Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

110226


, ;-r -t:-.-

Mladisa

Pove

Spisal ^

Krištof Šmid,

poslovenil

P, Adolf Mayr.


V Ljubljani.

Tisk in založba J. Blasnikovih naslednikov.

1894 .


110226

Prvo poglavje.

Zeleni otok.

ali Bogomir je postal'v svojem dva¬
najstem letu samotar. Stanoval je daleč
od svojih starišev v skalnatej votlini,
okoli katere se je razprostirala strašna pu¬
stinja. Obleka mu je bila rnjava pusta halja,
konopna vrvica služila mu je v pa’s, in mesto
čevljev nosil je lesene coklje, ki jih je z moč¬
nimi usnjatimi jermeni privezal na boso nogo.
Jedel je samo ribe, korenine in zelišča; kruha
ni okusil in le o velikonočnem času povžil je
nekoliko jajec. S hladnim studencem gasil si
je žejo, in mesto postelje imel je ležišče iz
mahu.

Kaj ne, prav čudno in skoraj neverjetno
zdi se ti to, ljubi čitatelj! Vsak, ki o tem
čuje, rekel bode, da je bil Bogomir nespa¬
meten deček in tudi njegove starše bo grajal,
češ, da niso previdno ravnali, ker so njemu,
še nedoraslemu dečku, dovolili tako nezasli¬
šano strogo živeti. A vendar ne smemo gra¬
jati niti Bogomira niti njegovih staršev, kajti
koncem se bomo prepričali, da bi se bili pre¬
naglili enako onemu, ki prej sodi o kakej

1 *

4

dogodbi. nego jo po vsem pozna, Bogomir je
ravnal popolnoma razumno in tudi njegovi
starši niso mogli imeti ničesar zoper to. Da,
ravno po tem samotarskem življenji postal je
prav dober deček, tako, da jih ni veliko, ki
bi ga presegali v pobožnosti do Boga in v
dobrotljivosti do ljudi.

Dokaj zanimivo je slišati, kako se je
vse to dogodilo. — Bogomirovi starši so bili
prav pošteni in bogaboječi ljudje. Imeli so
sedmero otrok; naj starši bil je Bogomir. Oba,
oče in mati, trudila sta se po moči, da sta
pošteno vzgojala svoje otroke. Oče, .Filip po
imenu, obdeloval je svoje malo polje, travnik
in vrt se sadnim drevjem poleg hiše tako
marljivo, da so bili obilno preskrbljeni vsi
domači s kruhom, mlekom in sadjem. Pečal
se je tudi s čebelorejo, in ker ,jo je dobro
um el, imel je še precej sreče pri njej. Znal
je tudi kaj spretno plesti košarice; prav rad
se je bavil s tem in njegovi otroci so morali
lušiti vrbove šibice, ali mu postreči s kako
drugo rečjo, da je tem urneje šlo delo izpod
rok. Vrhu tega je še pomagal ribe loviti bo¬
gatemu ribiču iz vasi, in tudi pri tem je imel
zmiraj kak mal zaslužek. Mati je prav dobro
gospodinila; marljivo je pletla ribiške mreže,
za koje so jej hčere presti morale konopnino.
Tako ni nikoli zmanjkalo otrokom potrebnega
živeža. A kot svojo najimenitnejšo dolžnost
smatrali so starši: pobožno in dobro vzgojo
svojih otrok. „Najboljša dedščina, ki jim jo
moreva zapustiti,“ djala sta večkrat, „je dobra
vzgoja, “t/

Bogomir je bil silno nadarjen otrok in
ljubček svojih staršev. Bil je bistrega duha,

uren in spreten v vseh rečeh, pri delu prav
posebno priden ter vljuden in postrežljiv vsem
ljudem. Bil je vitke rasti, lepega in cveto¬
čega obraza. Imel je živ in bister pogled,
nežne obrvi in svetlorujave kodraste lase;
bil je zares zal deček. Tudi siva ribiška ob¬
leka, kojo mu je podaril njegov krstni boter
Tomaž: kratka suknjiča ter hlače do peta,
podala se mu je kaj dobro.

A, dasiravno je bil Bogomir tako nade-
pdn deček, imel je vendar tudi svoje napake.
Bil je močno svojeglav, zmiraj je morala nje¬
gova obveljati, ako mu je kdo kaj ugovarjal,
se je togotil in mnogokrat svojih staršev ni
prej ubogal, nego so ga s silo k temu pri¬
morali. Svoje brate in sestre je hotel v strahu
imeti; ako so se mu le količkaj vstavljali,
se je jezil ter ž njimi prepiral in jim dajal
neprijazne, ostre besede. Ker je včasi smel
iti h kosilu k svojemu stricu, bogatemu ri¬
biču in je tam boljša jedila dobival, mu uže
več ni dišala domača priprosta hrana. Pri
jedi je sem in tam godrnjal in v svojej ne-
volji zdelo se mu je komaj vredno zahvaliti
se zanjo Bogu in staršem. Starši so ga skoraj
vsak dan zato svarili. Res, da je odkritosrčno
obžaloval svoje pregreške, jih objokoval ter
obljuboval poboljšati se; a kmalu je zašel
zopet v svoje stare razvade. Njegovi starši
so bili vsled tega/ res žalostni, bali so se, da
iz njihovega sinkota nič prida ne bo in da
bo njih lepo upanje splavalo po vodi. Njegov
krstni boter, stari ribič, pa, rekel mu je več¬
krat : „Bogomir! Bogomir! pazi! Ljubi Bog
te mora še v kako posebno šolo poslati in te
prav trdo prijeti, preden bo še kaj iz tebe!“

6

Z višine, kjer je stala očetova hiša,
imeli so silno daljni razgled na morje. Po¬
sebno lepo je bil videti mali otok, katerega
je oko doseglo tudi skozi izbina okna. Ta
otok je bil popolnoma obraščen s košatim
drevjem ter raznim zelenim grmovjem; ime¬
novali so ga zato tudi: Zeleni Otok. Na tem
otoku ni nihče bival; vendar pa se je peljal
oče včasi tje, da je narezal vrbovih šib, ka¬
terih je bilo v izobilji tam, koje je rabil
potem pri pletenji košaric. Bogomir, ki je bil
uže dovolj krepak, da je očetu lahko pomagal
veslati ter rezati vrbe, je večji del smel iti
z očetom na otok, kar ga je vselej močno
veselilo.

Nekega večera pravi mu oče: „Ako nebo
in morje tako tiho in mirno ostane, kakor
danes večer, peljeva se jutri zarano na otok.“
Bogomir je veselja kar poskočil in same ra¬
dosti je komaj spal. Ko je dan napočil in se
je prikazala jutranja zora ter je svetla da-
nica bolj in bolj obledavala, bil je Bogomir
uže pokonci. Prav pridno je pomagal materi,
da je nanosila v čoln vse, česa sta potrebo¬
vala na poti. Prigodilo se je bilo uže jeden-
krat, da se je vreme naglo prevrglo in sta
oče in sin tri dni ostati morala na otoku ter
veliko trpela vsled pomanjkanja hrane. Mati
ju je toraj dobro preskrbela s kruhom, mlekom
in sirovim maslom. Dala jim je seboj tudi
lonec in prsteno skledo, da si skuhata, če
treba, gorko juho, slednjič prinesla je še oče¬
tov gosti, volneni plašč kot odejo, ako bi
vtegnila prenočiti na otoku.

Ko je bilo uže vse pripravljeno za od¬
hod, šel je Bogomir po novi slamnik, ki mu

7

ga je kupil njegov krstni boter Tomaž na
zadnjem semnji. Marta, prijazna Bogomirova
sestrica, podarila mu je lep zelen trak, ter ga
v naglici pripela z nekoliko iglami na klobuk.
„Bogomir!“ rekel je zdaj oče, „vzemi seboj še
nekaj košaric, ker jih bova potrebovala. 1 ' —
„1, čemu neki? 11  vprašal je Bogomir. „®oš
nže videl, 11  je smehljaje odgovoril oče, „mi
mar ne prisojaš, da bode tako prav? 11  Kavno
tako delaš meni, kakor mnogi ljubemu Bogu,
ki bi uže vse naprej radi vedeli, zakaj Bog
to ali ono stori, ali storiti dopušča. Stori to,
kar ti velevam in videl boš, da bode prav. 11
Bogomir je šel ter prinesel košarice.

Oče in Bogomir sta se podala na pot.
Mati in otroci spremili so ju doli do morja,
k čolnu ter so še dolgo klicali za njima :
,, Srečno pot, da se vrneta zdrava!“ Bogomir
je z očetom vred tako urno veslal, da se je
do dobrega ogrel in je svojo lahko snknjico
sleči moral. Srečno sta dospela k otoku; ve¬
slala pa sta še nekoliko okoli otoka, da sta
našla kraj, kjer so bile najlepše vrbe in je
bilo tudi lahko iti na suho. Tu sta izstopila
in oče je z vrvjo privezal čoln k bližnej vrbi.
Takoj sta pričela delo. Oče je sekal z ročno
sekiro vrbove veje, ter jih s šihicami pove¬
zoval v butare. Bogomir je s svojo malo se¬
kirico ravno tako delal, samo da je v manjše
butare vejice povezoval. Potem sta jih nosila
— oče večje butare, a Bogomir manjše —■ v
svoj čolnič. Veselilo je očeta, ker mu je
njegov Bogomir tako pridno pomagal. „Tako
je prav!“ je djal, ,.otroci morajo po svojih
močeh pomagati staršem. Ako oče težko bu¬
taro rad zadene, naj tudi sin lažjo voljno nosi. 11

8

Ko sta znosila butare v čoln, rekel je
oče: „Odpočijva se zdaj ter použijva najino
kosilo! Po končanem delu je počitek sladak
in jed še enkrat bolje diši.“ Bogomir je z
veseljem stregel svojemu očetu. Prinesel je
vrček mleka pod košato topol na morskem
obrežji, nadrobil kruha v prsteno skledo in
vanjo nalil mleka. Opravila sta — , kakor
vselej doma — svojo molitev, ter sedla na
lepo zeleno trato. Sladko frišno mleko dišalo
jima je kaj dobro. Ko je bila skleda izpraz¬
njena, prigriznila sta tudi s sirovim maslom
namazanega kruha. Med jedjo pravil je oče,
da je njegov stari oče nekdaj stanoval na tem
otoku, a se kasneje preselil tje čez na deželo.
„Bil je bogaboječ, pošten mož, ! ‘ djal je oče,
„in v tistej hiši onkraj, poleg vasi, ki jo je
postavil, bivamo še zdaj mi njegovi vnuki in
pravnuki. - ' — „Prav je imel moj praded,“
rekel je Bogomir, „da je bližej ljudi prišel;
na tem otoku je sicer res lepo, ali za vse na
svetu ne hotel bi tako oddaljen od ljudi tukaj
prebivati.**

Ko sta se nasitila ter zahvalila Boga za
njegove dari, rekel je oče: „Neko posebno

veselje ti hočem zdaj narediti! Pojdi po ko¬
šarice v čoln in idi z menoj!“ Oče je peljal
Bogomira globoko v goščavo. Prišla sta do
zelenega prostora, kjer je stal krasen oreh.

Drevo, polno zrelih orehov, razprostiralo
je svoje lepo listje daleč v ozračje. Ko ga
Bogomir tako nepričakovano pred seboj za¬
gleda, se je srčno razveselil. Saj o njem ni¬
koli ničesa slišal ni, ker uže več let orehi nič
kaj obrodili niso. „Glej,“ djal je oče, „ta
oreh je zasadil tvoj praded. Od drugih dreves

9

ki jih je tudi on vsadil, ostalo jih je le malo
še. Tam na skali pa je v starih časih stala
hiša poštenega moža.“

Bogomir je hvalil svojega pradeda, da
je vsadil ta lepi oreh. Koj je začel pobarati
orehe, ki so z drevesa popadali ter sem ter
tje po travi ležali. Se zobmi je oluščil zeleno
lupino, rujavo pa je poskušal pregrizniti, da
bi jedro venkaj dobil. Ali težko mu je šlo,
zato je rekel očetu: „Zakaj neki je Bog z
dvema lupinama obdal sladko jedro, jedna je
grenka ko žolč, a druga trda ko kamen ?“ —
„Ljubi Bogomir," djal je oče, „iz najmodrej-
šega namena je tako storil Bog. S trdo lu¬
pino je hotel dobro zavarovati okusno jedro,
iz katerega ima postati mogočno drevo; grenka
luščina pa brani mišim ter drugim glodalkam,
da jedra ne požrd. Verjeten je tudi drug na¬
men : Bog nam je hotel v podobi pokazati,
kako naj sodimo v grenkostih in težavah, ki
nas na tem svetu zadenejo. Kakor teh orehov
vkljub grenki in trdi lupini ne zaničujemo in
ne mečemo proč, ampak jih kot dar božji
imamo zavoljo sladkega koristnega jedra, tako
naj sodimo tudi o križih in težavah, ki nam
jih Bog pošilja. Vnanje, kar najprej okusimo,
seveda — je grenko in trdo; ali trdno mo¬
ramo upati, da pridemo kdaj tudi do slad¬
kega jedra, ki nam bode v prid in blagor."

Oče 3 je zdaj splezal. na drevo, ter jel
otresati vejo za vejo. Vesel'je Bogomir v svojo
košarico nabiral orehe, ki so se nanj vsuli
kakor dež. Ni se zmenil, ako je tudi kako
na glavo dobil, še smejal se je. Ali s časoma
postal je ta orehovi dež, kakor je sam rekel,
le presilen in moral se mu je nekoliko vmak-

10

niti. Kolikokrat je bil košarico napolnil, hitel
je ž njo k čolniču, stresel vanj orehe in tekel
s prazno košarico zopet k drevesu, pod ka¬
terim je zmiraj na novo polno orehov ležalo.
„Kako bodo mati veseli,“ zaklical je očetu,
„ko pripeljeva toliko orehov! Kaka radost
bo med brati in sestrami, ker bodem med nje
lahko toliko orehov razdejil! Veselim se uže
tega ! Pač ni večjega veselja, nego tudi drugim
veselje storiti P

Drugo poglavje.

Vihar.

Med tem, ko sta Bogomir in njegov oče
imela v temnem gozdiču le-ta opravek, nista
kar nič opazila, da so se od dežele sem črni
hudourni oblaki skupaj podili. Bogomir je
bil ravno s polno košarico orehov zopet v
čolnič stopil, jo izpraznil ter se veselil, ker
je kup orehov tako naraščal, glej! vzdigne
se najedenkrat vihar, da se je kar šibilo
drevje ob bregu in penilo morsko valovje.
Hipoma zažene se silen veter, odtrga čolniček
in ga odnese po morji seboj. Bogomir, ves
preplašen kriči na vse grlo. Prestrašeui oče
hiti k bregu, toda nesrečnega dečka zagleda
uže daleč na razburjenem morju. Valovi gonili
so mali čolnič zdaj v višino, zdaj so ga po¬
tegnili zopet v globočino, da ga oče ni mogel
videti; in tako se je čolnič zibal ter plaval
vedno dalje in dalje. Oče je videl, kako je
ubogi deček svoji roki stegoval zdaj proti
nebu, zdaj proti bregu; njegovega stokanja

11

in vpitja pa ni mogel slišati, ker ga je zato¬
pilo viharno šumenje drevja in silno bobnenje
morja. V malo trenotkih se je nebo prevleklo
s temnimi oblaki in črna noč je zagrnila
morje. Mej strašnim grmenjem je švigala
strela izpod sive megle v morje in blisk je
za trenutke razsvitljeval črno obnebje in
temno valovje. Samo kadar se je zabliskalo,
je prepademi oče videl, kako se je čolnič
majal in kako je roki vil nesrečni Bogomir,
ker bela rokava njegove srajce sta bila tudi
od daleč še videti. Kmalu pa se je vlila
močna ploha, ki je enako šumečemu pregrinjalu
popolnoma zabranila razgled na morje.

