DEMOKRACIJA
Leto XIV. - Štev. 19
Slovenci
voiimo
Slovensko
listo!
Trst-Gorica, 1. oktobra 1960
Izhaja 1. in 15. v mesecu
»POLITIČNE« UPRAVNE VOLITVE IN SLOVENCI
Zgledujmo se po sadovih drugih manjšin po vsem svetu
Manjšinski zakon za koroške Sžovence
Izbojevalo ga je slovensko ime
Vse javno življenje v Italiji je več ali manj tesno povezano s politiko. To stvarnost je potrdila celo XVII. rimska olim-piada. V teku mednarodnih tekmovanj je sicer uradno politično življenje počivalo, zato pa so bili aktivisti obeh taborov pridno na delu...
Tudi sedanje upravne volitve spremljajo že v samih pripravah eminentno politične značilnosti. To dokazuje sklep Fan-1'anijeve vlade o tesnem sodelovanju štirih strank »demokratične sredine«, da se upravne volitve, t. j. občinske in pokrajinske volitve določijo za 6, in 7. november t.l. V Trstu kot znano občinskih volitev ne bo, ker sedanjemu občinskemu svetu delovna doba do tega dne še ne bo pretekla.
Po vsej Italiji bo ob novembrskih volitvah volilo 33 milijonov volivcev od skupnih 33,3 milijonov. Izvolili bodo nič manj kot 7851 občinskih svetov in pokrajinskih uprav. November je za volitve zelo neprikladen mesec, vendar se je vladna stranka in skupine, ki jo podpirajo iz političnih pobud, odločila za jesenske in ne spomladanske volitve kot je javno mnenje upravičeno pričakovalo. Do take odločitve je prišlo po dolgotrajnih pogajanih med KD in socialdemokrati, republikanci in liberalci, ki podpirajo vlado »od zunaj«. Med temi strankami v začetku ni bilo soglasja o ustroju, po katerem naj bi se letošnje volitve opravile, t. j. po večinskem ali proporčnem ustroju. Dosedaj je veljal v Italiji za pokrajinske volitve večinski ustroj, ki favorizira velike stranke, v mašem primeru KD. Manjše stranke pa so se že od nekdaj bojevale za uporabo proporčnega ustroja, ki je pravičnejši. Vse doslej pa so bili vsi ti napori zaman.
Fanfanijeva vlada živi in kraljuje s parlamentarno podporo treh strank »demokratične sredine«, zato je bila tudi prisiljena, da ustreže želji svojih podpornic po uvedbi proporčnega volilnega ustroja s privolitvijo, da se zmagoviti stranki poleg pripadajočega števila svetovalcev pri-štejeta še dva nadaljna mandata.
Parlament je to volilno preosnovo sprejel z bliskovito naglico in s tem so bili ysi zadržki za razpis volitev odstranjeni.
Ce si sedanje upravne volitve ogledamo najprej z vsedržavnega stališča, se nam njihova velika pomembnost razkazuje v odgovoru na vprašanje, ali se je politični razvoj v Italij še nadalje pomikal proti levici ali ne. Politični razvoj je namreč v zadnjih dvajstih letih polagoma, zato pa stalno nagibal proti levici. Ob parlamentarnih volitvah 1. 1948 je KD dosegla višek svojega vpliva v deželi. Takrat je dosegla 48,5 odsto vseh oddanih glasov. Od tega časa dalje pa je njen vpliv rah-lr slabel in pri zadnjih parlamentarnih volitvah leta 1958 je znašalo število kiščanskodemokratskih glasov 42 4 odsto. Vodilna stranka je torej v tekJ enega desetletja izgubila 6,1 odsto glasov. Od tega časa sta pretekli nadaljni dve leti/ Kam so se v teh dveh letih nagnili italijanski volivci? Ali se je odliv proti levici ustavil, ali je nadalje napredoval?
Izid bodočih - pa čeprav samo upravnih volitev - bo za nadaljni potek italijanske ' politike morda odločilnega pomena. Izgle-di, da bodo volitve za stvar demokracije pozitivne, niso neugodni. Sporazum med KD in tremi manjšimi strankami pomeni v vsakem primeru okrepitev demokracije. In isto velja tudi za doseženo zadržanje treh strank po izvršenih upravnih volitvah. Na drugi strani pa so zagovorniki »odprtja na levo« še vedno zelo aktivni -in celo Saragat je mnenja, da so Nenni-jevi socialisti »zreli« za demokracijo. Otipljivih dokazov za tako dozorelost vsaj na našem področju socialisti še niso dokazali,
Oglejmo si sedaj še razmere na našem področju. Primer pomembne in celo odločilne vloge malih strank se je pokazal prav v Rimu in pred časom tudi v samem tržaškem občinskem svetu. Pokazala se je vsa nevzdržnost komunistične in de-mokrščanske volilne propagande, ki je slovenske volivce prepričevala, češ da so odločilni glasovi samo tisti, ki jih v svoje vreče pobirajo velike stranke. Resnica pa je prav nasprotna. Med dvema orjakoma so dragoceni jeziček na tehtnici prav male stranke, kar še prav posebno velja za stranke narodne manjšine, ki s svojim »jezičkom« vsaj na ta način izsilijo vsaj nekaj, pa četudi še tako malen-
kostnih pravic za lasten narod.
Pomnimo, razmislimo in povejmo vsem
Slovencem: da je glas za neslovenske stranke v opoziciji izgubljen, ker opozicijske stranke ne bodo nikoli dosegle soglasja vladne stranke. Komunistična partija na našem ozemlju ni za Slovence iz-vojevala niti ene same drobtinice slovenskih pravic in tega tudi v bodoče ne bo storila že zato, ker v občinskem ali pokrajinskem svetu nikoli ne bo dosegla večine. Slovenski glasovi demokrščanski stranki ali katerikoli drugi so prav tako izgubljeni, ker so ti glasovi anonimni in z njimi nihče licitirati ne more, da se tako izrazimo. Učinkoviti so lahko samo glasovi, zbrani na Slovenski listi, ker z izvolitvijo. postanejo ti glasovi dragoceno blago, s katerim lahko, če smo vsi Slovenci in Slovenke zbrani na tej listi, zahtevamo protivrednosti v obliki podeljevanja in priznavanja slovenskih pravic vseh vrst.
Samo glasovi, izpričani na Slovenski listi, imajo svojo potencirano težo in samo s temi glasovi se bomo Slovenci lahko politično uveljavljali v korist naših številnih potreb in upravičenih zahtev. Vse komunistične ali demokrščanske obljube, ki bodo v teh dneh spet deževale, so čista prazna slama. Ce si bomo kaj pridobili, se bo to zgodilo samo z lastnimi silami v trenutku, ko bomo spet jeziček na tehtnici političnih prekupčevanj. Taka in samo taka je stvarnost. Zato slovenski volivci, slovenske volivke, premislite dobro in se ne puščajte zavajati s praznimi obljubami, ki so v naši deželi vsedržavna čednost tako za komuniste kot demokristjane! premislite dobro z lastno razsodnostjo in ne s špekulacijami aktivističnih plačencev in ne bo vam težko presoditi,
LETALONOSILKO NA ATOMSKI POGON so splovili v Neto Port Newsu v Združenih državah. To je obenem tudi največja ladja, kar jih je kdajkoli v zgodovini plavalo po morskih gladinah. Ladja premore 85350 ton nosilnosti. Imneuje se »Enterprise« in bo štela 3000 mož posadke, poleg 1500 letalcev in pomožnega osebja, skupno torej 4500 mož.
*	# *
NEODVISNOST NIGERIJE. Na današnji dan bodo v Nigeriji proglasili neodvisnost dežele. Angleška kneginja Aleksandra Kentska bo na proslavah zastopala britansko kraljico Elizabeto.
*	* *
BELGIJSKA KRALJEVSKA ZARO-CENCA. Pred tednom sta se prvič v javnosti pokazala belgijski kralj Baudoin in njegova nevesta Dona Fabiola de Mora y Aragon. Flamci in Valonci niso imeli polnih 25 let nobene kraljice. Pred četrt stoletjem se je namreč smrtno ponesrečila kraljica Astrida.
#	# *
LIKVIDACIJA MADŽARSKIH CIGANOV. Madžarski tisk poroča, da so na Ogrskem prisilno naselili 80 odsto od
KANDIDATI SLOVENSKE LISTE
Na zborovanju zaupnikov SDZ in SKS v nedeljo, dne 25. sept. so zborovalci izbrali in potrdili tele kandidate Slovenske liste za pokrajinske volitve, dne 7. novembra 1960:
1. - JOSIP TERČON
2. - dr. BRANKO AGNELETTO
3. - dr. TEOFIL SIMCIC
4. - IVAN RUDOLF
5. - KRISTJAN TENCE
6. - ing. MILAN SOSIČ
8. - JOSIPINA PERTOT
7. - dr. RUDOLF MARC
9. - JERNEJ STOKA
10. - BERTO PERTOT
11. - ZORAN SOSIČ
12 - JOŽE KRALJ
13. - ELVIRA UDOVIČ
14. - ALOJZ KALC
15. - MARIJAN ZAHAR
16. - FRANC FABRIS
Zborovalci so sestavili in potrdili politični program, ki ga objavljamo na drugem mestu.
I
da pripada slovenski-glas po vseh naravnih zakonih samoohranitve SLOVENSKI, LISTI.
Slovenci, Slovenke! Preudarimo in pomislimo še na nekaj! Vprašajmo se, zakaj uživajo Tirolski Neipci neprimerno več pravic kot mi in zakaj prav v teh dneh terjajo še nove; zakaj med njimi ni brezposelnosti; zakaj jim ni treba po svetu, s trebuhom za kruhom; zakaj se po vsefy uradih Bocenskega ozemlja lahko uradniki in nameščenci pogovarjajo v svoji materinščini; zakaj so po vseh cestah in vseh javnih poslopjih dvojezični napisi; zakaj jih morajo Italijani (poštovati in upoštevati?
Odgovor je preprest; zato, ker volijo vsi Tirolski Nemci svojo nemško ljudsko stranko! Tirolski Nemci ne zapravljajo svojih glasov po komunističnih ali drugih nenemških listah, ker se zavedajo, da jim samo nemški voditelji lahko priborijo tiste narodne, gospodarske, socialne in kulturne pravice, ki' jim pripadajo - in nihče drugi. Kaj soires Tirolski Nemci preudarnejši in pogumnejši od Tržaških Slovencev? Nedavna . preteklost tega zares ne izpričuje, današnji čas pa dokazuje, da so politično zreli in je prav zato njihova enotnost in strnjenost dovršena, saj jim prinaša tako obilne sadove.
Slovenci, Slovenke! Posnemajmo pri teh volitvah druge narodne manjšine po vsem svetu! Strnimo se skupaj v mogočno butaro, ki je nihče ne bo zlomil, ker samo združeni bomo lahko zahtevali in tudi izterjali vse to, kar nam gre, predvsem: kruh in delo za slovenskega delovnega človeka, kruh tudi na socialnem, gospodarskem in kulturnem proprišču!
VSI SLOVENCI VOLIMO
SLOVENSKO LISTO!
Dogodki -— l po svetu
skupnih 200000 ciganov v povsem nehigienična množična taborišča, kjer je za številno družino na razpolago en sam tesen prostor. Zdravstvene razmere so nepopisne in umrljivost ciganov izredno visoka. Popolnoma nerešen pa ostaja problem primerne zaposlitve.
*	* *
NEWYORSKA ZMEŠNJAVA ZASTAV. Nekje v bližini Hruščevega bivališča v New Yorku so se pred dnevi spet spoprijeli demonstranti. Proticastrovci so zasledili za policijskim kordonom kopico ljudi, ki so nosili na rokavih črnordeče trakove, in navalili nanje. Crno-rdeča zastava je simbol kubanskih revolucionarjev. V tem primeru pa ni šlo za castrovce, ampak za albanske protirevolucionarje, katerih deželne barve so prav tako črno-rdeče. Z nekaj krepkimi policijskimi udarci je bila zmota razvozljana. Posebno zmešnjavo so povzročale zlasti zastave štirinajstih afriških novih članic OZN. Celo sam šef protokola je zahajal v nerazrešljive zadrege. Velika večina novih afriških dežel kaže posebna dopadenja za zeleno in rumeno barvo, ki sta simbol rodovitnosti. Celo Sovjeti so z ameriško zastavo pogrešili, ker so stari z 48 zvezdami enostavno pri lepili še dve, čeprav ima nova ameriška zastava v celoti predrugačeno razvrstitev zvezd. Z mnogih poslopij plapolajo zastave baltiških držav in Madžarske na pol droga v znak protestov proti Hruščevu.
