leto: XXXIX februar 2007 števrra: Poštnina plačana pri pošti Slovenj Gradec Cena 2,90 € (695,00 SIT) naslovna tema Najbolj skrbni lastniki gozda v Območni enoti Slovenj Gradec Prva dražba vrednega lesa uspešno končana Ida Robnik V Slovenj Gradcu na športnem letališču v Turiški vasi se je 7. februarja uspešno končala prva dražba vrednega lesa, ki sta jo organizirala Društvo lastnikov gozdov Mislinjske doline in Zveza lastnikov gozdov Slovenije ob pomoči Zavoda za gozdove Slovenije in Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor. Na njej je 83 lastnikov iz različnih delov Slovenije naprodaj ponudilo 890 najkakovostnejših hlodov različnih drevesnih vrst v skupni izmeri 618,30 menov takšnega združevanja je bil ravno skupno nastopanje na trgu. Dražba vrednega lesa je bila ena prvih večjih akcij, ki jo je Društvo lastnikov gozdov Mislinjske doline odlično izvedlo. S podobnimi dražbami so že pred nekaj leti začeli unovčevati svoj les najvišje kakovosti v več evropskih državah, v sosednji Avstriji so letos dražbo pripravili že sedmič. V Sloveniji so za podobne vrste kvalitetnega lesa ponudniki dosegah bistveno nižje cene Najdražja divja češnja Vinko Lenart, predsednik Društva lastnikov gozdov Mislinjske doline, in Andrej berdajs, predsednik Zveze društev lastnikov gozdov Slovenije HM ittjjL 'M ;; r ^ - rL* ' ^ 1 j *** Q Razglasitve licitacije so se udeležili tudi pomembni predstavniki mesta Slovenj Gradec, gozdarskih organizacij Slovenije in predstavniki državnih organov. kubičnih metrov. Ponudbo si je ogledalo 16 kupcev iz Avstrije, Nemčije in Slovenije in oddalo 1369 ponudb za 771 hlodov. Najvišjo ceno, 1.371 evrov za kubični meter, je dosegel hlod češnje, za njim pa gorski javor, in sicer 1.327 evrov; zanj je bilo tudi največ povpraševanja. Lastniki gozdov so se v lanskem letu začeli združevati v društva in maja 2006 ustanovili zvezo društev lastnikov gozdov Slovenije, ki jo je sestavljalo 11 društev s približno 1000 člani. Do danes se jim je pridružilo še ca. 300 novih članov, organiziranih v dveh društvih, tako jih je skupaj že 13. Eden izmed osnovnih na- kot naši sosedje predvsem zaradi neurejenega trga lesne surovine. Z načinom prodaje z licitacijo in skupnim nastopanjem na trgu pa lahko ugotovijo dejansko vrednost vrst lesa, ki imajo posebno vrednost v danem trenutku. Za takšno poslovanje bodo gotovo še posebej zainteresirani manjši posestniki. Tak način prodaje vrednejših vrst lesa je sigurno dolgoročna perspektiva Slovenije oziroma slovenskih lastnikov gozdov. Posebno vlogo pri tem pa bo imel Zavod za gozdove Slovenije, ki bo v sodelovanju z lastniki še naprej skrbel za kvalitetne lesne sortimente. Licitiram plohi Informativni gozdarski storži v januarju Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd., 9* Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Informacijski gozdarski storži so se zatresli v leto 2007. Za nami je januar, prvi zimski mesec v novem letu. Upam, da se bodo čez vse leto iz naših informativnih storžev kot kaljiva semena stresale zanimive informacije o dogajanjih v lepem koroškem gozdnatem prostoru! Velik vpliv na pestrost dogodkov bo imelo tudi vreme, katero že danes zaradi nenadnih sprememb zaposluje številne strokovnjake, še posebno meteorologe. Ti nam zaradi otoplitev zemeljskega ozračja, ne bo ta prava. Januar je bil bolj rjavkasto zelen kot bel. Prvega januarja smo se prebudili v oblačnem vremenu, zvečer so nam silvestrsko utrujenost pregnale deževne nevihte s posameznimi strelami. Korošce, še posebno pa Ravenčane in Črnjane je nekaj minut čez 16. uro rahlo streslo. Za to pa niso bile krive prihajajoče strele, ampak potres z epicentrom v obmejnem pasu Gorenjske (v okolici Tržiča). Deževalo je še v dopoldan 2. januarja. Nad nadmorsko višino 500 m je dež memba vremena nad zahodno, severozahodno in vzhodno Evropo. Težave z vetrom, snegom in žledom so imeli v Angliji, Nemčiji, Franciji, na Češkem in na Poljskem. Pri nas je zapihal močnejši fen po dolini Zgornje Mežiške doline v opoldanskem in popoldanskem času 12. januarja, močneje in sunkovito pa je še pihalo v nočnih urah iz 18. na 19. januar v Mislinjski dolini. Pri nas veter ni povzročil škode, medtem ko je v okolici Slovenske Bistrice in Ptuja ruval in lomil drevesa. Zima se bil konec meseca pokrit s skoraj 50 cm debelo snežno odejo. V januarju temperature niso bile prenizke. Najnižje jutranje temperature so bile od 1° C do - 7° C naj višje dnevne pa od 1 do 12° C (19. 1. 2006). Zadnji dan v januarju smo zapustili v lepem vremenu. Čeprav je bil januar lep, smo gozdarji javne gozdarske službe večino časa porabili za birokratska ustvarjanja. Januar je mesec poročil, končnih programov in planov, razgovorov in sklepanj pogodb med Skladom katere so rezultat človekovih prekomernih in škodljivih posegov naravo, ne napovedujejo lepe prihodnosti. Prehodi iz enega v drugi letni čas niso več enakomerni pa tudi stabilnih letnih časov ni več. Zime, razen lanske, niso več normalne. Predvidevam, da tudi letošnja prešel v sneg v obliki snežnih neviht. Po 2. januarju je do 18. prevladovalo jasno do delno jasno vreme z vmesnimi kratkotrajnimi delnimi pooblačit-vami. Popolnoma se je pooblačilo 18. januarja, ko nas je zajela rahla otoplitev. Veliko škode je povzročila nenadna spre- je razvnela šele 18. januarja, ko so močnejše nevihtne deževne padavine v višjih predelih (nad 800 m.n.m) prešle v sneženje. Po dolinah je 24. januarja zapadlo od 3 do 8 cm snega, v višjih predelih pa celo 40 cm in več. Se v prvi polovici januarja spihan in kopen vrh Uršlje gore je kmetijskih zemljišč in gozdov in ZGS ter koncesionarjem v državnih gozdovih. So pa bili aktivni lastniki gozdov pri delu v gozdu, pa tudi sekači GG Slovenj Gradec, ki so hiteli z gozdnimi deli v višjih predelih, kjer so rastišča divjega petelina. V času od 1. marca gozdarstvo Fotografijo je našel v svoji zbirki slik Ivan Matko, naš upokojeni sodelavec, zaposlen na TOZD Transport in servisi. Posneta je bila verjetno nekje v letih med 1970 in 1975. Na njej se bodo prepoznali sodelavci, ki so takrat delali v računovodstvu in financah v Gozdnem gospodarstvu