Oče ni videl več svojega ljubega Bogo¬
mira in njegovega čolniča; tje pod neko
vrbo je sedel in prebil celi večer ter vso noč
brez tolažbe in v velikej žalosti. Doma pa
so bili mati in otroci mej tem v velikih skrbeh.
Ko je tako nagloma vstala nevihta in sta
viharna noč in dež popolnoma zakrila Zeleni
O V zaklicala je strahu bleda mati prestra-
otrokom : ,.Otroci molite! Bog ne daj,
i bila ta strašna nevihta vašega očeta
*hta na širokem morju dohitela! To bi
grozno ! Potem, Bog se ju usmili!“ Po-
ila je med svoje otroke in vsi so molili,
i je nevihta polegla in so zopet videli
i Otok, gledali so neprestano mati in
skozi okno, ko bi kje zapazili čolnič;
i ga bilo več nazaj. Mati je bila vso
v velikih skrbeh in ni skoraj očesa za-
a.

Ko je naposled jutro nenavadno lepo in
napočilo, solnce uže visoko na nebu
in čolniča le ni bilo, postalo je materi

12

prav tesno pri srcu. Prišlo je poludne, a ča¬
kali so še vedno zaman; zdaj je njih skrb
do vrha prikipela. Mati je tarnajoč tekla k
ribiču ter 'knu potožila svojo revo. Ribič se
je prestrašil, z glavo zmajal ter rekel : „Res
čudno, da ju še ni! Grem sam• pogledat tje
na Zeleni Otok, kaj li počneta, ker ju tako
dolgo ni nazaj.“ Šel je urno v čoln ter se
odpeljal proti otoku.

Nemirno in težko so mej tem čakali
doma mati in otroci. Čez dolgo vendar zagle¬
dajo čoln v daljavi. „Hvala Bogu,“ vsklikne
mati, „Tomaž ni sam ! Zdaj je vse dobro.“
Vesela je hitela k obrežju. Ali ko je čolnič
bližej prihajal, rekla je prestrašena mati :
„Kje je Bogomir?“ Oče je bil bled ko smrt,
žalostno je pogledaval in molčal.

Sosed Tomaž pa je rekel materi: „Bog
naj vas tolaži v vašej revi! Bogomir je v
morji utonil. Vdajte se v voljo božjo! Kar
Bog stori, vse prav stori. Bogomir je bil —
dasiravno ne brez vsih napak — vendar le
dober in pobožen deček in zdaj se mu, kakor
upamo, v nebesih bolje godi nego nam na
svetu!“

Ali matere ni bilo vtolažiti. Njena žalost
je bila nepopisljiva. Tudi otroci so glasno
jokali in stokali. Več niso mislili na Bogomi-
rove razvade, ampak samo na njegove hvale¬
vredne čednosti. Oče — sam silno žalosten
— ni bil vstani tolažiti družili. Edina misel,
ki jih je slednjič potolažila, zavoljo izgube,
ljubega Bogomira je bila: „Bog je tako hotel,
On ga je k sebi vzel, Njemu bodi tudi nazaj
dan. V nebesih se bodemo zopet videli z
ljubim Bogomirom !“

Tretje poglavje.

Skalnati otok.

Bogomir, katerega so starši, bratje in
sestre kot mrtvega objokovali, je še živel.
Na razburjenem morji je sicer prestal smrtni
strah, kajti mislil je, da se bo vsak trenotek
čolnič prevrnil, ker so se tako silno zaganjali
valovi v njega. Naposled so valovi zagnali
čolnič na nek skalnat otok. Kakor hitro je
Bogomir zapazil, da je čolnič na trdem ob¬
tičal, skočil je naglo iz njega, prebredel vspe-
njeno vodo, ter splezal — dežja in morja
premočen — na bližnjo skalo. Ko se je strahu
nekoliko oddahnil, in se nazaj ozrl na viharno
morje ter je videl, da je v varnem zavetju,
je pokleknil in Boga s povzdignjenima rokama
zahvalil, rekoč: „Ti o Gospod, kateremu so
pokorni vetrovi in morje, Ti, ki sem Te v
smrtnem strahu pomoči prosil, Ti si me vslišal!
Bodi ti hvala na veke!

Zdaj je pogledal doli na svoj čolniček.
Mogočni val ga je ravno mej dve visoki skali
zagnal. „0, dobrotljivi Bog!“ djal je ginjeni
Bogomir, „najbolj izurjeni ribič bi ne bil lepše
pripeljal čolniča v to razpoko. Kdo je brez
vesla krmil moj čolnič ravno sem? Kdo je
dal vetru in morskim valovom takorekoč
razum, da so me gnali ravno sem ? Da je
čolnič naletel bolj na desno ali na levo, razbil
bi se bil na pečini in jaz bi bil poginil v
mogočnem valovju! Tvoja vsegamogočna do¬
brota in previdnost, ki vse vodi, peljala me

14

je po tej poti ter me rešila. Vse dni svojega
življenja Te hočem zato hvaliti!

Jelo se je vedriti; skozi razpršene ža¬
reče oblake posijali so zadnji žarki zahajo-
čega solnca. Bogomir je zrl z visoke skale
tje po širokem morju.

Zeleni Otok, z visokim košatim drevjem,
zdel se mu je majhen kakor šopek zelenega
mahu, katerega lahko njegov slamnik pokrije.
Na najskrajnejšej meji neba, kjer se vidi člo¬
veku, kakor bi se dotikalo nebo morja, videl
je še bolj daljno deželo. Najvišje gore bile so
kakor nizki sinji oblaki, ki jih je tu in tam
svit večernega solnca žaril. Bogomir se je raz¬
jokal in je zdihnil: „0 Bog, kako neizmerno
daleč sem od svojih ljubih staršev, bratov in
sestrd! Teh skal, na kojih zdaj bivam, z de¬
žele nikakor videti ne morejo. Vsaj jaz jih
nisem nikdar videl in nikoli nič slišal o njih.
Pravili so samo, da proti tej strani morja,
petdeset milj neki ni suhe zemlje. Moji starši
pač za gotovo mislijo, da sem vtonil in še v
misel jim ne pride, iskati me tukaj. Bom uže
moral poskusiti v malem čolnu prepeljati se
k njim.' 1

Razburjeni valovi so se sčasoma polegli,
morje je postalo mirno, enako zelenkastemu
zrcalu. Morski naval je ponehal, vode so od¬
stopile in čoln je ležal na suhem. Bogomir
je šel s skale in je stopil v čoln — toda
o groza! Dno je bilo počilo, in več orehov,
ki so se iz. čolna vsuli, ležalo je sem ter tje
po pesku. Tudi stranice so bile zelo poško¬
dovane in bati se je bilo, da bodo zdaj in zdaj
razpadle. S tako silo zagnal je val čolniček
na skalnata tla. „0 Bog,“ zdihnil je deček,

15

„čoln ni več za rabo! Tudi vesla sta se iz¬
gubila. Kakor jetnik zaprt sem na tem praz¬
nem otoku. Vse žive dni bom moral biti tu,
in več ne bom videl ne očeta ne matere,
niti svojih bratov in sestra!“ Njegovo obličje
je bilo prepadeno, solza za solzo zalivala mu
je oko in svoji roki je vil: tak je stal v raz¬
bitem čolnu. V črnih oblakih, ki so jedno
samo stran neba še pokrivali, prikazala se je
zdajci prijazna mavrica, ki je lepo odsevala v
morji. Mavrica v morji — nekoliko bolj bleda
— sprijela se je z ono na nebu, in videti je
bil prekrasen sedmobarven obok. Bogomir se
je zavzel nad prelepim pogledom in je djal:

„0 Bog, ker si v svojih delih tako lju-
beznjiv — zakaj naj bi ljudje še žalovali in
obupovali? Lepa mavrica bodi mi v prijazno
znamenje, da si mi blagovoljen in milosten,
kakor nekdaj Noetu. Kakor po dežji solnce
daješ, ' 1i- «ku in gromu lepo mavrico na
nebo V'' nošiljaš za trpljenjem ra¬
dost pet vesele dni. Ako

mi " težave, pre-

pr • "met v

ves^„
otel —

skrbel? V Te ho.
biti !“

Prva skrb mu je zdaj h J
kraj prenese svojo malo zalogo živeža,
katerih je bilo za nekaj košaric, spravil je
na nek varen prostor med skale. Vrči za
mleko so se pobili; samo prsteni vrč, lonec
in skleda so bili nepoškodovani ostali in tudi
to posodo je varno prenesel tje med skale.
Ravno tako je tje spravil svoje orodje, kolikor

16

ga je v čolnu imel — malo in veliko sekiro,
plašč, suknjico in še nekaj druzih reči. Ve¬
selilo ga je, da je prej vse, kar sta z očetom
rabila, koj v lepem redu zopet nazaj v čoln
prinesel. Tudi stranice in dno svojega čolna
je saksebi vzel in čisto na suho potegnil, „ker
kdo ve,“ je djal, „če jih ne bom zopet rabil;
škoda bi bilo, ko bi jih morje odplavilo, kadar
zopet naraste." Delal je pozno v noč; polna
luna, ki je morje ter skalovje obsevala, sve-.
tila je tudi njemu.

Delo minulega dne, prestani strah in
groza, ga je močno utrudila. Tesno mu je
bilo pri srcu, ko je pomislil, da bode moral
tako sam, pod milim nebom prenočiti; jelo
ga je z nova skrbeti, kako se mu bo še na
tem otoku godilo. Toda mislil si je: Bog je
dozdaj skrbel, gotovo bo tudi posihmal; saj
je rekel njegov ljubi sin: „Ne skrbite za
jutri !“ Bogomir je odmolil — kakor navadno
— svojo večerno molitev in potem je legel
zraven svoje male robe. Na otoku je le malo
deževalo, toraj so bila uže čisto suha skalnata
tla. Z očetovim plaščem se je odel, ter še
jedenkrat se priporočil v varstvo božje in na
to je mirno zaspal.

Četrto poglavje.

Potovanje.

Bogomir, zelo vtrujen, spal je vso noč
na trdem skalnatem ležišču tako dobro, kot
na kakej pernici. Imel je s prva sicer hude
sanje: zdelo se mu je, da vedno še čuje grom

17

in šumenje morja in da se ziblje v čolnu sem
ter tje. Kmali mu je bilo, kakor da ga raz¬
burjeno morje s čolnom vred zakrije, kmali,
da se čoln ob skali razbije, da pade v vodo,
in da ni vstani splezati na strmo skalo, naj
si še tako prizadeva. Proti jutru pa, sanjalo
se mu je nekaj prav ljubega. Zdelo se mu
je, da pride domov. Starši, bratje in sestre
so bili ravno na vrtu. Na lepih zelenih dre¬
vesih je bilo polno rudečih jabelk in rumenih
hrušek, kakoršnih še nikoli videl ni. Oče je
sedel na debeli veji neke jablane ter je otresal.
Odpadajoča jabelka svetila so se kot žrjavica
v travi. Mati in otroci so jih pridno nabirali
v lične koške. Ko vgledajo Bogomira, pozdra¬
vijo ga vsi z nepopisljivim veseljem. Oče je
šel urno z drevesa in mu je radosten roko
podal, mati pa mu je iz polnega koška naj¬
lepših jabelk podarila. Ko pa je Bogomir v
svojih prijetnih sanjah po jabelku roko ste¬
gniti hotel, se je prebudil. Vpitje morskih
ptic, ki so proti jutru okoli skale letale, ga
je vzbudilo. Ali ko je zagledal strašne skale,
ki so žugajoč čezenj visele, ko je zrl tje na
široko morje in razun neba in vode, ničesa
videl ni, bila ga je groza, prav v srci je bil
žalosten in jel je britko. jokati. — Tropa mor¬
skih ptic je z veselim vpitjem letela proti
subej deželi. „0 ve ljube ptice!“ zdihnil je
Bogomir, „ko bi vam vendar izročiti mogel
pozdrav do svojih ljubih staršev; ko bi jim
vendar naznaniti mogel, da še živim, da me
pa obdaja od vseh strani silno morje. Moj
dobri oče in moj ljubi krstni boter bi gotovo
poskusila — kakor nevarno bi tudi uže bilo —
priti do mene, ter me pripeljati domov.“

2

18

Vendar se je zopet ojačil, vstal je ter
prav pobožno molil jutranjo molitev. Potem
je povžil nekaj orehov in kos kruha in je
sklenil bolj natanko ogledati si otok. „Kaj,
ko bi vendar le nekoliko sadnih dreves ali
grmičev našel,“ je djal, „ki bi mi hrano da¬
jali, da se preživim, dokler me Bog ne reši s
tega otoka. Zna biti, da tudi kaj ljudi tu
prebiva, ki se vozarijo po morji, gotovo bodo
tako usmiljeni, da me peljejo domu.“

V svojo ruto je zavil nekaj koscev se
sirovim maslom namazanega kruha, tako da
so maslene strani vkup prišle; pridjal je še
tudi toliko orehov, kolikor jih je v ruti pro¬
stora imelo. Toda prej je še olupil zelene
lušinje, da je več orehov v ruto spravil in je
tudi culico ložej nosil. Nato si je vsekal iz
najmočnejše vrbove veje palico ter šel ogledat
otok.

Pot je bila težavna in nevarna. Moral
je preplezati visoke skale ter iti tudi v glo¬
boke grape. Ali otok ni bil druzega, nego
mogočno, temno rujavo skalovje, ki je visoko
iz morja molelo, proti sredini otoka pa se
bolj in bolj dvigalo. Srce se mu je treslo
pri tem strašnem pogledu. Večkrat je prišel
v kak skalnat prepad, iz katerega bi se ne
bil rešil, da se ni vrnil po starem potu. Tudi
je poskušal splezati na kako prav visoko in
strmo skalo, pa ni šlo, samo plezanje nazaj
bilo je tim nevarnejše. Nikjer ni našel sledu
od ljudi, da še celo od živali ne! Tudi sado-
nosnih dreves in grmičev ni bilo. Ni videl dru¬
zega zelenja, kot mahu po nekaterih skalah.
Le sem ter tj e je videl malo nizkih jelk, ki
so na skalnatih tleh prav revno rastle. „0,

19

moj Bog!“ je zdihnil, ter milo proti nebu po¬
gledal, „ako moram še dolgo v tej skalnatej
pustinji ostati, gotovo bom glada poginil 11

Vendar, v nadi, da £e kmali zboljša, gre
dalje po tej trudapolnej poti. Mej temi ska¬
lami je solnce kaj močno pripekalo. Potil se
je, da je vse od njega teklo. Ali zdaj ga je
jelo hudo žejati. Skale so bile tu kakor iz¬
žgane, suhe in puste. „0 Bog!“ je zdihnil,
,,preden lakote poginem, me bode gotovo žeje
konec ! Pomagaj mi vendar, ljubi oče nebeški!“
Ko je še nekoliko dalje korakal, zaslišal je
šumlanje studenca. Hitel je tje. Vir je bil
sicer majhen, a voda. je bila čista in bistra.
Sedel je poleg studenca, da se je ohladil, po¬
tem pa je pil in zraven je prigriznil nekaj
orehov in maslenega kruha. Dozdaj še ni¬
koli ni tako spoznal, kolika dobrota božja je
voda, kojo tako malo cenimo, ker jo imamo v
izobilji. „Kako dober si, ljuhi Bog,“ je djal
„srčno Te zahvalim za ta okrepčevalni požirek!
Kolikor časa bom tu, mi ga ne bode zmanj¬
kalo; toda, kako dolgo bom pač shajal z
orehi in s kruhom? A, Ti, ki nisi dopustil,
da žeje poginem, boš znal rešiti me tudi la¬
kote. Vsaka pomoč od Tebe, mi je, kakor
so mati rekli tako rekoč porok, da mi hočeš
pomagati tudi v prihodnje. 11

Šel je višje proti izvirku studenca, ter
prišel v mlad, prijazno zeleneč jelovi gozd,
kjer je čista bistra voda izpod skale izvirala.
Od tu se je polagoma dvigala skala precej
na visoko, tako da je Bogomir dobre pol ure
do vrha hodil. Ko je tako na najvišjem kraji
celega otoka stal, ter pregledal vse skalnate
robove in jelkine vrhe, okrog in okrog pa

2 *

20

videl nezmerno morje, bila ga je groza strašne
samote. „Tedaj sem čisto sam tukaj,“ je rekel,
„ta nezmerno velika voda me loči od vseh
ljudi, kakor pregnan sem na tem nerodovit¬
nem otoku. Vendar ne obupam! Bog, ki me
je z viharnega morja semkaj rešil, on bo
vedel, kako me bo tudi tukaj ohranil. Tu
spodaj pod zelenimi jelkami, pri studenci se
hočem naseliti in tjekaj znositi tudi svojo
malo zalogo , živeža in orodja. Tukaj pa, na
tem skalnatem vrhu, hočem sleherni dan se¬
deti ter paziti, ako pride kje kak čoln, ki
me prepelje preko na suho.“ Solnce je zdaj
zahajalo ter obsevalo se svojimi zlatimi žarki
daljno deželo. Domače gore svetile so se kot
zlato in škrlat. Se solznimi očmi zrl je Bo¬
gomir v uno stran in je djal: „Ljubi oče ne¬
beški, ki si me iz moje domačije semkaj pre¬
stavil in si varno pripeljal moj čolniček skozi
viharno morje, lahko Ti je največjo ladijo
tako krmiti, da mi pridejo ljudje na pomoč,
akoravno o meni ničesa ne vedo in me zopet
nazaj peljejo v mojo ljubo domovino. Saj pri
Tebi ni nemogoča nobena stvar. Ti pelješ v
globočino, a tudi iz nje venkaj. V Te popol¬
noma zaupam. 11

Potolažen gre se skale doli v gozdič,
leže pod košato jelko na mehki mah, rahlo
spanje pak mu kmalu zatisne oči.