*	* *
EISENHOWEROV GOVOR SO V SO-
V	JETIJI OBJAVILI. Uradno sovjetsko glasilo »Izvestija« je objavilo celoten govor preds. Eisenhoivra pred generalno skupščino OZN. List je dodal, da Združene države vztrajajo nna starih pozicijah«.
*	* *
NEVARNOST EPIDEMIJ. Po poročilu Svetovne zdravstvene organizacije preti Kongu resna nevarnost nalezljivih bolezni. Poročilo zatrjuje, da so zdravstvene službe za preprečitev kužnih bolezni v Kongu povsem nezadostne.
tK # *
PARADA GOVORNIKOV PRED OZN. Na svetovnih govorniških deskah OZN v j New Yorlcu se pridno vrstijo vrhunski zastopniki svetovnopolitičnega življenja. \
Vztrajno in nepopustljivo poudarjanje obstoja narodne manjšine v mejah večinske države, stalno utrjevanje narodne zavesti; lojalno politično delo za uveljavljanje manjšinskih pra)vic; gospodarski, socialni in kulturni vzpon manjšinskega naroda z istočasnim odločnim kljubovanjem raznarodovanju; vse to zahteva mnogo požrtvovalnega, nesebičnega dela, mnogo ljubezni do lastnega naroda in tudi nekaj civilnega poguma. Tisti, ki pozabljajo na svoje poreklo, svojo govorico in kulturno dediščino svojih dedov in staršev, hranijo za take »idealiste« kvečjemu neka; cenenega posmeška. Modrujejo o prazni slami in zapravljanju časa. Z desne in leve pa nam kaj radi postrežejo z nestrpnostjo.
Ko po dolgem in vztrajnem delu vendarle pade dozoreli sad izbojevanega priznanja in določenih pravic, jih njihova »ekonomska« pamet poučuje, da vse to vendarle ni bila prazna slama, ampak plemenito dozorelo zrnje. Res je, da so take letine zelo redke in da toča kaj rada pokonča trud in napore kot se je to v naši zgodovini dogajalo, toda umnega kmetovalca tudi toča in ostale vremenske nez7 gode ne odvračajo od vedno novih posevkov, saj življenje kmeta nenehno prepričuje, da brez setve tudi ni žetve.
Do uspehov vodi več poti, bljižnic in daljnic, premih in ovinkastih, vsem pa je skupen en sam cilj: letina.
Mednarodne konference so nas Slovence v nedavni preteklosti mlatile s točo, druge pa - bolj redke - so prinašale skromno letino. Za letino pa je bil, je in ostane prvi zaslužnik tisti, ki obdeluje in seje. Sodelovati pa mora tako ali tako tudi tisti uživalec, ki se sam z obdelovanjem narodne njive ne ukvarja...
Mnogi državni poglavarji in državniki so .v svojih izvajanjih stvarni in resni, drugi
-	zlasti pripadniki diktatorskih vladavin -pa so hrupni in vsi prežeti propagandističnih izlivov. Gotovo pa je, da bo invazija govoranc ne samo udeležence, ampak tudi svetovno javno mnenje naveličala.
a * *
SVETOVNA SOLIDARNOST. Medtem ko vre v palači OZN hrup svetovne politike, ki grozi porušiti to mednarodno u-stanovo, in odmevajo po obsežni dvorani dolgovezne govorance diktatorjev XX. stol., so se v Washingtonu k letnemu zborovanju zbrali zastopniki na]pomembnejših mednarodnih ustanov, Svetovne banke in Mednarodnega valutnega sklada. Obe instituciji zasedata - v nasprotju z newyor-ško kričavostjo - resno in stvarno. Finančni ministri in ravnatelji državnih emisijskih bank z vso resnostjo razpravljajo v Washingtonu o pomoči nerazvitim deželam in uspešni borbi proti lakoti po velikih predelih naše zemlje. Dosegli so že znaten napredek z ustanovitvijo posebne U-stanove za pomoč nerazvitim deželam in ji za začetek podelili eno milijardo dolarjev (620 milijard lir) razpoložljivih sredstev. Ni pa samo gola denarna vrednost, ki so jo posamezne države stavile na razpolago, ampak je še važnejše sodelovanje in koordinacija pomoči. Gotovo so akcije pomoči posameznih dežel tudi hvalevredne, vendar ne vodijo k zaželjenim učin kom. Washingtonski sklepi so prepričevalen dokaz svetovne solidarnosti in to je v teh zmedenih časih zelo tolažljivo dejstvo.
*	* *
POVODNJI PO ITALIJI. Septembra je Italija preživljala letošnjo najtežjo vremensko katastrofo. Zaradi pogostih in čezmernih nalivov so reke narasle in prestopile bregove. Povodnji so uničile posevke in letino ter zahtevale številne človeške žrtve. Škodo cenijo na 30 milijard lir.
*	* *
NOV KOMUNISTIČNI PORAZ: ZAVRNITEV KITAJSKE. Prezidij OZN, ki ga
sestavlja 21 držav je z 12 glasovi proti 7 in enim vzdržanim zavrnil pristop Rdeče Kitajske v OZN. Za predlog je poleg komunističnih držav, Cevlona, Iraka in Sudana glasovala tudi Jugoslavija. Predsednik Irec ni glasoval.
*	* *
DOLARJI ZA JUGOSL. ATOMSKO E-NERGIJO. Združene države so podelile Jugoslaviji 350000 dolarjev za njen razvoj atomske energije.
V	manjšinskih zadevah sta si pred OZN v laseh Avstrija in Italija. Ze večkrat smo v našem listu z zgodovinskimi argumenti dokazovali, da je Avstrija in njeni cesarski predniki zadnja moralno upravičena zaščitnica svojih narodnih manjšin, ki živijo v tujni zato, ker jo bo sleherni nasprotnik s trdimi dokazi kaj lahko spravil v kozji rog. S takšnim nasilnim raznarodovanjem, kakršnega so počenjali Avstrijci na Koroškem, Štajerskem in nč> Gradiščanskem proti Slovencem in Hrva? tom, so se v Evropi lahko ponašali samo še Prusi proti Poljakom po današnji Zahodni Poljski. S tako pestro raznarodovalno zgodovino prihajati pred mednarodni razsojevalni forum s pritožbami o zatiranju nemške narodne manjšine na Južnem Tirolskem, bi bilo očitno zasmehovanje mednarodnih ustanov.
Tega se je končno ob zadnji minuti zavedla tudi avstrijska vlada, kljub dovče-rajšnjim izgovorom, da Južnih Tirolcev ni mogoče primerjati s Koroškimi Slovenci. Morda zato, ker pripadajo Južni Tirolci »gosposkemu« narodu, Koroški Slovenci pa »rovtarjem«. Ampak pred OZN sedijo tako »gosposki« narodi, čeprav med njimi ni Nemcev, kot tudi zastopniki ne-gospodskih narodov.
Prav zaradi takih okoliščin so avstrijski ministri na svoji seji obravnavali tudi zakonski osnutek za ureditev vprašanja slovenskega uradnega jezika pri upravnih uradih in ustanovah na Koroškem. Vsa dosedanja avstrijska manjšinska urejevanja, ki jih je Avstrija po čl. 7. državne pogodbe dolžna podeliti slovanskima manjšinama v lastni deželi, kažejo kaj malo resnične volje po pravičnem reševanju manjšinskega vprašanja in so več ali manj gola izigravanja državne pogodbe.
Pričakujemo, da bo ta praksa končno prenehala. Ze sam najnovejši zakonski osnutek pa očitno kaže, da v Avstriji dobra vera še hi povsem izrinila slepomišenja.
Slovenski koroški tisk obravnava novo besedilo zakonskega osnutka in, pravi q njem med drugim tudi tole:
»Zakonski osnutek določa da je slovenščina v občevanju med prebivalstvom in uradniki dopuščena kot uradni jezik pri vseh državnih, deželnih in občinskih u-pravnih uradih ter socialnih ustanovah določenega ozemlja oz. pri tistih, ki so pristojni za to ozemlje. Vse pismene vloge bodo po tem zakonu lahko napisane v slovenščini in bodo prevedene v nemščino na uradne stroške. Tudi ustmene izjave bo treba na zahtevo stranke protokolirati v slovenščini, pri razpravah pa bo moral prevajati prisotni uradnik ali posebej določeni tolmač. Uradni odgovori na vloge, pisane v slovenščini, bodo morali biti o-premeljeni s prevodom v slovenskem jeziku, prepisi osebnih dokumentov bodo na zahtevo stranke izstavljeni v slovenščini, šolska spričevala pa bodo na željo vsebovala poleg nemškega besedila tudi delni prevod u slovenskem jeziku.
Koroški Slovenci pozdravljamo vsak tudi najmanjši prispevek k izpolnitvi določil člena 7 državne pogodbe in s tem k zagotovitvi resnične ter popolne enako-, pravnosti našega življa. Zlasti nas vese-
li,	da so na pristojnem mestu končno le uvideli, da reševanje manjšinskega problema mimo in bre.r sodelovanja prizadete manjšine ni mogoče in zato sklenili, da nam pošljejo zakonski osnutek v vpogled in nam dajaj o možnost, da tudi s svoje strani zavzamemo stališče. Hkrati pa moramo v zvezi z osnutkom zakona., v kolikor nam je znan po časopisnih vesteh, že takoj navesti tudi vrsto resnih pomislekov, ki jih tukaj omenjamo le nekaj:
Tako člen 7 državne pogodbe kot tudi osnutek zakona govorita o slovenščini kot uradnem jeziku, toda v ustmenem občevanju med strankami in uradniki previ-deva zakonski osnutek le tolmačenje in ne uradovanje v slovenščini, kar nikakor ne odgovarja načelu uradnega jezika, marveč postavlja slovenščino enako kot pri sodnijskem zakonu na stopnjo pomožnega jezika.
Določila novega zakona naj bi v smislu osnutka veljala za 55 občin v 9 sodnih okrajih, na katere se nanaša tudi zakon o manjšinskem šolstvu, vendar to le (Nadaljevanje na 2. str.)
Čimveč slovenskih GLASOV, temveč priznanja Slovencem!
VESTI z GORI S K EGA
AVSTRIJA, JUGOSLAVIJA IN MANJŠINE V ZAMEJSTVU
Položaj jezikovnih manjšin v Italiji je Slovencem dobro znan. Medtem ko so Nemci v Poadižju tako vsestransko zaščiteni, da jim ne manjka nič več kot samo posebna avtonomija, kjer naj bi sami vladali in varovali etniških značaj svoje dežele, nimamo mi Slovenci še nobenega zaščitnega zakona. Nemci imajo svoje lepo urejene in uzakonjene šole. Nemški jezik je priznan in veljaven po vseh javnih uradih, nemški napisi veljajo povsod enakopravno z italijanskimi, in nemški uradniki so nameščeni v domačih krajih. Edino kar Nemci še zahtevajo, je gori omenjena popolna avtonomija samo za nemške kraje.
Avstrija, mala Avstrija, ki se je s Hitlerjevo Nemčijo vojskovala proti miroljubnemu svetu in vojno izgubila, odločno in neustrašeno nastopa z vso svojo diplomatsko silo, da pomaga Nemcem v Poadižju, da dosežejo, kar še terjajo. Avstrija je zadevo spravila pred Organizacijo združenih narodov potem ko je njen zunanji minister Kreiski obiskal skoro ves svet z namenom, da ga prepriča o upravičenosti tirolskih Nemcev v Poadižju.
O tej upravičenosti tu ne govorimo, ker je namen tega članka samo pokazati, kako se Avstrija zanima za svoje in ugotoviti, da se komunistična Jugoslavija za slovensko skupnost v Italiji skoro niti ne zmeni. Kar jugoslovanska komunistična diplomacija v tem pogledu stori, je samo to, da ima svoje zastopnike v Mešani komisiji za izvajanje londonske spomenice, ki pa se tiče samo Tržaškega ozemlja. Toda delo te komisije je tajno in le malokdaj naša javnost izve o čem komisija razpravlja in s kakšnim zaključkom.
Titova Jugoslavija se ne izreče niti o osnutku šolskega zakona, ki ga je rimska vlada pripravila in ne nudi slovenski manjšini v Italiji niti najmanjše pomoči. Ni res, da gre pri stvari za vmešavanje, ali ne v notranje zadeve italijanske republike, ker sta obe državi podpisnici ne samo londonske spomenice, ampak tudi mirovne pogodbe, ki ukazuje eni in drugi pravilno ravnanje z osebami, ki sta jih pridobili kot državljane, jim nuditi vse svoboščine in spoštovati vse človečanske pravice, med katerimi najdemo v prvi vrsti jezikovne in z njimi šolo. V komunistični Jugoslaviji vlada ena sama stranka, komunistična, ki ima vse v svojih rokah ter ukazuje soncu, vetru in dežju. No, od nikoder ni kakega glasu v podporq slovenski skupnosti v Italiji.
