak" na Angleškem posebno z deteljo krmijo, koje plodovitost je zavisna od maček, sme se po Vogtu tudi povedati: nadvladanje možganov in uma Angležev je zavisno od maček. Najbolj pa jo je zadel Huxley rekoč: Stare device uplivajo mačke goječ in redeč na narodno blagostanje angleško!
Na konec samo še kratko opazko o stališču, ki ga zavzema človek v borbi za obstanek. Človek je navajen smatrati se gospodarjem vsega stvarjenja, in to ima prav tudi iz prirodoslovnega smatrališča; kajti i človek je član v vrstah boriteljev, in pogoji njegovega bivanja so zavisni od sličnih faktorjev, kakor isti drugih organizmov. Ako ima on v svojem razumu orožje, ki ga postavlja za gospodarja vsej zemlji, tedaj se poslužuje svojega orožja z istim pravom, s kterim se poslužuje tiger svojih zob in krempljev ali pa gad strupenega zoba. Borba za obstanek, rekše: pobijati druge organizme, da si ohrani lastno življenje, je človeku isto tako zapoved neogibne sile, kakor slehernemu drugemu živemu bitju; odrekati mu to pravo, bilo Iii odrekati človeku pravo obstanka. Iz tega smatrališča bilo bi nemara oceniti pretirano priljudno prizadetje vegetarijancev. Navzlic temu pa je stališče človeško v borbi za obstanek vzvišeno. Ne da bi se oziral na borbo človeka proti človeku, na ktero nisem v vsej razpravi ozira jemal, kakor sem to kar od začetka izjavil, velja pred vsem o borbi človeški proti drugim organizmom izrek: Noblesse oblige. Kar ima človeka vselej in povsod odlikovati v borbi za obstanek, ne da se kratko boljše označiti nego z besedo: človečnost ali ljudomilost!	]{. Schreiner.
Iz zapuščine pesnika Simona Jenka.
B. Pesni iz S. Jenkove zapuščine.
(Priobčil I. Jenko.)
1. Pesnik.
jjjlase, ki strunam jili izkliče, Mod ljudstvo pesnik rad raztrese, Ker da njegov narod zave se, Da njemu bode čast, ga miče.
Miljonom pesni se glasijo, Odmevajo na vse štir' strani, In koder nje njih glas oznani, Si novih vencev pridobijo.
Kako je ljudstvo omejeno, Kater'mu struna moja poje! Al' vendar Vam le petje moje, Slovenci, bodi posvečeno.
Denarja ne in tud' ne slave Ne bodo pesni mi rodile, Nikoli pač se ne glasile Crez mejo majhne očetnjave.
In vendar, srca melodije, Po ljubih krajih se glasite, Vsem mojim bratom oznanite, Kako srce mi za-nje bije.
2. Novo probujenje.1
Več se vas ne branim,	Ker se spet bude mi
Prid'te fantazije,	Sanje pokopane,
Naj se s petjem vbranim	Naj se oglase mi
Srca čut izlije.	Strune že zastane.
Kar moči še hranim, Naj se v pesni zlije; Več se vas ne branim, Prid'te fantazije!
1 V rokopisu so brez napisa sledeče pesni: štev. 2, o, 4, 6, 7, 17, 21, 22.
3. Napltniea.
Komur mar za reč je našo, Dvigni se in primi čašo, Zdaj zdravico h'čemo peti Najsvetejšo nam na sveti : Zemlja naša, Prva čaša Je nalita Tebi v čast! Bog te brani, Da častita, Ponosita Se očita Naša vlast!
4. Rešen ja (lan.
Tako ne more več ostati,	Rešenja dan, on mora priti,
Saj Bog v nebesih še živi,	Osvete naše strašni dan;
Saj še živi nam Slava mati	On mora priti, preroditi
In nje sinovi tud' smo mi!	Domovja zdanji, tužni stan.
Al' večno bomo mi služili Sovražnim silam le v posmeh; Al' večno bomo pokorili Se za očetov naših greh V
5. Dan slovanski.
Prišel bo odmenjeni čas, Ko bode razlegal se glas Od krajev, kjer solnce vzhaja, Do krajev, kjer solnce zahaja, Ko klical Slovane bo skup Od krajev vseh vojskini hrup.
Na vojsko, junaci, na bor! Na črne osvete pomor! Kar Laba vas je porodila, Kar Donava močna gojila, Vi vsi, kar napaja vas Don In kar vas preživlja sedlon,
Vsi čujte grmeti na glas: Prišel je odmenjeni čas! Od krajev, kjer solnce vzhaja, Do krajev, kjer solnce zahaja, Kar nosi Slovana ime, Naj složno poda si roke!
V potocih prelivaj se kri! Le zemlja, ki prejšnje si dni Kri hrabrih očetov popila, Se s trupli njihov'mi gnojila, Sovražnikov krvco popij, Sovražnikov trupla pokrij!
Nad črnimi grobi vesel Slovan bo zastavo razpel, God slöbode nove praznoval, Sveta bo stranem oznanoval Veselega petja odglas: Da tu je odmenjeni čas!
6. Slovansko bratstvo.
Od Balkana do Triglava Južen veter piše, Svoje sine majka Slava V kolo skupaj išče, Kliče jih na glas: Kar je, bratje, vas 0(1 Balkana do Triglava,
Vsi jedini, Ene majke sini, Ena vam je očetnjava; Ena misel naj vas vlada Od Trsta do Carigrada!
Sloga, sloga Dar od Boga Varuj nam slovanski dom; Naj ga širi V strani štiri, Vraga njega vdari grom! Bog jih vari Sine Slave, Jim podari Sloge prave, Ena misel naj jih vlada Od izhoda do zapada.
7. Moje solze.
Na glas povem in ni me sram, Da večkrat jočem, ko sem sam; Srce mi jeza obteži, Solze mi stopijo v oči.
Obišče duh mi celi svet, In ko na dom pogleda spet, Na svetu lepše zemlje ni; Srce mi v prsih zakriči!
Moj duh se sladkim sanjam vda, Sanjä od slavskega sveta; Najlepši cvet za njega skup Nabira mi varljivi up.
Strast polasti se mi možgan. Ko mislim si svečani dan, Ko zemlja prosta, prost bo rod. In Bog le sam bo naš gospod.
Nemarni rod, ti slug druhal! Iz prs bi srca ti ruval, Kraguljem jesti jih dajal. Pred svetom vaš spomin razdjal
Vi jemljete mi sladki up, Za-nj dajete obupa strup! Na glas povem in ni me sram, Da večkrat jočem, ko sem sam!
8. Človek.
Ko si dovršil, duh, stvarjenje, In zadnjič vse lepote cvet, Pozval človeka si v življenje. Podal mu v last vesoljni svet, In uma luč mu vtisnil v glavo, Krepost in moč mu v roke dal: Kaj mislil je, ko je naravo, Je prvič tvoja dela bral?
Neznan občut ga višje dviga, Vir svoje bitnosti spozna In ve, da kar mu v žilah šviga, V višavi svoj iztok ima; Spozna namembe glas visoke, Spozna, kdo oče mu je bil, Izmišlja misli si globoke, Ki v večnem viru jih je pil.
Kakor studenec iz oblaka Napije se dežja moči, Veselo črez skalovje skaka In v morje svojo moč vali, Da morje sprejme, kar je dalo In kar dobi, da spet odda, In spleta tak' verigo zalo Narave vedno z novega:
Tako se človek spenja više, In česar mu pod solncem ni, S lirepenjem na višavi išče In v večnem viru zadobi; In sreče skoro nezaveden Jo vendar dan na dan pije, In blagodarov migljej sieden Število nä-nj nebrojno spe.
Da srečnemu tako sijalo
Bilö bi solnce vekomej!
Pa dnij je takih danih malo
Nestalno ruši čas naprej;
In dan nesreče, že se bliža,
Trenotek grozen prihiti
In k tlom in v prah ga spet poniža,
Nebeški žar mu zaduši.
Prah bivši, kaj da je, spregleda In žar goreč mu srce žge; Okö mu še na kvišku gleda, Ne moč, obup iz njega zre. In kakor reka v sili ljuti Razbiti skuša trdni jez, Tako zajezo človek čuti, Pa pot zaprta mu je črez
Zdaj glas nesreče se razlega In moči tok solza oči, Da mili glas do neba sega Do vrat nebeških se glasi; Rešenje misli milost večna, V človeku vžge se upa žar: Nehala doba bo nesrečna, Ko steče vekov kolobar!
In milo mu bliščeča nada Skleniti novo vez veli, Darove na oltar poklada, Preliva nežnih jagnjet kri: Zastonj vzdihuje hrepeneče In kliče njega srce: Miri Da let nesreče polnih steče Se več ko sto desetkrat štir'.
Odločeni se čas je stekel, Napočil dneva svetli žar; Nesreče se oblak razvlekel In srečna je nesrečna stvar; Nebeški duh jo je izbudil, Ozrl se je na svet proklet, Da jez poprejšnji se je zgrudil In človek bil je človek spet.
Časi in človek.
Ko solnce še črez raj vzhajalo Človeku srečnemu sijalo, Nadlog nobene zrlo ni; Kako lepo tačas na sveti Pač moralo je bit' živeti Brez kake tilge mirne dni! Zakaj ti časi pretečeni Vsi meni so zaprti? Zakaj je od zibeli k smrti Tak' kratek tek odločen meni?
In ko pozneji čas nastopil, Z njim duh človeški više stopil, K izviru spet je hrepenel; In misli mislil je globoke In meril čudesa visoke, Do vrat nebeških je dospel: Zakaj ti časi pretečeni Vsi meni so zaprti? Zakaj je od zibeli k smrti Tak' kratek tek odločen meni?
Kar je prehodil zdaj in vedno, Kar je prehodil uro slednjo, Odprtega mi malo je; Za se je drevje le cvetelo, Na njem je sadje dozorelo, Naprej oddalo seme le: Tako ste časi pretečeni Vsi meni skor' zaprti; Ker od zibeli je do smrti Kaj kratek tek odločen meni!
10. Naša m o e.
Tema, ki um mejiš človeški,
Z brezmerno grajo ga gradiš,
Da ga, prečisti vir nebeški,
Obupu zadnjič prepustiš;
Bridko sem bridke čutil rane,
Ki tvoja jih zavdaje moč;
Boke sem čutil zavozlane,
Duha morečo čutil noč;
Kaj mi je boj pridobil veden,
Sem manj, kot prej sem bil, neveden ?
Brez upa scer, moči se tvoje Znebiti kdaj in zbiti jez, Napenjam vse kreposti svoje, Da rešil bi temote vez; Pa solnce ni ga obsvetilo, Rodila mati ga še ni, Komur bi to mogoče bilo, Zastonj, zastonj se vsak poti; Bojuj se duh do zadnje srage, Bojuj se, pa ne upaj zmage!
11. Xa Kaum, gradu.
Človeštvo, kaj so borna tvoja djanja? Pokrite z mahom zidja razvaline! In vas, nekdanje te trdnjave sine, Pokriva davno že temota spanja:
Tako mladeneč, ki zdaj tukaj sanja, Ko v teku časa malo let izgine, V gomili ležal bode, rop trohline, Po njem ne bo spomina, ne vprašanja;
Pa če dosegel bom namembo svojo In potnik kdaj moj tihi grob obišče, Naj gorke solze ne odreče meni;
Saj jaz je tebi nisem, ko sem tvojo Obiskal razvalino, ti gradišče In čutil, kaj beseda čas pomeni.
12. S m r t.
Stara hči očeta greha, Tvoja kosa ne preneha Grobov z žrtvami polnit'; Mlade, srečne in bogate, Revne z njimi vabiš v svate, Kdo se more ti ognit' ?
Tiho, kot duhovi gredo, Se prikradeš v srečnih sredo In po udih zliješ mraz; Da se trese mu koleno. Gleda mu oko stekleno, Revež konca čuti čas.
Car sedi na zlatem troni, Klanjajo se mu miljoni, Migne in leti jih sto; Ti se lahno ga dotakneš, Iz vrst živih ga izmakneš, V hladno vržeš ga zemljo.
Reveža, ki s pal'eo hodi, Slepca, ki ga dete vodi, Tako vstavi tvoja moč; Zgrabiš ga z orjaško silo, Mu ustaviš srčno žilo, Položiš ga v groba noč.
Starček težko starost nosi, Vendar milo te še prosi: Se jemati me nikar! Ti pa zgrabiš ga nemilo,
V	črno položiš gomilo, Njega prošnja ni ti mar.
Glej, mladenču čas mladosti Tisočere spe sladkosti, Raj nebeški mu je svet; Tvoja roka pa ga pahne, In cvetlica mlada vsahne,
V	travi gnije njeni cvet.
Stara hči očeta greha, Tvoja roka ne upeha Grobov z žrtvami polnit'; Kličeš revne in bogate, Stare, mlade vabiš v svate, Vsak se mora ti vklonit'!
13. Pesen obupanca.
Ko böte veseli Pri mizi sedeli In peli na glas, Prijatelja tudi, Ki črv ga že grudi, Se spomnite včas'.
Ce dvignete čaše
V	dežele čast naše In Slave sveta, Kdo tudi naj za-ine,
V	desnico jo vzame, Izprazni do dna.
Če kdo bo govoril: Zakaj je to storil, Nesrečni norče? Prijat'lji molčite, Nikar ne sodite, Al' kriv sem, al' ne.
Ne da obrniti, Ne da odvrniti Naključje se več; Naj srce upeha, Rudeča kri neha Po žilah mi teč'.
Le materi stari Povedat' Bog vari, Kar zgod'lo se je; V grob bi jo spravil, Kdor reč bi jej pravil, K' je vedet' ne sme.
Recite: Razkajan, Spovedaii, obhajan Je v Bogu zaspal; In predno je spolnil, Se tebe je spomnil, Pozdravit' te dal.
K e s.
14.
Zakaj pozabiti mi več ni 1I10Č, Kar mi je proč za večne čase, Iz česar žalost le mi rase, Nemir, obup mi rase dan in noč V
Boječnost svojo stokrat sem proklel Prišel ločenja je trenutek. Izreči želel sem občutek, — Slovo za vekomaj molče sein vzel.
In zdaj molčim in raj' molče trpim; Naj režejo me bolečine, Saj vendar dan za dnevom mine; Skoz bolj trpim, pa vendar le molčim.
15. Tolažba.
Dan jasni v tihem mraku mine, Za mrakom mrka noč se zgrne, Hlad polasti se zemlje črne, Da se solzijo vse rastline.
Na jutro solnce jih obišče; In ko mokro zazre jim lice In klaverne zazre glavice, Poljubi jih, solze obriše.
Ko žalost prsi mi pokriva, Veselja žarek mi izgine, In hujšajo se bolečine In tok solza oko zaliva;
Se nadi vendar srce bije: Naj dan's nesreče gnev razsaja, Naj dan's oblak nebo obdaja, Saj jutri solnce lepše sije.
16. Summo Jovi.
Jupiter, stori, kar svetujem jaz.	Starcem pomladi njih stare kosti,
Naglo spremenil boš zemlji obraz: V žilah jim naša zateče naj kri;
Al' pa nam mladim podeli svoj dar: Sivcev hromotnih podaj nam denar!
17. S p o m i ii.
Takrat me ogenj čuden je prešinil, Prešinil ogenj me je hrepenenja; Tako sem nizko cenil dar življenja, Da želel sem, da bi iz sveta zginil.
Ljubezen, če si iz neba poslana, Da nam olepšaš tukaj dneve naše, Zakaj mi daješ strup iz svoje čaše, Zakaj nasledek grenka ti je rana ?
In zdaj, ko sem v ozidju posvečenem, Ko misel na-te z grozo se mi vstavlja, Smehljaje duh zaveri tej zabavlja, K devici v letu se poda ognjenem.
Tu se pri ljubi nadami napaja, V obličje njeno zre, jej v roke sega, Pritiska k njej se in zvestost prisega Srce pa rajskim sanjam se podaja.
Modri oče, skrbna mati Junca so redili, Da bi k moji novi maši Pitanca pobili.
Jaz sem djal: Ubogi lisec, Da bi jaz te vmoril, In da ti, ko ura pride, Za-ine smrt bi storil V
18. Naš lisec.
Ti, kar travo ješ zeleno, Nisi nič zagrešil, Ako Bog da dob: o srečo, Jaz te bodem rešil.
Tet boni rešil te in stricev, Lačnih požeruhov, Da ne bodo res mastili S tabo si trebuhov.
Tak' sem mislil, tak' govoril, Storil, kar sem rekel; Pustil sem brevir in štolo, Orno suknjo slekel.
19. Vasovalec.
Naj zaspe mi oče,	Moje srce čaka,
Naj zaspe mi mati,	Da ves svet potihne,
Meni ni mogoče,	Da po vasi vsaka
Jaz ne morem spati.	Pozna luč se vpihne.
Spite v sanjali zlatih! Ko zas'je danica, Ljuba bo na vratih Meni vratariea.
20. Pastirček.
Na gori zeleni	Pastirček piščalko
Pa ogenj gori;	V desnici ima,
Na gori pri ognji	Prijetno, veselo
Pastirček sedi.	Na njej si žvižglja.
Pastirček, pastirček, Kak' srečen si ti! Zavida srce mi Brezskrbne ti dni!
21. 0 1» r a l.
Jadra trepetajo,	Zdaj nevihta brije,
Barka pa se maje,	S t'mo nebo pokrije;
Po širokem morju	Zdaj v zrcalo mirno
Plava v tuje kraje.	Jasno solnce sije.
Plavaj vedno srečna V kraje zaželene Barka ti človeška, Kamor up te žene.
22. Pri vinu.
Nič o politiki, Sam' o poliči! Saj od politike Glava boli,
V miru pustimo. Trikrat bolj modro je Vinca nalimo; Ko bi b'li pametni, Kakor smo mi, Saj b' si ne delali Praznih skrbij!
Al' od poliča se Spet razjasni!
Kralje, cesarje vse
23. S o ii e t.
Potihnile so coklje v samostani, Posamezne se celice zaprle, Brleče lučice po njih pomrle, Pospali mirno vsi so frančiškani.
Al' meni spati vedno nekaj brani Strmo oči bi na nebo mi zrle, Da s silo temen bi oblak prodrle, Ki jim pogled meji na južni strani.
Prijazna zvezda, zvestim vez spomina, Na južno stran se za oblakom skriva, Onä, po kteri duh se v duh izliva.
Želj gora ne vzdrži in ne dolina, Ne zadrži ponočna jih temina, Srce vendar le vedno v dalji biva.
24. Ljubezen.1
Kdor ljubezen v srcu nosi, Bi ne dal je za ves svet; Kdor zgubi jo, Boga prosi, Da bi je ne našel spet.
25. Poslanka.
1 Te stihe brez napisa zapisal je Jenko mladi gospici v njen album.
Pismo ljubica piše, V daljni kraj je odpiše, Tja, kjer ljubi prebiva. Komu dala bi pismo, Da je zvesto odnese
Daleč v tretjo deželo? Bela prileti ptica, Bela je golobica, S kljunom trka na okno, Trka, tak' progovarja :
„Meni pismo izroči, Da je zvesto odnesem Daleč v tretjo deželo, Kjer ti ljubi prebiva." Okno deva odpira, Ptici listek pripenja, Sreč jej sto sporočuje, Da jih ljubemu nese. Hitro ptica letela Je črez prvo dčželo, Urno bolj še črez drugo, V tretji pa se ustavi. Grede k oknu mladenča, S kljunom trka na okno, Pismo nosi na vratu. Listek vzame mladeneč, Bere listek prebeli. Ko je pismo pregledal, Sede k mizi rumeni, Belo pismo napiše, Da je ptici nositi; Še od prsta si sname Prstan, ptici ga dade,
Da ga v kljunu odnese. Ptica šine v višave, V hlev hiti pa mladeneč, Konja belca odveže, Nä-nj se ročno zavihti. Hitro ptica letela, Konj še hitriše tekel, Ptico belo pretekel, Glej na vrata potrka Kavno zali mladeneč, In na okno potrka Kavno ptica belica. Z eno roko prijela Pismo zala devica, Zraven prstan je vzela; Z drugo roko pa vrata Svetla hitro odpira. — Srce bije na srcu. — Tak' je rekel mladeneč: „Prstan doni na roko, Saj ga jutri bo treba, Ko bo srečna poroka."
Vila Zlatinka na gori prepeva Od jutra, da vgasne luč belega dneva, Na svilenih ruhah cekine prešteva.
Zagleda na gori pastir jo na paši, Močno se neznane podobe prestraši, Al' ona mu reče: „Nikar se ne plaši!
Nič hudega jaz ti ne bodem storila; Le ene dobrote bi te poprosila, Gotovo ostala ne bo brez plačila;
Glej žarki mi solnčni pripekajo lice, Prinesi mi z vrčem prehladne vodice, Ki teče pod skalo tik goste gorice."
Mladeneč je storil, kar vila mu reče, Vrč vzame, po gori navzdoli jo steče, Kjer bistra vodica iz zemlje priteče.
Ko lice si v hladni je vodi oprala, Tako ga je vila Zlatinka vprašala: „In kaj za plačilo pač bodem ti dala?"
atinka.
„če kar bi te prosil mi bodeš spolnila, Naredi, da (dosti mi bode plačila) Se z materjo nikdar ne bova ločila."
Da prošnja spolnila se bo, mu obljubi, Podati domu se fant hipa ne gubi. Povedat veselje to materi ljubi.
„Povedat' vam,mati,'mam čuda neznane!" Tak' kliče in v hišico z radostjo plane, Pa mati na postelji nič se ne gane.
Ko materna lica zagleda že blede, Srce nezrekljiva mu žalost zasede, In več mu iz ust ni nobene besede.
Črez post'ljo so bledega našli ležati, In materne v svojih ročicah držati, Mrtva sta oba bila, on ino mati.
O vila Zlatinka, kar si obljubila, Natanko, preveč si natanko spolnila: Oba vkup zdaj ena pokriva gomila.

Imenopis konjiške nadfare.
I. Krajevna imena.
(Dalje.)
Razprava.
4. Imena, ki se ozirajo na lego, na fizično kakovost kraja:
Brdo — v dačnih knjigah je to lepo ime pisano Werdü, kakor da bi bili Brdovljani francoskega rodu.
Breg, neveščaki slovenščine pišejo Wregg,
Gabrovlje, Gabrovnik — dve različni občini med hribovitim svetom. Ako ime Gabrovlje ne prihaja od drevja gabrinja, nastalo je iz Karpule, Korpule, ki pomenja kraj na obočnem hribu, kamor pelja vijugasta pot1.
1 Korpat, karpat, namreč breg, hrib — mons curvus, tortuosus, kegelförmig zugespitzter, gewundener Berg. (Cfr. Novice, 1 1868. List 5.) Tu naj znovič navedem prezanimivo listino iz leta 1429:
„Ich Reinpreeht von Walsse Haubtmann Ob der Enns Becheme, Als der Erber Hainrich Awer den liebe Dorotheen und Margereten seinen Muemmen, Iobsten des Awer Töchtern, durich sunder lieb vnd trewe willen gefunget vnd gemachet hat Nach Iunhaltung seines besigelten gemechtpriefs, In darumb gegeben dy hernach geschriben Stuekh vnd guet mit Namen, Item vor Erst den hof vnder dem haws zu Goiubitz, der des Weinkchorn gewesen ist, mit seiner zugehorung Item ob demselben hofVelldes drey Äckher vnd ain wisen vnd aber daselbs daneben zwen Eckher, dy vormalleii z v ainer hofstatt gehörnt habent, Item im Tribinkh vir hofstet, Vnd vnder dem perig pey des Triebinkcher hof das mitterstukeh Akcher, vnd zway drittail ainer Mul zv Goinbitz pey dem Markcht, Item ain hüben zu Prerat, Item zu Dobrunestorf vir hüben, Jtem In den Awen pey dem Kopper drey blieben, vnd ain hofstet daselbs vnd vir mark wismad phenig daselbs In den Awen, Item In der Nydern Vising Ainen hof vnd zwo hueben, Item In der Obern Vising Im Rakitowecz zwo hueben, Item vir und wainzikh Redember Perkchrecht In der Nidern Vising, Jtem ain hueben zu Modrig gelegen, Item ain hueben Chrastinkh vnd ain Mul daselbs, Item ain hueben zu Pirkh vnd ain hüben daselbs ain hofstat daselbs, Item ain Mül vnder Goinbitz, Item zwen vnd finnfczikch Redember Perkchrechts Goinbitzer mafs gelegen In der Obern vnd Nydern Vising, vnd Im Gaberinkh vnd Im Posegk vnd In dem Perig, da des Pischof von Gurkh Weingarten leit, vnd zu Gederstorf gelegen, alles zu demselben gemecht meinen giuist vnd willen gegeben — Mit Urebund des priefs besigelt mit meinem

Pečica, tudi Pečice, ld so del Konjiške gore.
Skale, Škavce; Tepanjski Vrli; Vrhovlje; Vešenik, ker tukaj, kakor narod pravi, svet visi. Pripoveda pa se tudi, da so stala oiuli vešala ter da so na Vešeniku obešali tolovaje. Mogoče. Nemci pišejo Hangenberg.
Zeče; tega imena nisem dolgo mogel raztolmačiti. S pomočjo starih zapisnikov, mislim, uganil sem pomen te občine, ki hoče toliko biti, kolikor „Visoka". V nemško pisanih listinah sem namreč našel Nauschezhim, tudi Nausetschim, t. j. na Visečem, na Visokem. Potem takem odgovarja ime do lasa kakovosti ondašnjega sveta, ki je strm in hribovit. Na vrhu Zeč prebiva kmet z imenom Pukl, o kterem bode pozneje govor.
Jamlje, prijeten senčnat kraj v vznožju vinskih goric konjiških1.
5. Imena, ki bi značila kako lastnost prebivalcev:
Tepanje; o Tepanjčanih pozneje kaj več. Sosedna občina na prijaznem griču nosi ime Tepanjski Vrh.
G. Neredkokrat odseva v krajnih imenih posebna barva zemlje, prijaznost in divjost okolice — torej krajevna fiziognomija sedanja ali nekdanja. Semkaj bi štel:
Blato, v nemški prestavi Kothdorf. Golič; se ve, dandanes je Golič zelena, divnolepa ravnica, a svoje dni je bila gola in pusta. Golič tiči v nemškem imenu Hochgolling.
7. Imena, ki so nastala iz rodovinskih imen posestnikov in lastnikov:
Hebenstreit — že prav zgodaj se najde to ime v starih listinah, na pr. v listini iz leta 1436., v letopisih „der elenden Bruderschaft" iz leta 1466. V tem društvenem zapisniku se čita: „Geror Hebenstreit
Anhangundem Insigel, Geben zu Wyenn an Montag vor Sand Symon vnd Sand Juda tag, der heiligen zwelefpoten Nach Christi gepurd virzehnhundert Jar vnd darnach In dein Neun vnd zwainzigisten Jare."
Goinbitz — Konjice, Prerat — Prevrat, Dobrunestorf — Dobernež, Vising — Bezina, Chrastinkh — Hrastnik, Pirkli — Brezje, Gaberinkch — Gabrovnik.
1 V Jamljah, tudi Jamnah bila sta rojena brata Sigismund in Franc Juvančič-a. Prvi (dne 19. septembra 1819 posvečen v mašnika) je bil kaplan v Konjicah, potem v Celju in Mozirju. Leta 1826. je postal knezošk. dvorni kaplan; 1. 1829. višji šolski nadzornik cele škofije; 1. 1834. korar lav. stolne cerkve; in 1. 1843. nadžupnik v Laškem trgu, kjer je umrl dne 15. januarija 1845. Napisal je:
„Kurze Vorübungen, Regeln und Vortheile für das Kopf- und Zifferrechnen." Graz, 1843.
„Premišljevanje iiio molitve." V Celju (dve izdaji).
Prane Juvančič, rojen dne 9. sept. 1802., bil je dne 24. avg. 1825 ordiniran ter je kaplanoval pri sv. Martinu poleg Slov. Gradca, v Vitanju in pri Novi cerkvi, kjer je bil od 1. 1830. do 1835. tudi provizor. Od 1835 — 1859. župnikoval je v Vojniku in zatem pri Novi cerkvi, kjer je dne 7. novembra 1884 umrl. Bil je kanonik strass-burškega kapitola, knezoškof. konsistorijalni svetovalec, dekan, častni korar lavantinski in odlikovanec z viteškim križem ces. avstr. Franc-Jožefovega reda.
und Katharina seine Hausfrau verkaufen abermals zwei Huben zu Pu-bersach dem Heinrich Zdrawe, Bürger zu Windischgratz."
Hebenstreit je bil tujec, ki je imel svoja posestva v današnji občini Hebenstreit, ktero ime je vsa okolica podedovala od tega bogatega na-selnika. Tam, kjer biva sedaj posestnik Kračun, prebival je nekdaj Hebenstreit ali je imel vsaj svojo pristavo. Leta 1476. bere se v analih „der elenden Bruderschaft": „Paul Affner von Oft'eiz verkauft einen Acker bei der Thran und des Hebenstreit Hofstatt bei Gonoviz dem Herrn Fleischhacker".
Hebenstreitovo 1 posestvo je pozneje kupil plemič Conti de Camis-sano. Rodovina de Camissano je imela celo svojega domačega duhovnika. V „stari cerkvi" konjiški stoji nagrobni spomenik z napisom:
„Diesen Grabstein hat Jac. Conti de Cam- zum Heben- Seinem Lieben Herrn Vater und Herrn Bruder zo Elim zu richten lassen Anno 1814.
Undt Ligt Alda Begraben der Edl. Herrn Johann Bapta Conti de Cam- zu Hebenstreithof Der im Gott Verschlafen Ist de 2 Tag May 1612 Jar. Hieneben ruelit auch Sein Sohn Herrn Hanns Conti De Cani-So den 27. Tag Octob. Anno 1613 Selig Verschieden ist.
Gott der Almechtig verleih Beiden und allen abgestorbenen Die Ewige Fraidt und Seligkeit Amen."
Janez Jakob di Conti je bil dne 1. septembra 1. 1659. sprejet med deželne stanove štajerske. Njegova rodbina je v posestvu imela tudi Pogled pri Ločah, Golič pri Konjicah, Lindek pri Frankolovem, Haus am Bacher pri Hočah, potem „36 Huben zu Tschermolitz, Neudorf und Eigendorf im Eck", kakor dostavlja Schmutz v slovarju svojem.
8. Imena, kterih pomen mi ni popolnoma jasen:
Perovce, ki leže v rodovitni dolinici med Tepanjsko vasjo in Za-foštom ob levem in desnem bregu potoka, ki priteka iz Oplotniških planin. Od kod ime?
Polene, a tudi Polena, občina na logovitem hribu, preko kterega je peljala stara rimska cesta iz Celja na Ptuj. Prihaja li ime od sub-
1 Dav. Trstenjak piše v Kresu (1. 1882., snop. 7., str. 394): „Plemenita rodbina v Slovenjem Gradcu je tudi bila: „de Hebenstreit", in videmski arhiv hrani pismo, po kterem je dal oglejski patrijarh tej rodbini svoje kmetije na Štajerskem in Koroškem v „leben". Hebenstreiti so imeli tudi pri Konjicah posestva, ker se še dandanašnji tam imenuje okolica: Hebenstreit, pol ure od Konjic, katastralno pa zmerjena z občino Skalice. Plemenita rodbina Hebenstreit je imela v Slovenjem Gradcu feudum habi-tantiae. Plemiči t-e vrste so stanovali v gradovih in hišah patrijarških, imeli so varstvo črez nje in smeli so jih le prijateljem odpirati. Tako razumevamo, zakaj se v slovenje-graški okolici nahaja več hiš s poznamenovanjem: „Stöckl" in „Hof". Bila so to večja poslopja z nadstropjem, v kterih so stanovali „habitatores nobiles", kakor jih stare listine imenujejo."
stantiva poleno v splošnem pomenu drva? V listini 1. 1124. izdani od koroškega vojvode Henrika imenuje se kraj Polibane (Pollana bei Go-novitz), ki gaje podaril Henrik šentpavelskemu samostanu na Koroškem1.
