Vanini v tetu 1940 z italijanskima zvezdnikoma Allido Valli in Amadeom Nazzarijem (režiser Carmine Gallone). Pomemben odnos filma do Stendhalovih del se je začel v letu 1947 s Parmsko kartuzijo režiserja Christiana Jaquoja z Gerardom Philippom in Mano Casares v glavnih vlogah. Ta film je bilo mogoče primerjati s televizijsko Parmsko kartuzijo Maura Bologninija iz leta 1982. Kljub zvenečim imenom Marthe Keller, Gian Maria Volonte in profesionalnosti režiserja in ekipe, serija ne dosega filma iz leta 1947. Gerard Philippe je kot Julian Sorel dal neizbrisen pečat tudi filmu Rdeče in črno režiserja Clau-da Autanta Laraja iz leta 1954. Ob njem smo si zapomnili gospo de Rena! Danielle Darieux. Ta film je bilo zanimivo primerjati z istoimensko televizijsko serijo sovjetskega režiserja Gerasimova iz leta 1976.
Rossellinijeva Vanina — Vanini iz leta 1961 je ostala v spominu zaradi neprimerno zasedene francoske igralke Martine Carol.
Mimo manj pomembnih ekranizacij del, kot so Mina De Vanghel, Les Amants de Toledo, De L' Amour, je na
retrospektivi največjo pozornost zbujal film Prima Della Rivoluzione mladega Bernarda Bertoluccija (1964). To njegovo branje Stendhala, reference na Parmsko kartuzijo, medtem ko pripoveduje drugo zgodbo, pričajo o modernosti pisatelja, njegovih tem in motivov, ki se jih da prav razumeti 150 let po njegovi smrti.
MAJNA SEVNIK
LABODJI SPEV HRVAŠKE KINEMATOGRAFIJE
Razmišljanje Hrvoja Turkoviča je nastalo kot spremno besedilo ob Dnevih sodobnega hrvaškega filma, ki so se v Ljubljani odvrteli med 25. in 29. majem 1992. Na Dnevih so bili prikazani poleg 11 kratkih filmov še naslednji celovečerci: Zgodba iz Hrvaške režiserja Krsta Papiča, Školjka šumi Mira Medimorca, Odkruški Zrinka Ogreste, Čas vojščakov Dejana Šorka in Duka Begovič Branka Schmidta.
V posebnem programu pa so bili predstavljeni tudi štirje
prepovedani kratki dokumentarci iz let 1972/73. Filmske projekcije je spremljal pogovor Filmsko ustvarjanje na Hrvaškem, ki so se ga udeležili poleg režiserjev Ogreste, Scmidta in Šorka še Dano Markovič (urednik revije Kinoteka), Zlatko Pavlinič (direktor Zagreb filma), Hrvoje Turkovič (filmski kritik in predsednik Društva hrvaških filmskih kritikov) in Mato Kukuljica (Arhiv republike Hrvaške).
Prireditev so pripravili: E-Motion film / Filmska redakcija ŠKUC, Ljubljanski kinematografi — dvorana Kinoteke, Slovenski gledališki in filmski muzej in ŠOU v Ljubljani vsi v sodelovanju s Študentskim centrom in producenti filmov iz Zagreba. (D. H.)
Na dveh letošnjih manifestacijah hrvaškega filma; na januarskih Dnevih hrvaškega filma v Zagrebu in julijskem Filmskem festivalu v Pulju je bilo prikazano rekordno število celovečernih ¡nezavidljivo število kratkih filmov. Osem celovečercev (Čaruga, Čas vojščakov, Duka Begovič, Kamnita vrata, Luka, Odkruški, Školjka šumi in Zgodba iz Hrvaške) in več kot trideset kratkih filmov.
