Misli k prireditvam Glasbene Matice ob 501etnici. Sinfonični koncert. (16. XII.) Prireditev je dokazala, da imamo Slovenci komponiste, dirigonte, orkestralno društvo (pomnoženo z gledališkim orkestrom, ali pravilneje narobe), in za posebne prilike tudi občinstvo. Proi. Jerai, slok, temperamenten in dovtipen muzik, z Lizstovim profilom, si upa marsikaj, kar si drugi ne bi iipal. »Raztresene ude« slov. orkestralne glasbe zbere skupai, jih okusno garnira in servira čudečemu se občinstvu, ki ne more prav verieti, da je vse to naše. In vendar to riso bi'i še vsi. Pravijo, da imamo tam za Grintavcem tudi svojega sinfonika. Imel sem priliko študirati prc-f. .leraia pri vajah, ali kakor vsa- kega uinetnika,, je tudi njega težko presoditi. Vstvarjanje je pri njem odvisno od razpoloženja in isla skiadba zavzema vsled tega najrazličnejše obiike. Kdor bi io danes čul in jutri, ne bl verjel, da je dirigent isti. Pri nastopu pa je Jeraj tiran. S parolo »smrt ali zmaga« zapodi glasbila v najhujši bojni metež, in ako hočemo biti odkriti, morarno pri-.nati, da je dosiej še vedno zniagal. . Prvega nam je predstavil dr. Beniamina Ipavca. (Ne bi bilo lepSe Benjamin Škerjanc?) Rdeč, dobrodušen možicelj s pudrano lasuljo na glavi, čije kitica se pri vsakem poklonu dviga, je začudeno mežikal, ko se je znašel v razsvetljeni Unionski dvorani. Ko je pa videl, da prihajajo na odcr tuba, pozavne in slične nevarne stvari, ]o ie urnih krač pobrisal za rdečo zave- so. Najbrže bi na g.odalnem koncertu samozavestneje nastopal. Bo/ična suita je brezdvomno najlepSa Premrlova orkestralna skladba. Zadel je z njo struno, ki se je oglasila v slehernem srcu v dvorani. Mogoče je zgradil Jezuščku presijajno palačo, a zgradil jo je rr.ojstrsko. Lajovičev Adagio je mogočen, veden sinfoniie. Vsebinsko je bogat, zelo bogat. Vsekakor bi bil za sinfonijo malo predolg, zato je bolje, da je ostal samostojen. Slovenci smo majhen narod. brez založnikov in brez orkestrov, drugače bi ?!a skladba v svet. Originalna zlasti po inštrumentaciji ie Jerajeva L e p a V i d a. Akoravno se teme kalejdoskopično menjujejo, iih vendar spaja deklamacija v oknsno celoto. Škoda je le, da skladatelj tako redko zajaše svojega pegaza. Škerjanc ie ženi.jalen talent (naj oprosti izrazu) in komponist, ki ima bodočnost. In Adamič? On je naš in bo naš. Naj hodi po ruskih stepah, naj muzicira tam boljševikom, Tatarjem ali Kalinikom, vedno se vrne zopet domov in tako je prav. In hoc signo vinces! Knncer. pevskega zbora. (17. XII.) Ako govorimo o zboru Glasbene Matice, mislimo pri tem na ravn. Hubada. Oba pojma sta se združila v eriega, ker Hubad uči, kakor zbor poje in poje, kakor uči Hubad. Pred kratkim je vzdi'hnil agilen pevovodja: »Oh, če bi imcl zbor Matice, kaj bi se dalo napraviti z onim materijalom!« Nisem mu odgovoril, ker ga nisem hotel žaliti, a ker sem to željico slišal še iz drugih ust, odgovarjam sedaj sledeče: Brate, ti vidiš v Matici dober materijal, ne vidiš pa mojstra, ki ga je opilil. Ti meniš, da so padali Hubadn v naročje sami solisti, ki jim Je bilo treba šepniti le program v uho in jih poslati na oder. Ti meniš, da bi z Matico prepel v 1 letu vse zbnre slovanske literature. Jaz pa pravim, da bi zbor v tem slučaju propadel, ker ga pri takerr petju ni rnogoče negovati. In ko bi bili tako daleč, bi se poiavila nasprotna želja po mojstru Hubadu. Slovenci imajo skoro vsi dobro grlo. Nanči ;ih pravilnega dihanja, pravilnega nastavka, pravilne izgovorjave, (seveda ako vse to sam obvladaš) in bodi prepričan, da se bo našel nekdo, ki bo rekel: »Oh, če bi irael jaz materijal, ki ga ima itd.« Ne materijal, brate. duša, duša! Nekoč v življenju sva se seznanila z dunajskim Čehom dr. P—y. Pogovor je nanesel na Slovence. — Ali je še živ Hubad? — me vpraša iznenada. Začudeno sem ga pogledal, odkod njemu to ime. — Bil sem na dunajskem koncertu Matice in takrat je dirigiral Dvofak svojo, od Hubada naštudirano skladbo. Dirigent je imel strašansko tremo in stari Brahms na galeriji je začudeno majal z glavo, ker ni mogel razumeti, kak* je mogoi.e ob tako slabem dirigiranlu pravilno peti. — Takrat sem bil ponosen na našega Hubada in na njegov zbor . . . In kadar bo5 poslušal slov. zborovo petje, ali kadar se boš kje pri okrogli mizi sestal s pevsko družbo in videl, kako se pevci trudijo, da bi lepo peli, boš opazi!, — če nisi slep in gluh -- v ozadju smehljajoči se obraz mojstra Hubada — našega pevskega očeta. Zbor nam je priredil lep dan. Veselje je bilo gledati stare korenine, zraven mladih pevcev in pevk. Eni gledajo s ponosom nazaj, drugi samozavestno naprej, vsi pa žrtvujejo- ure in ure naši slov. pesmi. Peli so tako, kakor sem pričakoval in kakor poje pri nas le Matica. K sijaju večera so mnogo pripomogli: ga. Lovšetova, g. Betteto in g. Ravnik. O njih sem žc pisa!, ko so samostojno nastopili. Omenim le, da ne bi mogll zlepa zamašiti vrzeli, ako bi enega zmanikalo, ker vsak predstavlja za svojo stroko, dosedai pri nas doseženo točko glasbenega prednašanja. Produkcije (19. XII.) imajo v prvi vrsti namen vaditi gojence v naslopu. Nekdo ie kritiziral posamezne učence, a tega ne bi smel storiti, ker to delo pripada, dokler ne zapuste zavoda, uičteljem. Hovgli! Ado Gg.