Drugo Berilo za loveuske šol« v e. k. avstrijanskih deželah. (S pesemsko prilogo.) Velja zvezano v platnenem herbtu 47 novih kraje. Na Itaitaju. V ces. kralj, založbi šolskih bukev. 1865, Pervi razdelek. Podučivne povesti in pesmi. 1. Molitev. Blagoslovi, oče večni, delo moje pridnosti! .K tvoji slavi, moji sreči naj obračam svoje dni! Čednosti mi v serce sadi, vselej bodi ti z menoj! Hočem pridno se učiti, bom otrok pokoren tvoj. Daj, da vedno rastem v dobrem, da obnašam se lepo, in da enkrat srečno pridem k tebi v ljubljeno nebo! 2. Božja volja. Nekega zelo ubožnega in bolnega človeka sosed vpraša, kako da se mu godi, „Prav dobro se mi godi," odgovori ubožec. i* „Saj si ves reven in nadložen," pravi sosed, „kako li moreš reči, da ti je dobro?" „Pa vendar vem, da se mi dobro godi," reče dalje bolnik, „in to ni čudno, zakaj Bog mi obrača in dela vse po moji volji." Sosed se še bolj čudi, in pravi: „To še manj raz-umim! Reven in bolehen si, in praviš, da ti Bog obrača vse po tvoji volji; kako je to? „Prav lahko?" pravi ubožec. „Ce mi Bog kaj pošlje, naj si bo veselo ali žalostno, si mislim: Bog hoče tako! In ravno tako, in nič drugače, hočem tudi jez, zatoraj je njegova volja vselej tudi moja volja. Naj mi tedaj ljubi Bog obrača in pošilja, kakor in kar hoče, on obrača in dela vselej in z vsem po moji volji." Tako je govoril zadovoljni ubožec, in je zapel Bogu zahvalno pesem. Sosed gre naprej, in si misli: Menil sem, da je ubožni sosed prav zapušen in nesrečen človek; zdaj pa vidim, da je zadovoljniši in srečnejši, kot jez in veliko drugih. 3. Bog vse prav obrača. Jernej, razumen in pobožiu oče, so svoje otroke pri vsaki priložnosti spominjali na božje dela, in so jih učili spoznovati Boga iz njegovih stvari. Večkrat so pri delu na polji govorili od Boga, kako je to in uno tako dobro in modro naredil in uredil. Otroci so radi poslušali ljubega očeta, in so tudi mar-skterikrat popraševali, zakaj je to in uno ravno tako, in zakaj ne drugače. Oče so otrokam na vse prav modro odgovarjali. Enkrat so sedeli oče ravno pri južini na hribcu v senci pod drevesam. Naj mlajši sinek, Jožek, se je igral pri njih. Pod hribcam pa se je pasla čeda ovac. Memo pride neki ptujec, ki je imel psa pri sebi. Ko ovce psa zagledajo, stečejo in zbeže po ternji v ger-movje. Bodeče ternje izpuli ovčicam nekaj volne. Jožek vidi to, je nevoljin, in pravi: „Vidite, vidite, oČe, kako ternjev germ volno terga ubogim ovčicam! Precej posekajmo to gerdo ternje, dane bo več nagajalo ubogim revcam!" Oče enmalo pomolče, potem pa pravijo: »Tedaj hočeš, da bi posekali to ternje!" „Hitro bi ga posekal, če bi imel le sekiro pri sebi," pravi Jožek. Oče nič ne reko k temu, in gredo počasi proti domu. Drugi dan vzamejo oče sekiro seboj, in grejo zopet na ravno tisti kraj. Jožek gre vesel ž njimi, in že komaj čaka, da bi oče že zaceli sekati neusmiljeni ternjev germ. Oče pa se zopet vsedejo na zeleni hribec, in pravijo sinu. »Poslušaj, kako lepo pojo drobni ptički! Ali niso tudi ptički prijetne in ljubez-njive živalice?" „To je res," pravi Jožek, „ ptičke imam zelo rad." — Med tem zleti neki ptiček ravno na ternjev germ, pobere s svojim urnim kljunčkam ovčjo volno, in jo nese na neko votlo drevo. „Vidiš, Jožek," pravijo oče, „s to volno naredi ptiček svojim mladim v gnjezdu mehko posteljico. Ta volna se bo ubogim, golim ptičkam prav dobro prilegla. Ovčice lahko pogreše enmalo svoje debele in kožuhaste volne, ubogim ptičkam pa bo ta volna prav dobro djala. Ali posekam tedaj ternjev germ?" „Naka!" pravi Jožek, ker si je premislil. „Ne grajaj, in ne zame-tavaj nobene reči prehitro," pravijo oče, „če kaj ne razumiš, le misli: Bog vse prav stori in oberne, akoravno mi večkrat ne razumimo' vsega." 4. Bo;j pomaga v potrebi. V nekem mestu na Nemškem so bili revni starši, ki so imeli troje otročičev. S prid- nimi rokami so pošteno živili sebe in otroke. Oče so bili priden delavec, in mati so bili branjevka in zraven dobra gospodinja. Po zimi pa so oce zboleli in za dolgo boleznijo umerli. Bolezen je bila pobrala precej denarja; oce niso, kakor poprej, dnine donašali k hiši; in mati so mogli kupčijo bolj vnemar pušati, da so stregli bolnemu očetu. Že ob očetovi smerti je tedaj jelo pomanjkovati, ter je bilo čez dolgo zimo če dalje huje. Zdaj to zdaj uno je bilo treba prodati ali zastaviti, da so si kupili potrebnega živeža. Bližal pa se je sv. Juri, in mater je močno skerbelo, kje bodo vzeli, da bi najemšino plačali. — V toliki stiski se obernejo k Bogu, ker vedo, da le od njega more pomoč priti. Vsaki dan in še večkrat čez dan so z otročički pokleknili pred staro sveto podobo, ktero samo so še imeli (bila je podoba sv. Hieronima), ter s solzami v očeh Boga prosili, da bi se usmilil in pomagal. Priserčna molitev je potolažila njih serce; al stiska vendar le ni prešla, pomanjkanje ni odjenjalo. Sv. Juri pride. Hišnik, ki je bil precej terd mož, terja najemšino, in ker je reva ne more plačati, jo rubi ter ji po dražbi proda vse, kar je še imela, posteljo, mizo, stol, omaro in uno podobo, drag spominek še ranjce stare matere. Postelja, omara, miza in sto! — vse to ni veliko doneslo; podobo pa sta dva gospoda dolgo in pazno ogledovala, in nju eden, ki je bil obrazar, obljubi tri goldinarje zanjo. Drugi, ki se je tudi razumel na umetne dela, reče, da plača šest goldinarjev. Na to rece obrazar: dvajset goldinarjev, ter misli, da bo uni gospod umolknil. Al ta pravi: petdeset; in tako sta jo gnala do šest sto goldinarjev. Vdova in otroci, ki so zraven bili pri dražbi, so stermeli in se čudili, da more kdo toliko obljubiti za staro podobo, ki bi jo bili radi dali za en goldinar. Ta gospod je tedaj naštel šest sto goldinarjev za podobo in obrazar mu še srečo voši, da jo je dobil, ter pravi, da bi jo bil on še višje gnal, če bi imel več gotovine, ker je ta podoba izvirno delo imenitnega obrazarja Rafaela. Zdaj je vdova najemšino lahko plačala in vse svoje reči rešila; ostalo ji je pa še precej denarja za kupčijo in za izrejo otrok. Ves čas svojega življenja je rada pravila to pri-godbo, in vselej pristavila: Bog pomaga v potrebi, ki vanj zaupajo. Ne odlašaj molitve. Zaplata je precej visoka gora na Goren-skem. Velik kos gore je obrašen s travo, in je razdeljen v senožeti. Kmetje jeseni travo pokose in v senožetih v stoge spravijo do zime; po zimi jo se le z gore vlačijo, ko je germovje s snegam pokrito, in jim je toliko ne pobere, kakor če bi jo precej spravljali. Bil je lep zimski dan; ljubo solnce je prijetno sijalo, da že davno ne tako. Toraj je neki posestnik (tako pripovedujejo stari ljudje) ukazal svojim ljudem na goro iti po seno. Že so senarili precej časa, kar zazvoni poldne spodaj po cerkvah, in ker se je tudi slišalo v goro, so djali nekteri: „Poldne zvoni, tovarši! treba je, da molimo angelovo cešenje, da se nam ne primeri kaka nesreča." — Odkrijejo se, in nehajo delati, ter molijo vsi, le trije ne, ki so svojo pot naprej delali, rekoč: „Ni časa, da bi zdaj molili; kar bomo pred delo dokončali, toliko bomo pred z mraza; nujmo le urno naprej!" Tako prederzno so govorili ti trije delavci, in kaj se zgodi? Komaj to izgovore, se uterga nad njimi plaz snega, ki ga je solnce ogrelo, in zasuje vse tri, kjer so revno poginili. 6. Sveta Neža. Kterega vendar ne veseli, če vidi lepo podobo svete Neže, ko je sveta devica nama-lana z ovčico v znamnje bele nedolžnosti? — Sveta Neža je živela v cetertem stoletji, takrat ko so neverni cesarji kristijane neusmiljeno preganjali. Ta devica je že v pervi mladosti prisercno in iskreno ljubila svojega zvelicarja, in mu je obljubila večno zvestobo. Od nje se posebno lahko reče: »Blagor jim, kteri so čistega ser ca; Boga bodo gledali." Devica Neža je bila še le stara trinajst let, ko jo je rimski sodnik ukazal prijeti in k sebi pripeljati. Prav v ser ce je ginilo sodnika, ko vidi lepo, mlado in nedolžno devico. Kratko in prijazno jo vpraša: „Ali si tudi ti kristijana?" „Sem," odgovori mlada devica; »Jezusu živim, Jezusu umerjem, njegova sem živa in mertva!" Sodnik jo skuša pregovoriti, da bi zapustila kristijansko vero, in ji obeta veliko bogastvo, čast in veljavo. Pa vse zastonj. Ona le odgovarja: „V mojem sercu ne sme nobeden drugi biti, kakor le Jezus sam." Sodnik se huduje nad njo, in ji žuga; tode mlada, lepa devica ostane zvesta svojemu ljubeznjivemu Jezusu. — Sodnik tedaj izreče sodbo, rekoč: „Peljite jo na mo-riše, in odsekajte ji glavo!" Vsi pričijoči se razjokajo, ko zaslišijo to neusmiljeno smertno sodbo, in ko vidijo nedolžno, krotko, mla-dolično devico. Peljejo jo na moriše. Rabeij ima že meč v roki, toda ne more se dotakniti nje ponižne, deviške glavice. Sveta Neža pa ga prav serčno nagovori, in pravi: „Ne pusti mojega ljubega zveličarja tako dolgo čakati mene. Pervi si me je zvolil, imeti me mora; njegova sem. Zakaj li, o rabeij! se še obotavljaš?" Serčno mu poda svojo lepo mlado glavico, in rabeij spolni ves trepetajoč ta njen ukaz. Padla je nedolžna glavica; njena duša pa je šla k ljubeznjivemu ženinu v nebeško veselje. 7. Otročja hvaležnost. Lizika, hčerka ubožnih pa poštenih kmečkih staršev, je na dan svojega pervega sve- tega obhajila sklenila, da ne bo več nadlegovala svojim staršem, temuč, da si bo v prihodnje sama pomagala, kakor si bo vedila in znala. Dvanajst let je bila takrat stara. Kar pa kdo sklene, mora tudi storiti. Tako je naredila Lizika. Kmalo potem gre v mesto služit. Akoravno je pervo leto še malo prislužiti mogla, je vendar že kmalo prihranila tri goldinarje, ktere je na svoj rojstni dan poslala svojim ljubim staršem, in je zraven pisala tako le pismo: Ljubeznjivi starši! Toliko let ste me živili, oblačili, varovali, in v božjem strahu skerbno redili! Na svoj rojstni dan mislim še posebno prav živo na vse dobrote, ktere sem tako obilno iz vaših rok prijemala. Nisem pozabila besede svetega pisma, ki pravi: ^Spoštuj svojega očeta, in ne pozabi bolečin svoje matere." Oj, da bi le mogla saj nekoliko tega dolga pover-niti! — Da vidite, da je to moja resnična volja, vam pošljem tukaj danes svoje pervič prihranjene tri goldinarje. Upam, da bom do svojega druzega rojstnega dneva že kaj več prihraniti mogla. Prosim vas, sprejmite blagovoljno ta mali dar, in blagoslovite svojo pokorno hčerko Liziko. Rjuha. Ti nekim starim očetam sta njegov sin in njegova sinaha gerdo delala. Bolehnega sta tako zelo zanemarjala, da ni mogel več biti v hiši, v kteri je tako dolgo živel in neutru-deno delal, in je že sam želel, da bi ga peljali v ubožno bolnišnico tiste vasi. To se zgodi. Pri slovesu, kjer so bilo oči starega očeta milo solzne, njegovega sina pa suhe, prosi stari mož, da bi mu še dve rjuhi poslali za njim v bolnišnico. Sin poiše dve naj slabši rjuhi, ki jih je imel pri hiši, ter jih da svojemu sinku, da bi jih nesel za starim očetam v bolnišnico. Primeri pa se, da oče naleti sinka ravno, ko eno tistih rjuh prav skerbno skriva v neke derva. Oče ga pokliče in praša, kaj da se po-muduje. Sinek pa mu prav priprosto odgovori: „Eno teh rjuh sem zato skril, da mi vam bolje ne bo treba dati, kadar bote vi šli v bolniš- • v • v nico." Kmetič se predrami in prestraši. —Se tisti dan gre v bolnišnico po očeta, ga pripelje zopet domu, in mu vse bolje streže kakor popred. Hvaležni rejenec. Marjana je bila hči ubožnih staršev v neki vasi. Ko je bila še komaj šestnajst let stara, je že služila v mestu. Bila je veliko let prav pridna, zvesta in poštena dekla, in si je prihranila nekoliko denarja. Njeni starši so med tem umerli. Enkrat pride Marjana v svoj rojstni kraj. Pokopavali so ravno neko vdovo, ktera je zapustila še le šest let starega sinka. Marjana vidi to sirotko, in se ji zelo smili. Pelje ga sabo v neko hišo, in ga vpraša: „Janezek, ali greš z menoj v mesto?" In deček prikima, da gre. Marjana ga vzame v mesto, in mu sprosi hrano; stanovanje in obleko pa je sama zanj plačevala. Janezek je imel prijazno Marjano zelo rad, in jo je imenoval in klical svojo mater. Ona pa je tudi prav po ma-terno zanj skerbela. Pošiljala ga je prav zvesto v cerkev in v šolo, in Janezek je bil od dne do dne vedno bolj razumen in pokoren deček. Marjano je to zelo veselilo. Dala ga je pozneje čevljarstva učit. Ko je bil šestnajst let star, je bil že za pomočnika. Vsako nedeljo je hodil k svoji rejni materi, in ji je vselej, če je le mogel, kaj malega prinesel. Cez nekaj časa si je pridni Janez že nekoliko denarjev prihranil, in je začel sam zase delati. Veliko delo je imel, in kmali je slovel po mestu kot pervi čevljarski mojster. Svojo staro rejnS mater, Marjano, je vzel k sebi, in jo je z vsem potrebnim preskerboval, ter prav lju-beznjivo in hvaležno ž njo ravnal. Ko so ljudje k njemu hodili, jim je pravil, kako lepo je stara Marjana zanj skerbela, in je djal: „Vi-dite, to je moja ljuba mati! Bila je ubožna dekla, in je povzdignila mene zapušeno sirotko v sedanji premožni in zadovoljni stan." Marjana je prav mirno in srečno živela svojo stare dni pri hvaležnemu Janezu. 10. Zjutraj. Solnce milo prisvetilo lepo nam je čez goro, in zapeli so veseli ptički svojo pesmico. Kak cvetice in rosice se po travi že bliše! Cvetje klije, žlahtno dije, čbelice po njem šume. Vse raduje, oživljuje zjutraj se, in omladi; tudi moje serce poje, stvarnika naj počasti! Moli in flelaj. Bila sta dva beraška dečka, ki sta zmeraj skupaj hodila. Ime jima je bilo Šimen in Gašper, in sta bila oba iz ene vasi doma. Simna je veselilo, da bi se bil kaj učil, pa nobenega ni imel, da bi mu bil kaj pomagal. Gašperju pa je bilo leno in malopridno potepanje naj bolj ušeč. Pozabil je tudi na Boga. Zjutraj je vstal, in ni nič molil, in zvečer je šel spat, pa tudi nič molil. Imel je sicef še očeta, ki so pa zanj premalo skerbeli, Šimen že ni imel ne očeta ne matere. Večkrat pa mu je hodilo na misel, kar so mu ranjca mati mnogokrat pravili, rekoč: „Človek, kteri nikoli ne misli na Boga, zajde nazadnje v mnoge hudobije; kdor pa je pobožen, in se kaj uči, ga Bog gotovo nikoli ne zapusti." Neko noč sta spala v enem skednu na slami. Simen, ko se prebudi, pravi: „Veš kaj, Gašper, sanjalo se mi je od moje ranjce matere. Svarili so me in me nagovarjali, da naj grem služit, in da naj delam." „Jez pa že ne!" zaupije prešerni Gašper. Te besede sliši kmetov hlapec; ki je v bližnjih svislih spal. Naglo odpre skedne vrata, in ker meni, da sta ta dva beračuna .prišla krast, ju prime, in pelje oba k gospodarju. Prestrašena pripovedujeta, da sta prišla v skedenj le ležat, in da nista nič hudega mislila. — »Nikjer ne morem dobiti dela," pravi Si-men, „in zato moram kruha prositi." Pri nas je zadosti dela," pravi kmet, „če le kdo hoče delati". Simen je zadovoljin, in ostane pri kmetu. Gašper pa je komaj čakal, da se je zmuznil z zdravimi ušesi od hiše tega kmeta. v # .... Simen je bil prav priden, in si je vse prizadeval, da bi bil vstregel svojemu gospodarju. Ko kmet vidi, da je Simen priden in ubogljiv deček, in da tudi včasi kaj bere in pisari, ga pozneje pošilja v ondotno farno šolo. Tudi gospod fajmošter in šolski učenik sta bila s I imnam zelo zadovoljna. Vedil in znal je odgovarjati iz katekizma in od drugih šolskih reči vselej naj bolje iz med Tseh drugih učeneov v šoli. Tudi pri sveti maši je Simen rad stregel. Gospod fajmojšter ga prašajo, če bi se rad učil latinsko. „Rad, če mi dovoli moj gospodar," pravi Simen. Gospodar je bil premožen mož, in ga je veselilo, da je verlemu dečku kaj mogel pomagati. Simen se je hodil vsaki dan k gospodu fajmoštru še posebej učit, in kmali je znal Drugo Berilo za slorensko šoli«, 2 toliko, da je mogel iti v mesto v latinske šole. Prav pridno se je učil in lepo vedel, in se je s pomočjo svojega gospodarja in gospoda fajmoštra popolnama izšolal, ter je posta! duhoven. Velikrat je obiskoval svoje dobrotnike, in je bil povsod vsem v lep izgled. V soseski, kjer je bil Simen duhoven, je bila tudi jetnišniea za hudodelnikc. Veliko tatov in tolavajev je bilo notri zapertih. Neki dan pokličejo gospoda Simna k hudo-delniku, kteri je bil k smerti obsojen. Gospod Simen gre nemudama k njemu. Pa kaj zagleda! Ta ubogi hudodelnik je bil njegov nekdanji tovarš Gašper. Lenoba in brezbožnost ste ga pripeljale do tatvine, ropa in do drugih hudobij. Vjeli so ga in izročili sodniški pravici, da bi ga pokorila za njegove obilne hudodelstva. Kesal se je, toda že pozno, pozno. Gospod Simen lepo podu-čuje nesrečnega Gašperja, in ga vendar še srečno pripelje k pravemu spoznanju, preden je ta nesrečnež mogel sramotno umreti. Tako različne so pota, po kterih ljudje hodijo. Kdor hoče po pravi poti hoditi, se mora že mlad na pravo pot podati. v 8 o I a. Potrebna je šola za mlade ljudi, in blagor je temu, ki prav se uči. Omika, razumnost in zhlatno sere4 « itaukam se v soli bogato dobe. Kdor to si osvoji, je dosti bogat, naj bode kdor koli, če star ali mlad. 13. Škoda zavoljo nevednosti. Nek ubog dninar je imel na ptujem brata, kterega ze dvajset let ni bilo domu. Ljudje so ze mislili, da je umeri, ker se ze tako dolgo ni nič slišalo ad njega. Enkrat pride pismo na tega dninarja, ki je bil ravno v mestu. Ker pa ni znal brati, gre v bližnjo gostivnico, in prosi, oštirja, da bi mu prebral to pismo. Ostir prebere nekoliko pisma po tihem, in pravi potem: „ V pismu je zapisano, in se ti naznanja, daje tvoj brat umeri, in da ti je sporočil petdeset terdih tolarjev; pa ti bi moral iti sam po nje." ,,Kum bi moral iti po nje?" praša dninar." „V Carigrad na Turško," pravi ostir, „to je več ko 100 milj od tod." „0j 100 milj od tod, in 100 milj zopet nazaj, je 200 milj pota. Taka pot in zamuda pri sedanji žetvi bi mi bila skoraj vetja škoda, kakor bi tam denarja 2' potegni/." — ,, Veš kaj," pravi prekanjen oštir, „ce rte greš sam rad v daljne kraje, daj meni to pismo, in prodaj mi to pravico za trideset tolarjev, in jez bom skušal iskati ta denar; zna-biti, da še nič ne dobim. Ne povej pa nobenemu človeku nič od tega." — Dninar je tega vesel in popolnoma zadovoljili. Oštir prinese trideset tolarjev, in mu jih odšteje. Dninar jih spravi, in gre vesel domu. Cez več tet potem je oštir popolnama obozal, in na zadnje tudi za smert zbolel. Na smertni postelji spozna očitno, in se kesa, da je bil prekanil ubogega dninarja. — V unem pismu pa je bilo zapisano: „Kdor pokaže to pismo pri proda-javcu J., naj se mu plača 2000 tolarjev dobrega denarja." Oštir je bil tudi prejel te denarje; pa kakor lahko jih je bil dobil, tako lahko jih je bil tudi zapravil. 14. Miloscrčna Ančka. Ko je Ančka šla iz šole, sreča na poti staro, slepo zenico, ki ni mogla dalje po poti. Blagi deklici, se uboga zenica v serce usmili. Precej se ji ponudi, da ji hoče pomagati, in jo po poti peljati. „Sem še majhinapravi priljudna deklica, pa peljem vas vendar lahko, ker lahko hodim in dobro vidim." Žena se ji prime za roko, in tako greste počasi dalje. Kmalo ji sreča neki gospod, ki postane, iti ubogi slepiči podeli darek vbogajme. Zraven pa tudi popraša, kdo da je ta deklica, ki ubogi slepiči tako lepo streže. Ko gospod zve, da ste si Ančka in ubozica ptuje, se zavzame, in Ančka mu je zelo ušeč. Prijazno jo poboža, in reče: „Deklica, to je lepo! mlada in majhina si se, pa ze vendar tako blazega , milega serca. Tudi tebi moram za to dati spomin— Gospod sname svoj dragi perstan s svojega persta, in ji ga da rekoč: „ Vzemi ta perstan, in hrani ga. Kadar odrasteš, ti bo prav, nosi ga, in pomni, da je blago in dobro serce naj večja lepota za leta mlade." — Ančka se gospodu prav lepo in ponižno zahvali, in hrani lepi perstan. Ko je bila ze stara, je imela še perstan, in je se zmi-raj pomnila, da je blago in dobro serce naj večja lepota za letu mlade. 1M O. Postrežljeu deček. Andrej je bi! sin ubogih staršev, kteri so ga lepo redili. Pošiljali so ga v šolo, kjer se je učil prav veliko veliko Irpega in potrebnega. Slišal je tudi, kako se mora človek vesti in obnašati, da bi ga vsi pametni ljudje radi imeli. Vse to si je dobro zapomnil. Ce je srečal na poti kterega bolj imenitnega človeka , je prejel hitro za klobuk, se lepo odkril in ga spodobno pozdravil. Ako ga je kdo potreboval tn kaj pro- v sil, je bil beri pripravljen postreči. Ce so od-rašeni ljudje kaj posebnega govorili, se ni vtikal v besede, ker mislil sije: tega ne razumim, in nespodobi se mi zdaj govoriti. Enkrat je bil v gojzdu, in je nabiral suhe derva. Memo pride nek ptujec, lepo oblečen. „Ali veš, deček," nagovori ptujec Andreja, „ce ta postranska pot pripelje na cesto? Hotel sem nekoliko peš iti, in sem poslal voz do bližnje go-stivnice, in zdaj ne vem( ce sem šel prav, ali ne." „Ta pot" odgovori Andrej, „pelje sicer do ceste, pa prav lahko se zajde. Ce vam je ljubo, dragi pospod, grem, z vami, in vam pokažem." Ptujcu je bil ta prijazen in priljuden deček zelo všeč. Po poti ga marsikaj poprašuje, in Andrej mu na vse vprašanje tako lepo odgovarja, da ga ima ptujec vedno raje. „Kaj bi bil rad, kadar boš velik?" ga vpraša ptujec na zadnje, ko prideta na cesto. „Mizar bi bil rad, če bi se mogel kje učiti," odgovori odkritoserčni Andrej. „Le zaupaj na Boga, in nikar ne zgubi veselja do učenja," mu pravi ptujec, in mu stisne v roko neki denar, ter skoči v svoj voz, in zdir-ja tako naglo naprej, da se mu deček se ni mogel zahvaliti. Več let je bilo minulo, in Andrej je bil ze odrastel za šolo. Njegov učenik mu reko neki dan: „Ljubi moj Andrej! ti si me zelo veselit, ker si bil vedno priden in si se lepo obnašal. Tudi jez morem tebi danes nekaj prav veselega povedati. Lej, nek imeniten gospod, kteremu si bil ti nekaj malega postregel, in si mu bil zavoljo lepega obnašanja zelo všeč, je od tistikrat pozve-doval po tebi. Veselilo me je, da sem te mogel le h valiti in priporočevati ; in lej ta gospod mi je toliko denarja poslal, da se bo lahko tvoja volja spolnila, da se boš mizarstva šel učit. Tudi mojstra sem ti ze preskerbel." Andrej je bil tega zelo vesel. Na tisto, s čimur je bil ptujcu postregel, je bil ze davno pozabil. „Kdo je vendar ta moj dobrotnik ? rad bi se mu zahvalilpraša deček poln hvaležnih solza. „Ne moreš se mu z besedo zahvalitipravijo učenik, „ker se ti noče razodeti; ostani pa le tako dober in priden, kakor si bil do zdaj, in skerbi, da boš še vedno bolj popolnama. Taka zahvala bo naj lepša zalivala, in tvojemu blagemu dobrotniku ne bode ostala neznana Andrej je ubogal svojega ljubega učenika Bil je umeten mizar in pošten sosesčan. Ljudje so ga radi umeli in spoštovali. 