Saj ne mislimo, na kake hrupne in predrzne ultimatume rimski vladi, ampak vsaj z ozirom na dejstvo, da žive v Jugoslaviji Italijani, v Italiji pa Slovenci, pa se z ozirom nato lahko pojavi kak razgovor med Beogradom in Rimom zaradi primerne in pametne zaščite enih in drugih.
V jugoslovanski časopisih pa zelo pogosto beremo, kako so tam lepo sprejeli kako italijansko socialistično odposlanstvo, z običajnimi pohvalami o lepo urejeni socialistični državi (ki je namreč odpravila vse svoboščine v veliki meri tudi gospodarsko blaginjo!) pod modro diktaturo komunistične partije, z izrazi socialistične solidarnosti in drugo in ono... Sledi zaključna ugotovitev, da je obisk prispeval k medsebojnemu spoznanju in da se bodo obiski ponovili.
Kako se godi slovenski skupnosti v Italiji, kako italijanski socialisti pomagajo in kaj mislijo zanjo ukreniti, niti govora. Niti ene same besedice ni slišati o tem iz, ust komunističnih gostiteljev, časnikarjev, diplomatov, ministrov, samega maršala Tita.
»Ne smemo motiti dobrih odnošajev. Gre za koeksistenco«. To je vse kar Slovenci slišimo iz ust naših titovcev, kadar primerjamo Avstrijo in Jugoslavijo v pogledu zanimanja za svoje v zamejstvu.
V nekaterih listih, odkrito ali prikrito komunističnih, v Italiji seveda, ker v Ti-tovini morajo čuvati »dobre odnošaje« in »koeksistenco«, beremo, da »bi za Italijo bilo bolje, da nam (Slovencem v videmski pokrajini prip. pisca) pravočasno da
Manjšinski zakon za koroške Slovence
(Nadaljevanje s 1. str.)
začasno, medtem ko bi naj bila dokončna teritorialna veljavnost zakona določena šele na o snovi posebnega ugotavljanja manjšine«.
V	tem trenutku se ne bomo spuščali v podrobnosti, ki nam še niso znane. U-gotavljamo pa, da se vprašanje Koroških Slovencev ni sprožilo pred svetovno javnostjo zaradi tistih Koroških Slovencev, ki se skrivajo za raznimi socialističnimi, ljudskostrankarskimi ali komunističnimi pokrivačami, ampak so slovensko prisotnost na Koroškem izpričale SLOVENSKE ORGANIZACIJE VSEH VRST! Slovenski pridevnik je tisti glas vpijočega v puščavi, ki ga posluša ves vesoljni svet, in čim več nas je, tem glasneje udarja na uhelj in vest svetovne javnosti.
Vzrok več, da nastopamo Slovenci strnjeno pod slovenskim imenom. VOLIMO SLOVENSKO LISTO!
prostovoljno manjšinske pravice kot pa da jih bo morala kasneje pod pritiskom svetovne javnosti«. Kaj to pomeni in koliko velja more uganiti samo glava kakega komunističnega aktivista. Tako pisanje ima en sam namen: norčevati se z našim ljudstvom in odvrniti ga od resnega presojanja položaja, v katerem se nahaja in za katerega se komunistična Titova oblast niti najmanj ne zanima.
Od italijanske republike moramo terjati naše pravice in ji predočiti njene dolžnosti, z drugimi besedami, opirajoč se na njene obveznosti, ustavne in druge, ne pa z žuganjem »pritiska svetovne javnosti«, alias nastopa komunistične diktature v Italiji in v svetu.
Pravnih in drugih argumentov nam ne manjka. Poslužimo se teh kot lojalni italijanski državljani tudi zato, ker smo v naših zahtevah in željah sami, popolnoma sami, brez sleherne pomoči niti od strani bližnje Titove komunistične javnosti niti od svetovne!...
A.
Dbčiaska leliioa komisija
Prejšnji teden so na dveh sejah goriške-ga občinskega sveta potrdili nekaj spo-polnitev mestne razsvetljave in cestnih semaforjev, odobrili posojilo 70 milijonov lir za kanalizacijo: odobrili so nadalje prispevke za dobrodelne ustanove in javna dela. Izvolili so tudi občinsko komi-
sijo za 1960/62. V komisiji je šest stalnih članov: Agostino Candussi, Gisella Paro-vel. Antonio Grusovin, Francesco Moise, Luciano Valli in Luigi Damiani. Namestniki pa so: odv. Pedronija, dr. Avgust Sfiligoj, Berard Devetak, Morassi, dr. Verbi in Podversig.
Sinoči pa so pričeli z razpravo o proračunu za leto 1959.
Minal HiSinslii -obsoja nssšliB peblepo
Listi poročajo, da je poljski primas kardinal Wišinski odločno obsodil nemške^ politiko, ki stremi za tem, da Nemčija zopet zasede poljsko ozemlje. Čeravno kardinal ni spregovoril kakega imena, je vendar razumljivo, da je mislil na samega Adenauerja, ki je meseca avgusta govoril nemškim izseljencem iz Poljskih okrajev in jim dejal, da jim bo Nemčija, članica vojaške organizacije NATO, pomagala, da se zopet vrnejo domov...
Kardinal Wišinski je klenih in odločnih besed obsodil prizadevanje Nemcev, da zopet zasedejo poljska ozemlja, ki so jjh z ognjem in mečem pod lažno krinko širjenja krščanstva nekoč kradli, Poljake pa pobijali in porjarmljali.
Kardinalov odločen nastop je velike važnosti in utegne imeti velikanski odjek v svetu, prav v sedanjem političnem trenutku, ko je vprašanje Berlina in mirovne pogodbe z Nemčijo na dnevnem redu.
Doliteu na Goriškem še ne bo
Upravne volitve se bodo vršile 6. novembra skoraj po vsej Italiji. Pri nas na Goriškem pa ne, ker tu poteče veljavnost izvoljenih upravnih svetov prihodnjega meseca decembra. Ker pa bi to bilo že tretjič, da se volitve vršijo v zimi in tik pred božičnimi prazniki, izgleda, da se bodo iste vršile prihodnjo spomlad, od marca naprej.
Volitve svetovalcev v pokrajinski svet se bodo vršile s proporcionalnim sistemom in tudi predlaganje kandidatov se bo vršilo na bolj enostaven način kot prejšnja leta. Tako bo po novem proporcionalnem sistemu možna izvolitev tudi svetovalcev manjših skupin, medtem ko so po prejšnjih volilnih pravilih pobrale dobro število izvoljenih velike stranke. Tako utegnejo na Goriškem demokrščani nazadovati za dve-tri mesti. Odbor pa bodo lahko sestavili še vedno oni, ker jih bodo podprli italijanski socialdemokrati in liberalci. Ti zadnji sicer niso dosedaj bili v pokrajinskem svetu zastopani, z novim volilnim pravilom pa utegnejo biti.
Upamo, da bodo slovenski volilci zaupali svoji zdaj že tradicionalni volilni listi in jo vsestransko podprli.
avstrijski plebiscitni jubilej in cerkev
Škofijski ordinariat v Celovcu je izdal za jubilej 10 oktobra sledeče navodilo, ki velja tudi za dan avstrijske zastave 26. oktobra, ko je pred par leti Avstrija postala zopet suverena država:
»V smislu navodil ministrstva za uk bodo dežela, občine in zveze oba zgornja dneva slovesno obhajale. Ta dva dneva naj nas spominjata na enotnost naše domo-
Slovenci
v
Ni bil moj namen pisati o srečanju Slovencev s komunisti v fašističnih zaporih, toda zaradi nekaterih trditev slovenskih in italijanskih levičarjev ob priliki proslavljanja tridesetletnice bazoviških junakov sem se odločil nekaj povedati o svojih doživljajih.
Eden od prvih, ki sem ga srečal, je bil zdravnik dr. Eugenio Reale iz Neaplja, ko so naju zaprli v skupno celico v zaporih »Regina Coeli« v Rimu. Regina Coeli ne pomeni, kakor mnogi mislijo in trdijo, Kraljica nebes, ampak je to ime neke gospe, ki je dala sredstva za zgradbo tistih zaporov. Tako so mi pravili mnogi čuvaji in njihovi predstojniki in tako utegne biti, ker duhovniki niso nikoli trdili, da bi bili zapori posvečeni Kraljici nebes.
Dr. Eugenio Reale in jaz nisva bila v celici sama, ker pravilnik strogo prepoveduje, da bi bila v celici samo po dva zapornika, in to iz razloga, ki ga raje zamolčim.
Bili smo vedno v treh, tesno stisnjeni, toda raje v družbi kot sami noč in dan, mesece in mesece.
Se prej sem se srečal z nekaterimi italijanskimi komunisti. Niso bili poučeni o našem položaju doma in o naši stvari sploh. Bili so komunisti, in take so se izjavljali, tudi če niso vedeli povedati, kaj je prav za prav komunizem. Sklicevali so se na Rusijo in želeli svetovno proletarsko revolucijo. O naši stvari se niso sploh mogli izreči.
Sele dr. Reale me je poučil o bistvu komunizma in o prizadevanju italijanskih komunistov. Takrat je bil prepričan komunist in je mirne besede, toda odločno povedal, da je namen komunizma dvigniti italijanski proletariat iz bede in sužnosti, v katero je zašel.
Njegova skupina je bila ena prvih, ki so prišle iz Neaplja in so jo sestavljali odlični izobraženci in tudi skoraj nepismeni delavci, ali brezposelni.
Dr. Reale je bil velik idealist in spominjam se, kako je v debati nekomu odgovoril na rahlo izraženi očitek, da je morda sprejel komunizem samo zaradi kariere: »To je smešno in neumno«, je dejal, »moj oče je zdravnik Združenih držav Amerik^ za vso Italijo in meni ponujajo, da mu nasledim. Pa se mi trpeče ljudstvo tako, zelo smili, da čutim vso dolžnost mu pomagati, da se osvobodi in zaživi v boljših razmerah. Sicer pa, kdo naj bi bil tak neumnež, d gre prostovoljno v zapor za kakih deset let samo zato, da si napravi kariero?«
Nas Slovence je dr. Reale visoko cenil in občudoval našo odločno borbo za naše pravice.
Za fašistični praznik 28. oktobra 1931 smo odklonili priboljšek hrane. On in naš tretji prijatelj v celici zato, ker nista marala priznati fašističnega praznika, jaz pa, ker sem hotel izrabiti priložnost, da sem na tak način protestiral proti predolgemu zavlačevanju s procesom, saj sem čakal nanj že devetnajst mesecev. To smo storili, čeravno je bil priboljšek vsa našsi hrana za tisti dan. Vsak od nas je ravnatelju zaporov, dr. Cicinelli-ju, odkrito povedal, zakaj je hrano zavrnil. In ta nam je prisodil vsakemu po deset dni klopi, to je celice brez postelje in redne hrane. Za
in komunisti fašističnih zaporih
noč so nam dali po eno plahto, za hrano pa 750 gramov kruha in vodo. Trikrat na teden pa 600 gramov kruha in za liter mineštre.
Faščistično sodišče je temu velikemu i-dealistu in borcu za osvoboditev revnega ljudstva prisodilo v'eč let zapora. Meni je bilo zelo žal, da sva se po procesih morala ločiti in oditi vsak v drugo kaznilnico prestajati kazen.
Po krvavih dogodkih na Ogrskem leta 1956 je dr. Reale zapustil komuniste in socialiste ter pristopil k socialdemokratom. Ta njegov korak me ni iznenadil, ker sem poznal vso njegovo dobro dušo.
Nekega dne kmalu po razdelitvi »kosila« to je za liter mineštre, meseca avgusta 1931 sem v Rimu zaslišal kakor neko stokanje. Pokukal sem skozi špranjo celičnih vrat in opazil, kako nekoga pretepajo po obrazu, pokritem z vrečo in ga ženejo proti oddelku celic za prestajanje notranjih kazni, kakor zgoraj povedano. Uspelo mi je izvedeti, da je bil žrtev eden od moje skupine, ki je zavrnil hrano iz protesta proti zavlačevanju s procesom.