21

Peto poglavje.

Lakota.

Bogomir se je živel z malo kruhom ter
z orehi; čakal pa je vsak dan vrhu skale, se
li bliža otoku kaka kupčijska ladija ali ribiški
čoln. Malo da ni pogleda izgubil, tako je zrl,
toda na celem širokem morju ni videl nikakega
čolna. Silno se je bal, da na svojem otoku
še glada umrje. Dobro je vedel, da mora se
svojim pičlim živežem kaj varčen biti, ako
hoče ž njim dalj časa izhajati. Z nožem si
je na kruhu zareze naredil, da je vedel,
koliki košček ga vsak dan odrezati sme. Toda
tak košček je bil zelo majhen in trd ko
kamen; v vodo ga je pomočil, da ga je
mogel povžiti. Tudi svoje orehe je preštel
bolj pazljivo, nego skopuh svoje zlate; od¬
ločil si je gotovo število za vsak dan. Do

sitega se ni nikoli najedel, Kruha in orehov
pa je bilo z vsakim dnevom manj. Prišel je
slednjič dan, o katerem je moral povžiti zadnji
košček kruha ter zadnji oreh. Ves v skrbeh
se je zvečer vlegel, v jutro potem pa je bil
uže precej lačen. „0, ljubi Bog,“ je djal,

„ne morem si misliti, da me pustiš glada
umreti! Saj si dozdaj vedno ljubeznjivo skrbel
zame! Na otok saboj si mi dal nekaj živeža,
kajti da ga nisem imel, bi bil uže davno la¬
kote umrl. Ker so pošli orehi in kruh, storil

boš, da si najdem drug živež, v Te zaupam,

gotovo me ne boš zapustil.“

Skrbno je iskal po vsem otoku kore¬
ninic in zelišč, ki bi mu služile v hrano, a

22

ker je bil svet večinoma skalnat, dobil jih je
le malo. Samo v studenci je rastlo precej
bobovica; dobro so mu dišala zelena peresca
ter sočnata stebla. Vsega je pobral, kolikor
ga je bilo od izvirka do morja. A ni ga bilo
toliko, da bi si glad vstavil. Lačen in truden
je sedel na skalo poleg morja in je gledal tje
proti deželi. „0 Bog“, je rekel, „koliko Tvojih
dobrot sem tam vžival, a se ne zmenil zanje
in tudi Tebe prav iz srca ne zahvalil! O,
tam raste ljubi kruh čudežno iz zemlje, tam
stoji rodovitno drevje in šibi obložene veje
polne okusnih jabelk in sladkih hrušek doli
k nam, da jih ložej dosegamo. Tam je meni
tekel studenec mleka in medu. Odpusti, da
Te nisem srčneje zahvalil. Tedaj še le spo¬
znam Tvoje dobrote, ko jih uže več nimam.“
Ko je tako govoril, zapazil je v čistej bistrej
morskej vodi nekaj ribic z rudečimi plavu-
tami in črnimi očmi, ki so veselo plavale sem
ter tje. „0, ko bi jih le vjeti mogel“, si je
mislil, „da vsaj potolažim svojo neustrpljivo
lakoto. A kaj hočem, ker nimam mreže; z
rokama jih pač ne morem loviti! 1 * Prav britko
se je storilo ubogemu gladnemu Bogomira, ko
je ribice tako blizo sebe videl, a jih ni mogel
doseči. Drugače loviti ribe ni znal. „Ljubi
Bog!“ je rekel, „saj je rekel Tvoj ljubi Sin:
ako sin očeta ribe prosi, mu bo li kačo dal?
Uči me vendar, kako naj te ribice dobim, da
lakote ne poginem.“

Zdajci je priletel ptiček in je sedel na
jelkino vejo. Jelka je rastla na bližnej skali,
ki se je videla v morji, kakor v zrcalu.
Ptiček je imel črviča v kljunu. „Ljubi oče
nebeški, je Bogomir djal, „saj živiš tudi ptiča

23

pod nebom, kakor nam zagotavlja Tvoj ljubi
Sin in kakor tudi sam zdaj vidim. Ne pri¬
pusti, da jaz revni deček tukaj poginem!“
Ptiček je črviča, ki se je močno zvijal, udaril
ob vejo, da bi ga umoril, a črviček mu pade
v vodo. Eibice so naglo ko blisk in kar tru¬
moma skupaj priletele, a jedna izmej njih je
črviča popadla ter ga požrla.

„0“, si je mislil Bogomir, „ko bi bil tak
črvič na nit privezan in bi ga ribica požrla,
bi vtegnil potegniti tudi ribico iz vode!“
Njegov slamnik je ležal poleg njega. Bogomir
je izlekel nekaj niti iz traku, ki ga je njegova
sestra okoli klobuka ovila; potem jih je zvezal
v jedno samo dolgo nit, ter privezal črviča
nanjo, ter ga spustil v vodo. A tako blizo
niso hoti e priti ribice. Privezal je nit na pa¬
lico in ,'potem je spustil črva v vodo. Takoj
je zgrabila neka riba črva ter ga požrla; a
Bogomir je vendar prazno nit iz vode potegnil.
„Tako ne gre,“ si je mislil, „na niti mora
kljuka biti, da riba na njej obvisi." Vzel je
iglo, s kojimi je bil pripet trak na slamnik,
jo prikrivil, pod punčico pa je privezal nit.
Na kljuko je nabodel črviča ter ga spustil v
vodo. Takoj hapne neka riba po njem in ga
požre. Bogomir potegne naglo nit iz vode in
— o veselje, ribica triplje na trniku. Snel je
ribo s trnjeka in ponovil večkrat ta poskus.
Vselej mu sicer ni obveljalo, a vjel je vendar
v kratkem času precej rib; kdo je bil sreč¬
nejši memo njega! Mej orodjem je bilo tudi
kresilo, kamen in vnetilo. Nabral je suhih
vejic ter zanetil ogenj, da je pekel ribe. Po
dolgem stradanji se je zopet jedenkrat nasitil;
kleče je zahvalil zato Boga, Nepopisljivo ga

24

je veselila njegova iznajdba, in odslej je vsak
dan, ribe lovil.

A se skale je videl tudi še mnogo večjih
rib plavati v morji. „0!“ je vskliknil, „ko
bi mogel tako ribo vjeti, zalegla bi vsaj za
nekaj dni!“ Dobro pak je spoznal, da se
svojim malim trnjekom ni vstani vjeti tako
velike ribe. Dolgo je sem ter tje premišljeval,
kako bi prišel do večjega trnjeka. Zdaj mu
pride na misel, da tiči v deskah razbitega
čolna več železnih žebljev; hitel je ponje, iz¬
brusil jednega na kamnu precej v ostrino, in
ga potem prikrivil. Iz lanenega Zavratnika se-
sukal je vrvico, nanjo privezal trnjek, na tega
pa nasadil črviča. Posrečilo se mu je zdaj
vjeti tudi večje ribe. Tudi to ga je zelo veselilo.

Kmali pa je Bogomir zapazil, da je nje¬
gova iznajdba še zelo pomanjkljiva. Večkrat
je uže precej visoko potegnil kako ribo iz
morja, a riba, ki se je sem ter tje premetavala,
padla je zopet v morje nazaj. Bogomir je
dolgo premišljeval, od kodi to prihaja. Od
otročjih let sem je bil zelo vedoželjen, opa¬
zoval je vse. Zdaj se spomni, da je videl pri
nečem lovci pšico, s kojo so tačas streljali,
in da je vprašal lovca, čemu ste kljuki ob
strani ostrine. Lovec mu je rekel, da zato,
da pšica v rani obtiči. Bogomir je zdaj po¬
skušal narediti si trnjek s kljukama. Sekiri
in nož služili so mu v kladivo, naklo in dleto.
Z velikim trudom in delom izdelal je vendar
tak trnjek. Ž njim je ribe lovil in le redko-
krat se je prigodilo, da bi bila vže vjeta riba
zopet v vodo padla. Na svojej iznajdbi moral
pa je zmiraj kaj popraviti. Kaj težavno je
bilo malemu ribiču držati palico vedno enako

visoko nad vodo, ter natanko pazit:
kaka riba popade, da jo koj potegne i
Vejica, ki je na vodi plavala, zavila
nekdaj okoli vrvice. Bogomir je opazil, da

zdaj ni treba vedno enako visoko palice držati ;
kajti ako je tudi vrvico nekoliko popustil,
vendar trnjek ni silil na dno, ker ga je vejica
vzdrževala. Tudi je na vejici koj lahko zapazil,
kadar je riba po črviči hapnila, ter je tako
ravno o pravem času trnjek iz vode potegnil.
Mesto vejice privezal je Bogomir košček lesa
na vrvico. Zdaj je lahko lovil ribe, ker trnjek
je bil dober. Se ve, poskušnje in premišlje¬
vanja so ga še marsikaj koristnega učile. Za
vse to je bil Bogu zelo hvaležen.

A pri vsem tem prišel je vendar Bogomir
zopet jedenkrat v veliko pomanjkanje; moral
je več dni hudo stradati. Morje je bilo tako
viharno, da mu ni bilo mogoče loviti ribe.
Valovi so se tako silno zaganjali v obrežje,
da se še k bregu skoraj ni upal. Premišljeval
je dolgo, kako bi se v prihodnje obvaroval
tacemu pomanjkanju živeža. Slednjič mu
pride na misel, da si napravi ribnjak. Ne
daleč od studenca je našel precej prostorno
globočino se skalnatim dnom. V to votlino
je napeljal studenec, in kmali se je napolnila
s čisto vodo. Tukaj je hranil svoje vjete ribe,
tako, da se mu jih odslej ni več manjkalo in
se mu tudi ni bilo bati, da bi glada umrl.
„0, kako me to veseli," je vskliknil, „kako
se ti zahvaljujem ljubi Bog! zdaj rad ostanem
na tem otoku, kakor dolgo je Tvoja volja.
Saj o pravem času me boš uže rešil iz tega
jetništva."

26

Šesto poglavje.

Skalnata votlina.

Ker Bogomir ni imel več skrbi za živež,
jel je zopet močno hrepeneti po starših, bratih
in sestrah. Vsak dan in vsako uro je gledal
na vse strani, bo li kje zapazil kak čoln.
Neko jutro, ko je zopet vrhu skale stal, za¬
gledal je najedenkrat veliko ladijo. Komaj
miljo daleč je bila in jutranjo solnce je se
svojimi zlatimi žarki rudilo razpeta jadra.
Dobrega Bogomira je samega veselja kar
mraz spreletaval. Upal in bal se je. Vedno
bližej je prihajala. Bogomir je tekel po jelovi
drov, ki si ga je bil uže pripravil, na konec
je pripel svojo ruto, ter mahal s tem rudečim
bandercem ladiji v znamenje. Ladija pa še ni
bila tako blizo prišla, da bi bila zapazila to
znamenje, in glej! uže je ukrenila mimo otoka
na drugo stran. Bogomir je gledal za ladijo,
dokler mu ni izginila izpred oči. Brez upanja
biti rešenemu, zgrudil se je silno žalosten na
skali. Dolgo je britko jokal. Slednjič mu pri¬
dejo na misel besede, ki mu jih je govoril
njegov oče o priliki, ko mu je neko upanje
splavalo po vodi: „Večkrat se nam zdi v

nesreči božja pomoč prav blizo, a kmali zopet
izgine. Zato pa ne smemo uže obupati. S tem
nas Bog stavlja *samo na poskušnjo, da se
obistini naša potrpežljivost ter naše zaupanje
v njega. Pozneje nam tim velečastnejše po¬
maga. Da, ko bi tudi dopustil, da poginemo
v našej bedi, nikakor ne smemo omagati v
veri na njegovo modro očetovo ljubezen. Kajti

27

vse, kar nam Bog pošilja, js v naše zveli¬
čanje, če ne v tem, vendar v onem življenji."
Te očetove besede so ga vtolažile in zopet
ojačile.

Mej tem je pa vendar še zmiraj upal,
da pride kaka ladija k otoku, ki ga popelje
na njegov dom. Odslej je postajalo vreme
zmiraj bolj grdo in neugodno. Vedni dež je
naznanjal, da se je približala pozna jesen ;
deževalo je noč in dan. Goste veje jelk, pod
katerimi je Bogomir svoje prenočišče imel,
ga več niso pred dežjem varovale; ležal je
tu, kakor pod kapom. Tla so bila tako pre¬
močena, da v celem gozdiči nikjer ni bilo
najti suhega prostorčeka. Po dolgem dežji se
je vendar zopet razvedrilo, zato pa je zima
prihajala hližej. Mrzli vetrovi so vlekli, a
mali gozdič ni bil dovolj gost, da bi jih za¬
drževal. Ubozega Bogomira je po noči tako
zeblo, da se je mraza kar tresel. „0 moj
Bog,“ izdihnil je necega jutra mraza ves trd;
„kako se mi bo še godilo, ko nastane popol¬
noma zima! Ako bom moral v tem zračnem
gozdiči na zmrznenih tleh ležati, bom gotovo
zmrznil. Ljubi Bog, daj, da najdem prostorček,
ki me bo varoval mraza in mokrote!"