16. Dobro obernjeni denar. Jakob so bili skerben in moder oče. Kadar so hotli revežem kaj podeliti, so to vselej storili po rokah svojih otrok, zato da bi se bili otroci ze zgodaj navadili ljubiti svojega bliznjiga, in da bi bili dobrotljivi. Večkrat so dali svojim otrokom tudi kak denar, in so jim pripustili, da so ga smeli po svoji volji obračati. Vselej pa so potem tudi vprašali, kam in kako so ga obernili. Zdelo se jim je, da se s tem naj lozje otrokam pokaže, kako da morajo gospodariti z denarjem. Svoj rojstni dan so dali enkrat svojim trem otrokam vsakemu štiri sreberne četertake. Cez osem dni so jih vprašali, kam da so djali te denarje. Mlajši sin je rekel: „Jez imam še vse, le enega krajcarja ne, ki sem ga dal nekemu revnemu mozu." Jerica, ki se je ravno šivati učila, in je ze znala sama nekaj obleke delati, pokaže očetu platno, ki so ji ga kupili mati za ta denar. „Jez pa, je djal starji sin, sem siromaškemu Tomažu toliko dodal, da si je napravil par čevljev, da bo mogel po zimi v šolo hoditi „Dobro, ljubi moj," so djali oče, „ne bil bi mogel svojega denarja bolje oberniti, kakor si ga. Tvoj brat in sestra sta ga sicer dobro obernila: ti pa si ga obernil naj bolje." Denar le ceno pravo ima, Če z njim storiš kaj dobrega. 17. Beračita. Neki dan ob času draginje je po vasi hodila zena, ki je bila sicer revna, pa ven dur ne prav po berasko oblečena, in je vbogajme prosila. Pri nekterih hišah so jo odpravljali prav s terdimi besedami; pri drugih pa je dobila le kak darek. Le v eni hiši so jo bili prijazno sprejeli, in gospodinja, ktera je ravno kruh pekla, ji je dala perm hlebček, ki ga je vzela iz peči. Drugi dan so bih vsi ljudje, pri kterih je prosila ta neznana beračica, povabljeni v graj-šino k večerji. Ko pridejo v obednico, vidijo majhino mizico polno naj drajših jedil, — zraven pa tudi veliko mizo z velikimi okrozniki, na kterih je bila pa le sem ter tje kaka plesnjiva skorjica kruha , nekaj krompirja , ene ■ periša otrobov in večjidel nič druzega. Grajšinska gospa pa je svojim gos tam djala: „Jez sem bila tista preoblečena beračica, in sem vas hotla poskusiti, kako v sedanjem hudem času pamagate potrebnim revezam. Samo dva človeka sta me pogostila, kar in kolikor sta premogla; zato bota zdaj pri meni jedla, in po-verhu jima bom odločila se nekaj denarja za vsako leto. Vi drugi pa le bodite zadovoljni s temi darmi, ki ste mi jih bili podelili, in ki jih vidite tukaj na veliki mizi. Zraven pa se tudi spomnite in pomislite, da se vam bo enkrat na unem svetu ravno tako godilo." S kakoršno mero se meri, s tako se tudi vrača. zece mee ze zmerzu/^o na fje^tavnecafi. cffiojf / ze/e/es/e ee/ope (/zre/, „c/a/ec" tn dcz/ec' /ee/ay ne va'(t/f nso/a c/o/ra ma/e/ 'ffoc/o' /o /em d/er/e/ za n/e en /fn7 d//zef Areena ? „ /oce d/of>a/e, /oe/a vde eec^e do /e/e z'e ofe/^in/ene; za= 'e vu/i -j i a ce-j/a, en fece /laravnaj/ cAo neJrec* Ara^a, do Al uAoyeya cAcAa, ya zacAne na rama, en ya ue-Je cA A/ez= /ye /f-je. AAo&m ya cAryne d a je žganje velik strup za vsakega človeka. 3. Varuj se, posebno v mladih letih, škodljivega tobaka. Od tobaka zobje sper-line, in se toliko hitreje zdrobe, kolikor prehitro je kdo začel tobak kaditi. Tobak tudi suši persi, iz kterih tobakar več ali manj svojega zdravja izpljuje, če ni posebno tolstega života. Tobakarjeva kri se kali, usmradi sapo, slabi želodec, ter manj ali več krajša življenje. ( t v 4. Ne prehlajaj se. Ce ti je vroče in se poliš, se ne razpravljaj, in ne hodi na tak kraj, kjer veter vleče, temuč po malem se sprehajaj in ohlajaj. Nezdravo je spomlad in jeseni ležati na mokri ali hladni zemlji. Tudi kopati se je nezdravo, dokler je še kdo prevroč in se ni še ohladil. Po zimi pre- hitro iti iz mraza na vročino, je zelo škodljivo; zato zmerznjenega človeka ne denejo na toplo, ampak ga zakopljejo v sneg, da se počasi otaja. Kdor ozebe, ne sme za peč, temuč naj ozeblino dergne s snegam, ali pa naj premerle ude obeže z mokro platneno obezo. 5. Ne bodi pretesno oblečen. Pretesna obleka tiši in opovira kervotok po životu. Pretesna obutev pokvari noge, in pretesni njederci so krivi persnih bolezen. Tudi pre-toplo oblačilo ni zdravo za mlade ljudi. Pre-topla obleka naredi, da se mladi človek razvadi in pomehkuži, in mu potem škoduje že vsaka sapica. Glave, vrat in persi le prav lahko pokrivaj, trebuh in noge pa ohranuj tople, in se varuj, da ne boš imel mokrih nog. 6. Bodi pri vsih rečeh prav čeden in snažen. Snaga je prijatelica ljubega zdravja; nesnažnost pa mu je velika sovražnica. Nesnaga zamaže potne luknjice, da se život prav ne izpoti, in to napravlja bolezni. Ako hočeš imeti svetle oči, zdrave ušesa in zobe, glavo in noge, jih le pridno umivaj. 7. Delaj pridno, pa tudi počivaj v svojem času. Počitek je človeku tako potreben, kakor živež. Zmerno spanje daje človeku moč in zdravje; nezmerno poleganje pa je nezdravo in oslabljivo. Delo in hoja nam oživlja in krepča ude; lenoba pa nas stori otožne in bolehne. 8. Pomisli pa tudi, da sveta čednost ohrani ljudi krepke, zdrave in vesele; strast pa jih strati in stori revne in nesrečne. Bolezen in prezgodnja smert je gostokrat šiba za pregrešno življenje. Nedolžen človek je zadovoljin, zdrav in vesel, in bode dolgo živel. v Človeška dnša. Duše sicer ne vidimo, ker ni nič telesnega; vendar pa se nam naznanja po svojih delih. Duša čuti po peterih zivotovih počutldh ; gleda z očmi, sliši z ušesmi, okuša z jezikam, voha z nošam, in občuti po vsih udih. Ako se duša loči od telesa, človek umerje in merlič ne vidi, da si ima oči, ne sliši, da si ima ušesa, zato> ker nima duše. Kar je duša vidila, slišala ali občutila, to si lahko še pozneje prod oči postavi. Postavimo: Vašega konja ste doma ze večkrat vidi/i; zdaj ga sicer ne vidite z očmi, vendar pa si ga mislite, kakošen da je. V mislih ga zdaj gledate, kakor ste ga večkrat z očmi vidili, ali kakor pravimo, stavite si ga pred oči. Kako reč v mislih gledati ali si jo pred oči staviti, se tudi pravi, predočbo od reči imeti, n. pr. vi imate zdaj predočbo od vašega konja. Človek predočbe od reči, ki jih je vidi/, slišal, ali občutil, v glavi ohrani, ter jih pomni. Kdo ne pomni, kako lepo in veselo je bilo lani o velikonoči ali pa o binkoštih? Dobro še vemo, kako sladke so bile zrele češnje in kako prijetno so nam dišale nabrane sladke jagode. Dušna moč, ktera nas spominja na to in uno, se imenuje spomin. Spomin je velik božji dar. Prav žalostno bi bilo, in kaj bi začeli, ako bi ne mogli pomniti, kar se naučimo. Kdor pa hoče vse dobro pomniti, mora tudi vse prav zvesto poslušati, kar se mu dokazuje in pravi. Počutiti donašajo duši posamezne predočbe, ktere potlej spomin hrani. Razum potem vse te predočbe v redu je in med seboj primerja. Vidil si, postavimo, zeleno perje, zelen travnik, zeleno sukno; veš tedaj, kaj ti pove beseda zeleno, in kaj si moreš misliti z njo, to je, imaš zap op a deli od zelenega. Tako imamo ze stotero in stotero zapopadkov. Dobro vem, kaj si moram misliti pri besedi miza, stol, okroglo i t. d. in gotovo ne bom pre- menil nobenega teh zapopudkov s kakim dragim. Z razumom delamo zapopadke. — Z razumom pa tudi lahko preudarjamo in sodimo, to je, lahko povemo od stvari, kaj so, kakošne da so, in kaj da delajo, Ce mislimo na konja, lahko sodimo in rečemo: konj je domača živina, je močen, pelje voz i t. d. — Z razumom pa tudi našu duša lahko sklepa, to je, lahko naredi iz dveh razsod tudi še tretjo zraven; postavimo; vsak človek mora umreti; tudi jez sem človek; zatoraj moram tudi jez umreti. Moremo pa tudi sklepati iz učina na vzrok, postavimo: če je po zimi gor k a hiša, lahko mislimo in sklenemo, da je bilo zakurjeno v peči. — Razum je tedaj tista dušna moč, s ktero kako stvar spoznamo, sodimo in sklepamo od nje. A/io vam kdo pravi: Storite to, kar vam zapovedujejo starši, — lahko hitro spoznate, da je to prav in resnično. Če po vam kdo reče: Ni vam treba storiti tega, kar so vam zapove-dali starši, — lahko zopet spoznate, da ni govoril prav in resnično. — Ako vselej storite to, kar vam zapovedujejo starši, spoznate sami, da delale prav in dobro. Ce pa ste staršem nepokorni, lahko spoznate, da ne delate prav, ampak krivično in hudobno. To vse _ spoznava duša. Tista dušna moč, s ktero tedaj človek razločuje pravo od nepravega, se imenuje pa- met. Pamet je velik božfi dar. S pametjo tudi Človek lahko spozna, da niso ljudje naredili živali in želiš, solnca in lune in zvezd, temuč, da je vse to stvaril Bog, da je stvaril tudi človeka, in vse, kar se vidi in ne vidi. S svojo pametno dušo človek lahko spozna tudi Boga, svojega naj ljubšega očeta. Pirhi ali pisanke so zelo všeč otrokam; vsak bi rad imel svoj pirh o velikonoči, to se pravi, otrok poželi pirh, in ima moč poželenja. Ima pa moč tudi to studiti, kar mu ni všeč. Bog je dal človeku prosto voljo, da lahko izvoli, kar je prav, če se mu tudi ne poljubi in mu ni ušečno; pa tudi lahko opusti, kar je hudo, če ga tudi še tako mika in vabi. Ta dušna moč-je naj žkihtneja, in daje človeku naj večjo vrednost, ako vse po pravici poželi, izvoli in stori, karkoli premore. Ako hočemo imeti pošteno in prosto voljo, ne smemo pustiti gospodariti meseni poželjivosti, ter si ne dovoliti vsega, česar hoče naše slabo poželenje. Človek si mora pogosto kaj pritergati ali odreči; se mora skerbno premagovati in storiti, kar je prav, ako ravno bi bilo to zelo težavno. V glavi, pravijo, imamo razum in pamet; iz serca pa izvira poželjenje in volja. Ako je serce dobro, čisto in pošteno, so tudi dobre naše misli in želje. Kakoršno pa je naše serce, taka je tudi naša volja. Kristus pravi: „Kogar je polno serce, usta govore; dober človek prinaša dobro iz dobrega zaklada; hudoben človek pa prinaša hudo iz hudega zaklada. Blagor jim, kteri so čistega ser ca; Boga bodo gledali." 77. i Vest. „Otroci! dobra vest je mehko zglavje, na kte-rem se sladko spi iti počiva in enkrat lahko umerje so djali .neki gospod učenik svojim učencam; skerbite za dobro vest!" „Kaj pa je dobra vest?" prašajd učenci. Za odgovor jim povedo učenik to le Učno povest: „Neki oče pošljejo svojo hčerko Miciko v proda-javnico, da bi zmenjala bankovec za i O goldinarjev. Prodajavec naglo našteje denar, in Micika ga vzame, in gre. Po poti pa vendar tudi še sama denar prešteje, in dobi en goldinar preveč. Vštel se je prodajavec, misli deklica, kaj bom storila? Ne bo pogrešil enega goldinarja, če ga obderzim, in drugih 10 goldinarjev pa odrajtam očetu. Toda Bog me vari! Ne smem vzeti in obderžati tega, kar ni mojega; to bi bilo, kakor ukradeno. — Tako pomisli blaga Micika, se oberne, dirja k prodajavcu, in mu da nazaj en goldinar, za kterega se je bil zmotil. To se prodajavcu toliko dobro zdi, da pošteno deklico prav lepo pohvali, in ji ta goldinar podari. Prav preserčno je veselilo tudi Miciko, in tudi znotraj jo je nekaj hvalilo, daje tako naredita in prav storila. — Kdo je li ukazal deklici, da si naj ne obderzi ptujega dnarja? Vest jo je opominjevala. — Kdo je tudi znotraj hvalil blago deklico, daje bila toliko vesela ? Hvalila jo je dobra vest, to je znotranji božji glas, ki nas svari pred hudim, in nas graja, če storimo hudo; pa nas tudi hvali za dobro storjeno. — Dokler se varujemo hudega, in storimo dobro, imamo dobro vest; ako pa storimo greh, imamo nemirno in hudo vest. Poslušaj svojo vest zvesto, Te prav vodila vedno bo; Serce, ki čisto vest ima, Je polno slaja rajskega : Nečista vest pa vedno skli, Pokoja nima dni, noči. 78. Stanovi. Bog je ustvaril lepi raj, in ga je dal Adamu, da bi ga obdeloval. Bog je tedaj delo človeku odkazal že v začetku, da bi si ž njim potrebni živež dobival. Tudi mi si z delam potreben živež služimo, in kdor ne dela, pravi sv. Pavel, naj tudi ne je. Adam je grešil, in lepi raj se je spremenil v težavno, solzno dolino. Pravični Bog je djal človeku: »Živel se boš v trudu vse svoje dni, in v potu svojega obraza boš kruh jedel, dokler se ne po-verneŠ v zemljo, iz ktere si vzet." Od tistega časa je težavno delo naša osoda; težavnost dela je kazen greha. Voljno jo moramo terpeti in prenašati, da na tem svetu zadostujemo za grehe. Pridno delati nam bodi čast, postopati pa gerdo in pregrešno. Delo nas obvaruje mnogo grehov, zakaj lenoba je vseh grehov začetek. Vsakega človeka naj večja dolžnost je: Moli in delaj ! Človek sam ali pa kaka samesna družina si ne more pripravljati in pripraviti vsega, česar je treba za živež, obleko in stanovanje. Tudi naj bolj premeten in močen človek bi si ne mogel sam sozidati hiše, ne sam narejati svoje obleke, in še kruha, ki ga vsaki dan potrebuje, bi si ne mogel pripravljati, če bi bil sam. Prav dobro je tedaj in še celo potrebno je, da več ljudi skupaj živi na enem kraji. . Nektere družine pridelujejo živež, druge delajo obleko, zopet drugi izdelujejo stanovanja, in še drugi narejajo mnoge orodja in take reči, ktere se ne dobe na vsakem kraji. V.se, kar potrebujejo ljudje za življenje, pride od Boga. Ljubi Bog je ustvaril rodo- vitno zemljo, mnoge rastline in živali vsakor-šnih plemen; ljubi Bog ohranuje vse to, in tako vedno po očetovo skerbi za nas, svoje otroke. Nekteri ljudje se ne pečajo z drugim, kakor s tem, da obdelujejo zemljo in pridelujejo živež. Delajo na polji, na travnikih, na vertih, v gojzdih, in se pečajo z živinorejo. To so kmetje, ali kmetovavci. Drugi se pečajo s tem, da izdelujejo zemljiške pridelke, ter napravljajo, stanovanja, obleko in mnogotere orodje. Takim pravimo rokodelci. Zopet drugi zemeljske pridelke, in druge reči, ki jih delajo rokodelci, skupujejo, in jih prodajajo takim, kteri jih nimajo. Takim ljudem, ki kupujejo in prodajajo, pravimo kupčevavci. Delo ali opravilo, ktero si človek izvoli do konca svojega življenja se imenuje njegov stan ali poklic. V vsaki deželi so ti trije človeški stanovi: kmetiški, rokodelski in kupčijski. Zraven njih pa so še drugi stanovi, posebno duhovski in uradniški. Duh o v s k i stan je Kristus postavil, da nam oznanuje njegov nauk, deli svete zakramente, ker nas napeljuje k bogoljubnemu življenju. Zraven duhovske gosposke je pa tudi še deželska ali svetna gosposka, ktera skerbi in varuje, da se v deželi vse lepo, redno in varno godi in izveršuje. Ti svetni vikši ali uradniki imajo tedaj svoj uradniški stan. Potem je zopet kralj ali cesar, kteri napije od Boga postavljen za naj vikšo svetovno gosposko. Cez vse pa je Bog, kralj vsih kraljev, kteri čuje in sodi, kako sleherni spolnuje dolžnosti svojega stanu. Dober človek in kristijan je priden, delaven in zadovoljen v svojem stanu; zraven pa tudi spoštuje vsaki drugi stan. Pokoren je svoji du-hovski in deželski gosposki, je udan in zvest svojemu cesarju, ljubi vsakega človeka, kakor samega sebe, in Boga ljubi čez vse. 79. Srenja. Kraj, kjer stanujemo, je mesto, terg ali pa je vas. Tu živi skupaj več družin; vsaka ima svoje hiševanje, in vse so tako združene, da pomagajo ena drugi, in da vse opravljajo in store, kar en sam človek opravljati in sloriti ne more. Z združenimi močmi se marsikaj stori, kar posameznim mogoče ni. Vsi stanovavci enega kraja pomagajo eden drugemu in imajo skupaj marsiktere pravice in dolžnosti. Taka zveza se imenuje občina ali srenja. Veliko je opraviti za srenjsko korist; vsak posamezni ud ne more vsega tega sam opravljati, in storiti. Zavoljo tega so pri vsaki srenji odločene nektere osebe, ktere v imenu vseh drugih srenjčanov preskerbujejo srenjske zadeve. Te osebe so župan in svetovavci. Županstvo je srenjska gosposka. Ona priseže pri Bogu, da bo vestno in postavno skerbela za srenjski blagor, in da bo nepremakljivo udana in zvesta svojemu presvetlemu cesarju. Pokoren ud srenje povišuje srenjski blagor, nepokorni pa ga podkopuje, in pripravi nemir v srenjo, popači druge s svojim slabim izgledam, in zasluži kazen. Da je v srenji vse redno in mirno, je treba tacega kaznovati, kdor ni miren in reden, kakor drugi. Tako mora biti pri vsaki družini, v šoli in pri srenji. Vse to, kar je potrebno in koristno srenjskim stanovavcam, mora srenja presker-bovati. Naj imenitneje poslopje v vsakem kraji je cerkev, kamor se shajajo stano- vavci k očitni božji službi, kjer se opravlja daritev svete maše, in kjer se shranuje pre-sveto rešnje telo. Srenja mora za svojo cerkev skerbeti, da je čedno in spodobno opravljena. Ako ima srenja lepo in spodobno cerkev, kaže, da ima tudi pobožnega duha. Ravno tako mora srenja skerbeti tudi za šolo, kjer se srenjski otroci uče in napeljujejo, da bi bili enkrat modri in pošteni ljudje. Kar otroci pridobivajo v šoli potrebnega in dobrega, to koristi vsi srenji. Srenja mora tedaj skerbeti za šolsko hišo, da jo ohranuje, kakor je prav in potrebno. Za šolski nauk mora srenja skerbeti s tem, da natanko, zvesto in postavno rada plačuje šolskega učenika, in da ga spoštuje, kakor svojega dobrotnika; pa tudi mora srenja skerbeti za šolski nauk s tem, da gleda in čuje, da vsi otroci, ki so za uk, pridno hodijo v šolo, in da se nič ne zgodi, kar bi oviralo šolsko izrejo in učenikove trude. Kjer je več ljudi skupaj, je tudi treba paziti, da se ne razdere mir, in da se nikomur ne dela kaka škoda. To mora skerbeti srenjska županija. Za vse to pa je treba previdnosti, truda in tudi denarja. Srenjsko županstvo skerbi za korist vse srenje, posamezni udje pa mu morajo pomagati z Duiso Berilo za slovenska šole. 0 dnarjem in tudi z delam, če je treba. Vse to se mora na tanko in postavno odrajtovati. Vsi stanovavci enega kraja ali pa tudi iz več krajev skupaj, ki so pridruženi k eni farni cerkvi, se imenujejo farna srenja ali fara. Vikši pri vsaki fari so gospod fajmošter. Oni skerbe posebno tudi za dušno srečo svojih far-manov, in se imenujejo tudi duhovni oskerbnik ali duhovni oče. Fajmošter so teda jduhovna gosposka v svoji farni srenji, in so zraven tudi prednik šol, ktere so v tisti okolici. Oni uče kerščanskinauk, oznanujejobožjo besedo, opravljajo očitno božjo službo, dele svete zakramente in spremljajo mertve na pokapolišče. Duhovni gospod pomagajo svojim farmanam pri vseh rečeh od zibeli do groba, in so tedaj njih velik dobrotnik. Dobri farmani spoštujejo svojega duhovna, kakor svojega pravega očeta, in duhoven jih imajo za svoje farne otroke. 80. Deželna oblast. Pri vsaki hiši in pri vsaki soseski mora kdo biti, da zapoveduje, kdaj in kako naj se vse opravlja, kar je potrebno za hišo in sosesko, da se -po tem takem ohrani red, mir in edinost. Ravno tako in še bolj je potrebno za vso deželo, kjer živi toliko družin in sosesk, da je kdo, ki zapoveduje vsem prebivavcam po deželi, in cuje, da je povsod sve redno, pokojno in pravično, in da se ohranuje varnost življenja in lastnina vsem prebivavcam. Tega občnega oskerbnika imenujemo deželnega oblastnika. Deželni oblastnik je namenjen in postavljen od Boga. To nas razločno uči in nam kaže sveto pismo: „Kterikoli so oblastniki, so postavljeni od Boga." — „Kdor se zoperstavlja oblasti, se zoperstavlja božji volji, zakaj oblastnik je namesto Boga." Naš deželni oblastnik so presvetli cesar Franc Jožef I., naš občni oče, kteri skerbe za 33.000,000 avstrijanskih podložnikov, kteri so mnogih narodov in raznih jezikov. Vse svoje podložne bi radi vidili in imeli srečne, in vsem bi radi storili prav in dobro, kakor oče svojim ljubim otrokam. Toda, kako težavno je to! Moliti moramo za svetlega cesarja, jih ljubiti, zvesto in voljno spolno-vati njih postave in ukaze, in moramo vselej lepo in spoštljivo govoriti od njih, kakor pravi sveti duh: „Moj sin! boj se Boga, in 9 * spoštuj cesarja in ne pridružuj se njunim za-ničevavcam." Kar presvetli cesar ne morejo sami pregledati in uravnovati, jim pripomagajo cesarski, kraljevi oblastniki, kteri imajo pravico, čast in oblast od cesarja. Svetli cesar imajo svoje ministre, v vsaki kronovini pa svoje namestnike ali deželne poglavarje. Vsaka kro-novina ima svoje okrožja s svojim poglavarjem in z uradniki, kteri v imenu presvetlega cesarja vladajo svoje okrožja, in skerbe za njih srečo in blagostanje. Pa tudi srenjski župani, svetovavci in odborn&i morajo pridno pomagati cesarskim urednikam, da je vse lepo mirno, in da se množi in zvišuje sreča in splošna blagovitost. 