312 Zemljepisni in narodopisni obrazi. Nabral Fr, J ar o sla v. 11. Eukalipti. Avstralija ima veliko samostaluo rastlinstvo. Sama iz ladije se je preselilo nekaj tropskih rastlin vmes. Dandanes se je marsikaj spremenilo, ker so Evropejci prinesli mnogo kulturnih rastlin. Zemlja ni tu posebno ugodna poljedelstvu, ali more se tem bolje razvijati ži-vinstvo. Kar se tiče množine in lepote cvetane, gre prvo mesto Kaplandu, in koj za njim Avstraliji. Ce primerjamo rastlinstvo in živalstvo avstralsko z onim ostalih delov sveta, tedaj se nam avstralske oblike prikazujejo mnogo stareje. Vidi se nam, kakor da se nahajamo na prastarem svetu, ki je v poprejuih geologijskih dobah živel in poginil po omenjenih delih sveta. Med sesavci nahajamo v Avstraliji vzlasti vrečarje, ki so se na svetu pojavili uže v jurski formaciji. Rastlinstvo avstralsko je jako podobno onemu, ki je pri nas rastlo za terci-jarne dobe. Po avstralskih gozdih rasto največ eukalipti, ki so v sorodstvu z mirtami. Ta drevesa stoje dobro narazen, in ker pod njimi ne raste niže drevje, zato je v takem gozdu dovolj prostora, na katerem se ob deževnem vremenu razvija bujna tratina, bogata paša čredam, a tudi polna najkrasnejega cvetja. Eukaliptov gozd potnika izredno iznenadjuje z nenavadnim razdeljenjem svetlobe in sence. Ob robeh takih gozdov so nekdaj avstralski stanovniki pokopavali svoje mrtvece. Eukalipti so tako visoki, da presegajo vse dandanes znane gorostase v vesoljnem rastlinstvu. Na jugu od Avstralije je velik otok, Van-Diemenova zemlja ali Tasmanija, kjer je 1792. leta francoski botanik Labillardiere prvi pot videl šop tega drevja, ki ga je izredno presenetilo s svojim vzrastom in s svojo veličino. Popisal ga je pod imenom „Eucalyptus globu-lus"; pridevek globulus mu je dal zato, ker ima okrogle plodove, L 1851. popisal je Hooker gorostasne eukalipie na Tasmaniji, ki so bili do 100 metrov visoki. Eno drevo je imelo v višini enega metra nad zemljo 20 metrov v obsegu, in v višini 40 metrov še 12 metrov ob-sežka. Natanjčniše podatke o teh gorostasih imamo od F. Mllllera , ravnatelja botaniškemu vrtu v Melbournu. Največe do takrat poznano drevo eukaliptovo, in • icer (Eucaljptus collosea), dobili so v neki prekrasni dolini zapadne Avstralije. Drevo je bilo 130 metrov visoko. V višini 100 metrov še le so se pričele veje. V njegovo votlo deblo mogli so vjahati trije možje vsak na svojem konju in notri se obrniti. Še gorostasniši od te vrste je druga vrsta (Euca-Ivptus amjgdalina), ki doseže višino 130—150 metrov. Havne je izmeril eno gorostasno deblo, in dobil na- 313 slednje številke. Od korenia pa do prve veje je bilo deblo 92 metrov visoko. Premer debla pri prvi veji je imel iVs w- Od prve veje pa do tje, kjer je vrh bil prelomljen , bilo je 29 m. Premer debla na tem prelomljenem mestu bil je še 1 m. širok. V vsem tedaj je imelo deblo do odlomljenega vrha 121 m. En meter nad zemljo imelo je deblo v obsega 13 m. G. Robinson trdi, da se nahajajo te vrste eukalipti v prvotnih gozdih gotovo po 160 m. visoki. Vzemimo najviše eukalipte, (coUosea s 139 in amyg-dalina s 150 m. višine) , tedaj bodemo to ogromno višino najlaglje in najbolje poj mili, če ji primerjamo z najvišimi ljudskimi stavbami. Cerkev v Magdeburgu je visoka . . . 