Koj se je vzdignil ter šel iskat tak pro¬
stor. Mej narvišjo skalo na otoku, na čegar
vrh je Bogomir vsak dan šel in mej drugo,
skoro ravno tako visoko skalo, je bila mala
zelena dolinica. Večkrat jo je Bogomir vrhu
skale z veseljem ogledoval, doli priti pa ni mo¬
gel, ker ni bil vstani splezati se strmih skal,
ki so jo obdajale. Še jedenkrat je poskusil, jeli
najde kak drug vhod v dolino. Naposled za¬
pazi komaj sto korakov od studeničnega iz-

28

virka visoko skalo, ki je bila od zgoraj do tal
takorekoč v dva dela počena. Plezal je gori
in srečno je prišel skozi razpoko v tesno in
ozko skalnato dolinico. V nekej skali zagledal
je votlino, pri čegar vhodu rastle ste stari
jelki. Šel je v precej prostorno votlino, in ves
vesel je zaklical: „Ta votlina je kakor zame
vstvarjena. Tukaj sem dobro obvarovan dežja
in mrzlih vetrov. Ti pač za vse skrbiš, ljubi
Oče nebeški! Odkar sem tukaj, si mi dajal
živeža; dal si mi vode, da si žejo gasim in
zdaj mi preskrbuješ še varno zavetje za zimo.
Kakor ostra je tudi ta poskušnja zame, vendar
spoznavam v njej Tvojo veliko očetovsko lju¬
bezen. Ne morem Ti biti zato dovolj hvaležen!“
Bogomir je odslej prav pridno nabiral
mahu in ga sušil na solnci. Akoravno pa so
bile noči mrzle, je vendar po dnevi solnce
kaj gorko sijalo. Suhi mah je nesel zvečer v
votlino. Koj prvo noč uže je v svojem novem
stanovanji na mehkem mahu kaj dobro spal.
Bogomir si je svoje samotarsko gaspodarstvo
tako dobro uredil, kakor je vedel in znal.
Semkaj je prinesel vrč za vodo, lonec in
skledo in kar je še druge robe imel. Pred
vsem drugim pa je gledal, da bi se za bližnjo
zimo dobro preskrbel. Kolikor je imel uže
nasekanega lesa, ga je lepo zložil ob skali,
in še več si ga je nasekal. Poskusil je za¬
kuriti v votlini, a dim bi ga bil kmali zadušil.
Tudi na to je mislil, kako bi vsaj vhod v
votlino zavaroval pred mrzlimi vetrovi. Iz
vrbovih vejic in šibic, ki so mu še ostale,
spletel je nekaka vrata. Neotesana jelova
debla pa je tik vhoda v tla zabil ter si na¬
redil nekov oboj za duri. Mesto železnih te-

29

čajev si je v trto izvil jelove veje in nanje
je pritrdil lahke duri, koje je potem brez
truda zapiral in odpiral. Vse luknjice je z
mahom zamašil, le malo okence si je naredil
v duri, skozi katero je videl beli dan. Zdaj
mu je bilo tudi po noči dovolj toplo. Ognjišče
je imel pod neko skalo v kotu dolinice, kjer
je tudi vedno hranil žrjavico pod pepelom.
Sč suhim dračjem je lahko zanetil ogenj ko-
likorkrat ga je potreboval, bodisi, da je ribe
pekel, ali jih v lonci kuhal, ali se tudi sam
grel. Samo v največji sili si je hotel vkresati
ogenj s kamnom in jeklom. Malo žveplenk
hranil je kot zlato; za 1000 goldinarjev hi
jih ne bil prodal. ,,Da nisem imel žveplenk,“
je djal, „bi bil moral surove ribe jesti; res
samo malo žvepla, komaj za pol ječmenovega
zrna, me je rešilo, da nisem mraza poginil.
Povsod nas obdajajo dobrote božje, kojih pa
v srečnih dneh ne poznamo. 11

Nastopila je zima. Ko je Bogomir neko
jutro iz votline stopil, je bilo suežilo vso noč.
Drugokrat je bilo skalovje in drevje z ivjem
obeleno. Prav dobro je delo vbozemu Bogo¬
mira, ker se je pri ognji greti mogel. Tudi
za to dobroto je bil Bogu hvaležen.

Kedar je Bogomir o dolzih zimskih ve¬
čerih tako sam pri plapajočem ognji sedel,
dim pak se proti zvezdnatem nebu valil in
se je krasno lesketalo ivje v ognjenem svitu
po skalah in jelkah — a vse hladno in ne¬
občutljivo — si je pač srčno želel nazaj k
domačemu ognjišču. S solzami v očeh se je
spominal prijetne druščine svojih ljubih star¬
šev, bratov in sestra; kako je oče pravil
kratke povesti, ko so košare pletli, sestre

30

okoli sedele in konopnino predle, ljubezniva
mati pa mreže pletla in večkrat delila tudi
mej nje orehe in pečena jabolka. „Vse bi
dal,“ je večkrat djal, „jeden prst z roke,
samo, da bi jedno samo uro mogel biti pri
njih.“

Bogomir je imel vso zimo veliko dela.
Z velikim trudom je izdelal iz desk razbitega
čolna mizo in klop,'in pritrdil ji je k pečini.
Nad mizo naredil leseno streho, da je vsaj
tudi zunaj tamne votline o deževnih dneh na
suhem mogel sedeti, vrvice sukati, trnjeke
ostriti, ribe oluskniti in več enacega oprav¬
ljati, ali pa tudi vživati svoja jedila. Zeleni
prostor pred votlino je lepo poravnal, kamnje
proč iznosil ali odvalil. Tudi pot k studencu
je pripravnejšo napravil in po nekaterih strmih
in nevarnih krajih je stopnice naredil.

Početkom spomladi, ko so galebi in
druge pomorske ptice jele gnjezditi po skal¬
natih stenah, posrečilo se mu je sem in tam
dobiti nekaj jajc iz njihovih gnjezd. Ta ga¬
lebova jajca so bila zanj redka in praznična
jed, ne samo ker so prav okusna, nego tudi
krasno barvana, in so ga na velikonoč spo-
minala, ki je bila okoli tega časa. Za salato
je imel zraven bobovnika, rahla peresca re¬
gratova; seve da je jedel tudi koreninice
teh cvetlic. Tudi morske soli je nabral po
skalnatem obrežji in ž njo je solil svoja je¬
dila. Pičla hrana teknila mu je kaj dobro;
prihajal je večji in močnejši. „Kako malo pač
potrebuje človek," je djal, „da se preživi in
je čvrst in zdrav." Kadar ni rib lovil, kuhal,
drva sekal, ali kaj enacega počel, izbiral je
biserov in školjk, ki jih je morje na suho

31

izmetavalo. Ker ga ni bilo človeka, ki bi jih
bil sem iskat prišel, našel je mnogo biserov,
in mej njimi je bilo nekaj tudi posebno krasnih.
Po morskih skalah je nabiral tudi korale. Iz
sitja je pletel lične koške z varnimi pokrovi,
v kojih je hranil potem nabrane bisere in
korale. „Upam,“ je djal, „Bog bode dal, da
svoje ljube starše še jedenkrat vidim in potem
jim prinesem vsaj majhen zaklad domov, ki
bode njim uže priletnim, v poboljšek. Tudi
za doto mojih bratov in sestra bo še kaj
ostalo. O, moji blagi starši so mi toliko do¬
brega storili, a jaz jim ne morem povrniti!
Kako rad bi jim pomagal pri delu, ker sem
uže precej velik in močan, ko ne bi bil tako
daleč od njih. A, ker tukaj nabiram biserov
in koral, jim morda vendar koristim ter zanje
delam. Saj otrok, ki ni brez vsega čuta, pač
nima slajše dolžnosti, nego da dela za ljube
starše.“

Sedmo poglavje.

Prijatelj v samoti.

Na svojem skalnatem otoku živel je Bo¬
gomir _ tako zadovoljno in veselo, kakor do-
brovoljen in živ deček v največji samoti sploh
le zamore. Ker je imel zmiraj kaj opraviti,
mu ni bilo nikdar dolgčas. Samo kadar je o
pustih deževnih dneh pod leseno streho sedel,
ali zaradi mraza v votlini zaprt bival, takrat
je pogosto zdihoval: „0, pač britko je prav
nikogar ne imeti, s komur bi se razgovarjal!
Kako srečen sem bil še doma pri svojih ljubih

32

starših!“ Po dnevi je skoraj vedno mislil
nanje, po noči pa se mu je sanjalo o njih.
Jedenkrat je imel prav žive sanje. Zdelo se
mu je, da ga oče prijazno gleda, se mu
smehlja, ga zove svojega ljubega Bogomira,
ga, neizrekljivo ljubo k sebi kliče in obe roki
proti njemu steguje. Bogomir se je prebudil;
ko pa je videl, da je sam v svojej votlini,
jel je milo jokati, da so ga kar solze zalivale.
,,0, dobri oče.“ je rekel, „kako rad me je
imel ko sem še pri njem bil! Kako prijazno
je govoril z manoj in koliko dobrega mi je
storil! Kako žalostno je, da je zdaj tako
daleč od mene, da ne vidim njegovega obličja
in tudi on mene z nobenim očesom ne gleda!
Oh, saj se še ne ve, jeli živim.* 1

„Toda,“ nadaljuje Bogomir s pobožnim
pogledom proti nebu, „saj imam še druzega
Očeta, Tebe, ljubi Oče v nebesih! Bes, da
Te ne vidim, kakor tudi svojega očeta ne
morem videti, a vendar vem, da si tli zgoraj
v nebesih, da, tudi tukaj na svetu pri meni!
Neskončno bolj me ljubiš, nego me more lju¬
biti moj oče na svetu. Vidiš me in znane so
Ti vse moje misli, Moj oče na svetu me ne
sliši in ž njim ne morem govoriti zdajTi  pa
slišiš vse moje besede, s Taboj morem govo¬
riti vsak trenutek. Ne govoriš sicer z manoj
kakor drugi ljudje govore, a vdajaš mi dobre
misli, pošiljaš mi tolažbe in veselja v srce;
daš, da spoznavam v tem, kar mi kot Oče
pošiljaš: Tvojo ljubezen in Tvoje darove.

Kako ljubeznivo si uže skrbel zame na tem
otoku! GotoVo si me samo iz najmodrejšega
in ljubeznipolnega namena semkaj odvedel.
Kako srečen sem, da Tebe spoznavam! Kako

33

nesrečen, kako kaznivreden bi bil, ko bi kdaj
Tebe pozabil! Kakor tu, na ptujem otoku
vedno mislim na svojega očeta, na svetu, tako
se hočem vselej spominjati tudi Tebe, naj¬
ljubšega Očeta nebeškega. Blagor človeku, ki
Tebe spozna, Tebe ljubi, v Te zaupa ! Nikjer
ni sam, povsod je prijatelj ž njim, h kateremu
se v slehernej stiski obrniti more. Da, pri
Tebi, najljubši Oče nebeški, najdem vsikdar
najvarnejšo brarabo, jedino tolažbo, najboljšo
pomoč. In kakor upam, videti tu na svetu
obličje svojega očeta, tako bo prišel tudi
srečni trenutek, ko bodem videl obličje Tvoje.“

Vsak dan je Bogomir opravljal prav po¬
božno svojo jutranjo in večerno molitev;
molil je tudi vselej pred jedjo in po jedi. Za
vsak dar se je zahvalil Bogu. Ker ga v nje-
govej popolnej samoti nobena stvar ni motila,
in je le malo reči okoli sebe videl, premiš¬
ljeval je lete tem bolj pazljivo in se je učil
bolj in bolj spoznavati Boga v njegovih delih.

Večkrat je šel na najvišjo skalo, da je
gledal, kako solnce vzhaja.

Ko se je nebo in morje žariti jelo in je
bilo videti, kakor da oblaki gore ter je sled¬
njič solnce kot velika ognjena krogla izšlo,
napolnile ste molitev in pobožnost celo nje¬
govo srce. Pokleknil je ter molil tega, ki je
vstvaril to čudo. Ko bi mogli tako naslikati
pobožnega dečka, ko je klečal na skali in so
rudečkasti žarki vzhajočega solnca njegov
obraz in njegovi roki osevali, da, lepo podobo
bi imeli ! Tudi večerno molitev opravljal je
najrajše o času, ko je premišljeval zahajoče
solnce. „Saj si Ti, Oče nebeški," je djal, ,.ki
daš solncu vzhajati in zahajati, da sveti Iju-

3

34

dem, Tvojim otrokom, in da prinaša vsemu,
kar živi, zeleni in cvete, gorkoto, rast in tek.“
Tudi tiho, prijazno luno je večkrat s po¬
božnim veseljem premišljeval, ter se radoval
nad njenimi pravilnimi spremeni, ker prej
teh ni tako natanko opazil. „0, kako do¬
brotljiv in mil mora biti tisti,“ je dejal, „ki
stori, da luna po končanem težkem delu
ljudem tako milo in prijazno sveti!“

V jasnih, nemesečnih nočeh radoval se
je nad brezštevilnimi migljajočimi zvezdami.
Šel je pogosto na svojo skalo, kjer je pre¬
gledoval zvezdnato nebo. Zdaj še le, ko je
bolj na to gledal, je opazil, da nekatere
zvezde vzhajajo in zahajajo, ter tako dolgo
pot okoli neba store, kakor solnce; videl je,
da imajo druge v manjšem krogu svoja pota
in da nikoli ne zaidejo, da se zdi, kakor bi
se celo ozvezdje sukalo okoli jedne zvezde,
ki se ne premakne se svojega prostora. Za¬
pazil je, da zvezde vsak dan nekoliko prej
vzhajajo, da od meseca do meseca zmiraj
nove zvezde prihajajo, katerih vzhajati še ni
videl, po preteklem letu pa se zopet ravno
tako vrste. Vse to ga je močno veselilo. Da,
kadar je bila kaka prav lepa, zvezdnata noč,
posebno po zimi, ko zvezde na nebu najlepše
migljajo, prevzel ga je vselej ta pogled tako,
da je se sv. spoštovanjem zaklical: „Pač res
je, nebesa pripovedujejo veličastvo božje, in
nebo oznanuje dela njegovih rok.“

Tudi stvari božje na zemlji, kolikor jih
je ravno na tem nerodovitnem otoku videl,
vzbujale so v njem pobožna čutila, „Kakor
je tam zgoraj višnjevo nebo sč zvezdami
okinčano,“ je djal, „tako je zelena trata pred

mojo votlino ozaljšana z lepimi, zlatorumenimi
cvetlicami, kojih nežna peresca se razprosti¬
rajo kakor žarki.“ Bogomir je iz steblov tacih
cvetlic v svojej mladosti s tovarši večkrat
verižice pletel. Volnate kroglice, ki za cvetjem
nastajajo, je z otročjim veseljem razpihoval,
ter se radoval nad razpršenimi kocnji. A zdaj
jih je vse drugače ogledoval. „Tudi v teh
malo čislanih cvetlicah,“ je djal, ,,vidi se mo¬
drost in dobrota božja. Vsak peresni kocenj
ima spodaj malo semensko zrno; vsako zrno
je takorekoč čolniček z jadri in njih mnogo
•je od dežele semkaj prijadralo. Ker veter ta
semenska zrna kaj lahko razprši, zato tudi
tam gori, po skalnatih stenah take cvetlice
rastejo. Še dolgo pred, nego sem jaz sem
prišel, bile so skoraj povsod uže take cvet¬
lice vsajene, kojih zelišča in koreninice zdaj
vživam.' 1

Jelka, jedino drevo na otoku, bila mu
je zelo priljubljena. „Da nimam lesa od nje,“
je rekel, „st.alo bi slabo za mojo kuhinjo;
mrzlo zimo bi komaj preživel.“ Pazljivo je
ogledoval svetlorujave, zaloluskinaste storže, s
kakeršnimi se je kot mali deček igral. Z
nožem jih je ostrgal in zapazil je, da sta po
dva krilata zrna pod vsako luskinjo. 'Tudi
semenska zrna,“ je djal, „sta od dežele sem
priletela ; te jelke po skalah so se zasadile
enako onim rumenim cvetlicam. Kajti, kako
bi sicer prišlo seme tako visoko na te skale !
Tudi korenine teh jelk so prav zato vstvar-
jene, da se oklenejo trdih skal. Kakor bi
razum imele, lazijo okoli in iščejo po gladkih
pečinah luknjic ter razpok, kjer lahko obtiče.
Deblo vzraste vitko- in ravno kot sveča, ter

3 *

36

je tako šibko, da ga vihar ramo vpoguje, ne
pa lomi; prav tako, kakor mora biti, da se
v toliki visočini vzdržuje. Veje in mladike
ostanejo tudi po zimi zelene, in sprejmejo
marsikaterega ubozega ptička v svoje zavetje
takrat, ko je uže golo vse drugo drevje.
Jelka je pa tudi za oko kaj prijetna, naj si
ima še mlado zelenje, ali naj se uže visoko
proti nebu vzdiguje. Kadar mej temnozelenimi
vejami pred svojo votlino proti nebu zrem,
zdi se mi nebo še jedenkrat tako lepo viš¬
njevo, in luna mi sije še jedenkrat bolj svetlo.“
Zato tudi Bogomir teh dveh jelk pred svojo
votlino ni posekal, nego donašal si je rajše
drva od dalje.

