Molimo najpotrebnejši nauki o molitvi. V Ljubljani, 1898. Izdalo „Katoliško društvo detoljubov“ I E¥CE,' Ibiblioti , Kršč. detoljub“ 1898. X. Priloga. Wl / 76620 b g r ■v 1 J I ■ LY CE.AI V v o d ■ ^kliothe — 'Va/bacJ Cerkveni učeniki opominjajo^- ■ rrrtj bi o nekaterih resnicah bolj pogosto govorili nego o drugih. Tudi sami tako ravnajo, da take reči, ki so posebno važne in potrebne za bogoljubno živ¬ ljenje, razlagajo in priporočajo prav gostokrat in posebno vživo. Mej take predmete, ki so zelo imenitnega in odločilnega pomena za krščansko živ¬ ljenje, moramo prištevati tudi molitev. Sicer molitev že sama ob sebi še ni svetost ali krščanska popolnost; vendar pa je najboljši pomoček, da po njem dosežemo svetost in popolnost. Zato je sv. Avguštin, slavni spokornik, kar naravnost rekel: Kdor sna prav mo¬ liti, sna tudi prav siveti. In drugi naj¬ večji spokornik svete katoliške cerkve, sveti Pavel, nam isto dokazuje s svojim zgledom. Ko je namreč v Damasku Gospod v prikazni rekel Ananiju, naj gre k Savlu, da ga vsprejme v sveto cerkev, mu je takoj tudi pristavil za- 1 nesljivo spričevalo njegove spreobrnitve z besedo: „Glej, moli!" Zdi se mi, da se zgodovinarji vse premalo ozirajo na to reč, ki se je Bogu samemu zdela toli pomembna, da posebej opozarja nanjo in menim, da ko 25. januvarja praznmjemo god Savlove spreobrnitve, bi morali ob jednem tudi obhajati praznik Pavlove molitve. Zato toraj, ker je treba, da se o molitvi velikokrat piše in govori malim in odraslim, sem se odločil tudi jaz, da napišem nekaj člankov o molitvi: zakaj, kdaj v in kje, kako in kaj naj molimo itd. Če bi s tem tudi druzega ne dosegel, upam vsaj po nekoliko doseči to, da se bom ob takem preiskovanju in pi¬ sanju sam kaj naučil boljše moliti vsled starodavnega pregovora: D o c e n d o d i s c i m u s, takrat, ko učim druge, učim se tudi sam! Ker se mi pa zdi pri vseh naukih najpotrebnejša praktična stran: „Kaj je treba storiti?" odločil sem se najprej za vprašanje, kako nam je moliti, da bo naša molitev kaj vredna. I Kako moramo moliti? § i. Kaj se pravi moliti ? 1. Najkrajše bi se odgovorilo na to vprašanje: „Moliti se pravi, na Boga misliti." Vendar le samo ,,misliti na Boga", še ni vselej molitev. Na Boga mislim tudi takrat, kadar se n. pr. v kate¬ kizmu učim o božjih lastnostih, pa mi je le do tega, da si jih zapomnim, ali da jih bolj razumem, da znam po¬ vedati še drugim. Na Boga mislijo tudi hudobni duhovi, pa nikdar ne molijo. Zato moramo tej prvi in najpripro- stejši razlagi še nekaj pristaviti ter 4 pravimo: „Moliti se pravi na Boga tako misliti, da ga častimo, zahvalju¬ jemo ali pa prosimo.‘ l Molim toraj vselej, kadar je moja misel na Boga ob jednem češčenje. Če si, n. pr. lepega spomladnega dne ogledujem bujno krasoto v naravi, nekaj časa mislim le na ljubke cvetlice, nežno zelenje, cve¬ toče drevje, čarobno ptičje petje itd. A kar nenadno se povspno moje misli v nevidne nebesne višave in moja duša vesela vsklikne: „0, kako si veličasten, vsemogočni Stvarnik! Bodi češčen, bodi moljen! Nebo in zemlja naj poveličuje Gospoda!“ itd. — Molim vselej, kadar je moja misel na Boga — zahvala. Ko se, n. pr. zjutraj zbudim, pa ves vesel premišljam, kako me je zopet pokrepčalo sladko spanje; kako sem bil že sinoči truden in zdelan, danes pa zopet tako čil in izpočit; mislim še dalje, da pa pri vseh ljudeh ni bilo tako, mnogi so morali čuti vso noč, so hudo bolni, mnogi so celo umrli! kar se mi ob taki misli začne mehčati srce, moje misli hite tje gori nad oblake, prav iz srca vzdihnem: „0, kako si 5 dober, moj preljubeznivi Oče nebeški! Prisrčno se ti zahvalim za sladko spanje. Svojo hvaležnost ti hočem pa pokazati tudi v dejanju s tem, da bom prav priden danes in zvesto izpolnjeval tvojo sveto voljo“ itd. — Molim vselej, kadar je moja misel na Boga — kaka prošnja. Če, n. pr., premišljam samega sebe, pa poleg mnogih drugih napak zapazim tudi to, kako slaba je še moja molitev; tolikrat sem že skle¬ nil, da bodem zbrano molil, pa zopet in zopet se mi je ponesrečilo, začne me skrbeti ta moja zanikarnost. Sam nase se nočem nič več toliko zanašati, zato vskliknem: „0 Jezus, uči me mo¬ liti! Sveti Duh, daj mi dar pobožnosti! O Marija, ki si znala na zemlji tako serafsko lepo moliti, izprosi mi vsaj jeden žarek one pobožnosti, katera je s toliko žarnostjo plamtela v tvojem presvetem srcu!