ESTOVE NIA LIBRE
Pavel VI. o n ©plesal ob-tiitvi In smpačnem tradicionalizmu v €erkvI
V sredo, 7. januarja, je sveti oče Pavel VI. pri splošni avdienci govoril 0 resnični obnovi Cerkve ter je pri tem odločno zavrnil pretirane novotarije, ki sprevračajo in zametavajo vsako tradicijo v Cerkvi; ravno tako pa je odklonil, kot nesprejemljivo, stališče pretiranih tradicionalistov, ki zamenjujejo tradicijo z negibnostjo navad in običajev.
Koncil, je dejal Pavel VI., predstavlja začetek obnovitvenega gibanja, ki gre naprej in se ne bo ustavilo, dokler ne zajame prav vsega življenja Cerkve. Potrebno pa je jasno začrtati pravo smer tega obnovitvenega gibanja, da se tako izognemo dvema nevarnima odklonoma od prave poti:
„Prvi odklon od prave poti se izraža v mišljenju, da se je s koncilom začela nova zgodovinska stopnja, ki je tako popolnoma nova, da nam dovoljuje sprevračati, prekinjati in prezirati cerkveno tradicijo. Pri mnogih prevladuje tako duševno razpoloženje, da sploh ne morejo prenesti, kar je v Cerkvi od včeraj: ljudi, ustanov, naukov... vse, kar nosi pečat preteklosti, brez pomisleka zametavajo. Iz te drže izhaja neizprosen duh kritiziranja, ki sili te neukrotljive no-votarje, da obsojajo ves včerajšnji cerkveni „sistem". V zgodovini Cerkve vidijo samo krivdo, napake, nesposobnost in neučinkovitost.
To zadržanje ima posledice o katerih bi se dalo izreči mnogo težkih sodb. To zadržanje zmore celo otem-niti zgodovinski čut za življenje Cerkve, ki nedvomno predstavlja neprecenljivo značilnost naše kulture. Taki novotarji nadomeščajo to zgodovinsko gledanje z lahkotno simpatijo do vsega, kar je zunaj Cerkve. Nasprotnik postane privlačen in zgleden; prijatelj pa se jim zdi vreden prezira in neznosen. Če se ta proces ne ustavi, pripelje celo do prepričanja, da je dovoljeno vreči med ljudi hipotezo o ustanovitvi neke Cerkve, ki bi naj bila popolnoma različna od te, ki jo sedaj imamo. Govorijo, da je treba iznajti Cerkev za nove čase, v kateri bi se opustile vse vezi pokorščine, ki je postala že nadležna, vse omejitve osebne svobode, vse oblike avtentične posvečenosti.
Ta odklon od prave poti je žal najti pri praktičnem delu; vendar moramo upati, da bo samo dejstvo, da so te zahteve tako vidno pretirane, pokazalo, da je smer, v kateri se gibljejo, napačna. „Aggiornamento“ ali cerkvena obnova, kot jo je zagovarjal koncil, gotovo ne želi tega razkroja zgodovinske in institucionalne stvarnosti, za katero jamči izkušnja stoletij.
Drugi odklon od prave poti pa obstoji v zamešavanju navade s fra-‘( dicijo, v mišljenju, da je treba gledati na koncil kot dogodek, ki je že minil in smo že šli preko njega in in da so resnični nasprotniki Cerkve tisti, ki pospešujejo in v prid obračajo novosti, ki jih je koncil sam prinesel. Tradicija, to se pravi, kakor oni mislijo, navada mora prevladati.
Tudi ti branitelji formalne negib-nosti cerkvenih običajev, ki delujejo morda pod vplivom pregoreče ljubezni, končno prevedejo to ljubezen v polemike z domačimi prijatelji, kakor če bi ti še prav posebej predstavljali nezveste in nevarne elemente.
Torej, katera je prava pot?
Tista, ki jo kaže cerkvenemu občestvu odgovorna oblast pastirjev Cerkve, to je škofov, in pa naša. Glas pastirjev ne molči. Dobri ljudje ga poslušajo, upoštevajo ga in ga ne pozabijo."
Končno je Pavel VI. zagotovil, da bo Cerkev v tem kritičnem trenutku izpolnila svoje poslanstvo za rešen je sveta in bo vršila pastoralno vodstvo, časom primerno in svobodno, pogumno in ljubeznivo, s podporo duhovnikov in vernikov. Ni dovolj krščansko ime, treba je krščanskega življenja. V krščanski doslednosti je
EFFIONG: „BIAFRE KOT DRŽAVE NI VEČ:44
VESELJE V MOSKVI
Kljub zagotovilom nigerijske vlade, da se biafrskemu prebivalstvu ne bo nič zgodilo, je na desettisoče Ibos zbežalo pred prodirajočimi nigerijskimi vo-jaškmi oddelki po ozemlju Biafre v pragozdove. Pleme Ibo je prežeto od strahu pred poboji,' ki so jih nad njim doslej vršili 'Nigerijci.
Pavel VI. je tudi sedaj, po koncu vojnih operacij v Biafri, pozval nigerijske voditelje, naj storijo vse, da se poboji plemena Ibo ne bodo nadaljevali. Podobne pozive so poslali tudi drugi državniki.
London je objavil, da bo poslal v Nigerijo materialno in zdravniško pomoč, medtem ko iz Moskve tega niso storili. V Kremlju so bili zainteresirani samo na pošiljanju orožja nigerijski vladi proti Biafri.
Ojukwu,. dosedanji vodja Biafre, je pobegnil iz države ter ga je po nekem nepotrjenem poročilu rešila iz dežele ameriška obveščevalna služba. Ta da mu je dala na razpolago letalo, s katerim je mogel odpeljati tudi svoj avto Mercedes. Menijo, da se je nastanil v Parizu ali v Švici.
Iz Ženeve v Švici je Ojukwujeva obveščevalna služba objavila njegovo izjavo, da grozi plemenu Ibo nov pokol in da je nujna intervencija zunanjih sil za zaščito Biafre.
Medtem je v Lagosu novi biafrski vodja general Effiong podpisal premirje z nigerijsko vlado in po podpisu izjavil: „Biafre kot države ni več. Tu sem, da vam dam ne samo svoje osebno zagotovilo,. temveč tudi zagotovilo mojih častnikov in tovarišev in vsega biafr-skega prebivalstva o popolnem sodelovanju in najboljših željah za bodočnost. Zatrjujemo, da smo lojalni Nigerijci in sprejemamo avtoriteto nigerijske federalne vojaške vlade,“ je začel novo poglavje nigerijske in biafrske zgodovine general Effiong.
Nigerijska vlada je zavrnila večino ponudb za zunanjo pomoč biafrskemu prebivalstvu in obtožila tuje organizacije, da so pomagale Biafri med vojno ne iz humanih temveč iz političnih razlogov. Brez ugovora je nigerijska vlada sprejela britansko ponudbo za pomoč, severnoameriško pa je odklonila z izgovorom, da ne dovoli ameriškim letalom pristajati na nigerijskih letališčih, ker jih pilotirajo vojaški in ne civilni piloti.
Minulo nedeljo je priletel v Lagos, glavno mesto Nigerije, glavni tajnik Združenih narodov, U Thant. Na lago-škem letališču ga je pričakal vrhovni poveljnik nigerijske vojske general Go-won, ki je bil sprejel vdajo Biafre od Effionga.
U Thant je imel z Gowonom razgovore o organiziranju pomoči biafrskemu prebivalstvu,, ki nujno potrebuje živil in stanovanj ter o vprašanju hitre normalizacije razmer v Nigeriji, ki je najbolj obljudena afriška država.
.Sovjetsko časopisje je v času trajanja bojev med Biafro in Nigerijo o tem vprašanju večinoma molčalo. Po porazu B'iafre pa je moskovska radijska postaja prekinila redno oddajo in objavila, da je „nigerijska zmaga nad B'iafro zmaga naprednih sil vsega afriškega kontinenta nad imperializmom“.
Izraelsko časopisje je v zvezi s porazom Biafre zapisalo, da ta dogodek lahko služi za primer „nezanesljivosti velikih sil, ki bodo prepustile tudi Izrael taki usodi, če se sam ne bo branil“. Nato ugotavlja: „Naivni lahkoverneži in velesile morajo potegniti potrebne zaključke. Svet je brezbrižno stal ob strani in gledal umiranje dveh milijonov Bia-franov. Prav tako bi storil, če in kadar bodo brisali s površja zemlje druge majhne narode, kadar temeljni interesi velikih sil niso prizadeti.“
Mrisžitev Nemčije odmaknjen» v Ssodečnest
Brandt vali krivdo na Nemce same
Zahodnonemški socialistični kancler Willy Brandt je imel pretekli teden svoj nastopni zunanjepolitični govor pred za-hodnonemško poslansko zbornico.
Za govor je bilo veliko pričakovanje, ker se je moral dotakniti odnosov med obema Nemčijama.
Brandt je Vzhodni Nemčiji ponudil pogajanja za sklenitev nenapadalne pogodbe med obema Nemčijama, je pa izključil sleherno možnost, da bi Zahodna Nemčija kdaj uradno priznala vzhodnonemški komunistični režim.
Brandt je tudi izjavil, da bo svoje predloge o nenapadalni pogodbi v kratkem uradno predložil vzhodnonemškemu vladnemu predsedniku Stophu.
Vzhodna Nemčija je medtem obtožila Bonn, da nadaljuje s svojo dvajsetletno politiko „diskriminacije,, blokade in sovraštva“ do Pankova.
Brandt je v svojem govoru med drugim izjavil, da se „pogajanja med Bonnom in Vzhodnim Berlinom morajo in morejo začeti“, da pa nima nobenih iluzij o težavah, na katere bo naletel pri svojih poskusih za razgovore z Varšavo, Moskvo ali katerokoli drugo komunistično prestolnico, glede izboljšanja odno-
sov. Tudi ne izključuje neuspehov, na katere bo pri tem naletel.