Tudi nežne zelene mahove, katerih Bo¬
gomir prej ni nikoli nadrobno ogledoval, pre¬
mišljeval je zdaj prav pazljivo. „Kako dobro
je pač Bog vse vredil!“ je djal. Tudi naj¬
manjši mah je čudo njegove modrosti in do¬
brote ; enak je silno, silno majhnej jelki. Kako
rahlo pa so tkana mala peresca, če jih po¬
gledaš proti luči; vsa tkanina, ki jo ljudje
napravljajo, je v primeri ž njo, pusta in ša-
rasta.“ Videl je male pušice se semenom.
„Ka/ko lične so te posodice," je djal; »po¬
dobne so majhnim kelihom s pokrovci. Seme
je tako majhno, kakor drobni prah; ko pa
dozori, odpadejo pokrovčeki in veter ga raz¬
nese daleč na okoli. Tako je bil mah povsod
obilno zasajen. Na najbolj trdej skali raste
mah, ter jo pokriva s prijetnim zelenjem. Na
mehkem nežnem mahu ima oni ptiček, ki tam
poje, svoje gnezdo, jaz pa svojo posteljo.
Koliko nebrojnih tacih laskov potrebujem, da
si pripravim mehko ležišče! Ko bi jih toliko

37

ne bilo, moral bi ležati na trdej skali. Tudi
svoje votline, bi ne bil tako dobro zavaroval
pred mrazom. Ees, ljubi Bog, vse, od visoke
jelke do nizkega malin, od solnca do mahovk
(posodic se semenom) oznanuje Tvojo moč.
Vsa zemlja je polna Tvoje slave. Nebo in
zemlja sta kakor tempelj Tvojega veličastva.
Moje srce pa naj bode Tebi posvečen altar!“

Daši je Bogomir imel nebo in zemljo
kot tempelj božji, mu je vendar silno hudo
bilo, ker ni mogel obiskovati cerkve. „Nekako
krščanko znamnje v pobožno opominjevanje
bi moral imeti tukaj,“ je rekel; „tako znamnje
nas k pobožnosti napeljuje . 41  Iz jelovega de-
belca, čegar rujava skorja je bila obraščena
z rahlim rumenim in belim mahom, zložil je
križ in ga postavil na lepej, s zelenim mahom
pokritej skali — ne daleč od svoje votline.

,,Znamenje križa , 11  je djal, „to sv. zna¬
menje našega odrešenja, je tako priprosto,
da ga človek povsod lahko naredi ; in vendar
nas tako lepo opominja našega Odrešenika,
ki je na križi za nas umrl! Zaljšajo sicer
križe se zlatom ter dragocenimi kameni, a
tudi priprosti kinč iz mahu se mu dobro
poda, in je tudi pristojen bivališču ubozega
samotarja . 11

Pred to skalo s križem, kojo je imenoval
svoj hišni altar, je večkrat molil jutranjo in
večerno molitev; kamen, ki si ga je sem
privalil, služil mu je v klečavnik. Njegovi
starši so ga na pamet naučili tudi še druzih
lepih kratkih molitvic. Veselilo ga je, da je
še vse dobro znal, in molil jih je vsak dan.
Dobro je vedel, da mu bude blage misli, in
da so kakor peruti, ki dvigajo njegovo srce

38

proti nebu. ,.Se ve,“ je reke], kadar Bog
komu ravno veliko dobroto stori, ali kadar
je kdo ravno v kakej velikej stiski, mu ni
treba znati gotovih molitvic. Nadloga in pa
ginjeno srce nas uče moliti. Je pa tudi mnogo
tacih ur, ko nas ne stiska nobena nadloga, a
tudi nikakoršnega posebnega veselja nimamo.
Takrat nam prav dobro služijo take kratke
molitvice. So kakor molitvena knjižica, kojo
so mi dali starši na pot. Vedno jo saboj
imam, ne morem je izgubiti . t
Tudi več .izrekov sv. pisma znal je na
pamet. Zlasti Jezusove izreke je ponavljal
vsak dan. da jih ne bi pozabil, ker ni imel
knjižice, iz koje bi jih bil zopet bral. Te iz¬
reke je potem premišljeval in bili so mu v
spodbujo in tolažbo. „Ti lepi izreki so kakor
skrinjica dragocenih kamenov, katerih mi ne
morejo vkrasti, ki me močno veselč ter so
nezmerne vrednosti!“

Bogomir se je v svojej samoti pogosto
spominjal sv. Janeza puščavnika. „Saj je bila
vendar le božja volja,“ si je mislil, ,.da je
Janez svoja mlada leta v puščavi preživeti
moral, — on, ki je imel postati svet mož, ter
izvršiti veliko dobrega mej ljudmi. Samota
mora imeti vendar tudi svojo dobro stran.
Tako tudi mene Bog ni poslal brez vzroka
semkaj!“ Res, samotno življenje je tudi ubo-
zemu dečku silno koristilo. V tihej samoti je
postal pobožen, blag mladenič.

39

Osmo poglavje.

Novo trpljenje in težave.

Bogomir je bil dosihmal popolnoma zdrav
na svojem otoku. Prigodi .jpa se necega dne,
da stopi na školjko, in oster kos se mu zadere
globoko v peto. Svoje čevlje je bil uže davno
strgal na kamnatih potih in jih več ni mogel
nositi. Rana se je vnela ter mu prizadevala
hude bolečine. Tudi mrzlica se ga je prijela,
ki ga je zdelovala tako, da je komaj še se
svojega ležišča vstajal. Silno mučno mu je
bilo ob palici hoditi z vrčem k studencu po
vodo, da si je gasil hudo žejo. Vesel je bil,
da mu vsaj jed ni dišala, kajti skoraj nemo¬
goče bi mu bilo iti k ribnjaku ter si pripra¬
viti ribo. Res, milovanja je bik vreden ubogi
Bogomir, kajti še platnene cunjice ni imel,
da bi si bil obvezal rano.

Ko je tako v temni votlini na mahu
ležal, brez pomoči, v silnih bolečinah, vročine
izbeljen, se mu je — bolj ko kdaj — milo
storilo po očetovej hiši. „Oh“, je zdihnil, „ko
mi je doma kaj manjkalo, kako ljubeznjivo
so skrbeli moji starši za me. Oče sami so
hiteli po zdravnika, mati so mi prijazno pri¬
govarjali, naj vzamem zdravila, donašali so
mi k postelji gorke juhe in mi lepo poravnali
ležišče. Bratje in sestre so imeli največje
sočutje z manoj ; mislili so samo, kako bi
me tolažili, ter mi storili vso, le mogočo
ljubav. Vsi so zame molili. Tu pa sem čisto
sam, brez kake človeške pomoči! „0, kako bi

40

bilo strašno, ko bi tukaj, tako sam ter za¬
puščen, umreti moral! -1

Milo se je izjokal, potem pa je povzdignil
roki ter molil : „0 dobrotljivi Bog. najljubši
Oče nebeški, jedino moje pribežališče, ako-
ravno sem zapuščen od vseh, Ti me vendar
ne zapustiš ! Da, usmili se me ! Še vselej si
mi pomagal, pomagaj mi tudi zdaj. O, daj,
da zopet ozdravim ; nikar ne dopusti, da
umrjem na tem samotnem otoku ; prepelji
me zopet k mojim ljubim staršem.“ Zdaj je
dobro spoznal, da svojim staršem ni bil tako
hvaležen ter pokoren, kakor bi bil moral biti.
,.0h ljubi Bog! 11  je djal, „morebiti si me ravno
zaradi tega na ta samotni otok odvedel, da
svoje napake spoznam, ter jih popravim. Oh,
odpusti mi, najljubši Oče! Obljubim Ti, da,
ako me zopet k njim nazaj pripelješ, jim bom
vdan v čistej ljubezni in hvaležnosti ter po¬
koren z veselim srcem!“ Britko se mu je
storilo tudi, ko se je spomnil, da je bil z
brati in sestrami mnogokrat neprijazen, da
se je ž njimi prepiral, ter jih žalil s surovimi
besedami. „0, kako mi je žal,“ je rekel, „od-
pusti mi vendar, Oče nebeški! O, gotovo, go¬
tovo si bom prizadeval živeti ž njimi v naj-
lepšej slogi, ter biti jim najljubeznjivši brat! -1

„0,“ je večkrat djal, ,,nisem znal ceniti
sreče, imeti tako ljube starše, tako dobre
brate in sestre, ko sem še bival pri njih doma.
Se svojo trmo in nespametjo sem mnogokrat
kalil to srečo! O, ljubi Oče nebeški ! daj mi
še jedenkrat videti starše, brate in sestre, da
jih prosim odpuščanja, jim z lepšim vedenjem
veselje delam, ter jim vsaj nekoliko povrnem
obilo dobro, kojo so mi storili!“ Tako in

41

enako je Bogomir večkrat molil v svojej bo¬
lezni. Bog mu je podelil zopet zdravje. Bana
se je jela celiti, mrzlica je bolj in bolj poje-
njavala, tako, da ga je slednjič popolnoma
zapustila. Ko je stopil prvikrat prosto ter
brez palice iz svoje votline, zahvalil je kleče
Boga za podeljeno mu zdravje. Novo zaupanje
v Boga napolnjevalo je njegovo srce. Ljubi
Oče nebeški,“ djal je mej družim, „prvo mojo
željo si mi dopolnil in mi zopet zdravje dal.
Veselo upanje gojim, da mi boš tudi drugo
mojo željo vslišal, ter me pripeljal jedenkrat
nazaj k mojim staršem."

Ko je Bogomir okreval, je mislil najprve
na to, da si napravi kake čevlje, da svoje

komaj ozdravele noge več ne rani. S sekiro
in nožem si je naredil iz deske razbitega

čolna močna podplata; iz usnja svojih starih
čevljev pak vrezal je jermena, ter jih pribil
se žeblji starih čevljev na lesena podplata.

To obuvalo, kateremu navadno pravijo san-
dalije, je bil tako dobro naredil, kakor je
sploh le mogoče pri tako nepopolnem orodji.

Bogomir pa je potreboval tudi nova
oblačila. Stara obleka mu je postala pre¬

majhna, ter je bila uže tako obnošena, in
raztrgana, da ga je le malo branila mraza.
Pri grdem vremenu je časi tako prezeboval,
da so mu zobje klepetali in se je bal, da z
nova oboli. O mrzlih dnevih je oblekel sicer
očetovi plajšč, a bil mu je predolg, tako, da
se je za njim vlekel, in tudi rokava sta mu
segala veliko čez roki; in čeravno ju je pri¬
vihal, ovirala sta ga vendar pri deiu. Sklenil
je toraj narediti si iz plašča dolgo obleko, ki
bi mu segala do tal, ter nekako nadomesto-

42

vala obleko, kojo je videl jedenkrat pri nečem
samotarji. „A,' 1  djal je, „kdo mi bo dal šivanko,
nit in škarje? 11  V šivanko je izbrusil kos, že¬
blja; najbolj pa seje  trudil prevrtati uho v
šivanko z drugim ostrim žebljem. K sreči je
nekdaj videl v kovačnici, da se železo — ne
samo razbeljeno — silno omeči, ampak da,
tudi potem še mehko ostane; da se pa koj
silno strdi, ako se vrže razbeljeno v mrzlo
vodo. Boga je zahvalil, ki je dal železu te
čudne lastnosti v prid ljudem. Izdelal je še
precej dobro šivanko, ki pa je bila bolj po¬
dobna velikej šivanki za vreče, nego malej
krojaškej. Niti za šivanje izlekeljeiz ostankov
že davno zavrženih nogovic. Mesto Škarij je
rabil nož, koj ega si je ob kamnu dobro na¬
brusil. Pričel je to delo. Na deski je vrezal
iz plajšča suknjo, ter jo je sešil ■— dobro —
kakor je vedel in znal. V pas si je odločil
vrv, s kojo je bil privezan čolnič, katero pa
sta mej tem solnce in dež nže dobro obelila.
Ker je bil tudi njegov slamnik trohljiv in ne
več za rabo, poskusil je" izplesti si klobuk iz
bičja, kar se je tudi njemu •— mlademu ko-
šarju — prav dobro posrečilo. Potem se je
oblekel v novo opravo. V rujavi halji z belo
vrvjo okoli pasa, s temnozelenim bičnjatim
klobukom na glavi, ter dolgo vrbovo palico
v roki, bil je popolnoma podoben samotarju.
Šel je k morju ; v bistrej vodi ogledal se je
kot v zrcalu, a moral se je smejati sam čez
se. „No,“ je djal, „zdaj sem ravno tak, kakor
brat samotar, ki nas je časi obiskal, ko sem
še doma bil. Moja obleka, se ve, je pusta in
slabo narejena, a gorka je vendar tako, kot
bi bila iz najboljšega sukna najumetniše pri-

43

rezana ter najlepše sešita. Spoznam, da je
ta obleka velika dobrota božja, in zato se
hočem zahvaliti zanjo.' 1

Mej tem, ko si je Bogomir obleko delal,
je marsikaj koristnega premišljeval. „Ko sem
še doma bil," je djal, „nisem pomislil, kako
dobro je bivati mej več ljudmi. Koliko tisuč
ljudi mora sodelovati, da je človek tako dobro
oblečen, kakor sem bil jaz ubogi deček doma!
Tu, na primer, je moj stari slamnik. Da jedna
sama bilka na njivi zraste, koliko rok pač
mora opravljati svoja dela! Da zamore obde¬
lovati kmet svojo njivo, mora imeti oralo.
Železo so morali izkopati iz rudnikov, ga
topiti ter na plavži kovati. Koliko ljudi je
moralo sodelovati, da so izdelali vse orodje,
ki ga rabijo v rudokopih, v topilnicah in pri
plavži! Kolar je izdelal kolesa in oralo. Tudi
zato so morali nasekati les v gozdu, rabili
so sekiro. In kaka železa rabi kolar, da vrta
in reže? Vsa ta so morali narediti ljudje.
Kovač je moral okovati oralo in kolesa, a
potreboval je ognjišče, meh, kladivo, klešče
in nakovalo. Le združena marljivost množili
je to izdelala. Da so konje k oralu pripreči
mogli, potrebovali so oprego in poveznice.
Pri tem pa ni imel opraviti samo sedlar in
vrvar, ampak veliko ljudi je 'moralo prej iz¬
delati orodje, ter pripraviti, da so usnje ostro-
jili in konopljo vsejali, jo obdelali in spredli !
Kmet je moral vsejati žito, ga požeti, omlatiti,
da je slednjič slamnikar slamo dobil in spletel
iz nje klobuk." Ravno tako je Bogomir pre¬
mišljeval, koliko rok se je moralo sukati, da
so dobili volno in lan, ter jo obdelali v bar¬
vano volneno sukno in obeleno platno. Koliko

44

orodja in oprave, kakor: kolovratov, statev,
valjavnic, barvarskih kotljev in brez števila
druzih reči je moralo uže prej izdelanih biti ;
koliko delavcev, s katerim so morali pripraviti
delo uže drugi delavci, je bilo treba, da so
vse izdelali, in je slednjič krojač mogel prijeti
škarje in šivanko, ter izgotoviti vso obleko.

„Koliko dela stane jedna sama šivanka! 1 '
je djal, ,,o tem vem jaz povedati. A zdaj jih
kupujejo po več za jeden krajcar, ker drug
druzemu v roko dela. Lepo je vrejeno, da
jih več tisuč dela za jednega; tako naj tudi
posamni se svojim pripomore v prid druzih, da
se ohrani celota. Vsak je na boljšem, ako
druzemu služi. Najvišji naj nikar ne zani¬
čuje najnižjega, in najnižji naj nikar ne za¬
vida najvišjega. Jeden naj živi od druzega
in za druzega. Kdor ne dela, naj tudi ne je.
Bog je tako vredil, da ljudje, ki so si mej
saboj potrebni, se tudi mej saboj ljubijo, ter
v jedinosti skupaj žive. O, dobro je živeti
v človeškej družbi! Kdor je ločen od člo¬
veške družbe, mora zelo truditi se ter pogie-
šati marsikako zložnost. Ko pridem zopet
nazaj k ljudem, se mi gotovo ne bode to¬
žilo marljivo delati. Z neumorno marljivostjo
hočem tudi jaz svoje storiti, da se ohrani
celota."

Deveto poglavje.

Velika nesreča.

Bogomir, zopet zdrav ter dobro oblečen,
živel je mirno in zadovoljno na svojem otoku,
A, želja po ljubih starših napolnovala je vedno

45

njegovo srce, in še rastla je od dne do dne.
Še zmiraj je hodil, več kot jedenkrat na dan
na skalo, in je gledal na vse štiri strani,
bo li zapazil kako ladijo. Res, videl je mar-
sikako ladijo pljuti ravno proti otoku, in
vselej mu je veselja tripalo srce. A, ni se še
približala, uže se je od daleč ognila otoka, in
je na desno ali levo odpljula.