“ Kolikorkrat toraj mislim na Boga tako, da ga s to mislijo počastim, za¬ hvalim ali kaj prosim, vselej je ta moja misel molitev. Gotovo je, da mno¬ gokrat molimo, ko se nam še ne zdi 6 ne, da molimo, ko se svoje molitve niti ne zavedamo. 2. Beseda „misel“ ima pa večkrat obširnejši pomen ter obsega vse dušno delovanje, vse, kar izvršuje: domišljija (fantazija), spomin, razum, čustvo in volja. Kadar hoče toraj kdo prav dobro moliti, mora napreči vse svoje dušne moči. Zato se v katekizmu tudi bere: ,,Molite v je pobožno pozdigo- vanja duha k Bogu", toraj po¬ vzdigovanje celega duha, vse duše. Domišljija ali fantazija nas loči od posvetnega in nas hipoma postavi v pričujočnost božjo, ali če molimo Marijine molitve, ob jednem tudi v pri¬ čujočnost Matere božje, ali če se pri¬ poročamo kakemu svetniku, nam po¬ maga, da si tudi njega živo predoču- jemo. To je silno imenitno opravilo, od katerega je večkrat odvisna vsa vrlina naše molitve. To sveto delo opravi fantazija precej v začetku, ali še predno začnemo moliti. Pa tudi mej molitvijo moramo ves čas skrbeti, da nas fantazija zopet ne zavede k časnim rečem. In to navadno ni majhno delo, 7 mej molitvijo vedno brzdati in ukle- pati bujno domišljijo. Spomin nam podaja vsebino ali tvarino vsakokratne molitve ter nam preskrbi to, da se naša molitev vrši v pravi vrsti, da ničesar ne izpustimo itd. Prav priprosti ljudje skoro samo to dušno moč rabijo pri molitvi ter gledajo le na to, da vse opravijo, ne izpustijo nobene besede, razločno izgo¬ varjajo besede itd. Seveda je to le nižja stopinja pobožnosti, a zadostuje pri onih, ki ne morejo drugače. Bog gleda na dobro voljo. Tudi na spomin mo¬ ramo dobro paziti ves čas mej molitvijo, da ne uhaja drugam, da tako rekoč pozabi vse drugo. Razum nam kaže in sproti po- jasnuje pomen in zvezo posameznih besedij v molitvi, ter zlasti posreduje, da vse obračamo na lastne potrebe, da tuje molitve, ki so jih drugi naredili, molimo s takim zanimanjem, kakor bi si jih sami sproti delali. Vse te tri reči, domišljija, spomin in razum, ako se prav rabijo, pa že tudi srce tako vnamejo in razgrejejo, 8 da tudi res čutimo to, kar molimo, — da je n. pr. naše srce žalostno, če je vsebina naše molitve žalostna, da se veseli, če je molitev vesela, da ču¬ timo naj višjo spoštljivost in neko sveto strmenje, kadar častimo, zaupljivost, kadar prosimo itd. — Vrhunec vsega tega svetega prizadevanja je pa ta, da ima pri taki dobri molitvi tudi naša volja svoj delež, da se popolnoma vda božji volji, da želi le Bogu slu¬ žiti, le njega ljubiti, ž njim vsikdar ostati v tesni jedinosti v življenju in smrti in vso večnost. Obrnimo ta nauk n. pr. na našo tako navadno molitev — kesanje. Domišljija nas postavi pred neskončno svetega Očeta, katerega smo bili z grehom tako zelo razžalili, h kateremu se pa sedaj zopet zaupno povrnemo, kakor nekdaj zgubljeni sin k svojemu očetu. Spomin nam podaja stavke za vrstjo, kakor smo se jih naučili iz katekizma. Razum nam pa sproti tolmači pomen molitve ter nas še posebej opozarja na to, da vse, kar je rečeno v molitvi, res nam velja, da se res zavedamo 9 svojega zadolženja in nam hipoma pred oči stopi to, česar smo se spomnili pri izpraševanju vesti. Vse to pa stori, da se nam omehča tudi srce ter začne ču¬ titi pretresljivo žalost, da se nam milo stori, ker smo bili tako nehvaležni toli dobremu Bogu, — da je tudi volja odločena pustiti greh, ko bi nas po- boljšanje stalo še toliko. 3. Sedaj nam je še le prav jasno, zakaj se molitev imenuje tudi „p o - govor z Bogom 8 . Bog je duh; toraj se more le duša pogovarjati z Bogom. To sveto pogovarjanje je pa ravno občevanje naših dušnih sil z Bogom: fantazija nadomesti noge, da duša tako- rekoč stopi pred Gospoda; spomin je naš spremljevalec, ki nam tiho šepeče, kaj povejmo Gospodu; razum nas vedno opozarja na to, s kom nam je govo¬ riti in kako nam je paziti na vsako besedo. Srčna čustva pa dajejo prisrč¬ nost in živost temu pogovoru; saj že prijateljski pogovor nič kaj ne velja, če je vse mrzlo in suhoparno. To dušno delovanje je bilo pri mnogih svetnikih tako močno, da je 10 premagalo težo telesa ter so se mej molitvijo od tal povzdignili in v zraku molili, da je telo za čas molitve po¬ stalo kar nečutno, ter niso slišali ne videli, kaj se godi okrog njih, in jih je bilo treba z neko silo vzbuditi iz svete zamišljenosti. Pri molitvi govori večinoma človek, ki moli; Bog, nebeški Kralj, pa posluša. Vendar navadno tudi Bog odgovarja pri dobri molitvi: po sladki tolažbi in svetem veselju, po notranjem navdiho¬ vanju in svetih nagibih, po junaški odločnosti