Slovenj Gradec. Prva vrsta z leve: Trezika Šavc, Rezika Krevh, Jožica Sekavčnik, Kristina Cajnko; druga vrsta: Štefka Razdevšek, Ela Kraiger, Milena Krenker, Mira Čreslovnik in Angelca Vrbnjak. Za njimi so še prepoznavni obrazi: Marija Klug, Jožica Šavc, čisto zadaj Ivo Rogina in Janez Gornjec. Vseh sedaj zaposleni nismo prepoznali, morda pa se boste našli sami. Iz naših arhivov Ida Robnik do 31. junija so prepovedana sečnja in ostala dela v aktivnih rastiščih in zaščitnih conah divjega petelina. Zaradi ugodnih jesenskih vremenskih pogojev in mile zime pričakujemo močan spomladanski nalet smrekovih lubadarjev. Da bi zmanjšali njihovo gradacijo, je potrebno pravočasno preventivno ukrepati. Revirni gozdarji so v januarju evidentirali jesenska žarišča lubadark, katera je zelo težko odkriti. Njihove krošnje so še zelene, z debel, ki so jih »rentgensko« pregledali in obdelali žolne in detli, pa že odpada lubje. Ko se bo pričelo intenzivno pretakanje sokov po drevesih, bodo krošnje lubadark postale rdečkasto rjave in se bodo hitro usule. Zato bodimo vestni in pravočasni pri odkrivanju in sanaciji novih žarišč. Lastniki gozdov in izvajalci del v državnih gozdovih poskrbite za gozdni red po končani sečnji in za pravočasni odvoz hlodovine iz gozda! V primerjavi s prejšnjimi leti se je v letu 2006 tudi v našem gozdnogospodarskem območju število žarišč lubadark povečalo. Več smo evidentirali srednjih (1 do 5 dreves v žarišču) in velikih žarišč (več kot 20 dreves v žarišču). Največ težav povzroča lubadar v Dravski dolini na območju Krajevne enote Dravograd (na nižinskih, za smreko neustreznih rastiščih), KE Radlje (prisojne nižinske lege v gozdnogospodarski enoti Radlje - levi breg in v nižinskih predelih KE Slovenj Gradec, kar je razvidno tudi iz zgornje preglednice evidence žarišč v letu 2006 v vseh gozdovih OE Slovenj Gradec. 16. januarja 2006 so se v prostorih ZGS v Ljubljani zbrali mentorice in mentorji študijskih krožkov. Na delovnem sestanku so pregledali delo študijskih krožkov v letu 2006 in se seznanili s programom za leto 2007. Sestanka sta se udeležili gozdarki Jerneja Čo-derl in Zdenka Jamnik (KE Radlje). Na letališču v Turiški vasi je bilo konec januarja zelo živahno. Društvo lastnikov gozdov Mislinjske doline je ob pomoči Zveze lastnikov gozdov, Zavoda za gozdove Slovenije in Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor organiziralo 1. slovensko licitacijo vrednejših sortimentov hlodovine. Hlodovino so pripeljali iz vse Slovenije. Na letališču so kupcem iz Slovenije in tujine ponudili več kot 600 m3 kvalitetnih sortimentov iglavcev in listavcev, med katerimi so bile tudi tuje drevesne vrste in sadno drevje. Kako je potekala licitacija, bomo v Viharniku še poročali. KE GE Število žarišč v letu 2006 Eviden- tirano Sanira- no Sanira- no Št. v žarišč mala srednja velika skupaj m3 m3 % od m3 % Mislinja Mislinja 7 7 9 23 910 910 100 4 Mislinja Paški Koz. 5 10 3 18 280 280 100 3 Sl. Gradec Pohorje 16 29 11 56 908 808 89 11 Sl. Gradec Plešivec 5 36 14 55 1173 1110 95 11 Dravograd Dravograd 29 54 44 127 3292 3026 92 24 Prevalje Ravne 8 36 8 52 659 571 87 11 Črna Mežica 8 17 12 37 591 561 95 7 Črna Črna-Smr. 19 6 0 25 172 172 100 5 Radlje Radlje -LB 26 29 15 70 1056 1056 100 13 Radlje Radlje-DB 4 17 36 57 2181 2181 100 11 SKUPAJ OE 127 241 152 520 11222 10675 95 100 Gozdna učna pot na Muti „Gozd - kruh" Jerneja Čoderl, univ. dipl. inž. gozd., mentorica ŠK, Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Lani smo pričeli s študijskim krožkom, ki si je zadal nalogo pripraviti in izvesti gozdno učno pot na Grašinu nad Muto. V krožku smo se povezali predstavniki različnih organizacij in služb: Zavoda za gozdove, KE Radlje, Osnovne šole Muta, občinske uprave, planinskega društva, turističnega društva, lovske družine, občinskega odbora za turizem. Učna pot še ni dokončana, zato študijski krožek nadaljuje s svojim delom še v letošnjem letu. Člani krožka so: Silva Skutnik, Jožica Krajnc, Olga Golob, Franja Razdevšek, Marija Ribič, Janez Peklar, Ernest Preglav, Srečko Pongrac, Zdenka Jamnik in mentorica Jerneja Čoderl. Projekt gozdne učne poti smo oblikovali v smislu povezave gozda in kruha. Zavedamo se, da je gozd odigral vlogo kruha v preteklosti, gozd je vir kruha danes in bo dajal kruh jutri. Gozd kot kruh v preteklosti Od nekdaj so dobrine iz gozda človeku omogočale preživetje. Gozdni sadeži, zelišča, čebelji proizvodi in meso divjadi so bili pomembni viri prehrane. Les je bil, poleg kamna, osnovni gradbeni material za biva- lišča in notranjo opremo. Prav tako je bilo leseno najrazličnejše orodje in orožje. Drva iz gozda so pomenila vir energije. Toplo ognjišče, prasketanje polen ... ne greje le telesa, temveč tudi dušo. V preteklosti so v tesni zvezi z gozdom in lesom delovale steklarne in fužine. Za steklarne so iz lesa pridobivali pepeliko, ki je surovina za izdelavo stekla. Nekdaj so po gozdovih prižigali oglarske kope. Oglje, pridobljeno predvsem iz lesa listavcev, je bilo pomemben vir energije za fužine. V apnenicah so žgali apno, drva so bila potreben vir energije za segrevanje apnenca. Gozd je zagotavljal nekaj zaslužka prebivalcem, ki so se ukvarjali s smolarjenjem in pridobivanjem eteričnih olj. Lubje dreves so izkoriščali za strojenje kož. Kmečko življenje je bilo tesno vezano na gozd. Poleg lesa in kurjave so v gozdovih pridobivali steljo za nastil; zeliščno steljo so uporabili za krmo, z okleščenjem vej so si zagotovili grobo steljo, vejnik so pokladali živini. Gozdna paša je omogočila prehraniti živino skozi poletni čas. S košnjo gozdnih jas so zagotovili del živinske krme za zimsko obdobje leta. Nekdaj je bilo uveljavljeno tudi gozdno poljedelstvo ali novinarjenje, ko so kmetje gozdne površine izko- ristili za poljedelstvo. Drevje so na določeni površini posekali, sežgali sečne ostanke, zemljišče prekopali in na tako pridobljeni površini so posejali žita. Delo v gozdu je zagotavljalo kruh poklicnim gozdnim delavcem, ostalo prebivalstvo pa sije s priložnostnimi dejavnostmi, vezanimi na gozd in njegove dobrine, občasno zagotovilo debelejši vsakdanji kos kruha. Gozd