Bogomir zdaj ni več dvomil, da se na¬
lašč ogibljejo vse ladije tega otoka; samo
zakaj, tega dolgo ni vedel. A s časom je
vendar tudi pravi uzrok spoznal. Daleč okoli
otoka je veliko skal molelo iz morja, še več
pa jih je bilo pokritih od vode, kar je lahko
zapazil, ker je morje, zaganjajoč se v skale,
vselej se šumenjem vzkipelo. Brodarji so se
toraj skrbno ogibali teh skal, da se ladije ne
razbijejo. Neki dan zopet plava ladija z raz¬
petimi jadri proti otoku, ko pa nagloma po
bere vsa jadra, jame pak z vsemi veslji na
vso moč v stran vesljati, postal je Bogomir
silno žalosten. Vendar se je vdal v voljo
božjo rekoč: „Uže Bog tako hoče, da ostanem
še dalje na tem otoku; zgodi se njegova
volja! Ko pride ura. ki jo je določil, da me
reši iz mojega jetništva, bo lahko našel zato
potrebna pota. Njemu bodi vse prepuščeno!
Vse bo prav storil."

Bogomir se je zopet obilno presktbel z
drvmi, ker je mislil, da bo uže še jedno zimo
na tem otoku prebiti moral. Posekal je mar-
sikako jelko, nacepil drva, ter skladal polena
ob pečini tik svoje votline. Nabiral in donašal
je tje tudi mnogo suhih vej in dračja, da jih
je o priliki vezal v butare, ker je ž njimi
lažje in hitreje zanetil ogenj.

46

Necega dne je posekal jelko na visokej
skali precej daleč od svoje male dolinice. Z
velikim hrušom zvrnila se je bila v prepad.
Od ranega jutra trudil se je neprestano, da
je iz nje nacepil polena. Ker ni imel žage,
in je moral odsekavati les z ročno sekiro,
prizadjalo mu je mnogo truda, in marsikako
kapljo potu je prelil. Ko je uže poludne mi¬
nulo in je jel lačen prihajati, napotil se je s
teško butaro na rami proti domu. A, ko
pride iz grape navzgor, kako se prestraši!
Mej skalami, ravno tam, kjer je bila njegova
votlina, vidi dvigati se črni dim ! Dva grozna,
rudeča plamena — visoka ter velika kot
stolpa — švigala sta proti nebu. Bogomir je
uže čul o gorah, ki časih bljuvajo ogenj. Bal
se je, da je kje kak podzemeljski ogenj predrl
površje, ki zdaj lahko opustoši celi otok.
Butaro je proč vrgel, in se bližal trepeč
svojej malej dolinici; pri vhodu pa je ves
osupnjen obstal. Videl ni druzega, nego dim
in plamen, a ogenj je pokal in trpolel, skoraj
da Bogomir ni oglušil. Nekoliko se je pa
vendar vtolažil, ker je saj videl, da ogenj ni
iz zemlje pridrl. Kmali je spoznal uzrok po¬
žara. Malo dračja, ki ga je nakopičil na ze¬
leni trati pred votlino, ležalo je preblizo
ognjišča v kotu skale. Veter je razvnetil žrja-
vico pod pepelom, in tjekaj pripihal nekoliko
suhih vejic. Te so se vnele in zažgale tudi
druge. Tako je jela goreti skladnica drv,
duri pred votlino, miza in klop, ter lesena
streha, ki se je ravno zdaj pokljajoč podila.
Da, tudi visoki, stari jelki stale ste v polnem
plamenu, enaki silno velikima gorečima ba-
kljama.

47

V prvih trenotkih Bogomir še ni pre¬
gledal, koliko nenadomestljive škode povzročil
mu je požar. Britko pa si je očital, ker ni
bil bolj previden z ognjem, tožil je, ker je
prišel ob kuhinjsko posodo, ob zalogo drv in
ok-^leseno opravo. „Ljubi Bog“, je djal,
,,streha, ki je doli padla, razbila je moj lonec,
in zdaj ne bom mogel več kuhati rib. Tudi
moj vrč za vodo se je razdrobil v črepinje.
Kadar bom hotel piti, bom moral vselej iti
od votline do studenca. Nimam niti mize,
niti klopi, da, ker je zgorela tudi streha,
nimam izven votline suhega prostorčeka o
deževnem vremenu! - ‘

A zdaj šele se spomni tega, kar je
bilo zanj najhujše; roki je vil ter glasno
zdihoval: „0 moj Bog, kako velika nezgoda
je zame, ubozega dečka to! Vse vrvice, ki jih
tako neizogibno potrebujem pri ribištvu, in
sem jih skrbno obešal pod streho, da so bile
na suhem, so mi zgorele. Kaj hočem zdaj
početi! Vse platno, kolikor sem ga imel, sem
uže raztrgal v niti, ter jih sesukal v vrvice
za ribji lov; volnene niti pa niso dovolj
močne, s čem si bom zdaj ribe lovil? Ne
vem si pomagati? V novo sem v nevarnosti
glada umreti. Za časa moje bolezni se mi je
najbolj grozila misel, ko bi moral samotno
na otoku umreti. O moj Bog, ako mi ne
pošleš posebne pomoči, se bode zgodilo, da
poginem mej temi groznimi, nerodovitnimi
skalami!“

Bogomir je šel nekoliko korakov v svojo
skalnato dolino, a ni mogel prebiti notri;
kajti tla so bila razbeljena, zrak se je omo¬
tične vročine tresljal, rastopljena smola je

48

doli kapljala v svetlih ognjenih iskrah raz-
gorečih jelk, in dim ga je skoraj zadušil.
„Oh,“ je djal, ,,res, da pravijo, iz nesreče pride
pogosto sreča; a, če to strašno razdejanje
pregledujem, ne morem si misliti, kako bi iz
te nesreče, ki me je zadela, sreča priti mjgla.
Ne vidim konca svojej bedi!“ Tužen zapusti
•svojo prijazno, mu uže priljubljeno dolino,
sede — nekoliko proč — na skalo, ter nasloni,
ves reven, lice na roko. ,.Ko bi mej ljudmi
živel, 4 ' je zdihoval, „bila bi škoda, ki mi jo
je ogenj povzročil, kmali poravnava! Za malo
krajcarjev bi si kupil zopet vrvice za lov,
lonec ter vrč za vodo. In, ko bi tudi kraj¬
carja ne imel, našel bi dobrotljivih ljudi, ki
bi mi radi podarili nekaj koncev vrvic in
dvoje lončenih posod, ali mi dali denarja za
to. A tukaj, tako daleč od ljudi, je nenado¬
mestljiva moja izguba! Konček vrvice bi me
obvaroval smrti, a ni ga, ki bi mi ga dal!
O, kako dobro je vendar bivati mej ljudmi!
Kako lahko olajša nesrečo drug druzemu; z
malo rečjo ga lahko reši velicega pomanjkanja
in ga srečnega stori. Ubogi zapuščeni pa
mora poginiti v svojej samoti! Ko bi mi zopet
zacvetela sreča, živeti mej ljudmi, kako 1 ju-
beznjivo bi skrbel za vse nesrečne! Kako
lepo in blago sočutje, ki ga je vsejal usmi¬
ljeni Oče v človeško srce; skozi trpljenje,
kojo nam pošilja, postaja še milejše in moč¬
nejše. O, kjer bi manjkalo to lepo, blago ču¬
tilo, ondi bil bi nesrečni sredi ljudi tako za¬
puščen, kakor sem jaz ubogi deček na tem
samotnem otoku !*‘

Ubogi, žalostni Bogomir, je tako sedel
tužnih misli pozno v večer; hotel je iti nazaj

49

v svojo votlino. Prišel je v dolinico. Ogenj
je sicer pogasnil, a dim in žrjavica sta bila
še premočna. Drugej si je moral iskati pre¬
nočišča. Gozdič zraven studenca je bil pola¬
goma posekal, da se je preskrbel z drvmi.
Prenočiti je moral pod milim nebom: trda
skala je bila njegova postelja. Prevelike ža¬
losti in skrbi pa Bogomir vso noč ni mogel
zatisniti očesa. „Oh,“ je zdihoval, „sem kakor
ubogi ptiček, ki je prepoden iz svojega
gnjezda!" Močnejše hrepenenje, bolesti polna
želja po očetovi hiši — bolj ko kdaj vzbudila
se mu je v srci. „0, koliko sem uže prestal
na tem otoku," je djal, „in koliko težav me
še čaka? A, tam v mojej očetovej hiši, kako
dobro se mi je godilo! Ko bi le jzopet tam
bil, oživel bi znova!"

Se solznimi očmi gledal je proti nebu.
Lepa noč je bila in ne jednega oblaka ni
bilo na-nebu ; zvezde so svetile v nepopisljivej
krasoti. „0 Bog," je djal, „kako lepo mora
biti v nebesih! Kako dobro se nam bo godilo
pri Tebi! Tu zgoraj samo je naša domovina,
naš pravi, očetovi dom! Kakor si kot ptujec
želim proč s tega pustega, nerodovitnega
otoka, preko, na suho deželo, kjer so lepi
vrti z ljubim cvetjem in okusnim sadjem,
kjer bi me oče z odprtima rokama sprejel,
tako, in še bolj hrepenim gori, po Tebi, ljubi
Oče nebeški! Ves svet je podoben temu skal¬
natemu otoku. Kakor jaz, imajo tudi ljudje
na svetu marsikaj trpeti, bridkosti, mraz, la¬
koto bolezen in slednjič smrt. A, tam pri
Tebi v nebesih ni težav, ni trpljenja, tam je
pravo, popolno veselje. O, da le tje pridem,
kjer bom zopet videl svoje ljube starše, potem

4

50

naj tukaj še toliko trpim —■ jednako mi je.
O, ko bi še danes prišel brodar od dežele sem,
da me tj e čez popelje k mojemu očetu, res,
vesel bi bil; tako se bom tudi veselil, ko
pride smrt, da me pokliče s tega sveta, in
me pelje tje v boljši svet — v nebesa.“

Deseto poglavje.

Daljni prijatelji.

Tri leta je minulo, odkar je bil vihar
zanesel Bogomira na skalnati otok. Njegovi
starši kar nič več mislili niso, da še živi.
Upali so samo še, da ga vidijo v nebesih.
Ostali otroci so delali staršem veliko veselje.
Marta, skoraj viže 14 let stara, je bila kaj
pridna deklica. Tudi Andrej, ob času, ko so
Bogomira izgubili, komaj 9 let star, je očetu
pri njegovem delu dokaj pomagal. Bila sta
prav priljudna, blaga otroka.' Necega dne,
ravno o času, ko so orehi dozoreli, pravi oče
Andreju in Marti: „Otroka, danes, ko je jutro
tako lepo in morje tako mirno, peljemo se k
„Zelenem Otoku.“ Zopet potrebujem vrbovih
vejic. Ob enem lahko potem saboj vzameta
nekaj košaric orehov. Saj so ravno tako
obrodili, kot pred tremi leti, ko je naš ranjki
Bogomir še živel. 11  Oče in otroka peljali so
se tje. Ko so narezali dovolj vrb, sedli so
pod drevo ter povžili mleka in kruha. „Ljuba
otroka, 11  djal je oče, „to je ravno tista topol,
pod katero sva z ranjkim bratom Bogomirom
zadnjikrat kosila ! 11  Še jedenkrat jim je po-

51

vedal dogodbo tu na mestu, kjer se je bila
zgodila, in opisal je prav ginljivo ter živo
strašni vihar in Bogomirovo bedo: „ Glej ta,"
je djal, proti koncu, ter je pokazal z roko
proti morju, „ravno tamkej sem videl, kako
je izginil v viharnem valovji!“ Očetu so prišle
solze v oči; Andrej se je obrnil v stran, da bi
solzo prikril, Marta pa je milo jokala. Na to
so šli k orehu in so napolnili svoje košarice.
„Mati bodo veseli,“ djal je Andrej, „ko bodo
videli toliko orehov!“ „Oh,“ pravi Marta,
„mati so o času, ko orehi dozore, všelej ža¬
lostni, ker se spominjajo ranjcega Bogomira.
Ko zagledajo te orehe, bodo gotovo prav
britko jokali!“ Oče je hotel iti zdaj zopet
domov. Andrej pak pravi: „Ljubi oče ! prosim
vas, pojdite z nama gori na oni hrib, tam
moremo videti gotovo daleč okoli.“ „0, storite
to, ljubi oče!“ poprosi Marta. „Posebno krasen
razgled na deželo mora biti od tamkaj.“ Oče
je šel ž njima na goro. Bil je kaj lep, čist
jesenski dan. Nebo je bilo tako jasno in
modro, in zrak tako bister in prozoren, da so
je videlo v največjo daljavo. Pogled na daljne
deželo je otroka očaral. Andrej, čudeč se, za¬
kliče : „0, kako čisto in natanko, kako lepo
in krasno se mi vidijo — čeravno mnogo
manjši — hribi in doline, skale in gozdi ter
mnoge naselbine, gradovi in stolpi! Lepše jih
slikati — ni mogoče." — „In naša vasica,"
de Marta, „kako majhna se nam vidi iz tolike
daljave! Kako je lična in prijazna! In naša
hišica, jo li vidiš tam, Andrej? kako lepo
bela in snažna stoji mej zelenim drevjem!
Kako majhna se nam vidi! Okna so kot črne
pičice; zdi se mi, da ni večja od kocke, s

4*

52

kojo igramo. Kako pa je jesen zelene gozde
deloma uže tako lepo pisano obarvala ! In le
poglej, dalje notri v deželo, sinje gore, ki se
visoko dvigajo proti nebu, ki jih pa iz naše
vasi, zavoljo bližnjih, ogozdenih hribov nismo
v stani videti. Kako lepo je vendar Bog vse
naredil! Kako dobrotljiv je! Kes, lepo je na
svetu, a kako lepo mora biti še v nebesih!“
Andrej se je zdaj obrnil proti širocemu
morju, in ves zavzet zakliče : „Oče, glejte, kaj
je to? Tam se vzdiguje dim iz morja! Oče je
videl dim, ki se je visoko kviško valil, a
veter ga je nekoliko v stran zaganjal. Ta dim
pa je prihajal ravno od Bogomirovega po¬
žara na skalnatem otoku. Ali oče je djal :
,.Ne vem, kaj bi to bilo; bojim se, da gori
kaka pomorska ladija!“ „0 Bog,“ de Marta,
„to bi bilo strašno : Bog se naj usmili ubozih
ljudi! Ne morejo ubežati ognju, da ne pogi¬
nejo v vodi!“ Oče je gledal neprenehoma tj e.
Solnce je stalo. od strani, morje pa se je
svetilo kot raztopljeno srebro. „Zdi se mi,"
pravi oče, držeč roko nad očmi, „da vidim
tam v morji tamno piko, iz katere se dviga
dim. Jo li tudi vidita?“ „0 da,“ odgovori
Marta, ki je imela prav bistre oči, ,,dobro jo
razločim, dva vrha ima." — „Tudi jaz jo
vidim," pravi Andrej, „jeden vrh je višji kot
drugi." „To'ni ladija," pravi oče, „ladija je
drugačna in v takošni daljavi bi tudi ne bila
videti tolika. To je kak otok, o katerem pa
dosihmal ničesa vedel nisem. Tam morajo
bivati ljudje; kako bi se sicer dvigal dim ?"
„Moj Bog," dč Marta, „kaj, ko bi tamkaj
živel naš ljubi Bogomir?" „0,“ reče Andrej.
„skoraj gotovo, da živi ! Saj ravno proti tej

53

strani ga je gnal vihar." „0 koliko veselja
bi bilo, ko bi Bogomir še živel!" odgovori
Marta in je veselja in strahu čisto obledela,
„Pri Bogu ni nemogoča nobena stvar," rekel
je oče; „mogoče, da ga je Bog še ohranil!"
,,Veslajmo toraj naglo tje,“ pravi Andrej, „in
pripeljimo ga semkaj!" „To ni tako lahko, ljubi
Andrej!" reče oče, „toda poskusil bom. Prej pa
si moram preskrbeti večji čoln ter previdne
brodarje. Idite, peljimo se urno domov!"