Dobernež — morebiti od starosl. dobrava. Jednaka imena bi bila Doberna, Dobrin, Dobersbach. Če ta razlaga stoji, spada ime pod vrsto 2.
S tem bi bila opisana vsa kraj na ali občinska imena konjiške nad-fare. Iz predstoječega sestavka je razvidno, da imajo vsa poznameno-vanja, izvzemši Hebenstreit, svojo podlago v slovenskih korenikah. V minolih stoletjih so se celo v nemških listinah pisala čisto slovenski. V listini iz leta 1369. imenujejo se srenje: Polen, Verhole in Prelog 2.
Poleg srenjskih imen bi trebalo še druga topična imena pojasniti, kakor poznamenovanja trat, livad in polj, njiv, gor in gozdov, host in hribov, travnikov in pašnikov, studencev, rečic in jednakih. Kdor bi hotel ta imena natančno pozvedeti od naroda, našel bi mnogoteri prav originalen slovenski izraz, naletel bi na marsikojo prav krepko besedo slovensko.	_
1 Cfr. Das Kloster St. Paul im Lavantthale in den Jahren 1091 bis 1195. Vom Prof. Karl Neubauer. (Im XII. Jahresb. der k. k. Staats - Oberrealschule in Marburg. 1882, str. 14.)
5 Na tem mestu še naj sledi listina iz leta 1404:
„Ich Rudolf von Wallssee meines gnedigen Herrn Wilhalms Herzogen zu Österr. etz. Hofmeister bekenn mit dem Brief das für mich kam der erber Hainrich der Awer und tet mir zewissen wie er von meinen lyeben Swager liern Hawgen von Dybein seligen, zu lehen gehabt hiete, die hernachgeschribenen güeter des lehensch: aber nu an mich vnd mein lieb Prueder Reinprechten vnd Fridreichen von Walssee komen ist, vnd bat mich vleizz, das Ich Jm die auch gerucht zeverleyhen, daz han Ich getan vnd han anstat meinselbs vnd der egent: meiner Prueder dieselben hernachgeschriben guter - dem vorgen Hainrichen dem Awer vnd seinen erben Sunn vnd Töchtern verlihen —. Vnd sind daz die gueter, Jtem von erst ainen Hoff ze Gonobitz vnder dem Haws gelegen vnd ain Hoffstat dabey, Item In dem Tryebnik vir Hofstet vnd vnder dem perg bey des Tryebniker Hoff das mittere Stukch akcher Item zway drittail ainer Mull zu Gonobitz pey dem Markcht das gehört alles mit der lehensch: zu der egent: meiner herschaft Gonobitz, Item ain zehnt zu Prereyd gelegen zu Gonobitz vor dem Markcht, Item Sechtzehen Redember wein perkrecht In der fising gelegen, Jtem zwo hueben In der oberu fising in dem Rakitawet.z gelegen, Item vnd drey hueben zu Wachesdorf bei Losperg gelegen, meiner lehenschaft, Frewdemberg lehenschaft, Jtem zu Dobrue-nesdorf vir hueben Jtem in der Awen bey dem chopper drey hueben vnd ain hoffstat dasclbs, daz alles gelegen ist in der Gonobitzerpfarr, mit Urkund ditz briefs mit meinem anhangendem Insigel besigelt.
Geben zu Windischgretz an dem heiligen phingst tag nach kristez geburd vir-zehenhundert Jar vnd darnach In dem virrden Jarr."
G. Ig. Orožen je glede imena Tryebnik pristavil opombo: „Die Triebenegger nachmaligen Freiherrn und Besitzer des Schlosses Schwarzenstein stammen daher wahrscheinlich aus der Gonobitzer Gegend. Ihr Name ist aus dem slovenischen Trebnik herzuleiten".
II. Rodbinska in domača osebna imena.
Predgovor.
Kakor so krajepisna, tako so tudi osebna lastna imena prevelike vrednosti in važnosti. Resnico je zapisal F. Pott, bivši profesor na halskem vseučilišču, da klije v mrtvih imenih in tleje neprenehljivo življenje: „Im gewöhnlichen todtgeglaubten Namen wohnt Leben; auch diese Wortgattung (Personennamen) durchwallt lebendiger, wenngleich oft im Schlummer versenkter und wie gebundener Geist. Nomina pro-pria sind nicht sinnlos und Kinder der uneingeschränkten Willkür".1 In veljavni učenjak Förstemann pravi glede osebnih imen: „Weil die menschliche Sprache nie sinnlose Aggregate von Lauten, sondern nur innerlich begründete, eine Idee in sich tragende wahrhafte Wörter bildet, so können auch die Eigennamen nur aus den in der Sprache schon vorhandenen bedeutungsvollen Wurzeln gebildet werden." Kakor modro nebo jasna resnica! Osebna lastna imena niso od splošnih (Gattungsnamen), osnovnih (Stotfnamen) in sličnih imen tako ločiti, kakor da so ona samo le za klicanje, med tem ko bi bila občna imena za označenje bistva rečij. Ne tako, temveč vsako lastno ime je prvotno apelativnega značaja. Res da mora lastno ime samo posamezno bitje kot tako ločiti od okolice; pa to se zgodi, ako izraža kako posebnost njegovo. Ne da se torej osebno ime misliti brez pametnega pomena, ker ne govori ni jeden jezik brezmiselno. V lastnih imenih kakega naroda odseva kakor v zrcalu njega življenje in mišljenje. To je še danes očividno pri naj-starejšili narodih.2
Druga imena so: Gonobitz — Konjice, Prereyd — Prevrat, fising — Vising — Rezina, Rakitawetz — sicer čisto slovensko ime, kterega pa ne najdem več v konjiški okolici. Waches-dorf? Losperg — Lošpcrg, Dobruenesdorf — Dobernež, Awen — Auen — Mednjivami.
* Cfr. Die Personennamen insbesondere die Familiennamen und ibre Entstehungsarten, auch unter Berücksichtigung der Ortsnamen. F.ine sprachliche Untersuchung von August Friedrich Pott. Leipzig, 1853. (Vorwort pag. IX.) Le-ta knjiga je najizvrst-nejše delo te vrste.
2 Ker so osebna imena velevažna, ni čuda, da imajo kakor krajevna svojo literaturo in še prav bogato. Naj že tu omenim nekaj pisateljev:
K. Andresen, Die altdeutschen Personennamen in ihrer Entwicklung und Erscheinung als heutige Geschlechtsnamen. Mainz, 187:5.
ldem, Konkurrenzen in der Erklärung der deutsch. Geschlechtsnamen. Heilbr. 1883.
HFO. Abel, Die deutschen Personennamen. Berlin, 1853.
A. Heintze, Die deutschen Familiennamen, geschichtl.. geograph., sprachlich. Halle, 1881.
M. Heine, Altniederd. Eigennamen a. d. 9—11 Jahrh. Halle, 18(>7.
Osebna imena niso nastala hipoma nego polagoma. Sprva je značil osebnost kakega človeka priimek, ki je bil le njemu lasten, primeren. Pozneje pa se je izcimila navada, pridevati temu priimku tudi rodbinsko ime1. Rimljani so se prvi lotili tega zaznamenovanja; ostali narodi evropski pa so imeli krasna osebna imena brez posebnih pridevkov, brez daljših apozicij.
Veselo je zvedeti, da so v starih časih iskali v vsakem imenu poseben pomen; v sedanji dobi je ime skoro le prazno, brezpomenljivo znamenje. Najdavnejši narodi so dajali svojim otrokom in prijateljem lepa imena, polna globokega pomena, bodi si v priporočilo za drugi svet, bodi si dotičnikom v spodbudo, naj bi izpolnili prerokovanje svojega imena. Ta običaj najdeš potrjen pri Hebrejcih, Feničanih, Asircih, Kal-dejcih, istotako pri Indih, Frankih, Grkih, Keltih, Nemcih in Slovanih. Človek bi mogel že samo iz nabranih imen sklepati na duh posamičnih ljudstev, pa na 0110 stvar, ki jim je bila najljubša in najdražja, največja in najvišja, ki so jo hoteli doseči. Kdor preiskuje hebrejski jezik, uveri se, da so Hebrejci že po svojih imenih bili božje ljudstvo. Izraelec položi svoje najvišje misli že v ime. Zato zbere, kar ima njegov jezik najlepšega, najimenitnejšega in krepkejšega in kar premore najsvetejšega ter napolni s tem ime svojega otroka. In ker jedna jedina misel manj pove in izrazi nego dve, ne zadostuje Izraelcu jedna korenina; 011 še privesi drugo in tretjo. Skoro nad polovino hebrejskih osebnih imen je sestavljenih — nomina composita. Odpri, dragi čitatelj, kteri koli hebrejski slovar in našel bodeš to mojo sodbo za vsem potrjeno. Nekaj primerov: Abdemelech — Servus regis; Achimelech — Frater meus rex; Barnabas
—	Filius consolationis; Daniel — Judicium Dei; Eliezer — Dei adjuto-rium; Elisabeth — Dei juramentum; Eliseus — Dei salus; Ezechias — Fortitudo Domini; Ezechiel — Fortitudo Dei; Hananias — Gratia Domini: Jechonias — Praeparatio Domini; Jeremias — Celsitudo Domini; Josue
—	Dominus salvator; Isai'as — Domini salus; Magdalena — Magnifica;
L. Steub, Die oberdeutschen Familiennamen. München, 1870.
Tschiersch, Formwandlungen deutscher Geschlechtsnamen. Luckau, 1875.
v. Zahn, Über steiermärkische Taufnamen. (In Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark. XXX. Heft. Graz, 1881. Pag. 3—56.)
Dr. Fried. Kraus, Sitte und Gewohnheiten der Südslaven. I. Heft. 1884. (Die Entstehung der Zunamen — Familiennamen.)
Dr. Franz Miklosich, Die Bildung der slavischen Personennamen. (Iii Denkschriften der kais. Akademie der Wissenschaften. Wien, 1860. X. Band. Str. '215—330.)
Dav. Trstenjak, Nekaj o osebnih imenih korotanskih Slovenov. (Novice 1. 1881. List 18 si.)
1 Prim. Marburger Namenbüchlein (Marburger Gymn.-Programm. 1867). Oceno tega imenika najdeš v „.L Pajka, Izbranih spisih", v Mariboru, 1872. Str. 166—170.

Melchisedec — Rex justitiae; Michael — Quis sicut Deus; Nathanael — Donum Dei; Ohadias — Servus Domini; Raphael — Medicina Dei; Ro-boam — Dilatans populum ; Samuel — Positus a Deo; Tobias — Bonus Dominus; Urias — Ignis Domini; Zacharias — Memoria Domini; Zoro-babel — Alienus a Confusione. — V mnogoterem imenu tiči lep kos zgodovine.
Kar pa velja o Hebrejcih, dozdeva se mi, da ne velja o Rimljanih. Ogledoval sem si kaj rad v letih svojih gimnazijalnih in poznejših študij rimska imena; a slavnemu narodu ne bodem menda kratil slave, ako iz dolgoletnega primerjanja rečem, da so rimsko-latiuska imena večinoma medla, malovredna, prejednostavna, brez posebnega pomena. Rimljani so sicer tu pa tam dajali možem po tri imena, od kterih ste se dve podedovali; a v vseh treh niso skoro ničesa izražali. Te posebnosti so v ozkotesni zvezi z jezikom, in jezik z značajem rimskega ljudstva. Ne-sprememba in napredek je ob enem geslo Rimljanu: napredek v vladar -stvu črez ves svet, v vsem drugem pa nesprememba. Na vesoljno go-spodstvo že misli Latinec, predno še srednjo Italijo podjarmi. Jezik pa mu je nekako okamenel, izgubivši svojo gibčnost vsled krepkosti in moči, vsled vzvišenosti in veličastnosti. O sestavljenih osebnih imenih ni skoro sledu; neka praznota je v teh kompozicijah, na pr. Ahenobarbus, Crassipes, Cornicen in še nekaj jednakih. Rimska onomatologija je stoprav pozneje v že pojemajoči in hirajoči dobi nekoliko obogatela v derivacijah in kompozicijah. In čudovito je, koliko imen je bilo potem iz jednega korena stvarjenih, na pr. iz pridevnika magnus: Magnentius, Magnilianus, Majo-rianus, Maximus, Maximinus, Maxentius, Maximiiianus; ali iz korenike flor: Florus, Florens, Florentius, Florianus. V teh imenih ni razločka v pomenu, temveč le v zaznamenovanju. To pa ni bogastvo, je le golo siromaštvo. V derivacijah je rimski imenopis še bogat, a ne v kompozicijah. Prav pičlo je število sestavljenih imen, na pr. Bonifacius, Bona-gratia, Bonaventura, Deusdedit.
Prvi kristjanje so otrokom svojim dajali neporedkoma še poganska imena, kakor pričajo napisi v rimskih katakombah in napisi na starih krščanskih spomenikih, najdenih v Afriki. Imena so se jemala od številk: Primus, Prima, Primula, Septimius, Secundus, Secunda, Nonnia; — od barv: Albinus (Beljak), Candidus (Svetljak); — od živalij: Agnes, Aper, Cattulinus, Cervulus, Gallus, Palumbulus; — od poljedelstva, od poljskih pridelkov, od cvetlic: Arator, Colonicus, Rusticus, Fabius, Laurentius, Ilosatus, Rosatianus, Silvanus; — od mesecev: Januarius, Junius, Martius (tudi od boga Marta, kakor Saturninus od boga Saturna), Aprilia; — od zvunanjih in od notranjih moralnih lastnostij: Callistus, Longinus, Agatho, Amanda, Pudens, Pudentius, Bonosus, Gaste, Con-
stantinus, Hilarius, Innocens, Justus, Severus; — od zgodovinskih oseb: Apelles, Alexander.
Obilo število pa je takih imen, ki se prilegajo le kristjanom, ki so le njim umevna in posebna, ker značijo krščansko življenje in mišljenje. Mnogo jih je izposojenih od verskih resnic: Athanasius — Neumrljivi, Renatus — Prerojenec, Salvius, Reparatus — Odrešenec, Receptus, Epiphanius; — od cerkvenih praznikov in obredov: Paschasius
—	Velikonočni, Natalis—-Božič; — od krščanskih čednostij: Fi-dentius, Sperantius, Agape — Ljubezen, Charitosa — Ljubezniva, Spe-ratus — Nadjan, Clemens, Irene, Irenaeus.
Jako priljubljena so bila imena, sestavljena z Bogom: Adeodatus, Quodvultdeus, Theodorus, Deodat — Bogdan, Cyriacus (vxqiog — Gospod), Theophilos — Bogoljub, Theopistes — Boguzvest.
Zopet druga merijo na poklic, na lastnosti kristjana: Bellator — Bojnik, Victor, Victoria, Victorinus, Vincentius, Nicolaus •— Niketas = Vincentius—Zmagovalec; Gaudentius(Veseljak), Hilarius, Felix,Felicitas, Felicissimus; Viator, Viatorina, Coelestinus, Beata J.
Opomnil sem že zgoraj, da je bila pri poganskih Rimljanih glede osebnih imen bolj derivacija obična nego komj>ozicija. Pri ostalih narodih jc bila stvar skoro narobe. Nahaja se tukaj sestava imen, ki je znamenje bogatega jezika in bogatih mislij. Kar zadeva krasna osebna imena brez daljših pridevkov, brez posebnih pritiklin, nadkriljevali so druge narode iu se odlikovali pred njimi Grki in pa Slovani.
Primerimo samo nekaj grških in slovanskih imen: l4yulhr/.)Sg ali Er/lrg — Dobroslav, Jiovllfi — Bogoslav, 'Jtoo/JSg — Svetoslav, Ilolvx'/jg
—	Boljeslav — Večeslav, Evj-eviog — Blagogost, Oeodncjtog — Bogdan, F.iiifQKiv ali llooiitOtrg — Premisel, 'Itoomoarng — Svatopluk, ,Jti ur/lig ali Jrju'r/ltizng — Ljudoslav, Evoeßiog — Blagočest, 'Iioorvung —■ Sveto-mar, XoiOÖaioHog — Zlatoust, Qsocptlog — Bogomil, —lirpavog — Kruno-slav, -ocfguvtog — Modrinjak, (Donos — Lucius — Svetljak. Pač ni lahko najti lepših, blagoglasnejših in umnejše sestavljenih imen osebnih, kakor so grška in recimo, tudi slovanska2.
1	Cfr. Roma. Die Denkmale des christl. und des heidnischen Rom in Wort und Bild. Von P. Albert Kuhn O. S. B. Einsiedeln, 1877. — Die altchristlichen Inschriften Afrika's nach dem Corpus Inscriptionum lat. Band VIII. als Quelle für christliche Archäologie und Kirchengeschichte. Von Karl Künstle. (Theologische Quartalschrift. Tübingen, 1885. III. Heft, pag. 430 — 434.)
2	Grki so bili med starodavnimi narodi najbolj omikano ljudstvo, ki je po vsej pravici smelo ponosno biti na svoj bogati, gibčni in milodoneči jezik. To svojo izven-mlno omikanost so Helenci med mnogim drugim pokazovali tudi v nepresiljeni tvorbi lastnih imen. Poleg Grkov so imeli Slovani najkrasnejša, najlepše izumljena, blago-
9
Da so se tekom časa lastnim ali kakor l>i danes rekel, krstnim imenom pridružila še rodbinska, pouzročilo je vedno večje število ljudij, vedno bolj in bolj se razvijajoče kupčijstvo in obrtnijstvo. Pri takih okolnostili je primanjkovalo deloma krstnih, oziroma lastnih, deloma pa niso dovolj določno označevala dotične osebe. Radi tega je trebalo imen poiskati, ki bi odpravila še to pomanjkljivost. Tako so nastala rodbinska imena, ki se prenašajo tudi na naslednike, potomce jedne in iste rodbine; in v tem gre iskati tudi bistvo rodbinskih ali takozvanih pisnih osebnih imen. V bogato obljudjenih mestih se je najpoprej pokazala silna potreba ta-košnih imen; pozneje tudi po trgih, vaseh in selil), kjer so se pa skoro izjemno vsaj v poprejšnjih časih le kot pisna imena rabila; samo uradno so služila dobro. Preprosto ljudstvo pa si je stvarilo in si stvarja poleg teh, ki so mu po posameznih krajih skoro popolnem neznana, še druga, kterim pravimo domača, hišna ali vulgarna imena1. Med narodom so kaj priljubljena in neporedkoma jedina, ki so znana, tako da morajo uradnije poleg navadnih pisnih imen še domača pristavljati, kedar se hote s prostakom sporazumeti. Na kmetih se ve pogostoma le za vulgarno ime. Vprašaj na pr. po Pučniku, bodeš težko kaj zvedel, ne išči ga dalje; a vprašaj, kje soVodule? in vsak otrok ti bode pot pokazal tja. Pisec teb vrstic še pomni dobro, da se vstopivši v konjiško šolo dolgo ni oglašal na učiteljevo klicanje svojega pisnega imena, ki mu je bilo povsem neznano. Držal se je le hišnega imena. — Ločijo pa se domača imena od rodbinskih v tem, da so starejša, izvirnejša, materinemu jeziku prikladnejša; da so izključno navezana na posestva in kmetije; da ne žive samo pri jedni jedini rodovini, ampak, če ta pre-
glasna, dotično osebo krepko označujoča imena. Kaj ? Moral li ni po tem takem njih jezik že zgodaj prav vrlo izobražen biti? Pa če bi hotel kdo ugovarjati, da so Slovani v tem le Grke posnemali, naj mu zadostuje odgovor, da mora tisti, ki je zmožen umeti lepoto takošne imenske tvorbe ter jo posnemati v svojem jeziku, da mora biti tisti vsekako človek jako bister in olikan, a jezik njegov bogat, gibčen, dovršen.
Skoda, da se dandanašnji preslabo gleda na pomen osebnega imena. Novodobni priimki so skoro brez zrna in jedra, so ničvredne novotarije. V „mračnem" srednjem veku je bilo malo da ne vsako ime globokega pomena. (Jitatelja še sedaj razveseljujejo srednjeveški priimki učenih mož, na pr. Doctor Angelicus, Doctor Sublimis, Fons Vitae itd. Kakor je v našem času vse bolj prazno, pulilo in površno, tako se tudi pri imenih ne gleda na vsebino. Pa današnji svet je že tako stvarjen; ako le jeden terja in želi kaj novega brez cene, brez podloga in razloga, obesi se na-nj brzo drugi in tretji in še četrti, na te zopet peti in šesti, dokler ni grozd gotov, ki bi se naj ponašal po zvunanji velikosti, a ne po notranji dobroti.
1 Kranjci imenujejo Vulgarname prikladek, ki jim pa tudi pomenja Spitz- in Spottname. Schreibname jim je priimek, Taufname ime. (Cfr. Novice 1. 1852. Štev. (JO si.). Hoče li Konjičan zvedeti domače ime, vpraša: Sosed! kako se glasi vaš hišni cämen. Okoli Ljutomera čuješ „cuna", v gorenjih in dolenjih Slovenskih goricah „cona" — Zuname. Gonjavati pomeni ondukaj ozmerjati, beschimpfen.
mine, ostajajo navadno pri naslednjem posestniku in pri njegovi družini. Od ondot prikazen, da imajo posestva po tri, štiri ali še več imen; vendar le domače ime ostane nepremenljivo; ono se ne izgubi in ne pozabi; ostala pa se vrste s posestniki. Tako postavim, živi med sosedi hišno ime Brežjek (po legi hiše ob bregu mimo tekoče rečice), dasi je imelo posestvo že različne lastnike, kakor Jagodiča, Crečnarja in Pana l.
(Dalje pride.)	M. Napotnik.
Črtice o srbskih in hrvatskih narodnih pesnih.
„ Reichthum und Schönheit seiner (Serbiens) einheimischen Dichtungen sind so beschaffen, dass sie das übrige Europa, dem sie bisher verborgen blieben, in Staunen setzen werden."
Jakob Grimm.2
Uvod.
|'arodna poezija, to je ono vseobče stvarjanje pesniško, ktero , množino naroda navdaja, kakor iz prirode izvira — narodna poezija, veli nemška pisateljica Talvj3, umira pri vseh evropskih narodih. Samo v Slovanih stoji še ta živa cvetlica v vsej svoji prirodni obilnosti, a tudi tu razvija se ona v najkrasnejšem cvetu še le na jugu, in to po-glavito pri Srbih in Hrvatih. To je oni veliki pesnik, ono ljudstvo ali narod, kteri je za tisočletnega bivanja v svoji sedanji domovini — cd Dubrovnika pa tja do Beča, od Sinjega do Črnega morja — mnogo pretrpel; ali ostal je živ in s svojo pesnijo pridobil si slavo po vsej Evropi.
1	Tudi na gorenjem Stajerju na pr. pri KMach-u so vulgarna imena močno v rabi. Najde se Simimichel, Simihirse, Simihanshirse. Kmetija Simihanshirse je bila last — Simona; njegov sin Hans pa jo je podedoval in tako se je imenovala Simi-hansel: nato jo je dobil Matija in po njem se je klicala Simihanshirse. Ime je ostalo hiši, če so se tudi njeni lastniki menjali. V obče pa domača imena pri Nemcih nimajo one vrednosti, ktero imajo pri Slovanih, osobito pri Slovencih.
2	Jakob G rim m v predgovoru k svojemu prevodu Vukove srbske slovnice („Pismenice") 1. 1824.
8 Talvj: „Historical view of the languages and literature of tlie Slavic Nations with a sketch of their populär poetry", New-York 1850, na nemški prevel dr. B. K. Brühl: „Uebersichtliches Handbuch einer Geschichte der slavischen Sprachen und Literatur, nebst einer Skizze ihrer Volkspoesie", Leipzig 1852. — I/, tega dela je v ovem spisu več upotrebljeno, dotično po nemškem izdanju na str. 2oG—284 in 307—321. — Ime pisateljičino „Talvj" je sestavljeno od začetnih pismen njenih krstnih in očetovega rodbinskega imena: Therese ^.lbertine Zouise «ion Jakob.
Ta neusahljivi studenec narodne poezije je torej občno blago celega naroda, kteri živi razkosan v Srbiji, Črni Gori, Bosni in Hercegovini, v Dalmaciji in na otokih, v (bivši) Voj. Krajini, Hrvatski in Slavoniji, v Sremu, Bački in Banatu, deloma v Istri, Primorju, Medjimurju, po drugih naselbinah v Ogerski ter v dolnji Avstriji — občno blago narodno, akoprav ni povsod jednako plodno in čvrsto ter se ni pri vseh oddelkih jednako ohranilo. Glavni vir mu je še sedaj južna Srbija, Črna Gora, Bosna in Hercegovina ter sosedna Dalmacija, kjer se srbsko pleme s hrvatskim meša in jima je jezik, kakor tudi pradomovina —jeden in isti. A ravno zaradi tega ni nikakor opravičeno, te pesni imenovati samo „srbske", kakor so se krstile, niti ne samo „hrvatske", kar je v najnovejšem času nekterim posebno milo, temveč treba je, da jih imenujemo srbske in hrvatske — srbsko-hrvatske ali hrvatsko-srbske; kajti one se pevajo tako pri Srbih kakor pri Hrvatih ter so skupna, nerazdeljiva lastnina obeh plemen, ktera se itak tudi drugače ne dasta strogo ločiti.
*
Povestni pregled.
Veke in veke bilo je to dragoceno narodno blago Srbov in Hrvatov učenemu svetu skrito. Pred našim stoletjem se je o tem biseru izven domovine le malo kaj znalo. Starejšim umetnim pesnikom in pisateljem hrvatskim in srbskim niso bile sicer njihove narodne pesni neznane; a posebno niso marali zä-nje. Peter Hektorevič (Hvaranin f 1572) in Andrija Kačič-Miošič (iz Makarske f 17G0) posnemala sta narodne pesni, tudi po ktero pravo narodno, malo premenjeno vplela med svoje (oni v svojem „Ilibanju", a ta v „Piesmarici"); Jovan Raič (archimandrit v Kovilju) omenja v svoji povestnici („Is torij a raznych slovenskych narodov, najpače Bolgar, Chorvatov i Serbov" 1794) večkrat narodnih pesnij, akoprav ne znajoč njihove pesniške vsebine dostojno ceniti. No to je skoro j edini sled narodnemu pesništvu pri starejših književnikih. Še le v XIX. veku začeli so učenjaki v obče k narodnim stvarem obračati večjo pozornost. Že Goethe je bil jedno od Italijana Alberta Fortisa v njegovem „Viaggio in Dalmazia" (1774. II. 99—105) priobčeno narodno pesen — o Asan-aginici — iz italijanskega prevoda ponemčil (1. 1789) z velikim priznanjem učenih Nemcev. Evropsko slavo pak so dobile te takozvane „srbske narodne pesni" po Vuku Stefanoviču Ivaradžiču, kterega moremo imenovati najditeljem tega narodnega zaklada. Po nagovoru Lukijana Mušickega in Bart. Kopitarja izdal je Vuk naj-preje dva zvezka z naslovom: „Narodna serbska pesmarica" v Beču I. 1814, II. 1815, kar je učeni Jakob Grimm nemškemu svetu oznanil z veliko pohvalo. S tem vzpodbujen izdal je Vuk drugo z novimi plodovi
1 jako pomnoženo zbirko v Lipskem od 1. 1824 —1833. v štirili knjigah, predpostavivši jej zanimiv uvod; a pozneje nabravši po Dalmaciji in ! Črni Gori novo kito narodnega pesništva, začel je v Beču tretje krasno izdanje v letih 1841., 1845., 1846. in 1862. pod rečenim naslovom: r „Srpske narodne pjesme", in to: različne pesni ženske, junaške najstarejše, junaške poznejše in različne junaške, in 1. 1865. (že po njegovi smrti) izšli ste še dve knjigi, junaške novejše in ženske pesni sodržujoči. i — Ove po Vuku izdane pesni začeli so prevajati na razne jezike, brž ko so zagledale svetlo, tako na nemški J. Grimm (1818), Talvj (1825, 26), Eug.Wesely, v.Götze, W. Gerhard (1828), Fogel, S. Kapper (Čeh 1852); na ruski Greč, Puškin, Vostokov, Ivastorski; na češki Celakovsky in drugi v „Časopisu českeho musea"; na poljski Rom. Zmorski; nekoliko na slovenski Cegnar; na angleški John Bowring; na magjarski Sekač.
Po primeru Vukovem lotili so se tudi drugi rodoljubi nabiranja srbskih in hrvatskih narodnih pesnij po raznih krajih, kakor: Sima Milutinovic — Čubro Čojkovic („Pevanija Črnogorska i Hercegovačka" 1833, a tudi z izdelki umetnih pesnikov), vladika črnogorski Peter-Petrovič Njeguš II. („Ogledalo srbsko" 1845), Stjepan Popovič [•' („Črnogorske gusle" 1858), Filip Radičevič (Črnogorske gusle"); lv. F r. Juki č i Ljub. Mar t i 6 (frančiškana, „Bosanski prijatelj" 1850 in „Narodne pjesme" 1858); Bogoljub Petranovič („Srbske narodne pjesme iz Bosne i Hercegovine"); Mat o Topalovič („Tamburaši ilirski" 1842), Luka I lic — Slavoljub Slavončevič („Slavonske varoške pjesme" 1844 — 47), Mij at Stojanovič; Luka Marjanovič (1864), Ivan Ivukuljevič Sakcinski (1847); Fran Kurelac („Jačke" 1872 vOgerski); B. Bogišič (1878); F. P 1 o h 1 - Herdvigov; Mato Laginja (v Istri 1880), Fr. Koch-Kuhač („Južnoslovjenske narodne popievke" od 1878 sem, veleznamenita zbirka), Ivan Filipovič („Kraljevič Marko v narodnih pjesmah" 1880), Stojan Novakovič in Armin Pavič i (1877 o boju na Kosovem);. v rokopisih Stanko Vraz naše gore list, Drag. Ilakovac, N. Tomaseo, Pavlinovič, Š. Ljubic, Miroslav Alačevič — ter mnogo drugih zbirk, izdanih in neizdanih; pa jih še zmirom prihaja v tisku na svetlo; a mnogo narodnih pesnij nahaja se raztresenih po raznih časopisih in novinah. Veliko zbirko narodnih pesnij pripravlja baš za tisek „Matica hrvatska" v Zagrebu — Za Slovence izdal je Janko Pajk: „Izbrane narodne srbske pesni" (v Gorici 1865, drugi natis v Ljubljani 1881) s srbsko slovnico in rečnikom.
1 Odbor „Matice hrvatske" ni pozabil na stari svoj dolg, da zagleda enkrat svet
i Matičin „Sbornik hrvatskih narodnih pjesama". Sedaj se je v istini nadejati, da se že pripravi morda tekom bodočega leta prva knjiga: „Sbirke narodnih pjesama" za tisek. Tako beremo v poročilu o glavnem zboru „Matice hrvatske" str. 3.