81. Dolžnosti podložnih. Ne le samo svetlemu cesarju moramo biti iz serca udani, kakor otroci svojemu skerbnemu očetu; tudi cesarske namestnike, deželsko gosposko smo dolžni spoštovati in natanko in zadovoljno spolnovati njih ukaze in povelja. „Vsaki bodi podložen višji oblasti, zakaj le od Boga je vsaka oblast, in vse kteri imajo oblast, postavil je Bog. Kdor se tedaj ustavlja oblasti, ta se ustavlja božji naredbi, in nakopuje sam sebi pogubljenje." Dolžnost vsakega podložnega je pa tudi, da ljubi svojo deželo. Ni še zadosti, da le v sercu občutimo vse vesele in žalostne dogodke svoje dežele, in da ji iz serca voščimo vse dobro; dolžni smo tudi z besedo in djanjem, z bla-gam in življenjem, če je treba, pomagati svoji deželi. Dolžni smo braniti svojo deželo, da ne pridejo zunanji sovražniki na-njo, da ne palijo mest, vasi in hramov, in da nam ne jemljejo premoženja in življenja. Kogar Bog po gosposki zakliče na vojaščino, se ne sme braniti, ampak mora biti pripravljen se vojskovati za vero, cesarja in za domovino, in mora ji darovati tudi svoje premoženje in življenje, ako ne more biti drugače. Varujmo pa se tudi skrivnih zapeljivcov, kteri podpihujejo deželane in na tihem puntajo in šuntajo ljudstvo zoper poglavarje, kralje in cesarje, ter nosijo strašnega raz-boja ogenj v streho. V ognji pogori hiša, v puntu pa dežela. Pokaj so davki? „Pokaj toliko davkov pri nas?" prašajo radi nekteri nezadovoljneži. — V božjo čast in za povišanje pobožnosti morajo biti cerkve in šole. K temu je treba duhovskih in de-želskih učenikov in prednikov. Da se ohra-nuje red in pokoj, varnost življenja in premoženja, in da se spolnujejo postave in povelja deželnega oblastnika, so potrebni uredniki, sodniki in drugi cesarski služabniki, ktere morajo podložni živiti. Da se kupčija zlajšuje in povišuje, da se obilni domači pridelki drugim pošiljajo, in da se druge potrebne reči vozijo iz drugih krajev, se morajo napravljati in ohranovati železnice, ceste, mostovi in druge take naprave. Da se zunanji sovražniki odvračujejo od domovine, so potrebni vojaki in vojaške trume. Ti morajo biti vsi pre-življeni, oskerbljeni in napravljeni s potrebnim orodjem, in še druge branivne naredbe se morajo pripravljati. Ker te naredbe in naprave koristijo vsi deželi, je tudi vsak podložen dolžan po svoji moči in po svojem premoženji pomagati k potrebam dežele, in je tudi dolžan zadovoljno in zvesto opravljati in odrajtovati vse davke, kteri so naloženi in se nakladajo deželi na korist. Več ko je po svetu goljufov, hudodelcov in krivičnikov, več morajo presvetli cesar imeti pomočnikov in varliov; po številu teh rastejo tudi davki. Ako bi bilo manj hu-dobnežev in zunanjih sovražnikov, bi padali in se zmanjševali tudi davki; punti in vojske pa povišujejo davke. Kako neumno je tedaj, ako kdo čerti gosposko, ktera pobira zemljiške, užitne, dohodne in druge davke! Kako hudobno bi bilo goljufati pri dacji! Namesti takega goljufa morajo dodajati drugi; taka goljufija je tatvina, po kteri se okrade vsa dežela in deržava. Nam v izgled je Kristus plačal dacijo za se in za Petra, in je rekel: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega. 83. Človeški udje se spuutajo. Svoje dni, tako pripovedujejo, so se vsi udje človeškega trupla naveličali služiti želodcu, in se spuntajo, rekoč: „Pokaj bi mi težko delali in pripravljali želodcu, 011 pa bi sladko užival brez dela?" Noge niso hutle več nositi, roke ne delali, zobje ne gristi, tudi nos se je vihal in bra- nil ohati. „S.ij smo vsi udje enaki," so djali, „vsi bomo uživali in enako veselo živeli." — Pervi dan svoje nepokorščine so puntarski udje izhajali še precej dobro, in so bili prav dobre volje. Drugi dan že začno slabeti, tretji dan onemagovati; četertidan so bili tako oslabl jeni, da se niso mogli ne ganiti, in peti dan so že skoro umirali. Puntarski udje pokličejo deržavni zbor, da bi se posvetovali in postavili svojo vlado; ali lej reve! Oči so tako vpadle in oslabele, da niso mogle razločiti nobene reči; noge so omahovale in niso mogle nositi trupla; roke so se tresle od slabosti, in tudi jezik, poprej naj hujši podpihovavec, se ni mogel več obračati po ustih. Truplo je ležalo na tleh, in je že pojemalo. Zdaj se oglasi glava, rekoč: ^Prevzetni puntarji, zdaj vidite, kam ste prišli! Želodcu niste hotli odrajto-vati, kar mu gre, pa tudi on nima moči, da bi vam dal, kar potrebujete. Vi mu nočete pomagati, zato pa vam tudi on ne more pomagati." — „Res je tako," poter-dijo vsi udje; prav ima želodec, da nas priganja k delu." — Voljno seže vsaki ud za svoje delo, in vsi dajejo radi želodcu te, česar potrebuje. Kmalo ozdravijo zopet vsi udje, in postajajo terdni in močni. Tako se godi vsaki deržavi, v kteri je potreba de-lavcov, pa tudi vladavcov. Podložni plačujejo davke, gosposka pa jim daje moČ. Enemu brez drugega ni mogoče živeti; Bog je tako naredil in uredil. Vojaštvo. Delavcam, kmetam, umetnikam in nam vsem so potrebni varhi, vojaki, kteri nam obranijo ljubi mir, nas branijo znotranjih in zunanjih sovražnikov, da smo varni življenja in premoženja. Častitljiv in koristen nam je tedaj vojaški stan, in kogar Bog po gosposki pokliče na vojaščino, se ne sme braniti in ne uhajati. Pobe-gune in uhajavee čaka ojstra kazen in žalostna smert; serčnega in pogumnega vojaka pa čaka velika čast in plačilo pri vikših, pred svetam in tudi pred Bogam. Mladeneč! kadar pride versta na te, da boš mogel iti k vojaški nabiri, ne od-mikaj se, in ne uhajaj k potepuham. Bogu se ne moreš skriti. Ce ti je Bog namenil in odločil vojaški stan, mu ne boš utekel drugače, kakor s strašno in nesrečno smertjo. Brez božje volje ne boš vojak, če pa je božja volja tako, naj še tvoja bo! Kaj bo naredil Bog s takim, ki si kvari in spriduje zdrave ude, da bi ne bil za vojaščino? To je velik greh, kterega tudi deželska gosgoska po pravici ojstro kaznuje. Ako si spoznan za vojaka, ne bodi žalosten, ampak bodi vesel, da te je Bog ustva- ril verlega junaka, kakoršnega potrebuje cesar. Voljno in serčno prisezi na bandero! tvoja služba bo častita in srečna, ako boš priden in zvest. Nikdar ne pozabi svoje prisege, dokler ne do-stojiš in ne doslužiš odločenih let! Kdor uhaja, prelomi prisego, zasmehuje Boga, in zastavi svojo dušo hudobnemu duhu. Vojaški pobegnil ne sme na svetlo, in je kakor volk v domači deželi. Ako ga vlove, ga ojstro kaznujejo; ako pa ga ne dobe, ga bo dobil peklenski sovražnik. 85. v Spartanka. Šparta staro mesto bilo, ki junakov spodredilo, hrabrih sinov slavni broj. Kakor skale v boju stali, radi so življenje dali, vbranit dom in venec svoj, v Sin Spartanke pa pobegne, ko mu strah na serce segne, in prinese k domu meč. Mati sinu meč izdere, in mu persi ž njim predere: „Ne boš vliajal," pravi, „več!" „Mati, kaj ste mi storili!" zdiha, „sina ste vmo-rili; ne poznate sina več?" — „Lažeš, zanič!" reče mati, „sina nočem te poznati; moj sin z vojske ne beži!" Se Slovenka ne sramuješ, ko Spartanko hvalič čuješ? Kako govoriš pa ti? — Gerda, slaba taka mati, ki zamore sinu djati: Sin! le ujdi in se skrij! Hežec, ki iz vojske vhaja, dom sovražnikam izdaja, on je Iškarjotov brat. Hitro bode tihotapec vsake hudobije hlapec, bo razbojnik, in bo tat. 86. Trije nauki za vojake. Pobožna in bogaboječa mati je naročila svojemu sinu, ko je šel na vojsko, te le posebne tri nauke: 1. Boj se Boga, in zvesto služi gospodu vojaških trum, ako ne moreš očitno, pa saj moli v duhu. Kdor ne služi Bogu, tudi ni zvest cesarju. Vojak brez vere in pa ptič brez perut sta enaka. Hrabri božji vojščaki so bili Jozue in David, sveti Juri, sveti Martin, sveti Boštjan, sveti Florijan in veliko drugih, ki so zdaj svetniki. 2. Varuj se greha; greh je naj hujši sorražnik. Bodi pokoren in zvest; nezvestoba enega samega lahko pokonča vse kerdelo. Izdajavec ne najde pokoja na svetu, in božja kazen mu ne odide. 3. Na bojišču bodi lev, doma pa jagnje; bodi pogumen proti sovražnikam in ljudomil premaganim, in nikoli ne zataji kerščanskega sočutja. Ne boj se krogel, kadar krog tebe žvižgajo; umreti za dom in cesarja je slavno, in srečna je smert, ako si v gnadi božji. Ne bo te zadela krogla, če ni božja volja; v božjih rokah si, kjer si in kodar hodiš. Padali bodo na desnici, umirali na levici, ti pa boš prišel zdrav in vesel domu, ako je božja volja. — Bog te obvaruj ! To je bilo dobre matere lepo slovo. 87. Sveti Martin. Sveti Martin je bil rojen leta 316 in sicer v ajdovski veri. Njegov oče je bil imeniten vojak. Tudi Martin si je izvolil vojaštvo. Vidil pa je pri vojakih marsikaj nerodnega in razujzda-nega, kar je dobrega mladenča silno v serci bolelo; in se zatoraj tudi nikoli ni udeleževal takih nespodobnosti svojih tovaršev, temuč še prizadeval si je, jih, kolikor je mogel, odvrače-vati od gerdih navad. Martin je imel prav dobro, pobožno in usmiljeno serce. — Nek hud zimski dan, ko je šel z vojaki iz mesta, zagleda berača, ki je na pol gol in zmerznjen ležal na cesti, in milo zdihoval in prosil miloščine. Toda drugi memo gredoči se ne zmenijo za njega, Martinu pa se v serce smili. Misli si: Denarja nimam, kaj bi li revežu dal ? Naglo vzame svoj vojaški plajšč od sebe, potegne meč, in prereže plajšč čez sredo; da ga polovico beraču, z drugo pa se zopet ogerne. Ko tako na pol ogernjen Martin tovarše dojde, se mu posmehujejo in ga zaničujejo. On pa ne posluša zasramovanja, temuč se le veseli, da je mogel siromaku pomagati. — Po noči potem se mu prikaže zveličar v družbi angelov, oblečen s polovico plajšča, ter jim reče: »Martin me je oblekel s tem oblačilam; ker vse, kar kdo stori naj manjšemu svojih bratov, to meni samemu stori!" Ta prikazen je Martina tolikanj ganila, da se je dal precej drugi dan kerstiti. Bilje potem še celo škof na Francoskem, in je umeri kot svetnik leta 402. Ceterti razdelek. Naravopisje. 88. v Živalstvo. Lepo je na polji, kadar spomladi in po letu krog in krog vse zeleni in cvete. Solnce močno sije in vse ogreva; prijetno je se hladiti v senci koščatih dreves; studenci šumljajo po gladkih kamenčkih in se vijo po cvetečem travniku. Vendar bi nam zemlja ne bila tako ljuba, ako bi na nji ne živele tudi mnoge in različne živali. Naj lepše cvetje je mutasto; drobni ptički pa veselo skačejo od vejice do vejice, žvergole in prepevajo, ter oživljajo vse okoli sebe. Po cvetji šume pridne čebele in letajo pisani metulji; po zemlji pa vse mergoli različnih mergo-liucev, kebrov in drugih živalic. Nekaj se jih giblje sera, nekaj tje. V potokih plavajo gibčene ribe, in se poskušajo ena pred drugo naprej in nazaj. Zraven teh brezštevilnih živalic vidimo pa tudi na paši cede ovac, krav, volov in konj. Bog je ustvaril toliko žival, da jih je napolnjena vsa zemlja. Vidimo jih po zraku in v vodi, po gorah in dolinah; tudi Še celo v zemlji veliko živalic prebiva. Vsaka živalica na zemlji najde svoj živež, ena travico, druga zernice, tretja meso. Oče nebeški vse preživi o pravem času. Vsaka žival ima svoje različno telo tako modro ustvarjeno, kakor ga potrebuje, s takimi lastnostiini, kakoršne se ji prilegajo. Nektere lazijo počasu, druge naglo letajo po dveh, po štirih, tudi po šestih in še po več nogah. Nektere imajo perute in noge; druge nimajo ne nog ne perut, kakor červi, kteri le gibaje se po zemlji lazijo. Bibe imajo plavute, s kterimi kakor blisk po vodi švigajo. Različna in prav primerna je živalska odeja, s ktero jih je preskerbel dobrotljivi stvarnik. Po vročih krajih imajo živali več-jldel tanko dlako, kakor slon; po merzlih krajih pa so zelo kosmate, kakor medved. j\Ta zimo zraste pticam bolj gosto perje, konjem, volam in kravam pa bolj gosta dlaka, da jih ne zebe. Ribe imajo gladke, terde luske s polzko žlezo prevlečene, da lahko plavajo in se gibljejo po vodi, in da se ne ranijo po kamnji in po koreninah. — Živalska obleka koristi tudi človeku. Daje nam kožuh za zimo, volno za sukno in perje za posteljo; še zajec nam daje svojo mehko volno za klobuk. Kako modro Oče nebeški vse oskerbi! 89. Doječe živali. Nektere živali store žive mlade, ki jih potem doje. Imenujejo se zavoljo tega doječe živali. Imajo rudečo in gorko kri, in dihajo s plučmi. Doječe živali žive večjidel na suhem; le nekoliko jih je tudi v vodi. Naj koristnejše so nam naše domače živali. Konj, osel, vol, krava, prešič, ovca, koza nam koristijo za živež, za delo in za zlož-nost. Pes varuje hišo in premoženje in hodi tudi na lov. Mačka lovi miši in podgane, i t. d. Po gojzdih in gorah žive lovske zveri, postavimo: jelen, serna, divja koza, zajec,, veverca, polh i t. d. Lovstvo je kratkočasno, pa tudi nevarno; za kmeta je močno za- peljivo in zelo škodljivo. Pregovor pravi: »Kmet na strelu, polje v plevelu." Veliko doječih »žival se živi od mesa drugih manjših žival; nektere celo človeka napadajo, če so zelo sostradane. Imenujemo jih zatoraj ropne živali. Prebivajo po gojzdih, gorah in luknjah. Ropne živali v naših krajih so lesica: dihur, kuna, podlasica, jazbec, volk in medved; v gorkih krajih pa: lev, tiger in ris. Smešne dojivke so opice ali merko-vice. Hodijo po štirih nogah; znajo dobro oponašati ljudi in druge živali, so mnogo-verstne postave, in nektere zelo podobne človeku. Povodne dojivke so v naših krajih vidre, ki žive za vodami, in po jezerih, kjer se potikajo po luknjah. Vidra ima rujavo kožo, iz ktere se delajo drage kape; njeno meso se sme tudi v postu jesti. 90. Goveda. Med domačo živino je goveda naj koristnejša. Za poljodelstvo je še važnejša kakor konj. Vol vleče oravno drevo, vozi o žetvi polni voz domu, in gnoji zopet izser- Drugo Berilu za slovnuske sole. ^^ kano njivo. Ubožni kmetje, kteri ne morejo imeti konja, se žive s kakima dvema kravama. Koliko bogastvo, kako obilne dari ima človek v ti sami živali! Goveda mu daje naj zdravle in tečnejše meso, ki je velikim vsakdanji živež, kterega se nikoli naveličamo, kakor tudi ljubega kruha ne. Kako blaženo je mleko, iz kterega napravljamo sir in maslo, ktero rabimo pri kavi, močnatih jedilih in pri različnih pekarijah! Z govejo tolšo si razsvetljujemo noč in čedimo perilo; zakaj naše sveče in miljo napravljajo večjidel iz loja goveje živine. Kožo od govedine nosimo na nogah, s kostmi si lase češemo, s kervijo čistimo sladkor. Goveda je blagoslov in dar božji. Se celo neka bolezen te živali, namreč kravje koze, je postala dobrota za človeštvo. — Za veliko dobrega, kar človek dobiva od goveje živine, pa ona tudi hoče, da jo dobro oskerbujemo. Govedo štejemo, kakor ovco in kozo, h prež veko v a v kam. Te živali imajo po štiri želodce. Rastline, od kterih se žive, pridejo le malo prežvečene v pervi želodec in iz tega v drugega. Iz tega se pahajo v gobec, in pridejo potem v tretji in četerti želodec, da se popolnoma prekuhajo. 91. Pastir. Bilo je lepo prijetno jutro, in srenjski pastir je pasei na zelenem pašniku svojo živino. Solnce je ravno vzhajalo in vse okoli je bilo pozlačeno z rumenimi žarki. Travniki so bili prepreženi z naj lepšimi cveticami, na kterih se je blesketala zlata in sreberna rosa. Ptiči so peli svoje juterne pesmi, in škerjanec se je povzdigoval visoko po zraku, kot naj veselši pevec med krilatimi tovarši. Mirno in veselo se je pasla pastirska čeda po zeleni ledini. — Vso to čednika globoko gine. Misli na Boga, kteri preskerbuje. ohranuje in razveseluje toliko stvari pod nebam in na zemlji. Tudi mu živo na misel pride, kar so v nedeljo gospod duhovni oče v cerkvi govorili od velikosti in dobrote božje. Zbude se mu v sercu pobožne misli in sklepi, ter pravi sam pri sebi: O Bog, kako lepo je vendar vse, kar si ustvaril, in kako ljubezniv in milostljiv si vsim svojim brezštevilnim stvarem! O kako zelo sem srečen, da te tudi jez, ubogi pastir, morem spoznati in častiti! Tukaj sem čisto sam, toda ti o gospod! me vidiš, in imaš svoje dopadajenje nad meno, če tudi na tihem spolnujem tvoje sveto voljo. Obljubim ti, da ti bom vselej zvest po svojem stanu. Varoval bom škode, in bom storil dobrega, kar bom mogel. S čim bi se li mogel tebi zato bolj hvaležnega skazati, kakor z zvesto pokoršnostjo in s preserčno ljubeznjo! 10* Tako je premišljeval in govoril pobožen pastir, ter je šel po pašniku, ga je trebil, je popravljal plot, je zatiral škodljive rastline in nabiral dobre in zdravilne. Z eno besedo: on si je vedno prizadeval, da je storil kaj dobrega in tako pomagal svojemu bližnjimu. — Vsi ljudje v vasi so radi imeli tega priljudnega in delavnega cednika, in ga niso zapustili, kadar je bil že star in nezmožen. Tako je lahko človek tudi v naj nižjem stanu pobožen, lahko dela dobro, in pomaga sebi in svojemu bližnjimu. 92. Pastirska pesem. 1. Na trati zeleni Ni šuma ljudi, Je ž'vinca pri meni Me pet'veseli. 4. Oko nevošljivo Je Kajnovo res, Alj Bog dopadljivo Dar gleda z nebes. 2. Prijazno odpira Se gor mi nebo; Se milo ozira V m(5 božje oko. S. Za čedami z brati Tud Jožef rad gre; Vse skoz obderžati Nedolžno serce. 3. Pastirstvo izvoli 6. S'cer bratov zavidnost Si Abelj najpred; V Egipt ga proda, Boga on rad moli, Al' božja previdnost Daruje od čed. Ga v čast pripelja. 7. In David bil tudi Pastirček še mlad; Se hvalo nevtrudi Gospodu spevat'. 8. Pri ovčjem kerdelu Od Boga poznan, Poglej, Izraelu Je kralja on dan. 9. So pri Betlehemu Pastirci sVotni, In znani le njemu, K' je stvarnik reči. 10. Njim angel gospodov Oznani najpred: „Zveličar rodov Je rojen na svet." 11. Se tud imenuje Sam Jezus pastir; Nad svojimi čuje, In vodi jih v mir. 12. O srečne dušice K' se njega derže, So prave ovčice, Za njim le hite! 1 3. Pri Jezusu biti V ljubezni povsod, Za njim le hoditi, Kjer kaže on pot. 14. To želje so moje. To Bog ti mi daj, Od milosti svoje Ne loči me kdaj. 13. Potem prepevati Veselo jez smem; Zakaj žalovati —, Kaj bat' se ne vem! 16. Če tudi zapira Oblak mi nebo, Se milo ozira V me božje oko. 93. Pes. Domač varh in človekov zvest prijatel je pes, kteri je mnogoverstnih plemen in razne postave. Angleški pes je visok in dolg, pa medel in pretergan. Mesarski pes je velik in se dobro redi. Ovčarski pes nosi grebenico, da ga volk ne zadavi. Lovski psi so medli in nagli. Koder ima kodrasto dlako, in se rad nauči mnogover-stnib burk. Pri hi sni pes čuje in laja po noči in po dnevu. Psam se ne sme dajati prevroče jesti, pa tudi pretepati in dražiti se ne smejo, da ne stečejo. Stekli pes ima strašno strupene sline; če kterega vgrizne, ali če ga le oslini, tudi steče, bodi si človek ali kaka žival. Stečejo tudi volkovi in mačke. Kadar pes neha lajati in ne pije, ampak žalostno omahuje in reži celo nad domačimi, ako pobeša ušesa in stiska rep med noge, ako začne jezik moleti iz gobca in sline cediti, naznanja, da je stekel, in berž ga je treba ustreliti in globoko zakopati'. Kogar stekel pes vgrizne, naj si hitro rano iztiska, da izteče kri in ž njo strupene sline. Potem naj umiva rano z lugam, z apneno, s solnato ali pa s svojo vodo. Potrebno je potem rano ožgati z žarečim železarn, in hitro poslati po zdravnika. 94. Lagali ne! Matiček je popotoval z nekim kupcam v daljne kraje, in tukaj se je navadil prav nesramno lagati. Ko pride domu, ga vzamejo oče sabo v bližnje mesto, kjer ne bil še nikoli. Po poti se pogovarjata od mnogih reči, kako je to in uno po svetu. Dojde ju neki mesar z velikim psam. Matiček pogleda psa, in reče očetu: „Vidil sem, že ne vem dobro kje, še desetkrat večjega psa, kakor je ta. Gotovo je bil večji, kakor naš naj večji konj." — Oče, ki so precej vedili, da se je sinek debelo zlagal, pravijo na to: „Ta se ti je znabiti vidil enmalo prevelek; pa vse je mogoče, ker v vsakem kraji se še vidi kaj posebnega in čudnega. Tudi tukaj," pravijo oče nalaš, „ne daleč od tod, je čudapoln most, ki je pa tako narejen, da če tak človek čeznj, gre ki se je zlagal tisti dan, se mu gotovo noga zlomi na njem. Le urno hodiva, bova kmalo tam!" Matiček dobro ve, kaj mu je, in se zelo prestraši. Vedno bolj in bolj ostaja zadaj in vpije za očetam: „Oče, kako sem vam že pravil od tistega psa, da je tako ve-lsk, kakor naš konj? To je res enmalo preveč, pa tako velik je bil vendar, kakor vol." Oče gredo pa tiho in vedno hitrejše naprej. Matiček vpije zopet za očetam; „Ne hodite vendar tako naglo, govoriva še od tistega psa. Pes ni bil ravno tako velik, kakor vol, večji pa je bil, kakor kako tele." Prišla sta že do mosta, in treba jima je čez iti. Oče hočejo naravnost čez; pa Matiček jih prime za roko, rekoč: „Ljubi oče! Počakajte še enmalo, preden greva čez most. Tisti pes ni bil nič večji, kakor drugi psi." Oče ga potem terdo posvare in pravijo: »Matiček, legati ne!" 95. L e s i c a. Kdo še ni slišal od zvite in premetene lesiee? Velika je kot sreden ovčarsk pes; ima vozek gobec, ojstre zobe in kremplje in zelo kosmat rep. Dlaka njena je rudeča; v ptujih deželah so pa tudi černe, sive in bele lesice. Za živež ima lesica naj raje kuretino, golobe, gosi in race, zajce, mleko in jajca; posebno pa hrepeni po medu in grojzdju. Ce sicer nič teh svojih sladkarij doseči ne more, se pa tudi zadovolji, ako ima kače, kušarje, žabe, miši in podgane. Ves živež si pridobuje večjidel po noči in z zvijačami. Dasiravno sta s psam bližnjega rodu, se vendar zelo sovražita. Ce psi gonijo lesico, in če je gre že hudo za kožo, skače sem ter tje, se potem zažene na kako skalo al na kak štor, in so potuhne. Psi zgube sled, in ne pridejo ji blizo. Tako se reši. Veliko smešnega in zvitega pripovedujejo od lesice. Zato tudi imenujejo zvitega in prekanjenega človeka lesico. Lesičjo kožo kerznarji porabijo za pod-vleko pri kožuhih. Meso pa ni kaj dobro. Lovci sovražijo lesice posebno zato, ker jim pojedajo zajce; gospodinje pa, ker jim kradejo pridne kokoši, ktere bi jim nanesle še veliko jajc za kuho in za prodaj. 96. Molitev tndi slabega stori serčncga. V neki vasi na Ogerskem je stanovala uboga vdova. Bila je bolna, in ker ji primankuje derv, pošlje svoja dva dečka s sanmi v hosto po nje. Starji deček ni bil še popolno dvajset let star, mlajši pa še le osem. Ko gresta s sanmi memo cerkve, pravi mlajši: „Tonče meni je danes prav nekako čudno pri sercu; zdi se mi, kakor da bi naju čakala kaka nesreča. Pojdiva popred v cerkev." Starji odgovori: „Le pojdiva v cerkev; saj vsako delo moramo z Bogam začeti." Popustita tedaj sani pred cerkvenimi vratmi, gresta noter in molita. Potem gresta veselo naprej, ako- t ravno prav težko hodita po snegu. Dobila sta veliko suhih derv, in ravno se pripravljata, da bi jih naložila in povezala, kar zagledata od daleč dva volka, ki sta naravnost derla proti njima. Uiti jima ni bilo mogoče. Drevesa, da bi splezala nanj, ni bilo blizo, ker okoli in okoli je bila sama hosta in germovje. In kaj bi jima bilo pomagalo tudi naj visokeje drevo? Volka bi bila stražila in ju čakala pod drevesam; mogla bi se bila jima udati. Kaj bi li storila v tej veliki sili? Starji, pogumen deček, hitro zakrije s sanmi mlajšega brata, in dene gori še derv in hoste, ter mu prigovarja: „Moli, pa ne gani se, jez sem serčan!" — „Oh ljubi bratec," pravi jokaje mali deček, „če bi midva tukaj umerla, kaj bodo vendar počeli najna ljuba mati!" — Manjši deček je pod dervmi; večji pa se ustopi s sekiro naproti. Kadar pride volk proti njemu, ga mahne s sekiro tako močno po glari, da precej telebi na tla. Med tem pa prime dečka drugi volk za ramo, in ga verže na tla. On pa zgrabi z vso močjo volkov gobec, ga derži od sebe, in nič ne vpije, da bi ne izdal svojega skritega brata. Manjšega brata obide spodaj neka groza, verže sani in derva od sebe, popade sekiro, ki je ležala na tleh, in seka z vso močjo po volku. Volk se oberne in zažene na drugega sovražnika, in raztergal bi ga bil, ko bi ne bil starji brat urno segel po sekiro, s ktero je vdaril volka po glavi, in tudi tega pobil. Tako sta tedaj dva slaba dečka z božjo pomočjo in s serčnostjo pokončala dva razserdena volka in sta se srečno rešila. Strahama ogledu- jesta zveri, ki ste ležale na tleh z odpertima žre-lama, ogledujeta hude in ojstre zobe, kteri ju bi bili kmalo raztergali. Oba poklekneta, molita in zahvalita Boga za prečudno zmago in rešenje. Potem naložita derva in meriva volka na sani, in gresta neizrečeno vesela proti domu. 97. Velblod (kamela). V vsakem kraji je Bog posebne živali ustvaril, da človeku služijo. Nam je dal konje in govedo, prebivavcam v ledenih severnih krajih pa derježe ali severne jelene. Prebivavcam velikih pušav je Bog vel bi od a ali kamelo podaril. Neizmerne pešene planjave, ktere se razprostirajo med Azijo in Afriko, bi ločile ondotne prebivavce, kakor nas Evropejce loči atlantovo morje od Amerike; vsa kupčija bi zastala, ali bi bila nemogoča, ko bi ne bila božja previdnost podelila tem krajem velbloda. Mislimo si lepega arabskega konja, kako kmali bi se pogreznil v valovih pešenega morja, in bi poginil! Kopita bi se mu ra-zpokale in noge bi ohromele. Velblod ima pa na podplatih kos mesa, ki je z debelo kožo obdan. Ta mesnata in vendar ne preobčutljiva noga mu lajša težavno hojo po pesku. Konj bi ne mogel težkih tovorov nositi, posebno zato ne, ker bi se mu moralo razun tovora tudi veliko kerme za živež nalagati. Velblod pa za se kaj malo potrebuje; s koprivami in z osatam je zadovoljen, pa lahko dvanajst centov nosi in na dan pride po dvanajst milj daleč. Velblodove gerbi ste sedlo same na sebi. Velblod je 7—8 čevljev visok, tedaj višji, kot naj večji konj. Ta visokost pa pri nakladanju ni prav nič na poti, ker velblod vselej na kolena pade, kadar mu nakladajo ali razkladajo. — Pušava ne rodi ne ovsa, ne ječmena, ki sta za tovorne konje potrebna, ampak le tu in tam kako bodeče zeliše iz pod peska poganja, in s tem je velblod zadovoljen. Modri stvarnik mu je dal terde ustnice, da ga osorne koprive in pusti osat ne bodejo. Velblod lahko štiri in dvajset ur strada, konj pa tega ne more; še več pa je vredna velblodova lastnost, da v naj hujši pušavni sopariei osem ali pa še več dni lahko žejo terpi. Prežvekovavke, h kterim se tudi velblod prišteva, imajo po štiri želodce, velblod jih ima pa pet. Peti želodec je posebno znameniten; v tega namreč velblod lahko veliko vode shrani. Kadar tedaj do vode pride se je dosti napije, in potem še svoj vodnjak napolni. Čudno je posebno to, da voda zmi- raj hladna in čista ostane, in da se nobenega duha ne navzame. Ce so tedaj popotniki v nevarnosti od žeje konec vzeti, zakoljejo enega velbloda, in se tako rešijo hude smerti. — Ce verh tega še pomislimo, da ta žival le malo spanja potrebuje in skoraj noč in dan lahko popotuje, razumeli bomo, zakaj je vel-blod prebivavcam teh krajev naj ljubša domača žival. Ako je pa velblod sploh ljudstvam ju-trovih dežel kot tovorna žival neprecenjljive vrednosti, je za Arabca posebno še veliko bolj imeniten, ker skoro vse, česar ta potrebuje, dobi pri njem; velblod mu daje namreč (udi živež in obleko. Velblodovo mleko je Arabcu poglaviten živež; daje mu sir in maslo. Tudi meso je, posebno od mladih velblodov, ktero mu je neizrečeno slastno, in kterega hrani v posebnih posodah. Iz dlake delajo robo za obleko, pa tudi jo prodajajo, kot imenitno blago, v Evropo. Koža daje dobro usnje, in še celo velblodjek Arabci ne rabijo samo za gnoj, ampak tudi za kurjavo. Arabcu je tedaj velblod to, kar je nam konj, ovca in goveda. Lev. Lev, kteri v Afriki živi, je naj močnejša in naj serčniša zver; njegovo oko je ognjeno, njegov pogled je znamenit in veliven, njegova hoja mogočna. Po pravici se tedaj lev imenuje kralj zverin. Dolg je blizo osem čevljev, visok pa okoli štiri čevlje. Velike grive, ki pokrivajo vrat in pleča, mu dajo veličastno podobo. Ona je manjša kot on, in nima grive. Negov glas je votlo doneče rjovenje, kakor da bi iz zemlje zagermelo. Po uri daleč se sliši njegov glas, pred kterim beži vsa zverina in skoraj od straha uiti ne more. Zobe ima tako močne; da ž njim vse kosti zdrobi in da v gobcu lahko celo goved seboj vleče. Tudi v repu ima lev tako moč, da lahko ž njim človeka ubije. Vsak dan mora imeti naj manj po 15 funtov mesa. Pri nas vidimo leva samo v menažerijah. Ko lev zagleda svoj rop, se mu počasu bliža do 12 stopinj, potlej pa nanj skoči, kakor bi strehi, ter ga zgrabi in umori. Tudi človeku je lev nevaren. Kdor se ž njim nameri brez orožja, se more le oteti, če je serčan in se ne da od strahu omamiti. Ako človek pred levam pri miru in negibljivo obstoji, in mu ojstro v oko gleda,'levu navadno serce upade, ter se počasu splazi in se kmali pobere. Kdor pa pred levam beži, tega nič ne more oteti pogube. 