za vse dobro, ki jo naša duša zajema iz molitve itd. Najvese¬ lejši odgovor pa je, da nam uslišuje naše v prošnje. Še jedno jako vspodbudno misel nam je tukaj navesti. Pogovarjati se moreta le taka dva, ki znata govoriti isti jezik; Anglež n. pr. ne razume Slovenca, Slovenec ne Francoza itd. Ker je Bog duh, se more ž njim po¬ govarjati le duh, t. j. bitje, ki ima razum in prosto voljo. Takih duhov pa razun angeljev in človeške duše ni. Toraj jedino le angel j in človek 11 imata to prevzvišeno prednost, da mo¬ reta in smeta moliti. Ako pravimo, da tudi zvezdice na nebu, cvetlice na polju in ptičice v zraku slavijo in častijo Boga, je to umeti le v tem smislu, da se vse stvari ravnajo po onih naravnih zakonih, katere jim je Bog dal ob ustvarjenju. Pripoveduje se, da je pobožen pu¬ šča vnik naučil ptičico izgovarjati be¬ sedi: „Ave Maria.“ Večkrat se tudi papiga nauči izgovarjati svete besede, kos in kanarček znata morda zapeti sveto pesmico, po dolgi vaji. A vse to sveto govorjenje in petje nima za take ptice nič večjega pomena, kakor če kukavica v gozdu ponavlja svoj: „kuku“. Puščavnikova ptičica je tako malo ve¬ dela, kaj je „ave“, ali kdo je Marija, kakor kukavica ne ve, kaj poje, ko vpije: „kuku, kuku.“ Iz tega je razvidno, kolika čast in sreča je za človeka, da more in sme moliti, — on jedini mej vsemi nešte¬ timi stvarmi na zemlji! Ob jednem pa tudi lahko spozna vsakdo, koliko je vredna ona molitev, pri kateri govori 12 le jezik, duša pa za njo nič ne ve, — da ni nič boljša nego papigino blebe¬ tanje: obratno še dokaj slabša je, ker papiga ne more drugače, dela le po natornem nagonu, človek bi pa lahko, ko bi hotel; papiga ne greši, človek pa, ker ima vedoma tako malo spošto¬ vanja do Boga! § 2. Dvojni način molitve. Bistvo molitve se torej izvršuje v duši. Če samo duša deluje pri molitvi, imenujemo to notranjo ali srčno molitev; če pa pri molitvi duši pomaga tudi telo, imenujemo tako molitev zu¬ nanjo, in ker se tukaj v prvi vrsti v poštev jemlje govorjenje ali petje, se zove tudi ustna molitev. Pomisliti je, da samo zunanje molitve sploh ni; le takrat, če se znotranja molitev ob jednem izraža tudi z besedo, je res molitev in se imenuje „zunanja“, če¬ ravno mora še vedno ostati ob jednem notranja, ker zunanja brez notranje bi bila le prazno blebetanje, ne pa molitev. 13 Prav je, da se tudi telo udeležuje molitve, ker tudi telo je bistven del človeške natore, tudi telo bo kdaj pre¬ jemalo plačilo ali kazen, kakor je na ■ zemlji sodelovalo z dušo, prav ali napak. Po sodnem dnevu bomo v po¬ veličanem telesu z ravno tem grlom in jezikom Boga slavili v nebesih, s katerim smo ga častili na zemlji; ta kolena bomo pripogibali pred trikrat • svetim Bogom, s katerimi ponižno kle¬ čimo pri molitvi tukaj na zemlji; te-le roke bomo povzdigovali v večnem poče- ! ščenju, katere smo spoštljivo in zaupno sklepali pri pobožni molitvi na zemlji, in to naše telesno srce, katero se sedaj pri molitvi vnema in pomaga duši netiti • sveta čustva in nebeške želje, se bode vekomaj razveseljevalo v neskončni ■ radosti in ljubezni božji. Bodimo torej tudi v svojem zu¬ nanjem vedenju kar moč spoštljivi mej molitvijo ter lepo izvršujmo, kar nas uči sv. cerkev glede na klečanje, skle¬ panje rok, priklanjanje itd. Nikar ne pozabimo, da smo sicer vselej in povsod vpričo Boga, a mej molitvijo še posebej, 14 ko se pogovarjamo ž njim. Glej vendar, da bo tudi po zunanje vse spodobno in dostojno, ker to veliko pripomore k notranji pobožnosti. (Beri in izpolnjuj, kar sem o tem zapisal v knjižici „Spo- dobno vedenje v cerkvi.“) Koristno utegne biti še to-le pojas¬ nilo. Nekateri imenujejo tudi molitev takrat zunanjo, če se opravlja po formuli, ki jo je zložil kdo drugi in se po taki „ptuji“ molitvi vzbujajo v duši potrebne misli in čustva, z n o - tranja molitev pa, pravijo, je ona, pri kateri človek sam s samostojnim pre¬ mišljevanjem snuje svete misli in čustva, ter jih potlej izraža v taki obliki, ka- koršno si sam sproti sestavlja, nati- homa ali pa tudi glasno. V tem smislu se notranja molitev imenuje tudi pre¬ mišljevanje. § 3. Premišljevanje. Kar piše sv. Frančišek Šaleški o svojem času, to velja tudi za naše dni, da je malo takih, ki bi premišljevali. Pravi vzrok je bil takrat in je sedaj 15 vnemarnost, ker se nočejo potruditi; prazni izgovor je bil takrat in je sedaj, da ne zn a j o premišljevati. Cesar kdo ne zna, se mora naučiti, posebno če se gre za tako imenitno reč, kakor je mo¬ litev. Koliko let se morajo, n. pr. učenci uriti v domači govorici, predno znajo čisto pravilno govoriti in pisati. Kako nespameten bi bil pač učenček nižjega oddelka, ko bi rekel: „Rajše se ne učim čitanke, slovnice in spisja, ker ne morem biti takoj izvrsten govor¬ nik in izboren pisatelj/' Kdor hoče lepo govoriti z Bogom, se mora tudi učiti, in ima še to prednost, da ga uči Bog sam in mu pomaga s svojo milostjo, če ga le hoče prositi. Vendar ne sme biti že kar začetnik tako ne¬ strpen, da bi hotel že prvi dan biti mojster naj višje molitve. Torej morem reči, da je zato tako malo pravih premišljevalcev, ker mnogi nočejo niti z a č e t i, kaj li v s t r a - jati. Seveda to sveto delo zahteva nekoliko truda in zatajevanja, katerega se pa vendar ni treba tako zelo ustrašiti. Ali je mar res tako težko premišljevati? 16 Premišljevanje se bistveno ne loči od navadne molitve, saj iste dušne moči delujejo pri premišljevanju kakor pri ustni molitvi, le s tem razločkom, da v navadni molitvi se godi na kratko in hitro, kar se obravnava ob premišlje¬ vanju obširnejše in temeljitejše; jednako kakor si n. pr. zbirko krasnih slik v veliki sobani lahko ogledamo kar mi- mogrede, hitro in površno, ali pa se pri vsaki sliki dlje časa mudimo ter jo vsestransko pregledujemo in pre¬ sojamo, res — kakor smo vajeni reči — „premišljujemo“, da bi imeli večji dušni (umetnijski) užitek. Domišljija nam pomaga tudi pri premišljevanju, da se najprej za¬ mislimo v pričujočnost Božjo sploh, a posebej nas dovede na kraj, kjer se godi to, kar premišljujemo. Ako pre¬ mišljujemo kaj zgodovinskega, nam po¬ daje že kar nekakšno dovršeno sliko, katera nam kaže torišče dotične do- godbe, posamezne osebe in vse, v kar je s to dogodbo v tesni zvezi. Se več, tako vživo nam pred oči pomakne vso dogodbo, da se nam zdi, kakor bi bili 17 zraven takrat, ko se je snovala, kakor bi slišali pogovor posameznih oseb, kakor bi sami čutili to, kar čutijo ljudje, katere opazujemo in premišljujemo v tej dogodbi. A tudi takrat, kadar pre¬ mišljujemo le kako resnico ali čednost, nam je fantazija tako postrežljiva, da nam jo naveže na kaj vidnega ali očut- nega, da si jo lažje ogledamo in obra¬ čamo na svoje življenje. Spomin nam ob premišljevanju vse natančneje razdrobi vsebino, kakor pa pri navadni molitvi. Pred oči nam postavi vse, kar smo kdaj brali, slišali ali izkusili o v dotični reči, katero pre¬ mišljujmo. Se to nam večkrat nare¬ kuje, kako bi utegnilo biti, ker nas opozarja na ono, kar se rado zgodi v jednakih slučajih. Um pa izvaja iz tega, kar nam je podal spomin, posledice za naše življenje, kažoč, v kakšni zvezi je vse to z našim dosedanjim vedenjem, s se¬ danjim mišljenjem in dušnim stanjem, pa kako naj vpliva na našo prihodnost. Prepričuje nas, kako je dostojno, ko¬ ristno, potrebno itd., da opustimo to in 2 18 ono, ter se poprimemo krepko nasprot¬ nega. Srce pa nekakšno le čaka in željno vsprejemlje, kar podaje domišljija, spo¬ min in razum. Če se vse redno in krepko vrši, se kmalu omehča in ogreje tudi srce da se jame topiti in vskipevati v svetih čustvih, da jame moliti. Za take srčne, čute ni v premišljevanju posebej odločenega mesta. Včasih nas že do¬ mišljija precej v začetku pripravi do najbolj vzvišenih čustev; včasih nam v to pripomore spomin, če nam podaje ganljivih rečij; včasih pa tudi razum, ako prevdarjamo svoje življenje in je primerjamo z resnico ali dogodbo, ki jo premišljujemo. Kdor zna dobro pre¬ mišljevati, mu srce vskipi zdaj tu zdaj tam. In dušni voditelji svetujejo, naj ob taki ugodni priliki postanemo in se prepuščamo takim čutom, dokler tra¬ jajo. Vendar je to le bolj dar božji; torej nam ni žalovati, če ostane srce tudi mrzlo, suho in trdo; glavna reč nam bodi, da izpolnjujemo voljo božjo ter storimo toliko, kolikor je v naši moči. 19 Glavni dobiček iz vsega premišlje¬ vanja pa imej volja, ki se odloči za delovanje: opusti, kar je bilo do sedaj napačno, stori pa, kar spozna za pravo. Vse drugo nekakšno s premišljevanjem mine, volja je pa kakor rahla zemljica, ki je pila blagodejni dežek in vsprejemala milodarne žarke svetega premišljevanja, da potlej veselo donaša sad lepega, čednostnega življenja’ —■ Vsaka pridiga v cerkvi je neko premišljevanje, saj večkrat že v začetku pravi propovednik: „Danes bomo pre¬ mišljevali to-le resnico ...