PO  ANEKSIJI  BOSNE:  ilVSTROOGRSKE  ČETE ZAPUŠČAJO  SANDŽAK NOVI PAZAR - SLOVO  OD POKOJNIKOV
A preden petdesetič nje temavo
vzžari obličje, ki je nam kneginja, boš skusil te umetnosti težavo.
Naj v sladki svet se vrne ti stopinja! Le to povej: sovraštvo kaj brezdanje vse ljudske sklepe zoper nas prešinja?"
In jaz nato: ,,Poraz, mesarsko klanje, ki Arbijo je barvalo krvavo, na naših vpliva mož posvetovanje."
Zavzdihnil je in tožno zmajal z glavo:
,,Saj nisem sam bil, ki nad vas sem planil; in če smo, — je to bilo naše pravo.
Ni bilo ga, ki bi se bil okanil
Florenco spremeniti v razvaline; edini jaz sem jo odkrito branil."
„Naj vaš se rod vendar že odpočine!
A dvom," sem del, „mi, prosim, razženite, ki mi razum zagrnil je v temine.
Če slišim prav, vi vidci se mi zdite reči, ki jih prihodnost v dalji zida; a za reči v sedanjosti mežite."
,,Kot on" — de — ,,ki mu vid je malo prida, tak zremo daljnih mi reči obrise; Vsevišnji nam le toliko da vida.
Če blizu so reči, nam vid zmegli se;
ko ne bi oddrugod k nam vest prodrla, ne znali bi, kak vam ljudem godi se.
Lahko umeješ torej, da umrla
vsa naša vednost bode pri tej priči, ko dver prihodnosti se bo zaprla."
Zavem se krivde, kes kot gad me piči, pa dem: ,,Povejte onemu, ki legel je v grob, da sin mu ni še med mrliči.
112 In če vprašanju nisem koj ustregel, bila le-ta je blodna misel kriva, ki jasnost v njej sem ravnokar dosegel."
115      Že mojster me je klical, naj hitiva;
zato sem prosil, preden idem mimo,
naj duh pove, kdo še ž njim v rakvi biva.
118      ,,Nas tisoč je in več, ki tu ležimo,"
je del, ,,nam Fridrik Drugi družbo dela in kardinal; o drugih pa — molčimo!"
121      Pa se je skril; ko moja pot je spela do pevca spet, sem mislil o besedi, ki zame se mi je zlovešča zdela.
124      Šel je naprej; idočemu po sledi
je meni del: ,,Kaj glave si tak zmotne?" Pa sem zadostil njega radovedi.
127      ,,Ohrani si spomin vesti nasprotne,"
de mojster mi, ,,ki še v uho ti bije!"
Pa stegne prst: ,,Zdaj v kraje glej ondotne!
130     Ko žarkov mili soj ti nje zašije,
ki v lepem ji očesu vse odseva, življenja poti ona ti odkrije."
133      Vodnica spet bila je roka leva;
od zida proč in proti sredi kraja
po stezi, ki se v globel spušča, greva;
136      udarila iz dna na vrh je smraja.
Opombe: V. 11: V dolini Jozafat bo poslednja sodba. (Prerok Joel, pogl. III., 2. 12.) — V. 14: Epikur, grški modrijan, je živel od 1. 341. do 270. pr. Kr.; tajil je neumrljivost človeške duše. — V. 16: Odgovortvojemu vprašanju... t. j. ko boš pogledal v rakvo, boš pa videl, kdo je notri, in s tem dobiš odgovor na svoje vprašanje. — V. 18: Odgovor tudi želji zamolčani, t. j. zamolčal je, da bi rad videl tudi