99. Ptice. Ptice imajo gorko rudečo kri, pljuča, da dihajo, dve peruti in kljun, odete so s perjem, ktero vsako leto enkrat, večjidel jeseni ali spomladi odveržejo in drugega dobe. Spomladi nesejo jajca, in izvale iz njih mladičke. Ptiči žive po drevji, pa tudi po vodah; le malo jih prebiva na terdi zemlji. iNekteri o svojem času lete^ v ptuje kraje po samem in skupaj, in pridejo zopet nazaj. Ptiči nimajo zob, temuc zobljejo hrano s kljunam, ter ste-rejo zerno, ali pa ga celega požro. Prav umetno in čudno je narejeno gnjez-do nekterih ptičev, in ga znajo dobro skriti. Starka sedi na jajčkih, in leže; on pa ji prepeva, jo razveseluje in ji nosi jest. Ko se mladiči izvale, jim stari nosijo jest, dokler niso godni in jih ne izpeljejo. Veselo jih stara kličeta in vabita letet od veje do veje, od drevesa do drevesa. Hudobno bi bilo, ptičicam razdirati gnjezda, jim jemati jajčica, ali pa loviti in terpinčiti mladiče. Naj bolj nas razveselujejo ptic e pevke. O juterni zori se začnejo glasiti in prepevati lepe juterne pesmice. Slavček že po noči milo prepeva. Skerjanček žvergoli po polji od jutra do večera, se visoko vzdiguje pod nebo, pa se zopet spuša na zemljo si iskat živeža, ter nam kaže da moramo tudi mi neprenehama moliti in delati. — Šinkovce z žarečim železarn slepiti, da bi rajši peli, je grozovito. Tudi pticica bi rada tožila, če bi mogla. Rekla bi: Kaj sem ti storila hudega, neusmiljeni človek, da mi ljubi vid jemlješ? — Hudobni ptičar je oslepel sto in^sto šinkovcov in jih je drago prodajal v mesta. Na stare dni pa je tudi sam oslepel. Vodil ga je neki deček od hiše do hiše prosit kruha. Tako hudo se mu je povračevalo. Brin o v k a, kos, kukavica, de-tal in druge hostne ptice se žive posebno s takimi merčesi, kteri bi škodvali drevji in drugim rastlinam. Pobirajo červe, gosence in druge take škodljive merčese, in so tedaj naše velike dobrotnice. Tudi vrane, krokarji, kavke, pisane srake in prederzni vrabci pozobljejo in pospravijo veliko škodljivih merčesov. Postojna, jastreb, sokol, sko-pec, sova in čuk so ujede ali dereče ptice; imajo močen, zakrivljen kljun in zelo ojstre kremplje. Ptiči, kteri žive po močvirjih in mlakah imajo dolge noge in dolg kljun, in se rede z ribami, žabami, s kačami in z laznino. Mla-karice so: žerjav, šterk in kljunač. Posebno koristne so nam kure, race in gol obje, ker so nam v živež. Kokoš nese jajca, koklja leže pišeta, in petelin je kakor čuvaj in gospodar med njimi. Naj lepši ptič pri nas je pav, z lepim, pozlačenim perjem; na solncu rep zasuče v kolo, da se lepo spreminja. Struc je naj večji ptič, nese jajca, kakor otročja glava debele. Naj manjša ptičica je kolibri j, ki živi v južni Ameriki; nje jajčica so drobne kakor grah. Pri nas je kraljiček, ali kakor mu nekteri pravijo, strežek ali palček naj manjši ptiček. Tako nam kažejo in pričajo tudi ptice božjo vsegamogočnost modrost, in dobroto. Drugo Berilo za slovenske Šole. 11 100. Ptice pevke. Neko prijazno vas je obdajalo vse polno naj rodovitnišega sadnega drevja. Spomladi je bilo Čez in čez vse prepreženo s prelepim cvetjem. Veseli ptički so se gnjezdili po košatem drevji, in so sladko prepevali od jutra do večera. Jeseni pa so bile vse drevesa polne slastnega sadja mnogih plemen. Otroci so se razveselo-vali po vertih, in si nabirali lepih jabelk, hrušek, čeŠ-pelj in sliv. — Bili so pa v tisti vasi nekteri hudobni dečki, ki so začeli preganjati ljube ptičke, so jim razdirali gnjezda in pobirali mladiče. Uboge živalice so bile vse preplašene in so zapustile ta nemiren kraj. Potihnilo je potem v prijazni vasi lepo ptičje petje in vse je bilo žalostno. Namest ljubih ptičkov pa so prišle gosence in drugi požrešni merčesi, in so požerli lepo cvetje in perje drevesno. Vse gole in brez sadja so stale drevesa po vertih. Otroci pa, ki so popred vsako leto dobivali obilno sadja, so zdaj žalostni postopali pod suhimi stebili, in niso imeli kaj djati v usta. Dobri ptički, ki so jih pregnali hudobni otroci, so poprej po drevesih pobirali škodljive gosence in merčese, daje sadje lepo cvetelo, rastlo in obrodovalo. Če ptičke preganjaš in gnjezda razdeneš, Tud' petje in sadje od sebe preženeš. Selivne ptice. Nekaj ptičev se ne živi samo z červi, ampak tudi z zernjem, in ti ostanejo tudi po zimi pri nas. Drugi se le z červi žive, in gred6 jeseni v druge gorkeje kraje, kjer se golazen ne poskrije v zemljo. Taki se imenujejo selivni ptiči, postavimo: lastovke, penice, pastaričice, kukavica, žerjavi, škerki, postolke i t. d. Žalostno se zbirajo, kadar se odpravljajo, kakor da bi se poslavljale od naših ljubih krajev. Zbrane se vzdignejo, in lete v daljne daljne dežele prek širokega morja. Kadar se zopet povrača ljuba spomlad, pridejo nazaj tudi selivni ptiči, ter nam prinesejo znane pesmice in obude novo veselje. Kadar vidiš prijazne selivne ptice zopet priti, misli: Nebeški oče jim je že pri nas za to leto mizo pogernil, da jih bo živil; ako pa Bog za ptičice skerbi, tudi nas, svojih otrok pozabil ne bo. Le tudi ti ne pozabi njega hvaliti in mu zvesto služiti! li * Slišna lastovka. Vsakega veseli, ako vidi spomladi per-vikrat zopet latovko sedeti in žvergoleti na strehi. Prigovor sicer pravi: „Ena lastovka še ne prinese spomladi;" vendar ako jo že vidimo, si lahko mislimo, da se že začenjajo veseli pomladni dnevi. Lastovka ima dolge peruti, i bel trebušček, širok in vilicam podoben rep. Skoraj celi dan šviga po zraku sem ter tje, in lovi mnoge merčese. Zdaj šverkne na ravnost naprej, zdaj se pusti iz zraka navdol in v hipcu se oberne, ter smukne tikama nad vodo. Kadar se v poletnih vročih dneh napravlja k hudemu vremenu, leta lastovka plahama po zraku, in glasno čverči. Če si naredi gnjezdo pod hlevno, skednjeno ali hišno streho ali nad oknam, ga ji radi pustimo, saj ljuba živalica nobenemu ne dela škode, temuč preganja le škodljive merčese. Ko se pa priblažajo jesenski merzli dnevi, jim ni več ostanka pri nas. Zberejo se skupaj v trope, se poslove od svojega starega doma, in potujejo čez gore in doline, mesta in dežele, dokler ne pridejo v gorko Afriko. Nimajo nobenega vodnika in vendar ne zaidejo na dolgem popotvanji. Gorka pomlad jih zopet pokliče nazaj v naše kraje, kjer svoje stare gnjezdica poišejo. Ako se je že znabiti kak siten vrabec vgnjezdil v njhih čedno gnjezdice, ga lastovke vse serdite kmali izkavsajo. 103. R11 k o v i c a. Vsakdo je že slišal veselega tica, ki nam sred malega travna, ko še logi niso popol-nama ozeleneli in še samo zvončki in trobentice cveto, veselo spomlad oznanuje. „Kuku" vpije, da se daleč čez polje celo v vas in v mesto razlega. Ce bi kukovico zares radi ogledali, kakošna je v obraz in kako je oblečena, beži z drevesa na drevo, iz germa v germ, in se nikakor ne da viditi. Po pravici se tedaj pravi od tega tiča, da ga je skoraj vsakteri že slišal, malokdo pa še vidil. Kukovica je velika kakor golob, po verhu in o straneh pepelnatega perja; po persih in med nogami pa je belkasta in s temnimi progami počez preprežena. Po perji je zlo podobna sokolu, po obrazu pa se dobro loči od njega; kukovičen kljun je droban in ravan, sokolov pa je debel, kriv in ojster. Kukovica prebiva v zelenem logu, vsako drevo je njena hiša, slehern germiček njena stanica. Za druščino ne mara. Samotna leta ves ljubi dan urnih perut po svojem pohištvu in kot prevzeten gospodar ne terpi ne gostov ne beračev v njem. Zakaj pa tako sovraži vsako druščino, in je le naj raje sama? To lahko zvemo, če pogledamo, kaj kukovica je, kaj ima za kosilo in za večerjo. Go-senčic in žužkov, metuljev in mušic išče ne-prenehama od zgodnje zore do poznega mraka; njen želodec je velik, ti merčesi pa so kaj majhni. Zato celi dan leta za svojim vsakdanjim kruham, urno lete gosence po cveticah pobira, in mlado lističe sovražnih žužkov trebi. Karkoli ji zeleno hišo poškoduje, ona v kazen brez usmiljenja požre. Kadar drugi ptiči začnejo gnjezda delati, kukovica le počiva in jih gleda, ter jim za kratek čas „kuku" poje. Tašice, pemce, pastaričice in drugi tički v storjene gnjezda jajčica nesejo, in še hodijo kakega červička iskat, preden začno valiti. Med tem pa kukovica tiho priferči po germovji, odgleda ptuje gnjezdo, in če ji je všeč, urno svoje jajce vanj znese in potem proč zleti. Cez nekaj dni znese v drugo gnjezdo sopet eno jajce, in tako kakih pet ali šest. Drobni tički ne vidijo, da imajo ptuje jajce v gnjezdu, ter se vsedejo in skerbno vale. Mlade tičice se iz-vale in ž njimi vred tudi mlada kukovica. Stari pridno červičkov donašajo, vedno odperte ldjunčike polnit; toda mlada kukovica je naj večja in grozno silna in nesramožljiva, neprene-hama čverče in vse hoče sama požreti. Tako manjše bratce spodjeda, da vedno pešajo. Kadar pa snedeni podverženec toliko odraste, da mu začne gnjezdo majhino biti, jih celo iz njega pomeče. Iz gnjezda že zleze in hodi z veje na vejo; skerbni, ogoljufani reditelji jo pa še vedno pitajo, dokler se ji perutnice toliko ne uterdijo, da si sama more živeža iskati. Potem pa jo mlada kukovica potegne, ali ne da bi se rediteljem za težavno skerb zahvalila. 104. Sraka in pavov« perje. Pravijo, da je bila sraka nabrala pavovega perja, ktero se sveti, kakor čisto zlato, kadar ga solnce posije. Olišpa in našopiri se ž njim, in tako nakinčana gre bahato memo srak, svojih tovaršic, in vsa napihnjena jih Še ne pogleda, temuč se prevzetno pomeša s pavi v tovaršijo. Pavi hitro spoznajo svojo lastnino, izpulijo ptujki pavovo perje, in jo zaženo na pol golo, od kodar se je bila priklatila. Vsa zasramo-vana in okljuvana se privleče med svoje sestre; pa tudi srake jo začno čertiti, pikati in preganjati, tako, da sirota zgubi še svoje lastno perje, in da poslednič, povsod zaveržena, nikamor ne ve. Oblači se pametno, in le po svojem stanu; ne posnemaj šege, ktera se ti ne spodobi. Ne vtikaj se med gospodo, ko si kmet, in ne sramuj se svojega stanu. Ošabnost prinaša le zaničevanje, ponižnost pa čast in dobro ime. Prevzetnost se posvod spotika, In sramota se za njo pomika. 10S. Dvoživke. Dvoživke imajo gol in gladek, ali pa z luskinami in oklepi pokrit život, merzlo in rudečo kri in pljuča, da dihajo. Dvoživke lazijo in jajca nesejo. Imenujejo se dvoživke zato, ker lahko žive po dvoje, na suhem in v vodi. Nekoliko jih lazi po štirih nogah, druge pa se plazijo po trebuhu. Čudno hitro jim rastejo udi, ako se jim kteri odtergajo; tudi prebijejo dolgo brez živeža. Vsako pomlad slečejo svojo staro kožo. Želva ima terdo čepino na herbtu, iz ktere delajo lične tobakire, glavnike i t. d. Njeno meso daje dobro postno jed. , Žabe so mnogoverstne. Skoki povodnih žab so dobra jed za postne dni. Rega ali zelena žaba nam napoveduje dež, m o-čerad pa lazi po dežji. Krastavica (krota) biva po temnih kotih. Martinček se rad greje na solncu, pa ne stori nič hudega; zeleni kuščar pa hudo vgrizne. Kače so nektere strupene, ker imajo hud strup v svojih zobeh; postavimo gad, zagorelo rujava kratka kača, ktera je po herbtu pisana, in se najde po germovji in pečovji. Beloušnica ni škodljiva, še manj pa slepec. 106. Ribe. v Ribe imajo rudečo, pa merzlo kri, dihajo s plitvami, in žive samo v vodi. Več-jidel so odete z luskinami, švigajo na svojih plavutah hitro ko blisk, in imajo za plavanje mehur v sebi, kterega nategujejo in zopet stiskajo. Ribe se zelo množijo. Žlahtne ribe, ktere imajo malo koščic in dobro meso, so v naših krajih zla toka, ki ima rumeno meso; posterv, černo rudeče pikasta, sula, menik, som, tolsti karp, tanka ščuka, mrena, lipan, piškur i t. d. Vi za ima drag mehur, s kterim vino čistijo. Jegulja je gladka riba, kači podobna, pa ima dobro meso. Klen ima veliko ojstrih koščie, zato ga je nevarno jesti. Ptuje ribe v naših krajih prodajajo: polenovke, suhe brez glave, sardelje, slanice (arenke) i t. d. Velike morske ribe so: kit, ki po 100 čevljev dolg izraste, in da po 90 čebrov ribje masti; morski volk, ki po 100 centov težek priraste, in celega človeka požre, ali mu nogo ali roko odgrizne. Kit je dojivka, desiravno živi v morju ko riba. 107. Ribica. Tam siva gora mi stoji, tu viditi drevesa ni; je v tmini skrito jezero, vodica čista kot srebro. Je notri bila ribica, še mlada vsa postervica; v globini malo ji je všeč, doma le biti grenka reč. O mati, mati! kak lepo je vse tam zunaj, vse svetlo; o naj saj malo vun hitim, se lep'ga sveta veselim. Nikar, o hčerka; v strahu bom, je naj bolj varen zate dom; sovražnik nima sem moči, drugej te kmalo zasledi. Ne sluša mala ribica, kar stara ji je pravila; skrivaj izmuzne se na dan, kjer potok se odteka v stran. Se veseli, se krog verti, s potokam vred naprej hiti; prijazno se blišči nebo, ob kraji rožee ji cveto. Pa ribič pod drevesicam sedi z goljufnim ternikam; priprosta pride ribica, in vjame se sirotica. Prešerna tak se pogubi, neverna v to, kar mati uči. V spomin naj bo ti njeni zgled, da ne zgubiš se s tisto vredl 108. / ' Žužki. v Žužki (mergolinci, insekti) imajo pre-tisnjeno truplo in v tri dele tako razdeljeno, da se glava in rep le na tanki nitki derži trupla. Na glavi imajo tipavnice, s kte-rimi krog sebe tipajo; nog imajo po 4, 6, celo po 100 in še po več. Namesti kervi imajo bel merzel sok, za odejo roženasto kožo> ali pa dlako. Mnogo se jih lepo sveti, in so vsi pisani. Mergolincov je vse polno po zraku, po zemlji, v zemlji, po rastlinah in na človeku, pa tudi v pijači in v našem živežu. Mergolinci se izvale iz jajčic, kterim pravimo zaplodek, in veliko se jih po trikrat čudno premeni. Pervič se iz jajčica izleže čer v ali gosenica; ta se zaplete kakor mešiček in iz tega vstane kakor iz groba žužek ali metulj, ki pa le toliko časa živi, da zopet nanese zaplodek mladih červov. Mergolinci se žive s takimi stvarmi, ktere bi drugim škodovale, tako rekoč le pometajo gerdo gloto. Veliko jih dela škodo, postavimo gosence, pri sadnem drevji; nekoliko pa jih je, ki Človeku dajejo mnogo dobička, kakor: čebele, sviloprejke. Kebri imajo roženaste perutnice in po-mlado drevje hudo objedajo. Rogač ima na glavi klešče, s kterimi hudo vščipne. Str igla rada zleze v uho. Kresnice se o kresu po noči svetijo. Uši in bolhe delajo nečednim ljudem veliko nadlogo; pozemeljske bolhe so pa tudi za verte huda zaujeda. Polk rile i na pol skačejo, na pol letajo, in so večjidel prav škodljiv merčes, kakor m olji, ki zernje in sukno snedo, grili, smradljive stenice, in pa kobilice. Metulji so mnogotere barve in velikosti, imajo po 6 nožic. Čudno lepi in krasni so, toda le malo časa žive. Metulj izleti iz mešička, ter je podoba našega vstajenja od mertvih; njegova mati je gosenica. Gosenice drevje objedo, ako se ne ukončajo spomladi. v Čebele imajo velike oči in pa tanko kožnate habice, s kterimi letajo po rožah in po drevji sterdi nabirat. Vsak panj ima svojo matico, po sto trotov in po deset do šestnajst tavžent delavk. Cmerlji so večji, kakor čebele in se radi gnjezdijo pod zemljo. Ose narede umeten osinjak, in so hude jeze. Seršen hudo pikne; pregovor pravi: „Deset seršenov za eno kačo." Ser-šeni snedo veliko sladkega grojzdja in sadja. Siškarice svoje jajčica v hrastovo perje zasade, in ga napikajo, da iz njega prirastejo šiške in jezice. Muhe imajo dve perutnice pa rivec, da serkajo. Komarji hudo pikajo, in mu- šice nas nadlegujejo, včasi nam tudi na-znanujejo deževno vreme. Pajki predejo zelo tanke mreže, v ktere love muhe; pa tudi pokažejo spremembo vremena. Skorpjon pikne s strupenim repam, pa tudi da zdravo olje za strupeno piknino. Pravijo, da ugrizne in umori sam sebe, kakor zavidni človek. Mravlje imajo velike mravljišča, po kterih si narede gladke ceste in stanovanje, in so človeku izgled pridnosti. K žužkam štejemo tudi rake, ki hitreje ritensko, kakor naprej lazijo. Raki so postna jed. Tudi žužki so nam večjidel v prid, ne-kteri nam dajejo lepe nauke, vsi pa oznanjujeo božjo modrost in vsegamogočnost. 109. Hodi v šolo k mravljam! Mravlje žive v čedni družbi med sabo, kakor dobri podložni v deržavi. Imajo svoje postave, in se na tanko derže svojega reda. Mravljišče, v kte-rem prebivajo, je mestu podobno, po kterem peljejo ceste na vse kraje. Nektere mravlje delajo po zidarsko, ter nadelujejo tlak z ilam; druge zbirajo po tesarsko lesne bilke, jih nastavljajo ob cestah in delajo z drugimi bilkami pristojen strop, ter jih nakladajo prek unih. Ravno te mravlje so tudi umetni streharji ki narejajo iz skalic, slamic in iz listja streho na stanovanje. Nektere poshranujejo živež v shrambe, druge pospravljajo jajca in mlade červiče v kamrice. Živež si mravlje celo leto marljivo nanašajo. Ena nese mertvo muho, druga zernice; nobena se ne sme brez dela pohajati. Nektere hodijo na oglede, in ko kaj pripravnega najdejo, hitro oznanijo drugim, in celo kerdelo se napravi pobirat najdenega zaklada. Tako hodijo v dolgi procesii na lonec sladkorja, na kepo satovja, ali na omedeno *) hruško. Vsaka se mora deržati odkazane poti, da ne zajele. Ako so mravlje po letu pridno delale, se po zimi posluijejo v svoje stanice in uživajo sad svojega poletnega truda. Se bolj, kakor za živež, skerbe pa tudi mravlje za svoje mlade, tako, da o času, kadar se mladi izležejo iz jajčic, jim streže cela družina, da jih dobro odrede. Po pravici nam Modri v svetem pismu pravi: „Lenuh, pojdi k mravlji, pogleduj jo pri delu, in zmodri se! Brez učenika in vodnika se preskerbuje po leti z živežem, in si nanaša o žetvi, da bi imela kaj jesti po zimi." *) Sadje mediti ali mehčati, tudi mešcati; ometi iti ali zmehčati: lnuske se medijo (se mehčajo) itd. Sviloprejka. Po letu vidimo letati lepe, pisane metulje, ktere otroci kaj radi lovijo. Metulji se narede iz mešičkov, v ktere se spremene gosenice. Gosenice so zelo požrešne, in drevju in drugim rastlinam silno škodljive. Koristne so nam samo tiste gosenice, ki se žive od murbovega perja, in ki jih imenujemo svilne gosenice ali sviloprejke. Svil-nični metulj zleže v nekoliko dneh 400 do 500 jajčic, ki so velike, kakor proseno zer-no, in iz kterih se na gorkem izležejo gosenice v kakih sedmih dneh. Te gosenice potem prav hitro rastejo, in ko mine dvajset dni, že presti začnejo, in potrebujejo za to 3 ali 4 dni; potem pa se zavijejo v mešičke. Ta mešiček (kokon) je kakih 1000 pedi dolga nitka, ktera je na prečudno vižo skupaj zravnana in z nekim žležcam uteijena. Ako se pusti mešiček dosti časa ležati, pride iž njega nečeden metulj, kteri je bel z ru-javkastimi progami in z ravno tako liso na sprednjih habicah. Izlesti pa se puste le tisti metulji, kteri so odločeni za pleme, zato ker se preja ne da izviti, ko je pretergana pri luknjici, iz ktere je metulj prilezel. Vsi mešički, kteri niso za pleme odločeni, se de-nejo v peč, ki je tako gorka kakor za kruh, zato, da se pomore. Potem se nitka prav varno zmota in podela v svilo. Za en funt svile se potrebuje kakih 2000 mešičkov ali kokonov. 111. Červi. Červi imajo, kakor žužki, bel, merzel sok namest kervi, m tipavne nitke na glavi, na kterih so oči. Nimajo nog, ne kosti, ne dlake; njih truplo je mehko in na kolca zvito, s kterimi se gibljejo in lazijo. Nekteri červi so veliki, večjidel pa so tako drobni, da se ne morejo viditi s prostimi očmi. Mnogo červov živi v vodi, še več pa v zemlji, nekaj v živalskem truplu, in še celo v človeškem drobu in v čevah. Cervi se žive z rastlinami, s sadjem, s praham; naj rajše pa jedo mer-hovino. Cervi imajo zateglo življenje, in če jim kdo en del života odterga, jim hitro izraste drugi. Veliko jih čudno dolgo živi brez vse piče. Drugo Berilo ta slovenske sole. Naj bolj znani so nam polži, ki nosijo svojo hišo na herbtu, in nam dajo dobro postno jed. Mavrasti polži se rabijo za kolomaz. K červam štejemo tudi pijavke, ktere kri pijejo, in jih zdravniki rabijo. Vsaka kapljica vode, vsaka skorjica ples-novega kruha vsa gomzi tako drobnih živalic, da jih ne vidimo z golimi očmi; le Bog ve za nje, on jih vidi in oskerbuje. 