Za poduk in kratek 6as. Madjari in njih navali na slov. Štajar. (Zgodovinski spominki; piše M. Slekovec.) (Konec.) Pismo je sicer prijazno, a ker ga je pisal Madjar, ki Štajarcem ni bil nikdar odkritosrčen prijatelj, je bilo zelo sumljivo ter bi moralo domačine vzpodbuditi še k večji pazljivosti. Toda naši so se dali preslepiti. Najbrž se zanašajoč na dano obljubo, pomaknil se je oddelek cesarske armade dne 7. novembra k Veliki Nedelji, le posamezni dragonarji so stražili v Obrežu, Frankovcih in Pušincih in tudi v Ormožu je bilo primeroma malo vojakov. Že drugi dan (8. novembra) zelo rano je prekoračil Perczel s svojo trumo štajarsko mejo. Ob 4. uri v trdi temi in deževnem vremenu so dospeli prvi Madjari v Središče, kjer so nataknili vse hiše in iskali »Ilirce« t. j. hrvaške vojake. Za njimi pridejo pešci, konjiki in topničarji, in od pete do devete ure bila je široka cesta polna ogerskih vojakov. Še le, ko je sovražnik stal že pred Ormožem, dobil je Nugent poročilo o tem k Veliki Nedelji. Kako da je bilo mogoče, naše prednje straže tako prestriči, to še dandanes ni dognano. Najbrž je kazal kak ovaduh Madjarom pot po Hraščici, veliki šumi, ki se vleče od Medjimurja do Holma, in ti so našim prestrigli pot. V Omožu ni bilo toliko vojakov, da bi zamogli mesto več časa braniti. Utaborili so se v šoli, a premagani so prišli z meatom vred Majarom v roke. Med tem je bil Nugent na hribu onkraj Lešnice, potoka, ki po ozki dolini zahodno od Ormoža teče, razstavil svoje vojake ter začne iz topov streljati na Madjare. Pa tudi oni obrnejo svoje topove proti Hajndlnu in na več ur daleko se je po Halozah in Slov. goricah grozno razlegal topov strel. Prebivalci celega okraja so prestrašeni in večjidel bežijo; otroci in žene na glas jokajo in kar more kdo v naglici pograbiti, s tem biti v vinograde, da bi si tako vsaj nekaj rešil pred grabIjivimi rokami divje druhali. Na srečo ta prva, tako naglo in nepričakovano došla strahota ni dolgo trpela; za nekoliko ur so Madjari, spoznavši, da so preslabi, odnesli pete in se zopet vrnili, od koder so bili prišli. Svojo pot na sloveuski zemlji, komaj tri ure daleč, zaznamovali so s svojo krutostjo in pokazali, da še niso izgubili nekdanje divjosti. Odnesli so namreč, kar se je dalo, pojedli in izpili ljudem, vse brez plače, kolikor je mogel Irebuh nesti. Kar je ostalo, to so grde babure in različna ciganska druhal, ki je madjarskim vojakom bila vedno za petami, pobrala in poropala. Tudi nekatere Ijudi je ugonobila njihova divjost. Ko so zaran ob pol sedmih prilomastili pod Holm, je eden izraed madjarske druhali ustrelil skozi okno v hišo ter smrtno zadel 181etno nagornjaško hčer Marijo Masten, drugi pa je v Pušincih tako nevarno ranil Rozalijo Gradišnik, da je reva po hudih bolečinah čez 14 dnij umrla. Žrtve madjarske krutosti so postali nadalje dragonar Blaž Masurič, katerega so ustrelili v Loperšicah, in dva druga vojaka, ki sta v ormoški šoli smrlno zadeta končala življenje. Več ranjenih so še tistega dne odpeljali v Ptuj v tamošnjo bolnišnico.1) * * * To in taki so bili naši sosedi Madjari! Zato se pa letos, ob njihovi tisočletnici nismo mogli veseliti ž njimi, in to toliko manj, ker še tudi sedaj doma kruto tlačijo nam sorodne prekmurske Slovence, Slovake in llrvate, ter sužnosti spone kujejo nam vernim Slovencem čez vse dragoceni nebeški hčeri: sv. veri. Smešnica. Veselko vpraša Kunštoviča: »Ti, kateri mesec pa ženske najmanj govorijo?« — Kunštovič: »Meseca svečana, ker je ta mesec najkrajši.« ') nSlov. Gospodar", 1880, št. 50.