kot kruh danes Gozd daje danes v primerjavi s preteklostjo in s spremembami načina življenja več nematerialnih dobrin kot nekdaj. Nesnovnih darov gozda se v veliki meri vse bolj zavedamo. Gozd ostaja pomemben vir zaslužka in kruha za gozdne posestnike in za gozdne delavce. Gozd kot vir lesa, obnovljiv vir energije, ki je okolju prijazen, pridobiva na pomenu z zmanjševanjem zalog fosilnih goriv. Poleg lesa so danes pomembni mnogi ostali gozdni proizvodi. Nabiranje gozdnih sadežev in zelišč ni toliko kot nekoč pomembno za prodajo, vse bolj pomeni sprostitev v gozdnem okolju. Gospodarjenje z divjadjo in lov ohranjata svoj pomen. Čebelarji ostajajo odvisni od gozdnega medenja vsaj pri proizvodnji določenih vrst medu in drugih čebeljih proizvodov. Cvetličarji se v gozdovih oskrbujejo z delom zelenja, ki ga potrebujejo za izdelavo cvetličnih aranžmajev. Gozd je danes vse pomembnejši oblikovalec in varuh bivalnega okolja ter mesto rekreacije, sprostitve in vir duhovne hrane - kruh za dušo. Gozd kot kruh jutri Pogled v prihodnost je zastrt z meglo, vendar gozdu ni dovoljeno jemati pomena. Nepravilno ravnanje z gozdom, neupoštevanje njegovih razvojnih zakonitosti po pravilu vodi do negativnih vplivov na človekovo življenje. Gozd bo kruh jutri - kruh v materialnem in v duhovnem smislu. Lesa ni mogoče v celoti nadomestiti, krajina brez gozda bi postala človeku neprijazno bivalno okolje, življenje bi bilo oteženo ali celo onemogočeno. Gozd bo za ljudi tudi v prihodnosti vir materialnega in duhovnega kruha. Zakaj smo tematiko gozdne učne poti navezali na kruh? V neposredni bližini gozdne poti najdemo kmetijo Karbel. Placetovi se ukvarjajo s peko kruha, ki predstavlja dopolnilno dejavnost na kmetiji. Gospodinja je vedno pripravljena razložiti postopek domače peke kruha, če je le vnaprej obveščena o obisku. Po naravi vedno nasmejana bo na domačiji z veseljem sprejela vedoželjne otroke in odrasle. Razmišljanje o gozdu kot o darovalcu številnih materialnih dobrin smo želeli razširiti na razmišljanje o gozdu kot o globokem viru številnih nematerialnih dobrin - kot o kruhu v dejanskem in v prenesenem pomenu. Gozdno učno pot na Muti bomo predvidoma predali namenu v mesecu juniju. Oblikujemo jo z vedenjem, da se gozdu in drevesu preteklost nikoli ne izteče in da je gozd kruh, ki nam omogoča preživetje, ko nam daje snovno in duhovno hrano. Klopi že vabijo obiskovalce učne poti gozdarstvo Prvi del —mm Franček Lasbaher, prof. Profesor Lasbaher je tudi letos hvalevredno pripravil izčrpen pregled lanskoletnih izvodov Viharnika. Zaradi tehničnih razlogov prispevka žal ne moremo v celoti objaviti v eni številki, tako da tokrat predstavljamo le izvode iz prvih številk leta 2006, v naslednji številki pa si boste lahko prebrali, o čem smo pisali v ostalih izvodih. Uredništvo S svojim 38. letnikom se glasilo koroških gozdarjev približuje štiridesetletnici, ki je za slovenske publicistične razmere kar spoštovanja vreden jubilej. Z desetimi mesečnimi zvezki in enim dvomesečnim, torej dvojno številko, Viharnik ustaljuje vsakoletno redno izhajanje s povprečkom 32 strani na številko, kar v glavnem velja še za njegov skupni obseg z okrog 380 stranmi. Enak predhodnemu letniku je uredniški odbor, ki ga vodi odgovorna in glavna urednica Ida Robnik. In slednjič: bolj ali manj ustaljen ostaja še vsebinski okvir z vodilnimi prispevki gozdnogospodarskega področja, ki pa se mu tokrat morda celo bolj kot v prejšnjih dveh prikazanih letnikih pridružuje množica včasih zelo kratkih sestavkov s številnih drugih področij, zlasti z družboslovnih. O tem priča vsak še tako bežen pregled posamezne številke, kajti tako rekoč skoraj v vsaki najdemo zastopano tudi lovstvo, veterino in/ali medicino, jezikoslovje, splošno kulturo - zlasti prikaze razstav in knjižnih novosti, priljubljeni so potopisi, tu pa so še planinstvo, šolstvo, hranoslovje, turizem in na-ravovarstvo, predvsem pa delovanje neverjetno številnih najrazličnejših društev in organizacij - naštel sem jih kar kakšnih dvajset, vse to pa nam pove, da so tvorna zanimanja gozdarjev nedvomno široko usmerjena skorajda v vse smeri. Zaradi Koroški gozdarski Viharnik v letu 2006 lažje preglednosti bom naslove prispevkov, kadar se bo le dalo, izpisoval ležeče. Že na naslovni strani določa železni vsebinski okvir Viharnika prvo navedena tema, pač tista, ki je v določenem mesecu najbolj v ospredju. Zelo pestro zastavljena in bleščeče barvna je ta stran pravo okno glasila, prikazala pa bi nam še več, ko bi se v kakšnem stalnem kotičku recimo na notranji strani platnic oziroma v okvirčku z osnovnimi podatki o glasilu, ki sicer redno vključujejo njenega fotoavtorja, našel podatek, kje in kdaj je slika nastala, ne zvemo pa niti tega, kdo (ali kaj) je na njej. Vodilnemu prispevku, ki dejansko kdaj niti ni na prvem mestu, navadno sledijo Informativni gozdarski storži stalnega pisca Gorazda Mlinška, gotovo tudi sicer najplodnejšega strokovnega sodelavca, številni preostali pa se zvrstijo z večjimi ali manjšimi vsebinskimi sklopi, nekaj piscev pa v Viharnik vstopa bolj poredkoma ali - zlasti novi sodelavci - zgolj enkrat. Več ali manj se bom snovnega in številčnega razporeda seveda nepopolno zaradi velikega števila vsebinskih enot držal tudi sam z izjemo Listnice uredništva na začetku 2. številke, ki jo navajam že tu, ker kaže podpreti zlasti njeno naravnanost v vsebino za čim širši krog bralcev, saj Mislinjska dolina ne premore nobenega drugega stalnega lista, čeprav ob tem ne gre zapostavljati niti dejstva, da Viharnik predvsem ostaja in obstaja kot glasilo gozdarjev vseh koroških dolin. Prva številka ima na začetku kratek sestavek Franca Jurača Med gozdarji v revirju Slovenj Gradec z njihovimi osebnimi izpovedmi. Sledi mu Mlinškov prispevek Najskrbnejši lastniki gozdov na Koroškem v letu 2005 z uvodnim pojasnilom, da gre za priznanje Zavoda za gozdove Slovenije, ki jih vsako leto skladno s posebnimi merili izberejo območne gozdarske enote. Tokrat je bila koroška enota tudi gostiteljica republiške podelitve odličij decembra 2005 na Šentanelu (... 