>
Cd Motiviranje sodelavcev za uvajanje sprememb v razredništvo
0 S
Ivanka Stopar
Koliko več bomo zdaj imeli od življenja! Namesto, da bi puščobno letali k ribiškim ladjam in nazaj, imamo zdaj za kaj živeti. Lahko se vzdignemo iz nevednosti, lahko spoznamo, da smo rojeni za izvrstnost in bistroumnost in spretnost. Svobodni smo lahko! Lahko se učimo letati!
Richard Bach, Jonatan Livingston Galeb
Uvod
Razrednikovo vlogo različni deležniki doživljajo in ocenjujejo zelo različno, glede na izkušnje in glede na pričakovanja, ki jih do njega imajo. Kljub temu pa lahko rečemo, da je razredništvo izziv, je zahtevna naloga, je priložnost za osebno rast in za »pozitivno vplivanje na življenja drugih ljudi«, je središčna vloga pedagoga in vzgojitelja, ki ima na delo šole izjemen vpliv, žal se ga pa v čeloti še ne zavedamo dovolj.
Zato smo se v prispevku lotili spreminjanja razmišljanja o tem delu v osnovni in srednji šoli z namenom, da motiviramo sode-lavče za spremembe, olajšamo ravnateljevanje in okrepimo člen, ki lahko s svojimi potenčiali pomaga obrniti naše šole v želeno smer.
Pomen razredništva v šoli
Izobraževanja zahtevajo, da se vse hitreje odziva na spremembe v družbi in na ta način pomaga premostiti razkorak med učenjem in znanjem, ki ga potrebujemo v sodobnem tehnološkem svetu, kjer se hitrost zastarevanja pridobljenih vsebin na področju tehnike šteje že v dneh ali morda čelo v urah. Globalne spremembe imajo med drugim tudi vpliv na področje razvoja človeških virov in potenčialov. Bolj kot kdaj koli prej se vodje zavedamo, da so zaposleni tisti, na katerih je potrebno graditi. Ce so pročesi upravljanja človeških virov učinkoviti, bodo zaposleni bolj motivirani za delo in za vlaganje dodatnega truda in interesa v dodatno izobraževanje in razvoj. Ključni dejavniki, ki vplivajo na razvoj, so ustrezna
VODENJE l|2012: 101-112
znanja in veščine zaposlenih ter njihove vrednote, čustvene sposobnosti in motivacija, ki jo ima posameznik.
V kolikor želi vodja motivirati zaposlene, morajo naprej postaviti skupne cilje. Doseganje odličnih organizacijskih rezultatov z ljudmi je še vedno ena izmed nalog, ki je za vodjo ključnega pomena, saj nedvomno obstaja povezava med motivacijo in individualno ter hkrati organizacijsko uspešnostjo.
Današnji cas zahteva poleg kakovostnega znanja vec vzgoje in redno oblikovanje pozitivnih vrednot v casu odrašcanja. Razredni-štvo je podrocje, ki je na šoli zelo razlicno urejeno, ki ga je težko natancno opredeliti in zanj ucitelji ne pridobijo ustreznega znanja. V dodiplomskem študiju ga ne daje noben študij, nobena fakulteta. V vecini primerov je strokovna usposobljenost za opravljanje razrednikove naloge tako premajhna, ceprav je njegova odgovornost velika in je pomen njegovega dela za uspeh dijakov/ucencev velikokrat odlocilen. Razrednik vodi razred, ga usmerja, povezuje sfero šole z domom - torej starši in vzpostavlja odnose znotraj šole tako med ucenci oz. dijaki kot med ucitelji in posredno mocno vpliva tudi na vodenje. Ugotavljamo, da v celotni vertikali najbolje funkcionira vloga razrednika oz. vodje skupine v vrtcu in v prvi triadi, v drugi triadi je zaznati prve težave, predvsem ob prehodu na predmetni pouk. Torej, evidentno je, da je temu segmentu tudi v nadaljevanju vse do zakljucka srednje šole treba posvetiti vec pozornosti, da preprecimo vzgojne težave odrašcajoce mladine, ustvarimo pozitivno ter ustvarjalno okolje, ki bo sposobno opol-nomociti mlade za jutrišnji svet in za naloge, ki jih cakajo glede na spremenjene okolišcine globalne družbe.