„Toda,“ je dodal Brandt, njegova vlada je „izbrala pot iskanja zaupanja v Vzhodni Evropi po tolikih vojnih strahotah ter jo namerava hoditi kljub njeni dolžini in tveganosti.“
Brandt je zavrnil možnost mednarodnega priznanja vzhodnonemškega komunističnega režima, kakor ga je Ulbricht predlagal pretekli mesec Bonnu. „Temeljnih sprememb med obema Nemčijama v doglednem času ni pričakovati. Po svoji zgodovini in po svojem prepričanju ostaja federalna republika država Zahoda. Nemška demokratska republike pa vsled svojih zvez in po volji svojega vodstva ostaja država Vzhoda. Zgodovina, ki je Nemce po njihovi krvdi razdelila na dvoje, bo odločila, kdaj in kako se bo izpolnila njihova zahteva po združitvi,“ je govoril Brandt.
Zahodnonemški socialistični kancler je svoj govor zaključil: ,/Nemci si morajo tudi zapomniti, da je malo ljudi na svetu, ki bi se navduševali za združitev 60 milijonov Zahodnih Nemcev s 17 milijoni Vzhodnih Nemcev, za združitev njihovega skupnega gospodarskega potenciala in za združitev njihove skupne vojaške sile.“
Nove reforme v Z!§§R
Alkoholizem in nedisciplina
V Kremlju pripravljajo nove reforme v sovjetski državni upravi in strožjo disciplino med sovjetskim delavstvom, ugotavljajo opazovalci razmer v .Sovjetski zvezi vsled številnih zadevnih člankov, ki so se zadnje čase začeli pojavljati v sovjetskem uradnem časopisju.
Glasilo sovjetske KP Pravda je minulo soboto objavilo obširno kritiko državne uprave, od ministrstev do uprav
iskati ključ za obnovo. Kristus mora biti središče našega življenja. Treba je živeti vez krščanske ljubezni. To so načela, ki izhajajo iz koncilskega nauka.
državnih podjetij in napadlo nedisciplino, ki se je razpasla med sovjetskim delavstvom.
Pravda zahteva izboljšanje organizacije in uprave državnega gospodarstva in med drugim piše:
„Na žalost skoro nobeno podjetje, nobeno ministrstvo in nobena druga državna organizacija ne kažejo pripravljenosti za izvajanje gospodarskih načrtov in za polno izkoriščanje materialnih, delavskih in finančnih sredstev, ki jih imajo na razpolago. Nasprotno, ministrstva in podjetja trošijo ta sredstva, delavstvo pa je prežeto z nedisciplino.“
¿Mkerfad sól© a Regís Delirav?
Apenas circuló el rumor de que el gobierno boliviano del general Ovando Candía preparaba una amnistía, comenzó a esbozarse una campaña en favor de Régis Debray, detenido en abril de 1967, después de haber estado durante un mes en las guerillas del Che Guevara y condenado hace dos años en C’amiri. Tres escritores franceses (Malraux, Mauriac y Sartre) primero, la Unión de Escritores (Creada en mayo del 68 en París) y otras instituciones después, se han dirigido al gobierno boliviano, solicitando la liberación del joven castrista francés.
Resulta normal, por simples motivos humanitarios, que los escritores soliciten clemencia en favor de un preso y la consiguiente medida de gracia. Pero una medida de amnistía, de gracia o de clemencia, no tiene que ser convertida en apología del condenado y de sus posiciones políticas, como viene sucediendo en este caso. Si Debray sale de la cárcel solo puede y debe ser como consecuencia de un acto de perdón de un gobierno respecto a un extranjero, que ha ido a inmiscuirse en los asuntos internos de un país que no es el suyo.
Pero, puesto que se arguyen consideraciones humanitarias en la campaña en favor de Regis Debray. ¿No es asimismo oportuno que esa campaña se ejerza en favor de los cientos de miles de presos, que pueblan las cárceles comunistas por todo el mundo, desde Cuba y Unión Soviética hasta China? ¿Justicia y clemencia ? Si. ¡Pero a todos por igual!
Sw@b@da sumí» zea Regisa Debraya?
Komaj se je razvedelo, da bolivijska vlada generala Ovanda Gandie pripravlja amnestijo, že se je pričela pojavljati kampanja v prid Regisu Debrayu. Ta mladi francoski pisatelj, je bil zajet leta 1967, potem ko je mesec dni prebil v gverili Che Guevare, ter bi obsojen pred dvema letoma v kraju Camiri. Najprej so bili trije francoski pisatelji (Malraux, Mau^iac in Sartre), nato pa Zveza pisateljev (ustvarjena maja 1968 v Parizu), in druge organizacije, ki so se zavzeli pred bolivijsko vlado za mladega francoskega kastrista,
Popolnoma normalno je, da iz človekoljubnih razlogov pisatelji prosijo svobodo v prid priporniku. A odlok kot je amnistija, ali pomilošSenje, se ne sme spremeniti v apologijo pripornika ali njegovih političnih idej, kakor se je dogodilo v tem primeru, če Regis Debray zapusti ječo, se to lahko in sme zgoditi le kot posledica odpuščanja vlade do tujca, ki se je vtaknil v notranje zadeve dežele, ki ni njegova lastna.
Poleg tega pa, ko se že navajajo človekoljubni razlogi v prid Regisu Debrayu, ali ne bi bilo lepo, da bi se ta kampaiija obrnila tudi v prid vseh stotisoqetf zaprtih v komunističnih ječah širom sveta, od Kube in Rusije, do Kitajske? Pravica in milost? Da. A za vse enako!
iz TEDNA
Moskva si iz propagandnih razlogov tako močno želi sklicanje pan-evropske varnostne konference, ki so jo lansko leto predlagale sile njenega Varšavskega pakta, da je zadnje dni pristala celo na prisotnost severnoameriškega delegata na taki konferenci. Doslej je Moskva izključevala Severno Ameriko kot neevropsko silo, dasi je z Zahodno Evropo povezana v NATO.
Hanojska delegacija na pariški „mirovni“ konferenci je predložila časnikarjem „seznam civilnega prebivalstva, ki ga je ameriška vojska pobila v May Lei“. Opazovalci dvomijo v verodostojnost seznama.
Za ameriškega veleposlanika na Švedskem je Nixon imenoval črnca dr. Jeroma Hollanda. Od lanskega februarja Wasington na švedskem ni imel svojega veleposlanika, ker je bila švedska med prvimi zahodnimi državami, ki je priznala severnovietnamski komunistični
V TEDEN
režim in mu celo poslala finančno pomoč.
Japonska ekspedicija, ki namerava letošnjega maja doseči vrh Everesta v Himalaji, bo imela med svojo opremo tudi šotor iz aluminija, ki ga je mogoče napolniti z zrakom. Prostora v šotoru je za štiri ljudi. Ekspedicija bo stala 280.000 dolarjev.
Rdeča Kitajska bo že letos ali najkasneje prihodnje leto preizkusila svojo prvo medcelinsko raketo,, je ugotovila ameriška obveščevalna služba.
V New Yorku je pretekli petek umrla Alice »Payton Brown, verjetno zadnja ameriška črnka, ki je bila se sužnja v svojih mladih letih. Dočakala je starost 116 let ter se je suženjstva rešila pred 9-5 leti, ko se ji je posrečilo iz notranjosti države priti v New York in dobiti zaposlitev v gospodinjstvu pri neki družini, nasprotni suženjstvu.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
DRŽAVNI PRORAČUN ZA 1970
Po dolgem pričakovanju je končno pretekli ponedeljek dr. Dagnino Pastore, ekonomski minister na tiskovni konferenci objavil in obrazložil vse potankosti državnega proračuna za tekoče leto. Zakasnela izdelava proračuna je vzbudila v raznih gospodarskih krogih preplah, kajti to naj bi bil znak slabo vodene gospodarske politike. A vzroki so bili drugje; glavni: šele v prvem tednu januarja je bila objavljena davčna reforma, na kateri slone dohodki, ki jih navaja proračun. Druga: vladni krogi si še niso bili na jasnem glede politike plač državnih uslužbencev, kar tudi odločilno vpliva na končen izid računov. Seveda niso manjkale razne razlage kot npr.,, da so proračun delali z novim računskim strojem, ki ima baje to posebnost, da je počasnejši kot pa ročne pro-gramacije, itd.
•	HII ■■■■■■—■«■>■■■■ «	■»W1W
Pravda nadaljuje: „Na vsak način bo treba dvigniti organizacijsko raven produkcije in dela in okrepiti partijsko in državno disciplino.“
Pravda nato razpravlja o različnih vzrokih sedanjega stanja v Sovjetski zvezi in med njimi postavlja na vidno mesto žalostno dejstvo: splošni alkoholizem. „Eden od glavnih vzrokov tega stanja v našem gospodarstvu je prevelika nagnjenost do alkohola. Že vse je povedano s tem, ko ugotavljamo, da večina delavstva izostaja od dela vsled pijanosti,“ zaključuje Pravda.
Glavna skrb ekonomske ekipe je bila ta, da se obdrži državni deficit vsaj na istem nivoju kot doslej. To jim je (v proračunu) tudi uspelo, številke so namreč sledeče: Izdatki: 11.983,7 milijonov novih pesov; dohodki: 11.556 milijonov novih pesov; deficit: 427,7 milijonov novih pesov. »Pri tem so zanimive nekatere številke in sicer, da znašajo javne investicije 5.147,5 milijonov novih pesov, kar je najvišja številka doslej. Ni se pa bistveno spremenil sestav izdatkov^ ki negativno vplivajo na državno ekonomijo: plače državnih uradnikov in deficit državnih družb znaša skupaj 64% izdatkov.
Procentualno predvideva proračun sledeče izdatke po sektorjih: 37% za ekonomski razvoj; 14% za obrambo; 14% za šolstvo in vzgojo; 8% za socialno skrbstvo; 7% za splošno administracijo, 7% za zdravstvo; 6% za javni dolg; 5% za varnost; 2% še ne predvideno.
Eno glavnih del vladne ekonomske ekipe je sedaj držati dohodke in izdatke v mejah proračuna. Za dohodke je že, kot smo omenili, poskrbljeno z novimi davčnimi obveznostmi, ki so precej prizadele razne industrijske sektorje, zlasti avtomobilsko industrijo ter izzvale precej kritike. Za financiranje deficita pa računajo na razne notranje in tudi zunanje kredite. Glede teh zadnjih bo dr. Dagnino Pastore obiskal v februarju razna evropska in ameriška ekonomska središča ter tam skušal dobiti podporo za argentinski ekonomski program.
