Za poduk iu kratek oas. Katol. delavsko društvo v Trbovljah. (Spisal Javorniški oglar na Sv. planini.) Skoro sem glavo čisto izgubil. Kat. delavsko druSlvo rae je prevzelo. Prvo advenlno nedeljo je namreč bil zopet shod imenovanega društva v Trbovljah. Prišli so sami krščanski delavci. Socijalisti so se pač bali, da bo zopet treba pela brusiti, če se prikažejo. Č g. župnik nam razložijo, kaj nameravajo naši nasprotniki in kako hočojo doseči svoj namen. Mi pa smo dolžni njim se zoperstavljati. Zlasti naj zatiramo njihov listič: »Delavec«, kateri je pravi »lažikljun«. Potem so razjasnujo druga polovica pravil. Srce je vsem poskočilo, ko smo slišali, da borao podpirani ob easu bolezni in drugih stisk. Naj naštejejo nasprolniki, ki že več let pobirajo krajcarje od delavcev, kolikim bolnikom so že pomagali. Ob kruh so iih spravili že vcliko, veliko! Potem se izvoli odbor. Vsi navzoči prilrjujejo odborovemu sklepu, da bodi vpisnina 50 kr., mesečnina pa 20 kr. G. g. predsednik konečno naznanijo, da bo prihodnje zborovanje kmalu po novem lelu. Prijazno smo si stisnili roke in odšli. A nekaj posebnega sem skoraj zamolčal. Pri tem zborovanju je govoril že neki domač delavec. Gledal sem ga in gledal. Ne gre mi iz glave. Sedaj se ludi jaz včasih postavira vrh Javornika in skušam pridigovati. Stoletne bukve in sive skale me posluSajo. 0, ko bi mogel kdaj vam govoriti, prijalelji moji, ki imate neumrjoče duše! Ali bi hoteli vi, krščanski delavci, poslušati Javorniškega oglarja? »Vsak človek želi po sreči. Mi nosimo krščansko upanje v prsih. Mi vemo, da nas prava sreča čaka le nad zvezdnatim nebom. Mi smo torej zadovoljni, ako nam Bog zdravje da in ako imamo za sproti hrane in obleke Celo hvaležni smo Bogu! Saj ne damo ene roke za tisoč gld., ene noge za tisoč gld., enega očesa si ne pustimo izdreti za deset lisoč gold. Kako bogati smo torej! Ge nas pa Bog obišče s šibo, poljubimo jo. Ge smo dobro prejeli od Boga, zakaj ne bi včasih ludi hudega. C.e me Bog tudi pokonča, vanj bom zaupal! Nasprotniki pa so vrgli od sebe kršean.sko upanje. Tukaj hočejo imeti nebesa. Sveli raj prepušeajo nam. Radi bi tako živeli, kakor ob času Noetovem. ».ledli so in pili in se ženili«. Ker vpa se jim ne godi lako, zavidajo drugim. Nezadovoljni so. Mislijo, da je bogastvo, jed in pijača že sreča. Najbolj sovražijo sv. katoliško cerkev. A ludi vladarske sedeže bodo začeli rtišiti, čc dobijo moč v roke. Saj je rekel neki vodja soeijalistov: »S črevesi zadnjega duhovnika bomo obesili zadnjega kralja!« Nc tako, krščanski delavci! Krščansko upanje vas naj tolaži! Enkrat bo vse boljše ! Ko bi jaz bil pesnik, jaz bi zložil lepo pesem o krščanskem upanju. Poklical bi skupaj vse ptice pod nebom in ribe v vodah in bi jih učil tisto pesem. Naj bi o krščanskem upauju pele povsod, kjerkoli hodi človeško srce . . .« Tako in ednako govorim vrh Javornika. Stoletne bukve in sive skale mi odmevajo in v hlevu zamuka moja kravička, kakor da bi me vse stvari razumele. Ali bi me razumeli vi, prijatelji moji, vi krščanski delavci, ki imate neumrjoče duše? Pozdravljam vse, ki delale ali pri belem dnevu ali v erni jami. Želim vam vscm vesele, vesele praznike! Smešnica. Na postaji neke lokalne železnice, pa ne konjiške, so stali šolarčki, ko se ravno osebni vlak pripelje. Strojevodja šolarčke povabi, naj se gredo peIjat, ker je vlak prazen, da bodo prej prišli v šolo. »0 rai rajši gremo peš, se odreže poreden fantek, sicer šolo zamudimo!«