Razredne ure omogocajo razredniku, da ucence oz. dijake spozna kot osebnosti, hkrati pa te tudi njim omogocajo razrednika spoznati kot cloveka. Razrednik je ucencev/dijakov prvi ucitelj. Tisti ucitelj, ki seže do srca, pa seže tudi do glave. Zato je potrebno razredništvu dati nov status, novo moc in nov zagon. Tu je vloga ravnateljev zelo velika in odgovorna, saj smo prav ravnatelji tisti, ki lahko s svojo podporo, držo in pristopom do razredništva naredimo prvi, a odlocilen korak k izboljšanju. Posredno bi z izboljšanjem razredništva olajšali delo ravnatelja, in sicer bi preprecili nesporazume v komunikaciji z dijaki in njihovimi starši, ki prav zaradi neprofesionalne komunikacije vso jezo in tudi odgovornost ob neuspehu svojih otrok pripišejo šoli, uciteljem in vodstvu.
Razredne ure razredniki, ce jih sploh izvajajo, porabijo za administrativne naloge, vrednotenje izostankov, ucni uspeh in disciplinske prekrške. To pa ni dovolj, zato smo tem uram želeli
dati novo vsebino. Menimo, da bi bilo pametno ta cas izkoristiti za spodbujanje in razvijanje dobrih, korektnih medsebojnih odnosov, tako med ucenci oz. dijaki samimi kot med učitelji in ucenci oz. dijaki, posebej pa bi bilo potrebno zgraditi korekten, spoštljiv in zaupanja vreden odnos med razrednikom in dijaki oz. učenci ter starši.
Ce bi izkoristili razredne ure v ta namen, bi izboljševali razredno klimo, spodbudili bi razvoj pozitivnih vrednot, preprecili stigmatiziranje, spodbudili bi pozitivno komunikacijo, ucence oz. dijake bi naucili obvladati konflikte, spoznavati sebe, skrbeti za svoje zdravje, spretnosti socialnih vešcin, spodbudili birazvijajoco se miselno naravnanost, spodbudili bi sodelovanje in medsebojno spoštovanje, ki sta nujna pogoja za dobro pocutje vseh, skratka, mlade bi ucili »mehke« vešcine, ki so nujno potrebne tako za uspešno profesionalno kot tudi za osebno življenje. Izboljšali bi uspeh, vzpostavili spodbudno okolje za vse udeležence, zmanjšali bi ab-sentizem ucencev oz. dijakov in zaposlenih, zmanjšali bi tudi osip, ki v srednjih poklicnih šolah letno seže tudi nad 10 % populacije.
Pregled literature in prakse na področju razredništva
63. clen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (zofvi) pravi o nalogah razrednika naslednje: »Razrednik vodi delo oddelcnega uciteljskega zbora, analizira vzgojne in ucne rezultate oddelka, skrbi za reševanje vzgojnih in ucnih problemov posameznih ucencev, vajencev oziroma dijakov, sodeluje s starši in šolsko svetovalno službo, odloca o vzgojnih ukrepih ter opravlja druge naloge v skladu z zakonom.« Podrobneje so naloge razrednikov opredeljene v razlicnih podzakonskih aktih, predvsem v pravilnikih.
V literaturi (Žagar idr. 2001; Brajša 2001; Marlc 1988; Pušnik 2001; Kalin 2004; Zorko 2005; Ažman in Pecek 2010; Kunstelj 2001) pa najdemo razlicne opredelitve nalog razrednika. Za razliko od Kunstljeve (2001), ki meni, da so naloge administrativne ter pedagoške in da jih je težko locevati, ker so prepletene, npr. Marlc (1988) deli naloge razrednika na administrativne, organizacijske in pedagoške. Kalinova (2001a) naloge razrednika opredeljuje kot:
• vzgojno-pedagoška vloga: ucitelj rešuje osebna vprašanja ucencev, pozna razmere v družinah svojih dijakov oz. ucencev, vodi, usmerja ucenca v nadaljnje življenje, spremlja napredek, razvoj ucenca, svetuje staršem in vzgaja ter oblikuje ucence;
•	»zakonska« vloga, administrativno-izvajalska vloga: vodi razredno dokumentacijo, izreka pohvale, vzgojne ukrepe, izvaja razredne ure, posreduje informacije učencem, staršem, sodeluje s starši, organizira in vodi roditeljske sestanke, govorilne ure,vodi razredno skupnost, rešuje razredno problematiko.;
•	vloga razsodnika in zagovornika: razrednik se zavzame za pravice učencev, razsoja v problemskih situacijah;
•	povezovalno-sodelovalna vloga: posreduje med starši, otroki in šolo kot institucijo, ureja odnose z drugimi profesorji in vodstvom šole, sodeluje s šolsko svetovalno službo;
•	animacijsko-opazovalna vloga: ucence spodbuja k aktivnemu sodelovanju, spodbuja sodelovanje med ucenci, opazuje in spoznava razred;
•	vloga pomocnika in svetovalca ucencem: želi svetovati ucen-cem, zna svetovati ucencem, pomaga ucencem pri ucenju, navaja na spoštovanje razlicnosti.