Po vseh letošnjih simptomih, pa je celota te produkcije labodji spev kinematografije, ki je v predsmrtni komi. Pred podrobnim opisom terminalnih simptomov poglejmo, čemu je podoben ta labodji spev hrvaškega filma. Predvsem je daleč od tega, da bi po čemerkoli odstopal od običajnega speva. V hrvaškema filmu prevladujeta dve izstopajoči dominantni tradicijski karakteristiki. Prva je vidna v vztrajno negovanih signalih visokoumetniške prestižnosti, visokoumetniškega imidža: izvedbeni i pološčenosti, konstrukcijski izdelanosti, pretežni tematski I predvidljivosti, nagnjenju k visokoumetniški ikonografiji (adaptacije uglednih književnih del, visoka politična] vprašanja, filozofsko temeljna eksistenčna vprašanja...). Druga leži v predpostavki, da so naštete karakteristike I kategorična interesna naloga vsakega gledalca (»tistega, ki mu je do umetnosti in kulture«) ter da se filmarju sploh ni potrebno dodatno truditi glede posebne privlač- ] nosti, spodbujanja, vodenja gledalčevega interesa. Načelna nezainteresiranost za konkreten (tako časovno kakor I tudi prostorsko pogojen in spremenljiv) gledalčev inte-1 res je tradicionalna pri dominantni hrvaški proizvodnji. Najboljši hrvaški filmi so bili vedno tisti, ki so uspeli prevladati drugo tendenco. To so nekateri avtorji uspeli I narediti s tem, da so udomačili tendenco prestižnosti, se | pravi, da so standardom pološčenosti, izdelanosti, predvidljivosti dali izviren interesni pomen, tj. poskrbeli so, da so s postopki izpopolnjevanja, konstrukcijske kombinatorike ... čim bolj specifično zainteresirali svojega gledalca za prav dane prizore filma in njihov tok (taki so bili npr. filmi Branka Bauerja, pa filmi Krese Golika, kakor je bilo to odlično prikazano v filmu Imam dve mami in dva očeta, s katerim so na zaključnem večeru Filmskegal festivala v Pulju počastili dva ustvarjalca: Kreša Golika in Fabijana Šovagoviča; pa npr. filmi Rondo in Ljubezenska pisma z naklepom Zvonimira Berkoviča, Bre-1
| za in Izgubljeni rojstni kraj Anta Babaje, Lisice Krsta Papiča, Ritem zločina Zorana Tadiča...). Uspešni pa so bili tudi tisti avtorji, ki so prigodno zanemarili standarde prestižnosti in naredili film ali televizijsko serijo povsem po kriterijih živega prizornega interesa (kot npr. V gori raste zelen bor in Ko zaslišiš zvonove Antuna Vr-doljaka ali Golikova TV serija Gruntovčani). Vendar pa so bili to samo uspešne izjeme-, dominantno je hrvaški film karakterizirala utrujajoča dislociranost od vsake resnične doživljajske zainteresiranosti gledalca ali pa zelo okrnjena, nepopolna, neosveščena zveza s takim interesom; hrvaški film je izgledal afektiran, izumetničen, posiljen, konstrukcijsko prazen oz. prekonstruiran film -prej film poze kot film ustvarjalnega dejstva. I Tudi večji del novejše produkcije se zdi tak. Gre za pretežno opredeljeno razstavljajoče dolgočasne filme, (»dolgčas« tu ne opredeljujem samo kot doživljajsko kategorijo, ampak kot kolokvijalno inačico za »nemarnost pri interesantnosti« filma), gre za režiserje, ki mislijo, da jih kakršnihkoli dolžnosti glede zanimivosti odvezujeta visoka, a suhoparna tema in povzdignjena stilizacije (v celoti so bili taki filmi Duka Begovič, Kamnita vrata, Luka, Školjka šumi). Saj ne da ljubitelji forme ali visokih tem ne bodo doživeli satisfakcije pri katerem izmed teh filmov; npr. slikovni in romantično-folklorni stilizem D uke Begoviča ali pa dosledni mediteranski stilizem Kamnitih vrat bo morda kakšnemu filmofilskemu filatelistu v zadovoljstvo^ težko pa komurkoli drugemu. Od drugih štirih filmov (Caruga, Čas vojščakov, Odkruški, Zgodba iz Hrvaške) sta režiserja dveh poskušala najti interesno zavarovanje s posegom po klasičnem žanrov-skem obrazcu (ta temelji na organiziranju specifičnega interesa stalnega kinematografskega občinstva: Grlic v Čarugi pustolovskega, Šorak v Času vojščakov pa thriller); po tradiciji pa se je tudi tak manever pokazal prej kot signal prestižnosti (tokrat v modnem postmoderni-stičnem in ne v dosedanjem modernističnem kontekstu) in ne kot