V	kraju Lucca, kamor so me peljali, da prestanem svoja dolga leta zapora, sem naletel na komuniste, ki so bili Slovencem odkrito nenaklonjeni. Voditelji namreč, ker so bili vsi ostali tako in tako o nas neobveščeni. Komunistični voditelji niso dovolili svojim niti odkritih stikov z nami in so nas prikazovali kot buržuje, nacionaliste naivneže in tako dalje. Počasi so sicer dovolili bolj odkrite stike, toda v dnevnih debatah so morali vsi komunisti, tudi če niso bili prepričani o obravnavani stvari, dosledno potegniti proti
jih v zaporih srečal, se sicer niso drznili govoriti proti nam, držali pa so se vedno le družbe svojih italijanskih tovarišev in jim za naše jezikovne in nacionalne pravice ni bilo mar. Le eden s Tržaškega, delavec, je kazal, da razume našo stvar.
Seveda so italijanski komunistični voditelji skušali pridobiti naše brate za komunistično stvar, zato so jih tudi skrivaj prepričevali o veličini komunizma. Ker, jim ni šlo zlepa, so grozili pa s svetovno revolucijo in njenimi grozotami. Uspeha niso imeli pri naših nobenega, ali prav malo.
Ko sem v drugič zašel v zapor, po tržaškem procesu decembra 1941, sem naletel na isto ozračje. Misleč, da imajo pred seboj nevedneža, so me italijanski komunisti prosili naj jim predavam o gospodarskem in socialnem položaju v Julijski Krajini. Upali so, da bodo lahko dokazali svojim, kako malo me kot »nacionalista« tako vprašanje zanima. Pa so morali priznati, da so vsa moja izvajanja in vsi moj podatki odgovarjali poročilu, ki so ga našli v neki knjigi.
Vprašanje pripadnosti Julijske Krajine in njenih posameznih delov, so obravnavali iz vidika italijanskega nacionalizma.
Po poročilih, ki sem jih prejel od ostalih slovenskih obsojencev, mi izhaja, da so tudi oni živeli v zaporu v enakem položaju in ozračju. Slovenskih komunistov je bilo topot več in tudi nacionalno so bili strpljivi in polni razumevanja do naših terjatev. Čutilo se je, da so bolj partizanski kot komunistični borci.
Tudi komunistični prvaki, kakor razni italijanski obsojenci druge ideologije, so trdili v zaporu, da so naši obsojenci krneč-
SLOVENCI, SLOVENKE I
Prispevajte v volilni sklad SLOVENSKE LISTE!
Prispevke nabira tudi uredništvo ..Demokracije"
nam. Meni pa so včasih skrili knjige, da se nisem mogel v razpravah z njimi opirati na kake citate.
Nezaupanje do nas je bilo veliko, in mi smo se seveda držali naše stvari in jo zagovarjali.
Pred nekaj leti me je obiskal eden od tistih komunistov Petrucci, iz Romagne in mi povedal, da se strinja z argumenti, ki sem jih v takratnih zaporih iznašal proti komunističnim pridigam. Povedal mi je, da se je komunizma naveličal šele po vojni in da gre raje v Južno Afriko. Dejal je da so ga v tej odločitvi prepričala tudi moja izvajanja in pomisleki o komunizmu.
V	Castelfrancu Emilia isti primeri in slučaji, če ne ostrejši. Tu so mi vrgli v obraz očitek, da smo mi Slovenci narodnjaki, obsojeni od posebnega sodišča, navadna sekta iluzionistov.
Slovenski komunisti pa, v kolikor sem
kega in delavskega sloja zapeljani od izobražencev. Bilo je lahko zavrniti to smešno trditev.
V	ostalem pa treba priznati, da so komunisti trpeli po fašističnih zaporih, kakor smo trpeli vsi ostali. Slovencem pa je fašistično sodišče prisojalo tudi smrtno kazen in po trideset let zapora, komunistom samo zapor v mnogo manjši meri kot nam.
Za zaključek še sledeče. Medtem ko smo se mi Slovenci pritoževali zaradi tep-| tanja naših pravic in obsojali režim, ki ga je izvajal, s pripombo, da smo krivice začeli trpeti že pred fašistično vlado, so komunisti obljubljali svojo diktaturo in prikazovali, kako bodo oni vladali s trajno diktaturo proletariata.
Razlika je bila velika in bistvena, kakor je velika in bistvena med demokracijo in diktaturo ene stranke.
Dr. Avgust Sfiligoj
vine (10. okt.) in na svobodo in neodvisnost naše očetnjave Avstrije (26. okt.). Obenem naj bo to dan dostojnega in vtis napravljajočega pomisleka v znamenju zvestobe do domovine (dežela) in očetnjave (država).
Cerkvena in samostanska predstojništv-4 so naprošena in se jim naroča, da prireditve teh dni po možnosti podpirajo. Cerkve in cerkvena poslopja naj nosijo poleg belo-modrih zastav tudi rdeče-belo-rdeče (državne) ali deželne zastave. V pridigi
9.	in 23. oktobra in pri verouku (v šoli) naj se na primeren in dostojen način opozori na ta dva dneva. Po službi božji naj se moli molitev za domovino.
Ob preddnevih, to je 25. oktobra, in v krajih, v katerih se obhajajo krajevne slovesnosti v spomin ljudskega glasovanja, tudi 8. ali 9. oktobra:
se mora zvoniti s cerkvenimi zvonovi po večernem zvonenju skozi 10 minut.
Kjer so božje službe možne in zaželjene, bodo dušni pastirji k temu radi pripravljeni.«
Komentar k gornjim napotkom celovškega škofijskega ordinariata prepuščamo v presojo našim čitateljem. Pripominjamo samo, da so ta navodila prejeli dušni pastirji tudi po čisto slovenskih župnijah, kar ponovno dokazuje popolno pomanjkanje strpnih in človeških obzirnosti do tistih zavednih Koroških Slovencev, katoliških vernikov in njihovih naslednikov, ki so svojo voljo pred 40 leti izražali po svoji vesti. Cerkvena oblast, ki skrbi za duhovno krepost ne samo Nemcev, ampak tudi Koroških Slovencev, bi se morala varovati slehernih političnih posegov, ki žalijo čut slovenskih vernikov. Na žalost ne vlada v celovški cerkveni hierarhiji Kristusovo načelo: Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe!
Samo različna gledanja
V	zadnjih časih smo priča precej ostrih polemik med Moskvo in Pekingom in marsikdo misli, da je to znak hudih na-sprotstev med ruskimi in kitajskimi komunisti, v resnici pa gre - kakor je poudarila tudi »Demokracija« z dne 15. septembra - le za različna pojmovanja sredstev za dosego svetovne komunistične na-vlade.
Moskva namreč trdi, da bo mogoče ta cilj doseči, poslužujoč se mirne koesisten-ce, čez kakih deset ali petnajst let, ko se bodo polastili oblasti kar na podlagi večine, ki jo bodo dosegli. Peking pa zavrača tako možnost v prepričanju, da bo komunizem zavladal po svetu edinole s silo, in vidi potemtakem samo v vojni sredstvo za uresničenje komunističnih sanj.
Da si nista Hruščev in Mao Tse-tung v laseh, nam potrjuje zlasti izjava nekega visokega uradnika pri sovjetskem zunanjem ministrstvu, ki se je ob sprejemu neke švedske trgovske delegacije takole izrazil:
»Ne vem, zakaj se vi zapadnjaki tako veselite vsakega najmanjšega namiga o nesoglasju med nami in Kitajsko. V resnici ne soglašamo z našimi kitajskimi tovariši v eni sami točki: katero naj bi bilo najboljše sredstvo, da se vas iznebimo.«
Res poučna izjava, ki nam dokazuje, da ni nobene razlike med komunisti, če ne v sredstvih, s katerimi bi radi zasužnili svobodni svet.
Socialisti so res nepoboljšljivi
V	članku »Socialistične smernice za u-pravne volitve«, ki ga prinaša »Soča« z dne 24. septembra, smo zabeležili tudi odstavek, iz katerega si lahko vsakdo ustvari jasen pojem, kako bi pošteno plačale svoj politični davek vse tiste demokratične stranke, ki bi v svoji naivnosti verjele v demokratičnost PSI ter se z istim povezale za skupen nastop v obrambo demokracije. Odstavek se namreč glasi:
»V tistih velikih občinah, kjer so socialisti že dolga leta na oblasti skupno s komunisti, ne bodo opustili tega zavezništva, ker ne morejo dovoliti niti v krajevnem merilu prihoda na oblast konservativnih sil, ki so že dolga leta izključene iz upravljanja občin in pokrajin. V manjših občinah, kjer velja večinski zakon, pa se bodo socialisti vezali z vsemi naprednimi silami.«
Zaključek je naslednji: socialistom je deveta briga utrditev demokracije v Italiji, kajti zanje je važnejše podpiranje komunistov. Kot komunistični zavezniki pa imajo eno samo nalogo, pod krinko demokracije odtrgati volivce strankam, ki se že vsa povojna leta borijo za uveljavljenje prave demokracije, in tako omogočiti komunistom pot do oblasti.
In kaj bi to pomenilo, ve vsak razsoden državljan.
Naši maturantje
V	jesenskem izpitnem roku sta pri učiteljskem usposobljenostnem izpitu izdelala Koršič Hadrijan in Tomšič Jordan. (Glej tudi 4. str.!)
Novim maturantom iskreno čestitamo ter želimo še mnogo uspehov bodisi pri nadaljnjih študijah bodisi pri izvrševanju poklica, ki ga si bodo izbrali.
DAROVI
Za spomenik prof. E. Komelu daruje F.
B.	iz Gorice Lir 500.- Iskrena hvala!
Nevarno spremenjena podoba OZN
Organizacija združenih narodov je v teku petnajstih let svojega obstoja povsem spremenila svojo podobo. Je to danes svojevrsten svetovni parlament, v katerem prevladujejo azijski, afriški in ameriški narodi. Kdor bo v bodoče predlagal generalni skupščini OZN svoje zahteve in pritožbe, si bo moral pred tem zagotoviti simpatije nebelih narodov. To doživljata sedaj kot prvi prizadeti stranki Italija in Avstrija pri obravnavanju južno-tirolskega vprašanja. Leta 1945 je OZN ob svoji ustanovitvi v San Franciscu v glavnem kazala belo obličje, danes pa je ta obraz močno pobarvan.
Nove članice, ki jih je sprejela OZN •ob pričetku svojega sedanjega zasedanja, so izključno afriške dežele s pretežno afriškim prebivalstvom. Edino Ciper lahko prištevamo k evropskim in severnoameriškim državam. Od današnjih 98 članic, kolikor jih šteje OZN, je 44 afriških in azijskih dežel. To sicer še ni brezpogojna večina, ki pa s pomočjo Sovjetije in njenih neposrednih in posrednih satelitov kaj lahko taka postane.
Takega stanja poprej ni bilo. Leta 1945 so Združene države kot vodilna sila svobodnega sveta razpolagale z gotovimi 34 glasovi od skupnih 59. To večino je sestavljalo 2,0 latinskoameriških držav z Zahodno Evropo in deželami Britanske skupnosti narodov. Danes ameriški delegat ne more računati niti na popolno podporo Latinske Amerike. Gotovo je, da bo Kuba pri bodočem glasovanju potegnila s komunističnim blokom.
Poleg vsega tega ne tvorijo »beli«, t.j. države Latinske Amerike, Severne Amerike, Evrope in Britanske skupnosti narodov trdnega bloka, medtem ko so afriške in azijske dežele že večkrat izpričale svojo enotnost.
Cas, ko bodo prevladali barvani narodi v glavni skupščini OZN, ni več tako daleč. Mavretanija in Nigerija sta že zaprosili za sprejem. Pred vrati pa stoje še Kenija, Tanganika, Rodezija, Uganda, Rdeča Kitajska, Mongolija, Severna in Južna Koreja, Severni in Južni Vietnam.
Ko bodo te države postale članice OZN, bodo »bele« članice zašle v neizogibno manjšino. Od 110 bodočih članic OZN jih bo 60 barvanih.
Ob takem razmišljevanju se nujno postavlja vprašanje, ali bo ob taki podobi OZN sposobna zadostiti svojim nalogam. Gotovo je razveseljivo, da so afriške države dosegle svojo samostojnost in da enakopravno sedijo poleg evropskih in ameriških dežel v OZN. Ali, da zastopnik Toga ali Zlatokoščene obale razpolaga z istim statutom kot indijski ali avstralski delegat, se zdi najmanj neresno.
Indija s svojimi 360 milijoni prebivalcev zahteva stalno mesto v Varnostnem svetu. Članice izvršnega odbora OZN pa se zavedajo, da bo, če pride do obravnave o pristopu Indije v Varnostni svet - potrebna tudi razprava o preosnovi Varnostnega sveta. Dosedanje članice Varnostnega sveta se upravičeno boje, da bi že sama razprava glede novega statuta izvršnega odbora OZN kaj lahko razbila to ustanovo, česar bi kasneje ne mogli več popraviti.