Kalinova (200ib) je med drugim tudi raziskovala, kako se pri-cakovanja razlicnih deležnikov do razrednika razlikujejo in ugotovila, da razrednikovo povezovalno vlogo najbolj cenijo ravnatelji in najmanj dijaki, svetovalno vlogo najbolj starši in najmanj ravnatelji, formalno vlogo pa najbolj ravnatelji in najmanj razredniki.
Za uresnicitev novih zahtev sveta globalizacije v 21. stoletju, ki se tako hitro spreminja in ki zahteva vse bolj iznajdljive, kriticne, avtonomne in strpne posameznike, sposobne dobrega sodelovanja, je, kot pravi Becaj (2001), nujno potrebno preiti od »nauciti se« k »nauciti se uciti vse življenje«. Ta proces pa zahteva kulturo dobrih medosebnih odnosov (Hargreaves 1999), za katero je nujen predpogoj kakovostno socialno okolje, ki ga lahko uresnicimo v kakovostnih oddelcnih skupnostih in ustrezni šolski kulturi ob zadostnem sodelovanju in angažiranju vodstva šol, uciteljev in posebej razrednikov.
Ustvariti šolsko kulturo kakovostnih medosebnih odnosov, kjer so v ospredju pozitivne vrednote, kot so spoštovanje, strpnost, solidarnost in sodelovanje, ni prav nic lahka in enostavna naloga. Take kulture ne moremo oblikovati na ravni celotne šole in upati, da se bo »prijela«. Becaj (2001) še poudarja, da se mora najprej zaželena kultura oblikovati v dovolj velikem številu oddelkov, potem pa se bo prenesla tudi na šolo kot celoto. Za uspeh, ki ne pride tako hitro, kot bi želeli, je potrebna tako podpora kot naklonjenost vseh deležnikov.
Iz zapisanega lahko povzamemo, da se dobra kultura šole vzgaja kot dojenček v inkubatorju v vsaki posamezni oddelčni skupnosti, najprej in najbolj s pomočjo sestankov oddelka, ki jih vodi in usmerja razrednik in ob interakciji vseh drugih učiteljev z učenci med poukom ter med izvenšolskimi dejavnostmi, torej so vsi navedeni soodgovorni za njeno oblikovanje in vzdrževanje. Bečaj (2001) pravi:
Seveda pa je oblikovanje take skupnosti vendarle posebna naloga, ki je ni mogoče opravljati kar mimogrede ob poučevanju določenega predmeta. Pri vsakodnevnem pouku je ukvarjanje z medosebnimi odnosi vendarle bolj ali manj v ozadju in omejeno predvsem na reševanje trenutnih problemov, ki se pri pouku pač pojavijo. Cisto nekaj drugega pa je načrtno delo s čiljem oblikovati kakovostno sočialno skupino; to zahteva posebnega človeka oz. enega od učiteljev, ki se posameznemu oddelku posveti z večjo skrbjo in prav s tega vidika. Po naravi stvari bi to morala biti ena temeljnih funkčij razredništva. Šolski oddelek pa za dobro funkčionira-nje ne potrebuje le posebnega človeka, pač pa tudi poseben čas, ki je namenjen le temu čilju. Z drugimi besedami to pomeni, da šolski oddelek kot temeljni šolski sočialni sistem potrebuje določen čas, ki je namenjen zgolj ukvarjanju s samim seboj. Ta čas je potreben tako za oblikovanje čiljev ter sprotno reševanje in predelovanje napetosti, ki v njem nastajajo, kot tudi za sprotno obdelavo povratnih informačij o tem, kako sistem deluje. Zlasti zadnja funkčija je v sočializa-čijskem smislu izrednega pomena ... Za oblikovanje in vzdrževanje dobre oddelčne skupnosti potrebujemo najmanj eno šolsko uro na teden ... Ena šolska ura na teden je resnično minimum. Brez tega lahko na dobro oddelčno skupnost kar pozabimo.
