301
Šolske reči.
Novomeška gimnazija.
Veselja bo vsacemu pravemu slovenskemu domorodcu zaigralo srce, ko v roke dobi letošnji program novomeške gimnazije, ki nas odškoduje za lansko molčanje. Zares, velik napredek enega leta! — Učeni jezikoslovec, častiti P. Ladislav Hrovat, pokazal je, da marljivi bučeiici enak nabera zlate zrna iz bogatih zakladov slovenskega maternega svojega jezika, ter se spušča s svojim bistrim umom v temnejši hrame njegove, preiskovaje logiko in pravila misel slovenskih, da bi po ti poti v slovenski mladeži zbudil zavednost slovniških pravil. — Spisal je sostavek „o slovenskem genitivu" (rodivniku) in s tem sostavkom (le škoda, da se je mnogo tiskarnih pogreškov vrinilo v izvrstni spis) lepo pokazal, da je jeziku do jedra segel; obdelal je slovenski genitiv, kakor prof. Bonitz grškega, in v njem pokazal, kako močno se ujema grščina s slovenščino. S tem pa tudi jasno dokazuje, kolikanj ložje in temeljiteje bi se slovenska mladež učila grščine in latinščine, ako bi se naslanjala in primerjala maternemu jeziku. Torej častitemu pisatelju iz srca potrjujemo zlate izreke konec sostavka, in ne moremo si kaj, da jih nekoliko v svoj list povzamemo, zlasti zastran tistih naših bravcov, kterim tehtni sostavek ne pride v roke.
^Prave zavednosti slovniških pravil — piše g. profesor — si je moč pridobiti le v maternem jeziku, kterega človek tudi čuti. Res je sicer, da se drži človeški um v bistvu povsod enih in istih pravil, ker je le eden, in da dela v obče enomerno, ker logika je le ena. Toda razni jeziki razmere različno izrazujejo. Take pravila in postave, po kterih ravna človeški um sploh, treba je obuditi pri posa-mesni osebi; logične razloge, ki jih človek ve, se jih pa ne zave in jih ne občuti, treba je zbuditi ter jih pripraviti do zavednosti. In to se more zgoditi le ondi, kjer je tva-rina znana, — „fruher kennen, dann erkennen", pravi grški jezikoslovec Kurci, — namreč v maternem jeziku. Taka zaveda je dalje prava stopnja logičnega izobraževanja, kajti mladeneč se vadi pri znani tvarini različne reči ločiti od različnih, sostavljati podobne, grupirati enake, povzemati (subsumiratf) posamesne pod splošni zaumen, z eno besedo, um se zaveda postav, po kterih dela, in tako jame spoznavati samega sebe, in v tem smislu je slovnistvo cilj, ne samo pomoček. — in ko bo mladeneč se zavedel slovniških postav, izraženih v lastnem jeziku, lahko ga bo stalo , obračati to na druge jezike ; mogel bo pregledovati različnost, kako izrazujejo razni jeziki ene in iste razmere različno, in to mu bode neizrekljivo lajšalo temeljiti poduk v ptujih jezikih. Iz različnosti raznih jezikov izvira sila veliko težav za mladino pri učenji ptujih jezikov; uči se ptuje po ptujem , pa nobenega ne razume, ker nima logičnega razloga v domačem vterjenega. Največ pomot pri prestavljanji iz nemškega v latinsko pri slovenskih učencih izvira odtod 7 ker nemščine prav ne poznajo ter se je ne zavejo." — Ptuj jezik s pomočjo ptujega učiti se, oh, koliko muke, koliko nepotrebnega truda, pa tudi koliko prazne
v
slame!   —    „Cemu tedaj   tacih   ovinkov,  ker imamo ravna pot -—  svoj izobraženi jaderni materni jezik lu  —
Šolske naznanila, ki jih priobčuje marljivi vodja g. P. Bernard Vovk, nam pripovedujejo, da je pri novomeški gimnazii 12 učenikov, ki so vsi duhovni frančiškanskega reda, iu konec leta učencov 226, med njimi 215 Slovencov, 2 Hrvata in 9 Nemcov. Zraven rednih predmetov gimnazi-jaiskih se je tudi še francozki in laški jezik pa petje učilo.
V 10. oddelku nasledva imenik novomeških učencov po redu učiliškega napredka. „Noviceu, ki se vedno za domačo pravilno pisavo slovenskih imen, priimkov ia krajev poganjajo, si v dolžnost štejejo, svojo popolnoma pohvalo izreči vodstvu novomeškemu , ki je prvo nastopilo pot narodne enakopravnosti slovenskih imen skozi in skozi ter krajne imena pisalo tako, kakor so, izvirne in domače. Prečudno je res, da Nemec nekdaj ni pustil imen naših, kakor jih je najdel, ampak da jih je prekrstoval in preobračal, da niso nikomur podobne; še rek in gora ni pustil pri miru, mogočni Savi naši je dal maloestetično ime Sau, — veličastni Triglav je spreobrnil v Terglii itd. Cisto naravno je tedaj, da popake te trebimo iz domačih pisem in domačega govorjenja, in da tudi mi, kakor drugi narodi, imenujemo vsikdar in povsod svoje domače kraje, reke, gore itd. tako, kakor je njih pravo ime. Ako jih Nemec imenuje po svojem prestroju, mu tega ne branimo, — le gleda naj, da ga bo ljudstvo razumelo, če po deželi išče tega ali unega kraja po svojih krstnih bukvah.
Drugo pot bomo podali slovenski govor, s kterim je bilo letošnje šolsko leto o slovesni delitvi daril sklenjeno.