-----
—
_
—
___
Novoletna razmišljanja
(Od našega dopisnika v Gorici)
Ob prehodu v novo leto je že nava- | da, da pbtegnemo zaključke in delamo bilance o preteklem letu ter si začrtujemo perspektive za bodočnost. Ne da bi zašli v stereotipnost želimo tudi tu podčrtati nekaj dejstev, ki so gotovo pomembna za nas, živeče še na starem evropskem kontinentu, zanimala pa bodo gotovo vse rojake, ki prebivajo na Šimih pampah pod Andi tja do Pacifika, saj se porajajo na skupnem matičnem ozemlju v ožjem in širšem smislu.
Evropsko dogajanje v preteklem letu je bilo kar polno zanimivih in tudi burnih dogodkov, ki so šli preko običajnih političnih premikov npr. v Franciji, do vse večjih kontestacij socialnega študentovskega značaja. Val ter protestnih gibanj je zajel predvsem bolj razvite dežele zahodne Evrope. V deželah tkzv. socialističnega tabora je bilo leto 1969 še vedno pod mučnim vtisom sovjetske invazije na češkoslo-voško z vsemi trdimi posledicami za češkoslovaško ljudstvo. Države vzhodnega bloka ne dovolijo najmanjše kontes-tacije, če so prav njihovi njihovi ideološki • zavezniki tisti, ki isto kontestaci-jo na zahodu najbolj razpihujejo. Kdaj bo prišlo po prepotrebne razjasnitve?
Nas, ki živimo v Italiji, nedvomno ni pustila ravnodušne akutna faza italijanskega političnega in socialnega razvoja v preteklem letu. Na političnem področju je leto 1969 prineslo razbitje dosedanje vladne koalicije leve sredine (demokristjanov, socialistov in republikancev) in to zaradi hudih notranjih sporov v socialistični stranki (PSI), ki 'šo se končali z razkolom. Nastali sta tako dve socialistični stranki, leva PSI ter socialno demokratska PSU, poleg že prej obstoječe radikalne in skrajno levičarske PSIUP (proletarski socialisti). Italijansko javno življenje je zajela huda psihoza negotovosti zaradi vladne krize. Nastala je zopet enobarvna krščansko demokratska vlada, jo vodi strankin prvak Rumor. Vlado sicer od zunaj podpirajo tudi druge sile leve sredine, t. j. obojni socialisti in republikanci, a nima drugače jasne bodočnosti. Političnim negotovostim so se pridružili v jeseni in pozimi še veliki sindikalni nemiri s socalnimi zahtevami, ki so prav zaradi ogromnega vala stavk precej paralizirali državno ekonomijo in pretresli javno mnenje ter
politične formule. Pri tem ne smemo pozabiti še hudih dejanj nasilja, ki so predstavljala višek v že itak napetem položaju v državi. Pri tem mislimo zlasti na žrtve socialnih neredov ter na
s.narhistične zločinske atentate zadnjega meseca v Milanu in Rimu. Slika, vsekakor ni rožnata, upati je le, da se bodo prave demokratične sile v Italiji dokončno prebudile in potisnile v o-zadje skromno, a nevarno manjšino nasilnežev rdeče in črne skrajnosti.
Kaj pa Slovenci, zlasti Slovenci v zamejstvu? ,S kakimi perspektivami gledamo na prihajajoče leto? Tudi med nami je več pozitivnih znakov, ki dajejo upanje na ugodno rešitev najbolj perečih problemov. Vzdušje se na splošno izboljšuje, kažejo se tudi vidni znaki dobre volje s strani italijanske večine. Letos so tudi beneški Slovenci doživeli uradno priznanje s strani deželne uprave, ko je deželni predsednik prvič uradno sprejel njih delegacijo. Goriški Slovenci z velikim zadovoljstvom beležimo zelo pozitivno sprejeto resolucijo za slovenske pravice, ki jo je malo pred božičem skoraj soglasno sprejel goriški občinski svet. Resolucija, ki so jo predložili svetovalci Slovenske demokratske zveze, se zavzema predvsem za svobodno uporabo slovenskega jezika v odnosih s političnimi, u-pravnimi in sodnimi oblastmi. Poleg tega pa zahteva razne intervencije v korist in obrambo celotne slovenske manjšine v Italiji.
Na drugi strani je goriško mesto samo navezalo živahne kulturne stike z zaledjem, zlasti s slovanskim Vzhodom. Poleg širšega sodelovanja s slovensko in jugoslovansko kulturno skupnostjo je navezal stike zlasti s Čehi in Slovaki. To se kaže na že tradicionalnih „srednjeevropskih kulturnih srečanjih“ in na vsakoletnem mednarodnem pevskem tekmovanju. Podobni stiki se vršijo tudi sporadično, in pri njih aktivno sodelujejo slovenski goriški kulturni krogi.
i Zremo z upanjem v novo leto. Nočemo pa biti preroki. Dovolimo si le izraziti željo, da bi novo desetletje, ki se odpira pred nami, dalo Slovencem doma in v izseljenstvu plodnih sadov, ljudem obeh svetov, starega in novega. pa trajnejši mir in varnejšo bodočnost.
A. B.
ZENA 1
N J E i
Anica Kralj
Kam zdaj)?
SVET
Konec srednje šole! Otrok, sin ali hčerka, že mladostnika, sta srečno končala zadnje leto, morda z odliko, ali brez ponavljalnih izpitov. Veselje in zadoščenje staršev je upravičeno, saj otrok stopi tudi v družinski lestvici na višjo stopnjo.
Kam pa zdaj ? Največkrat je pot višje izobrazbe že izbrana, ker so se v zadnjem letu srednje šole doma večkrat o tem pogovarjali. Pa tudi študent sam, med sošolci in prijatelji, si je že zamislil poklic, ki bi mu bil po godu.
Tudi oni mladostnik, naj bo dekle ali 'fant, ki bi rad v višje šole, na univerzo, pa je zaradi domačih razmer primoran že na delo za zaslužek, nima lahke izbire. Največkrat si tudi ta izbere poklic za vse življenje.
Najtežje si bo izbral poklic mladi človek, ki ni imel pametne vzgoje, ki ne kaže zanimanja ne občudovanja za resno delo, posebno ne za ono, ki bi od njega zahtevalo truda in žrtev. V današnji opulentni družbi, ki otrokom vse dovoli in nudi, je take mladine vedno več.
V preteklosti ni bila izbira poklica tako težka, ker jih je bilo manj in ker so bili bolj opredeljeni in stalni. Danes pa je tehnični razvoj odprl neštete možnosti za nove poklice, med njimi za mladega človeka zelo zanimive in tudi do-„bičkanosne.
Na to naj bi pomislili starši, ki svojega otroka najbolje poznajo. Poznajo njegove zmožnosti, njegove močne in šibke lastnosti značaja, ki so pri poklicu velikega pomena. Naj podprejo v njem posebno vztrajnost, ki zahteva včasih velike žrtve in je pri poklicnem delu velike važnosti.
Zgodi se večkrat, da je težko ugotoviti pri otroku, kam bi ga usmerili, ker je morda nadarjen za več stvari. To se večkrat godi. Ker veliki izraziti talenti se največkrat pokažejo le v glasbi, matematiki in slikarstvu, poeziji in pd.
Tudi pri kmečkem otroku se včasih pokaže posebna sposobnost za mehanično delo. Vse zna narediti in popraviti. Tak otrok mrzi kmečko delo. (Bil bi gotovo dober inženir.
Rgzpmljivo je, da je poseg staršev . na tem otrokovem življenjskem križpotju zelo važen. Pravilno izbran poklic ne . samo da prinaša človeku notranje zadoščenje,, ker se rad trudi za stvar, ki mu prija. Zato je tudi njegovo delo bolj uspešno ne samo zanj, marveč tudi za človeško družbo. In poklic, ki prinaša človeku notranje globoko zadovoljstvo, je prava sreča.
Pri izbiri poklica je nevarna skušnjava denar. Danes se je pojem poklic-denar že nekako uveljavil.
„Kaj je šel za profesorja, saj bo težko rinil naprej z družino, še mehanik je boljše plačan.“
„Moj oče mi pravi, naj bom zdravnik. Tako bom bogat.“ (Ubogi pacienti!) Tako tudi: „Bodi inženir! Boš bogat!“ Mladi ljudje pa hočejo danes biti čim_ prej neodvisni. Tudi o svojem poklicu najraje sami odločajo. Vendar je nujno I potrebno, da imajo tudi starši v tej odločitvi svoje trdno, jasno mnenje, katero v pogovorih posredujejo svojim otrokom. Zelo priporočljivo, če je pogovor indirekten, to se pravi, recimo, pogovor o poklicih med očetom in družinskim prijateljem, katerega otroci cenijo in imajo radi.
Končno, najlepše je, če se starši s svojim otrokom resno in prijateljsko pogovarjajo in s svojo življenjsko izkušnjo marsikaj osvetijo, česar mladi človek še ne more vedeti.
Za neodločne mladostnike pomagajo z nasveti tudi testi pri izvedencu, na posebnih inštitutih.
Zamoleani Korošec
V komunističnem izseljenskem glasilu „Rodna gruda“ (oktober 1969) je neki Miroslav Ravbar napisal članek „50 let slovenske univerze v Ljubljani“, članek je seveda rdeče pobarvan in je zanimiv predvsem po tem, kar zamolčuje glede ustanovitve slovenske univerze. Nikjer ni niti z besedo omenjen dr. Anton Korošec, ki ima edinstvene zasluge za ustanovitev univerze v Ljubljani. Nikjer ni omenjeno, da je dne 30. junija 1919 ministrski svet pod predsedstvom podpredsednika vlade dr. Antona Korošca sprejel zakonski predlog o ustanovitvi slovenske univerze v Ljubljani. člankar našteva med drugim tudi častne doktorje (doctores honoris causa). Pravi, da je univerza podelila 14 takih doktoratov. Toda med naštetimi doktorji ni nikjer dr. Antoma Korošca. Zanimive so tudi trditve, da so bili najbolj agilni borci za univerzo komunisti in da so se vsi poskusi okrnitve ljubljanske univerze izjalovili po zaslugi komunistov, še celo zgradbo Plečnikove univerzitetne knjižnice si prisvajajo. Ravbar piše: „Skupni akciji slovenskih progresivnih (t. j. komunistč-nih) sil je uspelo celo. da je bilo zgrajeno mogočno poslopje univerzitetne knjižnice, da je medicinska fakulteta končno postala popolna in da se je ustanovila Slovenska akademija znanosti in umetnosti...“ Objektivna zgodovinska resnica pa je, da nimajo komunisti najmanjše zasluge za vse to. Kar zadeva iSlov. akademijo znanosti in u-metnosti, je bil zopet dr. Korošec tisti, ki ima zgodovinske zasluge za njeno ustanovitev kot za ustanovitev slovenske univerze.