'nedaleč od Prevalj’ ... za nekoroške bralce pojasnjuje avtor), iz domačih logov pa so si jih prigospodarili Jože Jeseničnik z Velike Mislinje, Franc Linasi z Razborja, Marko Močilnik iz Lokovice, Feliks Dlopst z Loma in družina Ditinger iz Sv. Primoža nad Muto. Isti pisec svoje še decembrske Storže namenja nekaterim zimskim gozdarskim opravkom in vedno dobrodošlemu strokovnemu izpopolnjevanju. Naj tu zapišem, da bi Storži kot dejanska precej izčrpna kronika dokaj številnih dogodkov s kakšnim vmesnim naslovom ali vsaj črkovnim poudarkom na oko delovali privlačneje in bolj berljivo. Skupaj z lesarji imajo gozdarji Koroško gozdarsko društvo, kakor beremo v zadevnem zapisu njegove predsednice Jerneje Čoderl. Že na tem mestu v prispevku Martine Cigler Zimski obisk na ekološki kmetiji Golob (tu se naj pritožim, da sam te kmetije zlepa ne bi našel, saj pri najboljši volji v vsem besedilu nisem mogel odkriti niti podatka, v kateri koroški dolini se sploh nahaja), spet ugotavljamo, da naši gozdarji in kmetijci veliko pozornost posvečajo naravo-varstvu. V ožji strokovni del nedvomno sodi še skupni prispevek Matjaža Zanoškarja in Marjana Klemenca Kmetijstvo in gozdarstvo Mestne občine Slovenj Gradec. Darja Jeriček se v članku Podeželski turizem na Koroškem zavzema tudi za sodelovanje preko skupne narodne meje, je pa z Ireno Na-gernik tudi soavtorica zapisa A. L. P. Peca povezuje sodobna znanja s tradicionalnimi panogami; medregijsko in preko-mejno se to podjetje ukvarja z razvojnim projektiranjem, bralcem pa bi nedvomno bila dobrodošla še razlaga oziroma izpis naslovnih kratic. Čebelarski strokovnjak Janez Bauer pričenja svoj niz celoletnih prispevkov s člankom Zima v čebelnjaku. Sledijo prispevki Ustna higiena in nega zobovja (pri domačih živalih) Martine Sušeč ter besedno in slikovno zaporedje Stanka Hovnika, ki ga uvaja tradicionalni Božično-novoletni koncert slovenjegraškega pihalnega orkestra v domači športni dvorani, posvečen tudi državnemu prazniku samostojnosti, za tem pa Slovenska zgodovina poštnih znamk o zadevni razstavi v slovenjegraškem pokrajinskem muzeju in Valvasorjev Guštanj o istočasni razstavi v ravenskem pokrajinskem muzeju ter Ritem, oblika, magična barva in harmonija v življenjskem slikarskem opusu Karla Pečka, razstavljenem od konca decembra 2005 v veliki, upravičeno rečeno, da njegovi mestni galeriji. Prav tako pričenja svoj stalni sklop Jezikovne drobtinice Marta Krejan, svoje nekdanjim časom posvečene prispevke pa s Spomini ob novem letu še en redni Viharnikov sotrudnik Rudi Rebernik. Naj omenim še sklepne prispevke Trije kralji - koledniki v Podgorju (Leopold Korat), S homeopatom Borisom Wakou-nikom o naravnem zdravljenju (Samo Šavc), Da bi ohranili pomnik na Gori (Ida Robnik - o obnovi cerkve na Plešivcu) ter fotozapis Čez goro k očetu, že trinajstič (Mirko Tovšak), seveda o vsakoletnem predbožično zimskem množičnem pohodu iz Črne v Železno Kaplo v izvedbi Planinskega društva Ravne za spomin na Prežihovega Voranca po njegovi dobro znani črtici. Številka 2. Po že omenjeni Listini uredništva nas direktor Gozdnega gospodarstva in Viharnikov sourednik Silvo Pritržnik seznanja z Gospodarskim načrtom podjetja za leto 2006, zatem pa nam Martin Vernik predstavlja naslovno temo Natura 2000 kot pomemben projekt evropske skupnosti, v katerem ima Koroška zaradi še ohranjenega naravnega bogastva v vzhodnih Karavankah in zahodnem Pohorju predvidenih kar 23 posebnih varstvenih območij; med njimi so Peca, Raduha, Votla peč, radeljska in doliška Huda luknja, Razbor, Suhi dol, Kremžarjev in Barbarski potok ter Šenta-nelska reka. Mlinškovi Gozdarski storži v januarju so namenjeni predvsem lanski hudi zimi z npr. -23 stopinjami 25. januarja v Slovenj Gradcu. Ob planinski postojanki Ajda nad Libeličami, danes znani tudi po središču naravoslovnih šolskih dejavnosti, domuje Ekološka kmetija Komež, ki nam jo opisuje M. Cigler. Marijana Janet nam v zapisu 31. januar - dan brez cigarete priporoča, naj besedo dan v naslovu tako v lastno kakor okoljsko zaščito kar nadomestimo z besedo življenje. Sledi ji Martine Sušeč Prehrana živali v zimskem času, od katerega se v članku Bliža se pomlad skupaj s prebujenimi čebelami J. Bauer že poslavlja ne glede na njegov še zimski posnetek koroške krajine, na katerem pa pripisanega Slovenj Gradca nikakor ne moremo prepoznati. Na tem mestu se mi zdi umestno, da hvalevredni trud Marte Krejan s tokratnim naslovom Jezikovne drobtinice: Zabavlji- vi napisi (našega pesniškega vojvoda Franceta Prešerna ob slovenskem kulturnem prazniku) združim v celoletni navedek po nadaljnjem zaporedju od marca (s čudaško jezikovno napako v začetnem delu, ki jo seveda moram pripisati računalniku) do decembra: Drobtinice, tokrat literarno teoretske, Polglasnik, Prošnja (z dodanim vzorcem, kako jo oblikovati in napisati), Dvojina, Stena (izjemoma z literarnega področja po enako naslovljenem alpinističnem romanu Toneta Svetine), Besedila (predvsem v Viharniku, torej največkrat neumetnostna), Mati in hči (z uokvirjeno sklanjatvijo), Imena in priimki (tu menim, da je tujka antroponim za osebno ime veliki večini bralcev povsem odveč, a ne, ker jo razumemo, marveč je zares ne potrebujemo) ter slednjič Prazniki, ambivalenca, umetnost...(o tujki /=protislovnost/ ponavljam gornje mnenje o njeni nepotrebnosti). Pa nadaljujmo redni pregled druge številke, v kateri je objav- ljen tudi moj prikaz 37. letnik glasila Viharnik 2005. Že omenjenemu sledi fotozapis M. Tovšaka Po poteh Pohorskega bataljona, zatem pa nam Franc Jurač posreduje svoj razgovor s Stanetom Sevčnikarjem, piscem knjige z nekoliko presenetljivim naslovom Zdrava sol. V fotozapisu Stanka HovnikaMo-nografja slikarja Karla Pečka ob desetletnici njegove ustanove za pomoč koroškim študentom umetnostnih smeri spoznamo še drugo plat umetnikove dejavnosti, kot nam jo skozi celotno Pečkovo življenje in delo osvetljuje avtorska skupina, v kateri imata levji delež Andrej Makuc z besedilom in Tomo Jeseničnik s poslikavo. Delo v gozdu nekoč pa je naslov zapisa Rudija Rebernika, nekdaj prav tako gozdnega delavca; tukaj nam svoje nekdanje delo opisuje s pomočjo lastne zbirke zdaj pač starinskega