Vred.
Op. Zbirke so tiskane nektere v takozvani cirilici, nektere v latinici, kakor v obče ono pismo Srbom, to pa Hrvatom rabi. — A mimogrede rečeno, kakor izvira v obče jako mnogo nesloge med Jugoslovani i na književnem polju od te dvovrstnosti v pismu, tako tudi pri nas Slovencih, poslužujočih se latinske abecede, a za cirilsko azbuko malo marajočih, žalibože niso srbske (in hrvatske) narodne pesni tako poznane, kakor bi imele biti i zaradi svoje absolutne cene i zaradi tako bližnje 'sorodnosti srbsko-hrvatskega ter slovenskega plemena in narečja! „Upo-znajmo se, bračo!"
Razdelitev in oblika.
Narod sam razdeljuje svoje pesni po predmetu navadno na dve veliki vrsti: na junaške in na ženske pesni. Junaške pesni jim pevajo o slavnih činih pojedinih junakov ali o povestniško važnih dogodkih , kteri so se izvršili med narodom samim. One se recitujejo s precej jednoličnim, vendar vzvišenim glasom, kterega gosle z jedno ali dvema strunama spremljajo, zmirom le pred poslušalci, a prednašajo jih moški; pri tem je beseda glavna stvar. Pesni pak, ktere pevajo ob od-nošajih med obema spoloma, bodi si v epski ali lirski obliki, imenujejo ženske pesni, akoprav jih prepevajo devojke in mladeuči sami ali v društvu; pri njih je glavna stvar napev, kteri se pak ne spremlja z goslami, nego pevajo se one ali brez vsakega glasbila ali pak po ne-kterih krajih pri brenkanju na tamburico. Vuk Stefanovič Karadzic označuje ovi dve vrsti takö-le: „Sve su naše narodne pjesme razdieljene na pjesme junačke, koje ljudi pjevaju uz gusle, i na ženske, koje pjevaju ne samo žene i djevojke, nego i mužkarci, a osobito momčad, i to najviše po dvoje u jedan glas. Ženske pjesme pjeva i jedno i drugo samo radi svoga razgovora, a junačke se pjesme najviše pjevaju, da drugi slušaju"1. — Nekteri razdeljujejo v novejši dobi narodne pesni na p redili s to r i č ne, ktere nam kaj o stari mythologiji odkrivajo, na historične junaške, kterim je predmet največ vojevanje s Turki ali takozvano lnijduštvo, in na lirske ali pesni čuvstva2. Mi pridržujemo tu staro razdelitev po Vuku.
Junaške pesni so zložene največ v takozvanih deset er cih — stihih broječih deset slovk, navadno s cezuro za četrto slovko. Ta starodavni metrum v junaških narodnih pesnili je Srbom in Hrvatom tako lasten, kakor je starim Grkom heksameter, Italijanom hendekasylla-bus, Francozom aleksandrinec in sedanjim Grkom takozvani politiški verz. Merilo deseterca je sorodno trolieju (v petih stopicali), ker je pro-
1 Vuk: „Srpske narodne pjesme." I. str. XVII.
" Iv. Radetič; Fr. Markovič („Vienac" 187G; 1873).
zodično in naglaševalno za jedno, ker ima prijetno soglasje starih jezikov in ker različnost dolgih in kratkih slovk odkriva različnost mislij in jih naglašujoč izražuje. — Ženskim pesnim rabi razven deseterca tudi osmerec, šesterec, pa i dvanajsterec (verz z 8, 6, 12 slovkami). V ostalem imamo pesni i jedne i druge vrste, v kterih broji stih do tri slovke in do trinajst. — Rime ali sroka nimajo srbske in hrvatske narodne pesni prav za prav; no ako se ktero soglasje na koncu redka slučajno nameri, dobro je. Pač pa nahajamo na več mestih sledove takozvanim priglaskom ali asonancam v raznih obrazcih.
Ženske pesni so navadno kratki komadi, včasih samo nekoliko vrstic obsegajoči; a junaške so večkrat dolge pripovesti v po 500 — 600 redkih, jedna tiskana v 1227 verzih („Ženitba Maksima Crnojeviča"), da jedna, najdaljša od vseh do sedaj znanih, ima celo 1482 stihov („Mejdani i ženitba Ahmet-bega iz Varada", tiskana v Jukičevem „P>os. Prijatelju" II. 1851., prepisal jo M. Š. od pevača Petra Raničiča, drugače Džola prozvanega, na Kuprisu).
Mnoge pesni začenjajo z nekoliko stihi na pripovedujoči način, akoprav je ostali del pesni čisto liričen. Taki uvodi so mnogokrat alegoriški; in ako ne najdemo vsekdar prilične zveze med njimi in onim, kar sledi, to prihaja od tod, trdi Talvj, da je jeden pevač ta uvod povzel od drugega ter razne dostavke pridejal po svoji misli in volji. Te male alegorije pak podajejo včasih popolno sliko od predmeta. Včasih naznanjajo gavrani prihodnjo nesrečo; nektere pesni, opevajoče ljubavne ali ženitninske zgodbe, opisujejo na početku lepoto devojke. Večkrat začenjajo pesni s podolgimi pitanji in prispodobami, kterim je odgovor navadno jako lep uvod v pripovest; tako na pr.:
„Sta se bieli u gori zelenoj?	Zrasla su mi dva borja1 rumena3,
Al' je snijeg, al' su labudovi V	I med njima jelvica8 zelena.
„„Da je snijeg, vee bi okopnio, j. _ „Nisu ono dva borja rumena, Labudovi več bi poleteli.	' ' Ni med njima jelvica zelena,
Nit je snijeg, nit su labudovi,	Neg su ono dva brata Jakšiča
Nego šator Age Asan-age"".	I med njima sele4 Mandalina".
Občna oznaka.
Pesništvo, veli neki glasovit pisatelj, ljubi bolj jasno nebo, čiste mirne žarke blagega sobica, nego li goste megle in trdi led; bolj mična polja, nizke in zelene liolme, nego dolge in zapuščene ravnine in ogoljene planine, ktere se, z večnim snegom pokrite, s svojimi vrhovi oblakov dotikajo. A jugoslovanske pokrajine —opazuje S. Ljubič5— zauživajo
1 bora; 2 rudeča; 3 smrečica; 4 sestra.
5 S. Ljubič: „Ogledalo književne poviesti jugoslavjanske"; na Kieci, 1. 18(54.,
str. 336 in si.

zares tega blaga v obilnosti ter so se naši kraji baš zmirom ponašali in se tudi še dandanes dičijo posebno z vedrino neba, s tihimi vetriči, zelenimi in plodnimi polji, razkošnimi bregovi, veselimi ravninami, mirnimi rekami in jezeri; tudi niso brez planin, ktere jih branijo, ni brez morja, ktero jih pere in hladi. Obdarjeni s tolikim krasom blagodarne pri-rode, ni čuda, ako so našinci že od detinstva navdušeni za pesništvo, ko vse, kar je okoli njih, diše v hladnem in krasnem pesništvu, ktero je po Andresu naznanjujoča zvezda blage uljudnosti. In zares — nadaljuje isti pisec — ako uprem oči v orlasto zenico svojih bratov, vidim, da sije iz nje veledušnost hitra in živa. Krepki v rasti, prosti in mili v govoru, živahni v liodu, blagega duha, milostljivega srca, strahovite srditosti o potrebi, dihajo ti ljudje v samem gibanju prirodno pesniško moč; okoli njih je z jedno besedo življenje — ljubav, a ljubav
—	pesništvo. Zato ni čuda, ako opazujemo neprenehoma vzletati med tem ljudstvom ono hitrodomišljavo čuvstvo, ktero je poglavitni vrelec mnogobrojnih in povse izvirnih plodov izvrstnega pesništva, vsak dan na svetlo izhajajočih, z jednega istega drevesa nabranih, namreč z duha naroda, kteri jih je vdihnil in upečatil, vsake hvale dostojnih in neizmerne cene v oziru ljudskega jezika, in kteri bi, ko bi se z nabožno marljivostjo povsod zbrali in proučili, mogli pri nas postati temelj obširni književnosti. Te narodne pesni, akoprav so plod prostega uma, z učenjem neuglajene, vendar malokdaj zaostajajo, a navadno prekosujejo po prostosti in lepoti pesni modroknjižnikov, obdelane po mnogobrojnih pravilih, ktera so kakor spona, ki jedva porojeno misel davi ali jej jemlje krepost in jo kali. Te pesni, izvirajoče iz bistrega neizcrpljivega studenca plemenitega duha, odsevajo pri vsakem vzletu v kakem novem izrazu ali sliki, pri vsaki stopinji krasijo se z novo domišljijo, oboga-čujoč na ta način narodno književnost z divnimi pojavi začetimi v čuvstvu celega naroda, ker ni človeka, v kterem ne tli vsaj kaka iskra pesništva.
—	Porajajo se nedolžno in samovoljno, kakor voda iz točila, brez lišpa, kteri po Winkelmannu omejuje in krči moč domišljije; v obilni prijaznosti, v vedli in čisti radosti, v tihem upanju in v isti žalosti nahajajo neizmanjkljivo hrano. Istina je vendar, da ni vse suho zlato, droben biser, drago kamenje; imamo narodnih pesnij, ktere se po krasoti in izvirnosti povzdigujejo do tolike izvrstnosti, da se jedva pomisliti more, da so plod neučenega ljudstva; a je tudi takih, ktere ti ne razodevajo druga nego li nepremagljivo potrebo, ktero občuti vsak, a prosti narod posebno, da si s pevanjem olajša težo dolgega truda. — Tako Ljubic.
Kar trdijo učenjaki o narodnih pesnih v obče, to velja tudi o srbskih in hrvatskih. One so, veli C. C an t ii, najzvestejša slika naroda, odsev njegovih krepostij in slabostij, merilo njegovega izobraženja, ker v njih so točno načrtane vse slike dobrih pa tudi zlih del, vse radostne
in žalostne slike prošlosti, sedanjosti in bodočnosti; tako da po Gör-resu, kdor te spomenike čita, ta tiplje narodu žile v povoju in srka pesništvo iz vrelca. Herder jih imenuje arhiv narodne povestnice, a M o nt i jih zove:
Prime di natura Vergini fantasie, che in piante in flori Scherzano senza legge, e son piii belle.
Narod kot pesnik.
Srbsko-hrvatski narod je moral biti od nekdaj pesniški narod. To svedočijo mnoge njegove pesni, ktere deloma po predmetu, a deloma po obdelavi predmeta pokazujejo, da jim spada izvir v jako davno prošlost. In danes se zna, piše prof. Iv. Radetič pri Srbih in Hrvatih vsak dogodek, kteri spada v življenje narodovo, v pesni opevati; pa kar biva danes, bivalo je še bolj v prošlosti, kedar je bilo obilnejših izvirov in naravnejših pogojev za narodno poezijo. Tedaj je namreč stala ona onkraj umnega razvitka pojedincev ter je kot duševna imovina celosti imela tesnejšo zvezo v svojstvu narodnega življenja, nego jo danes ima. Ne govoreč o tem, da Prokop in ostali starejši pisatelji Slovane v obče nazivajo narod pesniški2, zadosti nam je reči, da imamo dovoljnih svedočanstev, ktera nam potrjujejo, da je vzlasti srbsko - hrvatski narod že v davni davnini narodno pesen ljubil in negoval; tako nam že Do-mentijan v življenju sv. Save pisanem v XIII. veku omenja, kako je on t. j. Sava kot svetnik mrzel na „skvr'nnoslovesnije in vrednije pesni", s kterimi se bojda duša mladeniškega teženja oslabljuje. Pa razven tega imamo naročito dokaz o narodni poeziji Hrvatov in Srbov celo pred koncem XII. veka; to je takozvana „Kronika hrvatska", ktera je, kakor je dokazano, bolj literarni spominek narodnega pesništva, nego li dokument historiški. „V njej nam se je," veli Jagič, „ohranilo najstarejše izravno svedočanstvo o davnešnjem pevanju in pripovedanju našega naroda. Dakako ovi tekst, ki ga danes v kroniki imamo, bilo v starejši
1	„Vienac" 1876. br. 6.
2	Razven „Edde", kjer se veli, da je pri Venedih bila modrost in pesništvo, pripoveduje Prokop, da se niso Slovani jednok od Grkov napadeni, ognili nevarnosti, kajti pri pevanju so zaspali (De hello gotico 1. III. c. li). Karamzin omenja tri Slovane, ulovljene od Grkov, ko so hodili k Oberskemu kanu, in veli, da so mesto orožja nosili tambure o ramah, izpovedajöö, da pri njih železa ni, a da je pevanje in glasbil bil poglavitni del njihovega poslovanja. — Kakove so bile pesni slovanskega naroda, dokler je živel v poganstvu, ni do sedaj znano, ker ni spomenika iz one dobe, kteri bi nam to stvar mogel razjasniti. Verjetno je vendar, da so te pesni ponajved Me niythološkega predmeta (S. Ljubic 1. c.).
k
latinski formi, bilo v novejši hrvatski redakciji, ni več poezija, nego kompilacija književna, ali poslednji izvir te kompilacije bile so brez sumnje večjidel narodne pesni in narodne pripovedke1."
Ko je na Kosovem polju 1. 1389. srbsko carstvo padlo ter je narod recimo srbski po tej bitki izgubil svojo samostalnost, poginili knezi in vojvode, a boljari in svečeniki in v obče vse, kar se je bolje zvalo in kosovsko propast preživelo, moralo je zapustiti zemljo in zavičaj, a s seboj ponesti vse blago in vse književne spomenike, dit i sam spomin na narodno tradicijo, kakor veli pesnik vladika črnogorski Peter Petrovič Njeguš II. v svojem krasnem „Gorskem Vijencu":
Što uteče izpod sablje turške, Sto na vjeru pravu ne pohuli, Sto se nehče u lance vezati, To se zbježa u ove planine, Da ginemo i krv prolivamo! Da junački amanet čuvamo! Divno ime — i svetu slobodu.
Ostal je v deželi sam prost narod odrezan, kakor govori Miša Dimitrij evič od svoje prošlosti, ker ni znal citati ni pisati, pa tudi ni mogel doznati o delih svojih prednikov, a odrezan tudi od bodočnosti, ker ni imel političnega življenja. Razven tega je poboj na Kosovom dušo naroda tako potresel, da mu je izbrisal vse druge spomine iz duše, in cela narodna poezija blodi samo okoli jeduega jedinega groba na Kosovem. Povestnica kosovskih dogodkov je tako živa v spominu naroda, kakor da se je včeraj dogodila, a Srbu poteko i danes še, kedar omeniš Kosovo, takoj solze na oči. Tako je Srb v svojih pesnih, ktere so pred tem opevale morda druge ljudi in druge dogodke, opeval sedaj spomin predkosovske veličine narodne in kosovske junake in njihova dela junaška.
Tako so se po srbskih in hrvatskih straneh njihove gore in doline več od štirih vekov razlegale od pesnij, ktere je narod v svoji tugi peval tudi ne znajoč, da mu bodo one nekdaj raznesle slavo po širokem svetu. Ko je recimo zopet Srbu že vse bilo propadlo, ostale so mu še samo „gusle javorove", iz kterih je izvajal pesni, v kojih je spomin nekdanje slave in veličine prenašal od roda do roda, obdržujoč tako narodno zavest zmirom budno in razvnemajoč svoje brate na obupno borbo proti neprijatelju vere in jezika. Ali glas srbskih gosel tudi ni bil nezaslišani glas v puščavi; tužni in mili zvoki njihovi vzbudili so zoro lepše bodočnosti: iz pesnij narodnih zasijal je v početku tega stoletja prvi žarek svobode narodne.
1 V. Jagič: „Historija književnosti naroda hrvatskoga i srbskoga" I. 18(57. str. 113. ' „Javor", list za zabavu, pouku i književnost, u Novoine Sadu 1874. br. 31.
Francoz Lamartine, opisujoč svoje potovanje po Srbiji, govori o narodu in njegovih pesnih med ostalim tako-le: „Dogodki tega ljudstva niso nikjer zapisani, razven v narodnih pesnih, kakor so bili prvi dogodki vseh viteških narodov. Ove narodno navdušenje pokazujoče pesni, ktere so postale na bojišču, šle od ust do ust vojnikov in bile po dokončanem boju na dom prinesene, so ohranjene po ustnem predavanju. Župnik ali učitelj jih popisuje. — Način, po kterem se pevajo, je prost ali vzvišen, kakor i srce bojujočih ali kakor glas otca rodbine, kteri od daleč pozdravlja dim strehe svojih otrok. One delajo narodno dogodivščino ljudstva. Slovansko dete se uči čitati pri povestih tičočih se junaštva njegovih otcev; a ime osvoboditelja Srbije je prvo, kar imenuje. Ljudstvo odgojeno s takim mlekom ne more več postati rob! —• Jaz sem srečal mnogokrat sredi gozda, kjer bi mislil človek, da razven zverij nikogar ni, zbor mladih dečkov in deklic, kteri so narodno pesen pojoč potovali. Prenehali so s petjem trenotek, da nas pozdravijo in da vidijo, kako mi idemo; a ko nas niso več videli, začeli so zopet pe-vati ter so šli dalje. Mračno lice stoletnih dobov in pečine ob potoku so še dolgo odmevale od glasov teh pesnij in jednoglasnih odzivov, kteri so tej zemlji obetali dolgotrajno srečo. — „Kaj velijo oni?" vprašal sem jednok tolmača, ki je njihov jezik razumel. „Gospodine !" odgovori mi 011, „oni govore tako proste stvari, da ni niti vredno francoski izreči jih." „No povejte mi besede, ktere so ravnokar pevali." „Eli dobro! oni so rekli, da Bog blagoslovi vodo Morave, ker je ona zadavila ne-prijatelje Srbov; da Bog pomnoži žir dobov šumadije, ker je vsak od teh hrastov —- jeden Srb." — „Pa kaj hočejo oni s tem reči?" „Gospodar! oni bi radi povedali, da so oni hrasti, ko je bila vojna, za Srbe bili zidovi; njihovi gaji so bili in so še njihove trdnjave; sleherni ta dob je za nje bojni drug; oni jih ljubijo kot brate. Še ko je knez Miloš dal posekati toliko dreves, da napravi skoz gozd ta ravni pot, po kterem mi sedaj stopamo, tedaj so ga stari Srbi dostikrat preklinjali. Posekati hrast, pravijo oni, je toliko, kolikor človeka ubiti. V Srbiji so ljudje
in hrastje prijatelji"..... Dogodivščina tega ljudstva bi se morala
pevati, a ne pisati. Ona je pesen, ktera se še nadopolnjuje." — Tako francoski pisatelj.1
Znamenitost.
Povestnica, ktera se javlja v bojih narodov, je temelj njihovega državljanskega in društvenega stanja; pesništvo pak je podlaga njihovi izobraženosti. Junaški narodni epos je najimenitnejša vrsta pesništva,
1 Prim.: „Danica hrv. slav. i dalin." 1848. po prevodu A. T. B(rlič)a,

zato ker ima največji upliv na prosveto narodovo. To se vidi pri starih Grkih, kteri so Homerja imeli za jedini uzor in temelj v vseh svojih umetnijah. Ktero pleme pak ima med Slovani, kteriin pripada slavna bodočnost — ako Bog da in sreča junaška — tako pesništvo? Ktero drugo nego srbsko - hrvatsko ?
Ako se tudi Srbi in Hrvatje, kar se tiče umetnega pesništva, še niso popeli do one stopinje, na kteri vidimo njihove ostale brate, posebno Poljake in Ruse, vendar prekosujejo oni z narodnim pesništvom vsa ostala sorodna plemena. Narodna poezija je Srbom in Hrvatom v nadomestitev za umetno, in oni, stoječi z njo na čelu vsemu slovanstvu, so pri svojem priličnem siromaštvu jako bogati na blagu, ktero jim morejo ne samo ostali Slovani, nego vsi narodi sveta zavidati.
Med drugimi slovanskimi plemeni imajo na pr. Cehi od starodavne narodne poezije jedino betvico, takoimenovani „Rokopis kralje-dvorski", v njem posebno vzneseni spev o Zaboju in Slavoju; ali to je stvar, ktera ima podobo z germanskimi baladami, pa zato ni tako izvirna, najmanj pak životvorna; kajti teh pesnij narod češki dandanes več ne peva, kakor peva srbsko - hrvatski svoje, nego one, češke, so mirno shranjene v praškem muzeju. Ovo poslednje velja tudi za Ruse, kterini je iz starih junaških pesnij ostalo jedno jedino „Slovo o polku Igor-jevem", vojni spev o Igorju Sviatoslaviču, a to v prozi; Kozaki imajo pač svoje „dumy", dočim pevajo Poljaki še samo svoje lirske pesmice, takozvane „krakowiake". — V novejši dobi dajejo sicer nekteri prednost ruski narodni poeziji; no sam Rus A. N. Pypin prepušča v svoji „Istoriji slavjanskih literatur" to prednost Srbom; on se ne more na-čuditi lepoti njihovih pesnij ter veli, da je srbsko narodno pesništvo najlepše razvito, s kterim ne more tekmovati pesništvo nijednega slovanskega plemena.1
Istina, da kake določene celote velikih spevov — narodne epopeje — kakoršne so na pr. indijska Mahabharata, grška Ilijada in Odiseja, nemški Nibelungen itd. — Srbi in Hrvatje nimajo. (Nekteri mislijo sicer, kakor prof. Armin Pavič, da je bila nekdaj taka velika srbsko-hrvatska epopeja, spevana takoj po boju kosovskem, ktera bi se zvala „Laz ar i ca" — po nesrečnem carju Lazaru, a ta kosovska pesen je bila baje po ustni tradiciji pozneje razdrobljena na več komadov.) Temveč štiristoletni bojni čini njihovi so tako rekoč zrnje vsejano na plodovito njivo srbsko - hrvatske povestnice, iz kterega zrnja je prirastlo nebrojno pesniškega ploda, krasnih in silnih pesnij junaških. Kajti akoprav so se napisale in natiskale že cele knjige takih pesnij, vendar
1 A. N. Pypin in V. D. Spasovič: „Istorija slavjanskih literatur", St. Peter-burg I. 1879. 261.
je njih vir neusahljiv, in ta veliki broj, kar jili je /e izdal slavni Vuk Stefanovič Karadzic, je samo trohica od prevelike množine junaških pesnij, ktere še niso zbrane. Iz broj a teh pesnij vidi se, kako je pevska žila srbsko - hrvatske vile rodovitna; a kako silna, čvrsta in moževna je ta žila, znači to, da tudi v boju zmirom bedi in živo bije. Pri drugih narodih otrpne v vojni pevska žila — inter arma silent Musae — in oživi stoprav na novo, kedar nastane po vojni dolgotrajen mir; pri Srbih in Hrvatih pak živi ona v času boja bolj, nego pri drugih narodih za mira; a koliko bolj še le vzleti ona tedaj, kedar jej zašije blago solnce počitka!
Priznanje v tujcih, vzlasti Nemcih.
Morebiti ni bil nijeden umotvor na književnem polju tako hitro priznan za izvrstnega, kakor baš „srbske" narodne pesni, in to ne samo pri soplemenikih, temveč tudi pri drugih narodih, poimenoma Nemcih, — kar gotovo ni malo. Ko je bila Vukova zbirka zagledala beli dan in ko so te pesni izšle še v nemških prevodih, da so jih tudi učenjaki evropski mogli razumeti, tedaj niso čitatelji in presojevalci njihovi mogli zadosta načuditi se jim in jih dovoljno nahvaliti zaradi njihove izvrstnosti in neprispodobljive prirodne. lepote. Posebno krasno so se o veliki ceni njihovi izrazili: Goethe (Kunst und Alterthum" II. Bd.), Jako Grimm v svojem prevodu Vukove slovnice 1824, Job. Se v. Vater v predgovoru v Grimmovem prevodu Vukove slovnice, Leopold Ranke v „Geschichte der serbischen Revolution" 1829 (1844), „Göttinger gelehrte Anzeigen" 1823, Tal v j v svojem prevodu srbskih narodnih pesnij in v rečenem delu o povestnici slovanskih jezikov in knji-ževnostij, in dr.
Goethe in G rim m sta bila od lepote ove poezije tako očarana, da sta, kakor sama izpovedata, le zaradi nje poželela znati srbsko-hrvatski jezik ter sta se ga, prvi še na svoje stare dni, tudi učila.
Izmed teh in drugih oceniteljev „srbskih" narodnih pesnij naj navedem tu sod Grimmov in Talvjin.
Grimm, prispodabljajoč „srbske" narodne pesni z narodnimi pesnimi drugih slovanskih plemen, govori tako-le: „Vsa slovanska plemena se zde od prirode pesniški nadarjena, k petju in plesu nagnjena. Njihove pesni se odlikujejo po tihem, globokem čuvstvu. V zapadnih deželah, Češki in Poljski, postalo je pač pravo slovansko kolo jako redko. .V še danes se hrani v okolici krakovski gotovo stari rod veselih, mičnih pesnij, ktere mu želim razumnega nabiralca. Češka, ako so jej naposled izumrle, imela je svoje dni obilico narodnih pesnij, ktere so po komadih, nedavno iz nekega rokopisa štirinajstega stoletja rešenih, skoro povse v
besedi iti načinu s srbskimi pesnimi skladajo. Podobne se dado brez dvömbe dandanes v mnogih krajih Rusije nabirati. Starejše oglase, morebiti že iz dvanajstega ali trinajstega stoletja, hrani nam izvrstni junaški spev o Igorju . . . Nič pak se ne da primerjati z obilnostjo pesnij, ktere žive v vseh pokrajinah Srbije . . . Ženske pesni (govori o Vukovi zbirki) podajejo lirsko poezijo, kakoršna se tako jasno in srčno pri nijednem novejših narodov ni razvila. Kaj je epsko narodno pesništvo, kako se razvija in razširja, kakova prirodna, nepričakovana, nijedni umetnosti dosegljiva iznajdljivost inu je na ponudbo, to moremo proučavati iz moških ali junaških pesnij, kterih sodržaj obsega pravljice, pripovesti in novo dogodivščino ter se spomenikov daljnih narodov dotika. Merilo in jezik v teh pesnili teče najčisteje . . . Naj kdo poskusi te pesni prevesti na rusko, češko . . ., vsa njihova milina, njihova neposnemljiva pri-prostost morala bi se oslabljena ali izhlapela izgubiti." 1. c.
In Tal v j, ktera je svojo knjigo sestavila po drugih pisateljih ter povzela po njih tudi sodbo o „srbskih" narodnih pesnih, izreka gotovo občno mnenje njih presojevalcev, ako po priliki veli: „Vse, kar imajo druga slovanska plemena, ali Nemci, Škoti ali Španjolci narodne poezije, more se jedva prispodabljati z onim lirskim delom srbskih, ktere sami ženske pesni imenujejo; pa tudi veliki epski proizvodi, v kterih selski pevač v krogu drugih seljakov opeva junaška dela pradedov in vrstnikov,
nimajo od časov Homerjevih sebi jednakih v celi književni povestnici."
#
Predmet in obseg.
Narodna poezija Srbov in Hrvatov je jako tesno zvezana z njihovo povestnico ter z njihovim vsakdanjim življenjem. Njihova pesen peva o Kraljeviču Marku in Ivi Senjaninu, o Sibinjaninu Janku in Sekuli Nečaku, o Musi Ivesedžiji, o Relji junaku, o Jakšiču Bogdanu in njegovem bratu Mitru, o Skenderbegu-Gjurgju Kastriotiču, o hajduk-Ve 1 jku in harambaši Mijatu, o Milošu Obiliču in Jugu Bogdanu, o Ivanu Ivarloviču, o Kulin-banu, o T e r ž i č M a r i a n u, o T r o n k u in njegovih pandurih, o bogatem Gavanu, o „Črnem Arapinu", o Vojsavi epirski kraljici in o sestri bana Zrinoviča, o Markovi ljubi Angjeliji, o krč-marici Mari in o lepi Dori, kakor i o Vili Ravijojli itd.; pesen peva o Turkih in hajdukih, o Kosovem in Grobničkem polju, o „Sinjem morju" in Blatnem jezeru; o reki Dunaju, o vodi Drini in Marici; o Carigradu in Belemgradu, o Budimu in M1 e t c i h - Benetkah, o Sarajevu, Sokolu in Jajcu gradu,, o Zadru, Šibeniku, Senj u in Vrbniku; o „ Ur vini planini u
o Dormitoru in o Velebitu itd. itd. Pesen slavi in hvali uzor-junake in njihova vredna dela, vznaša jih in predaja za spomin tudi najdaljšemu potomcu; ona obsojuje in preklinja neljudi in nedela njihova ter jih postavlja na ogled kot strašilo tudi poznejšemu naraščaju. Pesen je slika narodovih mislij, čuvstev, poslovanja in trpljenja; ona je duševni izraz vseh različnih odnošajev med ono množino pojedincev, kteri sočinjavajo jeden narod. Izba, kjer žene predoč okoli ognjišča sede; gore, v kterih pastirji črede pasejo; kraj, kamor se mladina zbira na ples; polja, kjer se žito žanje; gozdje, skozi ktere potuje samotni potnik — vse je polno pesnij. ■ Pesen spremlja Srba in Ilrvata pri vsakem delu in to mu mnogokrat podaje tudi snov za njo. Srb in Hrvat, po besedah Talvjinih, živi svoji poeziji, ali kakor veli lepo pesnik -Kriesnic":
Jer tko naš je, pjesmu ljubi, I u crkvi i u kuči I na raduna dangubi3: Mi smo narod pjevajuči!4
V pesnih oživljuje srbsko - hrvatski narod svoje uzore, vzvišuje in proslavlja krepost in junaštvo, kaznjuje podlost in hudobijo, deli po svojem načinu pravico, ohlaja svoje srce, objokuje svoje nevolje, izražuje svoje želje, zagrinja svoje nade, v kterih se sam ogleduje, tolaži, žaluje in krepi. Narodne pesni, to so resnični dnevnik dotičnega naroda, njegovo zrcalcr, njegova notranja povestnica; to je narodni epos. V pesnih more človek videti, kakov je narod, kteri jih peva.
Hoteč dakle naše čitatelje točno seznaniti s sodržajem srbsko-hrvatskih narodnih pesnij, imel bi jim oživiti štiri veke narodnega življenja Srbov in Hrvatov, prikazati vse junake in znamenite ljudi, vse slavne in za njih tužne dogodbe štirih stoletij, tolika bojišča, tolike razvaline, tolika sijajna mesta, slavna po svoji trgovini, obrtu, znanosti in umetnosti; imel bi jim pokazati sliko slepcev pevačev in milih devojk, kterih misli in čuvstva so v teh pesnih izražena; predočiti i hrabre čine epskih in vsa nežna čuvstva lirskih pesnij, od vesele popevke o žetvi, na zabavi, pri kolu, na prelu, vso ljubost in žalost, smeh in nestalnost ljubavi, pak do najbolj vzvišenega slavospeva Bogu, veličanstveni prirodi, velikim možem naroda; naposled žalobna čuvstva na razvalinah svobode, na podrtinah sijajnih gradov; imel bi predočiti i sinje morje in mogočne gore, i ravna polja in pitome gorice: na kratko imel bi brezbrojne svetle žarke mnogoletnega duševnega narodnega življenja srbskega in hrvatskega sestaviti kot v jedno ognjišče, združiti kot v jeden biser, da ga podam ter da se sveti, kakor oni alem-dragi kamen v narodni pesni:
' v hiši; 2 pri delu; 8 na počitku.