Kakovostna oddelčna skupnost je eden od najpomembnejših ključev do bolj kakovostne in sodobne, prijazne, nestorilnostno naravnane šole. Toda ne potrebujemo le časa in prostora za kakovostno oddelčno skupnost, brez katere ni mogoče izobraziti kritičnih, samozavestnih, izvirnih, strpnih in samoiničiativnih učenčev, in posledično za boljšo kulturo in klimo šole ter lažje delo vseh deležnikov, posebej vodstva. Učitelje oz. razrednike je potrebno opolnomočiti, jih opremiti z znanjem iz oblikovanja in vzdrževanja skupin, skupinske dinamike, obvladovanjem in reševanjem konfliktov, pozitivne komunikačije itn.
Pri razrednih urah večinoma ni ne časa in ne dovolj znanja, še manj pa denarja, za usvajanje veščin, kijih mladi v današnjem turbulentnem in razosebljenem času najbolj potrebujejo, kot so npr. pogovor, aktivno poslušanje, timsko delo, pozitivna dvosmerna komunikacija, preprečevanje nasilja, reševanje konfliktov, pomoč pri interak čiji med posameznimi učen či in med učen či ter učitelji, u čenje u čenja, prevzgajanje moralnih vrednot, pozitivno razmišljanje, skrb zase in za svoje telesno ter duševno zdravje, graditev samopodobe, na črtovanje dela in gradnja kariere.
Uspešno delo z oddelčnimi skupnostmi zahteva primerno klimo in spodbudo na vsej šoli, to pa je naloga vodstvenih delav čev, ki morajo čim prej poskušati razumeti, kako pomemben je ta premik, ga postaviti na prioritetno mesto in z zgledom in podporo uspešno spreminjati šolsko kulturo. Predvsem pa je naloga vodstva šole, da osvesti učitelje, da spoznajo, kako pomembna in zahtevna je vloga razrednika in jih motivira za vseživljenjsko stalno strokovno izpopolnjevanje s tegapodro čja.
Vsi teoretiki so si enotni v ugotovitvi, da so naloge razrednika pomembne in zelo številne, biti mora mentor, koordinator, svetovale č, vodja, razsodnik, tolažnik, zagovornik, usmerjevale č, administrator, opazovale č, so čialni delave č, prepre čevale č in reševale č konfliktov, dober poslušale č, spodbujevale č, kritični prijatelj, ob-veš čevale č, animator itd.
Razrednik bi moral biti domala »super človek«, da bi bil sposoben upravi čiti vsa pri čakovanja in dobro opraviti naloge, ki jih pred njega postavljajo zakonska dolo čila, strokovna javnost, učen či, starši, vodstvo šole, sodelavči in ki si jih postavlja sam, ko postane razrednik, kar se seveda slej ko prej zgodi vsakemu pedagoškemu delavču. In še ena resniča o delu razrednika obstaja, da tako kot pri poučevanju tudi za opravljanje razredništva ni mogo če deliti oziroma dati re čeptov za uspeh. To je podro čje, ki se ga je možno učiti le pro česno, in sičer, da uvedemo ve č sprememb tako pri usposabljanju v času dodiplomskega študija kot v nadaljnjem strokovnem izpopolnjevanju in profesionalni rasti skozi leta poučevanja, potrebno pa je za opravljanja tega dela poskrbeti za čas ter prostor na vsaki posamezni šoli in ustrezno sistemsko vrednotenje dela razrednika.
V Sloveniji je podro čje razredništva nedore čeno, slabo vrednoteno, zanj ni ustreznega usposabljanja, učitelji ne izvedo veliko o delu razrednika niti v dodiplomskem študiju niti v času pripravništva, pravzaprav so vanj dobesedno »vrženi in plavajo, kakor vedo in znajo«.