Isto velja za glavno skupščino OZN. Dosedaj vlada fikcija, da ima zastopnik države, v kateri je le nekaj politikov pismenih, enak glas kot n. pr. zastopnik Velike Britanije. Mnogi opazovalci so prepričani, da generalna skupščina pod takimi pogoji ne more biti več resna mednarodna ustanova, ki naj bdi nad svetovnim mirom, ampak je samo skupek ljudi, ki
jih opaja razvpita propaganda in zahrbtno spletkarjenje.
Tega se zaveda tudi Nikita Hruščev. Ta ni zamudil priložnosti in je mnogim novim afriškim članicam ali azijskim delegacijam razdeljeval širokosrčno svoje obljube in poklone. Nikita je doumel, da od tako razširjenega foruma ni mogoče pričakovati logično utemeljinih razprav, ampak da se tu uveljavljajo agitpropovska načela.
Tolažilno pri tem je v tem času dejstvo, da so Sovjetija in njeni priveski s spre-
Slovenci, Slovenke1
Prispevajte v volilni sklad SLOVENSKE LISTE!
Prispevke nabira tudi uredni« štvo »Demokracije11
jemom 17 afriških držav v OZN in s potrditvijo kongorške resolucije doživeli pomemben poraz. Poraz, ki je trenutno prekrižal komunistične načrte za vtihotap-ljanje sovjetske politike v afriške zadeve. Očitna trmoglavost, s katero so Sovjeti tudi po odstranitvi Lumumbove vlade, podpirali v Varnostnem svetu kongoškega diktatorja, dokazuje, da je bil Lumumba hote ali nehote njihova kreacija. Drugo klofuto jim je prismolil generalštabni polkovnik Mobutu, ki je sovjetske in satelitske diplomate pognal iz dežele. To pa še nikakor ne pomeni, da se je Hruščev s porazi tudi pomiril. Nasprotno, njegov govor pred glavno skupščino OZN je bil en sam izliv jeze in maščevalnosti proti glavnemu tajniku OZN Hammarskjoeldu, ki mu je s svojo nepristranostjo in energijo prekrižal kongoške načrte.
Ce so špekulacije kremeljskega poglavarja točne in če bo v New Yorku zbasal nekaj uspehov v svojo malho, se bost^ obstoj in vrednost OZN v samih teme-; ljih krepko zamajala. Svetovni forum, ki ga prevladujejo spletke in propaganda (tako je Kremelj vse doslej obravnaval kongoško vprašanje), ne bo več čuvar svetovnega miru, ampak se bo izpridil v popolno negotovost celotne svetovne politike. To je partijskim hazarderjem s svetovno revolucijo prav všeč, ne more pa biti prav ljudem z razvitim čutom za odgovornost in tistim, ki svojih možgan ne prodajajo za krožnik komunistične mineštre.
OZH
AVSTRALIJA	IRAN	LUKSEMBURG	PORTUGALSKA	
BELGIJA	ISLANDSKO	NAC. KITAJSKA	ŠPANIJA	
DANSKA	ITALIJA	NIZOZEMSKA	TAJLAND	
FILIPINI	JAPONSKA	NORVEŠKA	TURČIJA	□c 0
FRANCIJA	JUŽNA AFRIKA	N. ZELANDIJA	VEL.BRIT.	0
GRČIJA	KANADA	PAKISTAN	ZDRU2. DR2.	
AFGANISTAN	EKVADOR	JEMEN	NEPAL	
ARGENTINA	FINSKA	JORDANIJA	NIKARAGUA	
AVSTRIJA	GVATEMALA	JUGOSLAVIJA	PANAMA	l-»4
BOLIVIJA	HAITI	KAMBODŽA	PARAGVAJ	m
BRAZILIJA	HONDURAS	KOSTARIKA	PERU	Z
BURMA	INDIJA	KUBA	SALVADOR	ca
CEYLON	INDONEZIJA	LAOS	SAUD. ARAB.	O
CIPER	IRAK	LIBANON	SVEDSKA	zk O
CILE	IRSKA	MALAJA	URUGVAJ	-<
DOMINIKAN. R.	IZRAEL	MEHIKO	VENEZUELA	
ABESINIJA	KAMERUN	MADAGASKAR	SUDAN	O
CAD	KONGO (B)	MAROKO	SUDAN (F)	0
DAHOMEJ	KONGO (F)	MALI	TOGO	m C7"3
GABUN	LIBERIJA	NIGER	TUNIZIJA	-<
GANA	LIBIJA	SENEGAL	ZLATOK. OB	3>- -n PO
		SOMALIJA	Z. A. R.	55
ALBANIJA	BOLGARIJA	POLJSKA	UKRAJINA	-<
BELA RUS.	CESKOSL. R.	ROMUNIJA	SOVJETIJA	r—j SC
	MADŽARSKA			0 0
KITAJSKI ZID PODIRAJO
Iz Rdeče Kitajske poročajo, da so kitajski komunisti obsodili znameniti »Kitajski zid« na dokončno smrt. Ta zid je po mnenju komunističnih poglavarjev simbol cesarskega gospostva, ki je zatiralo narod. Kitajski zid razdvaja narode, »ki so ljudskodemokratično« medseboj povezani.
Največja zgradba sveta je Kitajski zid. Od Sučova do zaliva Liantug se vleče 7 metrov širok, 16 metrov visok in 2500 kilometrov dolg zid. V letih 221-210 pr. Kr. ga je zaukazal zgraditi kitajski cesar Sihuangti. V glavnem je zid zgrajen iz tolčenega blata, deloma pa tudi iz kamna. Zgradili so ga v obrambo proti vdorom mongolskih konjenikov, ki so deželo napadali s severa. Rdeče prehode so branili veličastni obrambni stolpi. Vzdolž celotne dolžine zidu so bile razmeščene manjše vojaške posadke po 100 mož. Takih enot je bilo 25000 in so zato predstavljale močno in številno armado.
Zid je prepojen z rekami potu in krvi. Armade izstradanih delavcev so zganjali na delovišča, da so z bosimi nogami tlačili ilovico v nekako surovo opeko. Kitajski zid, ki mu Kitajci pravijo »van-li-čang-čeng«, je najmogočnejše delo svetovne zgodovine, istočasno pa je tudi največje pokopališče. Na tisoče delavcev je umiralo zaradi lakote, kužnih bolezni, zaradi starosti in izčrpanosti. Kdor je umrl, je našel svoj grob brez znamenja, brez plamena - v zidu, v ilovici. To je bila huda smrt, kajti v nobeni deželi sveta ni smrtni kult dosegel takih oblik kot na Kitajskem. Po boleznih okužene delavce, stav-kujoče upornike, so najemniki zvezali in jih na samem delovišču še žive zakopal) v zid, v mehko ilovico.
Delavce, tako pravijo izročila, so še kar
dobro prehranjevali, kajti kdor mora tako trdo delati, mora tudi jesti., Najhujša usoda pa je čakala kriminalne zapornike, ki so jih zganjali na prisilno delo. Ker so jih prehranjevale kaznilniške uprave prisilnih taborišč, so živila potovala skozi grabežljive in koruptne roke. Zato so kaznjenci prejemali le neznaten del riža, ki jim je bil namenjen. V nekem cesarskem ukazu iz tistih časov je rečeno, da bodo oblasti najstrožje kaznovale uradne tatove. Cesarju so povedali, da je od 200 vozov naloženih z rižem dospel v kaznil-niško kuhinjo en sam voz.
Štirinajst stoletij je vztrajal zid, ki so ga v 16. stoletju docela popravili in obnovili, proti napadom notranjeazijskih nomadov. Prvič so ga predrli v 13. stoletju Džingiskanovi konjeniki. Siloviti vojskovodja pa se ni dolgo zadrževal na Kitajskem. Leta 1644 so zid drugič predrli Mandžuhi - in to po tridesetletnem obleganju. Mandžuhi so ostali, zid pa je propadal.
Sedaj ga bodo povsem odstranili, ker predstavlja simbol tiranije, danes gotovo najhujše tiranije 4000 letne kitajske zgodovine. Vsekakor pa bo laže odstraniti simbol kot pa resnično tiranijo...
Moderni čudež
Pravijo, da v našem stoletju ni čudežev in tudi ne pravih, izvrnih zgodb. Taki izgovori ne veljajo ali pa so pretirani. To bomo takoj dokazali.
Morda se kdo še spominja Stenovca,, ki smo ga v tej zgodbi iz razumljivih vz7 rokov prekrstili. Gospod Stenovec je bil izredno pridna in delovna slovenska duša. Istočasno je opravljal kar po več poklicev, kar je med nami narodna tradicija,
Bil je takorekoč večkratni zaslužkar kot so v normalnih časih imenovali tako zvrst ljudi naši predniki. Celo svoje precej zajetno truplo je prodal medicinskemu institutu. Ne morda zato, da bi se s tem oddolžil človeštvu, ampak zato, ker so mu izplačali 15.000 lir.
Gospod Stenovec je varčeval kot varčujejo Skoti v Veliki Britaniji ali rojenj Skedenjci v našem mestu. Varčeval pa je zato, da bi uresničil svoje dolgoletne sanje: avto. Pa ne morda, da bi se preganjal s kako staro ali novo miško ali s kakim temu podobnim avtoproletariatom, ne želel je ameriško barko, tako kot se z njimi prevažajo komunistični funkcionarji.
In res; sanje so se mu uresničile. Njegov avto se je od funkcionarskih razlikoval samo po barvi. Ni bil črn, ampak bel, kot pasterizirano tržaško mleko. Od tega trenutka dalje je bil stalno zaposlen s svojo cestno križarko. Vsako prosto mi7 nuto je preživljal s svojo smrdečo ljubljenko. Čistil jo je in politiral z vso ljubeznijo. Božal jo je z mokro gobo, ljubkoval z irhovino; skratka v avto je bil do ušes zaljubljen. V dvojezičnosti se je pogovarjal s strojem. Ce je bil sam ali v družbi domačinov je govoril po Skedenj? sko, drugače po tržaško. Tudi cestna barka je razumljivo odgovarjala, kadar je; pritisnil na plinski pedal.
Preden je zvečer odhajal spat, je križarko opazoval skozi okno. Celo »lahko noč« ji je voščil in ljubljenka mu je s svojim kromiranim ospredjem v svitu cestne svetiljke koketno pomežiknila. Go? spod Stenovec je bil presrečen, ko so se v nočnem mraku zabrisale konture avtomobila v dovršeni harmoniji. Gospod Stenovec bi svojo ljubljenko najraje potegnil kar s seboj v posteljo.
Zgodilo pa se je nekaj vsakdanjega: neumna nesreča.
Gospod Stenovec se je spominjal samo strahotnega udara, strahotnega pritiska, in energične brce, ki ga je pognala iz voza. Za nekaj trenutkov je zaplaval v mračni svet, in ko se je srečno spravil na noge, se je sesedel. Pogleda na svojo ljubljenko ni prenesel. Avto se je bil spremenil v pravo razvalino. Ko se je gospod Stenovec spet osvetil, so se okrog njega drenjali rdeči križarji. Skočil je pokonci in hotel zbežati. Bolničarji so ga zgrabili. Protestiral je. Se enkrat so ga pregledali. Zares je bil popolnoma nepoškodovan, no? bene kaplje krvi..., nobenega možganskega pretresa. V nasprotnem vozilu sta bila oba potnika mrtva. Bolničarji so zmajevali, končno je zdravnik dejal: »Se vedno se dogajajo čudeži na svetu«.
Gospoda Stenovca so doma sprejeli kot narodnega heroja. Vsi 50 ga otipavali, če je res še živ. Njegova babica je sv. Antonu žrtvovala nekaj drobiža in svečko. Njegovi prijatelji so prihajali s kiantarica-mi in teranom na slavje, na feštin...
Feštin je bil pri kraju. Gospod Stenovec je ostal sam. Preden se je odpravil spat, je pogledal skozi okno. Mesto, kjer je stal njegov avto, je bilo prazno. Zastrmel je v daljavo in izustil nekaj nerazumljivih besed. Nato se je obrnil, potegnil iz nočne omarice pištolo in si pognal kroglo v glavo.
Nesrečna ljubezen druge polovice dvajsetega stoletja, nespametna zgodba, moderni čudež.
Glasbena šola
°LOV. PROSVETNE MATICE
Sporoča, da prične redni pouk v ponedeljek dne 3. oktobra popoldne Vpisovanja za vse instrumente in glasbeno teorijo se še nadaljujejo.
IMIHIIIIIIIIIIIIUIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIim
POD CESTO
PRED ŠTIRIMI DESETLETJI
Prvi koraki slovenske državnosti
,	PRVI	SPOPADI
Se v času bojevanj za Podroščico so Avstrijci udarili tudi na posadko majorja Lavriča v Borovljah. Tu je bilo vsega kakih 250 vojakov, v glavnem prostovoljcev. Naše šibke enote so bile razvrščene na dravskih mostovih. Dne 7. jan. so Avstrijci pričeli z močnim topovskim ognjem obstreljevati naše postojanke, v popoldanskih urah pa so prešli Dravo, zavzeli mostove in prodirali proti Borovljam . Major Lavrič je takoj odposlal proti mostovju šibko četo in se tudi sam s poročnikom Sirkom napotil z avtomobilom sovražniku nasproti. Ni vedel, da so Avstrijci že toliko napredovali in je tako zašel med sovražnike enote. Pri tem je bil ubit poročnik Sirnik, major Lavrič pa je bil težko ranjen ujet. Pri obrambi Borovelj se je posebno odlikoval poročnik Udč, ki je z ročnimi bombami sejal strah in'trepet med Avstrijci. Naslednjega dne so Avstrijci s še večjo silo udarili na Borovlje, in naše šibke enote so se morale umakniti.
Tako so Avstrijci v štirih dneh »očistili« vso Dravsko dolino od Podkloštra do Borovelj.
Ta naš težak poraz je končno zdramil vso Slovenijo, vendar do resnejših akcij za osvoboditev Koroške ni prišlo. V Ljubljani so petnajst in šestnajstletni srednješolci ustanovili legijo, ki je štela kakih 500 fantov.
Ti dogodki so seveda kaj kvarno vplivali tudi na moralo naših vojakov. Avstrijci so nameravali v tem času napasti tudi Velikovec. Vzhodnemu delu Koroške je poveljeval polkovnik Milan Bleivveis, poročnik Malgaj pa je bil premeščen v Guštanj.
Polkovnik Bleivveis je razširil mostišče proti zahodu vse do reke Krke. V te njegove akcije pa se je vmešala Srbska
Ni!!iiiniMiiii!iiiiii!iiiiiiiiiuiiiu!iiiiiiii!iiiiiiiiiiiiiiniiiiii!iiiii!inini!i!iiiMii!i!iinuiiianuimi!in'iiMM
iniHiiiiiini
.IMIIIIIIIIIIIIlllllllllIllillllllNNIIIIIIM
vrhovna komanda, ki je prepovedala v-sako akcijo na Koroškem, oziroma zahtevala pristanek. To so verjetno storili zate, ker so se bojevale na tem odseku tudi srbske čete. Bojevanja so zamrla in Avstrijci so se trudili, da svoje postojanke čimbolj utrdijo. Ljubljanska vlada je na avstrijske predloge o premirju pristala, in tako so 13. jan. 1919 utihnile puške. Dne 14. jan. 1919 so v Gradcu pričela pogajanja o premirju. Ker so Avstrijci trmoglavo zahtevali izpraznitev Velikovca, so bila pogajanja prekinjena. V zadevo se je vmešal podpolkovnik Združenih držav Miles, ki je bil prisoten pri pogajanjih kot opazovalec. Na njegov predlog je bil 19. jan. podpisan sporazum, po katerem sta se obe strani obvezali, da se bosta umaknili na demarkacijsko črto, ki jo bo Američan določil potem, ko bo obšel sporno ozemlje.
Tako je končalo prvo obdobje koroških bojev, v katerem smo Slovenci izgubili večji del zasedenega ozemlja. Seveda nam danes ni težko kritično presojati in ocenjevati naš takratni položaj, ki je vsak dan sproti dokazoval našo šibkost in nepripravljenost. Večjim konceptom smo bili povsem nedorasli in prepuščeni sami sebi. Naši narodni in politični voditelji so bili kar čez noč postavljeni pred naloge, ki so znatno presegale njihove moči in zlasti izkušnje. Edina moralna sila so bili zmagoviti zavezniški Srbi z vkoreni-njeno tradicijo in vpeljano državnostjo. Vendar so imeli toliko opravkov s svojimi lastnimi zadevami, da je tudi njim primanjkovalo sape. Tudi Hrvatom s tako bogato preteklostjo se ni bolje godilo, čeprav so bile tudi njihove meje problematične. V mirnih časih je politično življenje razmeroma lahko, politične zrelosti pa so na preizkušnji v kritičnih dneh, v časih ko preti narodom smrtna nevarnost. Prestanejo jo lahko, če so politično zreli in na kritične trenutke pripravljeni.
V	prosvetljenosti, kulturi in civilizaciji smo Slovenci pred prvo svetovno vojno skokoma napredovali, politično pa smo se zadovoljevali z ozkosrčnim strankarskim prerekanjem. Izjeme so bili le tisti trije slovenski člani Jugoslovanskega odbora, ki jih je vodil izdelan načrt za dosego v takratnih razmerah edine stvarne politič-
ne rešitve slovenskega naroda - Jugoslavije. Pičla je politična zgodovina slovenskega naroda, izgleda pa, da je preobilna, da bi jo nekateri Slovenci, ki so se prav v teh in kasnejših letih rodili, tudi prebavili. Kar smo in kakor smo, je plod naroda samouka. V tistih časih se nismo politično šolali ne na Vzhodu in niti na Zahodu, bili smo samorasli z vso prikla-do otroških let. Tega ne smemo pozabljati.
PO PREMIRJU Koncem januarja in začetku februarja 1919 je posebna komisija, ki jo je vodil ameriški podpolkovnik Miles v družbi z zastopnikoma Slovenije in Avstrije prepotovala sporno ozemlje. Avstrijci so na ozemlju, ki so ga zasedli, temeljito poskrbeli za primerem sprejem komisije. Odgnali so vse vidnejše zavedne Slovence, organizirali shode, sestanke in manifestacije pod geslom Koroška Korošcem, proglašali za veleizdajalce vse 'Slovence, ki bi komisiji izražali željo za priključitev k Jugoslaviji, na drugi strani so ne-ndločneže podkupovali z vsemi mogočimi obljubami. Ne smemo pozabiti, da je na tej zemlji vladala sto in stoletja Avstrij-sk' monarhija, ki se je s svojo nemško upravo trudila, da prikaže Koroškim Slovencem Jugoslovane in posebno še Srbe v najgrši luči. Avstrija je bila sicer do gležnjev poražena, vendar vera v njeno nekdanjo moč v slovenskih koroških srcih ni mogla tako hitro zamreti Tako je Američan »ugotovil«, da Slovenska koroška etično ni dovolj slovenska in da so Karavanke najprikladnejša meja med Jugoslavijo in Avstrijo. S tem je bil soglasen tudi načelnik ameriške delegacije, ki je bila na Dunaju pod vplivom nemških krogov. Tega niso nikoli objavili, ker je bilo v očitnem nasprotju z Wilsonovimi 14 točkami o samoodločbi narodov, vendar je ameriški mirovni delegaciji v Parizu, ki jo je vodil sam predsednik Wilson, služilo za podlago mirovnih razgovorov. Tako je Koroška še nadalje ostala pod avstrijskim jarmom. Demarkacijska črta je ostala tista, na kateri so se znašle slovenske in avstrijske čete 13. jan. 1919.
Med tem časom se je izvršila reorganizacija vojaških sil. 1. 2. 1919 je bilo v
Ljubljani formirano poveljstvo Dravske divizije, ki je bilo podrejeno poveljstvu IV. armade v Zagrebu. Za poveljnika Dravske divizije je bil imenovan general Krsta Smiljanič. Vzhodni koroški odsek je bil znatno okrepljen in je štel 9 šibkih bataljonov in 40 topov na fronti, ki je bila dolga okrog 60 km. V Velikovcu so bili razmeščeni štirje bataljoni. Srbskih) čet v tem času ni bilo več na Koroškem, Na Ljubelju je bil formiran Ljubeljski odred prostovoljcev.
Avstrijci se za premirje niso brigali. Se 31. jan. je podpolkovnik Hilgert napadel predor v Podroščici, naše mostišče pri vasi Dule in tudi odsek pri Velikovcu. Na ta izzivanja pa slovenske enote niso reagirale. Avstrijci so se stalno krepili. Iz Tirolske je dospel bataljon prostovoljcev »cesarskih strelcev«. Dunaj pa jim je poslal večje število častnikov. Tako so Avstrijci do konca aprila okrepili svoje sile na 10 močnih bataljonov rednih čet, na 30 čet prostovoljcev, 60 topov in en kompletni železniški oklopni vlak. Premirje se je polagoma sprevrglo v manjše avstrijske napade. Naše čete so bile močno izčrpane, ker jih ni bilo mogoče nadomestiti s svežimi.
Pariška mirovna konferenca je pričela
12.	jan. 1919 v Parizu in 2. marca je bilo prvič na tapetu koroško vprašanje. Posebna komisija je 6. aprila predložila konferenci poročilo, v katerem je bilo rečeno, da se Slovenska Koroška ne more dodeliti Jugoslaviji, ker da tvori Celovška kotlina zemljepisno celoto, da pa je treba stanje preučiti na samem ozemlju. Italija je v celoti podpirala avstrijske težnje.
Zaradi tako neugodnih izgledov je končno tudi med člani Ljubljanske vlade prevladalo prepričanje, da zelene mirovne mize ne delijo pravičnosti. Tako se je vlada končno odločila, da brez sporazuma s poveljstvom Dravske divizije razčisti položaj na Koroškem. Načelnih težkoč ni bilo, saj so Avstrijci s svojimi napadi neprestano izzivali. Protinapad naj bi slovenske čete izvršile z vsemi svojimi silami brez vednosti poveljstva Dravske divizije in Vrhovne komande. Poveljnika vzhodnega in zahodnega odseka slovenskih čet sta pristala na ta načrt, čeprav z zavestjo velike šibkosti naših čet. Pri-
prave za tako akcijo, ki ji je glavna naloga presenečenje sovražnika, so bile zelo pomanjkljive. Potrebna bi bila zamenjava čet in številčna okrepitev. Iz Maribora je prispel v pomoč edino bataljon mariborskega pešpolka.
Slovenska splošna ofenziva je pričela 29. aprila zjutraj. Tržaški bataljon, ki je bil nameščen severno od Dravograda, je ščitil desni bok 2. bataljona slovenskega planinskega polka, ki je zavzel Etno ves in Labot, moral pa se je umakniti zaradi močnega avstrijskega protinapada. Na ve-likovškem mostišču so naše enote prav tako dosegle nekaj začetnih uspehov, razbile sovražniku kakih 20 topov, vendar so bile tudi tu primorane umakniti se na svoje začetne postojanke.
Ljubeljski odred, ki je štel vsega 200 bojevnikov in dva topa, je po globokem snegu prodrl do Bistrice v Rožu, se dokopal vse do Drave in celo čez njo ter prodiral ob obeh bregovih proti boroveljskemu mostišču. Tu pa ni našel zveze z ljubljanskim bataljonom, ki se je že umaknil, zato se je moral z znatnimi izgubami tudi ta oddelek umakniti nazaj na Ljubelj.
Pri Podroščici je 1. bataljon ljubljanskega pešpolka napadel avstrijske postojanke, ki jih je branil tirolski bataljon »cesarskih strelcev« in zavzel Podgorje, Sv. Jakob in Slatnje. Medtem pa so Avstrijci dobili znatno pomoč, obkolili Sv. Jakob in ujeli kakih 150 naših vojakov.
Celotna naša ofenziva je torej propadla. Položaj naših čet se je močno poslabšal, predvsem zaradi izgub. Avstrijci so v celem ujeli 400 naših bojevnikov. Spopolnit-ve nismo dobili od nikoder, preostale enote pa so bile utrujene in zelo pomanjkljivo opremljene. Moralno stanje našega vojaštva je bilo izredno slabo.
Celotna akcija ljubljanske vlade, ki je v zadnjem trenutku hotela rešiti, kar se še rešiti da, je bila vojaško povsem zgrešena. Slabo pripravljeni, šibki in pomanjkljivo opremljeni so naši vojaki napadli mnogo številnejšega in dobro utrjenega sovražnika. Ostali smo brez sleherne rezerve z zelo slabimi komunikacijami. Vse te slabosti so Avstrijci temeljit) izkoristili.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Politični program »»Slouenske liste" I
za pokrajinskeuolitoe -6.in?.nouembra 1960
aoBMnBMEa iuacoc£R»Msaraig^jprj^T^aOTgumaennCTMMBaninKTOarjvahTitStoi^iaaazaijaifgiigtiiBgcgngn BMMBMB—■■——■——M «cc.a:.vmai —— ————i^nuKunimigMaai
FR2AŠKI PREPIHI S      !