4 „Kriesniee" (Iv. Trnski), u Karlovou 18G3. str. 70
Pri kojem se vidi večerati Nasried noči kano nasried dana.
No ni od daleč ne morem jaz na toliko oživiti jim sodržaja knjige, kteri je naslov: Narodne pesni srbske in hrvatske, in po kteri se je slava raznesla na vse štiri strani sveta. Popolno z njimi spoznati se, za to je treba slavne umotvore pesnika, kteremu ni v pesništvu jed-nakega, naroda samega, čitati ter čim češče in pazljiveje čitati.
V sledečem hočem samo nektere glavne stvari omeniti, in to naj-preje o junaških, a za tem o ženskih pesnih.	A. Fekonja.
(Dalje pride.)
Narodne pripovedke.1
Priobčuje Mat. Valjavee.
73. Vila Bogumilica.
(Varaždin.)
"~*g|gili su jenkrat tri brati, imali su jednu hižičkicu i nekuliko ovcih. Saki den su išli past ovce. Ovi stareši dva brati na veke su bili svojega mlajšega brata; on im je moral ovce zavračati, na ovce paziti i kad im je trebalo vode po vodu iti, a oni su se igrali. Kad je jem put moral po vodu iti i kad se je odstranil od svojeh bratov i kad se je približil k zdencu, videl je na jednom bregu jednu lepft devojku, koja je bila vila. Sonce je jako svetilo i jako je vruče bilo; on vzeme svoj škrlak pak dene oni devojki na lice, da ju ne bude peklo, pak odide k zdencu. Kad si je nagrabil vode, vrati se nazad i kad je došel na ono mesto, gde je ona devojka ležala, ona se zbudi pak ga pita: nesi li mi ti del ov škrlak na lice, da me ne bude sonce peklo?, pa kaj bi rad za to naplačeno i m al ? On joj reče: niš drugo, nek da bom jakši od mojeh bratov. Ona mu reče: hodi se nacecaj mojega mleka. Kad se je nacecal, reče mu: idi probat k onomu najdeblešemu hrastu, je li bi ga mogel spuknuti. On odide k hrastu, stepe ga tak, da su grane dol curele. Onda mu reče vila: još nesi zadost' jak, odi još cecat. I tak, 'da se je do trejti put nacecal, onda prime hrasta te ga spukne. Onda mu reče vila: zadost si jak, idi vezda k svojim bratom i više te ne budu
1 Stev. 1 — 72 glej v Kresovom IV. in V. letniku.
Lili, a ako ti mene hočeš najti, najdeš me vil gradu, koj se zove Zelena šumica, a ja se pak zovein vila Bogumilica. Vračajuč se svojim bratom več su ga čekali i špotali, gde je tak dugo bil, i rekli su mu: budeš ti to taki naplatil, i šteli su ga biti. Nu 011 prime jednoga za -pete pak po onom drugom si bratu i tak je je fest zbil. Ve su ga ovi išli dimo tožit, a on se je bojal, da ga doma ne bi špotali. Misli si: kam bi ja išel? Onda se zmisli: ha, idem ja iskat Bogumilicu, moju vilu. Putujuč došel je na jednü goru, gde ga je i noč dostignula. V jutro kad se je stal, odide na vrh toga brega, da vidi, je li bi gde spazil grad — zelcnu šumu. Kad je jen čas gledal, opazi daleko jednü hižicu, misli si: morti je to ov grad, i odpravi se na put. Kad je došel do ove hižice, vidi pred hižom jednoga starca. Kad je došel do njega, veli mu: pomogni Bog i starec. Starec mu reče: Bog pomogni, nek ja znam: ti iščeš vilu Bogumilicu. On mu reče: je. Za tem mu reče starec: oh moj sinko, teško ti je tam dojti, odvod imaš do tam još jeden den, nii kad dojdeš na 011 breg, od onod budeš videl on grad; ali vezda se več večer približil, zato moreš tu prenočiti. V jutro kad se je stal, da mu ov starec proso pak 11111 reče: okolo ovoga grada je voda pak ovak ne mreš prek, a ovo proso obrni, moreš postati kaj očeš. Kad je došel 11a 011 breg, videl je toga grada i kad je došel do njega, našel je 'se tak, kak mu je starec povedal. Za tem obrne proso pak si misli: lastavica, i mam je postal lastavica i tak je preletel onu vodu i vu grad došel. Komaj je vu njega došel, več je opazil svojü vilu, a ona mu reče: kaj si več došel? vidiš, ovdi je naš kral, a on te zatoče. Ali joj 011 reče: ne bojim se ja toga krala, samo mi pokaži, gde je. A ona mu pokaže. Za tem 011 vzeme svojft prosü, obrne i reče, da bi bil jakši od 'sili. Za tem kad je došel do vrat kralevskih, videl je na vratih jednoga buzdohana, koj je bil najtežeši vu čelom gradu. On ga vzeme, podere vrata. Čim je kral to spazil, vzeme svojega; nu ov je bil bole Heten pak ga je počekal s svojim i tak je ovdi kral svoju smrt našel. Potlam se je ov oženil z Bogumilicom vilom i ja sem bil na gosti', pil sem, jel sem tak, da sem od onda na veke žejen i gladen i vezda bi jel i pil.
74. Zaka pes mačku, i mačka miša ne trpi.
(Varaždin.)
Negda je bilo, kak se pripoveda, da su 'meli psi slobodu, da je 'se bilo njihovo, kaj je od stola pri obroku dol mesa opalo, pak su si na ovo napravili testament, a napisali su ga na oselsku kožu, pak je onda pesji kral to čuval jeden čas, a poklam je dal to mački, kaj je čuvala. A mačka je ti teštament odnesla na krov pa ga je skrila za
10
ruženicu, da joj ga ne bi što vkral. A bil je za onom istom ruženicom jeden mladi mišek. On se je jeden put španceral onod pa je trofil na ovu kožu. On proba nju gibati, ne je nikam išla z mesta. Vezda se je zaveselil on nad kožom, da je našel si jesti. On je hodil 'sakšni den na ovu kožu svoje zube probat. Jeden put se je pripetilo, da je jeden pes po navadi pobral komad mesa, kaj je dol opal, pa je zato bil jako harjen. On se doplače kralu pa mu počne povedati, kak se je njemu zlo dogodilo. Kral mam pozove mačku napre, da mu naj donese 011 teštament. Ona je mam bejžala po njega, ali ga više našla ne je, nek samo droptinje. Onda se je zmislila, da je to mišovo delo. Ide to pove svojim drugim mačkam. One su zapovedale, da se od vezda 1110-raju miši klati i 'se su od žalosti zamijaukale. Ide pove to kralu pes-jfimu, a on je zezval skupštinu i zapovedano je, da se moraju mačke proganjati. To je konec tej svaji.
Ji
75.	Zakaj su miši mački strahu.
(Varaždin.)
Bili su negda miši, koji su se zestali na skupštinu na jednom polu vu jedni šupli vrbi i napravili su pismo, vu kojem su se vsi podpisali i gde je bil ov napis, da budu mački na vrat zvonec privezali, da ju budu čuli, kad bude išla, i vsi su na to pristali. Kad je došlo vreme, da bi ov zvonec privezali, onda jeden veli: a koj bude zvonca privezal? Nato mačka iz nenada skoči i prime nekuliko mišov, a ostali su se razbejžali i od onod su miši mački strahü.
M
76.	Nebeška kola Dobroradova.
(Zamladinec.)
Jeden Adamov mnok bil je jako dober i pošten človek. On je vile poštuval i nje 'se posluhnal, kaj goder su mu rekle i baš je onak delal, kak su mu one povedale. Onda je hodil bog išče med ljudi 11a zemlju, nu 011 se ne pokazal daje Bog, neg se je držal, kak kakov stranski človek, pak im je počel pripovedati, kak moraju živeti. Nu baš ov Adamov mnok bil je mam pri njem, gda je samo čul, da je med ljudi došel ov stranski človek i dal mu je 'se prav, kaj god je ljudem govoril, i sam ga je više put zapital, je li to dobro, kaj je on počel delati, pak gda ga je pital ov stranski človek, da gdo mu je to povedal, onda je on rekel, da su 11111 vile povedle. I dok ne ov stranski odišel, nigdar ne od njega odišel i vuvek ga je prevadjal i ž njim se lepo spominal; a to se je jako lepo dopadalo Bogu, kaj je baš tak mislil, kak i govoril. Ov je vilam tak

bil poslušen, da onda išče iiisu imele na celem svetu bolšega človeka, i gda je god vile Bog k sebi pozval na račun, vuvek su falile njega, pak i onda su ga falile, gda je Bog k njim na zemlju došel, i on im je bil veselje na ovem svetu. Jem put su odredile vile, da budu svoju skupštinu držale, da kak bi ljudem bole mogle pomagati dobrem, i kak bi zločeste mogle poplašiti, i kak bi im naj prvo bilo moguče 'se na dober put napelati. To je ov človek zeznal, povedla mu je bila jedna vila, i on je znal, gde imaju skupštinu. Bil je onda baš na paši i mam je nabral lepoga cvetja pa je donesel tam i sakoj je spiel jeden lepi venec, pak je 'se tam del prvo neg su one došle. Gda su tam došle, vidle su, da je samo jeden cvet 'se i da 'saka ima jeden venec jako lepi. Začudile su se i obraduvale, da imaju ipak takvoga človeka, koj je pobožen i njim poslušen i pitale su se med sobom jedna drugu, da gdo bi to mogel biti tak pobožen i pošten človek. Nu dok su se tak spitavale, na jem put im je rekla Živa vila: am znate, gdo nam je to tak pošteno napravil? to nam je napravil on, koj mirom nam je 'se delal, kaj god nam je potrebno; pak vište, da nas poštuje, pak mu burno morale za to dobro nekaj napraviti i njemu to naplatiti. I dogovorile su se, da ga budu tak naplatile, da se budu ž njega vuvek ljudi spominali. Mam su mu poslale, da mu zafaluju za njegov dar, pak samo naj bo pošten človek kak je bil i prvo, i za plaču pokazale su mu, kak se kola delaju. Živa mu je sama napravila jarem liam i celu p rate š i pokazala mu je kak se mora orati in marha goniti. — Na skorem su se bili ljudi posvadili dobri zločestemi tak jako, da su se jeden cel den tukli. Dobre vile pomagale su dobrem, ali je ili bilo ipak puno potučeno i dobri' i zločesti'. Nu zločesti nisu šteli svoje mrtvece zakapati pak su rekli, da ne smeju niti dobri svoje zakapati. Mam su se skupile vile pak su išle med ljudi i rekle su im, da si rno-raju svoju braču pokapati i da ju ne smeju pustiti tak vani se raspu-zavati, kak ti nemo živinče. Ov dobri človek mam je rekel: ja idem mam jam kopat i bumo našu braču pokopali. Mam je išel dimov pak je konje napregel pod kola pak je došel tam i vozil mrtvece vu grob, i tak 'se z dalekoga i z bliža je dopelal k grobu, i gda je bil gotov, prosil je vile, da je li bi mu dopustile i neprijatele pokopati. Na to su mu vile odgovorile: mi smo se vre same spornin.de, da bi vas prosile, kaj bi i neprijatele pokopali. Ali su oni drugi rekli, kaj su pomagali tam jame kopati: kaj bumo nje pokapali, a 'morili su mi brata i sina? naj se tu razpuzneju, kak nema zver, su mi sina 'morili. Nu vile su im počele pripovedati, da su ipak i oni ljudi na božji kip stvor-jeni pak da im moramo oprostiti. Ali ov dobri človek mam je išel kopat na drugu stran pak je nagovarjal i one, koji su mu prvo pomagali i tak su se najpoklem i ovi dali nagovoriti, da su i oni kopali jame
10*
za svoje neprijatele. Gda su bili gotovi s kopanjem, onda su rekli ovi drugi: nu gdo bo nosil vezda v jamu tuliko ljudi, pak ako išče nas bo gdo videl, budu nas nazad šteli biti. Ali ov dobri jim je rekel: samo čkomite, ain nas ne bo nigdo videl, ja bom i nje vozil sim. I mam je išel svojemi koli tam po mrtvece i vozil je tak dugo, dok je 'se do jed-noga zvozil i tak se je siromak jako zmučil. Gda su bili gotovi s po-kapanjem, onda su im vile lepo zafalile i rekle su, da se ne budu zabile za njih gda dojde Bog na zemlju. Tak su se razišli. Nu i poklem je ov Adamov mnok vuvek pomagal 'sem na zemlji, koji su ga kaj god prosili i sakoga siromaka je dopelal dimov, ako ga je gde našel. Za jeden mesec došel je riftek sam gospodin Bog 'sevideči, 'semoguči i 'se-višni na zemlju. On je bil povedal vilam, da bu došel ov i ov den, ali da bo samo malo zlamenje dal, da se budu znale ravnati, ali ljudem naj ne povedaju. I gda je došel na svet, on se ne ljudem pokazal kakti Bog, nego kakti kakov človek stranski, i gda je došel blizu sela, gde je bil ov dobri človek, sel si je bil pod jednu lipu lepu. Na skorem je baš mimo išel ov Dobrorad pak je spazil toga stranskoga človeka. Mam je išel k njemu pak ga je pital, od kud je i kam bi rad išel. Ov stranski mu se je počel tužiti, da je betežen, šepav. pak da ne moro iti, a bi moral iti tam na onu goru, gde imaju vile svoju skup-štinu, da su ga pozvale k sebi, a ne more iti k njim, ar je šepav jako, a da pri njem drugač dobro je. Na to mu reče Dobrorad, da naj ga malo počaka, da on taki tam dojde. Odišel je dimov, mam je napregel svoju jednu kobilu žrebetom pod kola i mam je išel k tomu bokcu. Gda jo tam došel, mam je stal pak je rekel: hote na kola, ja vas odpelam tam. I pomogel ga je na kola i 'se njegove stvari del je gori pak ga je odpelal k vilam. Kak ga je dopelal, mam su vile znale gdo je pak su se počele klanjati i dičiti ga. Onda se je pokazal, da je Bog i vilo su mam počele pripovedati, kaj je Dobrorad 'se dobra načinil i kak je pokapal one mrtvece. Nu Bog im je rekel: am ja znam 'se to i videl sem i vidim, da je poslušen i vreden človek, i se je k njemu obrnal pak mu je počel govoriti: ja sem to videl, kaj si dobra napravil na oveni svetu i meni vezda, za to te pošilam vu nebo i ti s tvojemi koli boš vuvek za navek na nebu, dok hude sveta i veka. Vezda idi v nebo i s koli i ze 'sem iz ovoga sveta. Pak je došel svetli oblak i mam ga je odnesel vu nebo, a na nebu postalo je tuliko zvezd, kuliko je bilo njih: kola i kobila žrebetom i vidi se dendenešni na nebu i zovu se „kola nebeška Dobroradova". A to su morale vile povedati 'sem ljudem, a takaj bilo je puno ljudi i naj više pastirov, koji su 'se to vidli pak su povedli doma, i riftek su vidli mam on večer na nebu kola i rudo, kobilu žrebetom, i tak se je razglasilo po svetu od jedni' do drugi".
*
77. Nebeška ovca.
(Zamladinec.)
Od početka sveta bilo je jako zločesti' ljudi i gda i' je vre puno bilo na zemlji, onda su se počeli med sobom jako strašno svaditi i tuči. Vile su je opominale, da naj budu dobri, ali je nikak i nikak nisu šteli posluhnati i tak su se bili pokvarili, da nisu niti Boga dobroga spoznavali, neg su ga kleli i špotali. Vile su ih opominale, ali 'se je bilo za-obstunj, i gda su vidle, da one nisu moguče ljudi na dober put dope-lati, držale su skupštinu pak su rekle, da budu išle Boga prosit, da bi kakov stra' dal ljudem. I zbilja odišle su tri k Bogu pak su povedle, kaj bi rade. Bog im je rekel: am ja to 'se vidim in čujem, kaj moje zločesto ljudstvo dela i kaj vam veli. Ja sem vre nje štel kaštiguvati, ali ste se vi zanje prosile i molile, a vezda je bom moral ipak, ar nema vu celem svetu, neg samo jeno dva pošteni' ljudi i to Najvid z ocom i decom, pak na njega pazite, da i on ne bo zagrešil, i druge ljudi opo-minajte, ja bom išče počekal jeno sto let, a ako ne du bolši, onda je bom 'se do jenoga skončal, da i' ne bo više na zemlji. Vezda ite, pazite na ljudi i obračajte je na pravi put. Nu ljudi se nisu nikaj po-bolšali, neg su se tak spačili, da su živeli, kak na 'sem svetu nema živina. Gda su to vidle vile, odišle su jeno tri nazaj k Bogu i povedle mu, da samo jedna liiža je poštena i to Najvid svojom dečicom. Bog im je rekel iti na zemlju i povedati Najvidu, da naj dela jenu barku i naj vu nju dene sake zveri jeden par: ja bom celi svet potopom ka-štigal. Najvid je delal barku i sakomu je povedal kaj dela i zakaj, ali su se ž nega smejali. Gda je bil svojom barkom gotov, onda su došle vile 'se i vila pastirica pak su mu pomogle nagnati nuter od sake zveri jeden par. Gda su one to nagnale i njemu rekle naj ide vnuter, mam je počelo grmeti i dešč cureti i oblak se je razdrapil tak, da je na jem put samo voda postala, da je bila vekša od naj vekšega brega. Gda se je bilo 'se vre potopilo, onda se je nazaj voda 'se malo po malo posušila i nazaj je lepo vreme nastalo i onda su mu vile nazaj vrata odprle i gda su 'se stvari pustile na pasu, nisu nikaj pazile na nje, a vuk je bil prvo jako krotek kakti ovca, ali je zaklal ovna i pojel ga je. Gda su vile išle glet ali su vidle, da ne oven med zvermi a niti vuka i gda su se ogledale, vidle su gde hrda vuk ovna, a vre ga je bil pol pojel. Ali pastirica se je tak strašno rasrdila, da je rekla, da bo vuka i njegvu dlaku (= pleme) 'morila. Nu došel je Bog baš onda, gda su bile vile skup i gda su se spominale, da kaj budu napravilo vezda, ar je bil Bog išče prvo pred potopom rekel, da ne bo nijenu stvar stvoril, neg da moraju one jako paziti na ove stvari, da ostane saki par živi. Gda je došel Bog dole pred barku k vilam, na jem put se je samo rasvetlilo,
vile su jiočele lepo popevati i njega dičiti i gda se je počel spomiuati ž njimi, mam mu se je vila pastirica potužila, da joj je vuk ovna zaklal i da vezda ne bo mogla se zapomoči za ovce. Ali joj je rekel I5og: ti si kaštiguj vuka kak hočeš, ja ti 'se prepuščam. Onda ga je ona pretvorila vu nečemurnu zver i zločestu, koju bo štel saki človek skončati i koja ne bo smela nigdar van na svetlo dojti i rekla je, da se pak budu znali ljudi iz toga spominati, pretvarjam tebe, vuk zločesti, i siromašni! ovcu vu zvezde, i dendenešni zovu se ove zvezde nebeška ovčiea. I ne bi imeli mi dendenešni ovec, da ne bila ovčica breja na tu božu sreču i jiolegla je jenu ovčicu i ovneka, i onda su se opet započele ovce i vila pastirica sama je više put pasla ovce, a vnke je dala preganjati i dendenešni vuk beži pred pastirem i zvoncem i bude na vek za na vek.
78. S u n c e.
(Pod Kalnikom.)
Prvo, neg su Adam i Eva zagrešili, ne bilo išče sunce kakvo je dendenešni, nego su bile zvezde, koje su svetile ljudem i drugim živinam, jedne su svetile po danu a druge po noči. Ali gda su prvi ljudi zagrešili, onda je stoprem Bog stvoril ovo sunce, koje mi dendenešni imamo. Gda su oni zagrešili, onda su postali mam goli i mam su se skrili vu listje. Nu gda je Bog došel na zemlju, išel je mam vu paradižum, počel je je zvati, da gde su i rivtek su se oglasili, ali im je mam rekel, da naj idu k njemu pak ili je počel pitati, kaj su to napravili, ali se je 'se jeden na drugoga spričaval i nijeden ne štel biti kriv. Na to ili je Bog dobro i pošteno zošpotal i nje dal van z paradižuma sterati i onda im je rekel: ja sem vam povedal, kaj morate 'se delati i kak se bi bili morali ravnati, pak niste šteli tak živeti, kak sem vam bil ja rekel. Vezda vam vudarim na nebu trag moje ruke, koj vam bude sudec i pred kojini se nete mogli po danu vi niti vaš odvetek skriti, i koj bu tak svetel, da liede mogel nigdar nijen človek vu njega dugo gledeti, i taj moj trag bude vam sunce, ono vam bude svetilo i grelo, 0110 vam Imele nazveščavalo moju volju, 0110 bude sakoga sečalo, kak ste vi zagrešili, pak bude išlo od jednoga kraja sveta do drugoga i ovomu mojemu tragu ne bo se mogel nigdar nigdo skriti, njega bude vil saki človek kak zide pak dok zajde. To su ljudi jeden drugomu povedali i dendenešni nekoji stari ljudi veliju, da je sunce Bog na zemlji.

Prinesček, kako in od kod se narodne pripovesti razširjajo.
"fguk
ima v knjigi: Srpske narodne pripovijetke, drugo izdanje 1870 (prvo 1852) na 144. strani pripovest: Zla žena, ki jo je slišal vTršiču; ima pa tä-le glas:
Potovala sta mož in žena črez travnik ravno pokošen. Mož reče: žena, ala je travnik lepo pokošen! Ona reče: kaj ti je na oči padlo, da ne vidiš, da to ni košeno, da je striženo. Nato reče on : Bog te dal, žena! kaj se travnici strižejo? to je košeno. On jej dokazuje, da je košeno, ali žena le trdi, da je striženo, pa se skregata, in mož udari po ženi. Ona pa stopi pred njega, pomoli mu pod nos roko in dela s prsti, kakor da bi strigla, pa vpije: striženo, striženo, striženo! in gredoč tako kraj pota, ne gledajoč pred se pade v jamo. Mož vidi pa reče: prav tako tebi. pa jo pusti in gre dalje. Črez nekaj dnij mu se zasmili, vzame vrv pa gre, da jo iz jame izvleče. Ali namesto žene izvleče hudiča na jed ni strani kakor ovco belega, a na drugi črnega kakor je. Mož se ga ustraši in hoče vrv iz rok pustiti, ali hudič ga brž zaprosi, naj ga izvleče pa naj ga ubije, ako ga noče živega pustiti. Usmili se ga, pa ga izvleče. Hudič ga popraša, kakšna ga je sreča simo prinesla, da ga je rešil, in kaj išče v jami. Mož mu pove, da mu je pred nekimi dnevi žena padla v to jamo, pa je prišel, da jo izvleče. Hudič zavpije: kaj, brate, to je tvoja žena, pa si ti mogel z njo živeti, pa si prišel, da jo izvlečeš! Jaz sem padel v to jamo pred nekoliko časa, pa mi je bilo s početka res da težko, kmalu pa sem se nekoliko privadil, ali od kar je ta prekleta baba prišla k meni, toliko da za teh nekoliko dnij nisem crknil od njene hudobe: nagnala me je bila v kot, pa poglej me, kako mi je tä-le stran, ki je bila k njej obrnjena, osivela vsa od njene hudobe. Pusti babo, če si kaj pameten, naj bo tu, kjer je, pa te naredim srečnega človeka, ker si me od nje rešil. Nato izpuli travo iz zemlje pa mu jo da in pravi: na to travo pa pusti babo; jaz zlezem v hčer tega in tega cesarja, iz vsega cesarstva bodo hodili zdravniki in duhovni zdravit njo in mene izganjat, ali jaz ne pojdem iz nje, dokler ti ne prideš; a ti se napravi za zdravnika in pridi jo lečit:
pokadi jo samo malo z ono travo, pa pojdem iz nje. Mož vzame travo, dene jo v torbo, pa se poslovita s hudičem. Kmalu poči glas, da je bolna cesarjeva hči, da je hudič zlezel v njo. Pridejo iz vse dežele zdravniki in duhovni, pa nikdo nič ne ve pomoči. Tedaj vzame mož torbo s travo pa gre v cesarsko mesto naravnost k cesarju v poslopje, kjer mu je hči bolna ležala, ali niso ga pustili v hišo. Gre tedaj kar k cesarici, pravi, da je zdravnik, ki ima tako travo, da je z njo že več hudičev izgnal iz ljudij. Cesarica, kakor vse matere, skoči po koncu pa ga odvede k hčeri v hišo. Kakor ga hudič ugleda, reče po tiho: a ti si tu, brate? Tu sem. E pa dobro, ti stori svoje, jaz pa pojdem iz nje, ali ti ne hodi nikdar več za mano, kjer se oglasim, kajti ne bo dobro. Mož vzame iz torbe travo pa nakadi deklico, hudič pobegne, in ona je zdrava, kakor jo je mati rodila. Zdravniki se osramočeni raz-idejo, a njega objemo in oženijo s hčerjo, pa je s cesarjem cesaroval. Ne dolgo potem vleze ravno tisti hudič v hčer sosednega še mogočnejšega cesarja. Začno po vsem cesarstvu zdravil iskati in ko nič ne najdejo, slišijo, da je bila sosednega cesarja hči ravno takisto bolna, pu jo je ozdravil neki zdravnik, ki je zdaj cesarjev zet. Cesar piše brž sosedu list, naj mu pošlje zdravnika, ki mu je hčer ozdravil, da tudi njemu hčer ozdravi od jednake bolezni, da mu dii, kar bo zaželel. Ko to cesar pove zetu, domisli se ta, da mu je hudič rekel, naj ne hodi več za njim, pa reče, da ne more iti, da je že pozabil lečiti. To odgovori onemu cesarju, ali 011 pošlje drugi list, da pride z vojsko nä-nj, ako mu ne pošlje svojega zdravnika. Nato reče zetu: ni drugače, da greš. On gre in ko pride k cesarjevi hčeri, začudi se hudič pa mu reče: a brate, kaj hočeš ti tukaj? kaj ti nisem rekel, da ne hodi za menoj? E, moj brate, reče cesarjev zet, nisem prišel tebe gonit, le prišel sem, da te poiščem in poprašam, kaj hočeva zdaj; ušla je žena iz jame, pa da meni' išče, to nič ne de, ali ona išče tebe, ker mi je nisi dal izvleči iz jame. Kaj, izlezla ti je žena iz jame! zakriči hudič pa skoči iz cesarjeve hčeri in beži tja v sinje morje in se nikoli več ne povrne med ljudi. —
Početek te pripovesti je brati v 3. zvezku pridig Janeza Kriškega (F. Joann. baptista ä s. Cruce Vippacensis) natisnjenih v Ljubljani 1696. leta 11a strani 67. tako-le:
... ter ne bodite taku nori inu nagli kakor uni mož, kateri je bil svojo ženo pelal prangat na en travnik, kateri malu časa poprej je bil pokošen. Ta sruta nej vejdila kaj je košna, zakaj vse skuzi je per pouštrci inu pred špeglam doma v senci sijdela, 011a je za gvišnu menila de so travo z' škarjami postrigli. Mož jo začne z' noricami zmerjat. 011a nej hotela svoje besede nazaj vzeti &c. se začneta za le tu kregat inu cukat taku dolgu, de mož se je bil taku močnu resrdil, de v en glabok potok je jo pahnil bil, inu ta sruta, zakaj nej mogla z' besedo,
je z' roko kazala, de z' škarjami inu nikar z' koso so travo porezali, inu dokler sruta nej znala plavat je bila utonila inu dolgu časa je z' roko kazala, de so bile škarje. —
Od kod je pater Janez to anekdoto vzel, tega ne omenja, ali druge pripovedke dado ugibati, da je imel laški izvor, iz kterega je zajemal. Sicer je v tej pridigi še več pripovestij in basnij. Eno teb hočem še iz njega bralcem izpisati, zato ker je iste snovi s pripovestjo, ki sem jo davno zapisal v varaždinskih Toplicah na Hrvatskem, a natisnil jo je predlanski Kres (IV. 1884) na strani 247., in je še tistim v spominu, ki jih take stvari mikajo. Te pripovesti pater Janez nima od pripovedovanja, ampak pravi, da jo je bral, ali tega ne pove, kje jo je bral. Stoji na strani 63., a glasi se tako-le :
Inu de bi si lih mož preprost bil, ste dolžne ga zanašat, kar ner več vam je mogoče, za kaj de bi si lih hotele se jeziti, kregat inu ga faržmagovati, vener vam ne bo neč pomagalu, koker k' zajdnimu je billa spoznala una žena, od katere sim bral, de je imela eniga preprostiga inu malu vredniga moža, ona je mogla vse opravit, on pak nej bil za drugu, ampak za jejsti inu za spati, zatoraj žena večkrat ga je kregala inu tepla. En dan ona je imela 'z hiše pojti, perporoči možu pišata, de bi kej jastrop yh ne snedil. On yh je varval en čas, ali k zadnimu zaspi v eni senci. V' tem perleti jastrop inu enu odnese. Žena pride daniu, zamerka de enu manka, moža kliče inu ijšče, ga najde v' senci, popade eno pal'co inu ga dobru otepe inu omlati. Drugi dan zupet gre z duma, možu perporoči pišata inu mu prepovej, de nima 'z lonca jejsti, kateri je na polici stal, rekoč de je strup noter, ali nej bil strup, ampak med, zakaj ona je rada med jejdla. Ta saromaški mož se je bal, de bi spet kateru ne zgubil, gre inu vse na eno špago perveže ter yh pusti. Perleti jastrop, zgrabi enu inu vse vkuppaj proč nese. Sa-romak se prestraši ter misli, če žena za volo eniga samiga je mene taku neusmilenu stepla, zdaj me bo cilu vbila. Caga ter misli: bulši je, de sam si boni zaudal, kakor de bi ona mene vbila. Vzame ta prepovedani lonc ter začne vun jejsti dokler je bilu kaj notri. Nu pravi zdaj, zdaj bo mene konec, te se položi na postilo rekoč: vsej boni na moj posteli vumrl. Na tu pride žena damu, gleda po pišatah, yh ne vidi, ni moža, gre v hišo, ga najde restegneniga na posteli, ga vpraša po pišatah, on vse povej, koku se je ž nimi godilu. Kadar žena za-stopi, de jastrop vsa pišata je odnesil, popade eno debelo pal'co ter k' njemu pravi: ah, leni tat, z' leto bom tebe mlatila, dokler te bom vbila. Ta bore mož začne vpiti: nehaj, nehaj, žena! za kaj zdaj zdaj bom vmrl, dokler sim vus strup 'z lonca snedil. Ta krat ona reče: zdaj videm, de zabstojn je ženi glavo rezbijat, kadar mož neče dobriga sturiti, neč ne pomaga, ampak ta luba potrpežlivost.
Ta sličnost zdi se 1111 dosti znamenita, da jo tukaj objavim. Ali obširnih besed mi ni treba dodajati; kajti kdor se s takimi stvarmi ukvarja, ve brez vsakega komentarja, kaj je, druge bralce pa mika sama pripovedka.	M. Valjavee.
Črtice
Iz ethno- in topografije nekdanjega Norika in Panonije.
