To in oiio ii preteklih i. XIV. »Čegar ime pomeni to, kar Kristij ni". — Tako se mi je javil večkrat mož, naše gore list, ki je koncem februarja t, 1. zatisnil na veke oči tam v slavnih Ricmanjih —: Kristijan Bogatec Rojen leta 1858. je učiteljeval od leta 1879. naposled kot nadučitelj v Podgradu v Istri. Prebil je mnogo bridkega ter do cela okusil Budobnosti" našega stanu. Po njegovem vpokojenju pred par leti se je nastanil v vinorodnih Ricmanjih, kjer je imel pcsestvice, odnosno njegova ženka. Tu si je hotel res spočiti ter še-ie živeti. A kruta smrt poseže vmes ter ga iztrga nam in ljubljeni mu obitelji. Niti 60 let star moral je leči v zgodnji grob... Rajni je bil korenjak po postavi, sicer pa človek krotak in blag Prepojen najblažjih idealov je bil navdušcn učitelj ter kremenit značaj, kot malo tacih. Svoj rod je ljubil nad vse ter se kazal povsod ponosnega Slovana. Žal, nedostaje mi podatkov, da bi rajnemu Kristijanu napisal dostojen nekrolog! Jaz sem se seznanil z blagim pokojnikom za časa svojega službovanja ob primorski meji. Tačas je Kristij učiteljeval v sežanskem šolskem okraju, v prijazni vasi D. Bila je tu njegova prva služba. Večkrat sva se sešla takrat, vsak mesec gotovo en-, če ne večkrat. BSežansko učit. društvo" je sicer zborovalo časi, a ne slednji mesec. To pa nam nekaternikom — bilo nas je čvetero — ni zadostovaio. Zato smo se dogovorili, da se snidemo sigurno vsak mesec, zdaj tu, zdaj tam. In to je obveljalo! Ob teh sestankih smo se učili, navduševali in — razveseljevali. Najbolj maren »sestankar" je bil Bogatec. Če koga k dogovorjenemu sestanku ni bilo, gorje mu ; Kristijan mu je potem pošteno bral levite. No, pa to se je malokdaj zgodilo; vsaj brez tehtnega vzroka ne. Tačas je vel na Kranjskem poseben veter. Hipernemški deželni šolski nadzornik Pirker je vse obvladal in gorje učitelju, osobito mlademu, če se ni vklonil njegovi in komandi njega trabantov ! — »Landeslelirerverein* v Ljubljani je poveljeval nadkranjskim učiteljstvom. To društvo je jelo snovati podružnice križem dežele, imenovali so jih nZweigvereine". Tudi v okraju, kjer sem služboval jaz, so osnovali tako podružnico. Bil sera ud sosednega BSežanskega učiteljskega društva" ter seve principielno nisem pristopil nZweigvercinu". A joj meni sedaj! Preganjali so me na vse prelege... Kajpada sem ob prihodnjem našem sestanku. potožil o vsem zvestim svojim pristašem... A kmalu potem, v par dneh, dobitn od Bogatca list, ki ga hranim še danes. Njemu v spomin naj ga tu objavim. List se glasi: Dragi brate! To, kar si nam zadnjič pravil v M, mi kar ne da miru in počitka. Gonja, ki se je vprizorila napram Tebi zgolj radi tega, ker se ne izneveriš svojemu prepričanju in principom svojim, je že višek nepoštenosti in podlega klečeplastva. Med Ijudi tega kalibra Ti ne spadaš! Ostavi čimprej sedanji Svoj služben kraj ter pridi med nas! Ravnokar sem zvedel, da se učiteljsko mesto v R. razpiše. Prosi za tisto, dobiš ga gotovo; delali bomo za Te. Svoje talmi-kolege kar zapusti! Kar je svežega, ne spada med — gnilobo... Pri nas je sicer bolj pust svet; borni smo, a — pošteni. Nikar dolgo ne premišljuj, brate! Urno se odloči ter vkreni, kot sem Ti nasvetoval. Iskreno Te pozdravlja Tvoj verni D., 12. nov. 188. — Kristij. A želja Bogatčeva se ni spolnila. Vztrajal sem na svojem mestu ter prebil vse šikane. ..Zvveigvereinstvo" pa je vzelo kmalu klavern konec. In spolnile so se besede blagopokojnega Kristija, ki je često dejal: ,,Kar ni pošteno, naj pogine!" — Vrlo zdravstvujte, g. urednik! S1 a m o š t e v.