operativna naloga, zato sta v glavnem interesno neuspešna (čeprav je premierno občinstvo Čarugi priznalo vsaj uspešnost izvedbene intence). Dva filma sta izjemi: Odkruški in Zgodbe iz Hrvaške, vendar izjemi, ki slikovito potrjujeta pravilo. Odkruški so kvinte-senca prestižnosti: preskonstruiran (izfragmentiran, s preklopnimi retrospekcijami), presugestiven, poln misti-fikatorskih postopkov (v snemalskem, zvokovnem in montažnem pogledu) in s pomembno temo (generacija političnega trpljenja in pregona pravih Hrvatov s posledicami, ki vplivajo na notranje družinske odnose). Režiser Zrinko Ogresta pa se je kljub vsemu potrudil s pomočjo kopičenja melodramatsko zaostrenih anekdotalnih situacij zadržati specifični interesni tonus\ z negovano stilistično natančnostjo pa opravičiti svojo neskrito ambicioznost. Zgodba iz Hrvaške, prav tako konstrukcijsko premešan film (ker je to zanesljivo znamenje tematske pomembnosti), pa svojo temo pridružuje tematskemu repertoarju prestižnih programskih politično-kritičnih filmov, ki so jih v Hrvaški republiki bivše Jugoslavije po-
ODKRUŠKI, REŽIJA ZRINKO OGRESTA
DUKA BEGOVIČ REŽIJA BRANKO SCHMIDT
sneSi kar lepo število (npr. Licem u lice, Druga ptat medalje, Lisice, Poslednji podvig diverzanta Oblaka...), vendar je Papičev film edini, kije poskušal zainteresirati vsakovrstnega gledalca s štosnim anekdotalnim materialom (dober izbor mladega gledalca in graditev prijetnega lika z rokerskim življenjskim programom ter z aranži-ranjem priložnosti, ki to prijetnost poudarjajo). Pri tem pa Paptčeva skrb za anekdotalno delotvornostjo pogosto povsem zapostavlja skrb za veljavnost in prestižnost izvedbe (če npr. primerjamo karikaturalno srečanje očeta s potencialno nevesto, obkroženo s psi). Papičeva želja zainteresirati se je pri občinstvu izplačala, film pa je bil tudi v tujini kar dobro sprejet, tako da tisto, kar izgublja z oguljenostjo svojih prestižnih ambicij, nadoknadi z izjemnostjo svojega prizadevanja za zanimivost v prizoru. Vse to pravzaprav jasno govori da to leto (četudi bo ostalo zapisano kot zadnje leto proizvodnje na veliko) ne bo ostalo v spominu po nekem posebno zapomljivem filmu — prej po nepoantirani prekinitvi tipičnega. Vendar — zakaj ta depresivni ton? Razlogov je več. Zaradi posledic vojne opustošeni in osiromašene države je proračunski delež, ki se lahko izdvoji za kinematografijo, popolnoma zanemarljiv za dozdajšnji nivo produkcije, poleg tega pa se zavlačuje še z njegovo natančno določitvijo (gre za proračunski delež za leto 1992, op. pr.). Na natečaju ministrstva za kulturo niso dobili stimulacije za snemanje projekti, ki so pripravljeni za snemanje,jsač pa treatmenti za nadaljnjo scenaristično obdelavo. Čeprav se režiserji, ki so dobili stimulacije (Bruno Gamulin, Hn/oje Hribar, Branko lvan-da, Tomlslav Radič, Bogdan Žižič), obnašajo tako, kot da bodo res tudi snemali, je popolnoma negotovo, ali sredstva, s katerimi bi se pokrili dosedanji stroški, sploh bodo. Proklamirana ključna sprememba v sistemu se-lektiranja filmov za subvencijo (t. i. intendantski sistem z operativnim dogovorom med televizijo in Jadran filmom in dramaturško-producentskim delom na posameznem projektu od ideje do filma) je bila utopija: pretekli natečaj je funkcioniral na istem komisijsko-odločevalnem principu kot vsi natečaji prejšnjih let. Televizija (HTV), ki je koproducirala večino celovečernih in polovico kratkih filmov, prikazanih na Dnevih hrvaškega filma in na Filmskem festivalu, je ravno tako slromašnejša, poleg tega pa je (tega je skoraj že leto dni) popolnoma ukinila svojo igrano produkcijo in vlaganja v celovečerne filme (igrani programi se trenutno na HTV producirajo samo še kot izjema, ne pa po programskih načelih). Hrvaška kinematografija je trenutno obglavljena, brez idej in brez resnega dela in težko je napovedati, iz katerega materiala bo sploh moč sestaviti naslednji festival hrvaškega filma — naj si bo to Filmski festival v Pulju ali Dnevi hrvaškega filma v Zagrebu.
HRVOJE TURKOVIC
PREVEDEL DANIJEL HOČEVAR