Spisal Davorin Trstenjak.
ij \o se je začelo dokazovati, da so že pred prihodom keltskih Bojev Skordiskov in lvgursko - keltskih Tauriskov 1 ter gallskih Volkov 1 ■ Tektosagov bili v Noriku in Panoniji prebivalci, in da so ti prebivalci bili slovenske narodnosti, začenjali so keltomanski pisatelji, kakor Math. Koch, trditi, da so noriški Tauriski neposrednji potomci krimskih Taurov, dasiravno je že Eustathij (in Dionys, ed. Bas. pag. 104) povedal: Norici autem Taurisci apud Geographuni al i i sunt, quam T a u r i isti.
Drug zgodovinoslovec, dr. Ihvof, stopil je z drugim trdenjem na svetlo, ki se tako glasi:
Das Volk der Kelten zog bei seiner Einwanderung ununterbrochen von Osten nach Westen, und nachdem es in Gallien festen Fuss ge-fasst, fand keine Rückwanderung eines ganzen keltischen Stammes nach Osten mehr statt; folglich wurden alle ostwärts von Gallien gelegenen und von Kelten bewohnten Länder mithin auch Noricum früher als
1 Skordisko - Taurisci so spadali k Sigovesovemu vlaku in so posedli dolenjo Panonijo med 388— 382 pred Kristom. Ustanovili so se v današnji Bosni in Srbiji med Savo in Dunajem; glavni mesti njihovi ste bili Singiduiium (Zemun) in Taurunuui (Beligrad). Za Aleksandra Velikega so že pomešani med thraškimi in illyrskimi narodi živeli (Strabo 7.). Za Ptolomaja so se še našli ostanki na ustju Savinem.
Voleae Tectosages so imeli svojo pradomovino v okrožju Garumne, zavoljo domačih nemirov jo je velika množica zapustila, črez Rhen potegnila in se v Illyriku naselila. Okoli Olymp. 125. so ti Kelti napadli Grecijo pod vodjem Kanbautesom, dalje Pajonijo, Thrakijo in Makedonijo pod vodjem Belgijeni. Panonski rod Belgites imel bi jaz za keltsko pleme, vendar njegova stanovišča se ne dajo zasledovati. V gorenji Panoniji ni najti sledü keltskim naselbinam razven onih, ktere so ustanovili iz Italije pregnani Boji ob meji Norika. Najkrače naznači granice panonske Florus (v vreme Hadrijanovo (117 —138) takö-le: Pannonii duobus saltibus ae tribus fluviis Dravo, Savo, Histroque vallabantur, populati proximas intra ripas se recipiebant (Epi-tome, IV, 13).
jenes, und zwar unmittelbar von Osten her bevölkert. (Dr. Fr. Ilwof, Beiträge zur Gesell, der Alpen und Donauländer str. 14.)
Ilwof zavrže tedaj poročilo Caesarjevo (Bell. gall. 6, 24), kteri očitno pove, da so Kelti črez Rhen v Germanijo prišli, dalje Livijevo (5, 34), kteri tudi poroča, da so Kelti pod Sigovesom šli črez hereynske gozde in pod Bellovesom v Italijo črez grajske planine, dalje Tacitovo (Germ. 28), kteri jednako trdi, da so se bili med liercynskim gozdom ter rekama Rlienom in Moenom Ilelveti in dalje naprej Boji naselili, in da se je še za njega velika pokrajina njihovih stanovališc Bojohemum velela. Dalje zavrže Ilwof poročilo Justinovo, kteri iz Pompeja Troga, rojenega Galla (24, 4), navaja povest, da so se Galli, ker niso imeli v Galliji prostora, izselili, in da je jeden oddelek (portio) zasedel Italijo in drugi Panonijo raztezajoč se „usque ad illyrieos sinus".
Tem poročilom so verjeli Ukert, Mannert, Niebuhr, Zeuss, Muchar, Gfrörer, Mommsen, samo graškemu zgodovinarju se ne spoljubi klasikom verjeti. G. Ilwof si torej misli, da so Kelti iz Azije prišedši skozi d u-najsko dolino naprej proti Galliji se pomikali in tako Norik in Panonijo obljudili, a tega zopet oni ne veruje, ki še kaj na klasike drži.
Pot Keltov v Gallijo je bila za Karpati, njihovi prvi sedeži so bili po Plutarchu (Camill. 15) onkraj riphejskih gor. Od onod vlekla se je jedna betva do severnega oceana, druga pa se je obrnila proti zapadu in se je med Alpami in Pyreneji ustanovila. Tako Plutarch, in v resnici ve Herodot le za Kelte na izviru Istra in okoli mesta Pyrene. Tudi Plutarch pripoveda, da so Kelti preje, nego so v Italijo prišli, xqovov jiolvv v Galliji prebivali.
Kje pa so bile riphejske gore ? Ptoloniaeus (III, 5, V, U) je stavlja tja, kjer Tanais izvira, torej v Ural, in reče, da riphejske gore ločijo evropsko Sarmacijo od Azije. Tudi po Pliniju (4, 24), Lukanu (III, 273) izvira Tanais iz riphejskih gor, „ktere so mejašinje dvojih delov sveta". — Damastes (pri Steph. Bvzant. str. 727), kteri je 430 pred Kristom spisal ethnografijo, pripoveduje, da nad Skythi stanujejo Issedoni, vrh teh Arimaspi, in nad temi so riphejske gore; torej ta popis kaže zopet na Ural. Pomponij Mela (II, 1) je stavlja v bližino Kaspijskega morja, Orosius (I, 2) imenuje Ripheje Evropino iztočno mejo, torej Riplieji niso Karpati, kar basničar Apollonij trdi (Argon. 4, 285), kteri celo reko Dunaj daje iz riphejskih gor izvirati!! Od Urala so torej Kelti proti severu in zapadu potovali. Po isti poti so tudi šli Germani; od Tanais a je prišel po njihovih sporočilih Odin (Edda Saeniund, Tom. II, pag. 865, Geyer Gesch. von Schweden I, 19, 27); torej ni za Slovene v predhistorični dobi bilo tam prostora, kjer jih v historični pod imenom Veneti nahajamo, ker so se Kelti in Germani le počasoma pomikali proti zapadu.
To potrjujejo tudi anthropologična preiskavanja. Po Lissaueru se lubanje, ki se najdejo kraj baltskega primorja, razločujejo po dolicho-kephaliji, in nahajajo se grobovi po vrstah, kar je vse značaj germanskega plemena (Zeitsch. für Ethnolog. VI., 1874); v Pomorju, Marki. Sileziji in v Thuringah se najdejo mesokephalske lubanje, kar po Vir-chowu na slovansko - germansko mešanje kaže (1. c. 1877, Nro. 11. 1878, Nro. 10).
Resni zgodovinoslovci so si mnogo prizadevali dognati, kdo so bili prabivalci pokrajin, ki se za Rimljanov velijo Noricum in Panonia. Ott-fried Müller reče naravnost, da so „ein Räthsel". (Etrusk. pag. 134.) K. F. Becker (Gesch. der alt. Welt, III. Theil str. 226), da so bili „theils celtischer, theils eigenthümlicher unbekannter Herkunft", — jedina poštena zgodovinoslovca Schlötzer in Mannert sta imela pogum izreči: tukaj je bila pradomovina Slovenov.1
Safarik je mislil, da so Kelti vse Slovene pregnali iz Norika in Panonije, a ostroumni Pallman ima prav, ako reče: tabula rasa ist in der Völkerkarte nie gewesen, nie ist ein Volksstamm aus seiner Heimat ganz ausgewandert, ohne dem siegreichen Nachfolger eine Grundbevölkerung zurückzulassen (Pallman Der Sturz des weström. Reiches, pag. 85). Nomadi pa niso Sloveni že po svoji prirodi mogli biti, ker jih v najstarejših časiii nahajamo kot marljive poljedelce, ki so si hrame stavili in v zadrugah gojili patrijarhalno življenje.
Najmanje trinajst sto let pred Kristom prebivali so Sloveni že med Karpati in Adrijo, ker so Veneti predstraža njihova; že 1300 pred Kristom so stopili od Julskih planin, ki so se v stari dobi po Ammianu Marcellinu velele venetske, na rodovitno benečansko polje, pretiravši iz njega etrurske Eugane (primeri C. Czörnig, Die alten Völker Oberitaliens str. 90).
Po tem uvodu podam se v pojasnila nekterih panonskih in nori-ških rodičev, razlagajoč njih sedeže, imena mest, rek in gora.
(f) I.
Segeste in Sesestani.
Med imenitnimi mesti stare Panonije bilo je tudi Segeste. Omenja ga Appian (In Illyr.) in pripoveda, da je Caesar (Octavianus Augustus) mesto premagal.
1 Tudi novejši zgodovinoslovci, na pr. slavni prof. Krones izpoveda, da še vprašanje: „über die Ursässigkeit der Slawen im Süden der Donau" ni popolnoma rešeno, in da on le „bis auf Weiteres" v onem taboru ostane, ki trdijo, da so Slovani „eist im Verlaufe der grossen Wanderung" — sem prišli. (Handb. der Gesch. Oesterr. I pag. 209.)
Prebivalce mesta in okrožja imenuje Appian: Segestane, iz Pli-nija pa zvemo, da je grad Segeste stal tik Siska, — „Colapis in Savum infiuens juxta Sisciam gemino alveo insu lam ibi efficit, quae Sege-stica appellatur". (Histor. nat. III. 15.)
Muhar, kteri bi rad celi svet s Keltogermani posejal, ako bi mu le klasiki ne nasprotovali, ima tudi Segestane za „Stammesbrüder der keltischen Skordisker", in drugega dokaza nima, kakor jednačenje imen, češ da v Hispaniji se tudi najde mesto z imenom Segestica in v Galliji: Segete. Ako bi preiskovateljem zgodovine že jednakost imen zadostovala, bila bi mu lahka naloga. Ko bi bil Muchar Appiana pazljivo prebiral in malo kombinoval, prepričal bi se bil takoj, da niso panonski Segeštani mogli biti Kelti, kajti pri njih ne najdemo uprave keltskih plemen. Kelti so imeli kralje in vodje, o Panonih pa piše Appian: „neque judicia communia illis adsunt, neque Principes, qui caeteris praesint" ; te kratke opazke kažejo na staroslovensko ljudovlado.
Grad Se geste je stal na otoku med rekama Savo in Ivolpo in zval se je Sigešte. Rimljani sov izgovarjanju imena slišali svoj e, ki seje bližal staroslov. i.; zato so pisali: Segeste.
Ivorenika tega imena je s i g, rusk. sig-at, sig-nut, o-sig-at, Sprüngen, hüpfen. Iz te osnove so nastala poznamenovanja za močvirnate otoke, in že preslavni jugoslovanski starinoslovec Ivan Ivukuljevič je opazil: znamenito je, da naš narod još danas vodami i barami oto-čena mesta nazivlje: Segetcem, Sigetcem. Sravni današnja miesta: Se-getec, Sigetec, Siget, Sigetica bara. (Panonia rimska, v XXIII. knjigi Rada jugoslav. akad. str. 10.)
Kraji vodami in barami otočeni se pri naraščajoči vodi poplavljajo, na močvirnatih tleh raste mah, in če človek po takem mahu koraka, ziblje se svet pod njim in skače, in zaradi tega skakanja in zibanja dobili so taki otoki ime: siget in sela: Sigešte — Sigešče. Na Štajerskem beremo v starih urbarih: Siget, otok na Dravi blizu Velike Nedelje, beseda je tudi prišla v magjarščino: sziget, insula.
Da je razlaga resnična, pričujejo analogije. Tako označuje v ruščini beseda: trjasetina, poljsk. trz^sawa, Moorboden, ker se tla tresejo, če preko njih korakaš; iz staroslov. pr^d-ati, salire, je novoslov. prod, insula; v poljšč. lig a wie a, solum uliginosum; lat-vinski: lig-ot-nis, die Stelle an Morästen, Seeufern, wo der Boden unter dem Tritte schwankt, izvaja se iz lig-öt, salire, oscillare, fluc-tuare, poljsk. lig-ac, calcitrare; in iz etymona: s ig, v ruščini: sig-la1
1 Iz korenike sig, salire, je tudi staroslov. siga, tessera, Würfel, kocka, ker koeke pri metanju odsigajo — odskočijo. V srbšč. siga, stalactit.es, Tropfstein, ker je krapanje (Tropfen) slično skakanju in ker je njegova vsednina gomoljasta in ledicam podobna (knollen- und nierenformiger Absatz rečejo mineralogi).
(Dalb), trjasetina, Moorboden (Dalb s. v. sigat). Kdor je že po tleh otoka, kjer je stalo Sigešte, hodil, prepričal se je o istiriitosti te razlage, ker resnično pri vsakem koraku pod hodalcem dno siga.
Ime Sigešte me spominja na Herodotove (V, 9.) Sigynae. Že Mannert je v njih Slovane spoznal (German, str. 499—501)1. Herodot ni mogel pri Thrakih nič zvedeti, kdo ob gorenjem Istru stanuje; samo toliko je slišal, da onkraj Istra, in sicer blizu reke, stanujejo: Sigynae, ki se po medijsko oblačijo in male kocas'te konjiče imajo, in da njihove naselbine segajo do mej adrijanskih Venetov. Strabon, Plinij, Appian, Ptolomaeus ne imenujejo jih več, Appolonius Ilhod. (Argon. 756.), ki je iz Herodota zajemal, stavlja je na dolenjem Istru med thraškimi in skythskimi rodovi ter jih razločuje od Thrakov in Skythov. Utegnili so jih keltski navali tja dol poriniti.
Ker so do mej Venetov stanovali, bili so betva P an on o v, prebivalci si g in mahovitega, močvirnatega sveta ogerskega, tamo nekje v okrožju Mohača, ki ima tudi ime po mahu (rusk. moh, Moor). Na luge in luže tudi opominjate rimski postaji: Lugione pri Battaszeku in L u si one pri Kömledu.
Bivališča Sigynov v močvirnem svetu so menda uplivala na njihovo slabo telesno rast, ker jih Herodot popisuje kot ttiAQnvg <~i;: v.cd auioig /.al ädvmzovg avdoag. I)a so stari Slovani nosili medijska oblačila in da so tudi imena nekterih oblačil perzijsko-medijska, na pr.: kontuš, kurtka, mantija itd., dokazal sem že v Vestniku štev. IV. in V. leta 1873. Sosedi Segeštanov so bili po Appianu Oderiates, torej prebivalci reke Odre, ki še nosi danes isto ime in se pri Sisku v Savo izliva; primeri Odra, ime reke na Ceskem. Naj še na koncu tega članka omenim, da sem v staropruščini našel akuzat. p a n n e a n. Moorbruch; nisem se torej motil, ko sem imena vasij v močvirnatih krajih stoječih : Paneče, Panovje, razlagal iz sansk. p a n - k a, panya, in staroprusk. p an ne an pričuje, daje tudi slovanščini naj-sorodnejši jezik to besedo iz azijske pradomovine prinesel seboj. Torej ni neverjetno, da je bila ta beseda Slovenom nekdaj obče znana, dasi-ravno je živi jeziki ne poznajo več.
#
1 Mannert piše: Wer hat die Landstriche des heutigen Ungarn südlich und westlich von der Donau bis gegen die Sawe hin in früheren Zeiten, da noch keine keltischen Völkerschaften vorgedrungen waren, bewohnt? Sind sie menschenleer gewesen? Schwerlich wird Jemand sich zu dieser Behauptung bekennen wollen, da streifende benachbarte Haufen gewiss nicht unterlassen hatten die fruchtbare leere Gegend wenn auch nur als Nomaden zu benützen. Prelazec na He:odotovo poročilo, da onkraj Istra stanujejo Siginnä, izjavlja Mannert: Die Siginnä selbst sind ein slawischer Zweig.
Ii.
Montes Poeni.
Ptoloraaios piše v III. knjigi cap. 1.: A septentrionibus auteni terminatur Italia Alpium jugis, quae Rhaetiae imminent, praeterea P o e n i s et Ocra et Carusadio montibus, qui suh Norico sunt. Mesto P o e n u s ima Strabon z navadno protheso : „Apeninus"; — alia sunt 111 v -rico obversa et Adriae Apeninus, Tullum, Phlygadia. Po tem Pto-lomajevem in Strabonovem popisu ne moremo misliti na Alpes apenin as, o kterih Plinij (Hist. nat. III, 17) poroča: juxta geminas Alpium foris Grajaš atque Peninas (var. Poeninas) — bis Poe nos Graiis llerculem transisse memorant.
Te „alpes Poeni nae" so torej ono gorovje v zapadu Italije, ki se od primorskih Alp (Seealpen) skozi celo Italijo razprostira, Italijo v dva dela razdeljuje in še dandanašnji nosi ime: Apen i ne.
Jasnejše nam lego Ptolomajevega „mons P o en u s" in Strabono-vega: „Apeninus" razlaga zgodovinopisec Zosimos. On piše v svoji rimski zgodovini lib. V., cap. 29, da je Stilichu nekdo glas prinesel, da se je Alarich, ko je Epirus zapustil in soteske, ktere prelaz iz Pano-nije do Venetov zapirajo, premagal, pri mestu Emoni utaboril, ktero mesto stoji med gorenjo Panonijo in Norikom.
Ko pa se je iz Emone podal in črez reko Aquilis prišel, stopil je v Norik, preje premagavši apeninske gore. Na drugem mestu pravi Zosimos: On sam (Theodosius leta 388) mislil je s svojo vojsko skozi gorenjo Panonijo in apeninsko gorovje (Tüv 'Anevivutv ilgwi'J v Aquilejo se podati in nepripravljenega sovražnika prijeti; in zopet lib. IV. cap. 46: Theodosius je porinil svojo vojsko skozi Pano-nijo in apeninsko gorovje (Iv rnlg lAnevivotq oQtoi) ter Maksimijanovce naglo prijel. Že Mucliar (Gesch. der Steier. I., str. 12) je spoznal po-zivaje se na Ptolomaja II, 14. 15 in Zosima, da ti „montes Poeni" — „A p e n i n i" so današnje m ej n o gorovje š t a j e r sko - kr a nj s k o.
Ime grajskih Penin —- Apenin izvajal je Plinij iz Poenus, Punier, češ da so črez te Alpe Punci v Italijo korakali, a že Liviju ni hila ta razlaga po volji, in on jo je z drugo nadomestil: — „neque, Hercule, montibus bis (si quem forte id movet) a transitu Poe-norum incolae jugis ejus, norunt nomen inditum, sed ab co, quem in summo sacratum vertice Peninum montani appellant (Liv. 21, 38), torej po božanstvu, ki se je Peninus velelo in kteremu v čast so se res tudi našli spomeniki postavljeni: De o Po eni no (Orelli, Nro. 237.). Diefenbach misli pri razlagi imena na kambrobrit. pen, caput.
Ker jaz trdim, da so prabivalci Norika in Panonije bili Sloveni, imam tudi dokazati, da je ime domače — slovensko. Podstava je ptni,
penb, truncus, novoslov. penj, rusk. penb, česk. peti, srh. panj, poljsk. pien, in v poljskem narečju v Galiciji je še danes povsod znana beseda pienina za pozname no vanje strčeče gore (glej: Časopis česk. mus. 15, 1, 38). V ruščini penb, vsjaka torčkom (hervorragend, hervorstehend) stojaščaja vešč, slov. pen-ovje, retae, penjevje, rožje, staroslov. penievie, vites, penbki., strčeč odrezan trs, odtod slov. penkla, Reblaus. Na Štajerskem imamo dvojno Penovje, jedno ob reki Dravini, drugo ob reki Paki. IJelostenec (suh v. retae): penovje, tak koje z bregov v potoke visi, kak koje vu njem ležeče, prehod ladjam pači.
Ako si podobo teh gora, med ktere spadajo: Grintovec, Štoržič. Okrešel itd., pogledamo, pripadalo jim je po pravici ime: Penine, strčeče gore, gore, ki se penjajo, in die Höhe aufwärtsstreben, hervorragen. Krivo se v geografskih knjigah navajajo pod imenom: Kar-vank. Ptolomajev in Strabonov „Karvankas" ima se v drugem gorovju iskati, in mi hočemo tudi to gorovje v jednem poznejših člankov pretresavati.
eis
III.
Aravisci in Osi.
Tega narodiča omenjajo Ptolomaios (III, 10), ki ga navaja v za-padni Panoniji, Plinij (III, 25) in Tacit (Germ. 28). Plinijevi codices imajo obliko: Aravisci, tako tudi Tacitovi, med tem ko nekteri Pto-lomajevi: 'vigaviazm in pa vigaßta/.ni; vendar av kakor ctß = av po bizant. izgovarjanju. Obče se misli, da so 'Aqaßiaxoi — Aravisci dobili svoje ime po reki: Raba — gršk. !'Aqaßiov, lat. Arabo, in da bi torej bili prebivalci ob reki Rabe — Rabščani, a rimski napisi imajo obliko: Ar a vis cu s, in ta je gotovo pravilna. Aravisci so govorili panonski jezik, kakor Tacit poroča pišoč: Osos p a no nie a lingua coarguit non esse Germanos (Germ. 43). Osi so stanovali ob panogah: Luna sylva, kteri gozd starinoslovci najti mislijo v današnjem Manhartsbergu, prof. Krones pa v malih Karpatih na severu od Press-burga. To okrožje je bilo za Tacita v oblasti germanskih Markomanov1,
1 Markomani so za Caesarja imeli svoje sedeže na gorenjem in srednjem Mainu. Ko so Rimljani Norik in Panonijo podjarmili, potegnili so jo Markomani v zemljo Bojev pod svojim kraljem Marobodom in so Boje vrgli ("rez Dunaj. Pa tudi Boji niso bili prvi stanovniki v Bojehemu. To spozna sam bistrovidni Contzen pišoč: Jedoch darf man mit Gewissheit annehmen, dass sie (die Bojer) nicht die ersten Bewohner des Landes (Boiohemum) waren. — Wer aber diese Urbewohner gewesen sind, ist eine schwer zu lösende Frage: keltisches Wesen hat überall auf Sprache und Sitte zersetzend eingewirkt und sie verschlungen (Wanderungen der Kelten, pag. 48). Ti
zato Tacit Öse med germanskimi rodovi navaja. Vendar zemlja, ki je bila pozneje v oblasti germanskih Markomanov in Kvadov, bila je izvirno naseljena po Slovanih.
To je že spoznal nemški zgodovinopisec Heinrich Schulze, ki v svoji knjigi: Urgeschichte des deutschen Volkes, sledeče piše: Die Slawen sind in allen den Gegenden des östlichen Deutschlands und der untern Donau von frühester Zeit her ansässig, aber deutsche Kriegerstämme haben das östliche Germanien in langen, blutigen, während der Urzeit geführten Kämpfen mit dem Slawenstamme erworben und sich daselbst als Besieger als Feudalherrn, wie die Franken unter den Galliern, die Longobarden unter den Italienern, niedergelassen, und die mittelalterliche Geschichte des östlichen Germaniens ist nur eine Wiederholung seiner urzeitlichen.
Ose panonski jezik govoreče so torej germanski Markomani tam našli, kjer jih Tacit navaja, in oni so si tudi pod oblastjo Germanov svoj jezik ohranili. Z jezikom Osov pa je bil jednak jezik Ara viškov, kar zopet Tacit (Germ. 28) sporoča, pišoč: utrum Aravisci in Pannoniam ab Osis Germanorum (to je Germaniae) natione, an Osi ab Araviscis in Germaniam cömmigraverint, quum eodemadhuc sermone utantur, incertum est.
Kaj označuje ime Araviscus? Nič druga nego rojaka iz A r a ve — Araviščana. Arava je starejša oblika za Orava, in tako se še danes veli jedna županija ogerska, ležeča na Slovaškem ob meji Galicije. V tej županiji teče reka: Oravica in nahaja seselo: Oravky.
Orava označuje: doneča, srb. o rit i se, wiederhallen, rusk. oratb, revet, garkat, kričat (Dalb s. v.). Araviščani, ki so v zapadni Panoniji stanovali, utegnili so se torej iz Arave — Orave tam naseliti in ime seboj prinesti. Vendar v ruščini: arava, malorusk. orava tudi označuje: tolpa, Schar, ljudnaja senu.ja, množestvo naroda vi kuče, vsja čeljadb vb dome (Dalb s. v. arava), in Araviščani bi torej bili zadružniki. Sicer pa ime reke Orava (v Galiciji je reka z imenom Oriva), Oravica, in poznamenovanje za množestvo naroda izhajata iz jedno iste podstave : oni, schreie, mache Geräusch, ker tam, kjer je množestvo ljudij, je dokaj vrišča, krika in vika. Ime Araviscus je tudi znalo iz oblike Araviska nastati, primeri krajija imena: Jasliska,
„Urbewohner" so bili po mojem mnenju večni tlačani — Slovani, kterih gotovo niso niti Kelti niti Germani popolnoma požrli. V tem smislu ima Semberova theorija veljavnost, a keltske Boje in germanske Svabine imeti za Slovane, kterega mnenja sem tudi jaz kratek čas bil, nikakor ne kaže. Markomani, Kvadi itd. bili so gospodarji črez slovanske prabivalee, ktere so že tam našli, a sami so bili germanske narodnosti. Tudi ostroumni historik prof. Krones ne taji, da so med Svabini tudi Slovani stanovali, a njemu so le „vorgeschobene Slavenvölker".
Lutoviska itd. v Galiciji. Sem spadajo tudi poljsk. trzesawisko, Moorboden, česk. 1 a t o v i s k o, muža.
Plinij imenuje med panonskimi rodiči tudi Ar i vate; kje so stanovali, ne more se dognati. Gotovo se tudi to ime jednači z aravo, in utegnila se je kakšna rečica veleti: Ariva (primeri gore omenjeno gališko reko: Oriva) ali pa so A ri v a ti = ar a v ati, die geseharten, v zadrugi živeči.
Rimski spomenik, najden v gorenjem Sv. Ivanu blizu Budina, ohranil nam je troje imen Araviščanov. Ker se je spomenik blizu Budina (Buda, Ofen) našel, sme se sklepati, da so Araviščani ob desnem pobrežju Dunaja bili naseljeni. Napis na tem spomeniku se glasi: BATO. TRANTONIS. FILIVS. ARAVISCVS. ANN. L. hic situs est, MAGIT MARVS testamenta monumentum posuit. (Sitzungsber. der k. k. Akadem. der Wiss. Philol. bist. Classe 1853. str. 308).
Bato je bilo, kakor Appian poroča, pri Panonih: nomen populäre. Pri Cehih se še v listinah iz leta 1143. najdejo osebna imena: Bato, Bata, Bat-ik; to ime nosil je slavni vodja panonskih I» r a j cev.
T ran t o je staroslov. oblika staročeskih in ruskih imen T rut iz t ran t, česk. troutit, stossen, poljsk. tr^-cič, abprallen, primeri staroslov. tr^ti», erabro, novoslov. trot, Brutbiene, srb. trut, Drohne; tudi staroslov. tr^ti, phalanx, je iz te korenike. Po glavarju zadruge: Trot-ku je dobila ime vas: Trot-k-ova v fari Sv. Benedikta v Slov. goricah, sosedna vas B a č k o v a pa po B a t - k u.
Tudi ime M a g i t m a r se že na prvi pogled kot slovensko predstavlja; rusk. mag it (Dalb s. v.), silni, krepki, močni; mar = mer v imenih Vladimer, Moj mar iz Mogimar. Tudi v Panoniji je mogla jedna betvaOsov prebivati, kajti peta rimska postaja na cesti iz Saba-rije (Steinamanger) v Acincum (Budin) se je velela: Oso nibus (Itiner. Anton.) to je: pri Ozon ili. Išče se v današnjem Mooru. Kaj bi ime: Osi — Oso n es pomenjalo, ni mi jasno. Na Hrvaškem je še kraj: O z - a 1 j, malorusk. s predudarkom: v — v-oz-n-yca, Darrhaus, staro-poljsk. ožnica; menda je pri „Oso ni bu s" — bila kakšna oznyca, in Oz i — O zoni so bili ljudje, ki so sad sušili. V malorušč. tudi oz-n-yca označuje Rauchloch im Strohdach. Gutsmann ima: oz d i t i. darren, ozdica, Darre. Glasnik d je epenthesis, kakor v besedah: raz d rešiti za razrešiti, solvere (staroslov.), razdrušati, evertere, za razrušati, razdrezati za razrezati, scindere. Isti epenthetični d sliši se v besedi: grozd it i = groziti se, drohen.
Prof. Krones piše o Ozih: Tacitus sagt — die Osen hätten die. gleiche Sprache mit den Araviskern, von denen sie sich getrennt hätten, das ist die pannonische. Man wäre allerdings versucht dies als Irrthum
abzufertigen. Aber wenn keltische Bojer in Italien, in Böhmen, dann in Pannonien als Rest auftauchen, warum sollen nicht die Osen als abgetrenntes Stück der pannonischen Bevölkerung gelten können, als Bruderstamm der Aravisker, welche an der Raab wohnten? (Hdb. der Gesch. Oester. I, 216).
IV.
Jasi, Seretes in Serapili.
Jazov spominja Plinij vzdolž Drave. Ker je Schoenwiesner v Va-raždinu videl rimski spomenik prenesen iz varaždinskih Toplic z napisom: Imp. Caes. Fl. Val. Constantinus. Felix. Maximus. Aug. AQVAS IASIAS olim. vi. ignis, consumtas. cum. porticibus. et. omnibus. orna-mcntis. ad pristinam. faciem. restituit. (glej Schoenwiesner: Antiqua Sabaria pag. 4. b.), torej so Jazi stanovali v okrožju varaždinskih Toplic Na Peutingerjevi deski in v Antoninovem Itineraru se te toplice tudi omenjajo, a pod imenom: Aqua vi v a. Od Petovia do Aquae vivae je bilo XX. M. P. Na Peutingerjevi tabli je še med Petovium in Aqua viva postavljena postaja: Remis te (nektere kopije imajo obliko : R a m i s t e = R a m i š t e — R a m i š č e); starinoslovci iščejo to stanovališce v Zavrečju, drugi v Babincu. Aqua viva ni druga, nego prevod panonskoslovenskega: živa voda, kakor še štajerski Slovenci tu pa tam zdaj varaždinske toplice imenujejo, in Rusom označuje živa voda isto, kar k 1 j u č a j a, Quellwasser, Springquell, Springbrunnen, in res vir varaždinskih toplic z močnim vzliitom izvira.
Ne samo kraj, kjer je vrelec varaždinskih toplic, je jazast, tudi dolina pod varaždinskimi toplicami, kakor tudi severni gorski svet ima mnogo jazvij; celo reka, ki skozi te kraje teče z imenom: Bednja, dobila je ime po kakšnosti kraja. Staroslov. podstava je jaz, iz ktere j a z - v a foramen, fovea, j a z - v - i n a, latibulum, novoslov. jaz- b a, Höhle, jaz-b-ec, Dachs —■ Höhlenbewohner. Od teh panonskih Jazov imajo se razločevati: Jassi, ki so bili Dalci, kakor napis na rimskem spomeniku: Dacorum Jassorum pričuje, in kteri so stanovali v Daciji.
Med podrävskimi rodici imenuje Plinij (III, 25) tudi: Seretcs in Serapili. Mislim, da so stanovali v onem okrožju, kjer je stalo rimsko stanovišče: Sero ta. Na cesti, ki je držala iz Petovija v Murso
1 Vendar se je utegnil njihov kotar dalje proti jugu raztegovati, kakor v Pod-borju najden spomenik z napisom: Divo Commodo respublica Jasorum pričuje. Rimljani so jim torej pustili še domačo upravo — statum liberae civitatis.