KOROŠKA
Slovenski filmski klub
Med nova polja umetniške dejavnosti ki imajo važni vlogo v modernem svetu, spada gotovo v prvi vrsti film. Posebna tehnika, zvok, barva, možnost kombinacije zvočnih in vizualnih učinkov, vse to daje filmskemu izražanju posebno privlačnost.
Kar se filma tiče, nismo Slovenci trenutno na kakem zavidljivem položaju. Sicer obstaja v domovini slovenska filmska industrija, a je pod okriljem in kontrolo partijskih oblasti. V zdomstvu pa so se doslej le posamezniki bolj ali manj zanimali za to delovanje. (Med temi bi lahko omenili g. Vinka Zaletela, ki ga tudi Slovenci v Argentini dobro poznamo). Sedaj pa se je na Koroškem organiziral filmski klub. Njegovi cilji so širiti filmsko kulturo in pospeševati filmsko delovanie med Slovenci na Koroškem, pa tudi drugod po svetu. Organiziranje filmskih predstav; filmanje v dokumentacijske svrhe raznih slovenskih kulturnih prireditev in narodnih običajev: lastne filmske produkcije ter izposojevanje filmskega materiala, vse to je vneseno v točke, za katerih dosego se bo klub zavzemal. Za to pa bo tudi organiziral tečaje, vajo in specializacijo tako v glasbi, komentarju, filmanju in režiji, da bodo člani in sodelavci imeli vnogled v vsa razna področja filmske tehnike.
Prvi zbor filmskega kluba je bil v ponedeljek, 5. januarja v Celovcu. Na njem zbrani ljubitelji filma so si na sestanku začrtali bodoče delo, pa tudi že izvolili odbor, katerega sestavljajo kot predsednik Marko Jernej, tajnik Andrej Kokot, ter blagajnik Painter Mirko. Delovanje kluba pa ni omejeno le na Koroško, temveč vodstvo vabi vse ¡Slovence pa svetu na skupno sodelovanje. Kdor bo hotel imeti točnejše informacije, ali stopiti v stik s člani filmskega kluba, naj se obrne na naslov: Slovenski. filmski klub, 9010 Celovec, Postfach 395.
Sv. murne za dušni pokoj) dr. Kreka
Rim
Slovenci v Rimu so imeli sv. mašo za dušni pokoj dr. Mihe Kreka 18. decembra lanskega leta v kapeli na Via dei Golli 10. Sveto opravilo je daroval g. Marko Kranjc. Poleg Slovencev so bili navzoči tudi številni Poljaki in Čehi iz mednarodne organizacje Krščanske Demokracije
Pariz
V Parizu pa je bila sv. maša za pokojnim dr. Krekom dne 20. decembra. Francoski Slovenci. Hrvati in Srbi so napolnili švicarsko cerkev, kjer je daroval sv. mašo g. Čretnik. V mašnem govoru, ki ga je imel v francoščini, srbohrvaščini in slovenščini, je g. Čretnik orisal lik dr. Kreka in pomen njegovega dela za slovenski narod.


„Brezmejna tišina leži v gorski dolini, ko z lovcem stopava proti koči, Brez orožja sem. Počivat grem, gledat, poslušat, uživat to, kar je od vsega lova najtrajnejše: samoto. Samoto Kota, te pozabljene doline, meni najlepše, kar jih poznam v gorah. Vsepovsod tišina. Le žalobni klici črne žolne se stapljajo v šumenju slapu v zatrepu, ki ga je polna vsa dolina. Težko tišči izpod sivega neba med gozdove, listič se ne gane, perut ne prhne. Blaženi mir paradiža! Mir, balzam bolnemu srcu, eliksir trpinčeni duši, pogoj vseh zbranih misli, osnova vsem velikim dosežkom duha. Blagoslovljena samota! Nič velikega ne dosežeš brez miru, ne ustvariš brez samote.“
Planinski pisatelj in univerzitetni profesor elektrofizike France Avčin .,Kjer tišina Tapeta“, str. 125
Planinci konkretizirali gor® našega Narodnega
praznika
Gora DEVETINDVAJSETI OKTOBER, v kasteljanski dikciji pa CERRO VEINTINUEVE DE OCTUBRE. Gora, sredi nepreglednega ledenega razsežja, vznikla iz njega podstave skozi 1800 metrov globoki kristalni objem. Včasih — pred davnimi in mnogimi vela — je bil objem še globlji in ji segal zato više v vrh. Tako visoko, da jo je težilo in dušilo. Gora pa je vztrajala na svojem in zdržala. Po malem se je trgala iz stiska velikana, dokler se končno ni izrinila iz oklepa, ki se ji je razprostrl v podnožje kot biserna preproga, in se dvignila visoko čezenj. Tisočletja že raste zdaj svobodna in sega vsa ponosna soncu v objem.	....	.
Gora, vreden simbol neverjetne zdržljivosti malega naroda, skozi veke trdo vkljenjenega v tvamo nadmoč pohlepnega silaka, da se je moral po svoji duhovni sili trgati skozi veke iz tujčevega okovja, dokler ni strtega potisnil ob svoje vznožje in se vzpel nadenj, rastoč v svobodo.	,	,	, .
Zmaga majhnega v neenaki borbi z velikanom, vredna, da zdaj priča o njej daleč, zelo daleč od pozorišča, za celega pol sveta daleč, tudi orjaški gotski spomenik, od Stvarnika izklesan in položen v enega izmed najlepših koščkov zemske narave, kot je tudi naša domovina biser Njegovega stvarstva. Milijone in milijone let je stala ta gora nedotaknjena od človeške stopinje, neosvojena, kot da ji je bilo sojeno čakati sina slovenske matere, da jo ugleda, določi, se^ zarine v njena pobočja in stopi prvi na njen deviški vrh — svojemu narodu v zahvalo, v čast in slavo.
Kadar ob nastopu poletja pojema I odprave sestopi do Mastersa ali lahko
pošlje po kom vest za svoje matično društvo iz višinskih taborišč do estancije, in ko se Mastersovi radio valovi (oddajnik Parsifal) lahko pretolčejo skozi južne atmosferske pregrade do severnejših zemljepisnih širin.
Tako nas je v nedavni noči presenetil poziv novega radio-amaterskega prijatelja. Imamo jih že celo zbirko. Skoro nobenega ne poznamo osebno. Zadošča pa v vseh primerih kratek tele-lonski razgovor in že se ujamemo na skupnem stičišču, kot da gre za dobre stare znance. Razgovor je vselej prisrčen, iskren, poln dobrih hotenj. Potem pa kot nanese: včasih priključijo naš telefon na njih radio oddajnik za direkten razgovor s fanti ali z Mastersom, če niso atmosferske interference prehude. (Drugič spet le povedo sporočilo, ki gre včasih neverjetno naokrog po svetu, od enega amaterja do drugega, dokler ne ujame vesti kdo v Buenos Airesu. Le bolj redko nanese, da se ti radijski ljudje spoznajo na gorniški žargon, pa je treba včasih močno spake-drano diletantsko pogovorno verzijo najprej prevesti v dostojno planinsko govorico, preden človek razume, za kaj pravzaprav gre. Vselej pa enako razveseli novica tako nas, kot onega, ki jo posreduje. Posebej, kadar razume, da gre za ljudi, samotno tavajoče par tisoč kilometov odtod po gorah, sredi morja ledu, pa da smo zaskrbljeni zanje, če dolgo ni glasu od njih.
Po zadnjih tako dobljenih poročilih kaže, da so ekspedicionarji koj po prihodu razvili živahno planinsko dejavnost, kar da sklepati vsaj na nekaj dni ugodnega vremena v notorično deževno-vetrovnem predelu. Lotili so se prvenstvenega vzpona na goro Devetindvajseti Oktober. Že pred dvema letoma se je ing. Jure Skvarča na predlog predsednika Slovenskega planinskega društva, g. Roberta Petrička, ogledal po primernem vrhu, ki bi bil vreden tega imena šele letos pa so vremenske in tehniške okoliščine dopustile naskok nanjo. Dne 9. januarja 1970 je stopil Jure Skvarča v navezi z Mariom Se-rranom na vrh gore, ki jo je osvojil v spomin na dan, ko se je slovenski narod osvobodil germanske nadoblasti. Slovensko planinsko društvo pa poklanja to planinsko storitev svojega člana vsemu slovenskemu narodu.
Poleg vrha Devetindvajseti oktober je doslej letošnja odprava zavzela s prvenstvenimi vzponi še Cerro Bertacchi in Cerro Provincia Santa Crnz. Gorski sklop treh omenjenih gora se dviga sredi Južnega patagonskega ledu na
dejavnost naših organizacij in jo subtropska vročina ziblje ponajveč v popolno paralizacijo, smo v vrsti let že vajeni, da se natiho dvignejo naši gorniki in se odpravijo na svoje planinsko delo. Trdo delo. V mrazu, vetru, v ledenih strminah, spolzkih žlebovih, čez skalne previse, po muhastih gorskih hrbtih. Daleč od hrupnega sveta, na pogorišču osamele dejavnosti, v pogovoru z molkom narave. Lepo delo. In v tej bogati druščini še tako samoten gornik nikdar ni osamljen. Intenzivna dejavnost negibne narave terja skrajno koncentrirano prisotnost njenega gosta, mobilizacijo njegove biti do zadnjega drobca. Celovitost soskladja v dinamiki bitja in snovi. Stapljanje v eno, ko zaživi stena plezavcu v tovariša, gora v poosebljenje namena, ideala, ideje. Ko izginja meja med dejanjem in sprejemanjem in je oboje eno. Vse je razumljivo, enostavno, vse je ¡asno. In h koncu — globoka hvaležnost. Kaj vem, komu ali čemu. Vzgibom? Gori? Njemu? Kdo ve! Ko gornik spet sestopi v nižinskega zemljana, se prej samo po sebi dana jasnost nekaj zamegli. Ostane pa občutje razum-Ijenja. Dovolj, da ohranja gorniku vero v poslanstvo, ki mu je dano.