To je najbolj podhranjeno področje pedagoškega študija, kar pa lahko s seboj prinaša številne posledice za učence oz. dijake kot tudi za vodstva šol, starše, skupnost in družbo v celoti. To je med drugim lahko eden od vzrokov disciplinske problematike tako v osnovnem kot v srednjem poklicnem izobraževanju, ki onemo-goca doseganje zastavljenih ucnih ciljev in pomeni na koncu koncev v srednjih šolah osip - izgubo prepotrebnega kadra za gospodarstvo ter številne težave za mlade in njihove starše.
V	Sloveniji je v tretji triadi osnovne šole razrednim uram namenjeno le pol ure, v srednji šoli prvim in zakljucnim letnikom po dve uri, vsem ostalim pa ena ura, vse vezano in preracunano na število dijakov v oddelku in na to, koliko casa so dijaki pri pouku, odšteje se cas, ko so pri delodajalcih.
In kako torej postaviti skupne cilje, kako ljudi motivirati, da jim sledijo in jih tudi dosežejo? Kako opolnomociti zaposlene? Del odgovorov na ta kljucna vprašanja, povezana z razredništvom, bomo nanizali v nadaljevanju, na nekatere pa bo treba odgovore še iskati in najti.
Primer motiviranja sodelavcev za uvajanje spremeb v razredništvu
Na Srednji šoli Ravne, ki ima 68-letno tradicijo, in izobražuje letno nekaj vec kot 530 dijakov (od tega 12 deklet) srednjega strokovnega, poklicnega in nižje poklicnega izobraževanja, smo v šolskem letu 2009/2010 koncno na glas spregovorili o vedno vecjih vzgojnih težavah, o nedisciplini in nasilju, neustrezni komunikaciji med deležniki, odsotnosti od pouka, povecevanju števila nezadostnih in osipu. Vse skupaj se je porajalo vec let ob nenehnem ugotavljanju, da smo precej zanemarili vzgojno delo in da so nekateri ucitelji neuspešni kot razredniki, zato delo na področju posameznih razrednih skupnosti peša in imamo v teh oddelkih veliko dela, ko »gasimo« številne težave, ki bi jih lahko preprecili, ce bi bilo delo razrednika kakovostno in bi gradilo kolektiv ter vzpostavljalo ustrezno pravocasno komunikacijo tako med dijaki samimi kot med ucitelji in dijaki ter starši in svetovalno službo ter vodstvom šole.
V	nadaljevanju navajamo dejavnosti za izboljšanje prakse ra-zredništva.
1. V šolskem letu (2010/2011) smo razredne ure prvic umestili neposredno v urnik, in sicer tako, da je razredna ura del obveznosti tako za dijaka kot za ucitelja in je razvršcena kot
vse ostale ure pouka. To pomeni, da je razredna ura lahko na urniku kadarkoli in ne le pred ali po pouku, ko se praviloma glede na izkušnje in dolgoletno spremljavo opravi manj kot polovica teh ur. Učitelj razrednik ima tako na razpolago eno uro na teden, predvidena sta čas in prostor na šoli, ko se ta ura izvaja (to kot minimalni predpogoj za njihovo izvajanje navaja tudi Bečaj 2001). Uro smo razrednikom materialno dodatno ovrednotili (zunanja motivacija) tako kot vsako drugo pedagoško uro in je del njihove učne obveznosti.
2.	Iz spremljave s pomočjo samoevalvacije in refleksije je bilo kmalu (že po dveh mesecih) jasno, da smo sicer naredili majhen korak proti izboljšanju razrednih ur, a da še nismo storili dovolj, saj nekateri ucitelji še niso vedeli, kaj naj poleg administrativnih nalog in poucevanja svojega predmeta sploh pocnejo z dijaki. Posebej težko so to nalogo uspešno izvajali tisti ucitelji, ki so po opravljeni diplomi svoje speci-ficne stroke (inženir strojništva, elektrotehnike, racunalni-štva, metalurgije ...) opravili še dodatno pedagoško dokvalifikacijo. A tudi drugi ucitelji, razen redkih izjem družboslovcev, se praviloma na lastno pobudo niso udeleževali usposabljanj izven svojih strokovnih podrocij. Potrdila so se spoznanja, da pedagoški delavci nimajo ustreznih znanj in da je potrebno za dobro razredništvo opolnomociti ucitelje in jim pomagati pridobiti znanja, ki so potrebna, da lahko avtonomno in suvereno opravljajo to delo.