Oče se je naglo odpeljal se svojima otro¬
koma domov. Vsi trije so pripovedovali materi,
kar so si veselega obetali. Mati je bila uže
vsled tega malega upanja vsa iz sebe; da,
samo upanje zdelo se jej je uže gotovost.
Drugi otroci so bili polni veselja. Starši so
skupaj sklicali sosede. Misli teh mož pa so
bile zelo različne. „Kaj,“ pravi jeden najbolj
glasnih, „odkod naj bi otok sem prišel? Kar
živim, še nisem ničesa cul o njem. Gotovo je
bila kaka goreča ladija." „Ne,“ zakliče drugi,
ki je hotel vse boljše vedeti, „ne, ladija ni
bila, ampak ognjena gora. Slišal sem, da so
uže mnogokrat nastale v morji čez noč takošne
gore. Lepo bi se nam godilo, ako bi se tje
peljali, Izbljuvam plamen ter goreče kamenje
bi nas kmalu končalo." „Naj si bo uže ladija
ali gora," povzame tretji, „za tisoč goldinarjev
bi ne šel tako daleč po morju s takim čolničem,
kakoršne imamo mi." „Ako mi daš sto goldi¬
narjev, Filip!" odgovori četrti, ,.grem in v
nevarnost postavim svoje življenje; za manj
pa tega ne storim."

Stari, pošteni Tomaž veleva jim biti
tihim in pravi: „Boter Filip, jaz grem s taboj,
tu imaš mojo roko. Bogomir je bil zmiraj

54

ljub dečko, in jaz sem njegov krstni boter.
Ni sicer gotovo, da, komaj verjetno je, da bi
še živel, a mogoče je vendar. Zato je vredno,
da poskusimo nevarno vožnjo. Ta, ki nas k
temu osrčuje, nam bo tudi pomagal izvršiti!"
Peter, čvrst, krepak mlad mož je zdaj rekel:
„Ker greš ti, Tomaž, ž njim, grem tudi jaz.
Til je moja roka! Ako sem že večkrat šel
v nevarnost, da sem nalovil nekoliko revnih
rib, grem tudi zdaj, ko dobro delo s tem
storim. Za denar pa ne prodajam svojega
življenja. Ničesa ne tirjam. Kajti, dokler bom
živel, me bo veselilo, ako nazaj dobimo bla-
zega mladenča; to veselje bi me dovolj od¬
škodovalo." „Bog nam daj včakati to veselje!“
dostavi Tomaž. „Ako veter in vreme tako
ugodno ostane, kot je danes, odrinemo jutri
zarano."

Drugi možje so se razšli; a gredoč so
z glavo majali ter obetali nezgodo. Pogumna
moža Tomaž in Peter pa sta ostala še pri
Bogoinirovem očetu in sta se še dalje razgo-
varjala ž njim o jutrajšnjej vožnji. Mati Mar¬
jeta je med tem pripravljala živež za pot. A
Tomaž je dejal: ..Pusti to, za to vožnjo
vzamem uže tako svojo večjo ladijo z jadri
seboj, in to sebi pridržim, da jo tudi z vsem
potrebnim oskrbim." Drugo jutro je bilo lepo,
in vlekel je ugoden veter. Mati in otroci so
spremili očeta in moža do ladije. Ko so
vstopili, reče mati: „Jaz in moji otroci bomo
med tem neprestano molili, da se srečno vrnete.
In Bog daj, da seboj pripeljete tudi mojega
ljubega Bogomira." Razpeli so jadra, odrinili
od kraja in peljali se mimo „Zelenega Otoka"
ravno proti mestu, kjer je Bogomirov oče

55

videl tamno pičico na morji, katere pa zdaj
še niso mogli videti. Ko so bili miljo daleč
od „Zelenega Otoka“ prišli, zagledali so jo,
in bolj ko so se jej bližali, bolj natanko so jo
razločili, prihajala je zmiraj večja. „Bratje,“
vsklikne Peter, „da, to je otok; le urno ve¬
slajmo. Vesla in jadra naj pripomorejo, da
prej dospemo tje.“ Vozili so hitro. Na jeden-
krat pa zavpije Tomaž: „Stojte, jadra skupaj,
tukaj je polno skal v morji; prav previdni
moramo biti, sicer se ladija razbije. Večje
ladije, kakoršne imajo kupci, bi obtičale tukaj,
ali še celo razdrobile se.“ Vesljali so in se
močno trudili, da so slednjič srečno prišli
skozi te skale. Peter je prvi skočil na otok,
rekoč: ,.Tu imamo zdaj otok in ako Bog da,
bomo našli tudi našega Bogomira. Kar z
Bogom in iz ljubezni do ljudi pričnemo, to
tudi srečno končamo."

Tudi druga moža sta šla iz ladije in sta
jo z vrvjo privezala okoli neke skale. Tomaž
je ogledoval strašne, nerodovitne skale in je
zmajal z glavo, rekoč: „Tu ni dobro bivati,
ako se je ubogi Bogomir rešil na te skale,
ne vem, kako bi se bil mogel preživeti tukaj
tri leta.“ Preiskovali so otok, plezali so čez
skale in šli v globoke grape. Slednjič so
prišli vendar na neko obhojeno pot in zapazili
so v skalo vsekane stopnice. Šli so navzgor;
bila je pot ravno proti Bogomirovej votlini.
Oče je prvi hitel; strah in upanje sta navda¬
jala njegovo srce. ,.Dobrotljivi Bog,“ mislil
si je, „ako ubogi deček še živi, je to gotovo
5 Tvoje dohrote in vsegamogočnosti! Le

%  očetovska skrb za vse, kar živi, ga je

lljIigjjjKpm vzdržati mogla.“

1  ri i

56

Jednajsto poglavje.

Gosti.

Bogomir v svojej žalosti vso noč ni za¬
tisnil očesa. Ko se je daniti jelo, ter je pri¬
jazna jutranja zarja polagoma razsvetlila
nebo, postalo je tudi v Bogomiro vem tužnem
srci svetlejše. „Ljubi Bog,“ je djal, „kakor
pošiljaš iz tamne noči jutranjo zarjo, tako
boš znal narediti tudi iz moje žalosti veselje.
O, takrat, ko sem povžil zadnji oreh, bil bi
skoraj obupal, bal sem se, da bom moral
lakote umreti, in sem pretakal britke solze.
A Ti me nisi zapustil!' Pomagal si mi, da
sem se z ribami preživel. Zdaj, ko mi je
vstavljen lov, in zopet ne vem, s čem naj
se hranim, boš kako drugače zame skrbel.
Saj ne zapustiš teh, ki v Te zaupajo !“

Ko je bilo solnce izšlo ter je lepo in
krasno na nebu plavalo, šel je Bogomir v
svojo malo skalnato dolino, da si ogleda po¬
gorišče. Trata je bila pokrita s pepelom, iz
žrjavice pa, ki je pod pepelom tlela, se je še
kadilo. Skale okoli' so bile dima in saj očrnele,
ves les je bil pogorel in od lepih jelk je bilo
le malo še videti. Samo križ na skali ni bil
pogorel. „To je lepo,“ djal je Bogomir, „to
mi je ljuba podoba! Ko postane vse prah in
pepel, da, ko bode nekdaj ves svet z ognjem
končan, ostaja nam vendar še izveličanje, ki
ga nam je Odrešenik pridobil, ki je na križi
za nas smrt ljubezni trpel.“

Bogomir je pokleknil pred križ ter molil:
„Ljubi Oče nebeški! Odpusti mi, da sem tako
obupoval - ter bil tako malosrčen, da se nisem

koj spominjal izgleda Tvojega ljubega Sina.
V svojej nepopisljivej britkosti se je popol¬
noma vdal v Tvojo voljo. Jaz sem sicer tudi
v velikih skrbeh in grozen strah me navdaja,
ako mislim, da se nimam s čem preživeti.
A, kakor je molil On, moliti hočem tudi jaz :
Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo
mene; vendar ne moja, ampak Tvoja volja
naj se zgodi! Ako nočeš, da gre mimo mene
ta kelih, o, daj mi vsaj kapljico tolažbe, kajti,
da bi zahteval angelja tolažnika, bilo bi
vendar preveč!“

Med tem, ko je Bogomir tako molil, prišli
so trije možje v njegovo skalnato dolino, in
so ga videli v njegovej samotarskej obleki s
povzdignjenima rokama klečati pred križem.
Bogomir pa je bil tako zamišljen v svojo
molitev, da jih ni zapazil. Pogumni Peter ga
je prvi zagledal in je tiho zašepetal onema:
„Glejta! tamkaj kleči pobožen samotar in
moli. On bi nam znal kaj pojasniti; njega
bomo vprašali. 11  — -Hej, pobožni brate,“ je
zaklical glasno, „veste nam povedati, je li
živi na tem otoku nek Bogomir ?“ Bogomir
se je prestrašil, ker je tako nagloma zaslišal
človeški glas, ki je zaklical njegovo ime. Ozrl
se je, spoznal svojega očeta, in hitel mu je
naproti. Okoli vratu se ga je oklenil ter
glasno zavpil: „0, moj oče !“ Oče in sin sa¬
mega veselja dolgo nista mogla spregovoriti;
oba sta se milo zjokala. „0, preljubi oče,“
djal je slednjič Bogomir, „ko sem Vas zagledal,
zdelo se mi je, da vidim angelja, ki mi ga je
Bog v pomoč poslal ravno v največjej sili!“
Z enim glasom sta hvalila Boga, ki ju je
zopet vkupaj pripeljal.

58

„No, no,“ djal je zdaj Tomaž, »poglej
nekoliko tudi naji, ljubi Bogomir! Ne poznaš
li več svojega krstnega botra ?“ Bogomir je
prisrčno pozdravil svojega botra. Na to je
rekel tudi Peter: „Bog te sprimi, ljubi Bo¬
gomir ! Daj, da te jedenkrat dobro ogledam;
Saj dobro izgledaš, tudi zrastel si precej. A,
za Boga, kje si li dobil to samotarsko obleko
in kako si se mogel preživeti na tem otoku,
ki je pravi zmajevi brlog ?“ Ne, da bi na to
odgovoril, vprašal je Bogomir svojega očeta:
„Kako je z mojo ljubo materjo? Kako se
godi bratom in sestram? Kako to, da pridete
tako nepričakovano in nenadoma semkaj ?“
— „Vsi so zdravi/ 1  djal je Tomaž, „in se
bodo nepopisljivo veselili te zopet videti. Ali,
naj bode konec teh vprašanj, sicer ne kon¬
čamo. Ti pa, Bogomir, povej nam najprve
svojo dogodbo. Potem ti hočemo tudi mi
povedati, kar se je mej tem doma godilo.
Glej! tam na skali s križem je trata lepo ze¬
lena in ni pepela na njej. Tam bomo sedli
in poslušali, kaj se je tebi dogodilo. 11  Tje so
šli ter sedli na trato. „Tako,“ je djal Tomaž ;
„zdaj prični, Bogomir!“

Bogomir je vse povedal, kar ga je bilo
zadelo, od tedaj, ko je svojega očeta zadnji¬
krat videl, do trenutka, ko ga je zopet za¬
gledal. Prav obširno je pripovedoval, kaj se
mu je prigodilo, kaj je mislil in delal, po¬
sebno, kako je v svojih velikih stiskah Boga
prosil, in kako ga je Bog vselej rešil iz stiske.
Mej govorom pritekla mu je marsikaka solzica
in tudi oče si je večkrat obrisal oko; proti
koncu pa je djal: „Bog, bodi zahvaljen, da te
zopet imam, preljubi Bogomir, in da si —

59

kakor iz tvoje povesti spoznam — na tem
otoku, očitno boljši postal, kot si bil doma.“
Tomaž, ki je prav pazljivo poslušal ter
v priznanje večkrat z glavo prikimal, je dejal:
,.Da, res, ljubi Bogomir, pobožnejši in boljši
si postal na tem otoku! Se še spominjaš,
kako sem ti nekdaj rekel: Bog te bo še v
neko posebno šolo poslal? To se je zdaj zgo¬
dilo. Da, šola trpljenja je najboljša šola. V
tej šoli si se učil še le prav spoznavati Boga,
njega prositi, ga ljubiti ter se mu zahvalje¬
vati za njegove dobrote. Veseli me mej družim
to, da si — ko se je ljubezen do Boga v
tvojem srcu bolj vnela — tudi na tem praznem
otoku našel znamnja dobrotljivosti in prija¬
znosti božje, čeravno tu samo jelke in mah
ter take cvetlice rastejo, kakoršnih bi si težko
kdo za šopek nabral. Koliko več priložnosti
bi imeli mi na vrtih in polji premišljevati
modrost in dobrotljivost božjo, zdaj nad cve-
tečim vrtničnim grmom, zdaj nad jablano
polno cvetja ali sadja, zdaj na zelenem, pi¬
sanem travniku, zdaj na rumenej žitnej njivi!
Tudi to me veseli, da si se učil bolj ceniti
dobrote, ki jih deli Bog ljudem po ljudeh.
Ko bi ne bil prinesel iz družbe človeške
nekaj orodja, da, ko bi ne bil imel žebl : a ali
igle, poginil bi bil na tem otoku. Ravno
tako hudo, da, še hujše bi bilo zate, da se
nisi učil prej, nego si sem prišel, v marljivem
in skrbnem poduku spoznavati ljubega Boga.
Da nisi imel spoznanja božjega, bi bil moral
obupati. Iz tvoje dogodbe mi prav posebno
še dopada črviček v kljunu onega ptička, in
dim, ki se je dvigal s tega otoka. Kaj bi
bilo manjše od črviča, kaj bolj ničevo kakor

60

dim! Ali, oni črviček te je učil loviti ribe,
rešil te je lakote. Dim pa je bil za nas,
kot znamenje na nebu, da mora biti tu otok
ter kdo na njem, in mogoče, da je ta „kdo“
ravno naš ljubi Bogomir. Ta dim je okrajšal
vso tvojo bedo. Tukaj je prst božji! Tako
majhnih sredstev se poslužuje Bog, da izvrši
velike reči. Češčena bodi njegova sveta pre¬
vidnost!“

Vsi so vtihnili ter v srcu molili Boga,
ki svojo božjo modrost v človeških dogod-
ljajih tako krasno razodeva. Čez nekaj časa
pravi Bogomir: „Dim od požara je bil toraj
vzrok, da ste z deželd sem prišli! Moj Bog,
meni se je zdelo, da je ta požar največja ne¬
sreča zame! Prav resno sem premišljeval,
kaka nesreča bi znala priti iz tega, a ničesa
nisem našel. Zdaj pa dobro spoznam, da je
bil moja največja' sreča. Vresničilo se je, da
pride sreča iz nesreče. Bes, Bog zna vse v
boljše obrniti!“ „Pač res,“ dejal je Peter;
„zatoraj mislimo pri vsakej /nesreči, da pride
prej ali kasnej gotovo kaj dobrega iz nje; v
slehernej žalostnej dogodbi vdajmo se brez
skrbi v voljo božjo!"