gozdarskega in lesarskega orodja. Naslovno in zadnjo stran platnic z vodilom (Snežni) Gradovi v Podpeci nam je tokrat predvsem skozi foto-oko pričarala Ida Robnik. Številka 3. Izjemno ostri zimi je namenjen še en zapis F. Ju-rača na osnovi razgovora z občani Letošnja zima je pokazala zobe, urednica Robnikova pa svoj uvodni del Spremembam naproti namenja zadevni izobraževalni delavnici s poudarkom na ustreznem vodstvenem delu. Sledi jima naslovna tema Biomasa Zdravka Krajnca, njej pa Mlinškovi Informativni storži v februarju zlasti o gojitvenih in saditve-nih delih v zasebnih gozdovih ter o zanje nujni vsedržavni podpori, v prispevku Zima pri Močivniku v Jazbini pa se od tega letnega časa končno lahko poslavlja, kot je to že storil J. Bauer v članku Prvi pomladanski mesec. M. Cigler nas v prispevku Ekološka kmetija Kurijevo popelje na strmo Čr-neško goro. R. Rebernik se Iz časov delavskega samoupravljanja spominja zlasti njihovih dobrih plati po zaslugi sindikalnih pridobitev, o katerih pa nam predvsem zaradi svojih večinoma grenkih spominov na izvensodne povojne poboje Vida Vrhnjak Dular v razgovoru z Ido Robnik ne pove nič. O obnovi lesenega cerkvenega stolpa v članku Ponos Sv. Primoža nad Muto poroča Kristl Valtl. Celih štiri in pol strani povsem zasluženo zavzema barvni vložek Marjana Čuješa Olimpijci iz Črne. K svojevrstnemu zimsko športnemu dosežku sodi tudi prispevek Preko 300 pohodnikov na Črnem vrhu, kamor se je s Planinskim društvom Mislinja podal tudi M. Tovšak. S. Hovnik svoj tokratni sklop prispevkov pričenja s slovenjgraško muzejsko razstavo Jara kača nestrpnosti, namenjeno zadevnim pojavom v najmlajšem obdobju slovenske zgodovine - v času naše samostojnosti. Med preostalimi njegovimi spisi omenjam še naslove Tretja knjiga Urbana Klančnika (zbirka šaljivih domišljijskih zgodb Drop-Ija Krt, izšla pri lastni založbi mladih ustvarjalcev Spirea v Slovenjem Gradcu), Razstava akademskega slikarja Štefana Planinca (ob tej priložnosti je mestni galeriji podaril 135 slik in 40 ilustracij) ter Razstava Kulturnega društva koroških likovnikov v prostorih slovenjgraškega Pagata. Končni zapis na zadnji strani Lepo je bilo med gozdarji je F. Jurač namenil upokojitvi gozdnega delavca Stanka Štinjeka. Številka 4. Opisu cvetlične lepotice z Boča Velikonočnica (Vojko Plaznik) sledi Milana Tretjaka naslovni prispevek Zavod za gozdove Slovenj Gradec v letu 2005 z dvema natančnima preglednicama; prva prikazuje znatno vrednost opravljenih gradbenih del na kilometer gozdne ceste v vseh 11 koroških občinah z Zavodovim zbirnikom, druga pa obseg sečenj v kubičnih metrih po vrstah in posameznih letih od 1994 do 2005, iz katerega je razvidno, da je bil največji leta 2003, najmanjši pa leta 1995 in daleč najobsežnejši v zvrsti negovalne sečnje, gotovo pa bi tu izvedeli še več, ko bi bili kubični metri sešteti. Avgust Kunc opisuje Varno delo z motorno žago na tečaju v Pamečah za zasebne lastnike gozdov, Jerneja Čoderl pa Razširjeni gozdno gojitveni načrt prav tako na osnovi predhodnega izobraževanja (v Radljah). Dodatnemu izob- raževanju so namenjeni tudi Informativni gozdarski storži v marcu Dušana Mlinška, ki obenem redno proučuje vplive vremena na gospodarjenje z gozdovi, kar izpričujejo tudi njegovi Zimski utrinki v Koprivni. O še eni izobraževalni obliki v članku Društvo lastnikov gozdov Mislinjske doline na strokovni ekskurziji v Avstriji poroča Veronika Z. Valentar, o posvetu Strojna sečnja v naših gozdovih pa urednica I. Robnik. Zakon o divjadi in lovstvu, ki najpomembnejše naloge nalaga prav Zavodu za gozdove, obravnava Marjan Konečnik pod slikovitim naslovom Pijanec se drži plota - in kaj je, če je pijanec lovec? Da smo tudi med uspešnimi športniki, priča poročilo Suzane Andrejc Evropsko prvenstvo gozdarjev v nordijskem smučanju, da pa tudi radi daleč potujejo, dokazuje obsežni potopis Nazaj v raj, Kuba - eden zadnjih ostankov socializma Luka Zajca. Slavko Petovar in Darja Jeriček sta napisala prispevek z naslovom Pomen shem višje kakovosti za prehransko varnost potrošnikov. Svojo privrženost planinstvu M. Tovšak ponovno potrjuje v sestavku Občni zbor markacistov Koroške■; srečali so se v Šentilju pri Mislinji. R. Rebernik se je s tremi slikami prepustil dokumentiranim spominom iz otroštva: 50-letnica prvega odhoda v šolo na Razborju, a bi nam tudi pod srednjim posnetkom lahko zaupal, kdo sta bili njegovi učiteljici v davnem šolskem letu 1954/55. Jože Potočnik v prispevku Akademik Ivan Gams odlikovan z zlatim redom za zasluge piše o tem lepem dogodku in ga končuje s čestitkami tudi v imenu Viharnika, mednarodno 16. razstavo domačih in umetnostnih obrti v Slovenj Gradcu pa napoveduje Nataša K. Vidmar, ne da bi nam pojasnila, čigave izdelke lahko vidimo na slikah. Pričenja se čebelarska sezona, nam sporoča J. Bauer, M. Sušeč pa svari pred parazitno boleznijo Toksoplaz-moza mačk. F. Jurač predstavlja posebno dejavnost GG Slovenj Gradec Logistika odkupa, odpreme in prevozov lesa, Robert Uršej in Ivan Martini pa svoje poklicno delo med koroškimi gozdarji. kmetijstvo 22. srečanje proizvajalcev mleka v Podgorju Mirko Tovšak, oec. Eden večjih proizvajalcev mleka Branko Brezovnik iz Radelj skupaj z ženo Kmetje z območja Podgorja in okolice vsako leto ob koncu leta pripravijo srečanje vseh proizvajalcev mleka s tega območja. Na srečanje povabijo tudi tiste, ki kakor koli pomagajo pri trženju in odkupu njihovega mleka. Zato so na srečanju prisotni tudi predstavniki Koroške kmetijsko-gozdarske zadruge, mlekarne, pomembnejši dobavitelji krmil in drugega reprodukcijskega materiala, predstavniki veterinarske postaje, občine itd. Letos so krog vabljenih pridelovalcev mleka razširili še na tiste kmete, ki so v lanskem letu pridelali največje količine mleka na območju celotne Koroške. Tako je bila druščina, ki se je zbrala v podgorski dvorani kulturnega doma, dokaj pestra, še bolj pester pa je bil spored, ki so ga za udeležence pripravili organizatorji srečanja. Navada je, da vsako leto sproti izvolijo tudi predsednika naslednje mlekarske »gavde« in na tak način poskrbijo za to, da kontinuiteta teh prireditev