»Slovenska demokratska zveza« in »Slovenska katoliška skupnost« « Trstu, ki nastopala pri pokrajinskih volitvah jeseni 1S60, bosta po svojih pokrajinskih svetovalcih, izvoljenih na »Slovenski listin, uveljavljali naslednji program:
POKRAJINA IN NARODNE PRAVICE
1) Manjšinske pravice, ki so slovenski manjšini zajamčene s posebnim statutom in z ustavnimi določili, še vedno niso uresničene v svojem polnem obsegu. Zastopniki »Slovenske liste« si bodo tudi v bodoče z vsemi silami prizadevali, da se ustavna določila in sprejete mednarodne obveznosti tudi dejansko uveljavljajo.
2) Slovenski jezik morajo pokrajinske oblasti priznavati po vseh svojih uradih in v poslovanju z občinstvom, načelno pa tudi na sejah pokrajinskega sveta.
3) Napisi na pokrajinskem cestnem o-mrežju po predelih, koder tvorijo Slovenci predpisani odstotek prebivalstva, morajo biti dvojezični.
4) Šolske ustanove s slovenskim učnim jezikom, ki jih po zakonu oskrbuje Pokrajinska uprava, morajo biti deležne e-nakih postopkov kot italijanske šolske ustanove.
5) Pri novih namestitvah po uradih, u-stanovah in podjetjih Pokrajinske uprave je treba čimprej urediti odgovarjajoče razmerje med uslužbenci ene in druge narodnosti. Sistematično doseljevanje ne-tržaškega življa, katerega očiten namen je sprememba narodnostnega sestava pie-bivalstva na tem ozemlju in ki poleg lega očitno zmanjšuje možnosti zaposlitve domačinov, mora Pokrajinska uprava zavirati, ne pa podpirati. _
6) Razlaščevanja zemljišč morajo biti omejema na zares nujne in nesporne primere in ne smejo biti pretveza za prisilni prenos zemlje iz slovenskih v italijanske roke; priznana odškodnina mora odgovarjati tržni vrednosti in jo je po razlastitvi tudi takoj izplačati. Posebno skrb mora Pokrajinska uprava posvečati cestnemu omrežju, ki spada v delokrog pokrajine.
7) Podpihovanje narodnostne mržnje je treba ob vsaki priložnosti obsoditi in kaznovati kot težak prestopek. Pokrajinska uprava mora postati vzor mirnega sožitja.
8) Nepristransko reševanje vseh zadev, ki spadajo v pristojnost Pokrajinske uprave, njenih ustanov in podjetij, naj bo tako, da ne vzbuja občutkov, da bi bili prizadeti zaradi narodnostne pripadnosti kakor koli zapostavljeni. To bi bil najučinkovitejši praktični dokaz po resnem prizadevanju za pomirjenje duhov.
POKRAJINSKA UPRAVA IN GOSPODARSTVO
1) Hitro in tekoče poslovanje Pokrajinske uprave mora postati temeljno načelo Pokrajinske uprave.	...
2) Odmero davščin in dajatev je treba urediti tako, da se obremenitve prizadetih porazdelijo v sorazmerju z njihovo gospodarsko zmogljivostjo.
3) Splošne gospodarske pobude morajo postati prva skrb vseh javnih zastopstev, Temeljno vprašanje našega mesta je v-prašanje ladjedelnic CRDA. Nujno je potrebna modernizacija zlasti v ladjedelnici Sv. Marka, ki bi zmanjšala pioizvajalne stroške in s tem zvišala konkurenčno moč podjetja. Na ta način bi se odpravila ali vsaj občutno zmanjšala brezposelnost med ladjedelniškim delavstvom. Od skupnega števila ladiedelniškega delavstva 12500 enot, jih je 3000 brez zaposlitve. V ladjedelnici Sv. Roka je od 300 delavcev danes zaposlenih komaj 50.
4) Za Ilvo je za modernizacijo določenih 13 milijard 700 milijonov lir, vendar se s temi deli sploh še ni pričelo, zato je treba napeti vse sile, da se to zgodi.
5) Potrebno je izdatno povečanje ustanov IRI in ENI tudi na našem področju, Na ta način bi se okrepila zasebna industrijska pobuda. Tudi na naše ozemlje se mora čimprej raztegniti plinovodno o-mrežje. Prav tako je nujna naftovodna povezava našega pristanišča z notranjostjo države in s tujino. Vse to bi pripomoglo k večji industrijski delavnosti na »ašem področju.
6) Prav tako pa se bo treba v bodoče energično upirati proti slehernim poizkusom za demontažo ali premestitev obstoječih naprav in delovišč, kar se v zadnjem času večkrat dogaja.
7) Ustanovitev popolne proste cone je še vedno tisti osnovni gospodarski ukrep, ki naj omogoči, da se Tržaško ozemlje dvigne iz sedanjega gospodarskega mrtvila in si že v naprej zagotovi vlogo ene izmed najvažnejših luk nastajajočega Skupnega tržišča in kasneje tudi Združene Evrope.
8) Cim širša samoupravna avtonomija Tržaškega ozemlja je v tesni povezanosti s posebno vlogo in položajem našega pristanišča. Zato mora tako samoupravo tudi Pokrajinska uprava stalno im odločno zahtevati in podpirati. Ustanovitev samoupravne dežele Furlanija-Julijska Krajina s posebnim štatutom se mora čimprej uresničiti in z njo morajo biti zajamčene pravice slovenske manjšine.
BREZPOSELNOST IN SOCIALNO SKRBSTVO
1) Brezposelnost je kljub visoki gospodarski konjunkturi po državi v Trstu in okolici posebno huda. Odpraviti jo je treba s povečanjem gospodarske dejavnosti. Pokrajinska uprava ne sme zagovarjati in podpirati zadrževanja odvišnih beguncev na tržaških tleh, s čimer se na drugi strani še vedno poganjajo domačini v tujino S trebuhom za kruhom.
2) Primerno zaposlitev je treba olajšati z odgovarjajočim strokovnim uspo-sobljevanjem in tudi s preusposobljeva-njem delovnih moči.
3) Oskrba v bolnišnicah mora biti na dostojni višini, dostopna tudi tistim, ki nimajo sredstev. Visoke pristojbine za zadrževanje po bolnišnicah je treba znatno znižati, ker je postalo današnje zadrževanje za socialno nezavarovane bolnike prava katastrofa za socialno šibki sloj. Istočasno pa je treba zdravstveno oskrbo izpopolniti z boljšo in modernejšo ureditvijo bolnišnic in ambulant ter s strogim zdravstvenim in posebno še tržnim nadzorstvom.
4) Dolžnost bodoče Pokrajinske uprave je, da se z vso resnostjo zavzame za konč-
Vse poletje so se po Koroškem od kraja do kraja vlačili nemški govorniki - bivši bojevniki za nemško zmago na Koroškem
-	in oznanjali po svoje prikrojeno zgodovino za Koroško po prvi svetovni vojni. Glavne proslave za 40 letni jubilej avstrijske zmage na Koroškem pa bodo v tem mesecu.
Kadarkoli so Slovenci pri velesilah stav-ljali po letu 1920 kake zahteve glede Koroške, so jim stalno molili pred nos plebiscitne številke z dne 10. oktobra 1920, češ: 15279 glasov (za Jugoslavijo) proti 22025 (za Avstrijo).
In vendar s trdnim in polnim prepričanjem trdim: NASILJE JE ZMAGALO! NE PRAVICA, MARVEČ NASILJE! Kako naj to dokažen?
Ko smo po prvi svetovni vojni Slovenci zatrjevali, da imamo pravico do Koroške, so nam - zlasti z ameriške strani -vzklikali: Zakaj pa se ne borite za njo. če smatrate, da je vaša? Jurij Trunk piše v svojih Spominih: Ce smo Američanom v Parizu zatrjevali, da je na Koroškem naš narod, da živijo tam Slovenci, so nam s pomilovalnim nasmehom vrgli v obraz: »Then wh.v do they not fight for their country?« (Zakaj pa se potem ne bojujejo za svojo domovino?)
Povsem pravilno piše Trunk, da je prebivalo v coni A (prvi glasovalni pas) 80.000 Slovencev in samo 3 do 4000 pra-
f Dogodki doma^
JESENSKI MATURANTI Na klasični gimnaziji so maturirali: Aleksander Mose, Srečko Simoneta, Nevea Kurent, Darija Lipovec, Sonja Polojac, Adriana Stock, vsi iz Trsta. Iz Gorice pa Marijan Cernic, Franc Cernic in Maks Gergolet. Odklonjenih je bilo 5 kandidatov. Na realni gimnaziji:	Karel Fučka, Franko Lu in,
Ivan Magajna, Sergij Pertot, Albin Ščuka, Sergij Sancin. Odklonjeni so bili štirje kandidati, eden se ni prijavil.
*	* *
VOLIVCEV ZA POKRAJINSKE VOLITVE je na našem ozemlju 230845. Od teh je 104659 moških in 126845 ženskih volivcev. V tržaškem mestu je 212321 volilnih upravičencev. Novih volivcev je 7963.
*	# *
TRGATEV NA TRŽAŠKEM je v polnem teku. Po nekaterih predelih je mnogo škode povzročila toča. Zaradi slabega vremena in gnilobe, ki napada grozdje, je letošnja trgatev zelo zamudna in tudi pridelek ne obeta posebnosti niti po količini niti po kakovosti.
*	« *
CRDA IZKAZUJE EN MILIJARDO IZGUBE. Dne 29. sept. je držbo CRDA na svojem letnem občnem zboru obravnavala proračun za l. 1959-60, ki izkazuje eno milijardo izgube. Upravni odbor bodo tudi v bodoče sestavljali kot preds. ing. Pacchiarini, odv. Culot, dr. Avanzo in Tripkovič. Posamezni referenti so v svojih poročilih analizirali številne današnje težave ladje delništva. V poslovni dobi so zgradili sedem petrolejskih ladij in prav toliko so jih splovili. Zgradili pa so tudi dve manjši ladji in dva doka.
ZOBOZDRAVNIK
Dr. STHHISLHU PHULICH
JE PRESELIL SVOJO AMBULANTO
V	ULICO GHEGA 9/II. — TEL. 31813
.no ustanovitev Kmetijske strokovne šole s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem ozemlju. Prav tako mora Pokrajinska u-prava posvečati vse več zanimanja za razvoj in podporo kmetijstva in vrtnarstva na našem ozemlju.
Pokrajinski svetovalci, izvoljeni na »Slovenski listi« bodo vsako trezno in pametno delo ali ukrep podpirali, pa naj'pobude prihajajo s katere koli strani, kajti v okviru njihovega značaja zastopnikoV tržaških Slovencev, bo njihovo gonilo: koristi in potrebe prebivalstva Tržaškega ozemlja ter skupnosti nad vse!
vih Nemcev. Zakaj se niso bojevali za svojo domovino? Da, res, zakaj se niso borili? In ko smo se bojevali in tudi zmagali (28. maja do 6. junija 1919), zakaj pa naše zmage niso priznali? Zakaj niso dejali: »Zmagali ste, Koroška je vaša?!« Zakaj nam kljub naši zmagi niso dali Koroške, zakaj so zahtevali plebiscit? Zmagali smo, a Koroške nam niso dali. Ali ni bilo to nasilje?
Dne 4. maja 1919 je bila sprejeta pri takratnem ameriškem predsedniku Wil-sonu ljubljanska deputacija, ki je prišla z zahtevo, naj se Slovensko Koroško prizna Jugoslaviji brez plebiscita. Wilson je odgovoril: »Imam poročilo od svoje tamkajšnje (Milesove) komisije, ki pravi, da prebiva ondi mešano ljudstvo. Najboljša pot bo, da plebiscit odloči. Torej, gospodje, iz te moke (da bi namreč dobili Slovensko Koroško brez glasovanja) ne bo kruha!«
Nemci so po vseh večjih krajih, kamor je prišla Milesova komisija, zbobnali svoje ljudi skupaj in ti so hrupno demostri-rali za Nemško Avstrijo. Ure daleč so prihajali ti ljudje. In če je Milesova komisija med potjo ustavljala posameznike in jih spraševala, ali so za Avstrijo ali za Jugoslavijo, koliko je bilo takih, ki so si upali javno in očitno izpovedovati, da so za slovansko državo, ko pa je bila dežela po večini še v nemški oblasti? In na podlagi vsega tega je Wilson potem zahteval plebiscit! Ali je to bild prav in pravično?
Plebiscit! Potem ko so nam 50 let potujčevali narod po ponemčevalnih šolah, naj se ljudstvo svobodno odloči za slovansko ali germansko državo? Ko so nam z največjim nasiljem POJANICARILI NAROD, smo vsak plebiscit MORALI izgubiti! Podlaga za ta plebiscit je bila: 50 letno brezobzirno, brutalno nasilje s pomočjo šole-ponemčevalnice! Kako naj bo plebiscit na taki podlagi pravična rešitev, komu naj pripade dežela?