Ni tedaj težko razumeti, da se planinec še in še vrača v goro, posebej če se je kdaj pobratil z njo v steni, In ne preseneča, ko se pojavljajo v tem času leto za letom vesti o storitvah naših planincev. Tudi letošnja slovensko argentinska odprava na južni patagonski led 1969-1970 je le vzročni člen vséh predhodnih. Ekspedicionarje (Aleksander Nikolič, Mario Serrano, Enrique Curioni) vodi ing. Jure ¡Skvarča in se jim bo koncem januarja pridružil še njegov brat Peter, ki je trenutno s skupino študentov na seminarskem delu v mendoški Kordilijeri. Odpotovali so 22. decembra z letalom do Rio Gallegos, kier so dobili od Gobernación de Santa Cruz kamioneti za prevoz čez Pataginijo do El Calafate ob Lago Argentino, Tu so se kak dan no božiču ukrcali v nekoliko zapadneišem pristanišču Punta Bandera na barko Narodnega parka ter pristali onkraj velikanskega jezera na skrajni točki severnega rokava pri starem prijatelju slovenskih andinistov g. Mastersu na njegovi estanciii Cristina.
Kot že vsa zadnja leta, ima odprava tudi letos organizirano sporadično zvezo in obveščevalno službo s Slovenskim planinskim društvom v Buenos Airesu po radio amaterski mreži. G. Masters da rad na razpolago sebe in svoj radio
oddajnik, v Buenos Airesu pa se vedno j zapadnem bregu znanega ogromnega najde kak ljubezniv amaterski kolega, j ledenika Upsala, približno na, 74.5 ze ki ujame klic in radovolje vzpostavi mljepisne dolžine in 49.9 južne zemlje
pisne širine. Tehnične planinske podrobnosti o vzponih in o gorah bomo izvedeli
zvezo z društvenim referentom. Vse to seveda v redkih priložnosti, ko vodja
ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE za leto 1969 je že prispel v razne dele sveta, tako tudi v Združene države, Anglijo, Francijo, pa tudi na Goriško, Tržaško in Koroško. Od povsod dobivamo čestitke, pisma in pohvale sledeče vsebine:
„Zbornik smo prav te dni dobili. Je res lep in zanimiv, in smo nanj lahko v resnici ponosni, čestitamo!“
šele, ko se ekspedicija vrne domov.
V februarju, ko se bo odpravi še Peter Skvarča, bodo prenesli svojo dejavnost na Cerro Norte, ki se jim že nekaj let trdovratno upira. Ker pa sta brata Peter in Jure v sistematskem , delu in raziskovanju že dodobra ugotovila smer in jo obdelala do 200 metrov pod vrh, upamo, da gre letos le še za vprašanje časa in lepega vremena.
Bog daj srečo!	dp-
VELENJE — Komercialne zaloge velenjskega lignita za letno 4 milijonov ton produkcije je še najmanj za 80' let. Letos bodo velenjski rudarji nakopali
3.300.000	ton lignita, za povečanje produkcije na 4 milijone ton pa bodo morali do leta 1985 investirati okrog 146 milijonov dolarjev.
NOVA GORICA — Meščani Nove Gorice so nedvomno prvi v Sloveniji videli film „Bitka na Neretvi“, vendar v kinu „Corso“ v stari Gorici onkraj meje. Ta film je film jugoslovansko-italijansko-nemške koprodukcije. Nastopa baje 50.000 statistov, 85 igralcev ter 4.000 konj. 50 letal, 200 tankov in 600 topov.
LJUBLJANA — Malokdo ve, da žive na Madžarskem poleg porabskih Slovencev tudi 'Slovenci v Taranju ob hrvaško, madžarski meji severno od hrvaške Koprivnice. Prav malo jih je še, saj niso nikdar niti v cerkvi slišali slovenske besede. So potomci Prekmurcev, ki so se po izgonu Turkov 1. 1735 naselili na zapuščeni posesti zemljiškega gospoda Feštetiča.
CELJE — V župnijski cerkvi so zaključili sedemletno delo restavriranja gotske kapele. 'Pri otvoritvi obnovljene kapele je govoril direktor zavoda za spomeniško varstvo, Ivan Stopar, akademik dr. France Stele pa je predstavil skulpturo Žalostne Matere božje, ki je edinstvena skulptura v Evropi in je ena osmih kipov baročnega sloga v Celju. Restavracijo kipa in fresk je opravil akademski slikar Viktor Povše.
JESENICE — Na Jesenicah so praznovali 95-letnico ‘Pihalnega orkestra jeseniških železarjev, ki ga sedaj vodi Rado Kleč. Začetek orkestra je bil pravzaprav v Bohinju, kjer je bila ustanovljena pred 95 leti kovaška godba.
LJUBLJANA — V Viteški dvorani Križank je violinist Vladimir Škerljak imel koncert del francoskih skladateljev Leclaira, Francka, Isaya, Ravela in Slovenca Matičiča, ki živi stalno v Parizu. Na klavirju ga je spremljal Marijan Lipovšek. škerljak, asistent italijanskega virtuoza Franca Gullija na poletnih mednarodnih tečajih v Sieni, se je pred kratkim vrnil iz Italije, kjer je nastopal kot solist v Rimu, Comu in Luganu.
LJUBLJANA — Prvi doktorji Ljubljanske univerze: Ana Mayer, Pavel Suyer, Miroslav Kuhelj — 15. 7. 1920, Luka Kravina, Štefan ‘Skubic in Vincenc Zorc — 18. 12. 1920, Ladislav Lajovic 23. dec. 1920, Ciril Kraševec 12. marca 1921, Ernest Rosina in Josip Režek 25. aprila 1921.
MEŽICA — Mežiški rudnik svinca je v letu 1968- imel veliko izgubo, lani pa se je položaj precej izboljšal. K izboljšavi so tudi pripomogle boljše cene svinca na svetovnem tržišču in povečana prodaja. V devetih mesecih so izvozili
za 3.120.000 dolarjev svinca, kar predstavlja tretjino celotnega dohodka mežiškega rudnika in topilnice. Kljub temu so predlanski primanjkljaj znižali na
1,400.000	dinarjev od 2 milijonov.
MURSKA SOBOTA — Po podatkih soboškega zaposlovalnega podjetja se je lani po redni poti zaposlilo v tujini 4.750 delavcev iz soboške in lendavske občine, nad dva tisoč pa jih je ostalo v tujini od predlanskega leta. Toda precej Prekmurcev odhaja na delo s turističnim vizumom in sodijo, da se je zaposlilo v tujini leta 1969 kar osem tisoč Prekmurcev v Avstriji in drugih evropskih državah.
KRŠKO — Tovarna celuloze in papirja Djuro ‘Salaj, v kateri je zaposlenih okrog 1500 oseb, je morala v decembru delno ustaviti delo, ker ji manjka celuloznega lesa. Položaj ne kaže na posebno izboljšanje ter računajo, da bo v januarju škode za 6,000.000 dinarjev. Zaradi omejitve dela so v decembru že morali poseči pri izplačilu osebnih dohodkov po rezervnem skladu, kar bo prav tako treba narediti v januarju. Pomanjkanje lesa je zaradi velikega snega, ki onemogoča dobavo lesa. razen tega pa gozdarji nimajo posebnega zanimanja za dobavo lesa zaradi nizkih cen celuloznega lesa, čeprav imajo s tovarno sklenjene pogodbe.
HRASTNIK — V hrastniški steklarni so 2'3. dec. pogasili peči, v katerih segrevajo stekleno maso. K temu so bili prisiljeni, ker jim je zmanjkalo mazuta, ki ga uporabljajo za gretje peči. Rafinerija v Lendavi, ki oskrbuje hrastniško steklarno s tem gorivom, od prejšnjega tedna ni pošiljala dogovorjenih količin, ker ji je zmanjkalo nafte za predelavo. Steklarna potroši na dan 65 ton mazuta.
V steklarni so zjutraj skušali rešiti nastali položaj. 9 postaje Zidani most so sicer dobili dve cisterni mazuta, kar bi bilo dovolj za proizvodnjo za dva dni, vendar prepozno. Peči so že pogasili.
Gmotno škodo, ki je precejšnja, saj je prizadeta celotna proizvodnja, še niso ocenili.
Hrastniški steklarji se te dni ubadajo že z drugim neprijetnim problemom. Za proizvodnjo jim primanjkuje, tudi kalcinirane sode, ki jo porabijo 20 ton na dan. Tovarna v Lukavcu te surovine ne more dostavljati, ker nima na razpolago železniških vagonov.
Umrli so. Maribor: Mirko Prapert-nik, 47 let, uslužb.; Marija Senekovič, 66 let. upok.; Jožef Hanžič, 75 let, posest.; Marija Klep, 73 let, upok.; Franc Rožman, 64 let, upok.; Franc Čeh, 63 let, upok.; Frančiška Rošker, 64 let, upok.; Josip Regent, 67 let, upok.; Leopold Breznik. 74 let, upok.; Eva Ledinek, 73 let, upok.; Marija Volf, 61 let, upok.; Ferdo Jug, 63 let, upok.; Albin Flakus, 73 let, upok.; Hilda Lešnik, 62 let, upok.; Miloš Oset. 79 let, upok.; Olga Fikfak, 69 let, upok.; Marija Kranjc, 72 let, upok.; Marija Vernik, 73 let, upok.; Josip Krleža, 70 let, upok.; Ana Postružnik, 53 let. gospodinja; Anton Bezjak, 76 let, upok.; Alojz Jelen,
65	let, upok.; ‘Srečko Bratuš, 72 let, upok.; Andrej Pisnik, 34 let, zasebnik; Alojzija Ajniher, 72 let. upok.; Franc Dobnik, 68 let, upok.; Janez Fras, 64 let, upok.; Terezija šnajder, 76 let, upok.; Angela Voelker, 76 let, u-pok.; Ivan Ribičič, 81 let. upok.; Roza Rogi,
66	let, upok.; Herman Jug, 61 let, upok.; dr. Alojz Turšič, zdravnik, 73 let; Martin Pulko, 74 let, upok.