3.	Spodbuditi (motivirati) smo skušali razrednike, da bi si po-drocje razrednih ur osmislili s pomocjo literature, ki smo jo prav v ta namen dokupili v šolsko knjižnico.
4.	Razrednikom smo skušali pomagati in jih spodbuditi k izobraževanju za delo z dijaki na razrednih urah s pomocjo delavnic, ki jih je pripravila naša svetovalna služba. Ozavestiti smo poskušali vloge razrednikov, posebej smo poudarili pedagoško, torej vzgojno, in opozorili na ustrezno komunikacijo med vsemi deležniki.
5.	Da bi preprecili posledice neustreznega dela posameznega razrednika, smo uvedli sorazredništvo in mentorstvo starejših, izkušenejših ter uspešnih razrednikov razrednikom za-cetnikom. Odlocili smo se, da vsi ucitelji, ki prvic postanejo razredniki, dobijo mentorje, ucitelji, ki pa imajo z vodenjem razreda težave, si kot pomoc sami izberejo sorazrednika. Pokazalo se je, da so to sicer ustrezne poteze, a zahtevajo
od učiteljev vec napora. Pri mentorstvu in sorazredništvu je nujno delati v timu in se nenehno dogovarjati ter razmejiti naloge, da se te ne podvajajo in da ne pride do resnih zapletov, predvsem pri komunikaciji s starši in pri izvajanju administrativnih nalog.
6.	Vzpostavili smo tudi delovanje aktivov razrednikov po letnikih in po programih, ki pa še ni v celoti zaživelo.
7.	Ko tudi po vsem navedenem z rezultati nismo bili resnično zadovoljni in smo ugotovili, da sami temu ne bomo kos, ker potrebujemo tako strokovno podporo kot spodbudo od zunaj, smo se vključili v program Šole za ravnatelje Mreže učečih se šol in vrtčev 11, kjer smo si izbrali izboljšavo prav na področju razredništva.
8.	Do danes smo na šoli in izven nje izvedli dve dokaj uspešni delavniči, v februarju pa smo tej temi namenili dvodnevno usposabljanje. S pomočjo razpoložljive literature smo pripravili pisno gradivo za razrednike in ga en del tudi izvedli z učitelji. Tako smo člani razvojnega tima vodili delavniče, v katerih so učitelji sodelovali kot udeleženči oz. dijaki. Skratka, naučili smo razrednike, kako naj se lotijo delavnič z dijaki čisto konkretno in po korakih. Pričakujemo, da bo sedaj vsak razrednik lahko uporabil to znanje v svojih razredih pri razrednih urah.
Po letu in pol izkušenj lahko povzamemo, da so tako stopnja uspešnosti vseh navedenih izboljšav v razredništvo in tudi vsi poskusi motiviranja učiteljev za čim kakovostnejše razredništvo zelo odvisni od osebnostnih lastnosti posameznih razrednikov. Vsakdo je že kot osebnost drugačen, drugače pojmuje svojo vlogo razrednika, drugačne medsebojne odnose vzpostavlja v vseh življenjskih situačijah, zato bo kljub vsem prizadevanjem od zunaj ton in barvo svojemu razredništvu moral in lahko dal le vsak sam. In, kot sem že napisala, rečeptov ni. Kljub temu pa verjamemo, da se je mogoče marsičesa priučiti in da je zato trajno sistematično delo na razredništvu nujno. Da pa bo razrednik lahko res koristil, mora biti opolnomočen, mora vedeti, kako razvijati uspešno kulturo in klimo svojega oddelka in mora se zavedati, da ima strašansko moč vplivanja na mlade, saj je razrednik dijakov prvi učitelj. Ni večjega veselja in ne večje motivačije kot opazovati uveljavljene, zgrajene, uspešne ljudi, ki si jim s svojim delom kot razrednik odločilno pomagal na poti odraščanja.
Ugotovitve in priporočila za izboljšanje prakse
Na osnovi spoznanj menimo, da je potrebno pristopiti k razredni-štvu celostno in na vec ravneh, predlagamo v razmislek naslednje strokovne rešitve:
•	Opolnomociti strokovne delavce že v casu dodiplomskega študija in pripravništva za ustrezno komunikacijo ter vodenje razreda.
•	Pripraviti in ponuditi številnejša in vsakoletna usposabljanja za razrednike kot del vseživljenjskega profesionalnega razvoja.