112. P o ! ž. Komaj pomladanski dež pervikrat zemljo pomoči, je na enkrat vse živo polžev. Po tleh se plazijo počasno dolgi nagci, ter belo cesto za sabo pušajo; po deblih dreves pa, ki ravno svoje popke odpirajo, plezajo majhni polžiki, ki imajo svoje lastne rumene in s černimi progami opisane hišice na herbteh; celo po vodah in lužah plavajo v sivih in rujavih lupinah. Polž je zelo borna živalica, in sploh velja kot podoba počasnosti. Pa vendar se morete tudi od polža marsikaj učiti I Na glavi ima štiri roge, s kterimi poiše pot, po kteri hoče hoditi. V večjih dveh rogih ima oči; mala dva rožička pa ima za vohanje. Le poglejte, kako varno obrača oči ravno tje, kamor misli iti, in kako skerb-no povoha vsako travico in vsako cvetico, preden se je dotakne. Hodite in potujte tudi vi vselej tako skerbno, varno in previdno. Dobro pa tudi poglejte in preudarite, če je pot, po kteri hodite, dobra in prava. Glejte pa tudi, kako občutljiv da je polž. Če se ga le enmalo dotakne kaka reč, se hitro skrije v kot svoje hišice. Ljubi otroci! kadar se vas hoče dotakniti pregrešnost in hudoba, se tudi vi hitro obernite nazaj v svoje znotrajne stanovanje — v svoje serce in v dušno zvestobo 1 113. Povračilo. Bil je svoje dni deček, hudobnega in ter-<3ega serca po imenu Tone. Dražil je nedolžno žival, ptičke, mačke in pse. Ko enkrat posme-liovaje vjeti senici nožice tare, se primeri . da ravno gospod fajmošter pristopijo k njemu. Duhovnik sterme nad neusmiljenim dečkam. Živo mu očitajo pregrešno djanje, in mu govore na serce, kako da more tako neusmiljen bili do uo- 12 * dolžne živali, ktere ni Bog ustvaril zato, da bi jo terpinčili, temuč zato, da bi bila ljudem v prid, in da bi tudi ona imela svoje veselje na zemlji. Ker pa dobrohotni gospod vidijo, da se njih besede celo nič ne primejo dečkovega serca, mu še reko: „Vedi, neusmiyeni fautin, da bo tebe gotovo enkrat zadela božja pravična kazen za tvojo veliko neusmiljenost — prej ali poznej; takrat se boš spomnil mojih besed, in boš znabiti mogel terpeti take muke, kakoršne si zdaj napravil ubogi ptičici." — Prederzni fantin se le posmehuje dobro mislečemu gospodu, gre svojo pot, in je še neumiljeniŠi do žival in ljudi, kakor popred. V svojem dvajsetem letu udari enkrat svojega tovarša s kladvam tako silno po glavi, da se omo-ten na zemljo zverne. V mislih, da ga je pobil do mertvega, je zbežal in šel k vojakam. Kmalo potem vstane vojska, * in tudi on mora iti v bo-jiše. Ze v pervi bitvi mu je debela topova krogla pervemu zdrobila obe nogi. Upil je na vso moč od prevelike bolečine. Zdravniki mu potem odžagajo obe nogi v takih bolečinah, ki se popisati ne dajo. Zdaj so mu stopile vse njegove neusmiljenosti pred oči. Spomnil se je žugajočih besed duhovnega očeta in vseh tistih, ki so ga to-likrat opominjevali, da naj odjenja od pregrešne neusmiljenosti. — kaj sem delal", upije ves skesan v bolečinah, „božje stvari sem hromil, ter-pinčil in moril, ki mi niso nikdar storile kaj ža-lega! Koliko živalicam sem lomil nedolžne nožice in sem jih brezčutno gledal, ko so čivkale in pojemale. In zdaj so tudi moje noge zdrobljene. Bog je pravičen, in me kaznuje, kakor zaslužim." O kako je bil on zdaj ves drugačen! Ce je bil pri otrocih, jim je pripovedoval svojo žalostno zgodbo; jim je pravil, kako hudoben in neusmiljen fantin je bil nekdaj , in kako se mu zdaj vse to hudo povračuje. Opominjal je otroke, da naj bodo vselej usmiljeni do nedolžne živali, in da naj nobeni ne store nikoli nič zalega, ker one so ravno tako stvari božje, kakor mi, občutijo ravno tako, kakor mi, in ljubijo življenje ravno tako, kakor mi ljudje. Otroci so ga poslušali, in obljube delali, da nočejo nikoli neusmiljeno počenjati z nobeno živaljo. 114. Bog za sve skerbi. Na zemlji miške najti ni, da b' ne imela mamice, da ji prinese skorjice, da rev'ca stradala ne bo; tudi ji postelje posfljico. Bog ljubi pač za vse skerbi. Pod nebam tudi ptičke ni, da b' ne imela suknjiče prav lepe, tople, pernate; da greje ptičico gorko, in da jo mrazek vzel ne bo, jo Oče mili o skerbi. Červička na zemlji ni, da bi ne našel kapljice, ktere on napije se; 011 najde dosti živeža, in lakote še ne pozna; nebeški oče zanj skerbi. Metulj po travnikih leta, obiše svoje rožice, preleta polja, travnike; ima prelepo suknjico, tančico svetlo, pisano; ga dobri Oče preskerbi. Pod solncam stvar'ce take ni, naj bi še tako mala b'la, pri Bogu ni pozabljena; 'ma vsaka svojo hišico, in vsaka svojo posfljico. Vse ljubi Oče preskerbi. Glej, moje dete, tudi ti očeta dobrega imaš, se njemu lahko v roke daš, se lahko njega veseliš, ker v božjih rokah ti živiš. Bog oče tud' za te skerbi! lis. Pregovori. Boljši je hranjeno jajce, kakor sneden vol. Krava pri gobcu molze. Po malem raste konju trava. Psu, kteri raženj liže, ne zaupaj pečenke. Ena garjeva ovca vso čedo pokvari. Kdor se med otrobe meša, ga svinje pojedo. Kadar mačka rodi, miši lovi. Kadar mačke doma ni, so miši dobre volje. Gorje mu, pri kterem se bratijo mačke in miši. Ptica, ki visoko leta, nizko obsedi. Vrana vrani ne skljuje oči. 116. Rastlinstvo. Stvari, ki tudi nekako žive, ter rastejo in se množe, vendar pa ne občutijo in se ne pre-mičejo imenujemo rastline. Živež dobivajo iz zemlje in iz zraka. Tisti del rastline, ki v tla raste, in jo v tleh terdno derži, se imenuje korenina. Korenina iz tal živež v se vleče in ga naprej pošilja. Tisti del rastline pa, ki kviš/co raste, in veje, perje in cvetje nosi, se imenuje steblo ali deblo. Perje je za rastlino zelo važno; ima veliko majhnih luknjic, skozi ktere mokroto in zrak v se jemljejo in zopet spuhtijo, česar ne potrebujejo. Zato pravimo, da rastline s perjem sopejo ali dihajo, kakor mi s pljuči. Cvetje je naj lepši del rastline; ji daje zalo in lepo podobo, in dozori sad ob svojem času. Sadje je mnogoterno, mesnato ali soč-nuto, terdo ali mehko, v lupini ali brez lupine; nam je zelo koristno, pa tudi lahko zelo škodljivo. — Ako pride seme v zemljo, kali, in rodi novo rastlino, če dobiva dovolj ziveza, toplote in svetlobe. v ' Število rastlin je silno veliko. Različno imajo barvo, rast, podobo in se ločijo tudi po mnogih drugih lastnostih. Kdo bi se ne čudil, ako vidi, kako hitro se množijo vsako leto in pokrivajo zemljo, in sicer tako prijazno zeleno in krasno pisano, da se jih oko nagledati ne more. Po visokih planinah in nizkih dolinah, po ster-mem pečovji, in kjerkoli je pešica prazne zemlje, se ozelenuje trava in drevje; še na strehi najde zernice svoje mesto in življenje. Le malo se ozrimo po svetu, in pomislimo le naše domače rastline, in vsaka bilka, vsako peresce, vsak cvet in vsako zerno, celo vsaka travica nam skazuje, kako mogočen, moder in veličasten je Bog, ki jih je ustvaril. 117. Drevje. Drevje zraste med vsemi rastlinami naj bolj močno in visoko. Ima korenine, deblo in veje, ktere se razprostirajo v enega ali v več ver hov, in poganjajo mladike, perje, popke, cvetje, in donašajo sadje. Zunaj drevje skorja ali lub odeva; pod hibam je tanko ličje, potlej pa les, ki ima v sredi steržen. Les pa ni ves enako čverst; precej pod ličjem je mehek in voden, in mu pravijo belina; proti sterženu pa je čedalje bolj čverst. Nekteri les je ter d, postavimo hrastov, mecesnov, bukov; nekteri pa bolj mehek, postavimo: lipov, smrekov. Debla otešejo za brune, ali jih pa razrežejo v dilje ali deske, ali pa derva napravijo iz njih; tudi vejevina se porabi za kurjavo, listje pa za nasteljo. Pridni ljudje tudi štor izkopljejo in razcepijo za kurjavo. Drevje se množi po koreninah, ki se sade, ali pa po semenu, ki se vseje; požlahtnuje pa se po cepljenju mladik in očesic (popkov.) Sadno drevje nam prinaša veliko, veliko dobička. Daje nam dobro sadje in tudi les za mnogoverstno orodje, za domačo rabo in za prodaj. Lesnike rastejo po gošah, požlahtnjene sadne drevesa pa po vertih. Hruška ima podolgaslo in sladko sadje s peškami v sredi; tepka daje dober hruševec. Jab lana ima okrogle, sladke pa tudi kisle jabelka, ktere suše, pa tudi tolčejo za jabelčnjek. Kutne so le suhe, slive in češplje pa surove in suhe žlahtna in dobra jed; iz poslednih v delajo in žgejo tudi slivovec. Češnje so ravno tako surove in suhe zdrava jed, posebno kisle višnje. Orehi dajejo sladko jederce za potico in olje. Marelice in breskve rastejo po vertih in vinogradih, in imajo v sredi hoSice. Murve imajo os lasten sad in perje za svilo-prejke. Ptuje sadonosno drevje raste pri nas le v posebnih vertih, kakor kisle limone in sladke p orno ranč e. Smokve ali fige so dobre surove in suhe, in rode sad trikrat na leto. Oljka ima osko in bledo perje in podolgast sad, iz kterega tlačijo olje; raste v toplih krajih. Kdo bi le mogel povedati in našteti, koliko dobrot nam daje sadonosno drevje! Koliko se proda surovega sadja, koliko se ga posuši, koliko se naredi iz njega zdrave pijače, in koliko bolnikom se lahko ž njim postreže! Drevje daje tudi ptičem živež in streho, živini kermo in nasteljo, polju in tranikam pa gnoj. Drevje je božja stvar; Bog skerbi zanj. Ako smo dobri božji otroci, se nam mora smiliti drevje poškodovati. Tudi drevesce živi, kakor mlado dete, in akoravno stoji mirno na svojem mestu, in ne iše okoli živeža, ima vendar po koreninah in po perji svoje žile, s kterimi iz zemlje in iz zraka dobiva svoj živež. Človek ima kožo, drevje pa ima lubje. Kdor lub odere, drevo hudo rani. Veliki škodljivci in drevoderci so tisti, kteri brez potrebe breze in druge drevesa vertajo in nasekujejo, da se jim sok, drevesna kri, izteka; škodljivci so tisti, ki belijo smreke in delajo kozulje iz smole, in ki lomijo mladike in verhe samo za igračo in kratek čas. 118. Raj nas drevesa učijo. Prav tepi so nauki, ktere nam je ljubi Bog zapisal na vsako drevo. Drevje nam kaze v nebesa, da bi ne pozabili, kje da je naš pravi dom. Kamor se nagne mlado drevesce, tje raste staro drevo, ter kaze otrokam, da naj se puste ze mladi lepo ravnati in učiti. Drevje spomladi prelepo cvete; tudi mladenči in deklice cvetejo svoje mlade dni v beli nedolžnosti. Merzel sever poškoduje cvetje, mraz g a zamori, škodljivi jug ga prevzame, in sadu ni. Se bolj žalostno je pri mladih ljudeh, ako rastergajo svoj prelepi in dragi venec nedolžnosti, ako pomandrajo cvetje čistosti, in če zgube zdravje in poštenje. — Drevo, ktero ne prinese dobrega sadu, se poseka in verze v ogenj. Tudi človeku se godi tako, ako noče biti priden in pravičen. Kakor v jesenskem času popada list za listam z drevja, tako bomo tudi mi eden za drugim šli gnojit černo zemljo. Drevje po zimi spi in počiva, spomladi pa zopet oživi in se vnovič razcveta. Tudi mi bomo zaspali, Bog daj, da bi le srečno ; toliko lepši pa bomo zopet vstali, kolikor boljši bomo umerli. Ves svet je božji sadonosnik, kterega je zasadil ljubi Bog in dal človeku, da bi. ga obdeloval. Srečen je, ki ga obdeluje skerbno in neutrudno. Dober človek hvali ljubega očeta v nebesih, pa tudi skerbi, da bolje in lepše drevje zapusti svojim naslednikam, da bi tudi oni kaj uživali in Boga hvalili. Takemu človeku pravični Bog veselo poreče: „Blagor tebi, dobri in zvesti hlapec; ker si bil v malem zvest, ti bodem veliko zaupal; pojdi v veselje svojega gospoda!" 119. II r u š k a. Stari oče, Urban, so sedeli pred svojo hišo v senci pod hruško. Njih vnuki kramljajo tam okoli, jedo hruške, in ne morejo nikoli zadosti prehvaliti sladkega sadja. Stari oce jim rekd: Naj vam povem, ljubi moji, kako je to drevo sem prišlo. Pred več kot petdeset leli je bil še tukaj prazen prostor, in ravno tu, kjer smo zdaj, in kjer stoji to drevo, sem enkrat sosedu tožil svojo revšino. Djal sem, da bi bil zadovoljen, če bi imel le za sto goldinarjev premoženja. — Sosed, moder mož, pa mi pravi: „ To je prav lahko, ako le hočeš začeti. Glej, na tem mestu, kjer stojiš, je še več ko sto goldinarjev skritih; poskusi jih dobiti!" — Jez sem bil takrat še mlad in neskušen, in sem precej še tisti večer tukaj skopal globoko jamo, toda nisem dobil- ne enega denarja. To mi je zelo merzelo. Ko sosed zagleda zjutraj to jamo, se mi prav debelo smeja, in pravi: „Ti si vendar aboten! jez nisem mislil tako. Dal pa ti bom mlado hrušico, vsadi jo v to skopano jamo, in čez nekaj let se ti bodo denarji prikazali." Vzel iti vsadil sem mlado drevesce; zrastlo je lepo to drevo, ktero tukaj vidite. Sladko sadje, ktero mi je dajalo drevo že nekaj let, mi je prineslo ze več kot sto goldinarjev, in še vedno mi prinaša prav obilne obresti. Nisem še pozabil znanega pregovora, tudi vi si ga zapomnite, ki pravi: „Jablane, hruške in druge čepe Cepi v mladosti za stare zobe!" 120. Jabelčne peške. Mala Nezica je jedla jabelka, in je metala peške skoz okno na cesto; kar pride nje sta>ji brat, France, iz šole doma. „Ljuba sestrica", pravi brat, „če bi ti vedila, kar jez vem, bi ne metala pesek skoz okno.11 „Kaj pa veš, povej mi!" pravi radovedna Nezica. France odgovori: „ Učenik so nam ravno danes rekli, da naj peške naberamo in spravljamo; če se jeseni peške vsade v zemljo, sčasama iz vsake zraste drevo, ktero rodi sadje." — Sestrici se to prav čudno zdi, vendar hoee poskusiti, kakor je ji France povedal. Oba gresta tedaj v vert, in vsejeta peske v samoten kotiček. Precej spomladi so se ze prikazale male rastlinke, veči so prihajale od leta do leta, vedno bolj debele in košate. Oplela in privezala sta jih h kolickam, da so se ravno zrašale. France seje od ucenika navadil cepiti in drevesca iluhtniti, in je dobil tudi nekaj mladik ali cepičev od žlahtnih dreves, da je i njimi pocepil in pozlahtnil svoje peškavce. Kmalo sta France in Nezica tergala sadje od dreves, ki sta jih sama izredila. To ju je neizrečeno veselilo, in France je djal svoji sestri: „ Vidiš, ljuba Nezica, kaj ne, da je bilo prav, da si me takrat ubogala in peške hranila?" — „Prav je bilo," pravi sestrica, „še bolje je bilo pa to, da si ti prav pridno hodil v šolo, in da si se učil toliko koristnih reči /" 421. Sadjoreja. Povsod leze denarji in veliki zakladi v zemlji, da bi si jih le hotli pridobivati! Vsako vsajeno drevo je zaklad v zemlji, ki o svojem času cvete, dozori, in dober sad prinese. Veliko divjakov ali lesnik je dobrotljivi stvarnik zasadil po gošah in po lesu, človeku pa je dal um in pamet, da bi jih pozlahtnil in presadil ob potih, cestah in v verte. So kraji, v kterih se po uri hoda gre po cesti med samim sadonosnim drevjam, da lahko popotnik počije v senci, in da se ohladi in pokrepča z dobrim in žlahtnim sadjem. Ako bi hotli le mladi ljudje pridni biti, bi bila v kratkem času vsaka soseska in srenja lep in cveteč sadni vert. Kjer ni divjakov, si jih lahko izredi iz pesek, kolikor in kakoršne kdo hoče. Jeseni nabrane surove košice in peške se poloze v jamice po 2 palca na redko, se skerbno za-gernejo, in spomladi čedno oplevejo. Potem se pozlahtnijo, in pozlahtnjene presadijo. Noziček, iagico, drevesno smolo ali vosek si vsak lahko preskerbi, da cepi drevesa in lepša zemljo, vert božji. In kdor mlad drevje sadi, star sadja doživi. 122. Gojzdno drevje. Neki učenih so imeli navado, da so se hodili z učenci večkrat kam sprehajat, in sicer zato, da so jih bolj soznanili z okolice, in da so jim razkazovali lepe božje dela. En lep popoldan jih peljejo na bližnji hrib, po kterem se je razprostiral veličasten gojzd. Tukaj pokažejo učencam najpred mogočen hrast, in jim pripovedujejo od njega, da učaka več sto let starosti, in da je čez 100 čevljev visok. „Hrastov sad, želod," pravijo, „je dobra piča za prešiče, in ako se posuši, je tudi tečna kava. Lubje in jezice rabijo usnjarji, in hrastov les je naj boljši les za lesarstvo." Potem stopijo učenik k drugemu drevesu, in pravijo: „To je bukva, ima naj boljši les za kurjavo in za oglje, ktero ogljarji v gojzdih pripravljajo. Ima pa tudi bukevce ali zir, kte-vega prešiči radi jedo, in iz kterega se dela tudi dobro olje za luč. — Tam stoji breza; njene tanke vejice so za metle. Tudi malopridnim otrokom je brezovka dobro znana. — Tukaj nam duhti naproti prijetno lipovo cvetje. Lipa je veličastno, slavno in lepo zrašeno drevo, njen les je dober za podobarijo, njeno cvetje pa za zdravila. — Tam stoji jerebika z lepim perjem in z lepimi rudečimi jagodami. „ Tukaj, ljubi otroci," pravijo učenik dalje, „vidite več dreves z ravnimi visokimi debli, ktere imajo iglam podobno perje, in se šilo-v in a*) ali hvojni les imenujejo. To drevje ostane tudi po zimi zeleno in poti iz sebe smolo, ktera se rabi za mnoge reči. Jelka smreka, mecesen in borovec imajo češarke. *) Po domače j e Id vina (jelov les). Toliko in še več lepega so pripovedovali učenik ljubim učencam, in potem so šli zopet veseli proti domu. Med potjo pa so jim dali učenik uganovati še te le Zastavici: Poznam očeta, kteri vsem svojim sinam daje kapice, sam pa je nima. Kdo je ta? Sem velik ko hiša, pa majhin ko miš, grenek ko žolč, pa me le radi jedo. Kaj je to? — 123. tJermovje. Germi poganjajo iz koreninja po več ver hov in se okoščate. Po vertih imamo dišeče germiče za lepoto, pa tudi sadne za dobiček, in zdravilne za pomoč v bolezni. Rožni germ cvete lepo belo rudeče, pa še lepše diši; s ternjem obraščen nas uči, kako da se more lepota nedolžnosti skerbno in c ojstro varovati. Španski bezeg cvete mesca rožnika, in daje prijeten duh. Ribez ali laško grojzdjiče ima kisle, rudeče jagode, ki so dobre %,a jed, pa tudi za kuho. Kosmato grojzd- Dnigo Berilo aa slovenske sole. ji če ima ternasto perje, pa rumenkaste, sladke jagode. Ko p i ne in ternike rastejo po mejah in imajo čer no višnjevo grojzdjiče. Cernice aH borovnice rastejo po hribih, so surove in posušene dobra jed. M a l i n j e ima rudeče maline, dobre za jed, pa tudi za kis in mali-novec. Bezeg rasle po vertih in vodnatih krajih, nam daje dobro cvetje za zdravilno pijačo, pa tudi grojzdjiče za mnogo kuho. Dren ima rumeno cvetje, rudeče, kislo zemje, daje dober kis, in drenovina je čverst, vlačen les. Brinje ima ojstro iglovje in les za kajenje, h brinovega zernja žgejo brinovec, kteri je po malem dobro zdravilo. Leska daje otrokom lešnike, pa tudi leskovice, če niso pridni. Neš-plje rastejo po sadovnikih, in imajo dobro okusen sad. Tem je in robid je rasle povsod še v preveč, ako ga ne trebimo. Cerni tem cvete v lepo belo, in ima čeme skominaste jagode. Sipe čje ima ternaste veje, pa rudeče jagode, ktere so po zimi pticam za živež, pa se tudi rabijo za kuho. Srebota se ovija po ger-movji, in daje vlačne terte za pletenice. Ber-šljan se ovija po drevji, slcalovji in po starem zidovji, ter zeleni neprenehoma. Vinska terja. Za kerščanske ljudstva ni nobena rastlina na zemlji toliko pomenljiva, kakor vinska terta. Zveličar pravi: „Jez sem vinska terta, in vi ste mladike; kdor ostane v meni, in jez v njem, ta prinese veliko sadu." Ljubi Jezus je izvolil podobi kruha in vina, da se vedno združuje z nami; in v teh podobah je pričujoč pri kveti maši. Ravno tako, kakor redi kruh telo, tako tudi pokrepčuje vino duha, in dela veselo serce, ako se uživa zmerno in pametno. Sveto pismo pravi: „ Vino razveseljuje človeško serce." Za vsakega človeka pa vendar ni vse dobro. Pregovor pravi: „Za mladost je mleko vino; za starost pa je vino mleko." Kaj se to pravi? Slcoro vsu/c pozna vinsko terto, ako pa ne, je gotovo že vidil kaki grojzd ali saj ze pokusil grojzdinke in cibebe, ktere niso nič drugega kot posušene grojzdne jagode. Vino je večjidel rudeče in rumeno, pa tudi belo. Pri tergatvi nabirajo zrelo grojzdje, in ga deva j o v stiskavnico (prešoj, kjer tlačijo ali stiskajo sok iz njega. Kadar ta sok teče iz stiskavnice, je še kaldn in sladak, in še diši po 13» jagodah; pravijo mu mošt. Mošt pa se zelo zelo spremeni, te mirno stoji v sodih. Naredi se na njem polno zračnih mehurčkov, in začne se vse vzdigovati in gibati; pravimo: vino vre. Kadar vino odvre, se v njem več ne pozna grojzdni sok. Je redko, čisto in pre-vidljivo, ima tudi drugi, posebni okus, in je dobilo lastnost, živce vzbuditi in kri zdražiti. Zavoljo tega se vino, kakor tudi ol in žganje, prišteva h upijančljivim pijačam. Dovrelo vino se pretoči v druge sode, kjer se vstavlja dotlej, da je popolnama čisto. — Po stranicah napolnjenih sodov se prime ali vleže vinska skorja ktero rabijo za zdravila in tudi za obertnijske reči. Tudi se iz vina lahko naredi kis (jesih) in vinski cvet. V krajih, kjer raje raste sadje, kakor vinska terta, tlačijo in delajo vino iz jabelčnega ali hruškovega soka. To se dela ravno tako, kakor pri grojzdji, vendar je jabelčni in hru-škovi mošt manj močan ali vpijančljiv, kakor pa grojzdno vino, sadni most je po leti v vročini za delavce na polji dobra in zdrava pijuča. Tem in vinska terta. Bilo je na spomlad, in nad vinogradom je cvetelo belo, koščato ternje, in se je ogrevalo na solncu. Pijano svoje lepote prevzetno gleda v nižavo, in zaničuje vinsko terto, rekoč: „ Zakaj pa se lepše ne oblečeš, visoko hvaljena vinska terta? Ali te ni sram, da tako revno čepiš v vinogradu in prelivaš solze! Kaj ne, da ti težko dene, kadar vidiš, kako veselo šume čebelice po meni, in otroci rajajo okoli men», tebe pa nihče ne pogleda?" Vinska terta pohlevno molči, ter voljno prenaša ošabnost tema, in tiho in čversto poganja svoj žlahtiH sad. Kadar dozori jeseni grojzdje, pridejo stari in mladi ga nabirat in zobat, ter prepevajo t črti hvalno pesem, rekoč: „Preljuba vinska terta, veselje našega serca!"— Tem pa posekajo, in ogradijo ž njim vinsko terto. „Sosed!'x ga zdaj vinska terta ogovori, „povej mi zdaj, kteri naju več veljal Tvoja prezgodnja hvala te je kgiali zapustila, tvoje koščato cvetje je rodilo kiselce, in vse se ogiblje tvojega bodečega ternja. Mojega ponižnega cvetja žlahtni sad je sladko grojzdje, ktero oveseljuje otroke in oživlja odrasčene Samosvoja hvala ti ne bo prida dala; le pohlevna ponižnost nam daje pravo vrednost. 