103*6 m. Cerkev Dom des Invalides v Parizu . . 105 ;, Mestna hiša v Bruselju.......108 „ Cerkev S. Maria d. Fiore v Florenci . . 108-2 „ Cerkev sv. Elizabete v Vratislavi . . . 108*3 „ Stolna cerkev v Milanu ......109 „ Pagoda v Džagernatu.......110 ;, Cerkev sv. Pavla v Londonu .... 113*3 „ Cerkev sv. Giralda v Sevili.....111*5 ;, Katedrala v Cbartresu.......115 „ Prvostolna cerkev sv. Izaka v Peterburgu (brez križa) 118*3 „ Stolna cerkev v Liibecku......1205 „ Katedrala v Salcburgu.......122 „ Cerkev M. Božje v Liibecku.....123*4 „ Stolna cerkev v Freiburgu......125 „ Katedrala v Antverpenu......125 „ Cerkev sv. Petra v Rostocku.....126 „ Cerkev sv. Martina v Landshutu . . . 132*5 " Piramida kralja Kefrena......133 ,, Katedrala v Amiensu.......134 „ Cerkev sv. Mihaela v Hamburgu . . . 136*5 ;, Stolna cerkev sv. Štefana na Dunaji . . 137 „ Piramida kralja Keopsa ......137 „ Petropavelska stolna cerkev v Peterburgu 138*4 ;, Cerkev sv. Petra v Rimu......138*7 „ Katedrala v Rouenu........140 „ Katedrala v Strassburgu......143 ;, Cerkev sv. Nikolaja v Hamburgu . . . 144*2 „ Stolna cerkev v Kolinu.......156 „ Eukalipti tedaj bi s svojimi vrhunci še nadkriiili te stavbe. (Konec prihodnjič.) 335 Zemljepisni in narodopisni obrazi. Nabral Fr. J aro slav. 12. Potovanje skozi nubijsko pustinjo. Dne 13. februarija smo stopili v pustinjo. Na desno in levo ob potu so ležale raztresene kosti padlih kamel. Ni se bilo bati, da bi pot zgrešili, taki ostanki so naj-zanesljiviši kažipoti v pustinji. Žival pogine vsled trpljenja in žeje, zvečine uže na kraju karavanskega pota. Povsodi, koder smo šli, ležalo je dovelj peščenikastih skal. Po trudapolnem maršu smo postavili šotore v zavetju visoke skalne stene. Nenavajena ježa na kamelah nas je zelo utrudila, zato smo koj šli počivat. Mesec je zlatožarno svetil na temnomodrem čistem nebesu in zvezde so se lesketale, da je bilo veselje gledati jih. Kaj takega ne vidijo nikoli stanovniki osrednje in severne Evrope. Sedaj nam je bilo jasno, zakaj Arabec in Nubijec ravno tako ljubita svojo pustinjo, kakor go-rijanci svoje gore. Kdor še nikdar ni potoval po pustinji, ne poznaje njene strahote in groze, niti njene lepote in mičnosti. Karavana je polegla. Rujavi Arabci, naši spremljevalci, zabavali so se v gluho noč, mi pa smo kar koj sladko pospali. Ko je solnce vzhajalo, bili smo uže gotovi za daljno potovanje. Motali smo se še vedno med peščenikastimi hribi. Ta dan smo naleteli tudi na človeške kosti, tu in tam na cela okostja, ki 80 se belila na pustinjskem pesku. To so ostanki onih 336 nesrečnikov, ki so poginili ali vsled žeje ali vsled skrajne utrujenosti, ali pa obojega skup. Največ nesreč zgodi, se konec spomladi in v začetku poletja. Takrat neznanski pritiska vročina, človek kar ne more priti k sapi. Ubogi potnik, če ga zajame vroč veter, na pr. samum, ali še huji šamsin; gorje mu, če ga nadlegujejo vrtinci razbeljenega peska, zaprašeni zrak, ali pa suh, žgoč vihar, ki grlo posuši in omotico napravi. Ce potnik nima potrebne zaloge, da bi se poživil, tedaj onemore do celega, pade po tleh in mrtud ga polomi. Živa duša se ne zmeni