ni prekinjena. Za organizacijo letošnjega srečanja je bil zadolžen kmet Franc Korošec iz Podgorja, ki se je v svojem uvodnem nagovoru dotaknil tudi problematike pridelave in odkupa mleka. Kmetje iz koroške regije so zelo odvisni od rednega odkupa in trženja tega pomembnega živila, saj je govedoreja tudi najpomembnejša veja kmetijske pridelave na tem območju. Naravne danosti namreč tu ne omogočajo velikih možnosti drugih vrst kmetijske dejavnosti, zato se tudi večina kmetov ukvarja s to panogo, ki pa je v obdobju zadnjih let doživela številne pretrese. Veliko težav imajo tudi domače mlekarne, ki so se z vstopom v Evropsko zvezo soočile z močno konkurenco drugih evropskih držav. V zadnjem času ima največ problemov Ljubljanska mlekarna, kamor tudi kmetje z našega območja dobavljajo del mleka. Pozivi kmetov in drugih akterjev kmetijske politike o povezovanju domačih mlekarn so naleteli na gluha ušesa, zato je ob razdrobljenosti mlekarske proizvodnje in nizki produktivnosti položaj mlekarn še toliko slabši. Kmetje se seveda bojijo propada domačih mlekarn, zato so ob zadnjih dogodkih glede tujih prevzemov mlekarske industrije toliko bolj zaskrbljeni. Kljub vsemu pa je srečanje mlekarjev potekalo v prijetnem vzdušju. Tako kot je že tradicija, so skupaj zapeli mlekarsko himno, na mlekarski prapor so tisti, ki so bili letos prvič na srečanju, pribili svoj spominski žebljiček, zelo pester pa je bil tudi kulturni spored, v katerem so sodelovali skupina iz Sv. Antona na Pohorju in domači podgorski pevci. Objavljamo seznam desetih največjih pridelovalcev mleka z našega območja: Za p. št. Priimek in ime proizvajalca Kraj bivanja L mleka 2005 L mleka 2006 Indeks 1 Konečnik Harold Selovec, Šentjanž 660.572 680.344 103 2 Verčkovnik Terezija Podgorje 518.170 535.852 103 3 Brezovnik Branko Št. Janž, Radlje 547.954 528.426 96 4 Hedl Jože Spodnja Vižinga, Radlje 446.892 452.986 101 5 Močilnik Marko Lokovica, Prevalje 396.739 395.006 100 6 Gašper Franc Radlje 363.487 365.279 100 7 Šantl Ivan Muta ob Dravi 335.991 347.947 104 8 Gams Franc Šmartno pri Sl. Gradcu 347.400 325.444 94 9 Špegel Marija Muta ob Dravi 218.944 272.719 125 10 Popič Peter Raduše, Podgorje 224.783 269.953 120 Preko Koroške kmetijsko-gozdarske zadruge so kmetje iz koroške regije v lanskem letu oddali 30.707.716 1 surovega kravjega mleka. Količina je torej skorajda enaka kot leto poprej. To pa je seveda tudi razumljivo, saj je že nekaj časa uveljavljen tudi sistem mlečnih kvot, ki kmetom ne omogoča večje širitve pridelave tega pomembnega živila. Pretežni del odkupljenega mleka (nekaj nad 25 milijonov litrov) je bil dobavljen Mlekarni Ce-leia Arja vas, ki je tudi edina večja mlekarna v zadružni lasti, razlika pa Ljubljanskim mlekarnam. Ko se poje mlekarska himna, je treba vstati. Nekatere slabe navade oziroma anomalije konja ■mn Milena Tretjak Anomalij pri konjih je zelo veliko, mnogo pa nam jih je še nepoznanih. Ena izmed najpogostejših je grizenje jasli, predstavila pa vam bom še nekatere druge, ki našim ko-njerejcem in lastnikom konjev povzročajo največ preglavic. Grizenje jasli Konja, ki grize jasli imenujemo ‘pajsar’. Veterinarska stroka za to anomalijo uporablja izraz hlapač. Konj se z zgornjimi zobmi obesi na leseno ograjo ali zagrabi rob jasli ali tudi rob boksa in vleče ter požira zrak in ga potiska v želodec. Nekateri konji to počno, ko so sami v hlevu, drugi pa celo ob prisotnosti drugih konj. Zgornji sekalci, na katere se konj ponavadi obesi, so lahko tako prizadeti, da se tak konj ne more več pasti. Na to motnjo ima velik vpliv dednost. To motnjo zelo težko odpravimo. Največkrat je privezovanje določenega posebej prirejenega jermena okoli vratu edina možna rešitev. Hlapači lahko s svojo navado prenehajo tudi, če jih damo v boks, ki ima prazne stene, po hranjenju pa jim umaknemo korita. Požiranje zraka -aerophagia Požiranje zraka se pogosto pojavlja skupaj s hlapanjem. Začetni akt požiranja zraka je nagel, sunkovit gib glave, usmerjen navzgor. Žival odpre usta in jemlje zrak. Takšnim konjem ponavadi pripisujemo večjo nervoznost, hiperaktivnost, takšni konji hrano raztresajo in jo seveda manj pojedo in nazadnje imajo slabšo kondicijo. Da takšno motnjo odpravimo, je dobro, da konja zaposlimo in obremenimo. Možna je tudi uporaba določenega traku okoli vratu. Lahko pa se preventivno opravi kirurški poseg, pri katerem izrežejo ventralno musku-laturo vratu. Draženje jezika na jaslih Nekateri konji kažejo svojo anomalijo tudi tako, da jezik počasi vlačijo po robovih jasli ali drugih delov hleva, drugi pa držijo jezik mirno, nepremično. Ponavljajoča procedura anomalije je stereotipna in jo je težko odpraviti. Je pa res, da v nekaterih primerih takšno navado zmanjša že lizalni kamen. Nekateri celo menijo, da to obliko anomalije povzroča želja po soli. Grizenje oziroma žvečenje lesa Konji, jedci lesa, pravzaprav les le žvečijo. Od časa do časa pa imajo lahko kake posledice na prebavnem traktu. Prizadete živali lahko prenašajo razvado na druge živali, ki so z njimi v družbi. Konjska hrana z obilico koncentrata in pomanjkanjem balastne hrane oziroma sena pripomore k temu, da je te motnje več, kot bi je bilo sicer. Škoda za konje je, da je moderna skrb zanje bolj naklonjena koncentrirani kakor pa balastni hrani. To je seveda razumljivo, saj žito, zrnje in koncentrat porabita manj prostora kot pa bale sena. Da takega konja ustavimo pri dejanju, mu moramo začeli dajati grobo balastno hrano (nekateri celo premažejo ograje z neprijetnimi snovmi). Coprophagija Koprofagija je tista anomalija, ko konj je iztrebke. To je običajno videti pri mladih žrebetih. Za to razvojno obdobje je to sicer popolnoma normalno vedenje, pri odraslih konjih pa je to opaziti pri tistih, ki so zaprti v boksih in so ponavadi doživeli neko spremembo v uporabi ali ravnanju. To so predvsem tisti konji, s katerimi so nekoč redno delali, zdaj pa stojijo zanemarjeni v boksih. To navado lahko kaj hitro odpravimo, in sicer tako, da konjem nataknemo nagobčnike, lahko pa tudi zamenjamo njihov prostor, tako da jih iz svobodnih boksov premestimo na preveze. Polydipsija nervosa