126. Jagode. Nek star vojak z leseno nogo pride v bližnjo vas pri cesti, in nanaglama zboli. Več ne more iti naprej, ostane tedaj, in obleži v nekem skednji na slami, kjer se mu prav slabo godi. Lojziki, ubogi deklici nekega pleteničarja, se je zeld v serce smilil ta ubogi mož. Vsaki dan je hodila k njemu, in mu je podelila vselej eno desetico. Neki večer pa ji pravi ta pošten vojak: „Ljuba deklica! slišal sem, da so tvoji starši ubožni, povej mi vendar prav odkritoserčno, kje jemlješ vsaki dan toliko denarja? Povem ti, da bi jez raje lakote umeri, kakor pa da bi vzel le en krfijcar, ki bi ga ne mogel imeti z dobro vestjo." „Ne skerbite za to, ljubi mož," pravi dobra deklica, „pravičen je ta denar. Vsaki dan grem v bližnji terg v šolo. Po poti hodim skozi gojz-diček, kjer je vse polno lepih jagod. Natergam jih veselej polno torbico, jih prodam v tergu, in dobim za yje deset krajcarjev. Moji starši vedo, da tako delam, in jim je prav. Večkrat so že rekli da je še veliko revnišili ljudi na svetu, kakor smo mi, in da smo dolžni takim pomagati po svoji moči." Solzilo se je staremu vojaku, in ves ginjen pravi deklici: „0 ljubeznjivi otrok! Bog naj blagoslovi tebe in tvoje starše, in naj vam stoterno poplača vašo miloserčnost!" Kmalo potem pride nek imeniten stotnik skozi tisto vas. Zve za bolnega vojaka, in gre k njemu, Precej mu pripoveduje vojak od svoje male dobrot niče. „Kaj, ubogi otrok stori tebi toliko dobrega?" se zaendi stotnik; „tudi jez ti ne smem manj postreči; izročil te bom gostivničarju, da te bo po potrebi preskerboval." Storil je tako. Potem gre v malo hišico iskat miloserčne Lojzike. Pravi ji: „Ljuba deklica! tvoja dobrota mi je ogrela serce, in me je ganila do solz. Ti si ubogemu vojaku znosila in podelila precej desetič; tukaj ti dam zato ravno toliko cekinovStarši se silno zavzamejo in pravijo: „Preveliko je to plačilo." Toda stotnik odgovori; „Ni preveliko, to je malo; boljše in vredno plačilo čaka dobro deklico še le v nebesih." 127. Zelišča. Zelišča so nam za živež, ali za zdravilo; pa so nam tudi škodljive, ako jih prav ne poznamo in modro ne rabimo. Po naših vertih in zelnikih raste glavato zelje, kterega glave za sladko in kislo zelje porežemo. Cvetni vihro v t (karfijol) naredi rumeno cvetje, ktero daje žlahtno zelenjavo. v Spargelj, s a l a t o , spin a čo, peso, repo in korenje, naj bolj pa krompir vsak pozna; rastejo po ver tih in po njivah. Čebula in česen ima močen duh in ojster okus; ravno tako tudi redke v iti hren. Peter ši l j se za dišavo v kuho deva. Buče rastejo po njivah, kumare pa po gredah. V stročji nam zori bob, fazol, grah. in leča. Sladke rudeče jagode rastejo po solnčnem bregovji. Po vodi raste rozje sodarjem, in terstje zidarjem v rabo. Po senozetih in ledinah raste lepa, zelena trava, in daje živini kermo, — seno in otavo. Sladka kerma se polaga govedini, kisla pa konjem. Žlahtno pičo daje detelja. Erman daje pur četam, koprive pa prešičem tečno pičo. Ni je travice, da bi ne dajala kakega dobička. Konoplje in lan nam dajejo predivo za platno, pa tudi like za vervi in biče. Mak daje dobro olje, ravno tako tudi solnčnica. Tobak raste na Ogerskem, pa tudi drugot. Hmeljevo cvetje rabijo za olovokuho. 128. Žito. Žita imajo votle, precej dolge in vozlate bilke, in so naj koristnejše rastline, ker nam *) 01 ali pivo. dajejo vsakdanji kruh. K žitnim rastlinam, ktere pri nas rastejo, štejemo pšenico, rež, ječmen, oves, proso, koruzo, ajdo in pa sirek. Naj večjo ceno ima pšenica, ktera je mnogih plemen. Pri nas je navadna goli ca in o sinka; druga ima osine ali resi, perva jih nima. Dalje je pšenica ozimina ali jara. Pšenica cvete v klasji; zerno je na eni plati na oblok, na drugi pa ravno in gerbasto. Pšenična moka se rabi sa kuho, za kruh in za razne pekarije. Rež je tudi ozimina aH jara, in ima visoke bilke s klasjem. Zerno je podolgasto, gerbasto in zgoraj enmalo tumpasto. Reiena moka ni tako bela kakor pšenična, pa daje prav teče/i kruh. Tudi dajejo režene bilke dobro slamo. Ječmen ima resnato klasje. Zerno je podolgasto in ojstro, in stoji v 2, 4 ali v 6 verstah na klasji. Ječmen se rabi za moko, pšeno in za slad pri o/arijah. Ječmenove bilke dajo dobro klajo za živino. Oves nima klasov, temuč latje, in služi v zmes za kruh, za pšeno, posebno pa konjem in tudi drugim živalim za pičo. Oves raste na vsaki zemlji, še celo tam, kjer druge žita zavoljo mraza ne rastejo. Proso je belo, rumeno in sivo; ima met-lasto latje, ki je polno zernja. Proso rado po- nese, in sluii na pšeno, za droiice in kuretini za pičo. Koruza aH turšiea, ki je prišla iz Amerike kakor krompir, je za nas velika dobrota. Njeno klasje so storži (stroki), kteri so zaviti v zelene nožnice, in imajo rumeno in ru-deckasto zernje. V dobri zemlji donese eno steblo 3 ali 4 storže, in na vsakem je več kot 100 zern. Turšiea se rabi za moko, za pšeno in za debeljenje živine, posebno kuretine. Suha slama je dobra za steljo ali pa tudi za kurjavo, surova pa je tečna piča za živino. Ajda ne raste, kakor drugo žito v ki as ji ali v latji, ampak kakor cvetica z verhi. Njeno cvetje je belorudečkasto in polno medu, ki daleč diši, in ki ga išejo in nabirajo pridne čebelice. Zerno ima ajda trivoglato in černorujavo. Ajdova moka se rabi za kruh in za kuho, posebno za zgance. Sirel: je dvojin, kepast in metlast. Semena ima veliko. Moka je rudeča in se rabi za oblodo prešičem in za pičo kuram. Iz metla-stili stebel delajo metle. Molitev pri sejanji. Blagoslovi Bog mi seme to, ki sem djal počivat ga v zemljo! Daj, da bi veselo prikalilo, v tvojem varstvu nam za živež bilo! Malo, malo zdaj posejemo, in bogato pa na-žanjemo. Toraj hvalo serčno ti dajemo-, pesmi livalne, slavo ti pojemo. Upamo od tebe dobro vse; ohranuješ ti nas reveže. Milostljiv nam bodi vedno, ti služiti daj nam vredno! 130. Kmet svojemu sinn. Ljubi sin! postaral sem se v potu in trudu; moči mi odpovedujejo; roke in noge se mi tresejo, in kmali bom mogel tebi prepustiti vso skerb za dom in gospodarstvo. Glej, Bog me je zelo in obilno blagoslovil. Obvaroval je mene in vse moje velikih nesreč, in tudi tebi želim, da bi mogel tako reči, kadar se bodeš postaral. Naj gotovša pot do sreče je pot pravičnosti in pobožnosti. Polje, ki ga obdeluješ v potu svojega obraza, naj ti bo knjiga, v kteri je zapisana božja volja. — Kadar priprav- Ijaš njivo za sejanje, ter poruješ ternje in spraviš kamenje i nje, in jo tudi ogradiš; takrat si misli, kako bi tudi svoje serce mogel pripraviti in obvarovati, da bi v njem zernje božje besede dobilo dobro mesto in rodovitno zemljo. Kmali boš vidil in spoznal, da serce, ktero se odpri minljivemu veselju, ni dobra, temuč pusta in nerodovitna zemlja Spoznal boš, da, kdor v sercu pusti rasti ternje posvetnih skerbi, pri njem ne more sadu obroditi seme božje besede. — Kadar te veseli lepa rumena pšenica na njivi, med njo pa tudi vidiš škodljivo luliko, ktere iztrebiti nisi mogel, boš spoznal, zakaj da Bog v svoji zanesljivosti hudobne med dobrimi terpi, da pa tisti vendar ob svojem času pravični kazni ušli ne bodo. Kadar o žetvi žnjice žito v snope vezejo, ternje in luliko pa odmetajo in pozigajo; se spomni na tisti veliki dan vesolne žetve, ko bodo prišli božji angeli, in bodo odbrali krivične in hudobne, ter jih vergli v večni ogenj, pravične pa peljali v kraj večnega veselja, kjer se bodo svetili, kakor solnčna svetloba. — Tudi orodje, ktero rabiš, te podučuje. Kadar primes za oralo in veš, da zdaj ni časa se opotavljati in ozirati; spomni se, da tudi pri božjih rečeh ne smeš biti merzel in lenoben, in da le svete zelje iti stanovitni trud k vsemu dobremu krepko pripomorejo. Kadar vejaš, rešetaš in čistiš žito, spomni se vselej Jezusovega nauka, da je vsaka skušnjava za nas tudi nekako čiščenje, in da moramo zatoraj moliti za moč in stanovitnost, da bi ne omagali, ampak v skušnji poterjeni obstali. Naj ljubeznjivšo in veselejšo •priliko vidiš pa na pšeničnem zernu, ktero se vseje in zavleče, pa zopet ozeleni, kakor bi od smerti vstalo. Spominja le to kmetovavca, da bo tudi on enkrat zakopan v zemljo, zraven pa ga tudi tolaži, da mu bo s mertjo pricvetelo drugo neminljivo življenje. Zveličar je tako kmetovavcu dal lepo priložnost, da se pri vseh svojih poljskih delili spominja tudi na dušne in nebeške reči. Ravnaj se vselej in povsod po božjih zlatih naukih in srečen boš v zivlenji in po smerti. 131. Lan in konoplja. Lan in konoplje so tako potrebne za obleko kaltor druge rastline za živež. Vsak človek, bogat in ubožen, potrebuje platnene obleke. Zato so se pa tudi ljudje vselej z lanam in s ko-nopljami pridno pečali. Lan sejejo jeseni in na spomlad. Treba ga je skerbno plesti. Če je predivo poglavitni namen, iz kterega gospodar lan seje, se mora porovati, ko seme še ni popolnama zrelo, ampak še malo mehkotno, zato ker je potem predivo močnejše in lepše. Ako je pa seme poglavitna reč, bo predivo slabše in manj lepo, ker se mora čakati, da je seme zrelo. — Ko se lan poruje, se dene sušil in se potlej smuka, da se mu glavice osmukajo. Seme se potem izmane, lan pa se godi (rosi) v vodi ali pa večjidel razgernjen po senozetih in praznih njivah. Ko je lan goden, 'ga sušijo in o tarejo, da se dobi predivo, ktero se potem še na grebenih mika, in se loči v praznje predivo in hodnik. Predivo spredejo v prejo, in iz preje delajo mnogoterno platno, vervi in različne druge reči. Platno se navadno še beli, preden se iz njega srajce narejajo. Konoplja daje manj lepo, pa bolj močno predivo. Rabijo konopnino za morske vervi, za konjsko opravo, za močne mreže. Laneno in konopljeno seme je dobra piča mnogim živalim, daje pa tudi olje za luč in za barvo. 132. P r c d i c a. Le predi, dekle, predi, prav lepo nit naredi, da se ne bo ktrotičila in t ud' ne tkalcu tergala. Poštena je predica, in stara ta pravica, da tisto dekle kaj velja, ki obleko vso domačo ima. Le predi prav vesela; boš lepe pesmi pela, kolovrat pojde rad okrog, bo tekla lepše nit od rok. . * Kolovrat tiho teče; naj tovaršica reče, kar je v nedeljo slišala pri nauku v cerkvi svetega. Boš tanko nit storila, glej, da se boš spomnila , kak' življenje rahlo je, ki kakor nit pre-terga se. Tkalec ti bo prejo hvalil, če se ne bo ž njo žalil; pri Bogu boš pohvaljena, če ga ne boš razžalila. Le pridno, dekle, predi, prav lepo, nit naredi; bo skoraj smert nit vtergala, bo kon'c življenja tvojega. t Kar si boš tu napredla, boš v večnost sabo vzela: al' čednost lepih suknjico, al' pa pregrehe butaro. 133. Cveticc. Lepota vertov, polja, travnikov in gajev so mnogoverstne cvetice, ktere nas razveselujejo s prijetnim duham ali pa z lepim cvetjem. Nekiere cveto poprej, nektere pozneje. Komaj je sneg spomladi skopnel, ze lukajo iz zemlje beli zvončki in rumene trobentice, kakor da bi hode glasno oznanovati zazeljeni prihod vesele pomladi. Potem se prikažejo višnjeve vijolice, bele ali rudečkaste mar j etic e in rumeno svetle zlatice. Otroci jih radi iščejo in veselo nabirajo v šopke in vence, s kterimi se nedolžno kratkočasijo. Pozneje vidiš v gojzdni senci beletelohe, dišeče šm ar niče in tro-jobarvane sir o tiče, pri potokih modre p o t o č-nic e (mačkine oči), med žitam plavi ce in divji mak, po vertih lepo cveteče rože in lilje. In še pozno jeseni se vzdigujejo solnč-nice, georgine in nebne iskrice v krasoti svojega cvetja. Ko pa pride zima, vse cvetice zvenejo in poginejo, in čakajo pod snegam, da pride pomlad, ktera jih zopet kliče in oživi. Tudi mi smo podobni cveticam. Človek cvete, zori, vene in gre počivat v hladno zemljo ; prišel pa bode dan, ko ga bo zbudil božji glas in mu podelil novo življenje. v Šmarnice. r Nežika, hči ubožnega delavca, je bila bolna. Zupanova Mina ji je nosila vsaki dan piskerc dobre juhe, ker bolna Nežika ni mogla uživati kaj druzega, njeni starši pa so bili preubožni, da bi bili mogli sami mesa za juho kupovati. Ko Nežika zopet ozdravi, si misli: Zupanova dobra Mina mi je nosila vsaki dan tečne juhe, kako bi jo li mogla tudi jez razveseliti ? Slišala je, da ima Mina posebno rada dišeče šmarnice. Kakor hitro se prikažejo lepi spomladanski dnevi, hodi Nežika pogosto v bližnji gojzd, da bi za njeno clobrotnico natergala pervi šopek prijetnih lepih cvetic. Večkrat jih je že zastonj iskala; enega dne pa jih vendar pod nekim starim bukovim drevesom daleč notri v gojzdu opazi. Med tem pa, ko vesela Nežika terga dišeče šmarnice, sliši v bližnji g osa v i govoriti dva človeka. „Gašpar," pravi eden, „zdaj se lahko mašujeva nad županom, ki je mojega brata zavoljo par tolarjev, ktere je bogatemu mesarju vzel, spravil v ječo. Glej, tukaj imam ključ od vrat v njegovo hišo. Neumna dekla ga je včeraj pustila tičati v veznih vratih." — „Dobro," pravi drugi, „nocoj pojde-va k županu, bova njega, ženo in hčerko poslala na uni svet, in bova spraznila njegovo denarnico." — Nežika strahama posluša ta grozoviti Drugo Berilo zn si orenske šole. 14 pogovor, se hitro splazi s šmarnicami proti domu, jih nese županovi Mini in pove', kaj je strašnega slišala. Zupan skrivaj pokliče nekaj orozenih mož, in čvje ž njimi zvečer pri dvorišnih vratih. O polnoči res tolovaja skozi vrata prideta, stražniki pa ju hitro zasačijo, in ju potem izroče sodni pravici, kjer sta bila zavoljo mnogih hudode/jstev kaznovana. Rucl pomagaj ubogemu v potrebi-, znabiti, da te reši kdaj iz velike nesreče. 135. Gobe in mah. Gobe so mesnate in nekoliko sočnate rastline, ki imajo večjidel klobuček na stručku. Rastejo po zemlji, pod zemljo, po drevji in tudi po drugih rečeh. Nektere gobe so dobre za jed, veliko pa jih je škodljivih in zelo strupenih. Treba jih je tedaj dobro poznati, da kdo pri gobah ne dobi bolezni ali celo smer ti., Jedljive gobe so smerčki (mavrolii), jurčki in maslenke, lesičice, karzeljni in kukmaki (šampinjoni). Posebno znamenite so g omoljike, ki se nahajajo pod zemljo ali pa ter do pri tleli. Kre savna goba, ki raste po starem drevji, se rabi kuhana in sto/čena za kre-sanje in za rane, da se kri ustavi. Mah ima tanke listke, in raste po drevji, po kamnji in po zemlji, prevleče cele dobrave, pa tudi travnike; drevju in travi je škodljiv. Mah pa nam daje tudi veliko prida. Iz mahu se naprav-Ijajo mehke blazine, ako se lepo odbere in posuši. Mah pije po visokih gorah dež iz oblakov, hataka studence in reke, varuje drevje prehude zime, ohrani perst in seme po skalovji, da ga veter ne odnese, in da ni pečovje vse golo. Beli mah, kteri raste po gorah, je dobro zdravilo zajetiko. 136. Strnpene rastline. Kakor je vsa zemlja polna božjih durov, tako tudi za vsakim voglam rado raste kaj strupenega. Modri otroci ne jedo jagod, ne žvečijo zernja, in ne tergajo gob, kterih ne poznajo, da si ne napravijo nesreče. Strupene zeliša so: Kr ista ve c, kteri ima zagorelo-zeleno narezano perje, belo cvetje in v ojstri jezici černo, 14« strupeno zernje. Zobnik je kosmat in sJabo diši. Volčja jagoda raste po hostah, ima po 4 čevlje visoko steblo, zagorelo zelenato perje, v jeseni pa černosvetle jagode, ki so naj hujši strup. Trobe-lika ali lojnez raste za vodami in po močvirjih. Mišje zelice ali smerdljivec raste za mejami po senčnih krajih, ima kosmato, pikasto steblo, in smerdi prav po mišje. Pasji ali divjipeter-šilj je zelo podoben pravemu peteršilju; ako ga zmaneš, diši, kakor česen. Tudi podlesk, volčji koren, čerlenka, volčjek ali hudičevo oko, vrajnica aH lesjak so strupene rastline. Strupene gobe so večjidel nečedne in omamljivo smerdljive. Ako se potipajo, so polzke in sprijemkaste. Mušniča je rudeča in belo pikasta, pa zelo strupena. Nastavljajo jo muham, da počepajo. 137. R n d s t v o. Rude. se imenujejo sploh stvari ali truplovine, ktere ne žive in ne čutijo, tudi ne rastejo, ampak se le vekšajo z zunanjmi nabiranjem enakih delov. Rudstvo je v zemlji, posebno v hribih, in se razdeljuje v persti in kamnja, soli, gorljive rudstva in v kovine (metale). Naj imenitnejše persti so: il ali ilovica, iz ktere lončarji delajo lonce,, sklede in drugo glinasto posodo. Pa tudi opeko ali cegel za zid in za streho na-rejajo iz ilovice. Kremenica se z lugasto soljo rastopi v ognji, in nam daje steklo za okna, sklenice in veliko drugih takih steklenih reči. Apnico sožgejo v ognji v apno, in delajo iz nje lepe podobe; s kredo pa pišemo. Navadno kamnje rabimo za zidanje; eden se imenuje apnenik, ki se da sožgati v apno, drugi pa blišnik, kteri je rad moker. Škerl daje lepe plošče za streho, pa tudi za pisne tablice. Marmor je bel, čern, rudeč, zelen, pa tudi pisan; iz marmorja se režejo kamni za cerkvene tla, dragi stebri in podobe. Brusni kamen se rabi, da se ž njim brusi skerhano orodje. — Izmed dragih kamnov ima naj večjo imenitnost demant, kteri je tako terd, da steklo reže, pa je tudi svetel ko luč, ako se lično zbrusi. Več je vreden kot zlato in srebro, in se vkuje v drage perstane in v razno lepotino. Sol se imenuje vsaka stvar, ktera se rastopi v vodi, in naredi na jeziku občuten slaj ali okus. Gorljive rudstva se dajo žgati in rabiti za kurjavo in svetilo. Šota, ktere je veliko na ljubljanskem močvirji, je iz persti sognjitih žival, korenin in zemljskega olja; jo kopljejo, suse in rabijo namesto derv za kurjavo. Premog je iz železnatega ila in apna, navdan z zemljskim oljem; je černo svetel, večjidel zelo terd, in je tudi dober za kurjavo. Žveplo daje žveplenke. Kovine (metali) se poznajo po teži, se svetijo, in se dajo v ognji rastopiti in kovati. Kopljejo jih v rudnikih ali čiste ali pa zmešane z drugimi stvarmi, ter jih raztoplju-jejo v plavših in obdelujejo za mnoge koristne reči. Naj bolj znane so: zlato, srebro, kotlovina, kositar, železo in živo srebro. Prid, ki ga nam prinaša rudstvo, je velik. Ne mogli bi zidati priročnih prebivališč brez apna, kamenja in železa. Koliko pripravnega orodja bi ne imeli, ko bi ne bilo rudnine. Brez soli bi ne bile jedi tako dobre in zdrave. Tudi nektere zdravila se na-fejajo iz rudstva. Koliko sto- in stotero ljudi se živi z obdelovanjem rudnine in druzega rudstva. Iz zlata, srebra in iz kotlovine kujejo denarje, da se ž njimi polajšuje kupčija. Tudi zlatarji rabijo zlato in srebro za drage kinee in posode. Kako preeudno je razdeljeno bogastvo narave! 138. v Železo. v Železo je naj koristnejše med vsemi kovinami; za tega voljo ga je moder stvarnik veliko več, kakor drugih kovin, v zemljo shranil. Izkopujejo ga kot pusto rudo, ktera je zmešana z apnam, ilovico, in z žveplam, ter se imenuje železna ruda. V plavžu se raztopi in se očisti v ognji od drugih reči; zdaj se imenuje lito železo. To pride zopet v ogenj, kjer se raz-beli; potem se dene pod kladvo in se pokuje. Prav terdemu železu se pravi jeklo. Kar je pri živalih konj, to je pri kovinah železo za človeško življenje. Lahko rečemo, da je železo zvest in delaven domač tovars, kteri hodi s človekam na njivo in na bojišče, in vse hudo in veselo v življenji spremlja, akoravno samo tega ne čuti. Brez železa bi ne mogli kar trenutek živeti, zato ker železo se pretaka v naši kervi, in stori, daje ru-deča; železo naredi detetu zibelko in trugo mer-liču; železo nam zida hiše, greje stanice, zapira vrata. Železo orje naše njive, kosi travnike, zanje po.ja, in nam pomaga varovati to, kar smo si pridobili. Z železarn uterdimo konji podkve in ga berzdamo; iz železa naredimo parovoz in cesto, iz železa namreč je tudi tisti električno magnetični tek, kteri hitro, kakor blisk, po tankem dratu nosi naše misli od mesta do mesta, od dežele do dežele. Dan današnji delajo čolne iz železa, in tudi postavljajo železne hiše in cerkve. Se celo naj drobnejše lepotine vlivajo iz železa. Zlato in srebro je res svetlejše in lepše, toda lahko smo brez srebernih kozarcov in zlatih per-stanov, in kdor nima srebernih žlic in vilic, se mu tudi jed prileze iz železnih vilic in iz kake plehnate žlice. Železo je naj manj očitno med kovinami, pa vendar nam vse druge pomaga dobiti, in ž njim lahko vse druge kovine namestu-jemo. Železo je kakor žito ustvarjeno za potrebo in živež telesa in življenja, potrebno nam je, kakor vsakdanji kruh. Kladvo in železo. Enkrat je železo milo se nad kladvam potožilo: „Nehaj me tak z'lo kovaf, saj sem tudi jez tvoj brat." „Kaj me boš tako tož'valo," je železu kladvo djalo; „kaj se jeziš nad menoj, saj terpfm tud' jez s teboj!" Le železa se spomnimo, kadar reveži terpimo; ako nam Bog kladvo da, bod'mo vsmljen'ga serca. 140. Kufer ali kotlovina. Kufer je rudečkast, se lepo sveti, in je zelo raztegljiv. Kotlar ga obdeluje za različno orodje; dela kotle, ponve, pokrove i t. d. Tudi strehe pokrivajo s kufram, in delajo denarje iz njega. Ako pride na kufer kislina, se naredi zeleni volk na kufrenih posodah, in ta je hud strup. Zavoljo tega morajo vse kufrene posode biti pocinjene. Zelo nevarno je tedaj, če se kuha ali kaj drugega shranuje v kufrenih posodah. — Ako se kufer zmeša s cinam, se naredi zmes, kteri pravimo bron. Iz brona lijo topove ali kanone. Tudi zvonovi, ki nas vabijo k božji službi in k molitvi, so vliti iz brona. 141. Kuhinjska sol. Sol se v vodi raztopi in stori občuten slaj na jeziku. Nahaja se v natori v brezkončnih zalogah. V nekterih krajih so v zemlji veliki skladovi soli, skale, ki so iz samih ter-dih solnih kamnov. To je kamne na sol. Dobiva se popolnama čista, ali pa je zmešana z drugimi obstojnimi deli. Ako kamnena sol ni dosti čista, jo v vodi raztope, pod ktero toliko časa kurijo, da vre in izpuhti; kar potem soli ostane, jo očistijo, razdrobe; in jo narede v kosove ali pa v sode vlože. Naše cesarstvo ima prav bogate solne jame v Galiciji, na Tiroljskem in Salcburškem. Naj čistejša in naj boljša sol je s tu de n-čna sol, ktero iz tacih studencov kuhajo, ki imajo sol v zemlji stopljeno v sebi. Taka sol se dobi, ako se slanica večkrat napelje na razloženo vejevje ali protje, da počasi pre-kaplja in tako izpuhti. Tako očiščeno slanico speljejo potem po cevih v velik kotel, pod kte-rim kurijo dotlej, da vsa voda povre in izhlapi, in da se sol na dno vsede. Potem jo denejo v jer-base, in jo posuše. Morska sol je manj bela. Ta se dobi iz morja, ktero ima veliko stopljene soli v sebi. Napeljejo namreč morsko vodo v ravne in široke jame, kjer voda na solneu izpuhti, sol pa ostane. Ker je ta sol ojstra, je posebno dobra za nasa-ljanje morskih rib. Sol stori jedi okusne, in varuje, da meso ne dahne in se ne spridi. Jezus je svojim učen-cam rekel: „Vi ste sol zemlje." 142. Vse stvari za človeka. Vse okoli je veselo, stvarnikovo moč časti; zame, o gospod! si ustvaril, kar na svetu je reči. Meni čede se pasejo, ptički v zraku meni pojo; meni ribe, povodnice plavajo tam pod vodo. Meni cvetje se razgrinja, drevje daje sladki sad; meni polja rumenijo, meni klije zelenjad. Tudi si zaklade drage hranil clo mi še v zemljo; meni solnce, luna, zvezde razsvetljujejo nebri. Stvarnik, Bog neskončne slave, kak si krasen li še ti! z vsakim svitam, nebnim žaram misel nate se zbudi. Peti razdelek. Zemljopisje in domovinske zgodbe. 