“ Pri¬ digar pojasnuje resnico za razum, skuša pri poslušalcih vzbuditi sveta čustva, in res se večkrat primeri, da zdaj tu zdaj tam kdo potegne rutico iz žepa in si obriše solzne oči. Glavni namen pa je pridigarju, da bi pripravil poslu¬ šalce do trdnih sklepov. Če torej še jedenkrat sam doma premisliš vso pri¬ digo in zopet obujaš ona sveta čustva, ki so v cerkvi ganila tvoje srce, ter zopet Bogu zatrjuješ v dobrem sklepu, da se bodeš res ravnal po tej resnici, in sicer precej, še danes, ter ti je žal, 2* 20 zakaj že poprej nisi začel drugače; glej, opravil si dobro premišljevanje. Poskušaj pa tudi sam slično razdro¬ biti posamezne resnice in skrivnosti naše svete vere; morda slično, kakor si jih kdaj slišal v šoli, saj je kate¬ hetova razlaga tudi večkrat neko pre¬ mišljevanje z otroci, kakor je pridiga za odrasle. Prav dobro premišljevanje je opravil zgubljeni sin, ker mu je prineslo tako dobrodejen sad: stalno pobolj- šanje. Saj se je tudi tako ravnal, kakor sem poprej razložil: Fantazija mu je živo pred oči stavila domačo hišo, blagostanje domače, osobito ljubeznivo obličje predobrega očeta... dovedla ga je prav do prestola nebeškega Očeta, saj pravi: „Grešil sem zoper nebo...“ Spomin mu je razkazal vso dosedanjo nesrečno grešno pot, tam v ozadju pa presrečna leta detinske nedolžnosti, ne¬ štete blagre v hiši očetovi... Razum mu je velel, da tako ne sme iti dalje, da taka pot ga žene v časni in večni pogin... Vse to prevdarjanje mu sega globoko do srca, britka žalost se mu 21 vzbudi; a tudi volja se je že odločila s krepkim sklepom: nazaj k očetu! Vse to prekoristno premišljevanje zgubljenega sina je kratko in krepko povedano v prelepi besedi: „V se je š e l.“ Da, za nekaj časa vse drugo po¬ zabiti in duši prepustiti, naj sama de¬ luje in ukrepa, kar nam je na srečo in blagor, to se pravi: „v se iti“ — premišljevati. Da bi se vse dušno delovanje, ki je zahteva dobro premišljevanje, vršilo po vrsti v lepem redu in s potrebno temeljitostjo, so nam bogoljubni in sveti dušni voditelji očrtali določeno pot ali metodo premišljevanja, sicer v bistvu in namenu isto, a podrobnostih precej različno. Dokaj priprosto in lahko me¬ todo nam je podal sv. Frančišek v svoji izborni „Filoteji“; a najbolj se pripo¬ roča metoda sv. Ignacija. Pojasnuje se ta metoda v mnogih knjigah; n. pr. v „Nebeški hrani“ II. O priliki utegnemo tudi mi podati kratko pojasnilo te po¬ sebno priporočljive metode. 22 § 4- Pobožnost pri molitvi. Katekizem ti sicer našteva več lastno- stij, ki jih mora imeti dobra molitev; pa zdi se mi, da se pri dobrem kato¬ ličanu že itak izpolnjujejo vse druge lastnosti prave molitve, ako se le vestno prizadeva za pobožnost; zdi se mi, da v resnici pobožna molitev ne more biti drugačna nego ponižna, zaupna, udana v voljo božjo, vjezusovem imenu itd. Vsaj to je gotovo, da človeku, ki si je pridobil pobožnost, ni treba za druge lastnosti posebnega truda in po¬ sebnih vaj. Vsled tega se imenuje pobož¬ nost tudi duša naše molitve. Zato mi je tukaj natančneje opisati le nauk o pobožnosti. Pa tudi ta nauk obrav- nam lahko prav na kratko, ker je že razviden iz tega, kar sem dosedaj povedal o molitvi, zlasti iz odstavka: „Kaj se pravi moliti ?“ Pobožna je naša molitov takrat, ako jo opravimno pazljivo in s srčnim čustvom. Pobožnih čustev pa v obče ne moremo kar naravnost vzbu¬ jati v svojem srcu, marveč se nam 23 vzbujajo takorekoč sama, če v živo premišljamo kaj bolj ganljivega. Več¬ krat nam jih pa dobrotljivi Bog tudi sam podeli, včasih zato, da nam poplača našo vnemo, včasih pa tudi zato, da nas vspodbuja še k večjemu prizade¬ vanju. Toraj se pri pobožni molitvi zdru¬ žuje vse naše delo le v jedno glavno nalogo, da se namreč prizadevamo za pravo zbranost ali pazljivost, t. j. da se prav pridno in vstrajno le na molitev obrača naša domišljija, naš spomin in razum. Goreče delovanje teh dušnih sil bode že tudi v srcu vzbu¬ dilo lepih čustev in tudi voljo poteg¬ nilo za seboj. Pri premišljevanju je pazljivost v tem, da duh vedno ostaja pri določenem predmetu delujoč po običajni vrsti. Pri ustni molitvi pa lahko razločujemo trojno pazljivost: 1) Prva, ki je na najnižji stopinji, je v tem, da besede pravilno izgovarjamo, ničesar ne izpu¬ ščamo itd. 2) Druga, višja stopinja paz¬ ljivosti je v tem, da mislimo tudi na vsebino molitve, na pomen posameznih 24 besedij ter se tako zavedamo tega, kar govorimo z Bogom (ali posredno z Marijo, angelji in svetniki). 