•	Delo razrednika je potrebno sistemsko ustrezno vrednotiti, nameniti mu je potrebno vsaj eno uro v urniku, nagraditi dobro delo tudi s povecanim obsegom dela. Poleg tega je smiselno upoštevati razredništvo pri napredovanju v nazive (npr. eno leto razredništva se ovrednoti z eno točko kot drugo strokovno delo za napredovanje v naziv).
•	Na ravni posamezne šole je potrebno vzpostaviti mentorstvo razrednikom zacetnikom, sorazredništvo, kadar je to smiselno, in oblikovati ter podpreti delovanje aktiva razrednikov.
•	Ponuditi je treba izbor strokovnega gradiva za izvedbo razrednih ur z vajami in navodili za delo z razredom v casu razrednih ur.
•	Ravnatelji lahko damo razredništvu tako moc, da bo ucite-ljem biti razrednik cast, izziv, priznanje in privilegij, lahko pomagamo razrednikom rasti in se razvijati, na ta nacin pa si olajšamo tudi naše delo.
Sklepne misli
Naš cilj je doseci kulturo in klimo nenehne rasti, uspešnega medsebojnega sobivanja, spoštovanja in sodelovanja, skratka, doseganje in ohranjanje odlicnosti. Ne bi se mogla bolj strinjati s Kalinovo (2001b, 20), ki zakljucuje svojo študijo z naslednjimi besedami:
[...] pomembno je, kdo so ucitelji, ki izobražujejo prihodnje ucitelje. Ce bomo videli prihodnjega ucitelja zgolj kot zelo dobrega predmetnega strokovnjaka in ce bomo še naprej usmerjeni samo v posamezno stroko in ob tem pozabljali, da bo prihodnji ucitelj neprenehoma postavljen tudi v vlogo cloveka, ki dela z mladimi in z njihovimi starši, ce ga ne bomo ucili in omogocali izkušnje timskega in sodelovalnega dela, potem bomo vedno znova oblikovali ucitelje,
ki ostajajo znotraj tradicije učitelja - predmetnega strokovnjaka, ki ima nekaj pedagoškega znanja in ga v osebnostnem razvoju prepuščamo samemu sebi. Tako ga pripravljamo na njegovo prihodnje delo samo polovično. Šok resničnosti in vpliv prvih izkušenj je zato za mnoge toliko težji. Profesionalnost učiteljevega dela pomeni nenehno sposobnost za razvoj na strokovnem, metodičnem in osebnem področju. Za vse to bi morali položiti temelje že v času študija in nato neprenehoma spremljati in spodbujati učiteljev razvoj znotraj ustrezne klime in stalno razvijajoče se šole.
Razredništvo je zapleteno in odgovorno delo, ki zahteva od učiteljev najprej brezpogojno ljubezen do sebe in vseh učenčev, kot pravi Brajša (2001, 68), potem pa še številna znanja in veščine, ki se jih morajo priučiti oz. naučiti v svojem vseživljenjskem profesionalnem usposabljanju, ker jim dodiplomsko izobraževanje teh znanj ni dalo. Vsi domači in tuji strokovnjaki ter raziskave s tega področja pa so si enotni: razredniki so v šolskem vsakdanjiku za dijake oz. učenče ter uspešno vodenje in delovanje šole nepogrešljivi. Nepogrešljivi so pri vzpostavljanju stikov s starši in sodelavči ter opravljanju številnih nalog, ki presegajo zakonska določila, oni nosijo veliko odgovornost za kulturo in klimo šole ter podobo šole v javnosti. Oni so tisti člen šolske verige, ki lahko, če so predani, odgovorni, ljubeči, strokovni in »razredniki s srčem«, izdatno olajšajo delo ravnatelju in vsem učiteljem.
Cilji, ki smo si jih zastavili na Srednji šoli Ravne, so izziv in so vredni prizadevanj in truda. Motivačija, pozitivna spodbuda in podpora prizadevanjem za kvalitetno razredništvo so pot do uspeha, predvsem pa so predpogoj za spremembe, ki so nujne in ki nam bodo zagotovile več zadovoljstva ob dobro opravljenem delu, več veselja in več ponosa.