143. Zemlja in nje deli. Zemlja, na kteri prebivamo, je terda, ne-previdljiva krogla, ki plava po zraku, in se vsako leto enkrat okoli solnca, vsakih 24 ur pa krog svoje osi prisuče. Proti solncu obernjena stran ima dan, nasprotna pa noč, zato ker zemlja dobiva svojo svetlobo od solnca. Da je zemlja okrogla, nam pričajo ljudje, kteri so šli naravnost, v eni meri po morji, pa so zopet od nasprotne strani prišli ravno na tisti kraj, od kodar so se vpotili. To bi ne bilo mogoče, če bi ne bila zemlja okrogla. — Tudi sami se lahko prepričamo, da je zemlja okrogla. Ako potujemo po veliki ravnini ali po morji proti kakem kraji, vidimo naj poprej verhove hribov, dreves, zvonikov in hiš; in ko bližje pridemo, se nam še le prikazujejo počasi tudi spodnji deli teh reči. To pa bi se ne vidilo tako, ako bi bila zemlja ravna. Zemlja je zelo velika, ker ima v obsegu 5400 nemških milj. Naj višje gore na zemlji so, kakor pesek na krogli, in naše jezera so kakor kapljice na vedru vode. Velika je zemlja, pa je vendar le mala pičica na nebesni širjavi. Suha zemlja se razdeljuje na pet delov. Pervi se imenuje Evropa, v kteri mi prebivamo; drugi je Azija, v kteri je bil pervi človek ustvarjen, in kjer je bil naš zveličal* rojen. Tretji del je Afrika, kjer je naj hujša vročina. Četerti del je Amerika, ktero je našel Krištof Kolumb leta 1492; ravno nam je nasproti, in ima noč, kadar je prt nas dan. Peti del zemlje je Avstralija, ki je iz samih otokov, ktere so našli v novih časih mnogi mornarji. Pervi trije deli zemlje se imenujejo stari, poslednja dva pa novi svet. Imamo obraze ali podobe zemlje, ktere imenujemo zemljovide. Na zemljovidib jj®^ dimo lice zemlje, morja, jezer in rek, lirikov, in dolin, deržav in dežela, toda vse le v prav majhini meri. Zemljovidi kažejo večjidel le posamezne dežele, manjše ali večje dele zemlje. Upodobljujejo pa tudi vso zemljo v dveh okroglih polovicah na ravni planoti, ter kaže ena stran Evropo, Azijo in Afriko, druga stran pa Ameriko in Avstralijo. 144. Morje. Suho zemljo obliva od vseh strani morje, to je, zelenkasta, grenka in slana voda, ktera se ne more piti. Mornarji morajo pomreti od žeje v sredi morja, ako jim zmanjka sladke vode. Morje je malokdaj mirno, temuč se neprene-hama giblje, da se ne vsmradi. Morje pada vsakih 6 ur, ter odstopi nekaj čevljev od kraja, drugih 6 ur pa zopet hitro narašča in nastopa. Padanje morja se imenuje odtok, rast pa p r i t o k. Poglavitni oddelki morja so: Severno in južno ledeno morje, kjer je večjidel zima in led; večerno, atlanško morje med Evropo, Afriko in Ameriko; tiho morje med Azijo in Afriko. Nam naj bližje je jadransko morje, ki sega do Tersta. Dalje pod jugam je srednje morje med Evropo, Azijo in Afriko. Cerno morje je med Evropo in Azijo; v njega se stekajo naše velike vode. Pod morjem so velike gore in doline, kakor po suhem, pa jih voda zaliva. Po nekterih krajih je morje po veliko tavžent čevljev globoko, po drugih pa plitvo, in se lahko zmeri. Na morji se živi veliko ljudi, ki v parobro-dih in v ladjah po vseh krajih sveta blago vozijo. Parobrode goni hlap, druge ladje pa sapa ali veter; hitreje švigajo, kot ptice pod nebam. Na morji so velike nevarnosti; in mornarji užijejo mnogo straha in nadlog. Resničen je pregovor, ki pravi: »Kdor ne znamoiiti, mora na morje iti." 14S. Prebivavci zemlje. Na vsi zemlji živi čez tisočmilijonov ljudi, ki so različne podobe, imajo razne šege in vere, in govore mnogoverstne jezike. Ljudje, kakor smo mi, bele kože *) tisoe pomeni po starem tavžent ali jezero. in z rudečimi lici, žive v vsi Evropi in tudi še daleč po drugih delih sveta v Azii, v bližnjih krajih Afrike, v Ameriki in še celo v Avstralii, kamor so se preselili in se še preselujejo. Sicer pa so v Afriki černi zamorci z volnatimi lasmi, v Ameriki indijanci, rudečkasti kakor kufer, v Azii rumeni mongolci s tankimi černimi lasmi in z majhnimi očmi; v Avstralii žive rujavi in divji malajci. Veliko ljudi je po svetu omikanih in podu-čenih, pa še veliko več divjih, ki žive v temi nevere in krivovere, in še ne poznajo prav svojega stvarnika. Dobe se tako surovi narodi, da pri njih prodajajo ljudi, kakor pri nas živino, in jedo še celo človeško meso. Omikane ljudstva se žive s poljedelstvam, z živinorejo, obertnijo in s kupčijo; divjaki pa se le žive z ribštvam in zverinskim lovam. Zares razni in mnogoverstni so ljudje na zemlji, vendar pa smo vsi otroci nebeškega očeta in bratje in sestre med sabo. Vsi se moramo ljubiti in eden drugemu pomagati za .časno in večno srečo. Drago Berilo za slovenske Šole. 15 Materna dežela 111 domovina. Kraj, kjer smo bili rojeni, se imenuje naš rojstni kraj. V tem preljubeznivem kraji je tekla naša zibelka, so nam cvetele perve rožice in prepevale ljube ptičice. Se ptičica pozna in ljubi svoje gnjezdo; kako bi li človek mogel pozabiti na svoj priserčni rojstni kraj! — Dežela, v kteri je naš rojstni kraj, se imenuje tudi naša materna dežela. Naša materna dežela je Kranjsko. V materni deželi smo preživeli svojo mladost. Slehern zelen hribček in vsaka dolinica nas spominja na vesele mlade čase; vsak studenec nam pripoveduje od preteklih mladih let. Lepi travniki in zelene ledinice nam kažejo, kako smo brali perve rožice, lovili pisane metulje, in kako veselo se nam je stekalo naše mladinsko življenje. Kdo bi preserčno ne ljubil svoje mile materne dežele! Ne sramuj se svojega kraja, ne naroda, in ne svojega jezika, kterega so te naučili ljuba mati! Materna beseda je živa priča iskrene materne ljubezni; kdor materni jezik zataji, ta matere vreden ni. Kranjsko je en del avstrijanske deržave. V tej veliki deržavi je razun Kranjcov še veliko drugih ljudstev, ktere govore različne jezike, imajo različne šege ali navade, in so združene pod očetovsko oblastjo našega svetlega cesarja Avstrija je tedaj naša občna domovina. U domovini dobiva vsak priden prebivavec svoj potrebni živež; tukaj se izučuje in izuči v koristnih znanostih ; ima varnost svojega življenja in premoženja in marsiktere dobrote, ki mu pomagajo izverševati svoj namen. V domovini skerbi deželska oblast za našo blagost, za ljubi mir in za pravico; duhovska gosposka pa skerbi za naše zveličanje. Kdo bi za vse to ne bil priserčno hvaležen! Kdo bi ne ljubil svoje drage domovine! Kdo bi za njo ne dal blaga in življenja, ako bi bilo treba! 147. Popotnikova pesem. Popotnik pridem čez goro, od doma vzamem še slovo; in kamor se oko ozre, povsod se mi nov svet odpre. Tud tukaj solnce gre okrog, dolin* vidim, lmb in log; pa solnce nase bolj bliši, in hrib naš lepši zeleni. Tud tu cveto cvetičice, po njih šume Čebelice; pa naših rož je lepši cvet, čebelic naših slajši med. Skoz mesta hodim in vasi, povsod drugač se govori; jez ptujc nikogar ne poznam, in sred ljudi povsod sem sam. Dežela ljuba, kje ležiš, ki jezik moj mi govoriš, kjer znanci moji še žive, prijatli moji v grobih spe? Zdi-hujem, prašam vedno: kje? prijatli, k vam želi serce, Perute imeti si želim, pa k vam domu, ko ptič, zletim. 148. Kranjska in sosedne dežele. Kranjska vojvodina razpada v tri dele : Gorensko, Dolensko in Notrajnsko. Gorensko stran v zgornjem delu krog in krog oklepajo visoki hribje, med kterimi Triglav veličastno moli nakviško. V dnu Triglava izteka Sava, naj večja reka te dežele , iz dveh izvirkov. Ta gorata stran je polna naravnih lepot, ktere so se tudi že razznanile po širokem svetu. Posebno lepo se kaže blejsko jezero; ni veliko, pa na sredi ima otok, in z otoka se vzdiguje pri- jazna cerkvica matere božje. Spodnji del gorenske strani je velika ravnina, ki je nekoliko preterguje Srnama gora z lepo cerkvijo Marije device. V koncu te ravnine stoji Ljubljana, poglavitno mesto kranjske zemlje, poleg Ljubljanice in južne železnice; ondi imata svoj sedež deželni poglavar in knezoškof. Tu je več učiliških naprav, obert-nija in tergovstvo. Druge mesta na gorenski ' strani so: Kranj, staro mesto poleg Save, Kamnik, Skofjaloka in Radolica; Teržič je terg z obilno obertnijo. Notrajnsko je, razun Vipavske doline, skoz in skoz široko kamnato pogorje, kakoršno se sploh imenuje Kras. V tem pogorji doline niso odperte, podobne so le kotlarn ali neškam; tudi je pod zemljo polno votlin in jam. Postojnska jama slovi daleč po svetu in ima obilno lepega kapnika. Na Krasu vode vse potekajo v votline in li-jakam podobne globine; gredo daleč pod zemljo, in prihajajo zopet na dan. Pri Cir-knici take vode delajo sloveče jezero; pri Verhniki pa se iz teh vod zbera Ljubljanica, ki precej pri izvirku lahko ladij e nosi. Na notrajnski strani stoji Idrija, rudarsko mesto, ki ima zelo bogate jame živega srebra. Lož je staro mesto. Do len s ko je, razun kerške doline, vse gorato; vendar hribje niso toliko visoki; naj višji je Kum z dvojno cerkvijo na verhu. Okoli Kočevja in Ribnice je svet enak krasu; doline so podobne kotlarn, in vode odtekajo pod zemljo. Na dolenski strani so mesta: Novomesto poleg Kerke, Kostanjevica, Kerško, Metlika, Čer-nomelj, Kočevje in Višnjagora. Krajnska dežela šteje stanovavcov do pol milijona; ljudje se živijo s kmetijo, delama tudi z rudarijo, obertnijo in s tergovstvam. Kmetija prideluje žita in kuhe vsacega plemena. V vipavski dolini in po dolenski strani raste tudi vinska terta. Rudarija daje živega srebra, svinca, železa in premoga. Od Krajnskega proti južnozahodni strani leži avstrijansko primorje, ki se raz-teguje poleg jadranskega morja. Primorje obsega Teržaško mesto s svojo okolico, mejno grofijo istrijansko in pokneženo grofijo goriško in gradiš-kansko. Terst je poglavitno mesto in pervo tergovsko pristaniše avstrijanskega cesarstva. Deželni poglavar in pa škof imata ondi svoj sedež. V Istri je Pazin, Poreč, škofov sedež, in Pulj (Pola), vojaško pristaniše. K Istri se štejejo otoki Ker k s škofovim sedežem, C res in Lošinj. Na Goriškem je Gorica, lepo mesto blizo Soče, sedežpokneženeganadškofa; Oglej (Acpiileja), zdaj majhen kraj, pa v starem času sloveče mesto. — Ljubljano s Terstam veže železnica, od ktere gre cesta čez Bistrico v Istro in na Reko, in zopet čez Vipavo na Gorico. Od Kranjskega proti severju leži koroška vojvodina. Ta dežela je precej gorata, pa daje obilno železa in svinca. Naj večja reka je Drava, ki teče podolgama skozi vso deželo. Celjovec je poglavitno mesto, sedež deželnega poglavarja in kerške-ga knezoškofa. Belak, mesto poleg Drave, je velika založnica za koroško železo. Hribje krog1 Belaka dajejo naj lepši svinec. — Kranjsko veže s koroškim trojna cesta. Ta cesta je od Ljubljane do Kranja le edina; nad Kranjem pa se deli na tri strani, čez Ljubelj na Celjovec, čez Koren na Belak, in po Kokri na Kapljo. Od Kranjskega proti severnoizhodni strani se razširja štajerska vojvodina, ktero železnica in tudi druga cesta veže z Ljubljano. Štajersko ima v severnem goratom delu mnogo rudnikov in kovačij za železo; tudi ima bogate soline in dobro živinorejo. V južnem in izhodnem delu pa so rodovitne doline in ravnine, ki dajejo dosti žita in vina. Večji reke v tej deželi ste Mura in Drava. Sava meji proti Kranjskem. Gradec je poglavitno mesto, stoji na oboji strani Mure, ter je sedež deželnega poglavarja in sekov-skega knezoškofa. Pomniti je še treba na gorejnem Štajerskem: Bruk, okrožno mesto poleg Mure, dalje Ljubno, Judenburg in M arij o celje, sloveča božja pot; na dolejnem Štajerskem pa: Maribor, poleg Drave s škofijskim sedežem, dalje Celje, Ptuj in Radgo n a. Od Kranjskega proti južnoizhodni strani je horvaško kraljestvo. Dežela je po večjem delu ravna, in Sava teče po sredi skozi njo. Zagreb, ne daleč od Save, je poglavitno mesto, sedež deželnega poglavarja, ki se imenuje ban, tudi sedež nadškofa. Pomniti so še mesta: V ara ž din poleg Drave, Križevec, Kar lovec, terdnjava poleg Kolpe in zlasti Reka, prosto tergovsko pristaniše pri jadranskem morji; Sisek, na stoku Kolpe in Save, je središe žitnega ter-govstva. — Kranjsko veže s Horvaškim železnica skozi štajersko stran; pa tudi cesta gre iz Ljubljane do Novegamesta, in od on-dot čez Kostanjevico na Zagreb, in čez Metliko na Karlovec. 149. Avstrijansko cesarstvo. Po sredi Evrope se razprostira deželo-krožje, ktero obsega skoro 16. del Evrope. Ko bi človek iz kake primerne visočine mogel od vseh strani pregledovati to veliko deželokrožje, bi se ga ne mogel kmalo nagledati, Vidil bi velike in široke planjave, po kterih cveto lepi verti, in zelene rodovitne polja; vidil bi visoke gore z belimi verhovi, krasne jezera, ktere se, kakor sreberne očesa, blesketajo izmed čver-stega zelenja; vidil bi neštevilno rek, ktere se pretakajo po deželah in pospešujejo brodardstvo, obertnijo in kupčijo; vidil bi jadransko morje, ktero te dežele druži z naj daljnimi ptujimi kraji. 36 milijonov ljudi se šteje srečnih, da prebivajo v tem prijetnem nebnem pasu. Tudi mi smo med temi. To veliko deželokrožje se imenuje avstrijansko cesarstvo, naša občna in druga domo- vina. Različen je jezik, kterega govore av-strijanski prebivavci; toda vsi smo lepo zvezani z domovinsko ljubeznijo, in smo združeni v veliko ljudsko občino. V avstrijanskem cesarstvu so naslednje kronovine: 1. Avstrija pod Anižo, kjer je poglavitno mesto Dunaj ali Beč na Donavi, ktero je tudi poglavitno mesto vsega cesarstva in sedež cesarjev. 2. Avstrija nad Anižo, kjer je poglavitno mesto Line na Donavi. Avstrija ali Avstrijansko pod in nad Anižo stori nadvojvodstvo Avstrijansko. S.Vojvodina štajerska, kjer je poglavitno mesto Gradec (Graz) na Muri. 4. Vojvodina koroška, kjer je poglavitno mesto Celovec (Klagenfurt). 5. Vojvodina kranjska, kjer je poglavitno mesto L j u b 1 j a n a (Laibach) na Ljubljanici. 6. Kneževina goriška, Gradiška in Istra s terstjanskem mestam in z okra-jino, kjer je poglavitno mesto Terst (Triest) pri jadranskem morji. Koroško, Kranjsko, Gorica, Istra in Terst skupaj se imenuje Ilirija. 7. Pokneževina tiroljska in Pred-arelsko, kjer je.poglavitno mesto Inšpruk (Innsbruek) poleg In a. 8. Kraljestvo češko, kjer je poglavitno mesto Praga (Prag) na obeh straneh Veltave. 9. Mejna grofija Moravija, kjer je poglavitno mesto Berno. 10. Vojvodina zgornja in spodnja slezka, kjer je poglavitno mesto O pava (Troppau). 11. Kraljestvo gališko in lodo-merško, kjer ste poglavitni mesti Levov (Lemberg) in Krakov. 12. Vojvodina bukovinska, kjer je poglavitno mesto Čer novice. 13. Kraljestvo dalmatinsko, kjer je poglavitno mesto Zader (Zara) pri jadranskem morji. 14. Benečansko - lombarško kraljestvo, kjer je poglavitno mesto Benetke na otokih jadranskoga morja. 15. Kraljestvo ogersko, kjer so poglavitne mesta Peš ta (Pest), Budim (Ofen), Požun (Presburg), Sopronj (Odenburg), Košice (Kaschau), Veliki V ar a din (Grosswardein) in Temešvar. 16. Kraljestvo hervaško in slavonsko, kjer je poglavitno mesto Zagreb (Agram). 17. Velika kneževina erdeljska, kjer je poglavitno mesto Sibinj (Hermann-stadt). 18. Vojaška meja (granica), banaško-serbska in hervaško-slavonska. 150. Vode in gore. Naj imenitnejše vode po avstrijanskem cesarstvu so: Donava, ktera teče iz Nemškega memo Dunaja na Ogersko, ter se na Turškem zliva v černo morje; Mol dava ali Veltava in Laba na Ceskem. Tisa na v Ogerskem. Po Štajerskem teče Mura memo Gradca; Drava iz Tirola pridere, in gre po Koroškem, potem memo Maribora na Hor-vaško, ter se združi pri Belemgradu z Donavo. Manjše reke so po Slovenskem: Sava, Savina, Kolpa, Soča i. t. d. Po vseh teh vodah vozijo na parobrodih, ladjah, in plavicah žito, vino, les in mnogo drugih kup-cijskih stvari. Velike jeze ra so: na Ogerskem blatno in ne Žide rsk o jezero, na Laškem k o ms ko jezero, na Koroškem celovško, na Kranjskem pa blejsko, bohinjsko in pa čudno cirkniško jezero, ktero po letu usahne, po zimi pa se zopet nateče. Gore in planine so po avstrijanskih deželah velike. Posebno gorati kraji so Tiroljsko, Solnograško, zgorno Štajersko, Koroško in Kranjsko. Po Laškem in Ogerskem so velike ravnine. Naj imenitnejše planine so na Češkem, rudne gore na saksonski inKerkonoši na šlezki meji. Na Ogerskem so velike karpaške gore; na Koroškem, Tiroljskem in zgornjem Štajerskem so visoke planine s snežniki. Naj višji snežnik na Kranjskem je Triglav, na Koroškem pa Zvonik. lat. IV a goro. t. Na goro, na goro, 2. Na gori cvetice Na sterme verhe! Najzalše cveto Tje kliče in miče In tiče preljube In vabi serce. Najslajše pojo. 3. Na gori pod mano Oblaki vise, Nad mano višave Blišijo vedre. 4. Na svobodni gori Ni zemskih nadlog; Nad mano, pod mano Krog mene je Bog. S. Tedaj le na goro, Na sterme verhe! Tje kliče in miče In vabi serce. 152. Pridelki v avstrijanskem cesarstvu. Avstrijansko pridela toliko mnogoverstnega blaga in tako vrednega, da zavoljo tega ni na svetu deržave enake avstrijanski. Za tergovino ali kupčijo imamo železnice in druge ceste po suhem, barke in parobrode po vodah, da se lahko pošilja blago iz enega kraja v druge. Zlato in srebro kopljejo na Ogerskem in Er-deljskem, cin na Češkem, s vi ne c na Koroškem, živo srebro v Idriji na Kranjskem. Dobro železo se dobiva na Štajerskem in Koroškem. Sol napravljajo posebno na Solnograškem, v zgornjem Avstrijanskem in v Velički na Gali-škeni Dobiva pa se tudi veliko morske soli iz jadranskega morja. Vina in žita se na Slovenskem in Nemškem v dobrih letinah veliko pridela, in se prodaja v druge kraje. Poljsko delo, živinoreja, rokodelstvo in obertnija cvete po avstrijanskih deželah. 153. Rudolf habsburški. Rudolf, grof habsburški, je bil prav pobožen mož, kteri je po oče tovsko ljubil svoje podložne. Kadar je poravnoval ka ki pravni prepir, je vselej razsodil tako, da je bilo prav pred Bogam in pred ljudmi. Večkra t se je kratkočasil tudi z lovam. Enkrat pride po sledu za divjo zverino do nekega potoka. Tu zagleda duhovna, ki ravno misli izuti čevlje in nogovice. „Kaj delale tukaj?" vpraša grof duhovna. In duhoven odgovori: „ Poklicali so me k nekemu um erjočemu, in moram hiteti, da mu prinesem sveto popotnico. Narasel pa se je od dežja ta potok tako zelo, daje odnesel berv, in zato moram prebresti vodo, da bolniku še za časa pomagam o smertni uri." — Globoko gane to blagega Rudolfa. Misli: tukaj je pričujoč Jezus, moj Bog in odrešenik. Naglo Stopi s svojega krasno okinčanega konja, poklekne, in ga ponudi duhovnu, rekoč: ,,Hitite umerjočega pokrepčat z nebeško jedjo!" — Drugi dan pripelje duhoven tega zalega konja grofu nazaj, in se mu preserčno zahvali za to dobroto. Toda Rudolf pravi: „Bog ne daj, da bi jez zdaj še rabil za posvetne reči konja, kteri je nosil mojega gospoda in odrešenika. Dal sem ga temu, od kterega sem vse dobil in vse imam — čast bogastvo in življenje." Ta pobožni, bogaboječi in pravični grof Rudolf je začetnik naše avstrijanske cesarske rodo-vine, ktera gospoduje v naj lepšem in naj mogočnejšem cesarstvu na zemlji. Tako tedaj Bog, kralj vseh kraljev, habsburški rodovini stotero popla-čuje in blagoslavlja, kar je nekdaj pobožni Rudolf zu božjo čast storil. 154. Ljubezen do domovine. Leta 1792 in pozneje, ko so se vojskovali Avstrijani s Francozi, je vladal na Avstrijan-skem cesar Franc. V tem hudem času so cesarju Francu njegovi podložni dajali veliko prostovoljnih daril, da jih je obračal za hrambo domovine. Posebno znamenit je ta le izgled : Leta i793 pride nek priprost kmet na cesarjev dvor, in bi rad govoril s cesarjem. Dobri cesar je vsakega tudi naj ubožnišega podloznika rad pred se pustil. Kmet pride tedaj pred cesarja in reče: „ Tukaj sem Vam tudi jez prinesel nekaj," — ter položi na mizo mošnjico s tavzent goldinarji. Cesar se zelo začudi, da mu priprost kmet daruje toliko in po taki vizi. „Kdo, in od kod ste?" ga vpraša prijazni cesar. „Tega ne sme nobeden vediti," odgovori kmet prav kratko, se poslovi in odide. Cesarja zdaj še bolj mika zvediti kaj od priprostega kmeta. Hitro pošlje služabnike za njim, da naj bi ga še enkrat prašali za njegovo ime in stanov'anje. Kmet pa se jim posmeja in pravi: „ Ali menite, da bom vam povedal, kar še cesarju nisem povedal?" 1S5. Lepi izgled. Cesar Franc je stanoval po leti i832 v Badnu, mestu na doljnem Avstrijanskem. Zvečer se večkrat hodi sprehajat, in ima le samega spremljevavca sabo. Prigodi se, da cesar sreča Drugo Berilo za slovenske Kole. 10 štiri pogrebce, ki ravno nesejo merliča v trugi na pokopališe. Ta merlič je bil ubožnega stanu, in nobenega človeka ni bilo, da bi ga bil spremljal na pokopališe. Cesar nad tem glavo maja, ter pravi svojemu spremljevavcu: „To mora gotovo biti kak ubožec, ker nima nobenega človeka, da bi za njim žaloval; jez sem deželni oče premožnim, in uboznim; pojdiva mu midva k pogrebuPobožno odkrije cesar svojo sivo glavo, ter gre tiho in moli za trugo tega ubožca. To vidijo nekteri, in hitro se pridružijo tudi zraven, in dalje ko gredo, bolj se naraša versta pogrebcov. Tri leta potem je umeri tudi cesar Franc, in obžalovale so njegovo smert vse ljudstva velikega avstrijanskega cesarstva. 156. lesarjeva podoba. V neki majhini vasi so prišli enega dne zopet gospod fajmošter k svojim ljubim malim v šolo. To pot niso prišli sami; prišli so ž njimi tudi oče župan, oče šolski in še nekaj drugih sosedov iz vasi. Tudi so gospod fajmošter prinesli sabo nekaj s pertam zakritega. Položili so to na mizo, in ko z otroci odmolijo, začno tako le govoriti: „Ljubi otroci! že večkrat in mnogo sem vam ■pravil od naj višje deželne gosposke, od našega občnega očeta, presvetlega cesarja, in vem, da ste si vse to prav dobro zapomnili! „Smo, smo!" odgovori več učeneov, in nekteri tudi vstajajo, da bi odgovarjali. — „ Vemo, da so cesar postavljeni od Boga," pravi neki deček. „Vemo, da jim zalega voljo moramo biti pokorni, da se cesarstvo našega cesarja imenuje avstrijansko, ki je prav veliko in lepo, ktero ima v sebi več dežel, in da prebiva v teh deželah okoli 36,000.000 ljudi, kterim vsem so cesar ljubi oče, kakor oče pri družini v kaki hiši; vemo, da cesarja spoštovati, ljubiti, mu služiti in pokoren bili že zapoveduje četerta božja zapoved;" — tako so odgovarjali pridni učenci. „Tako je prav," jih pohvalijo gospod fajmošter; ali pa veste, kakošen so li naš ljubi cesar?" — „Ne vemo, ne vemo, jih še nismo nikoli vidili," pravijo učenci. — „Al bi jih radi poznali?*" „Radi, radi!" se oglasi vsa šola. ..Poglejte jih tukaj!" — S temi besedami odkrijejo gospod fajmošter to, kar so popred prinesli in na mizo položili, ter povzdignejo na kviško. „Joj lepo, lepo!" zavpijejo vsi otroci. Bila je lepa podoba z zlatim okviram, ki je kazala presvetlega cesarja, kakor živega. — Otroci se ne morejo nikoli zadosti nagledati te blage cesarjeve podobe. Potem pravijo zopet gospod fajmošter: ,,Kaj menite, aH naj pustim to podobo tu pri vas v šoli, ali jo naj zopet vzamem seboj domu!" — „ Tukaj, tukaj naj bo! prosijo vsi iz enega gerla. — „Tedaj vam jo pustim tukaj," pravijo gospod fajmošter, ter jo obesijo na čeden kraj na steno v šolski izbi. Zopet se obernejo k svojim ljubim učencam, in kakor da bi jih hotli spomniti, da naj pozdravijo cesarja, jim še reko: „Tudi znate neko lepo pesem, ki vam je zelo ljuba." — „Ta je cesarska pesem," pravijo veseli učenci, in ze se pripravljajo, da bi jo zapeli. — „Le zapojte jo," pravijo gospod fajmošter, in otroci zapojo z ganjenim in s prav nadušenim glasam, in po vsi šoli se razlega ljubljena cesarska pesem. 