Opažena je pri nekaterih konjih, ki so izolirani in utesnjeni v hlevih z vodno oskrbo brez mej. Nekateri konji bodo popili tudi do 140 litrov vode dnevno. To prekomerno pitje je lahko razpotegnjeno na daljši čas, lahko pa to storijo v obdobju dveh do treh ur. Pretiranemu pitju se pridružuje pretirano mokrenje. Običajno kontrolo predstavlja pravilno doziranje vode. Močan sum je, da to delajo živali, ki se dolgočasijo in živijo v brezdelju. Trichophagia Ta se kaže tako, da konji jedo grivo in repe živali, s katerimi so skupaj, lahko pa gre za samo lizanje in žvečenje teles pridruženih živali. Konji, ki imajo pomanjkanje grobe hrane, imajo ponavadi potrebo po žvečenju. Tako pri žvečenju grive kot pri žvečenju lesa je kurativa enostavna: v prehrano damo grobo hrano in celulozo. Hyperphagija (razsipanje hrane) Prenajedanje s hitrim hranjenjem je navada, ki je opazna pri sitih konjih v hlevih. Mnogo konjevje ekstremno požrešnih in hitrih jedcev. Kadar je v koritu večja količina hrane, jih duši, ker jim zapre dovod zraka, zato hrano izrivajo. Da to odpravimo, je najbolje, da hranimo taktično. Hranimo lahko v velikih posodah, ki imajo dno iz gladkega drsečega kamna. Tako je hrana plitvo nasuta in ker se hitro izmuzne, mora konj jesti počasneje. Zrnje dajemo v različnih časo- vnih terminih. Jedenje stelje Utesnjeni, zaprti konji so včasih podvrženi temu, da jedo steljo, preden je umazana. Skoraj vsi konji v omejitvi poskušajo steljo, samo nekaterim pa to preide v navado. Konji, ki preživijo večino časa na paši, te razvade nimajo. Da takšno navado odpravimo, poskrbimo najprej za primerno kvaliteto hrane. Dopolnilna hrana v obliki lizalnih kamnov in mešanic, bogatih z vitamini in minerali, bo dodatno pomagala. Jedenje zemlje Nekateri konji jedo zemljo, pesek ali blato. Tej motnji rečemo pica. Najdemo jo pri živalih, ki jim v prehrani primanjkuje mineralov, železa in fosforja. Da to motnjo odpravimo, dodajamo minerale. veterina čebelarstvo Zima v čebelnjaku Janez Bauer Pa je le prišla, ta starka zima. Natrosila nam je snega, čeprav malo pozno, in tudi ohladilo se je. Smo se že bali, da je sploh ne bo, saj so čebele že kar krepko porabile zimsko zalogo. Čebelar s čebelami v tem mesecu nima veliko dela. Ob toplem sončnem dnevu, ko že teče od streh, se odločijo in odletijo iz panja. Razgibajo si krila, se otrebijo, na tleh poberejo kakšno kapljico vode in jo odnesejo v panj. Zato je dobro, da prostor pred panjem čebelar že prej posuje z listjem ali s senenim drobirjem. Čebela, ki sede v sneg, se podhladi in se ne more več vrniti v panj. To je pa tudi edino tako čebelar- jevo delo. Ob takem izletnem dnevu ni drugega dela, kot da sedimo ob čebelnjaku in opazujemo. Iz obnašanja čebel izvemo veliko več o počutju čebelje družine, kot pa da bi panj odpirali. Iz panja, kjer čebele pridno izletavajo, se prašijo na bradi in že prinašajo prve grudice cvetnega prahu, se bo sigurno razvila močna družina, saj jim nič ne manjka. S tako družino ni nobenih skrbi, pustimo jo pri miru. Imamo pa tudi kakšen panj, kjer ni nobene čebele na spregled. Pri takem panju odpremo zadnja vratca, odstranimo opaž in rahlo potrkamo. Čebele se nam odzovejo z brenčanjem, ki pa se hitro umiri. Takšna družina je povsem v redu, se jim pač še ne ljubi na piano. Zapremo vratca in jih pustimo počivati. Ponekod čebele begajo po bradi ali pa se pustijo ropati in se zelo malo branijo. Taka družina je preko zime izgubila matico. Kadar čebele izgubijo matico, izgubijo tudi značilen vonj svoje družine. Zato begajo in iščejo svojo voditeljico. Počutijo se brezdomne, zato tudi ne branijo svojih medenih zalog. Takšen panj je najbolje zapreti, da roparice prenehajo z ropanjem, saj se to sicer rado prenese še na sosednje panje. Ob prvem toplem dnevu bomo tak panj izpraznili in satje z mrtvimi čebelami zažgali, sam panj pa pošteno razkužili z obžiga-njem. Le tako se bomo rešili morebitne bolezni v našem panju. Vsako špekuliranje s satjem se nam lahko krepko maščuje, saj je tako satje z mrtvimi čebelami močan vir bolezni. Zaradi varčevanja s satjem lahko dobimo močan napad noseme ali pa celo hudo gnilobo, zaradi česar bomo morali uničiti vse čebelje dru- žine in panje. Čebelar mora čedalje več pozornosti posvečati zdravju svojih čebel. V tem času lahko pričnemo tudi z napeljevanjem žice v satnike. Napnemo je še ne, pa tudi satnice še ne vtiramo. Za tako delo mora biti vsaj dvajset stopinj. Pripravimo si po pet novih okvirov na panj in pa obvezno rezervo za roje. Pomlajevanje satja je v sodobnem čebelarstvu izjemno pomembno. Čebele se v svežem satju zelo dobro počutijo. Tudi dekleta so veliko raje v novih oblekah, kot pa v črnih, izpranih nekaj let starih »cotah«. Dragi čebelarji, skušajte življenje čebel prenesti v svoje domače življenje. Tako jih boste še najbolje razumeli, jim ustregli in omogočili zdrav razvoj. Take čebelje družine, vzgojene z razumevanjem in ljubeznijo čebelarja, se bodo izredno razvile in nam prinesle polne lonce medu. Čebela ni stroj za izdelavo medu; čeprav naj bi imela ob strani še števec za prinesene kilograme in tarifo v evrih, kot si želijo nekateri državni davkarji. Goveja gripa (goveja influenca) Martina Sušeč, dr. vet. med., VP Slovenj Gradec Spada med respiratorne infekcije in predstavlja eno izmed ekonomsko najpomembnejših bolezni pri govedu. Je enzoot-skega značaja, to pomeni, da se pojavlja znotraj reje. Oboleva predvsem starejše govedo. Bolezen je značilna za hladne in vlažne mesece. Primarni povzročitelj je virusnega značaja (Myxovirus parainfluence-3, IBR, rhino, reo, adenovirusi), pogosto pa se sekundarno pridružijo še bakterije (Past. multocida, Cl. pyogenes, E.Coli, stafilokoki, streptokoki ...). K izbruhu pripomorejo tudi stresni dejavniki, kot sta npr. transport in vhlevljanje živali. Prenos poteka pretežno kapljično (aerosol), možno pa je tudi preko okužene krme in vode. Inkubacijska doba je dva do pet dni. Živali imajo povišano temperaturo (40-42° C), se slabo počutijo, so neješče, otožne, težko vstajajo, opletajo pri hoji; dejavnost vampa močno upade, količina mleka pa se zniža za 50 %. Dihanje spremlja