(Osjek), voli so v Antoninovem Itineraru peta postaja: Ser o ta. Iščejo jo starinoslovci v današnji Gradi ni.
Ako bi mi ona okrajina bila znana, utegnil bi pravo razlago zadeti, za zdaj pa dajem le nekoliko napotkov. Podstava je gotovo: seri, staroslov. glaucus in rubigo. Primeri pričajo, da se ljudstva tudi po barvi poznamenujejo; jaz opominjam na štajersko - slovenske Rjavce, na švicarske: G r i s o n e — Graubündner, staronemšk. Fahlen, in na Nestorjeve Polovce — Plavce.
Utegnila pa je tudi kakšnost zemlje ali ime kakšne rečice dati početek imenu. Na Ruskem so rečice: Sera, Serava, v srbskih spisih iz leta 1078. imenuje semestice: Ser en in a, monakovski geograf nam imenuje ruski rodič: Serauici = Seravci. V staroslov. in rusk. pa sera tudi pomenja: Schwefel, v ruščini tudi Baumharz. Se-retes bi torej tudi znalo označevati prebivalce v kraju, kjer so bili žvepleni viri, ali pa ljudi, ki so se s kuhanjem sere — smole pečali, in na to razlago bi kazalo ime: Ser a pili, to se ljudje, ki so s er o pylali (rusk. pylat = palit, brennen). Ime bi se torej ujemalo z bulg. Smole ny, z rusk. Smoljani in polabskimi Smolinci. Tudi na slovenskem Stajerju so Smolinci, in ti so dobili ime, ker od nekdaj v bližnjih gozdili radi smolo kuhajo. Naj hrvatski starinoslovci stvar natančneje preiščejo. Na Peutingerjevi deski še jedno rimsko sta-novišče s podstavo ser najdem, naimer: Seronis. Bila je jednajsta na cesti iz Petovija v Murso, ali peta iz Murse v Petovium. Kukuljevič jo išče v današnji Moslavini.
(Konec pride.) ——
0 razširjanju rastlinskih plodov in semen.
še dolgo, odkar se ukvarja razumništvo z istimi rastlinami, ki so nebeškim višavam tem bližje, na čim višjih gorah imajo svoje domovje; a vendar je sedaj že znanih več stotin zanimivih planink, ki so v marsičem pospeševale vedo. Oborožen z vsemi pripravami koraka rastlino-slovec upiraje se na močno palico, kakoršne so po planinskem svetu sploh običajne, ob potoku navzgor proti skalnatim višinam, želeč v možno kratkem času doseči svoj smoter. Kljubu vsemu temu pomika se vendar le počasi naprej, kajti povsod jo njegovo oko, pazljivo bistreč vsako premembo v obližju. Tü je treba pogledati v kako votlino, razpoko, globel ali večjo jamo, ondi za drevo ali skalo, ki nekoliko oddaljena
štrli izmed zelenja v sinje nebo. Nič posebnega ni opaziti; dolinske znanke spremljajo ga tudi tu po samotnem jarku. Za majhnim ovinkom razširi se ta polagoma v precej prostorno dolinico, po ktere sredini skakljajo žuboreč bistri valčki napominanega potoka s kamena na kamen ter tvarjajo tu pa tam tomune, žlahtnim postrvim navadno bivališče. Lep travnik se razprostira od vznožja do vznožja. Kakor bi trenil, zavzame se popotnik in čudeč se gleda bolj in bolj bližajočo se precej visoko, zlatici slično rastlino z rumenim cvetjem in takoj spozna ljubljenko planincev. Še več ur bode se trudil, predno pride do mesta, kjer planinski grebec (TrolHus europaeus) prvotno stanuje. čim dalje stopa, tem več pojedink ga srečuje; slednjič je senožet skoro rumenkasta samih grebcev nalik dolinskim, ktere krasi travniška zlatica in mnogo drugih.
Navedena rastlina pa ni jedina tujka v nižavi; mnogoštevilna množica navadno zračne višave ljubečih sester se jej pridruži, tu med dolinskimi raznobojne naselbine delajoč, tam zopet posamezno stoječ. Tudi se te tujke čudno razdele! Vse, ki po planinskih pašnikih rastö, ognejo se potoka in kamenja ter se nasele na boljših tleh; tiste pa, ki brez vlage ali skalovja biti ne morejo, izvolijo si tudi tu jednaka tla. — Svet postaja vedno strmejši in dolinica, zoZivši se, prehaja v gorski jarek. Planinski grebeni in čeri, ki so poprej lukali preko prigorja in navduševali zvedavega opazovalca, skrili so mogočne svoje glave radovednim očem. Namesto teh pa gleda v razpršeno vodo, ki po bregu stoječe cvetke rosi in po izhlapivanju po nekoliko jednake razmere pouzročuje, kakoršne so navadno po planinah. Za prejšnji razgled odškoduje ga večje število planink, po kterih pridno sega in je nabira, da bi je potem prispodabljal pristnim ter marsiktero različnost zabeležil.
Pa pustimo strokovnjaka, naj stopa naprej, naj opazuje in zabele-žuje; vse to vesoljnosti v korist, čaka ga še dokaj neprijetnostij, oso-bito ga cesto muči huda vročina in žeja, pa še češče ga poženo vremenske sile v borni šalaš, kjer se razgovarja s planšarjein o vremenu, živini, žlahtnih gorskih cvetlicah in jednakih rečeh. Mi pa smo zvedeli, da ni ravno neobhodno potreba, na strme višine se truditi, da naberemo vsaj nekaj planink. Pa naj so tla navidezno še tako pripravna, vendar ne ugajajo vsem zahtevam. To in pa različni vzdušninski uplivi onemogočijo marsikteri skalni krasotici izneveriti se prvotnemu bivališču. Tu je treba poudarjati posebno predzadnjo besedo, ki nam pravi, da nižava ni prvotni, ampak drugotni dom našim rastlinam. Silneje in sil-neje se nam torej vriva vprašanje: na kteri način so prišle v nižavo, kdo jih je tu zasejal?
Odgovora ne bodo častiti čitatelji dolgo čakali. Le poslušaj 1110, kaj nam pripoveduje hribolazec, kterega je dobilo v gorah slabo vreme.
„Po tem in oveni se oziraje, prezre človek, kaj se vrši nad njim. H kratu stoji sredi megel, ki se vlačijo od vrha do vrha ter delajo temo, da ga zona spreletava. Blisk in grom sledita drug drugemu in ploha se vlije, da je groza. Če ni kolibe ali vsaj kake viseče skale pri roki. pomilovanja vredni popotnik trpi najhujše muke. Ko so se sile umirile, zjasni se zopet. Šumenje voda se sliši od vseh stranij; čini nižje se drve, tem večje postajajo. Pastir, ves vesel, da se mu pri živini ni pripetila kakšna nesreča, prepeva vrh skale stoječ lepo Potočnikovo pesen: „Planinar". In ako le nekoliko premišljuje, kmalu je gotov s sklepom, kako resnične in v sedanjem položaju umestne so vrstice:
Studenci tihi milu' teko, Poje mi čredo iti travo; Tam dol se reke zbirajo, Jezove, breg podirajo; Prid' vrh planin. Nižave sin!
Poprejšnji dobrodejni potok s stekločisto vodo narastel je sedaj v hudournik, ki skale, prod, pesek, blato, rastline in druge stvari s seboj vali ter je prišedši v ravan, odlaga primerno po teži. Z lažjimi pri-meski pa stopi iz struge ter poplavi obrežje. Taka povodenj pouzročuje navadno veliko škode. Med raznimi nasipinami zaostali so tudi nekteri plodovi in semena planink, ki sčasoma kale in tla preprežejo. Voda je torej nabrala po gori rastlinskih snovij ter jih pritirala v dolino. Ni misliti, da bi vsi plodovi in vsa semena bili sposobni, v drugotni domovini razmnožiti se; le nekterim ugaja tuji upliv, druge pa gredo po zlu.
Stoječe vode, na pr. jezera, močvirja itd., ne morejo se v tem oziru meriti s tekočimi. Res, da gonijo valovi o viharnem vremenu plodove in semena ob obrežju rastočih rastlin sem ter tja, a puščajo je vendar umirivši se blizu prvotnega mesta. Učinki takega valovanja obstoje v tem, da kažejo plitčine, klečeti in bregovi z ozirom na rastlinstvo navadno jednoličen obraz. Ako na pr. pri izsuševanju močvirskih tal ni zemlja zadostno zasnovana in včasih valove črez nasipe žene. ožive višje plasti jednaka rastlinska bitja, kakoršna pod njimi gnijo. Nekako slično delujejo tudi morja. A vendar so mnogo večjega pomena, posebno zavoljo morskih tokov, ki se prelivajo celo iz starega v novi svet. Taki toki nadkriljujejo zastran oddaljenosti vsako rečno vodo. Ni tedaj malenkost, ako se v severni Evropi dobe ostanki ameriških rastlin, kterim prihod posreduje morski tok, ki začenja svoje delo v nieksikanskem zalivu in je konča na evropskih obalih. Potem tokov razširile so se nektere tropiške rastline po vseh otokih, ki imajo pobliže jednako podnebje. Jako poučna je kokosova palma, ktere semena, s trdo, vlaknato lupino zaodeta, varno jadraje po morski gladini dospö v kraje, ki so po
več sto milj oddaljeni. Zato je pa tudi skoro nikjer ne pogrešamo po otokih, kterih bregove liže in opira indijski ocean. Sploh se opazuje, da morje vsled rudninskih vsebin jačje deluje na rastlinske snovi in je prej pokvari nego sladka voda.
Da dosezajo rastline po vodi lažje svoj namen, skrgavajo nekterih ! gladki plodovi mastne in oljnate tekočine ter se z njimi prevleko. Liki plovci (ptice), ki imajo na koncu trupla mastne žleze, s kterih vsebino mažejo perje, da se jim v vodi ne zmoči in da jih ne zebe, ostajajo lahko brez vse škode dalje časa v svojem življu, isto tako tudi plodovi z oljnatim povlakom.
Ako naj voda razširja rastline, morajo te v dveh točkah zadoščati vsem zahtevam, in sicer morajo a) lažje biti od vode in b) za vodo vsaj nekoliko časa neprobitno lupino imeti.
Ker se tedaj primerno le majhno številce rastlin uspešno brani proti pogubljivim uplivom vzdušnin, moramo se ozirati po drugih sredstvih, ki jim z ozirom na razširjanje na razne kraje utegnejo morda bolj ugajati. Najpoprej pa poglej na kako streho! Raznovrstne, osobito pa nižje, včasih tudi cvetoče rastline pokrivajo opeko, slamo ali skodlje. Dobro vemo, da vsega tega sprva ni bilo tu. Ali poglejmo razvaline : starega gradu, ki so dostikrat ob linah in po razpokah preprežene z zeleno travo itd. Ako pa celo po velikanskem skalovju in navpičnih stenah naših planin videvamo jednake pojave, vzkliknemo lahko, to ni delo tekoče vode, ampak druge prirodne sile. In tako je. Kamor voda ne more, tjakaj pa prisopiše veter na lahnih kriljutih. Le visoki gorski grebeni, kjer se vetra moč razbija, in pa morja, v ktera navadno v zraku plavajoča telesa popadajo in se ondi ugonobe, stavijo tej sili zadostne meje.
Pa če je vihar včasih tudi jako silen, vendar ne pobira vsega, kar f sploh najde, temveč izbira pripravno od nepripravnega. Najboljši zgled so nam košarnice (Compositae), ki tvarjajo v naših krajih dobro desetino vseh cvetočih rastlin. Da veter dvigne telo, mora biti tako prikrojeno, da pri možno velikem površju ni znatna njegova teža. Reg-ratovi plodovi na pr. nam kaj lepo kažejo navedeno razmerje. Vsak plodek tiči v mali globelici sedaj skoro oblastega koška in najmanjša sapa ga nam odnese izpred očij. Neznatna, iz togih laskov sestavljena čaša čepi kot kodeljica na precej dolgem peclju in dela plod lahek, da ga lahko vzdigne vsak vetrič. Torej ni čuda, da to rastlino nahajamo povsod. Nekaj sličnega imajo malo da ne vse košarnice. Mlatiči vedo dosti povedati o tistih belkastih „mačkih", ki po podu zanikernega kmeta plešejo, dokler ne najdejo po kaki luknji izhoda na prosto. To so večinoma plodovi ali pa same kodeljice njivskega osata in drugega plevela.
Kakor na pr. gornjo globel jabolkovo v dnu pet zvenelih lističev zapira, ki so za cvetja tvarjali čašne krpice, isto tako venča z malimi izjemami plodove košarnic lasasta časa — v tej spremenjeni obliki ko-deljica zvana. Ona sedi ali neposrednje na plodu ali pa na tankem peclju in dela nekako padalo, v ktero se upira veter in plodove tem uspešneje raznaša, čim obširnejša je kodeljica in čim bolj perasto razvejani so njeni togi laski.
Tudi naše mogočne, košate vaške lipe ne smemo prezreti. Kdo ne pozna lipovega plodu! Vsaj predobro vonjajočega cvetja rad vsakdo šopek nabere in se ga veseli, dokler je sveže. Ne posamezni plodovi ali semena, ampak vse razcvetje odkruši se od veje in vijakasto navzdol plavajoč premeri kratko pot prav polagoma. Dostikrat se obesi vetru na rep in liajdi naprej, dokler ne pojema njegova moč. Temu uzrok je krovni listič, ki za mladosti razcvetje obdaja in tudi pozneje ne odpade, ampak sredi peclja stoječ opisano gibanje v zraku pospešuje in prav za prav pouzročuje.
Javor, brest, jesen in druga drevesa imajo perutkaste plodove, ktere veter tem lažje raznaša, čim večji so.
Dolgorepati mešički velikouočnice (Anemone Pulsatilla) in sorodnic porasteni so po trpežnem pestiču s srebrosivimi dlačicami, ki so posebno orodje pri razprostirallju po vetru. Vsakdo se tudi spominja srobota, plezajočega domačega grma, čegar plodovi nalik sivim omelom v jeseni, ko se je z drevja in grmovja listje osulo, vrb vejic v bogatih razcvetjih stoje čakajoč ugodnega časa, da bi je veter razrahljal in razmajal ter potem od vedel s seboj.
Ker še morda drugikrat izpregovorimo o podobnih razmerah, naj omenimo še samo rogoza, ki ob rekah, močvirjih in mlakužah pogostoma raste. 1'lodiči se podaljšajo v tanek pecelj, iz kterega na treh ali štirih točkah i/rastejo precej dolgi, v vretencih stoječi sivobeli lasje, v ktere se veter zapleta ter je raznaša.
Primerno večje pa je število tistili rastlin, kterih semena se izpre-zajo iz plodii in potem zä-se životarijo. Nektera so zdržema z lasmi in kocinami zaodeta, druga pa nose mestoma kosmiče in čopiče daljših dlak. Naših vrb glavice na pr. popokajo ob koncu na dve polovici, ki se ukrivite navzven in s kosmičem porastena semena vetru prepustite. Malo drugače pri topolih, vrbovcu1 in drugih.
Liki plodovi nahajajo se tudi semena perutkasta. Seveda je to samo ondi mogoče, kjer niso zaprta v oplodje, ampak le z luskami pokrita. Zastran tega opozarjamo na naše prave storžnjake, kterih perutkasta semena tiče za olesenelimi luskami v plitvih globelicah. No
1 Epilobium.
ker pa služi jelovega drevja semenje nekterim živalim v živež, razširja I se tem lažje izpadši potoma izmed lusek.
Ni naš namen tudi o tajnocvetkali poročati tu, a vendar nam silijo , nektere opazke v pero, in te naj vsaj v splošnih potezah nadomeščajo ; natančnejše podatke. Nekoliko podrobnostij najde se v „Kresu" na ktere blagovoljne čitatelje opozarjamo in to tem bolj, ker so ondi ozna-| eena pota škodljivih gliv, ki napastujejo naša žita in sekajo kmetu često hude rane.
Trosovi2 drugih tajnocvetek pridejo po vetru na vse kraje celo tjakaj, kamor hi je človek najmanj pričakoval; zatö je pa nahajamo tudi povsod po najbolj skritih mestih. Najdejo li tu ugodne podlage, raz-! množijo se, da je groza. Minole jeseni ne bode gotovo kmetič lahko pozabil, kajti mnogega obitelj bi bila imela dovolj, da bi se bila vsaj J lahko preživila, ko bi krompirjeva plesenj ne bila tako hudo gospoda-> lila in najmanj polovice pridelka uničila. To pa je prevažno, kajti ! odkar krompir (podzemljica) v Evropi dobro obrodi, ponehali so tisti j strašni pojavi, ki je lakoto imenujemo in za ktero so padali ljudje včasih kot snopje o vetru. Dalo bi se navesti še mnogokaj zanimivega in po-l učnega, a oddaljili smo se že itak preveč od prvotnega smotra in radi-tega zaključujemo ta odstavek z opazko, da je treba prirodnine ogledati z vseh stranij, ako jim hočemo biti pravi tolmači.
Kar bi pa voda ugonobila ter veter ne mogel vzdigniti, spravljajo I živali, osobito sesavci in ptice na dotična mesta. Kdo bi se čudil pre-! udarjaje, da vsako leto na stotine plodov in semen svojega namena ne [ doseže, ako pomisli, kako različna so tla, kamor se zanesejo. Poglejmo ; lepo črešnjo, obloženo z rudečimi plodovi, ki v najugodnejšem slučaju popadajo na tla ter tu kale. Pod drevesom je vse polno črešnjic, kterili bi rada vsaka vzrastla v visoko drevo. Pa mati črešnja potrebuje svet-I lobe, gorkote in vlage za-se, zaraditega začno drevesca hirati in naposled odumrjo navadno vsa. Tu jim tla in druge razmere niso prijale. Boljše je že, ako človek odmetava ostanke; večina jih pade istinito na trda tla, kjer ne najdejo vlage in pozneje ne dobrodejue senčice, da bi ; se mogli razvijati. Tudi ti gredo po zlu. Nekoliko jih pa vendar dobi kako zavetje in ti poganjajo in obrode, ako jih kosa ali srp ni odrezal ali pa živina ni poteptala. Najvarnejšo pot pa hodijo tedaj, ako je ptice razširjajo. Daleč od drevesa je nosijo včasih, tam použijejo mesnati del, koščico s semenom pa spuste na tla. Od tod pride, da dobivamo divjake po krajih, kjer l)i jih najmanj pričakovali.
1	Snetljivost žita, snop. 7. leto IV.; Rjavost žita, snop. 4. leto V.
2	Majhna, često nevidna tajnoevetke raznmožujoča telesca; v tem oziru nekako semenu jednaka.
Dočim pa voda iu veter ne delata pri razširjanju zato pripravnih rastlinskih delov nobene razlike, ampak kar jima pride v področje, to je njuno, izbirajo živali samo take snovi, ki jim služijo v živež. V tem oziru je prvi pogoj, da plodove že iz daljave lahko ugledajo in to tem lažje, čim različnejše so boje od listov. Take barve so rudeče, črne, rumene in bele. Največ plodov je rudečih, kajti vidijo se najdalje. Take nahajamo pri drenu, črešnji, višnji, česminu, trdoleski ', šipku 3, grozd-jičju, belušu 3, je robi k i4, glogu, malinjeku, jagodnjeku, kustovnici5, grozdastem bezgu, brogoviti 6, pesikovini7, volčinu 8, štrkovcu, šmarniui, brusnici, mahovnici itd.
Črne, črnomodre ali modre užitne plodove imajo krhljika, trno-ljica, robidnjek, črni bezeg, borovnica, kalina, kozja črešnja itd.; bele na pr. omela. Carar !) ima vzlasti na skrbi, da razširja od drevesa do drevesa ta vedno zeleni grmiček; vendar je bosa, da bi morali njegovi plodovi po hranilih drskača, predno so postali kaljivi.
Plodovi nekterih rastlin so jako neznatni; pa tudi za te skrbi mati priroda, kolikor najbolj možno. Cveti se zbero v razcvetja in zreli plodovi stoje v gručah nakopičeni in vabijo obiskovalcev k sebi, kakor opazujemo to na pr. pri česminu, bezgu, jerebiki in dr. Posebne važnosti je tudi mesto, na kterem plodovi stoje. Izvestno se tisti, ki konec vej izven listja sede, ugledajo lažje od onih, ki so pokriti. Za vsake jeseni se lahko opazuje, da ptice najprej vnanje pojedo in še le pozneje, kedar jim gre trda za živež, stikajo tudi za skritimi. Mnogo je slednjič tudi takih rastlin, ktere rano izgube listje, dočim plodovi po grmovju obvise.
Omenjeno je že bilo, da obiskujejo živali iz sebičnosti rastline, stikajoč za živežem. Taki plodovi so mesnati, t. j. semena zastirajoče oplodje je sočnato in služi posebno našim stalnim ptičem ali pa selivkam za potovanja v živež. Navadno je vse oplodje sočnato, včasih samo nekteri deli in pri nekterih celo čaša. Seme pa je neužitno, jako trdo; kajti ako bi se tudi to razbilo, prišla bi dotična rastlina v nevarnost. Kar se pa tiče načina, na kteri semena po použitju plodii na razne kraje potujejo, moremo omeniti sledeče. Obsežne plodove pojedo ptice, kedar so je donesle na navadno mesto, do semena in spuste to na tla. Ako je pa semenje mičkeno, použijejo je tudi, in to- pride potem neprebavljeno zopet na dan. Odpadki so v tem slučaju važni zaraditega, ker gnojijo semenu in pospešujejo kalitev.
Tudi semenje jedo nektere živali. Dostikrat se dogodi, da dotična žival, spravljaje hrano v zimske shrambe, tu pa tam kaj izgubi
1 Evonimus europaeus; ' Rosa canina; 3 Asparagus officinalis; 4 Sorbus-; 6 Lv-cium barbaru m; " Viburnum opulus; 7 Lonieera; " Daplme; 9 Carar — drskar. Misteldrossel.
ali pozabi in tako nehote rastlinstvo razširja. To velja posebno o veverici, šoji itd.
Bosopeti paglavci delajo si veliko veselja s tem, da natrgavši re-pinčevega plodu, drug drugega ometavajo in pri tem merijo posebno na glavo, dobro vedoč, da se kljukice kaj rade primejo las; pa tudi živino čestokrat nadlegujejo s to neprimerno igračo. Na obleki in živalski dlaki obvise taki plodovi v celih kepah za kljukice in nevede in nehote je ljudje in živina donašajo na razna mesta, kjer se potem nasele. Tudi uekterim drugim rastlinam je lastno to svojstvo, a vendar je razširjanje tem potem le bolj slučajno in redko.
Jednako podredjenega pomena so tisti plodovi, ki so si oskrbeli naprave, s kterimi se za izprezanja mehanično vzdignejo in nekoliko od rastline odlete. Ljubice, nekaj stročnic, nedotiko in druge štejemo sem.
Ako pa zadnja načina prispodabljamo prejšnjim, osvedočimo se takoj, da sta jako malenkostna in vedno le v ožjem okviru delujoča ; voda, veter, osobito pa živali stoje tedaj zastran razširjanja rastlinstva v prvi vrsti ter je v tuje dežele in prekmorske kraje donašajo. Boj na življenje in smrt med drugovi — v prirodi ne najmanjše važnosti — izostane tem lažje, ker se prvotna tla po potovanju iznebijo preobilnega zaroda in v primernem ravnotežju ostanejo.	M. Cilcnšek.
Legende Martina Kohemskega v slovenskem prevodu.
, jSte	Objavil dr. J. Sket.
.dm
•^T «vršen pogled v zgodovino našega slovstva nam kaže, da se je za prosti narod slovenski v prejšnjih stoletjih le malo pisalo.
; Izvrstno berilo za ljudstvo bilo bi lahko na pr. bilo življenje svetnikov ali legende, in vendar nimamo nobene take knjige v našem nabožnem slovstvu do 1. 1828. Takrat je stoprav Franc V er iti izdal: „Življenje svetnikov in prestavni godovi". Da je bila ta knjiga potrebna, dokazuje to, da se je že 1. 1331. napravila druga izdaja, čeravno se jo po Šafarikovem poročilu (Gesch. der siidsl. Lit. I. str. 130) prvič 2200 izvodov tiskalo. Le nekteri začetki so prej že v tej stroki zabeležiti, in sicer življenje o sv. Marjeti Kortonski, najbrže od 1. 1765. (glej Saf. I. str. 129), o sv. Florijanu, Donatu, Janezu in Pavlu, 1769, o sv. Izidom in Notburgi 1774, o sv. Bernardu od Offida 1796, in o sv. grotinji Genofefi 1818. Vse te knjige so bile gotovo prostemu ljudstvu povšeči, ako pomislimo, da se življenje svetnikov še dandanes najrajši bere in da je izmed knjig [Mohorjeve družbe ta vrsta najbolj priljubljena.
Potrebo, du se podajo slovenskemu ljudstvu legende o svetnikih in mučenikih v domačem jeziku, čutil je tudi tisti duhovnik koroški, ki je preložil legende očeta Martina Kobemskega v jezik slovenski. V zgodovinskem društvu koroškem nahaja se debela knjiga v 4°, ki obsega ta prevod, kteri pa ni tiskan, temveč s črno in vmes z rudečo tinto pisan. Knjiga šteje 1032 stranij ter začenja z življenjem sv. device Evfrozine na „te pruvi dan vienahtnika", a konča pa na „te terdeifti Dan Junia" z življenjem sv. mašnika in puščavnika Teobalda. Rokopis podaje 181 životopisov ali legend po vrsti za prvo letno polovico. Pisava je jako lična in razločna, in ni najti besede, ki bi bila prečrtana. Vsaka stran je razdeljena v dve kolumni in šteje navadno po 30 — 35 vrst. Vsa marljivost in vestnost vidi se tudi iz tega, da je cela knjiga pisana po črtah s svinčnikom potegnjenih.
Pred tekstom samim so štirje listi. Na prvem beremo slovenski naslov knjige, na drugem v latinščini „Privilegium imprimendi", in na drugi strani v slovenskem prevodu kratek predgovor Martina Kohemskega. Tretji in četrti list sta prazna. Bila sta brez dvombe odločena za predgovor našemu prevoditelju. Žal da ga ni, kajti le-ta bi nam bil gotovo razložil, zakaj se je prelagatelj lotil tega obširnega in mučnega dela. Ne bodemo se motili, če trdimo, da je bil ta prevod, kterega hrani zgod. društvo koroško, v zasebno rabo in potrebo odločen. Morda si je pisatelj prvotno prestavo še le potem v debelo knjigo na čisto prepisal, ko ni našel svojemu delu založnika in tiskarja.
Naslov rokopisu se glasi:
Dober Legent teh Suetnikou. tu je Enu lopu na tenku inu po-nishnu popilanje tiga Shiulenja terplienja inu Smerti Od teh lubeh Suetch boshjeh na en vsak Dan tiga zielega Leta Skus Pat. Dionyl'ium od Linzburga, tiga zhiftiga Provinza Capuzinarja poftaulen inu vunthalen, po njegovemu frezhnemu laspanju, is perpufhenja teh Viflieh; od 1'uo velku Falarjou ozhishen, is Shuahtnem fuoshenjam popraujen, tudi is 1'tue noi 30 novemi perpraulenmi perpisan. Namies zhiftu kratku inu 1 hiebt popisanem Shiulenjam teh Suetnikou, obzieran, vunfbrisan, inu s velku bulfhem Noterrihtanjam kaker poprei vun dan biu, skus Patra Martin od Kohem tiga rainarskega Provinza Capuzinarja, Jubilarium inu Semioren Cölln inu Fronkfurt. v Verlag Carl Josheph Benkard Bukouski Vtisk, vleti M.D.CC.XXIII. Cum oratia et Privilegia Sacrae Cefarae Majeftatis.
Temu sledi „Facultas R. P. Provincialis Previlegium Caefareum imprimendi et diftrahendi librum, cui titulus, Leganda fanctorum. ah A. V. P. Dionylio Luxenburgenfi Ordinis noftri Fratrum Minorum Ca-pucinorum Provintiae Rhenanae Predicatore compofitum, et poft ejus mortem ab. A. V. P. Martino Cochemenfi revifum et auctum, Domino
Carolo .Josephe» Bencard Bibliopolae Colonierifi per antecedentes quinque annos jam elapfos confeffum, ad ilios decem annos extendo. Moguntiae 6 Sept 1717. Fr. Petrus Confluentinus, miuifter Provizialis Proviciae Rhenanae Capucin mpp.
Na drugi strani pa beremo:
Predgovor zhres te popraulani inu dobru nareti Legent teh fuet-nikou. Ker je mene od mojeh viiliili perporozhenu bilu, te prizheozhi Legent tega brumnega Patra Dionyfia od Luzenburga, kir v leti 1705 kir je on v Cochen Quardian biu je frezhnu v bogu fafpau, se previdi, inu od nekaitiereh falarjou ozhiftiti, kir Tem jes tu muje vriedno devo ; na le vfeu inu tifte ziele Bukue befiede do befiede fkerbno prebrau, ; noi te letinski legent sraunau inu poprau, na velku krajah pobulfhau, velku zhiftu maihineh legentou vunpuftou: inu na meft taiftih nekolku vezlii inu sapapadliuflii noterpoftaviu. fategavolo kir te vezhi tal teh fuetnikou fgol marterniki fo bili. Kir fem jes na meft taistih vfe forte | fpovednike inu Devize, po katiereh exempelnah sa njiemi priti lamoremo | noterpoftaviu. Beri sategavolo tlisik notre, inu se po teh navkeh tiisai, inu klizhi nje na njih profhnjo ferzhno v fhliednjemo se jes perporozhim v tuojo andohtno Molituo: inu me sklenem sdai inu na vfelei guoboku v I njo. P. Martinus od Cochem nevriedni Capuzinar.
Da si je slovenski duhovnik izbral za svoj prevod bas „življenje [ svetnikov", ktero je bil na podlagi mnogih legend sestavil o. Martin Kohemski, temu se ne čudi, kdor pomisli, da je Koliemski bil v 18. stoletju jako priljubljeno berilo in da se še dandanes njegova dela pridno ponatiskujejo. Martin Kohemski je rojen 1. 1630. v Ivohemu [ (Cochem, Kochheim) v Trevirskem; bil je kapucin ter umrl 1712. Pisal j je mnogo knjig pobožnega sodržaja, med temi legende svetnikov v dveh delih, ki so prišle prvič 1. 1696. na svetlo.
Prevod je pisan v koroškem narečju in je zatorej še posebej jako zanimiv. Marsiktera oblika vzbuja našo pozornost. Naj sledi nekaj primerov: Str. 45. gen. pl. modlitou: Vfeh teifteh piefem noi modlitou.— 125. gnali: Te dobruetlivi Bueg, pa stori ob en shuak, te vafsi na nja gnali, taku douge. — 265: Pomai mene (= pomagaj meni). — 480: Ivaker te miefenz med temi fbiesdami. — 519: Od fhtieredega leta. — 523: Nuezhe obenega druiga puazhiva. — 524: 60 red liet ftar. — Bi muerou jes ene pofiebne buldi popifat. — 760: On je temo merttemo fuoje Kuto obliekou. — 761: Kir per blishavi ni obene vade bovo, je on h Buegu modliu, inu Se je tri barti na Siemlo vergou, noi eno mavo is eno opat o kopau, je en lubesniu vrevez Sem fuierau, od katierega je zieva llauna pofaihtana bova, noi vfe forte Selishe naprei pernese.