Verujem, da se mi je posrečil dokaz, da na Koroškem po prvi svetovni vojni ni zmagala pravična stvar, marveč nasilje.
Eden, ki se je bojeval za pravico.
Izlet Nabrežincev v Dolomite
Krasno jesensko jutro, kakršnih je bilo malo letošnje poletje, se nam je prismejalo v nedeljo 11. sept., ko smo se zbirali za izlet, ki ga je priredilo pevsko društvo »A, Tanče« iz Nabrežine. Udoben avtobus je nabiral izletnike iz Cerovelj, Mavhinj, Prečnika, Sempolaja ter nato prispel v Nabrežino, kjer smo zasedli vse razpolož^ ljive prostore.
Z nasmejanim razpoloženjem smo jo ubrali proti Vidmu ter dalje mimo Tri-cesima in Carnie v Tolmezzo, kjer smo si, privoščili nekaj odmora, si na kratko ogledali mesto in potolažili prebavila. Po gorski cesti, ki se vzpenja po strmih re-brih skozi Ampezzo, Forni di Sopra, smo se zrinili na prelaz Mauria 1300 metrov nad morsko višino. Spet smo se ustavili in od blizu občudovali dolomitske velikane. Avtobus se je nato pričel spuščati v dolino Cadore skozi romantične soteske ob reki Piave v S. Stefano ali C-iriore. Tu smo se nekoliko dalj, zaustavili ter pokosili, nato pa nadaljevali pot proti Sapadi. Romantična cesta vodi stalno ob Piavi* Najlepši in najbolj idiličen je bil prista7 nek ob lesenem mostu, ki veže drugi breg.
Od tu smo dospeli v znano letovišče Sapada, ki pa so ga letovičarji v glavnem že zapustili. Zaradi lepega vremena pa je) delovala žičnica na »Monte Ferro«, zatq so jo mnogi izletniki potegnili na 1700 metrov visoko pogorje. Tu smo se sor.čili
Danes meni, jutri tebi
Ko se je ameriški predsednik Eisen-hower odpravljal na Japonsko, kamor ga je povabila zakonita japonska vlada, so po zaslugi rubljev in rdečekitajskih hujskačev demostrirale po tokijskih ulicah množice pod poveljstvom komunističnih aktivistov proti predsednikovemu obisku. Tem plačanim demostrantom je hrupno ploska! ves jugoslovanski komunistični tisk s »Primorskim dnevnikom« vred. Takrat je v Tokju govorila seveda »ljudska vo!ja«. Tako so pisali resnicoljubni titovski uredniki in tako so grmeli titovski radijski oddajniki.
Kolo usode pa se je v letošnjem septembru zasukalo. V New York so se nepovabljeni napotili vsi komunistični diktatorji. V splošnem se Američani za nepovabljene goste niso menili. Nekaj današnjih Američanov pa je prav zaradi komunističnega terorja, pobijanja, zapiranja in ropanja teh diktatorjev moralo zapustiti svoje rodne domove, da si reši vsaj golo življenje. Ali je potem čudno, če takemu pregnancu ob spominu na umore in nečloveška nasilja nad svojci, ki so se vsa izvršila po diktatorskih navodilih, zavre kri, da izpusti iz sebe nekaj upravičenega ogorčenja. To se je zgodilo v New Yorku Hruščevu, Kadarju, Titu, Castru in drugim komunističnim samozvancem.
Sedaj pa je komunistični tisk in radio zagnal histerični vik in krik - in tudi sami diktatorji so se »zgražali«, saj jim doma ves svet samo ploska in so vse izložbe, gostilne in morda tudi higienski prostori nabiti diktatorjevih podob. Nikita je bil
in občudovali lepoto dolomitskih vršacev.
Proti večeru nas je avtobus potegnil skozi Rigolato nazaj proti Tolmezzu, kjer smo se spet nekoliko ustavili. Na povratku domov smo1 obiskali še priljubljeno gostilno v Buttriu, kjer točijo izvrstno kapljico in postrežejo z okusnimi prigrizki. V najlepšem razpoloženju smo se vrnili na svoje domove z živo željo, da bi nas pevsko društvo »A. Tanče« spet povabilo na podoben izlet.
Po petnajstih letih fašizma
Gospod urednik!
Ze večkrat sem pisal o zapostavljanju materinščine s strani nacifašistov med, vojno in pred njo. Nikoli pa si nisem mi-^ slil, da bom moral po 15 letih demokracije v Italiji pisati o prepovedi slovenske pesmi s strani tukajšnjih karabinerjev. Ze večkrat sem to nameraval, pa sem si premislil z opravičilom, da gre morda za posamezen primer nestrpnežev. Ker pa se taki primeri nadaljujejo, bom povedal, kaj se mi je pripetilo v nedeljo, dne 25. sept. 1960.
Okoli 22 ure smo sedeli v neki tukajšnji gostilni. Bilo rias je kakih deset Slovencev s te in one strani meje. Iz Bovca in Soče prihajajo rudarji vsako nedeljo z avtobusom ob 20,30. Ustavijo se, da popijejo četrtinko vina in malo pokramljajo. Tako se večkrat dobimo, pomenimo in včasih tudi zapojemo. Kakor že večkrat poprej, tako smo tudi v zgoraj omenjenem času prepevali slovenske pesmi.
Kot že večkrat v prejšnjih časih, tako sta se nam tudi v nedeljo približala dva karabinerja v službi in pam prepovedal^ petje, pa čeprav po italijansko ljudje lahko prepevajo vso tioŽ. Na njihov poziv je vse utihnilo. Mene pa se je polotila prava sveta jeza. Občutil sem, da sta nas karabinerja preveč ponižala. Zato sem vstal in glasno protestiral. Kako si dovoljujeta braniti nam slovensko petje? Zapomnita si, da so časi fašizma že 15 let za nami. In še to: V času fašizma so bili karabi-nerji bolj tolerantni. Saj nam karabiner-ji tu v Rajblu niso prepovedovali petja v materinščini, ampak so to počenjali fašisti. Pobledela sta, v odgovor pa nista našla nobene druge besede kot: Andiamo in caserma, venite con noi! Pred njima sem jo rezal na orožniško postajo.
Ko sem stvar pojasnil brigadirju in mu zatrdil, da sem zares izjavil, da so časi fašizma že 15 let za nami, sta hitela orožnika dopovedovati: proprio cosi ha detto! Ne vem, kaj sta mislila, na vsak načir) pa naj bi bil po njihovem to velik zločin. Brigadir se je malo nasmehnil in me ukazal izpustiti.
Želel bi samo, da bi tukajšnji načelnik orožniške postaje svoje fante poučil, kaj je demokracija in jim povedal, naj nas Slovence puščajo pri miru, saj nikomer nič nočemo. Ce izražamo veselje v slovenski pesmi, je to po naravnem in božjem zakonu prav. Naj si vsak dobro zapomni, da nas ni strla še nobena sila! Solidarni da, s slehernim demokratom, sužnji pa nikomur!
tuko zelo užaljen, da je celo ameriške oblasti osmuničil, da so krive teh demo-slracij, in tudi Tito se je pritoževal.
Pri vsej stvari je res samo to, da po demokratičnih deželah ne organizirajo niti demostracij in niti manifestacij oblasti, Ta monopol je prihranjen samo diktaturam vseh vrst in barv. Taka početja spadajo po vseh diktaturah med zakonite obveznosti podanikov. Za njihovo izvršitev je odgovorna tako tajna policija kot partijski aktivisti. Izgleda pa, da se je v Titovi Jugoslaviji ta obveznost ob tej priložnosti razrahljala. Kljub bučnim kano-nadam jugoslovanskega komunističnega časopisja, kljub podvojitvi miličnjkov pred beograjskim poslaništvom, so demonstracije izostale. Zato pa so partijski podrepniki hiteli - po naročilu od zgoraj seveda .-da razpošljejo nekaj deset tisoč protestnih brzojavk Titovi vladi.
Zakaj so tokrat izostale tako priljubljene detnostracije proti »zahodnim imperialistom«? Najbrž zato, ker je istočasno s Titom v Združenih državah tudi posebna finančna delegacija, ki prosjači za 350 milijonov dolarjev posojila pri obeh mednarodnih bankah, ampak levji delež bodo morale prispevati prav Združene države; proti dolarjem pa titovci načelno ne demonstrirajo...
Bazovica v socialkomunističnem zakupu
Tako je izgledala proslava narodnih mučenikov, ki so jo uprizorili KPI, PSI in naši titovci. Kakšen opravek imata z Bidovcem, Marušičem, Milošem in Valenčičem KPI in PSI? Na to vprašanje niti Bidovčev brat, ki je sicer kandidat in član P^I, ne bi mogel prepričljivo odgovoriti.
Marina Bernetičeva bi ne bila vrhunska partijska aktivistka, če bi v svojem govoru posvečala več dolžne pietete bar zoviškim junakom kot pa hi-uščevski propagandi - in žrtvam v Emiliji, Genovi iq, Siciliji. Neverjetno je, s kakšno umetnostjo mešajo deviške kuharice najrazličnejše zadeve v svojem propagandističnem loncu in s kakšno občudovanja vredno zmogljivostjo vtstousmerjena partijska prebavila vso to godiljo predelajo!
Krono »proslavi« pa so postavili re-kvizicijski plenilci slovenskih narodnih svetinj z zaključno »internacionalo«.
Naravnost smešno pa je, s kakšno spolz-kostjo se naši titovci slinijo kominformi-stičnim oblastnikom. To pri nas, kjer so celo partijski Slovenci siti prepotence svojih italijanskih tovarišev, ker se zavedajo s kakšno naglico usihajo slovenske pravice med vršaci tržaške komunistične partije.
Jugoslovanski režim s Kardeljem na čelu išče novih stikov z zahodnimi socialisti, tržaška ekspozitura tega režima pa v svoji »prezaposlenosti« očitno pozablja na preorientacijo. Kdaj bo Ljubljana spoznala, da j,e čas dozorel za upokojitev raznih »komisarjev« v Trstu?
Šolske vesti
SEZNAM KANDIDATOV
V	jesenskem roku 1960 so opravili nižji tečajni izpit na Državni nižji industrijski strokovni šoli s slovenskim učnim jezikom v Trstu:
a) pred izpitno komisijo v Trstu: Dušan Bandi, Josip Bogateč, Edvin Komar, Stanislav Kranjec, Zdenko Majcen, Boris Marži, Albin Omari, Marij Srebrnik, Vladimir Svetina, Zmagoslav Vouk, Zofija Prašel.
b) pred izpitno komisijo na Opčinah: Vladimir Skerlavaj, Boris Stegel, Ivan Vi-dali.
c) pred izpitno komisijo v Nabrežini: Božič Antonič, Ivan Fabjan, Bruno Fer-foglia, Aleksander Tence, Franc Tence; Nadja Pernarčič, Elza Romagna, Helena Sedmak.
d) pred izpitno komisijo v Dolini: Stojan Prašel, Romana Kraljič, Silva Montanja, Sonja Prašel, Nadja Ota, Alda Sanzone Marija Vilma Žerjal.
DAROVI
V	spomin pok. dr. Josipa Agneletta daruje za SDD g. Gašperšič Lit. 2000.- N.N. iz Kanade pa 25 dol. Iskrena hvala!
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria, d. d. v Tritu
Uredništvo in uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-II. - tel, 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka L 30.—
Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst M. 11-7223
Protifašist iz Rajbla
Dn?nR I Dn+mntn n Rim 7 Prenočišče, hrana, ogled Rima itd., vse te mulili! lUlMJulu V mil! . skrbi bodo odveč, Če se boste obrnili na<
_=§ Hotel-Penzion BLED =-
Via Statilia, 19 - Telefon 777-102 - RIM
Sc priporoča in [pozdravlja, Vaš rojak VINKO A. LEVSTIK Izrezite in shrafnlte! - Pičite nam za cene in prospekte!
Slovenci? Slovenke S
Pri uveljavljanju pravic našega jezika in človeka nam je po= trebna podpora bratov in sester.
V nedeljo, 2. oktobra 1960 bomo v ul. Machiavelli 22/11 od 10 do 12 ure dopoldne podpisovali sezname za predložitev
SLOVENSKE LSSTE
Slovenske volivce in volivke vljudno in nujno vabimo, da nam s svojo prisotnostjo prihitijo na pomoč. Pripeljite s seboj tudi prijatelje in znance. Vzemite, prosimo, s seboj identitečno izkaznico 1
GLAVNI VOLILNI ODBOR SLOVENSKE LISTE
NASILJE JE ZMAGALO!
Ob 40 letnici k:orošk:e tragedije