za-nj, vsak ima dovelj opravKa sam seboj, na prijazno sočutje v taki bedi se sploh ni zanašati pri karavanah v pustinji. Takim naporom podleže rob navadno zgodaj. Saj ni čudo! Peš mora hoditi po razbeljenem pesku, in kamelo voditi, dosti potov je tepen, hrano ima netečno in pičlo, in vodo pije sparjeno. Mrzlo in nemo gre karavana memo njega. Ako trupla ne požro jastrebi in krokarji, ali ga ne strgajo hijene, tedaj se sesuši, in naredi se mumija. Ta dan smo imeli oblačno nebo, silno je pihal zahodnjak, ter nam nesel svič v oči in v nos. Ena karavana je bila došla od Abu Hameda, postavila je šotore na samotni skali, in tudi mi smo ostali blizo nje. Dne 15. februarija smo dospeli na konec golohribne pustinje. Prišli smo skozi dolgo, ob obeh straneh z visokimi peščenikastimi stenami stisnjeno sotesko na prostrano rovan pustinjsko ali v suho morje. Kakor daleč je neslo oko, vse sama planjava. Do sedaj smo potovali vsaj po nekama zanimljivi pokrajini, vrstili so se peščenikasti hribi in griči s peščenimi dolinami. Ali sedaj smo stopali po širni, enolični in žalostni planjavi; oko se ni moglo spočiti nikjer, kamorkoli je pogledalo, blodilo je po golem pesku, nikjer ni bilo ugledati griča, ali kaj temu podobnega. Ali mesto tega smo vživali prirodni pojav, kakoršen se pojavlja v pustinji, gledali smo krasno ;,fata morgano" od 10. ure zjutraj do 4. popoludne. Na golem, suhem pesku smo videli mnogo vode; tu reke, tam ribnjake, tu jezera, tam valovito morje. To zračno zrcalenje je bilo kedaj pa kedaj tako živo, da smo menili, še sto korakov, pa smo pri vodi, ali kakor bi trenil, minulo je vse, in žalostni smo zrli zopet po rumenkastem razbeljenem pesku. Oh, strašne, prestrašne muke napravljajo taka zračna slepila ubogemu potniku. V skrajni utrujenosti zeva po požirku hladne vode, pa z grozo opazi, da je to zgolj ;;Voda sa-tanova^^ kakor Arabec naziva taka zračna slepila. Oso-bito čisto in krasno se je videlo to zračno zrcalenje okolo poludne. Naslednjega dne nam je začela trda hoditi, voda v mehovih je jela smrdeti, ker se je uže tri dni parila na žgočem solncu, pili smo jo samo iz onih mehov, ki so bili od solnca obrnjeni, pa tudi ta je bila uže mlačna, in ni nas poživljala. Samo zjutraj smo se malo pokrepili, ker smo zvečer poprej nalili vode v vrče egipške, in jih pustili na planem, da se je tako voda malo ohladila. Dne 16. februarija šli smo v imenu božjem zopet naprej. Ni ga bilo ugledati najmanjšega, skalnatega holma na peščenini in pod nogami se je vedno mielo. Ko je jelo solnce više iti, prikazovale so se nam vse na okolo „fata morgane'', in še le za večera smo prilezli do Džebel Refta, to je, do strmih, porfirnih in granitnih gora, ki smo jih bili uže poprejšnji dan ugledali. A še le 20. februarija smo okusili grozo pustinje. Vročina je bila strašna, veter palec, kakor da iz zakurjene peči vleče. Koj zjutraj nam je poginilo pet kamel. Ljudje naši so bili opešani, le s težavo smo jih pogovarjali in naprej spravljali. Vročina in natezanje sta nas silno užejali, kar naprej bi bili pili, da voda v mehovih ni bila vsa sparjena. Smrdela je prav po gnjilobi, če smo je le malo požrli, koj se nam je jelo vzdigovati in treba je bilo malo ruma požreti, ki pa nas je zopet presilno razgrel. Poskušali smo to gnojnico piti zmešano z vinom, kisom ali rumom, pa tudi ni šlo. (Konec prihodnjič.) 