Prestavo je torej oskrbel duhovnik, koroški Slovenec. Ali kdo je bil to, tega nam knjiga ne pove. Tudi o času, kdaj je ta marljivi
rojak izdelaval svoje delo, ne poroča nam nobena stran. Na dalje tudi ni razvideti, ali je samo pričujoči, t. j. prvi del teh legend preložil ali še tudi drugi. Iz tega, da se prva letna polovica s knjigo konča, ne da bi bila kaka letnica ali „konec" pripisan, je sklepati, da je tudi drugo polovico preložil in jo bil menda že v drugo knjigo na čisto prepisal ali jo baš prepisaval.
Ako pogledamo na žalostno stanje našega slovstva v 18. stoletju na Koroškem ter pomislimo, da nimamo razven O s val d a Gut s man na skoro nobenega drugega delavca na slovstvenem polju našem, zdi se nam verjetno, da je ta prevod le plod in trud našega slovničarja, misijonarja Osvalda Gutsmanna (1725—1790). Do tega priznanja sili nas pravilna slovenščina, ki jo nahajamo v tej prelogi, in tudi rokopis sam potrjuje nas v tem mnenju, če ga primerjamo listinam, ki se hranijo, pisane od Gutsmannove roke, v knezoškofovskem arhivu.
V naslednjem podajemo č. čitateljem v zgled življenje sv. device Skolastike na str. 230 — 283, da se sami prepričajo o jeziku in oblikah, ki se nahajajo v tem za naše slovstvo pomenljivem prevodu.
Ta defeti dan februara
Tu shiulenje te S. Devize Sholaftizä.
Na tei gori Kafino je dons te prasnik te i'. Divize inu pushaunize, kir ena lubesniva feftra tega f. Patriarha Benedicta je bova, inu v Nurfiji v Vashkem od imenitneh ftareifhou rojena. Nje lubi ftareishi v njih fakonskem ftanu fo bili od fazhetka nerodovitni, inu fo k fhliednjemu po dougemo poftu, budenju molitui inu v Almoshnem dajanju tu f. Pu-shaunizo iz fuetem Benediktam vred rodili. Ona fe je od muaduefti gore is vfo resnizo tega boshjega ftraliu inu v drugeh Kershanskeh zhednueftah obdana, inu Bogu temu gospuedu to vezhno, ftorjeno zhi-ftoft oblubiva. Kir pa nje 1'. brater Benediktus, na tei gori Catino en liep kuofhter fpuvau je, inu Traven drujeh duhouneh fuo fuete shiulenje pelou. pride ona k njemu pod .njega reditnoft, inu vuk Bogu temo Go-fpuedu, noter do nja konza v kuoshtei'skem shiulenju flushit. Kir 1'. Benediktus nja prihod famerka, njei naprueti tezhe, noi njo zevo perjasno perjeme pred tem Kuoshtram. Ona dba se vfedeta 1'raven eden drujega, inu lazlmeta od duhouskeh rezili, en fuadek pogovor pelati. Pod drugem govorita od tega kuofhtra, katierega fa devize br gorlpuvati imeva: inu kir jo ona fa te zueperaitane rezili narbol skerbava; perhaja od neba ena fuetvoba zhres njo, inu ta jasnoft boshja resfuieti nja ferze. Tadei ona da Bogu tu zhast, ga hualita inu anmolita. Kir je on tekrai tiga perhodniga Kuoshtra skus tu snaminje lam perkafat fe povriedou. Na tem kraji fpuva 1'. Benedikt en fhotor, fapre to f. Sholaftizo v njega, inu njo vuzhi vfe te regelze, katiere fe jo lam od Angela boshjega na-
vuzhiu. Oa da njei tudi pifano to kuofhtersko shego inu fadershanje, katiere te devize tei f. Sholaftizi, she do nafhniga dnu dershijo, inu fa njo nahajajo. Na tem kraji fazhne ta f. Sholaftiza eno fuo oiftru shiulenje, le en dan enobart jie, inu namrezh le Ii' l'onzhnemu Ii sahodu. Ona je bova kaker en Angel zhifta 11a dufhi inu na trupli, inu govori le v' leti enbart fuojem bratam. Nje Andoht, prueti Bogu je bova ne-popifliva, kir ona modli skor vfole is objokanemi ozhmi. V nja govorjenju je bova taku fueta, inu lubesniva, da ona te devize, katiere shnjo govorijo, velkubarti h' lubiesni boshjei vshje. Nja lubiesen prueti Bogu inu temu blisluiemo gori kaker ena pershgana bakua, da ti omersjene ferze teh zhuovekou otopli, inu h' tei lubiesni nje nebeshkega shenina vshgati more. Kir ona skus te inu druge zhednofti glih, kaker tu fonze tega firmamenta fuiera, je ona velku drugeh deviz h' fabe perdobiva, inu h' nja nahajanju omuntrava. Ona je bova enaka enemu imenitnemu teh dufh, katiera te terdovratne ferza na fe klizhe, inu te brumne 1'uete otroke is njih naredi. Nje kuoshter je skor zemihen biu, iavol teh vkup fbraneh deviz, katiere nja fuetu shiulenje nahajat poshelijo, Satue muere ona v drujeh mieftah inu v tergeh nove gorlpuvat, da bi njih vshganemu poshelenju en vshitek dopernefhen biu. Ta fueta Sholaftiza je bova njih moiftrova noi pelauzhinja, njih mati inu oskerbniza. Inu nje podvuzhi vfe, kaku bi le one Kriftusu dopadle, inu njemu bres mai-desha duslie peraitati imele.
Kir ta fbiesta deviza Kriftusova vun s' boshjega noterdajanja ob-zhuti, da kaku nja shiulenje v kradkem en konz vfevo bode, pride ona h' f. Benedikto, kaku ona ob lietenzi je vfelei dopernashava. Nje fueti brat njo objifhe v poglaitanju f' velku njega bratmi, inu resvefeli nje zhefheno dusho, skus en fuadek pogovor teh nebeshkeh rezili. Kir Je tadei ta vezhir perblishuje, fo fe k' mili vfedli, inu vshiujajo te 1'hpishe is narvifhem dushnem trosbtam, katiere ona od te prave roke boshje prejeva je. V prizheozhei jiedi rezhe k njemu ona: Jes vas prolem lueti brat, inu ozha; da bi me vi to nuezli kne puftili famo; ampak per mene do drugega dnu v duhounem pogovarjenju oftali. Te fueti Benedikt odgovori: Kai pogarafh od mene feftra? Jes na obeno vislio ne morem od moiga fhotora vun oftati; V teftemu zhafu je biu fuo enu fornem inu lopo vreme, da na nobeno vifho fi nifhir na prideozhi disli ni fpueunat fmeu. Kir pa ta f. Deviza Sholaftiza nja brata taku mar-nuvat fhlishi, podie fuoje roke nato milo vkup, inu profi tega vfegamo-gozhnega Boga, da bi nje f. brat le to nuezli is shnjo v' molitui inu v f. pogovoru oftati otou.
Kume je ona to ferihtava, je navftau enu huduvurje od disha, da te lueti fuper luojo volo per fuojei feftri is njegovemi bratami oftane. Kir ta f. Sholaftiza fupet v nja Shotor pride, fe je k' fmerti perraitava,
inu le tudi li" tei fhliednje vri perprauna ftori. Tri dni po tiem ledi te j 1'. Benediktus v fuoimu fhotoru, inu vtiem poufigne on 1'uoje ozhi prueti nebiefam, inu vidi to duslio nja 1'. Seftre v poduebi enega govoba h' ne-beshkeinu vefelju fe pelati. On fe je tega obvefeliu is zielega ferza, noi j njo vidi kar pre more, inu hvali Boga fa to gnado ferzhno. On refodie fuojem bratam, to pre videno perkasen, jim osnani te frezhni ta 1'top njega f. leftre, inu lapovie vfe potrebne h pogrebshini opraviti. Te devize ime fravenseftre te f. Sholal'tize, kir fo videle, da ta njih mati ibiesta, zhasnu poshegnana, inu h' tei vezhnofti raishava, le kuniei favol te I (gube troshtat famorejo. Kir l'o pa to velko zhaft okul nje videle, fo I padle na nja oblizhje, pretakajo riuixe louse, inurezhejo: Profifa nafs: O Frau mati, per vashemo sheninu nafhemo gofpuedu Jesusu Kriftufu: da mi na tem poti, katierega fte nam pridfhli, perhoditi samogle. Kir fo one to 1'mert njih lube Matere sadoifti objokale, pousignejo nje f. trupvo gore, inu nju v pertenino favijejo, noi nje is shuahtnemi ma-filami inu shpezariami mashejo. One njo tri dni vahtajo is jakam noi fousami, per nja fuetemu trupvo, pojejo traven velku pfalmou inu hua-leshneh Piefern, inu perporozhijo nja dusho tei dobruetlovei milofti boshjei. Ti brati tiga f. Benedikta pridejo, na eno guislmo vro h' temo f. trupvo, objokajo tame to fmert te zhefhene Matere, inu kir fo slie oni njih andoht per temo f. trupvo dopernefli, njo nefejo vto zerkou, f. Johannesa Iverftnika, inu nju pokopjejo ven grob, katierega je fueti Benediktus, ga ftoriti nehau.
Ex libro 2 Dialog S. Gregori Cap. 23 v. 24.
Do zdaj še neznan rokopis Jožefa Hasla,
^cyWasl Jožef je rojen v celjski kresiji okoli leta 1730. On je, kolikor znamo, prvi Stajerc, ki je pisal slovenski. Bil je jezuit in je delo Hevenessovo: Quadragesima sancta poslovenil in 1. 1770. na svetlo dal pod naslovom: „Sveti post, Kristusovim trpljenju posvečen, u vsakdanu premišljuvanje resdejlen". Tako Macun. Orožen pa poroča, da je rojen v Celji 14. nov. 1. 1733., vstopil je v red jezuitov; ko se je red razpustil, bil je nadarbenik na Laškem ; imel je na trgu, št. 3, svojo hišo. — Dr. Peinlich pravi v „Gesch. d. Graz. Gymn" na koncu str. 107 : war zuletzt, noch nach 1770, Pfarrer zu St. Jacob in Laibach. Njegov rokopis našel sem leta 1884. v Loki pri Zidanem mostu. Njega naslov se tako-le glasi:
Vezhne resnice, | katero je | Josheph Hasl, en mashnik | is j tovar-shtva Jesusoviga | v' treitimu letu | suoiiga pridigarstva [ krainskirn ludem v' Lublani | ob zassu | teh suetili exercici | napreinesl.
Tu en taushent, fedemstou, devet, inu fhefdefetu letu po Christu-fovemu Royftvu.
Na drugem listu je isti naslov latinski: Aeternae veritates | per Joseplium Hasl, | Societatis Jesu | Sacerdotem | Tertio anno sui concio-natorii | muneris | carniolico populo | Labaci | Tempore | Sacrorum exer-citiorum | propositae. | Anno salutis nostrae 1769.
Totem sledi 144 stranij premišljevanj in na dveh poslednjih listih Synopsis Omnium Meditationum. Devet zadnjih listov je čisto praznih. Oblika je četverka; knjiga je v usnju vezana in ima rudeče barvan obrez. Ta rokopis, ki je bil do zdaj še neznan, prenesel je v Loko, kjer se sedaj v farovžu hrani, menda preč. g. Žičkar, preje župnik v Dolu (kjer je svoje dni pastiroval Hasl).	Dr. J. Pajek.
Kako Kočevarji snubijo in ženitujejo.
^ko si ženin nevesto izbere sam ali če mu jo odločita roditelja, ta™ odbero dan ali večer, kdaj pojdejo snubit. Določenega dne na večer povabi ženinov oče kuma in kumo, pa bližnje sosede pod IT svojo streho. Tu se goste in vesele radi pozno v noč — in brijo ' burke. Radost je tem večja, smeha je tem obilnejše, čim dovtip-nejši so snubci. Ko so že židane volje, če imajo kaj dosti pijače, opozori jih ženinova mati, da je čas, da se dvigno. Pokropi jih z blagoslovljeno vodo, zato da bi srečna bila snubitev, in jih poprosi, da bi jej v hišo pripeljali dobro, pridno, pošteno snaho. A predno odidejo snubci, morajo vselej piti še šentjanževca, Bog varuj, da bi pozabili to! Ko-čevar je sploh ves zaljubljen v ta napoj.
Po tej večerni gostiji in zabavi odidejo snubci mirno proti nevestini hiši, ki je včasi blizu, včasi pa tudi precej daleč v kakem selu. V nevestini hiši, dasi znajo, kaj jih čaka, navadno vse spi in počiva. Snubci se vstopijo pred vrata in jamejo trkati. V hiši se vzbude, in kdor je, najrajši gospodar, oglasi se in popraša, kdo trka na vrata in česa bi rad. Snubci odgovore, da so popotni, da so se zakasnili in da bi radi prenočili pod to gostoljubno in pošteno streho. Gospodar opomni, če so dobri, verni ljudje in če imajo popotne liste, da jim hote dati prenočišča.
1 Prerano umrli I/. Gorenjec (L. Gojko) je bil pred nekimi leti več majhnih spisov poslal „Kresovemu" uredništvu. Rajnki je služil cela tri leta na Kočevskem ter je, kakor sam v pismu trdi, pridno opazoval njih šege in navade.

WsJjkil/—,
Spisal f Leop. Gorenjec- Podgoričan.
Po tem razgovoru odpro snubcem, prižgo brž treske, svečo ali kar imajo in razsvetle hišo. Nevestin oče vpraša, kaj možje vendar tako pozno hodijo le-todi; jeden izmed njih, načelnik pa pove, da imajo med seboj mladega pajdaša, ki si išče tovaršico, a ta je baje njih hči.
Oče pozove svojo ženo in vpraša: „Hoj, Mina, ali čuješ, kaj hote možje?" 1
Žena odgovori: „Slišim, ali jaz pravim, našaMinkaje še premlada; že sem jej rekla, naj še leto dnij počaka, da bode godnejša, — ali kako je začela majati z ramenoma, dejala je, da ni več premlada, — oče, učini ti, kar znaš, da je in bode prav; dekle le po svoji glavi živi!"2
Ko mati pripoveda svoje misli, v tem se hči kam skrije in posluša, kaj oče, kaj mati govore in kako snubci ugovarjajo. Ker hčere le ni in ni od nikoder, začno jo iskati prišleci. Nektera nevesta je hudomušna ter hoče podražiti snubce, zategadel se skrije tako, da je nikakor ne mogo najti. Možje pa se razsrde in opomnijo, da ne bodo več iskali, temveč da odidejo k sosedu, saj ima tudi pridno hčer. Nevesta se prestraši in oglasi: „Možje, tu eem tu!" 3
Snubci nevesto primejo, peljo za mizo in posade k ženinu. Oče in možje se jamejo razgovarjati in pogajati o uzajemnem venu, in ko je to določeno, da ženin nevesti tolar, nevesta pa ženinu robec — to je zastava. Naposled se jame vse gibati po hiši. Prikažejo se lonci izpod klopij okrog velike peči ter začno kuhati meso in kar je drugega dobrega, gostje pa se vesele z domačimi vred, jedo, pijo, popevajo, vriskajo Tako snubijo, ki snube še po starem običaju.
Najnovejši čas pa, žalibože, ne snube več tako modro in priprosto! Vse je rajši v nekaki zapravljivi bliščobi, vse prenapeto. Mladi Ko-čevar, mladi košar je zadolžen, pa mora biti, ko snubi, v dragi obleki, odičen z di-agoceno žeparico, rok okovanih z dragimi prstani in sicer obogačen, da se še bolj zadolži s svojo ženitvijo, vzlasti z mnogodnev-nim svatovanjem, ki je nekdaj le malo časa trajalo. Take objestne že-nitve hudo zatirajo uboge Kočevarje dandanes. —
Pred poroko pridejo ženinovi svatje pod nevestino streho in seboj pripeljejo godce, ki pridno citrajo in igrajo na velike in male gosli. Na nevestinem domu, kolikor morejo, goste svate, zelja in prosene kaše Bog varuj, da ne bi dobili na mizo.
Ko odhajajo v cerkev, plače jako nevesta in se brani, kakor da bi še rada ostala doma in dekličevala, naposled pa se vendar le uda vsa
1	Hoi, Mingl, horšt du, vois di mander velt ?
2	I hör jo, ofr i žog a ho, inžer Minkele išt noh cu jung, ih hon irs šon gežoit, ši žol noh a jorle vorteil, hiš ši elter vert žain, — ofr ši žoget, ši išt et mer eu jung, — foter, thu, vie du vilšt, s dirndle tet žišten kein gut et mer.
8 Mander, do hin i do!
objokana. Pri odhodu je vse resno, nevestina mati in oče sta sama rosnih očij in nekako žalostna. Ženin strmi in se boji, da bi se nevesta ne skujala, kar se včasi pripeti. Dever (Brautführer) prejme od nevestine matere poln sveženj na kose narezanega kruha. Ta kruh razmečejo na potu mladim in starim spremnikom, ki se hlastno pulijo za-nj, včasi celo stepö.
Nekdaj je ženin imel na glavi klobuk z velikimi krajci, na telu pa rokavač iz belega surovega sulcna (loden) in platnene hlače. Ogrinjali so se s plaščem, ki je o takih prilikah romal od ženina do ženina. Ker so ga obilo rabili, zato je bil skoro brez vsakojake barve — in nekov hudomušen godec je o neki ženitvi vpričo vseh svatov opomnil in pošalil se, da bode treba plašč obesiti v dimnik h klobasam, da bode vsaj črn.
Nevesta je imela tudi črno ženitovanjsko jopico na sebi, in tudi ta jopica je romala od neveste do neveste. Sicer ima glavo s krono iz cvetek odičeno in trakovi jej raz glavo vise po plečih.
Po poroki odidejo na nevestin dom, kjer jedo kruh, pijo vino. Ženinu in nevesti so nekdaj za mizo odločili prostor; na tem prostoru sta morala ves božji dan molče sedeti, svatje pa so vsak na svoj dom odšli iskat kruha in mesa in drugih jestvin, a spremljali so jih godci s svojo godbo. Ko so bili zopet vsi zbrani pod nevestino streho, začeli so se gostiti, pod mizo pa so jih vaški otroci ščipali, šegetali in opominjali, naj se spominjajo i njih, ne le samih sebe.
Ta običaj se je ohranil do današnjega dne, le to je drugače, da ženin in nevesta ne mrlita več za mizo ves dan vsak na svojem prostoru, temveč da se razgovarjata in kratkočasita sama kje na strani, kjer jima je drago in kjer ju nihče ne moti.
Predno nevestin oče nevesto izpusti iz svoje hiše, morajo svatje z nevesto vred zaplesati in plešo ter pričajo, (bi nevesta ni hroma, niti sicer bolna, temveč da je zdrava, čvrsta. Po vsem tem svatovanju se poslove in odidejo na ženinov dom, kjer dalje ženitujejo, dostikrat po celih osem dnij, da res ni ne konca ne kraja. Tako abotno dolgotrajno svatovauje pokvari marsikoga, tako da potlej dolgo časa čuti svoi pir.
Zrn
Kovač.
Narodna pripovedka dolenjska. — Zapisal v Škoeijann pri Dobravi f Leop. Gorenjec-
Podgoričan
-fffeka
mati je imela sina, ki je bil jako šibek, ali vendar strašno močan. Ko je bil že dosti star, dala ga je, da se je učil črevljarstva. Pa nastavnik (mojster) ga ni mogel imeti na uku; nikoli mu ni bilo
12*
drete dosti, — vso je potrgal, celo črevlje je pokvaril včasi, šila. krivce, s kratka: vse, kar je vzel v roko, — vse je potrl in pokončal.
Moral je torej ostaviti črevljarstvo.
„Ti nisi za tako rokodelstvo," dejal mu je nastavnik, „hodi se rajši učit kovaštva."
Mladič je slušal in šel. Prišel je k nekemu kovaču. Poprosil ga je, da bi ga sprejel; rad bi se učil kovaštva.
Kovač pa se je začudil: „Sirota, kaj pa bi s teboj?! — ti nisi za moje delo — za kovača, kovač mora biti močan človek."
A mladič je dalje prosil: „Le sprejmite me le, saj nisem slaboten tako, kakor se vam zdim, da sem; preverili se boste, da ne."
„I, pa naj bode 110, pa ostani, saj se lahko precej prepričam, ali imaš kaj moči ali ne." Po tej opomnji je kovač vzel prav veliko kladivo v roko in dal ga mladiču, ki je takoj moral prijeti za delo. Nastavnik je svojemu novemu učencu rekel, naj mu pomaga tanjšati razbeljen železni drog. Ali mladič je bil še le prvič, drugič mahnil po drogu na nakovalu, a udrlo se je pol nakovala v zemljo. Mnogi kovačevi pomočniki so hodili okrog nakovala in poskušali, kako bi ga izru-vali iz tal, pa ga niso mogli ni omajati, a mladič se ga je oklenil — in izdrl ga je kakor kako v kolec iz plota. Kovač je kar ostrmel, tako se je začudil: tako šibek in mlad človek, pa ima takovo moč. Dejal mu je: „Ti si pravi, le ostani pri meni, dokler se ne izučiš, pa še potlej bodeš ti meni dobra pomoč, takega kovača pa še nisem imel doslej."
Mladič je ostal v njegovi, kovačnici in se dobro izučil kovaštva.
Ta kovač je imel dvanajst pomagačev. A ker je izučeni mladeneč delal mu zä-se in za vseh dvanajst pomočnikov, izpustil jih je iz službe, njemu pa je obljubil na leto plačila toliko, kolikor ga je dajal vsem onim in kolikor je sam zaslužil.
Že več let je mladenič delal pri tem kovaču, a nastavnik mu ni bil še nič plačal; zato ga je močno skrbelo,-kako ga izplača, kedar bode treba. Ali vse je ugodnejše izteklo, nego je pričakoval.
Nekega dne opomni mladeneč svojemu nastavniku, da pojde po svetu, naj mu torej da sto goldinarjev za vso njegovo pomoč. Kovač se ne brani, vesel mu odšteje sto goldinarjev. Pomočnik ga še poprosi, da bi mu dal železno palico, težko pet stoto v, da mu bode na potu podpora. Kovač mu je rad tudi palico dal.
Pomočnik se poslovi od kovačeve hiše ter odide. Do večera pride do nekove hoste. V tej loži zagleda drvarja, podiral je drevje z nogo in pulil ga kakor kako navadno korenje. Mladi kovač drvarja opomni: „Jaz sem tudi močan tako, kakor si ti; nujva, izpukniva vsak nekoliko dreves in ponesiva jih tvoji materi na dom, da bode imela drv za kurjavo."
Res sta izdrla vsak dve drevesi, odnesla ju na drvarjev dom in odšla dalje. Prišla pa sta do nekega mlinarja, ki je mlinski kamen držal na kolcu in klepal ga.
Kovač drvarju opomni: „Znaš kaj? — ta bi nama utegnil še na korist biti kdaj, trije močni bi pač kaj učinili," —in ogovori mlinarja: „Midva sva tudi močna tako, kakor si ti močan, bodi z nama!"
Mlinar se. jima pridruži, ali žalibože, niso znali, kteri izmed njih bode prvi; zato pokaže kovač kamen in nasvetuje: „Kteri izmed nas bode ta-le kamen zagnal više, tisti bode prvak, ki se mu bosta morala uklanjati druga dva."
Pa mlinar je kamen zagnal visoko, tako da ga ves dan ni bilo nazaj. Drugi zažene kamen drvar, a ni ga bilo nazaj dva dneva. Naposled ga zažene i kovač — in kamena ni bilo nazaj tri dni; torej je kovač bil prvi.
Šli so naprej vsi trije-in prišli do nekega grada, ki je bil izdan ali zaklet. V tem gradu, naroči kovač, naj mlinar zaneti ogenj in obed ? skuha; kedar pa bode kuhano, naj pozvoni, in odšel je z drvarjem vred. Pa prišel je nekov berač in mlinarja poprosil, naj bi mu dal malo mesa, in dal mu ga je, a padlo mu je iz rok na tla. Berač zopet poprosi mlinarja, da bi mu pobral meso, in pobral mu ga je. Ali berač je v tem mlinarju skočil na hrbet in mu ga zlomil. Mlinar ni pozvonil, ko je bil kuhan obed. •
Ko sta bila kovač in drvar prišla nazaj, pokara kovač mlinarja, zakaj ni pozvonil, mlinar pa je dejal, da mu je bilo slabo, da ni mogel pozvoniti.
Kovač naroči sedaj drvarju, naj kuha obed in kedar bode kuhan, naj pozvoni, pa odide. Ali drvarju se je pripetilo to, kar se je bilo popreje mlinarju dogodilo.
Ivo je bil kovač zopet prišel nazaj, razsrdil se je ter dejal: „Vidva nista za nič, ostanem pa jaz tu, da bodem kuhal!" In res je ostal in kuhal in železno palico je imel pri sebi, drvar in mlinar pa sta odšla. A zopet je prišel stari berač in poprosil ga malo mesa. Kovač mu ga da, ali padlo mu je na tla. Berač ga poprosi, da bi mu pobral meso, a kovač mu ni hotel pobrati mesa, temveč mahnil ga je s palico, berač pa je zbežal v luknjo.
Kovač pozvoni, drvar in mlinar se vrneta. Jako sta se mu čudila, ker je bil pozvonil. Kovač jima ukaže, naj začneta luknjo, ki je bil berač pobegnil v njo, kopati in naj izkopljeta veliko jamo. In izkopala sta toliko jamo, da ni imela ne konca ne kraja. Kovač reče, naj gre mlinar v to jamo, da ga bosta na vrvi spuščala va-njo. Dal mu je zvonec in naročil, kedar mu bode hudo, naj pozvoni. Ko je bil mlinar prišel do srede jame, pozvonil je. Kovač ga popraša, kaj mu je bilo,
mlinar pa odgovori, da ga je bilo strah. Tudi z drvarjem je bilo tako. Naposled se kovač spusti v jamo — in ko se je bil pripeljal do srede, prešinila ga je neka groza, pa veiular ni pozvonil, temveč spustil se je do dna. Tu so bila velika vrata, kovač potrka prvič, drugič, a niso se odprla, tretjič pa je kar udaril po ključavnici in po vratih, da jih je razbil. Držala so v veliko zgradbo. V zgradbi je bil hudič, pri hudiču pa je bila zakleta kraljičina. Hudič kovača popraša: „Kaj hočeš?•' Kovač odgovori: „Kaj tebe to skrbi!" Hudič reče: „Poskusiva se!" Kovač pa ga je s palico udaril tako, da je bil ves omamljen. Otel je kraljičino, da ni bila več izdana. Hotel jo je po vrvi odpeljati na svet, ali vrvi ni bilo več nikjer. Kraljičina odpelje iz prve sobe otet-nika v drugo sobo, iz druge v tretjo, in tu mu je dala prstan in opomnila, da jej bode ta prstan, če se kdaj snideta, priča, da je njo otel; po njem ga bode spoznala. Iz tretje sobe sta prišla v četrto; kraljičina izgine. V tej sobi je bival tisti berač. Kovač mu je ukazal, naj mu gre pokazat pot na zemljo, če ne, udaril ga bode, da ne bo nikoli več ljudij motil po svetu.
Berač mu nasvetuje, naj gre in si odreže šibico in kamor bode z njo udaril, povsodi se mu bode odprlo vse. Ali kovač ni hotel iti, temveč primoral je berača, da mu je sam urezal šibico in pot kazal. Berač se vrne, kovač pa pride do nekega morja, ki ni mogel črezenj. A prileti velik orel in vpraša kovača, kaj dela tu. Kovač mu pove, da je na potu na svet, pa ne more priti črez morje.
Orel mu reče, naj ga zasede, in kedar bode videl, da se spušča proti tlom, naj nareže prst in mu svoje krvi piti da, in srečno bosta prišla črez morje zopet na svet.
Kovač je slušal in prišel srečno nazaj na zemljo. Šel je in prišel v neko mesto. V tem mestu je pri nekem zlatarju stopil v službo za delavca. V zlatarjevi službi je imel mnogo dragih prstanov, a najlepši in najdražji je bil prstan, ki mu ga je bila dala kraljičina. Prišla pa je nekega dne k njemu krasna devica in vprašala ga, ali bi prodal tisti lepi in dragi prstan. Pomočnik odgovori, da ne more in ne sme prodati ga, ker mu ga je dala krasna kraljičina, ki jo je bil otel nesrečne zakletosti.
„Tedaj si ti tisti, ki si me otel!" dejala je in vzela ga je s seboj v popreje izdani, a sedaj oteti grad; drvar in mlinar sta jima služila, onadva pa sta ženitovala in jaz sem na tej ženitvi plesal in radoval se. Jedel sem iz naprstnika, pil iz rešeta, da še imam zdaj moker jezik.

K
. ______________________-ZZZZZZZ-,
♦spsr^...........................................~................-..........
■o-^jj
-<»■«3*1_________
Češki Trut pa slovenski Trot.
"^^ečini čitateljev našega lista je gotovo znano, da se je lansko jesen vnovič vnel boj o pristnosti nekterih staročeskih spomenikov, Ivi še zdaj traja in ga menda tudi ne bode kmalu konec. 0 ugodnejši priliki utegnem izpregovoriti obširnejše o posamnostih tega znanstvenega boja, ki mi do zdaj še ni omajal preverjenja, da Rokopis Kraljedvorski in Zelenogorski nista proizvod devetnajstega stoletja, kakor sodijo nasprot-f niki teh spomenikov. Naslednje vrstice naj bi bile skromen donesek za pristnost Rokopisa Zelenogorskega (RZ.).
RZ. pripoveduje v verzih 30 do 36 o Ljubuši to-le: Kaže knežna vypraviti posly, po Svatoslav ot. Liubicč biele, ide-že sü dübraviny une, po Liütobor s Dobroslavska Chlemcia, ide-že Orliciu Labe pije, po Ratibor ot gor Krekonoši, ide-že Trut, pogubi saii liütü.1
V naščini to slove:
Reče knežnja razposlati posle: K Svetoslavu od Ljubice bele, Tamo, kjer so dobrovine mlade, K Ljutoborju s Dobroslavskih holmov, Tamo, Laba kjer Orlico pije, K Ratiborju od gor Kerkonosov, Kjer pogub i 1 Trut je kačo hudo.'2
Ko sta pred nekterinii leti dokazovala A. Vašek 3 in A. V. Sembera4 nepristnost RZ., sklicaval se je le-tä tudi na razprto tu natisnena verza, češ, pesnile je hotel z njima utrditi misel, da bajka o pozoju Trutnov-
1	Jos. Jireček Rukopisove Zelenohorsky a Kralodvorsky, v Fraze 187!) na str. 4.
2	Rokopis Kraljedvorski. Iz staro - češkega poslovenil Fr. Levstik, v Celovcu 1856 na str. 49.
3	Filologieky dükaz, že Rukopis Kralodvorsky a Zelenohorsky, tež Zlomek evang. sv. Jana jsou podvržena dila Väclava Hanky, v Brnč 1879.