157. Cesarska pesem. Bog- obvaruj, Bog- ohrani Nam cesarja, Avstrijo! Naj nas modro vlada, brani, Mocin z vere terdnostjo! Krono mu branimo dedno Zoper vse svoražnike: S tronam habsburškim bo vedno Terdna sreea Avstrije. Stojmo zvesti, jaki, brumni Za pravico in dolžnost; Kadar pa velja, pogumni V boji kazimo serenost! Avstrija iz vojsk viharja Se brez slave ni prišla, Vse za dom in za cesarja, Kri, življenje naj velja! Kar nam stvari obertnija, Varje naj vojšak močan, Učenost in umetnija Naj zmagujete na dan! Sreea naj deželi klije S slavo nji zedinjeno: Božje solnce v miru sije Naj nad srečno Avstrijo! Terdno dajmo se skleniti: Zloga pravo moč rodi; Vse nam bo lahko storiti, Ako združimo moči. Brate pelje moe edina Nas do cilja enega; Slavna cesar, domovina! Večna bode Avstrija! (Pcistavek.) In s cesarjem zarocnica, En'g-a duha in rodu Vlada mila cesarica Nevenljivega cvetu. Kar je v pravo srečo Šteto, Bog- obema podeluj; Franz Jožefa, Lizabeto, Hišo Habsburg- obdaruj! 158. K v r o p a. Evropa je naj manjši pa naj lepši, in do zdaj tudi naj srečniši del zemlje. V njej je podnebje naj bolj zdravo, zemlja naj lepše obdelovana, ljudje naj bolj omikani, in sveta vera naj bolj razširjena. Evropejci so večjidel kristjani, pa tudi judje in mahometanci. Po jeziku je naj več Slovanov; potem so Nemci, Francozi, Angleži, Lahi, Spanjoli, Turki, Gerki, Vogri, i t. d. V Evropi je naša ljuba domovina, av-strijansko cesarstvo. Proti zahoda in severji so druge nemške deržave, kakor bavarsko^kraljestvo, kjer ste imenitne mesti Monakovo in Augsburg; prusko kraljestvo, v kterem je glavno mesto Berlin. V sredi nemške zemlje je saksonsko, virtemberško in hanoveransko kraljestvo in več drugih manjših deržav. Imenitne mesta v teh krajih so: Draždane, Frankfurt manjski in pa Lipsko. Na lipskem polji je bila leta 1813 slovita bitva z Napoleonam I. Proti solnčnemu zahodu so Holandija, Belgija in Francosko; veliko mesto na Francoskem je Pariz. Med Avstrijo in Francoskem je švaj carska dežela. Pod večernim jugam se francoskih deržav derži špansko kraljestvo, v kterem je poglavitno mesto Madrid. Za Španijo v zahodu je portugalsko kraljestvo z glavnim mestam Lizbona. Naj dalje v zahodu je angleško, irsko in šotlansko kraljestvo na otokih, kjer je London, naj večje mesto vse Evrope. # V V severni Evropi je Danija, Sve-dija in Norvegija; dalje je rusovsko cesarstvo, ktero ima svoje dežele v Evropi, Azii in Ameriki, in je naj večja deržava v Evropi. Slavne mesta so Petro g rad in Moskva, na Ruso-Poljskem pa Varšava. Turško cesarstvo je od nas proti jutru in jugu. in ima svoje dežele v Evropi, Azii in Afriki. Glavno mesto na Turškem je Carigrad. V turški oblasti so tudi dežele Serbija, Moldava in Valahija. Za Turškem leži malo gerško kraljestvo z imenitnim inestam Atene. V južni Evropi je tudi Laško, ktero ima več deržav v sebi. Naj imenitnejše so papeževe dežele, v kterih je Rim, glavno mesto vsega katoličanstva; potem je sar-dinsko in napolitansko kraljestvo. 159. Sveta dežela. Za srednjim morjem v Azii je sveta ali obljubljena dežela, v kteri je bil rojen božji sin, naš zveličar, kjer je terpel, umeri in nas odrešil. Nekdaj so to deželo ime- novali Kanaan; zdaj pa ji pravijo Palestina ali sveta dežela. Palestina je večjidel gorata. Proti severji je Libanon, to se pravi snežnik; proti jugu, na srednjem morji je gora Karmel, v sredi dežele pa Efraj m. Naj imenitnejša reka v Palestini je Jordan; teče od severja proti jugu več ko SO milj daleč. Pri jezeru Genezaret, kjer so kraji Betsaide, Kapernaum in Tiberija, je Jezus pogosto hodil. Ti kraji in tudi Nazaret, Kana in Najm so bili v Galileji. Proti jugu od Galije je bila Samarija s kraji Samarija in Sihem. Južna stran Palestine se je imenovala Judeja, med srednjim in mertvim morjem. Ta dežela je bila naj bolj obljudena; nje poglavitno mesto je bilo Jeruzalem. Na nekem mestnem hribu, na Sionu, je bilo poslopje Davidovo; na Morii je stal tempel. Blizo mesta je bil hrib G o Iga t a, kjer je bil Jezus križan. Drugi imenitni kraji so bili Jeriho, Emavs, Betlehem. Med Jeruzalemam in oljsko goro se je stekal potok Cedron v dolini Jozafat. Izhodna stran Palestine se je imenovala Pereja; tam je hodil Jezus le redko. Palestina je gorka in rodovitna dežela. Ljudje so se pečali s poljem in živinorejo. Tudi vertna in sadna reja je bila na visoki stopnji; posebno veliko dobička je prinašalo oljkovo drevo, Iz oljkovega sadja, iz oliv, se je napravljalo prav dobro in imenitno olje. Tudi je bila ta dežela bogata figovih dreves, palm in vina. Zdaj pa je večjidel bolj zapuščena. 160. Ozir na zemljo. Veličastne in preeudne so vse stvari v zemlji, na zemlji in nad zemljo. Vse ozna-nuje na glas božjo vsegamogočnost, modrost in dobroto. Naj večji čudež na svetu pa je človek, kteri po vseh krajih, pod vsakim podnebjem lahko živi srečno in veselo, da le pametno uživa natorne dobrote, ktere mu je preskerbel Bog, preljubeznjivi oče, in da išče svoje sreče v pravi božji ljubezni in v ljubezni do bližnjega. Vsak kraj ima svojo posebno korist in dobrote, kterih imajo drugi kraji; te na-mestujejo svojim prebivaveam to, kar jim po- raanjkuje od druge strani. Kjer je huda vročina, jo ohlaja in zmanjšuje pogostni veter, in hladivno sadje raste v takih krajih, da se človek lahko pokrepča, kadar omaguje od prehude vročine. Prebivavci merzlih krajev imajo zverinski lov, kožuhovino in obilno derv; in kjer ni dovolj lesa, se dobiva premog in šota. Zraven pa ima tudi vsaki kraj svoje težave in nadloge, da lahko človek spoznava, da je zemlja rares solzna dolina in ne naša prava domovina. Severjance stiska huda zima, večen led pokriva njih snežnike; južne zamorce tlači velika vročina, strašne pešene puščave so v njih krajih, in kjer je dobra in lepa zemlja, tam stanuje huda zverina in strupene kače. Tako si pridobivajo povsod Adamovi otroci svoj kruh v potu svojega obraza. Akoravno povsod človeka tlači težavni jarem, vendar lahko v vsakem kraji živi zadovoljno, ako ima to za ljubo, kar mu Bog v njegovem Stanu daje dobrega, in če zvesto dopolnuje vse svoje dolžnosti, ter se varuje greha, svoje naj huje nesreče. Ker je tedaj zemlja za nas le ptuja dežela, skozi ktero potujemo v svojo pravo in večno domovino, zato nikar ne navezujmo preveč serea na minljive posvetne reči, temuč ozirajmo se radi na očetov dom, v kterem nam je ljubi zveličar pripravil prostor in večno prebivališče. Kazalo. Pervi razdelek. Podurnc povesti in pesmi. Stran 1. Molitev................3 2. Božja volja..............—• 3. Bog vse prav obrača..........4 4. Bog pomaga v potrebi..........6 5. Ne odlašaj molitve...............9 6. Sveta Neža..............10 7. Otročja hvaležnost...........11 8. Bjuha................13 9. Hvaležni rejenec............14 10. Zjutraj................lo 11. Moli in delaj.............16 12. Šola.................19 13. Skoda zavoljo nevednosti........— 14."Miloserčna Ančka...........20 15. Postrezljevi deček...........21 16. Dobro ober njeni denar.........24 17. Beracica...............2 S 18. Rešeni rokodelski deček.........26 19. Po vračaj hudo z dobrim! ........ 29 20. Pregovori...............30 21. Drago zelce ..............32 22. Večerne misli.............— 23. Zadovoljnost..............33 24. Pravila zadovoljnosti . . . . .......34 25. Zvonikarjeva..............35 26. Sprava................36 27. Nagla jeza..............38 28. Keršanska varčnost.......... 39 29. Goreča voda.............40 30. Tat..............., . 41 31. Večerna pesem............43 32. Umirajoči oče.............44 33. Marija pomočnica............45 ftlrngl razdelek. Spoznava svetu in narave. 34. Svet.................47 35. Zvezde................48 36. Pomične, stalne in repate zvezde.....— 37. Zemlja in solnce............50 38. Juterno solnce.............52 39. Večerno solnce.............— 40. Zemljino sukanje............53 41. Luna................54 42. Solnčni mrak.............55 43. Stirji letni časi............56 44. Pomlad ...................57 45. Veliki teden in velika noč.......58 25.! i Stran 46. Pervo sveto obhajilo..........60 47. Kriiev teden............ 48. Nebohod, binkosti i sveto telo.....66 49.Na svetega telesa dan........68 50. Poletje...............— 51. Huda ura..............69 52. Jesen................70 53. Zima................71 54. Božič........• .......— 55. Letni časi in človeško življenje.....73 56. Naše življenje je popotvanje......74 57. Svetloba in gorkota . . . . ......75 . 58. Žvepleni klinčki............78 59. Razširanje gorkote...........79 60. Toplomer..............81 61. Hlap in soparji............84 62. Zrak................86 63. Zrakomer ali vremenik........,88 64. Rosa in slana.............91 65. Večerna rosa.............93 66. Megla in oblaki............95 67. Dež, sneg in toča...........96 68. Elektrika ..............99 69. Božje varstvo.............102 Tretji razdelek. Človek in društvo ljudi. 70. Človeško telo.............104 71. Zdravi udje............• . 107 72. Serce, pljuča in želodec........108 73. Zunajni pocutki...........112 74. Kaj imam..............115 75. Skerb za dravje...........116 76. Človeška duša............119 77. Vest...........-.....123 78. Stanovi...............124 79. Srenja...............127 80. Deželna oblast............130 81. Dolžnosti podložnih..........132 82. Pokaj so davki?............134 83. Človeški udje se spuntajo........135 84. Vojaštvo ...............137 85. Špartanka..............138 86. Trije nauki za vojake.........139 87. Sveti Martin.............140 V Ceterti razdelek. Namvopisje. 88. Živalstvo...............142 89. Doječe živali.............144 90. Goveda...............145 91. Pastir................147 92. Pastirska pesem............148 93. Pes.................149 94. Lagati ne!.............151 95. Lesica...............152 96. Molitev tudi slabega stori serčnega . . . .153 257 Stran 97. Velblod...............155 98. Lev................188 99. Ptice...............159 100. Ptice pevke.............162 101. Selivne ptice............I63 102. Hišna lastovka............164 103. Kukovica..............165 104. Sraka in pavovo perje.........167 105. Dvoživke............. . 168 106. Ribe................169 107. Ribica...............170 108. Žužki................171 109. Hodi v šolo k mravljam.........174 110. Sviloprejka.............176 111. Červi...............I77 112. Polž................178 113. Povračilo..............179 114. Bog za vse skerbi...........181 115. Pregovori..............182 116. Rastlinstvo.............183 117. Drevje...............184 118. Kaj nas drevesa učijo.........187 119. Hruška...............188 120. Jabelčne peške............189 121. Sadjoreja..............190 122. Gojzdno drevje...........191 123. Germovje..............193 124. Vinska ter t a.............195 125. Tem in vinska terta.........197 126. Jagode.........•......198 127. Zeliša...............199 128. Žito................200 Drugo Berilo za slovenske sole. 17 129. Molitev pri sejanji..........203 130. Kmet svojemu sinu..........— 131. Lan in konoplja...........205 132. Predica..............206 133. Cvetice...............207 134. Šmarnice..............209 135. Gobe in mah ...-..;.....210 136. Strupene rastline..........211 137. Rudstvo..............212 138. Železo...............215 139. Kladvo in železo...........217 140. Kufer ali kotlovina,...........— 141. Kuhinjska sol............218 142. Vse stvari za človeka.........219 Peti razdelek. Zemljopisje in domovinske zgodbe. 143. Zemlja in nje deli...........221 144. Morje...............223 145. Prebivavci zemlje...........224 146. Materna dežela in domovina.......226 147. Popotnikova pesem..........227 148. Kranjska in sosedne dežele.......228 149. Avstrijansko cesarstvo ..........233 150. Vode in gore............ 236 151. Na goro..............237 152. Pridelki v avstrijanskem cesarstvu .... 238 153. Rudolf habsburški..........239 Stran 154. Ljubezen do domovine.........240 155. Lepi izgled.............241 156. Cesarjeva podoba.......... 242 157. Cesarska pesem...........244 158. Evropa...............246 159. Sveta dežela.............248 160. Ozir na zemljo............250 Iz c. kr. dvorske in deržavne tiskarnice. Šolske pesmi. Sostavil eno-, dvoje- in troje-g-lasno Anton Nedved, c. k. ucenik godbe. Priloga k „Drugernu berilu". i Predgovor. Spoznavši, kako potrebne so šolske pesmi za našo mladost, sem se veselo lotil tega dela, in sem zložil izvirne napeve k pesmam, ki so v dveh šolskih „ Berilih". Upam, da bode ta mala zbirka lahkih in prostih pesmic dobro došla učiteljem in mladim pevcem. Ne razlagam tukaj, kako potrebno je šolsko petje; samo to opomnim, da se s šolskim petjem naj bolj budi veselje do petja in godbe, da se ž njim izobrazuje duh in serce, in da se ž njim zelo povzdiguje cerkveno in ljudsko petje. Te pesmi so postavljene za eu, dva in za tri glasove. Ako se pojeta dva glasa, se pojete obe verstici perve velike vcrste; ako pa se pojejo trije glasovi, se izpusti' spodnja verstica perve velike verste, in se pojejo druge verstice v drugi in tretji veliki versti. V Ljubljani 7. avgusta 1865. Anton Ncdved. 10. Zjutraj. (Stran 15.) Zaiet-no, ne rlečeno. 1 glas. 2 glas. 2 glas. $ fcst I ^ I Solnce mi - lo prisve - ti - lo le-po -rt— 3 glas. i 2=3!: i tfi 3EE5S3 t- ^—v 1 • i r r f nam je cez go - ro, in za pe - li -CI^J-I^-r^-T- i ■si <- * i f ž^J > kT f j so ve - se - li ptički svo - jo pesmico. I —h- rr 3E3K i =t=t =t i Krotko in lahno. dr 22. Večerne misli. (Stran 32.) -.-- •H-—S- ■H~r P : cr p i Le - po mig-lja ve - čer - ni žar, smeh- m -»—t—r g -A-1- -I--h- ie^ii ]ja skoz drevje so ze-le-no; to bož-ji je pre- — —[-r-h- F"-*- * s -i-—1 J -L-®—«—* * '-f-T- — • » * *-»t -t-1 . i-F ^ : 5-^ v^-srrrTnffr^ zla - ti d;\r, pre - le - po solnčice ru - me - no. F!-T] ---"T-1 t-..?. J- ^ i ^ --1 25. Zvonikarjeva. (Stran 35.) Lahko in prijazno. $ 4 v ~r t v ? . U ŠIV' Ko dan se za - zna - va, Da - ni - ca pri- i ifciv nrrtt i 5 5 ?—\r - va, se sli - ši zvo - nje-nje čez t5 - • ' 1 -1 *j> „ * --1 -h—* *> -t- —h —h -j n —t- —(- — --1-pt- —C —!■ —r T * * fin Si?*1- W-r ^ p\-pJ ■ j J h ' LTF ♦ hri - be, čez plan: Zvo - no - vi zvo - ni - te! na Efc1--^ i * -1 « Ji ~7-rT~v -1 y i -^ »i ^ —I ^-J— de - lo bu - di - te, Ker na - še živ- -H— ■ F—i* JH —J-P—f^- -* i t j— jfc* - -j r ■ ■ ■ -h" L—» —al ar—1 ljo - nje je kra - tek le dan. - -p* -- $—' -2- -0- i—i-£—j L—*-«-* i -i 1 H 31. Večerna pesem. (Stran 43.) Zmerno gibčno. Glejte, že solnce za - ha-ja, skoraj za ——f— —1—;—I- go - ro bo # , . ■ , i-f i slo; - 1 T ! hla-den po ci - tek nam --i-1 1 #--------- =t=± --f~ U. m ^ £ 1 -v . -1 J— -o- -o- -»■ JI---i -i— hM ■ -i- -1 J "I...J v-t —« —f»— 1 r r — i r- • -o- r —«-* r - da - ,ia» pojd'mo ve se - lo do - mu! čuj - te zvo - ni - ti! po - či - vat zvo - ni. # ; ^ -H —J—i—i— - ■ • j—J_- j j ^ i-: ^-- SL—1—h—f* rg—t—h —m-c—#_.i L—d- -t~ *—f 0 l-l -+ ■dr m J n i* f * S r f i i i [ iii i f? Zvoni le zvoni nocoj, sladko po - ci-vat za - poj! i isttad 1 -* i =t-ti~ba 33. Marija pomočnica. (Stran 45.) Malo počasno in ganljivo. v p 1 1 v v 1 v 0 de - vi - ca, po-moč - ni - ca, Ved - no ---1--1--Iv- --1--1--^- M—hj - t, j h J ^ » • * J P 1-fr j- -#- -s- $ $ zve-sta si nam nnrfr ti! M 1 1 i/ P Le slad-to-sti in bi a- V » --—i- W--r—i-1-r—• --i-F-r- —1—i—h—Iv ■ilii------- *' -#■ -i- T TT --p-uu -t- ■«>■ i i v \> 1-rr —5—m—0— r z ^ -sti, tvo-ja ro-ka nam de - h'! Ko cve - 3f •» -m- -0- -r $ $ £--dr -s<—i d • I U v, I I \> j* P ^ ca, Sem iz ra - ja, svet'ga Icra - ja di-ješ si mm -4—)— 1-- » « » _—e «-- i r ■ i —- 1 -: cvet - je u - pa ia! nja i a i n 35. Zvezde. (Stran 48.) Zmerno gibčno. m £ SE 3;-*—• ? (* 1 PT rr^ p 1 ' i 1 p 1, Tu - kaj go - ri se ne - zna - ni vel - lii -Z-« -*-<9-, $ e , t —i- 1- i -4-4- * ° J < ^ r ^ sve - ti su - Cc- - jo, z lue-jo soln ca so ob- m q--C *—*— -j-1--H—f» * -l 4J. *—" ' * r r tTčFr ^ " da - ni, kro-gle po-ta te^ka*""""- jo; zvez-da —|—i—h—rr l "1 I —® '—• v —9-i> ' i tetv ^ n iiiti v v —I-H-1—• TfTT zvez - di je so - se-da, njih za nas šte - vi - la i »» 3=1=»: ~m m -r1 i --r * ^ ^ V Zt Zt =t 7 * * ni; e na v drugo svet-Jo gle - da, vsa-ka " -dr ® T r r t r bož-jo čast go - ri. r—r—r— v .. 1- V — 1 "— L—S)- 1- 39. Večerno solnce. (Stran 52.) Počasno in važno. —i— p-l s— —1-— —J- —*— —•— d i ■ni— —a- - —G— t- -»> » s Kak' le - U po P V se T 1 soln- P V ce [> 0 - zi - 1 ra, 1 za- Ž P d: =t 3 rt -F -r ha-ja in jem-lji'slo-vo, že ža - rek za žarkain u- $ z i t Priloga k »Drugemu berilu". ---"i •. • -.Tri j 'li mi - ra, nas sko - raj za-pu - sti-lo bo. 1 --- —nI —f tJ- 44. Pomlad. (Stran 57.) Lahko in ganljivo. -dP—d2-©-—i—n r—' . A—l' SS—tr —#—«— o .—— t? s *4=sd .--(—j-»—F— h* 0 V ^ Pomlad mi - la od-kle-ni - la svoj ve-se - li i m * j »v i * J 1 -*~t=3t \ r> ra- nam je raj. Cvet-je kli - je, radost si - je, $ t-r-T * S i V-i —--s— —i-J—j F=F i- 1 U ——*— cr P H 1-- ze - le - ni že vert in gaj. ^ -h 1-- w£-*0 0 -h --v— 4- i rt 49. Na svetega telesa dan. (Stran 68.) Zračrno. . w—r r fTr fTj ' Tro - si - mo cve - ti - ce in ven - ce le- V jgifc— --1— m—^— —i—J—1_ -+-+-+ -jr : A-1-4- J -0- i I pe, ker Je-zus, zve -li-čar, mec 1-1 na - mi zda | j g«-—t i * 7* 3 ■J^J —|—|—!—i-* * —H 51. Hnda ura. (Stran 69.) i Malo hitro - ^ " M v-J-» - -I--1--1----1----„ --- ^frr^ffTffrr Soln - ce vro-če se je skri-lo, čer-no se ne $ 1 j 1.1 -t—i-t-^ Mii—i i--"i h -t- P —Xj—i- —i- ' r i-i JF± —A-—*— H-i- fF^S-^j C 1 1 b(5 stem-ni; ~a—:--r—- pti - žev pet - je j« vtih ni - lo, i 3=rrhn: $ m * -4- trrr irr tam od da - leč grom bu - či. --Ps,- m -j-«—y =3=* 53. Zima. (Stran 71.) Zmerno. ' n-3= ■i , | l i i . ^T^-C t ^ n 3 3=3- V do 1 ti r r1 1 rr r r r -li-nah, po hribih sneg debel le f r ži, in -J -i 4- —1--i H - =F* —1—1— ri—it j * ——-4--1- te S 5 5 —c=d=±=]—, —1—> m =d=f -»--— J # cJ X-- /o ti r/ solnee 1 ru I" - me- -5---•—a-ff— rr Lrrr no ga z žar - ki zla r f - ti. Vse —h' -1—,— --i- -1 -1 "J -4 - M i iH ^— ——-J-«—-—•—1 $ -4—F =3=5 tw & -j. i r -1-:---fhl H-H- ■» 4-» -fa- 1 1 ti - ho je v gojzdu, ni sli - šafgla-sii, dre- i teto- P-0- j 11 Ti fr-ftr m ve-sa so pol-ne sne-žen' - ga pra - hii. m -d—-"Hi i ii 4 4 4'1 c " TT -r -T 56. Naše življenje je popotvanje. (Stran 74.) Počasno in važno. £ Po-pot-van-je, bratje, je na - še živ-Ije-nje; mož r * -H --—i • —g—m- —tf- ——'—4- i t ±=t ro - so de la - jo. -r^r ! T J J i I =5= 74. Kaj imam. (Stran 115.) Odločno io malo hitro. O - de - si dve i - mam, ki bistro gleda- £ m s- =SF te svet-lo, zdaj zem-ljo, zdaj le - po ne-bo, da PP * £-: irj; ^ f1 h h —p—ti —h —f —F -+ .. h Ji fi_p i » -4— lali-ko vse poznam, da - lali-ko vse poznam. O - ci so i tx irt f h r N—.-+—=,—+- TT TT 92. Pastirska pesem. (Stran 148.) i Budilo. • 'V* rfWWw Na tra - ti ze - le - ni ni šu - ma lju- ^Hppppi^^ jfcffi* .4..... • - U -r j ^ i * ## - *;, m-1— J r v di. Je 7 r s'vin - ca pri 1 ^ " me - ni, me pet, ve-se- IN-N H « 4-J --1 ■»irr*—J2- ___ i FTlfff h'. Pri- jaz - no od pi - ra se gor"" in i ne- If f« i ■ -tr -0- —p^-.Nj -4- I S> -f^—t: —C-«-J' iUšli^illl^pn I ^ P I w Is V v I bo; Se mi - lo o - zi - raVmebož je o - ko. * ♦ 107. Bibiča.*" (Stran 170.) Lahko in prijazno. ^ ^ I » rj f l f U I M f Tam si-^a go-ra mi sto-ji. tu vi-di-ti dre- —It-- 1 ^r--•— —0—•—c—g—1 * *~ • • »* -J—R--- An-«— —1--N—1-fv —1--*—1-N' —1-N—1-h- ■'j "-— L—\--P—3—PJ '* —1--i-i--i-J —1—-p—-P-i * Napev je tako osnovan, da je treba 7. mi raj po dve reruti rkup jemati. i j rPt p rvvy\ ^i P i u ve-sa ni; jevtmini skri-to je - ze-ro, vo-di - ca či - sta -6- -C- * -0- * i —Kr-i 1 f^cftfTrrrrrTrt kot srebro. Je no - tri bi-la ri - bi-ca, že mla-da vsa po- » Priloga k „ Drugemu berilu". •sf- -tf- 3 -i—± 1 j- —h- rH- * J a d 45- —4— -0- - ^ =4=4- 0- « * S —0—1— # -* - iT f- ster - —0— U - vi - -0- 1 ca, —0—i U vglo I -bi b 1 - ni ma t - lo r j' je všeč, tr1 do- —fr —0— =fc -0- -3* -1 -1 — '"J- 45- t- ■ n—h h. --fr J i i u J i " $ S ma le bi - ti gren - ka reč. f>-,. .-T-tvi 114. Bog za vse skerbi. (Stran 181.) -p. F, ' £-t? P i- i 0-0- u 5b " ' -8—I- Na zem-lji miš-ke naj -ti ni, da b'nei-me-la M -I-- - t m «« » » T? V u i/ p v__— t/ K ma - mi - ce, Da ji pri-ne-se skor-ji - ce, Da •V * dh 3 3 ffZ u - ' '. ; ; i rev-ca stra-da - la ne-lo;Tud' ji po-ste-lje TEŠEČE* i«- -h— g —g—^ —^^—^—^ posf-lji - eo. Bog Iju - bi pač za vse skerbi. Bog i m--' ^-j ^ j «Z-9- ~9-9-9 9-•-9-e-1 * 9 9 9 J Iju - bi pač za P \ vse sker • bi. v r Le pre-di, dek-le,pre-di,prav le-po nit na-re-di, da 132. Predica. (Stran 206.) Malo počasno. ^T^ C ^ ^ FT^TTT p \> v P ^ se ne bo kro-ti-ci - la in tud'ne tka'-cuter-ga - 1 —p^—Tv-ir --rH^^r-r ~fT—f5-!^ ~—h—~ 1 i ^ C fe-fe j j ži^^gffš 147. Popotnikova pesem. (Stran 227.) Korakaje. -r-r-+-r -« v , --p l—2 TT1 w-2-Ll—I- r b-? ' P Mil " 1 1 J . /rrf do-ma vzamen Po - potnik pridem čez goro, od 1 i i i ■ ■ i "i -- V V ♦ -i $ i 11 rttrfrtri tr čf f r 1 1 1 1 611 še slo - vo; in ka-mor se o - ko o-zre, pov- i TO ±3t± » f i sod se mi nov svet od-pre. Tud tu-kaj solnce gre o- -f-i-r ■"rtn""!" "1—i—h—f^—h— -P^-J--*—* J ' 0 d .—j,--- i—t -4-* • - j, t u t i r r i r i — i krog, do - ti-novi-dim, hrib in log; Pa solnce na-še i t=t ^tJS- bolj bli-ši. In hrib naš lep-še ze - le - ni. i i i—iVz^vz^vrJv: * *— 151. Na goro. (Stran 237.) Budno in lahko. -4—at— I i •i i -T iF^^F*-*—T,—TJ--F Na go " - ro, na go - ro, Na sterme ver 9 9 1 S s -»—»- »n I rr-fr-tz • '-a- i * i j. r* i \> ua v * <> i ^ p ^ he! Tje kli-če in mi-ce in va - bi ser - ce. S 3 fes - h i t ' ' i 3 3 Priloga k »Drugemu berilu". FtF -»—a -M- ^ ^ S 157. Cesarska pesem. (Stran 244.) Slovesno. i u —i—fv- si j J T f v i r 1 i Ji J ?—* - T* i h ob - va - ruj, Bog o - hra - ni nam ce- $ $ m BflE m m -ji—*- f 5 f - i1-' «-• sar - j a, Av-stri - jo! Naj nas mo-dro vla-da, ■S—t-:--1- ■~7—i—1—r 2-iM tsUj-j. J J J- P-j-g ^jr^-d i i i JT2 $ i S mm. 1 i r kT r i i bra - ni, Mo-čen z ve-re terd-nost - jo! Krono S -9-—a—a t 5 * i 5 | i "TF r i r 1 1 i p i uj mu bra - mi - no ded - no Zoper vse so-vraž-ni- i 3E53 m 4- -si- 4» hfi--? J- jr—lV^ , . ^ M/ "" ^ ke. S tronam habs - burškim bo ved-110 Terdna $ -fl- S. 1. ^ 1 J. tN itt L 5 S g Ji - -tg- f—r J t'\ sre- ca i f~T 1 t" Avstri - _ 1 " ! je S tronam habsburškim -a—-1--1- u bo m- —!— — -4— -j "I ---_l— - -r-^-b - s š $ ^ br i y i ved-no Terd-na sre - ča Avstri - je! -:-i-:-r-- i . -1 =*-J- J . | * ---1 =±=3=3=1 "S-