Jože Grbec, Domžale; Franc Resman, ravn. v pok. in čebelar, Radovljica; Karolina Polanec roj. Fijan, Ptuj; Helena Jevšenak roj. Kordež, Šoštanj; Frančiška Novak, Zalog; Roza Suhadolc. Dobrova; Matija Žitko, nadučitelj v p., Verd; Jože Vidic, Zg. Besnica; Neža ‘Prodnik, Solčava; Angela Koželj, roj. Tomažič — Pršetova mama (85), Domžale; Ana Jenko roj. Palčar, Smlednik; Vinko Bavec, fotograf, Brežice; dr. Pavel Voušek, zdravnik, ‘Polzela; Kristina Stele roj. Špenko, Kamnik; Jože Malež. up., Rodica; Marija Piskernik roj. Šenk, Zg. Jezersko; Minka Močnik, Kamnik.
SLOVENCI V A K O i N T I N I
Vse cenjene naročnike prosimo, da poravnajo naročnino vsaj do konca januarja t. 1. S tem bodo prihranili sitnosti sebi in nam, kajti po januarju bomo začeli razpošiljati pismene opomine. List ima namreč mnogo obveznosti v tiskarni in drugod, in more te obveznosti kriti le z naročnino. Zato ponovno prosimo vse naročnike za razumevanje.
Uredništvo
Osebne novice
V družini Mirka Cvetka in njegove soproge Marije del Carmen Laino v Be-razategui se je 19. decembra 1969 rodila hčerka Marija Gabrijela. ‘Srečni družini naše čestitke!
f Milan Zupanc je po težki bolezni in operaciji umrl v Institutu Haedo dne 20. t. m. Njegovo izmučeno truplo smo položili k večnemu počitku na pokopališče v Villegas. Zveza slovenskih i mater in žena se iskreno zahvaljuje
vsem rojakom, ki so tako velikodušno omogočili zdravljenje in operacijo kot tudi vsem gospem za izredno požrtvovalno nego In strežbo med boleznijo. Ženi kakor tudi sinu izražamo naše iskreno sožalje.
MENDOZA
Sklep šolskega leta v tečaju sv. Cirila in Metoda. Prvo soboto v decembru je bila običajna slovenska maša posvečena sklepu šolskega leta našega tečaja sv. Cirila in Metoda. Naslednjo nedeljo pa so v Domu otroci pod vodstvom č. s. Metodije Ocvirk in s sodelovanjem obeh naših učiteljic gdč. Lenčke Božnar in Marice Triller predstavili božično igrico o angelčku Zlatku. Prejeli so tudi letna spričevala. — Igrica je bila izredno dobro pripravljena in je v vseh navzočih, ki so napolnili dvorano, zbudila veliko ; veselja nad našimi malčki, ki jim naša ! materina beseda tako gladko teče, če se [potrudijo in čq imajo koga, ki se jim zna z žrtvijo in ljubeznijo posvetiti.
!	Bb.
III. pristavski dan
‘Senčna, zelena Pristava v Moronu je minulo nedeljo zaživela v lepi kul-tumo-družabni prireditvi, katera je kljub toplemu poletnemu dnevu, ki je vabil v kopališča, pritegnila lepo število slovenskih rojakov.
Tretji pristavski dan je imel pester spored. Že takoj po deveti uri zjutraj so se v šahu in namiznem tenisu pomerili naši najmlajši tekmovalci, ki jih skrbno uri Rajmund Kinkelj. Ob 11 je daroval sv. mašo g. dr. Alojzij Starc, ki je v pridigi opozoril na pomembnost kulturnih prireditev po slovenskih naseljih in pokazal na združujočo silo, ki jo ima v naši izseljenski skupnosti slovenska sv. maša.
Sledila je prijateljska tekma v odbojki med moronskim in lanuškim moštvom, nakar so gostje posedli pod košatim drevjem k okusnem kosilu.
V popoldanskih urah je sledil kulturni del programa, ki ga je vodil dr. Jože Krivec. Predsednik društva Pristava France Pernišek je nagovoril navzoče in poudaril, da čakajo slovensko skupnost okoli Pristave še velike naloge. Ta mora namreč ostati skupen dom vseh demokratskih ‘Slovencev v Argentini. Merilo ji ne sme biti zidovje, bogata dvorana, temveč kulturno in družabno življenje, ki naj se na njej razvija. V tem Pristava doslej ni zaostajala.
Folklorni nastop štirih parov slovenskih narodnih noš pod vodstvom ge. češarkove, ki so zaplesali dva slovenska narodna plesa, je godil očem in sluhu gledalcev.
Predsednik društva Zedinjena ‘Slovenija Božo Stariha je nato z odra povedal, da vsak gospodar ob koncu leta napravi bilanco in načrt za prihodnje leto. Lahko ugotovimo, da smo tu v Argentini člani najbolj delavne slovenske skupnosti v emigraciji. Za leto 1970 je naš program: še poglobiti naše delo, povezava vseh z vsemi, ki delajo. Naše govorjenje in delo naj ne bo tako, da trga in razkraja. Petindvajsetletnica našega zdomstva naj nas še bolj poveže. Lansko leto smo obhajali 10-letnico smrti škofa Rožmana, zadeli sta nas smrti predsednika Narodnega odbora za Slovenijo dr. Mihe Kreka in nepozabnega Jožka Krošlja. Težki udarci nas ne str6. Nadaljujemo z delom. Pristava mora postati naše središče v službi mladini in vsej demokratski slovenski skupnosti. Hočemo, da doseže svoj prvotni namen.
Otroci Slovenskega šolskega tečaja dr. Fr. Prešerna, ki ga vodi gdč. Mija Markeževa, so uprizorili dve ljubki točki: Kljunčki rumeni in Kunčičevo Vlak. Dr. Jože Krivec je ob tem opozoril občinstvo na praznovanje 70-let-nice Mirka Kunčiča ter so mu vsi v voščilo burno zaploskali.
Dekliški zbor s Pristave pod vodstvom ge. Marije Geržiničeve je lepo zapel: Vsi so prihajali, Bom šel na planince, Splavarsko in Izberi si moža,
Vsak teden ena
POD NEBOM
Ivan Hribovšek
Kako sem se zapredel v modro tenčieo neba, kako naj zdaj bi vedel, kje sem pod soncem doma.
Zdaj sem svobode jetnik, Bog me je z žarki povezal, v ustnice davni je krik po tihi lepoti zarezal.
Pregibajo vame se čari, ko godba, ko luč in ko ples, nihče mi lepote ne kvari, ne ustavi nikakršen jez.
Umrl sem breznom, dolinam, strasti so ostale na dnu, večno bom živel širinam, ki so preproga Bogu.
Fred dvajsetimi leti v „Svotoodm Slovenili44
19. januarja 1950. — Št. 3
Iz uvodnika „Naša inteligenca“
„Zavedajmo se, da je slovenska inteligenca, ki je prišla z nami iz domovine, naš največji narodni kapital. Narod brez inteligence je podoben mrtvo-udnemu bolniku. Kulturni, gospodarski in socialni napredek je mogoč le tam, kjer imajo inteligentni sinovi naroda možnost, da oplajajo narodno žvljenje s proizvodi svojega uma. Kaj bi bil narod brez šol in vzgojiteljev? Kam bi prišli brez strokovnjakov, ki so preštudirali zapletena gospodarska in socialna vprašanja? Kaj je narod brez pesnikov, pisateljev, slikarjev in kiparjev?
Tudi slovenska inteligenca ima neprecenljive zasluge pri izoblikovanju našega naroda. Čim manjši je kak narod, tem bolj mu je inteligenca potrebna, kajti inteligenca pomeni kvaliteto. ‘Po številu itak ne moremo pomeniti dosti, sodili in upoštevali nas bodo le po tem, kaj premoremo na umskem polju...
Vsak ¡Slovenec, ki danes živi na svobodi, mora spoštovati svoje inteligente... Tu v tujini nam morajo biti naši inte-ligenti še bolj pri srcu. Dobri vedo, da je le njim dano, da lahko kljub vsem težavam svobodno izžarevaji sadove svojega duha in tako vzdržujejo plemenito tradicijo slovenskega inteligenta, ki je bil vedno pripravljen dati narodu to, kar je od inteligentov narod pričakoval.“
na prošnjo gostov pa je še dodal: Oj Triglav, moj dom.
‘Sledila je odbojkaška tekma med Lanusom in Moronom in prosta zabava, v večernih urah pa ob zvokih The gol-den toneš ples. V poznih urah se je šele vrnila tihota na Pristavo, na kateri so slovenski rojaki spet preživeli lep in koristen dan, ker so se pristavski odborniki, njihove soproge, mnogi drugi rojaki in rojakinje ter slovenska mladina znova potrudili, da so dali najboljše.
RAZVOJ ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE
Tito krčevito
Predsedstvo Zveze komunistov Jugoslavije (jugoslovanske KP) je imelo minuli mesec svojo sedmo sejo v lanskem letu. Vodje jugoslovanske KP, s Titom na čelu, so se sestali tokrat v Zagrebu. Razpravljali so „o razvoju ZKJ in sprejeli sklepe o konfliktnih situacijah v podjetjih in njihovem reševanju“, kakor pravi uradno poročilo.
Seja ne bi bila sama po sebi nič posebnega, saj so vse partijske seje navadno dolgočasne in enolične. Razvlečeni govori posameznih partijskih veljakov, zaviti v neskončno frazarjenje, v katero skrivajo svojo protinarodno delavnost, so tudi tej seji dali pravo partijsko moreče vzdušje. Možno pa je iz govorov posameznih partijcev, zlasti iz Titovega govora, ki je bil nekak povzetek ostalih, izluščiti jasno sliko o današnjih razmerah v jugoslovanski in posameznih republiških partijah. Najzanimivejše izjave, ki so padle na seji, so bile med drugim tele:
Organizacijsko žonglerstvo
Mika Tripalo je med drugim zahteval: „Treba je ostro obsoditi tiste skupine posameznikov in komunistov, ki skušajo pod nekakšno obrambo avtonomije centrov odločanja (republiških partij ali njihovih organizacij — op. ur.) izbojevati zase lastno avtonomijo od ZK. Pod zastavo ‘boja za svobodo kritike in znotraj partijske demokracije imamo v zadnjem času tipične primere antipartijske in frakcionaške dejavnosti
ustavlja razkroj
posameznikov proti zakonito izvoljenim organom ZK.“
Janez Kocjančič je moral ugotoviti, da ,,mlado generacijo ne priteguje organizacijsko žonglerstvo“ in da je partijski vpliv na mladino in sploh življenje v državi „tako uspavan, da ga je komaj čutiti“.