3) Tretja stopinja pa zahteva, da mislimo pri molitvi na Boga, na njegovo neskončno veličastvo, vsemogočnost, dobrotljivost, usmiljenost, svetost itd., ali pa na kaj svetega, kar je zmožno naše srce po¬ vzdigovati k Bogu. Najboljše bo seveda, če združujemo vse to troje; vsekako mora nekaj misli na Boga biti tudi pri najnižji stopinji naše pazljivosti. Prav lepo nam to pojasni neki dogodek iz življenja sv. Bernarda. Ta svetnik je neko noč molil psalme s svojimi sobrati, in je imel to-le prikazen: Poleg vsakega meniha je videl angelja. Vsak angelj je imel popir in pero v rokah in je skrbno zapisaval vsak psalm, vsako vrstico, celd vsako besedo. Pa pisali so angelji različno: ta z zlatimi črkami, oni s srebrnimi, drugi s črnilom, nekateri celo z vodo. Kakor je svetnik izvedel po razodenju, je različnost v pisavi pomenila različno vred¬ nost molitve. Z zlatom so bile zapisane mo¬ litve, ki so se opravljale z vso vnemo in go¬ rečo ljubeznijo; s srebrom take, ki so jih opravljali še s srčno pobožnostjo in s priza¬ devanjem, da bi bili vedno pozorni na pomen psalmov; s črnilom pisane so kazale le po¬ zornost, ki jo zahteva pravilna izreka posa- 25 meznih besedij; z vodo pa so bile pisane one molitve, pri katerih ni bilo nobene pazljivosti, marveč je bilo le telo v cerkvi, duh pa je bil drugje. — Trudi se na vso moč, da bo mogel tvoj angelj z zlatom pisati vse tvoje molitve! Naša pazljivost je pa lahko d v oj n at 1) taka, da mej vso molitvijo ves čas pazimo na vsako besedico, ter nismo kar nič razmišljeni; 2) taka, da se je zavedamo samo v začetku, potlej pa nič več, ali le malo. Ce n. pr. že pred molitvijo naredim namen, da bom prav pazljivo molil vso molitev, pa se brez lastnega zadolženja kmalu kam zami¬ slim ter še le ob koncu spoznam, da sem bil razmišljen, bila bi taka prvotna pazljivost, če se prostovoljno ne pre- striže, veljavna za vso molitev. Učeni gospodje so jima tudi dali posebni imeni: prva se imenuje dejanska, ker de¬ luje pri vsem dejanju; druga pa trajna, ker dejansko nastopi le v začetku, pa velja za vse dejanje, kakor dober namen, ki se stori pred kakim delom. — Prve si zarad človeške slabosti seveda ne moremo vselej zagotoviti; pač pa nam je potrebna druga, t. j. vsaj voljo 26 moramo imeti, da hočemo molitev prav lepo opraviti; brez te dobre volje bi se še ne mogla imenovati molitev. § 5. Razmišljenost pri molitvi. Najhujše nasprotje pobožne molitve je razmišljenost ali raztresenost, zoper katero se morajo neprestano voj¬ skovati tudi najboljši ljudje ter jim je večkrat največji križ. Skoro nikoli naša glava ne snuje tako različnih mislij, kakor ravno mej molitvijo. Mej molitvijo nam pride gotovo na misel, kar bi sicer bržkone pozabili. Na vse kraje se pozgubljajo naše misli: sedaj k vsakdanjim opravilom, sedaj k onim rečem, s katerimi se pečamo ob času počitka; sedaj nam pride na misli kaj iz bližine, sedaj iz daljave; sedaj nas moti kaj iz sedanjosti, sedaj iz prete¬ klosti; še to nas moti, kar nam morda utegne prinesti še le prihodnost; celo na grešne reči začnejo uhajati nestalne misli. In seveda za mislimi gre tudi srce in o molitvi v kratkem ni ne duha ne sluha. 27 Bil je svetnik, kije potožil nekemu kmetu to veliko nadlogo, da ga tolikanj pri molitvi moti razmišljenost. Kmet pa zavrne: »Mene pa ne; pri molitvi nisem kar nič razmišljen. Svetnik pravi: »Svojega osla zastavim, da ne boš izmolil niti jednega očenaša, da bi ne začel misliti na kaj drugega. Pojdi in moli očenaš; če se ti posreči, da ne boš ves čas kar nič razmišljen, bodi osel tvoj!“ Kmetič, ves vesel te ponudbe, gre bolj v samoten kraj in začne moliti, a kmalu se vrne ves otožen in odkrito pove, da se mu ni posre¬ čilo: »Od začetka mi je še šlo, pravi, a ko sem prišel do četrte prošnje, mi pride ne¬ nadno misel v glavo: kaj neki, mi bo —li dal tudi sedlo po vrhu, če dobim osla?" S tem se je seveda vse pokazilo. V življenju sv. Alojzija velja nekako za največji čudež to, da pri molitvi ni bil skoro nič razmišljen. Glede na razmišljenje nam je po¬ mniti dvoje: ni se ga nam treba preveč bati, pa tudi ne premalo, ker je lahko grešno, pa tudi brez vsega greha ali celo zaslužno. Razmišljenje je namreč prostovoljno ali neprosto- vo 1 j no. Prostovoljno je takrat, ako mej mo¬ litvijo nalašč, vedč in hotč, pazljivost obračam na druge reči; ali pa če sem že pred molitvijo vedel, kaj me bo 28 motilo in razmišljevalo, pa vendar nalašč nisem hotel odstraniti. Neprostovoljno se imenuje tako razmišljenje, ki na¬ stane proti naši volji in ga nismo ni¬ kakor prostovoljno provzročili, marveč prihaja iz naše prirojene slabosti, bo- lehavosti, preobilnih skrbij in opravil itd. Ako si