Bogomir je na to vprašal, je li so videli
dim na otoku s suhe dežele. „Ne, to bi
bilo skoraj-nemogoče," dejal je oče. Razložil je,
kako se je na otok peljal, da je, ker so orehi
dozoreli, Andreja in tudi Marto seboj vzel,
in kako je šel na njuno prošnjo na goro
onega otoka. Bogomir je dejal: „Še veste, ljubi
oče! kako lepo priliko ste mi povedali pod
tistim orehom? Dejali ste: Vsako trpljenje je
podobno orehu, ki hrani pod grenko in trdo
lupino sladko jedro. Prav ste imeli. Res,

61

prav grenko’ in bridko je bilo zame, ko sem
prišel na ta otok; ali zdaj vendar okušam
sladko jedro, Prav koristilo mi bode, da sem
bival tu; mojemu trpljenju sledi zdaj veselje/
Peter pa se nasmeje rekoč: „Tacih

grenkih, trdih orehov sem pač uže veliko
dobil v svojem življenju. Ko dobim zopet kak
oreh, spominjal se bom zmiraj te prilike/

Bogomir je pokazal očetu in možema
svojo votlino, svoj studenec, svoj ribnjak ter
jim je ponudil za kosilo svojih rib. „Kaj lepe
so te ribe,“ rekel je Peter, „teh se ne bra¬
nimo. A danes moraš biti ti naš gost. Dobro
smo se preskrbeli se živežem. Grem po onej
bolj pripravnej poti, nego je ta, po katerej
smo sem prišli — k ladiji,“ čegar jambor je
bil videti nad daljno skalo. Drugi so šli bolj
počasi, prijazno razgovarjaje se za njim. Do-
spevši tje, dejal je Peter: „Lepi, zeleni mah
naj nam bo ob enem mesto mize in stolov; kosilo
je uže pripravljeno!“ Res, dovolj je bilo kruha,
mleka, surovega masla, mrzle pečenke, pečenih
rib ter druzih jedKo  je Bogomir zagledal
kruh, ga je bolj obveselil, nego vse druge
jedi. Veselja se je zjokal, poljubil ga ter
rekel: „0, ljubi kruh, kako lep dar božji si!
Tri leta sem po njem hrepenel. Najbolj tečna
jed za človeka. Kako hvalim Boga, da vidim
zopet kruh! Kolikorkrat jemo košček kruha,
ne zabimo zahvaliti se zanj Bogu/ Sedli so
vkup, jedli so in bili prav dobre volje. Toliko
so si imeli povedati, da se je bil mej tem
uže mrak storil in je mesec sklede, vrče in
goste tako jasno obseval, da se je njih senca
prav razločno poznala na zelenih tleh. Slednjič
je rekel Tomaž: ,,Za danes bodi dovolj! Jutri

62

se bode, kolikor opazujem, veter preraenil in
potem se odpeljemo takoj domov. Naši ljubi
domači so gotovo v velikih skrbeh ter nas
težko pričakujejo. Zato pojdimo zdaj počivat,
da jutri zarano ložej vstanemo.“ Tomaž in
Peter sta šla v ladijo spat, kjer sta si iz
jadra nekaki šotor naredila. Bogomir in njegov
oče pa sta šla prenočit v votlino. Bogomir
je bil silno vesel, ker je res videl svojega
ljubega očeta v votlini, katerega je prej tt>-
likrat gledal v sanjah. Tu sta se še dolgo
razgovarjala; zahvalila sta se še jedenkrat
Bogu za srečni dan ter sta zaspala uže veliko
čez polunoči.

Dvanajsto poglavje.

Veselje iz trpljenja.

Komaj je jutro druzega dne napočilo,
prišel je uže Peter k votlini ter je zaklical
noter: „Urno vstanita, pridita venkaj! Veter
je tako ugoden, da si ne moremo želeti bolj¬
šega. Koj gremo v ladijo, da se odpeljemo
domov. Takoj sta prišla iz votline. A Bo¬
gomir je še rekel: „Stojte še nekoliko! Prej,
nego zapustim ta otok, moram se zahvaliti
Bogu, ne samo za vse dobrote, ki mi jih je
tukaj delil skozi tri leta, ampak tudi za vse
trpljenje, koje mi je pošiljal ! ;<  Pokleknil je
pred svoj hišni altar, pred križ na skali ter
ginjenim srcem in solznimi očmi hvalil Boga.
Njegovemu očetu in tudi blazemu Petru je to
tolikanj dopadlo, da sta tudi sama pokleknila
ter pobožno molila.

«3

Na to so šli vsi trije k morskemu obrežju.
Tomaž je mej tem odsekal malo zeleno jelko,
ter jo ravno kinčal z mnogimi višnjevimi in
belimi, rudečimi ter rumenimi trakovi, koje
je saboj prinesel v škatlici. Čudeč se temu,
vpraša Bogomir, kaj pač pomeni tako lepo
ozaljšano drevesce? „Ko smo odhajali,“ de
Tomaž. „obljubil sem tvojej skrbnej materi,
da bom — ako te najdemo — to znamnje
veselja postavil na ladijo. O! kako se bodo
razveselili mati, ko uže od daleč zagledajo to
veselo znamnje!“ Pisano, zeleno, drevesce
je privezal vrh jamborja. Mej tem pa je Peter
pripravil zajuterk. Na to so šli v ladijo ter
se odpeljali domov. Naglo in srečno so se
vozili; bolj pa, ko so se deželi bližali, in je
Bogomir zagledal uže očetovo hišo, bolj se
mu je treslo samega veselja srce.

A tudi na deželi pričelo se je veselo
gibanje. Bogomirova mati, bratje in sestre
stali so uže dolgo na obrežji. Ko so Bogo¬
mira zagledali, so ga prijazno z rokami ter
klici pozdravljali. Vse, mlado in staro, je
skupaj drlo. „Da, imajo ga,“ so klicali, in
vsi so hiteli proti bregu. Ko je Bogomir na
suho stopil, je vsa množica glasno zaukala.
Veselje matere pa je bilo nepopisljivo, ko je
svojega ljubega Bogomira, katerega je imela
tri leta za mrtvega — zopet živega objemala.
Sč solzami veselja močila mu je obličje. Tudi
Marta in Andrej sta se silno veselila. Manjši
bratje in sestrice pa niso več poznali svojega
brata Bogomira; njegova ptuja obleka jih je
nekoliko osupnila ter oplašila. A starši so*
jim prigovarjali, naj ga prijazno pozdravijo,
in tako so postali kmali bolj zaupljivi ter so

64

se radostni sukali okoli njega. Možje in žene,
mladenči in dekleta so mu v roke segali ter
mu klicali ..tisučkrat dobro došel“ in so mu
srečo želeli k njegovemu prihodu.

Bogomir se je veselja izjokal. „Moj
Bog,“ je rekel, „ne morem si misliti večjega
veselja! Le tisto veselje more večje biti, ko
pridemo enkrat v nebesa in nas izvoljeni
tam tako ljubo ter prijazno sprejmejo!“

Mati je uže komaj čakala slišati kaj,
kako se je mej tem godilo Bogomiru, zato je
hotla iti ž njim domov, a ljudje jej tega niso
pustili: „Tudi mi hočemo slišati njegovo
čudno dogodbo!“ so klicali, ter ga peljali pod
veliko lipo sredi vasi. Tii so ga prosili, naj
se vstopi na klop, da ga vsi lahko vidijo, in
naj prične pripovedovati svojo dogodbo. Vse
ga je gledalo in veselilo jih je, da je bil
mladi samotar do vseh tako prijazen, in ker
je bil tako lepe in cvetoče rasti. Šepetali so
si na uho, nekateri so pa tudi glasno djali:
,,Samotarji, kolikor smo jih do zdaj videli, so
bili uže stari,, plešasti in so imeli nabrana
lica ter dolgo brado ; ta pak se svojim cve-
tečim obrazom in gladkimi licami je kot mleko
in kri; njegovi razdeljeni kodri vijejo se mu
doli čez ramena, in tudi dolga, rujava suknja,
čeravno resasta, poda se mu kaj dobro.“

Ko je vse potihnilo, jel je govoriti Bo¬
gomir. S prva je bil nekaj boječ, kajti, kot
dečku mu je težko dčlo govoriti pred toliko
množico; a njegovo polno srce olajšalo mu je
kmali govor. Pripovedoval je tako živo in
toplo, da so ga ljudje kaj radi poslušali.
Pravil je, kako je bil v nevarnosti vtopiti
se, žeje, lakote in mraza poginiti; kako je

65

obolel, kako mu je ogenj končal vse njegovo
malo imetje in kako se je z nova bal umreti
lakote. Povedal je, kako ga je Bog, — ker je
v njega zaupal — rešil iz vsih nevarnosti. Se
solznimi očmi in s proti nebu povzdignenima
rokama je povdarjal, da smatra to bivanje na
samotnem otoku kot največjo dobroto božjo;
da mu je na onih nerodovitnih skalah pri-
cvetela največja sreča: sreča boljše spoznavati
Boga; da so ga skale v morji učile, kar je
najbolj imenitnega; kako naj odloži svoje na¬
pake, ter postane dober človek. „Resnično,“
djal je ginjenim srcem, „ravno tako sem Bogu
hvaležen, ker meje poslal na oni otok, kakor,
da me je od tam zopet nazaj pripeljal. 41

Prav posebno je zatrjeval, da se je učil
ceniti srečo bivati mej ljudmi, šele tedaj, ko
je bil popolnoma ločen od ljudi ter čisto sam.
Razodeval je svoje veselje, ker je bil zopet
mej prijatelji, sosedi in znanci; pozdravil je
prav prisrčno vse in končal z gorečo zahvalno
molitvijo. Vsi poslušalci so naznanjali mej go¬
vorom svoje iskreno sočutje z njegovo osodo;
zdaj so mu z glavo pritrdovali, zdaj se jo¬
kali, in časi so tudi s klici glasno odobravali
njegove misli. Koncem so vsi skupaj ž njim
vred Boga hvalili, ter se počasi razšli.

Zdaj je šel Bogomir se svojimi starši,
brati in sestrami v očetovo hišo. Rosnim
očesom stopil je, po tako dolgem prenehleji,
zopet čez prag. Prišedši v sobo, so se začu¬
dili, ker so našli z jedili obloženo mizo. Bo¬
gati Tomaž je ukazal pripraviti pojedino, ker
je hotel odvzeti skrbnej materi za danes vse
skrbi in stroške. Bogomir je moral sedeti
mej svojimi, silno veselimi starši; zraven njih

5

66

sta sedela, vsak na jedni strani, Tomaž in
Peter in potem za vrstjo Marta, Andrej in
drugi otroci. Prinesli so marsikako jed, ka¬
tere Bogomir cela tri leta ni videl; za vsako
posebej je zahvalil Boga. Najbolj pa so ga
veselile, ker uže leta ni videl druzega sadu,
nego jelkinib storžev — košarice polnih rudečih
jabelk, rumenih hrušek, višnjevih češpelj in
rujavih orehov; prav posebno pa krasno, ble-
dorumeno in rudečevišnjevo grozdje. „Tudi
okolica naše vasi, bila bi tako nerodovitna,
kot dni otok, da je ne obdelujejo ljudje.
Kamor se ozrem, povsod najdem nov povod,
veseliti se, ter hvaliti Boga, da bivam zopet
mej ljudmi."

Po obedu šel je Bogomir po svojo staro,
obnošeno obleko, kojo je bil postavil v kot
in je rekel: „Preljubi starši, bratje in sestre,
tii sem Vam nekaj prinesel se svojega otoka."
Starši, katerim to nič kaj dopadlo ni, so
čudno pogledali, bratje in sestre so se sme¬
jali, Tomaž je z glavo zmajal. Peter pa je
rekel: „Glej ga no, Bogomir! kaj je to? Te
stare cunje bi bil pač lahko na otoku pustil."
A Bogomir se je nasmejal, je odvezal culico,
ter iz nje vzel svoje bičnate košarice. Ker
jih je hranil v votlini, niso pogorele, in preden
so bili odšli z otoka, zavil jih je skrivaj v
svojo staro obleko. Postavil je košarice na
mizo ter odkril pokrove. Vsi okolistoječi so
se zavzeli, ko so zagledali toliko srebrnobelih
biserov in živorudečih koral v košaricah. „Kaj
vendar," djal je Tomaž, „saj si velik zaklad
saboj prinesel, ljubi Bogomir! Ti biseri so
vredni več nego tisoč goldinarjev. Nekateri
so posebno veliki in prav lepi. Tudi korale

67

so veliko vredne. Zdaj sta, ljuba botra, re¬
šena vse zadrege! S tem lahko poplačata
ves dolg, ki sta ga prevzela s posestvom,
zraven pa še lahko dobro preskrbita svoje
otroke."

„Ne tako!“ odgovori Bogomirov oče;
„vidva, blaga moža, Tomaž in Peter, sta ne¬
varnosti z menoj bratovsko delila, delita toraj
tudi z menoj ta zaklad. Ko bi vaji ne bilo,
ne imel bi niti Bogomira, niti teh biserov in
koral. Tu imam tri kopičke, izvoli prvega
Tomaž, druzega Peter, jaz pa vzamem tretjega
za se, za ženo in za otroke."

Od tistih mož, ki so se branili iti na
otok z Bogomirovim očetom, prišla sta proti
koncu kosila dva nepovabljena v sobo, da bi
vjela tudi kak dober kos. „Da bi te koklja,"
rekel je ta, ki bi bil za 100 goldinarjev šel na
morje, zdaj bi bil več kot 100 goldinarjev
zaslužil, vse lase bi si izruval, da nisem ž
njimi šel!" „Ej,“ djal je drugi, ki ne bi bil
za 1000 goldinarjev svoje kože v nevarnost
postavil; „ne samo sto, več kot tisoč goldi¬
narjev bi bil lahko zaslužil; za tak denar
pa si uže tudi kaj upam". „Pojta, pojta," reče
Tomaž, „vsa, kolikor vaji je, nista toliko
vredna; samopridna sta, in ako vaji kdo ne
plača, ne ganeta ni roke ni noge za svojega
bližnjega. Prav se vama godi, ako ničesa ne
dobita."

„Kar pa mene zadeva," nadaljuje Tomaž,
Jaz ne sprejmem teh biserov! Bogomirovi
starši so revni, in razun Bogomira imajo še
šestero otrok. V greh bi si štel, ko bi le
jeden sam biser vzel. Saj imam kolikor po¬
trebujem, več pa ne zahtevam. Peter pak

68

mora vzeti ta častni dar, ki mu ga ponujajo.
Potreben je, in spodobi se, da mu pomagamo
in poplačamo pogum, s kojiin se je podal v
nemalo nevarnost." Peter je ginjenega srca
sprejel obilno plačilo.

Hvaležni starši so še prigovarjali Tomažu,
naj se nikar ne brani vzeti biserov in koral,
ki mu pripadajo, a on je djal: „Pustita to!
za takošne reči se malo menim. To, kar je
Bogomir se svojega otoka domov prinesel, so
biseri in korale. A, še bolj dragocenih za¬
kladov si je tam nabral: spoznanje božje,
zaupanje v Boga, ljubezen do Boga in do
ljudi! To so pravi biseri, o katerih Evangelij
govori. Hrepenimo tudi mi po teh biserih!
Očitno spoznam, Bogomirova dogodba me je
v dobrem, zlasti v zaupanji na Boga zelo
potrdila, in to li je dovolj velik dobiček, ki
mi več koristi, kot vsi biseri širocega morja
in vse korale, kolikor jih je po skalah v
morji. Da, prijatelji moji, božja milost in
usmiljenje je bolj veliko in bolj neiznajd¬
ljivo, nego morje, iz kojega biserov dobivamo.
Naše zaupanje v Njega bodi toraj neomah-
Ijivo in trdno kot one koralne skale v morji,
ki se nikdar ne omajejo".

Bogomir je stopil zopet v človeško
družbo. Kar se je na otoku učil v samotnem
premišljevanji, spolnoval je zdaj v dejanji.
Noše val se je kot drugi mladenči v vasi;
pomagal je koške plesti svojemu očetu in
ribe loviti botru Tomažu. Postal je izgled
krepostnega mladeniča, veselje, podpora in
ponos svojih staršev. Tomaž, ki ni imel
otrok, dal mu je svoje posestvo in ribištvo.
Bogomir je postal vrl mož, poln ljubezni do

69

Boga in do ljudi; kot najbolj poštenega hiš¬
nega očeta in največjega dobrotnika revežev
spoštovali so ga vsi v vasi, ter ga hranili še
dolgo 'v blagem spominu.

KAZALO.

Stran

I. Zeleni otok.3

II. Vihar.10

lil. Skalnati otok.13

IV. Potovanje . . ,.16

V. Lakota.21

VI. Skalnata votlina.26

VII. Prijatelj v samoti.31

VIII. Novo trpljenje in težave.39

IX. Velika nesreča.44

X. Daljni prijatelji.50

XI. Gosti.56

XII. Veselje iz trpljenja.62


mm


-


'•m, ■  ' M • v

mšM;






'■ P'■**??' 'p


$  V/l







mw/

.


''} f J ■ 4  V’ V v'"* 't

•r’ *<Ji* •



,$3