In država? Potrebno bo doseči dogovor o pomembnosti tega dela v javnosti in predvsem pri zakonodajalču, da razredniki in šole opravljajo pomembno izobraževalno in vzgojno delo. Javnosti bi moralo biti veliko do tega, da šola usposablja mlade v sočialnih in komunikačijskih veščinah (znanjih, spretnostih, sposobnostih) in jih tako usposablja za timsko delo, kritično mišljenje, reševanje konfliktnih situačij in za prevzemanje odgovornosti, saj prihodnost zahteva prav takšne posameznike.
Le v rasti, preoblikovanju in spreminjanju najdemo - paradoksalno, mar ne - res pravo varnost.
Anne Morrow Lindbergh, ameriška pisateljiča
Ažman, T., in P. Pecek. 2010. »Vloga ravnatelja pri organizaciji
razredništva.« Interno gradivo, Šola za ravnatelje, Kranj. Becaj, J. 2000. »Šolska kultura - temeljne dimenzije.« Šolsko svetovalno delo 5 (1): 5-18.
Becaj, J. 2001. »Razrednik in šolska kultura.« Sodobna pedagogika 52 (1): 32-44
Brajša, P. 2001. »Reflektirajoci učitelj.« V Razrednik: vloga, delo in
odgovornost. Ljubljana: Jutro. Hargreaves, D. H. 1999. »The Knowledge-Creating School.« Journal of
Education Studies 47 (2): 122-144. Kalin, J. 2001a. »Kdaj je razrednik res razrednik?« Vzgoja 3 (9): 3-5. Kalin, J. 2001b. »Pogledi na razrednikovo delo in vloge razrednika.«
Sodobna pedagogika 52 (1): 8-31. Kalin, J. 2004. »Usposobljenost razrednikov.« Didactica Slovenica 19 (2):
3-14.
Kunstelj, A. 2001. »Naloge razrednika.« V Razrednik: vloga, delo in
odgovornost, ur. D. Žagar, 113-129. Ljubljana: Jutro. Malic, J. 1988. Razrednik v osnovni šoli. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Pušnik, M. 2001. »Vloge razrednika.« Vzgoja 3 (9): 12-13.
»Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (zofvi).«
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r05/predpis_ZAK0445.html Zorko, S., in M. Skrbinšek. 2005. Sem razrednik?! Maribor: Samozaložba. Žagar, D., ur. 2001. Razrednik: vloga, delo in odgovornost. Ljubljana: Jutro.
■ Ivanka Stopar je ravnateljica Srednje šole Ravne, Šolski center Ravne na Koroškem. ivanka.stopar@guest.arnes.si
V srednjih strokovnih in poklicnih šolah se v zadnjih letih povečuje število vzgojnih težav, vsako leto se soočamo tudi z vedno večjim osi-pom. Tako je tudi na obravnavani šoli, kjer smo, da bi zajezili težave in da bi jih vsaj začeli pravilno reševati, začeli sistematično spodbujati razrednike k spremenjenemu, bolj kvalitetnemu razredništvu. V prispevku poudarjamo, da je potrebno okrepiti vlogo razrednika, ga opolnomočiti, motivirati, spodbuditi in ustrezno nagraditi za eno najpomembnejših nalog, ki jih kot pedagog opravlja. Na ta način posledično pomagamo tudi ravnatelju, z ustreznim vodenjem oddelka in pravo komunikačijo pa vzpostavljamo kulturo in klimo šole, povečujemo njen ugled in opolnomočimo mlade za izzive 21. stoletja.
Ključne besede: razredništvo, motivačija in usposabljanje za razredništvo, sorazredništvo, opolnomočenje, vodenje
Motivation of Teachers for Introducing the Change in Class Tutoring
In rečent years, vočational sečondary sčhools have experienčed a rise in the number of behavior related issues and an ever inčreasing rate of students drop out. In our sčhool, we begun systematičally stimulating člass tutors to čhange and improve their pračtiče in order to help stem the issues or at least begin resolving them in an appropriate manner. The paper emphasizes the need for strengthening the role of člass tutors, to empower them, motivate and reward for one of their most important pedagogičal tasks. Sučh an approačh čonsequentially adds to sčhool leadership, establishes a positive čulture and člimate in the sčhool through appropriate člassroom management and čom-muničation, improves sčhool image and helps the youth in fačing the čhallenges of the 21st čentury.
Keywords: člass tutoring, motivation and training for člass tutoring, člass čo-tutoring, empowerment, leadership
VODENJE l|2012: 101-112