n. pr. lepo začel svojo mo¬ litev, pa v kratkem se tihotapsko pre¬ selijo tvoje misli vse drugam, a tako, da se ves čas ne zavedaš in še le ob koncu se spomniš, da nisi pazil na mo¬ litev, marveč na druge reči, — je v tem slučaju tvoja razmišljenost popolnoma neprostovoljna. Ali pa, če si začel dobro moliti, in se mej molitvijo razmisliš, pa takoj, ko se spomniš, da te je popustila pazljivost, zopet obrneš vso pozornost na molitev, ter tako delaš, kolikorkrat te nadlegujejo skušnjave, ko bi bilo tudi več ko stokrat, — tudi v takem slučaju je tvoje razmišljenje neprostovoljno; še več, celo zaslužljivo ti je pri Bogu zato, ker si se hrabro vojskoval. Prostovoljno razmišljenje je greh, in sicer odpustljivi greh, smrtni greh 29 bi bilo le takrat, ko bi kdo hotel s svojim prostovoljnim razmišljenjem Boga zaničevati in žaliti, kar se pa ne primeri tako lahko, ker tak zlobnež bi moral biti že ves v satanovi službi in oblasti. Neprostovoljno razmišljenje pa ni nič greh, marveč nam je še, kakor sem že rekel, lahko v veliko zaslugo, ako je resno odbijamo. Brez izredne milosti božje ni noben človek prost takega razmišljenja; nas navadne ljudi bo pa spremljalo, dokler bo duša v nas. Pa ne bodimo tega preveč žalostni, ker nam ne ukrati glavnega dobička, ki ga donaša dobra molitev. Dobri molitvi pripisujemo zlasti trojni vspeh: ž njo 1) častimo Boga, 2) izprosimo božjih milostij in dobrot in 3) dobivamo ve¬ selje in tolažbo v srce. Tudi neprosto¬ voljno razmišljena molitev je v čast božjo, tudi tako molitev Bog uslišuje; dušnega veselja in tolažbe nam pa ne donaša, za ta božji dar mora biti že dejanska pozornost mej molitvijo. Pa kaj hočemo; še dobro, da ni bilo nič hujšega, dovolj nam bodi tolažba, da smo izpolnili voljo božjo. 30 § 6. Skrb za zbrano pobožnost v molitvi. Sedaj pa že lahko razumemo zahtevo katekizmovega nauka: „ Pobožno molimo, kadar pri molitvi mi¬ slimo na Boga in se, kolikor mogoče, varujemo raztresenosti. Tako pobožnost si pridobimo po dvojni poti: poglavitno reč stori pomoč božja, drugo pa naša pridnost, marljivo prizadevanje. Trudimo se toraj na vso moč najprej za to, da si izprosimo iz nebes dar srčne pobožnosti: Kličimo večkrat, kakor nekdaj apostoli: „Gospod, uči nas moliti!“ Kličimo tako zlasti pri sv. maši, ko je Jezus navzoč na altarju, po sv. obhajilu, ko je v našem srcu. Prosimo goreče svetega Duha za „dar pobožnosti 14 . Priporočajmo se zaupno Mariji, prečisti Devici, katera je znala na zemlji tako lepo moliti, da o njej jedini smemo reči, da ni bila nikdar razmišljena v molitvi. Priporočajmo se svojemu svetemu patronu in drugim 31 svetnikom, ker so se vsi nekdaj tako zelo odlikovali po izvrstni molitvi; pa tudi dušam v vicah se je dobro pripo- ročevati, zakaj bržkone jih mora mnogo tam trpeti ravno zarad bolj površne molitve. Osobito pa ne zabimo prositi svojega angelja varuha, o katerem Jezus sam pravi, da vedno gleda obličje ne¬ beškega Očeta, naj nas dobrotno uči, kako se občuje z Bogom. Tako si prosimo pobožnosti v raznih prilikah, a na kratko tudi pred posa¬ meznimi molitvami, ali tudi včasih mej molitvijo, če nas začno motiti skušnjave. Kaj pa naj storimo sami? Pred vsem se vživo zavedajmo te resnice, da je molitev naše najime¬ nitnejše opravilo na zemlji, da jo je treba vselej opravljati z največjo pozornostjo. Če si že takč dober človek, da vestno opravljaš vsa druga dela svojega stanu, bodi še za toliko boljši, da boš molitev opravljal z največjo skrbljivostjo. Molitvi naj se umakne vse drugo! Če pravi pregovor, da tisti, ki je dobro začel, je že naredil na pol, smemo 32 o molitvi skoro reči, da tisti je že opravil vse, kateri je dobro pričel. Zato pravi sv. Duh: „Pred molitvijo pripravi svojo dušo, in ne bodi kakor človek, kateri skuša Bog a.“ Ko bi kdo lepo začel moliti, pa bi bil potlej nehotč ves čas raz- mišljen, je vendar dobro izvršil svoje delo. Da boš vselej prav začenjal svoje molitve, zapomni si zlasti to-le: a) Odstrani vse take reči, ki bi te utegnile motiti pri molitvi, odslovi vse svetne skrbi in nakane z odločno voljo, da se boš p o molitvi zopet pečal s takimi rečmi. Posnemaj sv. Frančiška Asiškega, ki je cerkvena vrata trdo zaprl za seboj rekoč: „Pred vratmi ostanite, ve misli na časna opra¬ vila, dokler spet ven ne pridem; ti pa,'moja duša, pojdi notri v veselje svojega Gospoda!" Potlej pa je tako zbrano molil, kakor da bi bil sam na svetu. Dobro si zapomni tudi lepe besede svete Ljudgarde, ki je imela navado reči: ,Da bi mogli istinito pobožno moliti, moramo tako delati, kakor očak Abraham, kateri j e takrat, ko je hotel darovati svojega sina, spodaj pod goro pustil svojega osla, hlapca in vse, česar 33 ni potreboval za darovanje, ter rekel: „Kadar odmoliva, prideva k vama nazaj.