Latinka Petrovič se ni mogla izogniti omembi dejstva, da se „v vsakdanjem življenju (v Jugoslaviji) čuti določeno politično vrenje“ in da je vsak dan bolj „idejna in politična diferenciacija v realnem življenju močno navzoča. Temelj politične bitke ZK mora biti bitka za reformo, da bi ta postala program in ne ‘religiozno geslo’.“ Ta partijka je tudi opozorila predsedstvo, da se „na področju ustvarjalnosti pojavljajo odpori. Ne gre za spor med politiko ZK in inteligenco, temveč za spor dveh politik in ZK glede tega ne more biti ravnodušna.“
Mimohod Zveze komunistov
Pero Pirker se je zavzemal za „enotnost“ v ZK, ki se vedno bolj rahlja. „Za del članstva ni mesta v ZK. To so tisti, ki z nekakšne tribune gledajo mimohod ZK. Takšne dvoličnosti ne more biti.“ Ugotovitev Cvijetina Mijatoviča, da „še nismo premostili konservativnega odpora preobrazbi ZK“, je zelo zanimiva. „Takšna gledanja ustrezajo tistim prizadevanjem, katerih nosilci se zavzemajo za to, da bi Zvezo komunistov potisnili vstran, jo onemogočili, diskvalificirali, itd.“ Stvar so „ti elementi“ pripeljali po Mijatovičevem mnenju tako
daleč, da se ZK prikazuje, kakor da „stoji pred alternativo: ali stalinistični team partije ali debatni klub“.
Stane Dolenc pa je rohnel nad tistimi člani ZK, ki se v partiji prikazujejo kot zvesti pristaši režima, izven nje pa hodijo svoja pota. To njihovo „bolezen“ je označil kot „pojav dvojnega obnašanja: sprejemanja sklepov ZK v forumih in organizacijah ZK, in zastopanje drugih stališč v samoupravnih in drugih organih.“
Tito grozi nezvestim komunistom
Najzanimivejši pa je bil Titov govor. Ta je uvodoma ugotovil, da ^sklepov ViHI. in IX. kongresa ZKJ nismo sprejeli čez noč“, toda je priznal, da jih še danes niso spravili v življenje. Nato je jugoslovanski komunistični diktator Tito začel rohneti:
„Razumljivo je, da se moramo v naši Zvezi otresti tistih, ki s partijskimi knjižicami v roki skušajo delovati proti politiki ZKJ. Z njimi moramo odločno pretrgati..."
„Skrbno moramo upoštevati, kakšni so naši odnosi in kako jih razvijamo. Opazil sem, da se nekateri posamezniki zelo lahkotno poigravajo z napadi, najprej na vodstvo, potem na drugo. Taki neodgovorni napadi dišijo po frakcionaštvu.. . Pozablja se. da je | bilo frakcionaštvo tisti element, ki je i dolgo držal našo partijo na zelo nizki ravni. Ni odveč opozoriti, da je naša partija odločno obračunala z vsemi tistimi, ki so bili pobudniki frakcio-naškega boja.“
„Niti za hip ne smemo pozabiti, da je frakcionaštvo nalezljivo. Pri na3
se ni razširilo, vendar kljub temu govorim o pojavah frakcionaštva, ker menim, da moramo to bolezen zatreti v kali.“
Konfliktne situacije in prekinitve dela
Tito je nato govoril o delavskih stavkah v Jugoslaviji, ki jih tam imenujejo „prekinitev dela“. Nezadovoljstvo delavstva po podjetjih Tito imenuje „konfliktne situacije“, v svojem zanosu o tem problemu, ki mu ne vidi konca, pa je prišel tako daleč, da se je spozabil in imenoval „prekinitev dela“ s kapitalističnim izrazom „stavka“. Takole je Tito izvajal:
„Mnogi komunisti so tudi sami sodelovali pri prekinitvah dela. Delavci komunisti bi morali sami ■ spoznati, da gredo prekinitve dela v škodo delavcev. .. Morali bi pravočasno reševati vse probleme, ki tiščijo delavce, ne pa, da jih pozneje rešujejo pod pritiskom stavk ali prekinitev dela.“ Krivdo za delavsko nezadovoljstvo Tito seveda ni zvrgel na komunistični sistem kot tak, temveč na „birokratske postopke, birokratsko ravnanje vodstva podjetij ali nepravilno ravnanje vodilnih tovarišev v delovnih enotah.“
Sovražni elementi doma
„Zavzeti moramo jasno in odločno stališče do vseh sovražnih elementov, predvsem tistih ■—■ ne glede na barvo —■, ki so proti naši socialistični družbi. Ne moremo dopuščati, da bi tisti elementi, ki so se neštetokrat pokazali kot ogorčeni nasprotniki naše socialistične samoupravne družbe, še vedno
vzgajali našo mladino in z najbolj grobimi besedami obsojali in napadali sistem. Zdi se mi, da smo v tej smeri preveč počasi politično delovali, da bi onemogočili te sovražne elemente. Zdi se mi, da bomo morali ostreje politično obračunati z vsemi elementi, ki so nam tuji, ki delujejo proti samoupravni socialistični družbi. Moramo se zavedati, da se najrazličnejši sovražni elementi, tudi stari reakcionarji in anarho-liberalisti ter dogmatiki sedaj združujejo proti naši samoupravni socialistični družbi.“
Sovražni elementi v tujini
„Nekateri v tujini pa delajo svoje načrte proti socialistični Jugoslaviji prav na temelju dejavnosti vseh teh sovražnih elementov. Moramo se v polni meri zavedati tega in biti budni ter odločno preprečiti njihove nakane. Z jasno usmerjenostjo in enotni v politični akciji lahko člani ZKJ uspešno preprečijo poskuse vseh tistih elementov, ki skušajo zavesti na stranpot naš socialistični družbeni razvoj.“
Slab partijski tisk
Tito je za konec svojih ugotovitev
napadel še partijski tisk. „So pomanjkljivosti, ki se med drugim kažejo v senzacionalističnem pisanju, v premalo strokovnem obravnavanju naše družbene problematike.“ Moral se je vprašati: „Zakaj se zmanjšuje naklada nekaterih listov,“ in ni našel drugega odgovora, kakor: „‘Zato, ker ne dajejo tega. kar javnost od njih pričakuje.“ Ni pa Tito hotel priznati, da javnost pričakuje vse kaj drugega, kakor pa izrabljeno partijsko frazarstvo.
¡Stran 4
SVOBODNA 8LOTINIJA
(Buenos Aires, 22. 1. 1970 - No. 3
SLOVENCI PO SVETU
USA
G. Jakob Žakelj na delu za preseljevanje
G. Jakob Žakelj, ki je mnogim rojakom v begunskih taboriščih v Evropi odprl vrata v USA, ko je prevzel za nje sponzorstvo, je bil stalni sodelavec pok. dr. Mihe Kreka v vprašanjih priseljevanja slovenskih beguncev iz raznih evropskih taborišč.
Ko je lansko leto dr. Miha Krek nenadno umrl, je g. Jakob Žakelj to sporočil >NOWC, osrednji katoliški dobrodelni ■ ustanovi v USA, s katero je pokojni sodeloval vsa leta zlasti v vprašanjih vseljevanja. Od te je nato v odgovor prejel sledeče pismo:
Cenjeni g. Žakelj!
Resnično smo bili užaloščeni ob prejemu Vašega pisma od 3. decembra, v katerem nam sporočate, da je dr. Miha Krek od Lige Katoliških Slovenskih A-merikancev umrl 18. novembra. On je bil neprecenljiv pomočnik naši agenciji v pripravah za sponzoriranje Slovencev, kateri niso imeli nobenih sorodnikov ali prijateljev v tej deželi, in s posredovanjem potrebnih garancij. Hvaležni Vam bomo, ako boste izrekli dr. Krekovi družini in njegovim sodelavcem naše iskreno sožalje.
Hvaležni rmo, da boste Vi nadaljevali delo v pro eljevanjiu. Od sedaj naprej se bomo obračali na Vas za Slovence, ki potrebujejo garancije za stanovanje in delo, in Vas tudi obvestili « njihovem prihodu.
Hvala za Vašo pripravljenost za po-.rroč in sodelovanje.
i o pozdravljeni,
Mrs. O. Boroni. pomočnica direktorja (Am. Dom. 24. 12. 69)
KANADA
župnija Marija v Torontu, je dobila novega kaplana v osebi č. g. Ivana Plazarja. Je še mlad gospod. Nekako pred tremi leti je zapel novo mašo. Zadnji čas je služboval v Beogradu. In od tam ga je provinci ja slovenskih lazaristov poslala v Kanado. Nadomestil je dolgoletnega kaplana na tej župniji g. Toneta Zmeea, ki je po odhodu župnika Prebila v Montreal prevzel za njim župnijo Marije Pomagaj. Njegovega prihoda smo bili veseli.
Jubilej mladinskega zbora
Koncem novembra lanskega leta je mladinski zbor Slovenske šole pri Mariji Pomagaj v Torontu praznoval desetletnico obstoja z lepo uspelim koncertom. To je bil pomemben jubilej za tamkajšnjo slovensko skupnost. V dobi desetih let se je zbor, pod vodstvom g. Toneta Zrneca C. M., lepo razvil, bil temelj mnogim slovenskim prireditvam, organiziral samostojne koncerte, festivale in celo tri operete. Ponesel pa je slovensko petje izven skupnosti tudi med kanadsko javnost Ob tem svojem delovanju je stalno žel uspehe in najlepša priznanja. Ob priliki jubilejnega koncerta so bili člani zbora, kot zlasti pevovodja g. Zajec, deležni priznanja in hvaležnostnih izrazov s strani vse torontske slovenske skupnosti.
Miklavževanje
Ta, že tako tradicionalen praznik slovenskih otrok, so obhajali tudi na raznih krajih v Kanadi. Tako so imeli m.iklavževanje na obeh slovenskih žup-jah v Torontu (Marija Pomagaj in Brezmadežne) pa tudi v „slovenskem“ Montrealu.
OBVESTILA
Sobota, 24. januarja 1970:
V	Slovenski kapeli ob 20 maša za-dušnica za pok. ravnatelja Ivana Prijatelja. Vabi dijaštvo bivše begunske gimnazije v Servigliano vse gg. profesorje in dijake ljubljanskega učiteljišča ter serviglianske ter senigallske gimnazije.
Nedelja, 25. januarja 1970:
V	Slovenskem domu v Carapachayu
predpustna zabava z orkestrom.
V	Slovenski vasi ples s poslovitvijo bratov Plesničarjev.
Sobota, 31. januarja 1970:
V	Slovenski hiši ob 21 poslovilni fe- £ stival orkestra bratov Plesničarjev.
Nedelja, 1. februarja 1970:
Vsakoletna prireditev revije Duhovno življenje na Pristavi v Castelarju.
Nedelja, 8. februarja 1970:
V	Slovenskem domu v San Martinu
družabna prireditev.
Torek, 10. februarja
V	Slomškovem domu v Ramos Me-jia ob 18 pustna zabava.
Za dobro volji®
Sodobna
Profesor: „če bi tisti v zadnjih klopeh nehali klepetati in bi bili tako tiho kot dekleta v srednjih klopeh, ki berejo revije, bi ti v prvih klopeh lahko naprej spali.“
DRUŠTVENI OGLASNIK
Knjižnica Zedinjene Slovenije ima
na razpolago sledeče nove knjige: Oliver Twist, Lukec in njegov škorec, Pikica in Tonček, Heidi, Delo, glasba in gore, Upor vojakov, Skrivnosti, San Michele in 2 dela Doktor Živago.
Seja učiteljskega sveta bo v soboto, 24. januarja, ob 15.30 v mali dvorani Slovenske hiše. Na dnevnem redu je tudi razgovor o programu za prihodnje šolsko leto. Razgovore bodo vodili: gdč. Mija Markež,—g-.. Franček Breznikar, gdč. Renata Sušnik, ga. Vera Holosan, č. g. dr. Alojzij Starc in g. Franci Sušnik Prosimo točno in zanesljivo udeležbo
Zca dobro volilo
Zakonska
„Moj mož ima pa res velik vpliv name.1'
„V kakšnem smislu?“
„Včasih me pripravi, da operem namesto njega.“
Od doma
Delovni ljudje dajejo enodušno podporo različnim stvarem, čudno je le, da pri tem toliko kolnejo.
Kolonija mladcev odpotuje 26. t. m. ob 17,45 iz Constituciona. Vsi fantje naj se zberejo že ob 17 uri v veži postaje ABLO.
Na pustni torek ob 18 vsi v Slomškov dom na
PUSTNO VESELIC®
Igra orhester
bratov Plesničarjev
Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Lava;!* 1290, p. 12, of. 2, Capital T. E. 35-2271
Sporoča,
da je pisarna zaradi počitnic zaprta meseca januarja in prične z rednim poslovanjem 2. februarja
UNIV. PROF.
DR. JUAN BLAZNIK
specialist es ortopedijo in travmatologijo
ordinira ▼ torek, četrtek in soboto od 17 do 20
C. Jomé E. Uriburu 235, Cap. Fed. Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5856
SD©
Orhester “The Goldentones”
se poslavlja od Argentine
VELIKI PLES V SLOVENSKI VASI
Sodeluje tudi orkester Los Relámpagos
35. 1. 187®
Pridite !
PO & P O S T N E M SVETU
PO ŠPORTNEM SVETU
Ljubljanska košarkarska ekipa Olimpije je osvojila naslov jesenskega državnega prvaka že v predzadnjem kolu z zmago nad Crveno zvezdo. Nasprotno ekipo je premagala s 92:82. Olimpija je zmagala v vseh devetih nastopih in ima 4 točke prednosti pred Crveno zvezdo in J ugoplasuko iz Splita. ¡Na zadnjem mestu je drugi slovenski predstavnik v košarki, Maribor 66, ki ni mogel premagati dosedaj hiti enega nasprotnika.
V	Lendavi je namiznoteniška ekipa Olimpije v postavi Grintal, Mikeln, Kastelic in Simonka osmič, zaporedoma osvojila naslov slovenskega namiznoteniškega prvaka, Triglav iz Kranja pa je prav tako osmič zasedel drugo mesto.
SLOVENSKI SMUČARJI
V	Valvasorjevi „Slavi vojvodine Kranjske“, ki je izšla leta 1689, je tudi
, sestavek o ljudskem smučanju na Blokah. Ta zapis je vsekakor znamenit, saj je znano, da v tistih časih v drugih alpskih deželah še niso poznali smuči. Edini, ki so jih izdelovali in uporabljali, so bili prebivalci med Rakitno, Turjakom in Blokami.
O „čudni“ hoji po snegu poroča J. V. Valvasor takole:
„Kadar zapade v zimskih časih v visokem planinskem svetu debel sneg in pota tako zamete, da ne moreš nikamor, ker se vse udira pa človek globoko ugreza: tedaj vzamejo ljudje majhne procke, pletene iz tankega šibja, ter si jih privežejo na noge. Tako hodijo varno po snegu in se jim ni bati, da bi popustili; bodi sneg še tako mehak in mlad, te široke procke te drže, da ne ugrezneš. To je znamenita iznajdba.
-Poleg tega poznajo kmetje ponekod na Kranjskem, zlasti pri Turjaku in tam okoli, neki redek izum, kakršnega nisem videl še nikoli in v nobeni deželi, namreč, da se spuščajo pozimi, ko leži sneg, po visokem hribovju z neverjetno naglico v dolino.
V	ta namen vzamejo po dve leseni deščici, četrt palca debeli, pol čevlja široki in približno pet čevljev dolgi. Spredaj sta deščici ukrivljeni in navzgor zavihnjeni. Na sredini je usnjat jermen, da se vtikajo noge vanj; na vsako nogo se pritrjuje po ena taka deščica. K temu ima kmet še čvrsto gorjačo v rokah; to si nastavi pod pazduho da se drži ob nji močno nazaj, da mu je za oporo in krmilo, in tako se driča, lahko bi zapisal tudi smuka ali leti po najbolj strmem pobočju. Zakaj v tem, ko stoji na deščicah in se prav trdno, da, z vso močjo naslanja na gorjačo, jo reže tako urno navzdol, da presega skoraj vsako domišljijo in v hitrosti nič ne zaostaja za tistimi, ki se na Holandskem z drsalkami vozijo po ledu.
Noben hrib mu ni prestrm. Zakaj kjerkoli mu stoji kaka ovira na poti, povsod je kos svoj smuk po kačje klju-kati in vijugati. Če pa je pot povsem prosta, nezarasla in brez opotike, se drevi lepo naravnost, in sicer venomer tako stoje in navzad odprt ob gorjačo: te se drži možak s tolikšno silo in močjo, tako čvrsto in trdo, ko da bi ne imel nobenega uda in nobenega sklepa.“
Sporočamo vsem članom SLOVENSKE HRANILNICE z. z o. z., da je vse dni v tednu, razen ponedeljka, od 9. do 23. odprta „kinta“ SLOGA v ulici Del Cielito 297. Parque Leloir, Villa Udaondo. Vstop na „kinto“ je dovoljen samo članom zadruge in njihovim družinam s posebno izkaznico, katero dvignete v zadružni pisarni, Bmé. Mitre 97, Ramos Mejia, v uradnih urah, ob torkih, četrtkih in sobotah od 16 do20. Cena izkaznici je m$n. 10Ó.—.
Vstopnina ▼ času sezone:
od torka do petka m$n. 100.— za osebo, sobote, nedelje in prazniki m$n. 150.— za osebo. Družina z otroki do 18. leta m$n. 200.— oz. 300.— Sezonska vstopnica m$n. 2.000.— za posameznika in m$n. 4000.— za družino z otroki do 18. leta. Podrobnejše informacije v zadružni pisarni in pri odbornikih zadruge.
Upravni odbor
Slovenski dom v San Martinu
vabi vse rojake in rojakinje na
PUSTNO DRUŽABNO PRIREDITEV
ki bo na
pustno nedeljo, 8. februarja Igra orkester Pauli

JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL
CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Abres
Pta. baja, ofic. 2 T. E. 35-8827
PRISPEVAJTE V TISKOVNI SKLAD SVOB. SLOVENIJE!
Dr. Tone žužek
ADVOKAT
Uraduje od 17,30 do 19,30 ure. Ponedeljek, sredo, petek.
Lavalle 2331, 5* p. Of. 10 T. E. 47-4852
ESL0VENIA LIBRE
Editor responsable: Milos Sta* Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aii T. E. 69-9503 Argentina

i s 1 g ^ o	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 996.221	
I Naročnina Svob. Slovenije za leto 1970:
; za Argentino $ 2.900.— Pri pošiljanju 1 po pošti $ 3.000.—; ZDA in Kanada j 13 USA dolarjev; za Evropo pa jj j USA dolarjev za pošiljanje z avkmak« ; pošto. — Evropa, ZDA in Kanada z« i pošiljanje z navadno pošto 9 USA dol i Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estado, r> Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7211
Slovenski dom — Carapachay PREDPUSTNA ZABAVA 25. januarja Igra orhester „Planika“

NEDELJA, I. FEBRAURJA 197©
NA PRISTAVI
Družabna prireditev revije "Duhovno življenje“
• ob 11.—: sv. maša za dobrotnike revije G ob 13.30: kosilo po Izbiri
© ob 1®.—: velik srečolov, nagradno žrebanje in igre ter tekmovanja mladine
Lepo vabljeni$
SFZ
Ob 18
PAKETE ZA VELIKO NOČ
kakor tudi denar pošilja najbolje in najceneje
JADRAN-PAK
ulica Monte 2049, višina Rivadavia 6.400 (Omnibus 132 in 133 do Carabobo 700)
Uradne ure od 15 do 19 med tednom, v sobodo pa od 10 do 12. Pismena naročila kakor tudi giro je poslati na na naslov Zdenka Kalečak, Casilla Correo Central 340, Buenos Aires.
Vse pošiljke so zavarovane
Poslovilni festival
ORKESTRA BRATOV PLESNIČAR
31. januarja v Slovenski hiši
Ramón L. Falcón 4158
Pričetek ob 21
Vsi lepo vabljeni!
WW
TOMBOLA na Pristavi v Castelarju, 8. 3. 1970