4	Libušin soud doumela nejstarši pamatka reči češke jest podvržen tež Zlomek t'vangelium sv. Jana, ve Vidni 1879.
skeni sega v pogansko dobo ter da je mesto T ni t nov, ktero ima pozoja v grbu, dobilo ime po vitezu Trutu, Ljubušinem vrstniku. A mesto Trutnov nastalo je po Šemberi (gl. na str. 29, 30) stopram za kralja Pfemysla Otokarja II. po Nemcih, v deželo poklicanih. Nemci so neki mestu nadeli ime „Trautenau" t. j. „traut" in „Au" in od tod izhaja č. Trutnov, a ne prvo iz poslednjega. In to naj bi dokazovalo nepristnost RZ.? O Trutnovu v pesni ni niti sence, in vendar se Sembera suče zgoli okoli njega ter se Truta naravnoč ogiblje, dasi bi bilo samo o njem govoriti in razpravljati, a nikakor ne o stvari, ktera se v pesni niti ne nahaja. Res je, da sta celo P. J. Šafafik in Fr. Pa-laekv ugibala, češ, Trutnov ima ime po Trutu — ali kdo pameten bode pesen zaradi tega sumničil, ker so to mesto nekteri krivo razlagali? Prvi med njimi bil je Hanka sam (Krok I. 3, 60), o kterem pravijo, da je RZ. sestavil. Čudno, jako čudno, kajti ako bi to bilo res, ne bil bi mož niti samega sebe razumel.
Že pred mnogimi leti, ko sem prvič razlagal starejšo dobo slovstva slovanskega, omenjal sem pri tem spomeniku med drugim, da osebno ime T rut naravnoč spominja na Trota, ohrani vsega se v spominu našega naroda. Kar sem o Trotu vedel, nudile so mi bile „Novice", ki so svoje dni imele lepo navado, da je v njih predelih kdo kako znanstveno ali drugo misel sprožil, ktere so se kmalu drugi lotili in razpravljali o njej. Omenjam samo mirnih pogovorov o raznih besedah in izrazih, ki bi bili imeli priti v nemško - slovenski slovnik. Tudi narodno - slovstvene tvarine so isto tako prihajale v javnost, in 1. 1858. ali v XVI. tečaju „Novic" bili so poleg Rojenic tudi na vrsti Krsniki ali Kresniki po poročilih Dav. Trstenjaka, Kolomana Mulca in Fr. Pohorskega2. Posebno zanimivi so podatki Fr. Pohorskega na 374. strani, a kar poroča v tretjem odstavku, mi je doslovno tu ponatisniti: „K res n i k je imel brata Trota. Z njim se je enkrat peljal na zlatih kolih na gostijo k babilonski kačji kraljici. Ko se en čas peljeta, začelo je hudo grmeti. Kačja kraljica pa ni Kresnika trpela, čeravno se mu je zmirom prilizovala. Pošlje tedaj kačo, ktera je kakor orel imela silne p e r o t i. Naglo z megel zleti na njega in ga hoče zaklati. Ali Trot je s svojo zlato sekiro ji glavo odsekal. Kača z repom v oblake mahne in iz oblakov se izlije neizmerna ploha na zemljo, tako da sta se Kresnik in Trot skoro potopila. Ali zelenki so z bistrimi nogami dirjali kot blisk in so rešili svojega gospodarja iz povodnji."
1	Die ältesten Denkmäler der böhmischen Sprache, Prag 1810 pag. 93.
2	Vse tü in marsikaj drugega o istem bajevnem predmetu je zdaj zbrano v krasni knjigi: Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev. Sestavil dr. Jos. Pajek, v Ljubljani 1884 na str. 77—82.
Po narodni pripovedki odseka torej Trot kačji kraljici s svojo zlato sekiro glavo, prav kakor v RZ. Trut ugonobi hudo kačo ali natančnejše ljutega pozoja. Ali je mogoče, da bi se oboje še točnejše ujemalo in ali ni ob jednem naše poročilo močen ščit za češko v RZ.? I)a bi bili mi posneli pričo o Trotu po kakšnem češkem poročilu, zdi se mi nemogoče; kajti v Cehih o Trutu narod razven imena sploh ničesa ne ve. Prav tako menda ne bode nihče vrtoglavil, da bi bil prišel Trut češkega s p o m e 11 i k a med narod slovenski ali pa celo, da ga je utihotapil Fr. Pohorski iz Levstikovega prevoda tega spomenika v pripovest o Kresniku. V naši priči govori se o babilonski kačji kraljici. Stvar nehote spominja na znano srednjedobno povest o Babilonskem carstvu, ali govoriti o tem predmetu ne bi bilo tii na pravem mestu, kakor se tudi vprašanja niti ne dotaknem, kakšna bajevna bitja so Krsniki ali Ivresniki. Pač pa mi je o Trotu dostaviti, da ga je lahko tolmačiti domače, in tedaj ni zopet precej misliti, da je od kod izposojen. Podstava mu je staroslov. *t r q t -v glagolu * tratiti trašt^ ferire, percutere, tr^t'i, phalanx, custodia, poljs. tracič, tracač, česk. troutiti, trutiti ferire, zatrutiti trucidare. Slov. Trot, staroslov. *Trtjti>, č. Trut torej pomenja bijca, borca, nasilnika, sovraga in je imenu prav primerno, da odseka Trot kačji kraljici z zlato sekiro glavo ter da Trut uniori ljutega pozoja. Nekteri so mislili 11a glagol staroslov. truti truja in trova, potruti absumere, natruti nutrire itd., ali temu nasprotuje stvar sama ob sebi in vzlasti tudi to, da bi se po tej izpeljavi moralo tudi slovensko ime glasiti Trut, a ne Trot, kakor se glasi. Da zvoni naše ime Trot in ne Trut, je ob jednem tudi najboljši dokaz, da nam ime ni prišlo iz Ceske. Z jezikoslovnega stališča ni dvojiti, da spada beseda h glagolu staroslov. *tratiti in da to tudi pomenu ugaja, ne bode menda lahko ugovarjati. Glavna stvar pak je, da ima češki Trut in z njim tudi RZ. v našem Trotu, kakor sodim, prav močno podporo.	Dr. G. Krek.
Hrvatsko naravoslovno društvo v Zagrebu.
f^ljj narodnem duhu in v narodnem svojem jeziku gojiti znanstvo je dolž-% nost vsakega naroda, ki želi, da se smatra resnim tekmovalcem 11a ; polju občnega kulturnega napredka. Za takošno narodno delovanje treba je duševnih in gmotnih pomočkov, treba je glavnih središč, v kojih
se zjedinjajo na daleč preprežene niti pojedinih del v skupni smoter. Naravni taki središči sta vseučilišče in akademija ziianostij; toda akademija in vseučilišče ne zadostujeta, njiju okvir je pretesen, da bi obsezal vse sile, ki so pozvane lotiti se dela. Osobito mali narod mora primakniti sleherno silo v skupno delovanje, da predaleč ne zaostane nasproti izobilju delavcev velikih napredujočih narodov. Vsakdo, živeč oddaljen od onih duševnih središč, prepriča se hitro, da se prelahko izgubi marsi-ktera ceuljiva duševna moč, ki jo je osoda osamila, posadivši jo v kraj brez znanstvenih pomočkov in brez vzpodbude v isto mer težečili tovarišev. Takim silam pripomore društvo somišljenikov, probujajoče svoje člane po skupščinah, predavanjih, izvestjih itd. ter ponujajoče jim po-močke, kojih si pojedinec ne more priskrbeti.
Takošna premišljevanja so bila povod osnavanju raznovrstnih znanstvenih društev in zavodov, kakor jih imajo vsi večji narodi in to ne samo za znanstveno raziskavanje v obče, temveč vsaka panoga človeškega znanja šteje včasih po več društev. Cim ožje si omejijo ista svoj delokrog, čim dalje sega delitev njihovega delovanja, tem globlje se morejo utopiti v svoje delo.
Tudi naši bratje Hrvati, stopivši v vrsto kulturnih pijonirjev, čutili so potrebo združiti se v odločeno delovanje, in najnovejši plod tega spoznanja je „Naravoslovno društvo v Zagrebu" ali „So-cietas historico-naturalis croatica Zagrebiae". Ta vest bode razveselila sigurno vsakega domoljubnega Slovenca, in iz vsega srca častitamo našim najbližjim bratom na novem napredku, na društvu, kte-remu je namenjeno vsekako častno in važno mesto v kolu hrvatskih kulturnih zavodov. Toda ne zadovoljujmo se z zgoli platoniškimi simpatijami, temveč pokažimo, da smo Jugoslovani sinovi iste matere!
Napominano društvo je tudi za nas prevelike važnosti. Za izsle-dovanje naše domovine v prirodoslovnem oziru še nismo doslej storili nič, pa tudi v prihodnje ne kaže, da bi se to obrnilo na bolje, kajti nedostaje nam v to svrho gmotnih in duševnih sil. Ce si tedaj nočemo brez konca pri tujcih izposojevati znanosti o svoji domovini, pomagajmo graditi skupno poslopje jugoslovanske prirodoslovne znanosti!
Društvu, kojega zanimanje se razteza na vse prirodoslovne stroke, namreč na antropologijo, zoologijo, botaniko, paleontologijo, geologijo, mineralogijo, fizično geografijo, meteorologijo, fiziko in kemijo, je svrha: a) napredovanje naravoslovnih znanostij v obče in proučavanje na posebe prirodnih odnošajev po Dalmaciji, Hrvatski in Slavoniji, ozirajoč se tudi na ves slovanski jug; b) širjenje in popularizovanje naravoslovnih znanostij v hrvatskem narodu. Da doseže društvo svojo svrho, ima: a) izdavati „Glasnik hrvatskoga naravoslovnega družtva" in po mogo-čosti i drugih znanstvenih del; b) držati javna popularna predavanja;
c) podvzemati znanstvene izlete; d) kedar bode mogoče, obdržavati skupščine izven Zagreba.
Glede članov povzamemo iz pravil te-le točke: Društvo sestoji iz častnih, utemeljiteljnih in redovitih članov; redovitim članom more vsak postati, ki se zanima za naravoslovno znanje, če ga dvojica članov ravnateljstvu predloži. Isti plačajo jeden gld. vpisnine in šest gld. letnega prinosa ter dobivajo brezplačno društveno diplomo in glasnik; druge eventualne publikacije pa po določilu ravnateljstva.
„Glasnik" društva, ki izhaja vsakega drugega meseca, ima po pravilih zadržavati popis članov, izpise iz zapisnika in znanstvene razprave; popularna predavanja se ne bodo tiskala v Glasniku. Znanstvene razprave morajo biti sestavljene hrvatski, a izjemno tudi latinski, ruski, angleški, nemški, francoski in italijanski.
Iz tukaj posnetih glavnih točk pravil naravoslovnega društva pouče se lahko naši strokovnjaki o smotrih tega društva in o načinu, kako misli isto svoje svrhe dosezati. Nadejati se je, da bodo pristopili v obilnem številu novemu društvu ter stopili tako v dotiko z našimi naravnimi tovariši na polju znanstvenega delovanja.
Glasnika je prišel na dan jeden zvezek, obsegajoč št. 1—3; vsebina mu je tä-le: „O postanku hrvatskoga naravoslovnoga družtva" — S. Brusina; „Čovjek i prirodna znanost" — Oton Kučera; „Lov u Fruškoj Gori" — kraljevič Rudolfo; „Uspjesi pokuša sa aklimati-zacijom bilja na Rieci" — nadvojvodaJosip; „Upliv vanredno stroge zime na Rieci" — nadvojvoda Josip; „Phallus imperialis", — Stephan Schulzer von Müggenburg; „Palaeoichtyologische Beiträge" — dr. Drag. Gorjanovič- Kr amberger; „Bibliografija" in „Razne viesti".
V uvodnem članku objavlja urednik Glasniku, S. Brusina, zgodovino o postanku naravoslovnega društva. Misel, osnovati hrvatsko naravoslovno društvo ni nova, temveč že 1. 1867. bavil se je Brusina, ki si je stekel sploh največje zasluge o oživotvorjenju društva, s tem predmetom ter je od tistega časa opetovalno delal poskuse, svojo misel izvesti. Prvi poskus, osnovati „Jugoslovansko prirodoslovno društvo" (žal, da sta se sedaj, ko je misel postala meso, podlaga in delokrog društvu nekoliko ožje omejila), datuje od leta 1869. Ta in sledeči poskusi izpodleteli so večjidel ob nedostatku gmotne podpore, dokler se ni posrečilo žilavi vztrajnosti S. Brusine odstraniti vse napotke, tako da je imel proti koncu petdesetletnice književnega in narodnega preporoda hrvatskega zadostilo, sklicati prvo glavno skupščino novorojenega društva.
Glede uporabe tujih jezikov v Glasniku veljajo po urednikovem poročilu tä-le načela: Tuji jeziki rabijo a) za strogo specijalne razprave, za koje je vrlo malo ali ni prav nobenega strokovnjaka hrvatskega izven
pisatelja, tako da nima čitatelja, dočim so takove razprave večje vrednosti za vnanji učeni svet; b) tuji jeziki služijo, da se upoznajo tuji strokovnjaki z deli matematično - prirodoslovnega razreda jugoslovanske akademije, šolskih programov itd.
Duhovito pisana razprava „Covjek i prirodna znanost" označuje jako umestno kot uvod k delovanju naravoslovnega društva polje pri-
rodne znanosti. „.....dužnost nam je, da joj (prirodnoj znanosti)
bolje u oči pogledamo, tko je i odkuda je, koje su joj najglavnije pobjede, što če i što može učiniti, a što ne če i ne može."
Nagon uzročnosti bil je prvo izhodišče vsemu raziskavanju v pri-rodi; pridružila se mu je kot druga delujoča moč potreba, porabiti pri-rodno spoznanje v tehniške svrhe. No ker je polje prirodnega razis-kavanja ogromno in predmeti raznolični, razdelila se je prirodna znanost v mnogo odrastkov (antropologija, zoologija itd.); ali kakor isto korenje celo steblo hrani, tako je vsa prirodna znanost en život. Danes lepo in krepko drevo prirodne znanosti razvilo se je stoprav zadnjih dve sto let; personilikovanje prirodnih sil za Homerjeve dobe in špekulacija starih klasičnih narodov ter prva doba krščanstva, „troseč sve svoje umne sile na razpravljanje vrhonaravnih pitanja", niso ugajale izsledo-vanju prirode. Zategadel je ostala prirodna znanost temna noč, samo Arabi so se za kratek čas pokazali kakor meteor v temni noči. Stoprav humanizem in popolnoma razvita in v narodih oživljena ideja krščanstva probudila je prirodne znanosti na novo življenje. Galilei in Newton sta v prirodoznanstvo uvela induktivno metodo. Tu se je očito pokazalo, da imamo vse, kar znamo o prirodi, izvajati na neposrednje opazovanje s pomočjo naših čutil: kar nam ova pokažejo, to je istina. Špekulacija nasproti ni mogla najti nijedne istine, ni najjednostavnejše. Vzdignivši se nad obzor razvijala se je brzim korakom moderna prirodna znanost. Današnja generacija uživa že obilno plodove novega nauka. Du Bois-Reymond opisuje jih takö-le: „Iz bitja, ki jedva orodje rabi, postal je človek na krilih ovih obretov razumno bitje, koje s paro potuje, z elektriko piše in s solnčnim trakom slika. Pretvarjajoč solnčuo svetlobo, nakopičeno v črnem diamantu, zopet v delo, postal je milijonkrat jačji. Sedem čudes starega veka, gradnje rimske, jedva da se vidijo kraj vsakdanjih gradenj našega pokolenja. Krog plauetov postal mu je preozek. Težko da mu višine in globine njihove še krijejo kako tajnost. Kamor človeku ni sojeno, da pride s telesom, tja ga vodi duh s čarobnim ključem računa. V najtemnejši noči, po najburnejšem morju plava mu ladija najkračjiin potem, modro se uklanja smrtonosnemu kolobarju Tyfonovemu. Kar mu je čarodej na palica jedva zrcalila, to mu daje geologija. Drage volje mu izvrta vodo, sol, premog, kameno olje. Se raste število kovin in kemija še ne pozna kamna modrinjskega; jutri ga
nemara že ima. Sedaj tekmuje z organsko prirodo v stvarjanju koristnega in ugodnega. Iz črnili smrdljivih odpadkov pri fabrikaciji plina izvlači hoje, pred kojimi ne obstoje krasote tropskega perja. Otrovnik vidi besen, da mu je zločin odkrit. Smrtonosni duhovi: kuga, skorbut so varno priklenjeni. Listerov povoj brani trosju, smrtonosnim praškom, ki v solncu lesketajo, da ne pridejo vojniku do rane. Kloral razstira krila Morfejeva nad najbolj izmučeno dušo, in kloroform prekosi, ako hočete, biblijsko kletev žene. In tako se je izpolnila beseda proroškega Bacona: znanje je moč."
Ni tukaj prostora, slediti na dalje prezanimivi razpravi; v sledečem podaje pisatelj najznamenitejše rezultate prirodoznanskih znanostij in poglavitne probleme, s kojimi se imajo v prihodnje baviti. lvorifeje znanosti, kakor Darvin, Schwann in Schleiden, Baer, Cuvier, Lyell, Galilei. Kopernik, Newton, Lavoisier, Berzelius itd. stopijo pred dušo čitateljevo in z njimi poglavitne etape v razvitku znanostij. Glavni rezultat sedanje znanosti pa je mehanično shvačenje prirodnih pojavov. „Kamor koli obrnemo oko po tej široki, po tej krasni prirodi, povsod nahajamo gibanje. Vsi pojavi neorganskega in organskega sveta zvajajo se konečno na gibanje; zato dobivajo temeljni zakoni gibanja univerzalno vrednost. Zakon o trajnosti sile, koji nam kaže, da se kakor nematerija ne da iz ničesa stvariti, ali isto tako ne uničiti, da je dakle trajna, da ves vsemir ima neko stanovito svoto sile, koja se ničim ne da ni umanjšati ni pomnožiti; zakon na dalje, da se prirodne sile morejo pretvarjati jedna v drugo, a da se pri tem najmanj ne dobiva niti ne izgubi, in nakonec zakon o jedinstvu prirodnih sil, koji nam kaže, da so vse sile v prirodi jedna in ista sila, namreč gibanje mase — to so stalni temelji mehaničnega pojimanja prirode." Označivši v velikih potezah preteklost in sedanjost prirodnih znanostij, obrne naposled pisatelj svoj pogled v prihodnost, kažoč meje človeškega duha. Kaj je materija in kako je ista sestavljena, vprašanje o bitju prirodnih sil in dr., to so vprašanja, kojih človeški um nikdar rešil ne bo.
Sledeči trije spisi so pravi uresi Glasnika že zaradi sijajnih imen pisateljev. Obče znano je, da je prejasni prestolonaslednik cesarj e vic Rudolf izreden prijatelj prirode in prirodoznanstva ter da se rad bavi s prirodoznanskim pisateljstvom. „Lov u Fruškoj Gori" je prevod po izvirniku, izdanem v časopisu „Magyar Salon", ter opisuje „krasne šume i brdine Fruške Gore" in bogato plemenito zverjad, zanimajočo ne samo lovca, ampak tudi prirodoslovca. Pa tudi naroda ne prezre vešče oko visokega opazovatelja ter se raduje nad „žilavimi mužkarci in ženami, velikim in zajedno lepim tipom ljudij" in nad „slikovito jugoslovansko nošnjo". — „Uspjesi pokuša sa aklimatizacijom bilja na Rieci" in „Upliv vanredno stroge zime na Rieci" sta prevoda po izvirnikih, izdanih v

magjarskih botaničnih novinah; spisana sta oba od nadvojvoda Josipa. V prvem popisuje prejasni nadvojvoda, kako je stvaril z velikim trudom in z velikimi stroški iz gole pečevine v Reki diven vrt, „tako da nam je sad ovdje kod nas, kad na tom malenom komadiču zemlje tumaramo medju paomami, kao da smo se preselili u subtropski kakav raj!" V pregledni tablici navedene so aklimatizovane rastline, koliko let so že aklimatizovane, njih domovina, isoterma in stopnja širine njihovega naravnega nahajališča ter kako visoko stopa nad površino morja. V drugem spisu navajajo se poškodovanja izredno stroge letošnje zime na rastlinah v vrtu na Reki in se izvaja sklep, da škoda ni večja, nego nekoliko osušenih listov in mladičev nekojih občutljivih rastlin, da je dakle podnebje rastlinam jako ugodno. — Poslednja spisa zanimata samo strokovnjake in zategadel sta nemški pisana.
Nadejam se, da se je čitatelj uveril, da se „Glasnik" nima sramovati poleg kterega si bodi nemškega sličnega lista, in naše poročilo bode menda marsikterega slovenskega strokovnjaka vzpodbudilo, da pristopi vrlemu društvu.	II. Schreiner.
Zlatorog. Planinska pravljica. Spisal R. Baumbach. Z dovoljenjem pisateljevim in založnikovim preložil Anton Fun tek. V Ljubljani. Natisnila in založila Ig. v. Kleinmayr & Bamberg. 1886. Str. 95 v mal. 8°. Velja krasno vezana 2 gld. — Rudolf Baumbach, rojen 1. 1841. v Kranichfeldu na Thiiringskem, proslavil se je prvič 1. 1877. s krasno epsko pesnijo: „Zlatorog, eine slovenische Alpen-sage", in sedaj je njegovo pesniško ime pri Nemcih na najboljšem glasu. Zlatorog, če tudi v nemščini pisan, ima za nas važen kulturni pomen. Pravljici, ki živi po gorenje-soški dolini, dal je pesnik vseskozi umeteljno obliko in je pri tem nemške čitatelje seznanil s slovenskimi bajeslovnimi bitji. Iz tega proizvoda je posnel Nemec izven avstrijskih mej nekaj lepili črtic o našem kulturnem življenju, in krasni opisi velikanskega planinskega sveta so pouzročili splošno občudovanje zemlje slovenske. Zlatorog se je tako prikupil, da je dve leti pozneje že drugo izdajo doživel; vzlasti pa se je širila njegova popularnost, ko ga je A. Thierfelder v Braniboru uglasbil. Živo nam je še v spominu, kako se je v Celovcu navdušeno sprejela pesen in kompozicija, ko jo je tukajšnje glasbeno društvo predstavljalo. Spoštljivo se je govorilo o slovenskem tradicijonalnem slovstvu ter povzdigovali njega običaji. Zatorej sme naš narod hvaležen biti Baumbachu za njegov proizvod, in s tem, da nam je „Zlatoroga" podal Anton Fun tek v slovenskem prevodu, skazali smo pesniku zasluženo priznanje. Slovenska preloga dela vso čast nemškemu originalu, in mi lahko rečemo, da je naš mladi pesnik Zlatoroga prav dobro prevedel. Na mnogih mestih se čita pesen kakor original; včasih ti čitatelj popolnoma pozabi, da ima prevod pred seboj. S tem delom

m
je g. Funtek kaj lepo obogatil naše prevodno slovstvo ter izvrstno dokazal, kako gibčen in vsakemu ritmu primeren je naš jezik. Ta prevod je krasno opravil pl. Kleinmayr. Založnik kakor prevoditelj sta se vrlo potrudila, da slovenska izdaja pravljice o Zlato-rogu v ničem ne zaostaje za nemškim izvirnikom.
Občna zgodovina. Spisal in založil Janez Jesenko. Tretji del. Novi vek. (Drugi skrajšani in popravljeni natis). Cena 40 kr. V Ljubljani. Natisnila „Narodna Tiskarna". 1886. Str. 92 v 8". — G. prof. J. Jesenku se v obče priznava velika spretnost, praktično in premišljeno sestavljati šolske knjige. Na zgodovinskem in zemljepisnem polju je zgoli on preskerbel vse priročne knjige za našo mladež po srednjih šolah in s tem si je stekel velikih zaslug za naše šolstvo. Prof. Jesenko nima zle navade, enkrat uvedeno šolsko knjigo neizpremenjeno ponatiskavati, ampak on se pri vsaki novi izdaji potrudi, vse pomanjkljaje v knjigi odstraniti ter jo bolj kot mogoče po predpisanih učnih načrtih prirediti. Tako je tretji del njegove občne zgodovine za nižjo gimnazijo precej skrajšan in v tej obliki- bode vrlo dobro ugajal zgodovinskemu pouku. Pisava je lahko umljiva, gradivo lepo in razločno razvrščeno. Želeli bi, da bi v sledečih izdajah g. pisatelj še podobe pridejal, kar bi ne stalo toliko, ker se take že po drugih nemških knjigah nahajajo; ali piiun desiderium ostane pač naša želja še menda mnogo let, da bi dobili pridejane zemljepisne karte, ki bi pouk pospeševale ter razne zgodovinske dobe v sliki predstavljale.
Delavski prijatelj. Nauki, ki so delavcem v sedanji dobi posebno potrebni. Spisal France Pod gornik. Novomesto. 1886. Tiskal in založil J. Krajec. Str. 52 v mal. 8°. Cena 20 nove. — V prosti obliki razkazuje pisatelj najprej, kako so doslej delavce učili in vodili, predočujoč nam razne može, ki so se poganjali za delavski stan in njegove težnje. V drugem oddelku se govori, po čem je delavcem v sedanjem času hrepeneti. Tu pride pisatelj do sklepa, da je vseh delavskih vrst dolžnost in naloga, da se skupaj potegujejo za večje pravice do združevanja, za lastne zastope in po teh za skupne interese. Knjižica se poganja za težnje delavcev in zaslužuje v teh krogih mnogo čitateljev. Gotovo ne bode i pri nas na škodo, ako se socijalna in delavska vprašanja javno po knjigi razpravljajo, samo da so nauki oprti na zdravo, dobro premišljeno podlago. V tem smislu je pričujoča knjižica vsega priporočila vredna.
Umetno ribarstvo. Spisal Ivan Franke. Ljubljana. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1886. Str. 50 v 8°. — Najvažnejši del ribarskega gospodarstva je ta, da ribe umetno množimo. Temu namenu služi pričujoča knjižica, ki je gotovo lep pripomoček za umetno ribjo vzgojo. Tu se govori o lastnosti vode in rib, razpravlja se umetno ribarstvo in sicer o njegovih pripravah in opravilih, naposled se uči, kako se dobiva zarod od rib poletne drsti, kako se ribe odrejajo do popolne rasti iu kako se varujejo. Knjižica pa ne bode samo praktičnemu ribarju dobro služila, temveč utegne tudi jeziko- in naravoslovca zanimati zavoljo raznih domačih izrazov za ribja plemeua. Trebalo pa bi knjižici pravilnejše in boljše slovenščine; tudi v poučnih spisih najde naj lep in gladek jezik svoje mesto!
Ljudska knjižnica je zopet narastla za štiri zvezke str. 249 — 514. V 5., 6. in v prvi polovici 7. snopiča prinaša nam H. Maj ar petindvajset kratkih povestic resnega in veselega zapopadka; potem pa sledi prevod povesti „Gozdovnik", ktorega je zopet oskrbel H. Maj ar, ter se nadaljuje v celem 8. zvezku. Snopiču je cena le po šest novcev.
Kruh nebeški ali navod, pobožno moliti in častiti presveto Bešnje Telo s trojno mašo in drugimi navadnimi molitvami. Na svitlo dal Janez Zupančič, župnik. Z dovoljenjem vis. čast. ljubljanskega škofijstva. Tretji zopet pomnoženi ali zlepšani natis. V Ljubljani, 1885. Založila družba sv. Vincencija. Dobiva se v Katoliški Bukvami v Ljubljani. Str. 435. Velja 90 nove. v usnji vezana. — Kakor nam tretja
izdaja spričuje, priljubil se je ta molitvenik med našim ljudstvom. Zatorej pa bi bil č. g. pisatelj dobro storil, ko bi bil večjo pozornost na oblike in jezik sploh obračal. S tem da gledamo na čistoto in pravilnost jezika v molitvenikih, pripravljamo ob enem tudi pot pisni slovenščini v nižje sloje našega ljudstva. Naj se tedaj i v nabožnem slovstvu ta stran nikakor ne pušča v nemar!
Molitvenik za dečke. Zbral Franjo Marešič. Ljubljana. 1886. Založil in prodaje Ivan Bonač, knjigovez. Str. 222. Cena 30 n. — Ista knjige za deklice. — Svojstvo našega jezika zahteva, da se molitveniki za moški in ženski spol izdajejo, vzlasti pa za mladino, ki še nima slovnice svojega jezika v oblasti. Tej potrebi je ustregel č. g. Marešič, in mi omenjena molitvenika naši mladeži gorko priporočamo.
Okrožnica Njih svetosti papeža Leona XIII. o krščanski uravnavi držav. V Ljubljani. Tisk in založba „Katoliške Tiskarne". 1885. Str. 32 v mal. 8°. — Veliko pozornost so vzbudile zlate besede o krščanski uravnavi držav, ki jih je izustil svojim vernikom sveti oče v Rimu dne 1. nov. lanskega leta. Povsod je bilo brati o znameniti tej papeževi okrožnici, ali redkokje si našel popolni tekst te poslanice. Dobro je tedaj učinila „Katoliška Tiskarna" v Ljubljani, da je preskrbela pričujoči slovenski prevod; brez dvombe je z njim marsikomu ustregla.
Valentin Stanig (Stanič). V Kresu II. 1882, str. 598 smo omenjali, da je bil zaslužni goriški rodoljub Valentin Stanič smel hribolazec in priden nabiralec planinskega rastlinstva. To stran njegovega delovanja ceni tudi „Nemško in avstrijsko planinsko društvo". L. 1881. prineslo je v svojem glasilu iz Staničeve zapuščine spis: „Meine Erfahrungen bei den Excursionen auf den hohen Göhl" ter pridejalo o njem nekaj životopisnih črtic. Večje zanimanje pa zaslužuje spis iz Staničeve zapuščine, ki ga beremo v letniku 1885 istega glasila: „Zeitschrift des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins" na sr. 418 — 430 pod naslovom: „Etwas über meine Reise auf den Triglou in Oberkrain, angefangen am 18. September 1808". Rokopis se nahaja v kranjskem deželnem muzeju, od koder ga je spravil g. K. Deschmann na svetlo. Popis Staniče-vega potovanja na Triglav je zanimiv, in vsak, komur je turistike mar, čital ga bode z veseljem.
Sveta maša za mešani zbor s spremljavo orgel (ad lib.) postavil in prečastitemu gospodu gospodu Blažu Šokliču, župniku in knezoSkofijskemu svetovalcu, v Vsi ponižnosti poklonil Janez Carli, organist mestne farne cerkve v Škofjiloki. Op. 2. Cena 50 kr. 1885. Založil skladatelj. Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani. — Ta komad sme se imenovati dobra cerkvena glasba, ki je v prostem in lahkem slogu pisana. Niti od pevcev niti od organista ne zahteva posebno velike spretnosti, in zatorej se priporoča ta maša vzlasti za cerkve na deželi, kjer se navadno ne nahaja mnogo dobro izurjenih pevskih močij.
Vjesti družtva in/enira i arhitekta u Zagrebu. Godina VI. Uredio ih Nikola Kol ar. 22 litografijske table i 3 fotografije. U Zagrebu 1885. Vlastničtvo i naklada družtva, Tisak Dioničke tiskare. — Šesto leto že izhajajo „Vjesti družtva inženira i arhitekta u Zagrebu". Priznavati se mora tedaj, da naši južni bratje i na tem polju prav krepko napredujejo. Slovenci že tudi imamo nekaj narodnih inženirjev, in zdi se nam, da ne bode odveč, ako jim te „Vjesti" priporočamo, želeč, naj se i oni pridružijo imenovanemu društvu.
Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket. Izdaje, zalaga in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.