“ In kakor je učila, tako je tudi delala, ter si pridobila veliko popolnost v molitvi. Večkrat je po¬ navljala tudi ta-le opomin: „I)a bi mogli dobro moliti, moramo delati tako, kakor se je godilo pri Izraelcih. Ko so šli iz Egipta, videli so, da so vsi njihovi sovražniki poto¬ nili v valovih rudečega morja, ker so jim hoteli braniti, da bi ne šli v puščavo darovat pravemu Bogu — jednako imamo tudi mi blagoslovljeno vodo pri cerkvenih vratih, da bi tudi potopili v nji svoje nečimerne in nepotrebne misli, ki nam hočejo braniti mo¬ litev." b) Pred molitvijo nekoliko postoj in zberi svoje misli ter reci v srcu: „To-le molitev hočem pa res prav dobro omoliti!“ Le poskusi, boš videl, koliko ti bo pomagala taka vaja. c) Postavi se v pričujočnost božjo t. j. prav živo si misli, da je Bog pri tebi in te posluša. Ti ga seveda ne vidiš, a on vedno gleda na te in mu je popolnoma odkrito tudi tvoje srce. Posebno naj te navdaja in pretresa ta misel: „Kako veličasten je on, s ka¬ terim bom sedaj - le govoril.“ Kadar moliš pred sv. rešnjim Telesom, se za¬ vedaj, da je tako blizo pred teboj tisti 34 Jezus, ki je 33 let živel na zemlji in sedaj kot v Bog in človek v nebesih kraljuje. Če moliš v čast Matere božje, svetnikov in angeljev, si poleg priču- jočnosti božje tudi lahko misliš, da na te pazijo in te poslušajo. V to si po¬ polnoma opravičen, saj smo v občestvu svetnikov. — Nekateri imajo tudi na¬ vado, da se v ta namen v mislih pre¬ selijo v nebesa, kakor bi že sedaj smeli klečati mej angelji in svetniki ter ž njimi moliti trojedinega Boga. Tako pripravljanje ti bo v začetku prizadejalo nekoliko truda, a pozneje pojde lahko in hitro, saj naše misli so urne, kakor blisk. A tudi mej molitvijo bo treba še marsikaj popravljati. Kakor pastir pazi na svojo čredo, ter takoj pokliče in zavrne vsako ovčico, katera se hoče odstraniti, jednako zavračaj tudi ti pri molitvi svoje misli, če se hočejo po¬ razgubiti v razne kraje in jim ni všeč na ozkem pašniku tvoje molitve. Oso- bito moraš mojstrovati svojo živo in ubežno domišljijo. Ta nagajivka se nam večkrat kar hipoma izmuzne, pa ne 35 sama, marveč s seboj potegne vsega duha, da le še jezik sam ostane pri molitvi, srce je pa že Bog ve kje. In če se to zgodi prostovoljno in s tvojo krivdo, te takoj zadene ono britko oči¬ tanje, ki je je Bog užaljen izrekel judom: „To ljudstvo me časti z ustnicami, njih srce je pa daleč proč.“ Bodi ti torej stalno pravilo: kolikorkrat opaziš pri molitvi, da si začel misliti kaj dru¬ gega, takoj se odločno zopet povrni k molitvi. Za ustno molitev je tudi jako ko¬ ristno, ako večkrat o svojih molitvah prevdarjaš, kaj je vsebina, kaj pomenijo posamezni stavki, besede. Zlasti očenaš, češčenamarijo in vero moli večkrat prav počasi ter postoj pri vsakem od¬ stavku nekaj trenutkov, razkroji ga po pomenu in skušaj moliti z lastnimi besedami, kakor si se učil v šoli ob razlagi teh molitev. Po tej poti boš dosegel, da ti bo vsaj nekaj prišlo na misel tudi takrat, ko boš hitro molil. Jednako pregleduj in pretresaj tudi mašne in obhajilne ter druge molitve, zakaj vedi, da le ob pravem spoznanju se ti bo kaj ogrelo tudi srce. 36 Preskrbi si zgodaj prav dober mo¬ litvenik, ki ima res lepe in jedrnate molitve. Take molitve, ki ti posebno ugajajo, pa jih nimaš v svojem molit¬ veniku, si prepiši ali nauči na pamet; največkrat moli take molitve, ki ti gredo najbolj do srca. Dvojni dobiček boš imel, če si mej temi odbiraš one, katerim je cerkev podelila odpustke. Jako koristno bo, ako pred seboj tam. kjer moliš, ali v molitveniku postaviš ali na¬ rediš kako „znamenje“, ki naj bi te opominjalo k zbranosti. V knjigi »Osmero blagrov" berem o mladeniču, ki je polagal na tisti prostor, kjer je navadno molil, kako prav „čudno“, nenavadno podobico. Ta ga je imela vselej pred molitvijo in tudi mej molitvijo opominjati, da naj le na molitev obrača svoje misli. Molitev je dar božji, a je tudi naša umetnija. Kdor pa hoče postati umetnik ali mojster, se mora veliko vaditi. Če le kaj, je molitev vredna, da zastavimo zanjo vse svoje moči, ves trud. To zahteva spoštovanje do Naj višjega in lastna korist. / ' \ . Z« ..<< . NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIENICO