A. Aškerc: Pavliha na Jutrovem.
515
Je molitev ti moja! O, saj vem, da najljubši Izmed smrtnikov tvojih Ti je sultan preslavni, Ti je sultan pobožni In pravični in  sveti: Ti je Akbar mogočni, Ti je Akbar bogati! Mar je čast to za tebe, Če te suženj umazan, Če te parija moli, Če te delavec moli, Če te moli berač ?
Ah, težave imava,
Je-li > midva z vladarstvom!
Dan na dan, dan na dan
Ti oskrunjajo čast
In ime najsvetejše
Neumiti jeziki. Mene, mene pa žali Sužnjev množica drzna. In uporniki lačni in nagi Mi oskrunjajo prestol In mi trgajo žezlo Dragoceno, iz zlata kovano, Na katerega osti Se iskri dijamant, Iz pesti! . . .
O moj Allah!
Odpustiva za danes,
Ko praznujemo selamlik sveti,
Veledušno razžalnikom drznim
In klcvetnikom najinim starim!
Oh, odpusti jim v mojem imenu
Vsem zaslepljenim grešnikom! Amen.
A. Aškerc.
Kadi se njiva . . .
%
Kadi se njiva razorana .  . . Po razgonu koraka kmet, Zajema v sevnici semena, Po brazdah meče ga gredoč.
In željno, zdi se, in pohotno Sprejemlje zemlja seme to; Vsesava v krilo ga skrivnostno, Kjer zlati bode klil zaklad . . .
Kadi se njiva razorana, Po brazdah seme seje  kmet A mislec seje misli svoje, Po dušah živih seje jih.
A. Aškerc,
33*