345 Zemljepisni in narodopisni obrazi. Nabral Fr. J ar o sla v. 12. Potovanje skozi nubijsko pustinjo. (Konec.) Nenadoma zagledamo vrsto jezdecev na horizontu; vstrašili smo se nekoliko, češ, da so roparji. Prigotovili smo se nemudoma na odpor, kamele smo izročili služabnikom , mi in naši vodniki pa smo se spustili brzo proti došlecem. Kmalu smo se prepričali, da ne bode nevarnega posla z neprijateljem. Karavana je bila pa-ševe žene iz Hartuma, peljala je svojega sina v Kahiro. Gospa je sedela vsa zagrnjena na kameli in je nismo mogli videti. Malo smo se pomenili ž njenim sinom in s častniki, ki so ga spremljevali, potem smo šli vsak svoj pot. Do Abu Hameda ob Nilu, kamor smo bili namenjeni, imeli smo še 13—14 karavanskih ur. Prejasno nam je bilo, da nikakor ne kaže dalje hoditi, če nočemo priti v nesrefio in škodo. Posvetovali smo se z vodniki, kaj bi bilo učiniti. Ukrenili smo, da vodo, razen nekaj malega za svoje največe potrebe, prepustimo Nubijcem, da se napijejo, potem naj gredo s par vodniki naprej, in hodijo celo noč, da poprej dospejo v Abu Hamed in drugi dan nam pošljejo hladne vode na spočiti kameli. Slastno 80 padli ljudje po gnojnici in jo posrebali; na to smo se ločili. Tudi mi smo šli naprej do polnoči, naposled smo obstali in popadali po pesku. Ker je bila hladna noč, pospali smo kmalu. Ali begale so nas grozne sanje. Sanjalo se nam je o domačih planinskih dolinah z bistrimi studenci. Ko smo se prebudili, oj groze, suha usta, a studencev nikjer. Radi bi bili pili vodo v mehovih, pa ni šlo, te vode ni bilo moči doli spraviti, kar ustavila se nam je; če smo samo pogledali mehove, uže se nam je jelo vzdigovati. Napočil je 21. februarij. Sami sebi smo se smilili, ko smo morali piti na tej gnojnici skuhano kavo. Ob solnčnem vshodu smo odrinili naprej. Došli smo troje naših kamel od poprejšnjega dne, ki so ponoči onemogle in počepale. Tudi danes je bila vročina neznanska,^kakor poprejšnji dan, in mi smo jo še huje čutili. Žeja nas je klala grozovito, nekaterim je slabo prišlo, tudi mene so obhajale slabosti. Ali ko je sila prikipela do vrha, opazil je šejk Hussein na daljnem horizontu peščene planjave črno piko, in bistro njegovo oko je koj spoznalo, da je to kamela. Ali smo bili veseli! Začutili smo z novega čilo moč v sebi, in hiteli smo, kar se je dalo, svojim rešiteljem naproti. Hussein je uganil. Eden naših ljudi je prinesel dovolj vode na novi kameli. Po-skakali smo na tla, mehove odrezali in pili smo potem na vse pretege, ne glede na to , da bi nam utegnilo šKodovati. Da-si je bila voda nilska mlačna in kalna, vendar se je nam prilegla na vso moč, vse žive dni se nisem napil tako dobro, kot ta pot. 346 Ljudje in žival smo se pohladili in pokrepili. Potem smo se spustili brzo naprej, da prej ko prej pridemo do svojega cilja. Uže smo ugledali palme ob Nilu, in kmalu na to tudi veličanstveni veletok; pozdravili smo ga z glasnimi „ura!" Popoludne ob štirih smo dospeli v Abu Hamed. Prestale težave in velike nevarnosti pa so se nam zdele sedaj kot — sanje.