močan in suh kašelj. Sapnik in požiralnik sta na otip zelo boleča. Pojavi se tudi izcedek iz nosu, solzenje, občutljivost oči na svetlobo (fotofobija), v končni fazi pa je prizadeta tudi prebava, saj pride do vnetja črevesne sluznice in posledično do krvave driske. Pri akutnem poteku bolezni je nujna uporaba antibiotikov tri do šest dni, antitusikov in vitaminska podpora. Zdravljenje temelji tudi na je potrebna zadostna ventilaci-preventivi in zmanjševanju ja in dobra prehrana živali. Pri učinka stresnih dejavnikov in ugodnem poteku bolezni lahko sekundarnih infekcij. V hlevih živali ozdravijo v 10-14 dneh. Simbolna govorica kipa v Hudem kotu Jerneja Čoderl in Jirij Kočica V preteklem letu smo gozdarji v okviru aktivnosti Koroškega gozdarskega društva in na pobudo radeljskega gozdarja Maksa Suška večkrat obiskali Paherniko-ve gozdove v Hudem kotu, o čemer smo v Viharniku že lahko čitali. Paherniko-va fundacija je posebnost slovenskega prostora v več pogledih. Je občudovanja vredno dejanje solidarnosti gospe Vide Ribnikar, gospod Sušek pa vlaga veliko energije v obogatitev celotnega prostora Pahernikovih gozdov. Ena od potez, ki temu delu Hudega kota daje svoj pečat, je postavitev kamnite skulpture na „Gratejevi ridi“. Nepozabno doživetje je bilo poslušati avtorja kipa, ko nam je razlagal simboliko stvaritve. Gospod Kočica se je prijazno odzval želji, da bi nam svojo razlago posredoval tudi v pisni obliki. Kakor je kiparjeva stvaritev vredna ogleda, je vredno prečitati besede Jirija Kočice, ki na literarni način osvetljuje simbolno govorico kamna. »Kiparsko delo, ki sem ga izdelal, je neke vrste nasprotni poseg. Išče arhetipske oblike skupnega bivanja, je izdelan iz najstarejšega materiala, ki ga je uporabil človek na svoji poti učlovečenja, za izdelavo sem potreboval veliko več časa, kot je to običajno v današnjem hitrem tempu proizvodnje, pa še kip bo postavljen na mestu, kjer skorajda ne bo gledalcev ... Gre torej za kip, ki govori o nečem drugem. Že sama figuralika, podobot-vorje, ki je skoraj izginilo iz najsodobnejših umetniških »projektov«, govori o nekem drugem stanju, neki drugi smeri. Ikonografski motiv družine, ki je bil velikokrat upodobljen v obliki svete družine ali družine nasploh, se tu- kaj razlikuje predvsem v tem, kakšen odnos ima otroška figura do sveta. Ne gre namreč za otroka, ki je pasiven ali ki se v svoji nemoči oklepa zaščitniških staršev, temveč se otrok v tem kipu dejavno razpre naravi, svetu. Z ročicami oblikuje neko posebno držo, ki je sicer dokaj običajna za malčke, vendar v tem zamrznjenem stanju kiparske postavitve začne delovati kot ritualni gib, nekakšna predhodnica molitvi; kot bi dejal: sprejmi me. Celotna figuralna kompozicija je spodaj klesana zelo na grobo, tako da se vidi kristalna kamnita snov in da se dodatno ojači občutek dvigovanja, rasti, želje po svobodi ... Zgoraj se figure izluščijo v skoraj klasično figuraliko, le roke otroka so oblikovane zelo močno, na meji z realistično kiparsko tradicijo. Figure so zelo stisnjene druga k drugi in tako oblikujejo strnjeno, monolitno osnovo: otrok se dvigne nad horizont, ki ga določajo glavne mase moške in ženske figure. S tem odnosom se vzpostavlja alegorija preseganja in preživetja, ki jo naključni obiskovalec dopolni s svojo prisotnostjo. Podstavek v obliki čolniča preko lesenih »stopničk« namreč omogoča vstop v prostor, ki je bil v tradiciji kiparstva namenjen kipu. S tem se oblikovalec vzpne do višine horizonta, ki ga določa otroška figura, oziroma še dlje: pogled navzgor sugerira tudi misel na obnebje celote ... Celotna kompozicija je izklesana iz enega kamna, pohorskega marmorja, ki je edini marmor, ki ga premore Slovenija. V osnovi je to bel kamen, ki ima svetlo sive (modrikaste) ter rumenkaste pasove. Ko je kamen moker ali poliran, se ti pasovi pokažejo v vsej svoji barvitosti. Pri kipu sem to barvitost dopuščal le delno, saj bi drugače močno vplivala na dojemanje prostorskih odnosov pri figurah. Zanimivo je, da je bil ta kamen v času antičnega Rima zelo pogosto uporabljan na slovenskih tleh, vendar je skozi kasnejša obdobja popolnoma izginil iz kiparstva, saj so ga uporabljali le za kamnoseške izdelke in tlake, pa še to zelo redko. Tako je to delo neke vrste rehabilitacija tega specifičnega kamna, ki ima prekrasno kiparsko tradicijo na naših tleh, če le pomislimo na ptujske spomenike ali na še bolj znano nekropolo iz Šempetra pri Celju. Podstavek je iz vsem znanega tonalita, ki s svojo trdoto in temno barvo postavitvi daje temelj. Celoten projekt, pri čemer mislim tako na izhodišče (sam namen označitve začetka učne poti ter začetka delovanja fundacije) kot tudi na izdelavo kipa in postavitev, je neke vrste alegorija daru. Princip, arhe darovanja, ki se pojavlja v tako raznoterih oblikah, a z isto izhodiščno sporočilno močjo po celem svetu, je med pomembnejšimi skupnimi točkami, o katerih bodo nujno morale razpravljati bodoče generacije globalne mešanice kultur in civilizacij. Kajti vedno bolj očitno je, da se fascinacija s smrtjo in uporaba strahu v manipulatornih procesih vzdrževanja različnih skupnosti ne izteka v moč kot možnost, temveč v moč kot neke vrste samomorilski proces, najbolj direktno viden prav v ekoloških težavah človeške vrste. Dar kot princip se v tem smislu kaže kot možnost prav tam, kjer se je humanizem izpel skozi objektivizem in zgolj razumske sheme in kjer se je postmoderna zapletla v neskončno sumničenje samega razmerja med objektom in subjektom. Dejati, dajati in ostati dejaven v toku časa - vsi ti vidiki, če jih oblikujemo kot dar, postanejo zagotovila in kritje, ki dobre namene ne zapeljejo v čudno smer. V tem smislu se raztopitev razmerij med subjektom in objektom, vpeljava razuma v občutenje in čustveno podlago, raztali-tev sumničenj v pretok vesti in zavesti vzpostavljajo kot napoved novega časa. Pri tem naj izpostavim konkretno, kajti zgolj abstraktno rado odmišlja čas in prostor: poteze gospe Vide Ribnikar, s katerimi je omogočila ustanovitev sklada, dejavno vzpostavljajo situacije, ki se izvijajo iz krča žrtvovanja in razpirajo drugačnost v samem načinu bivanja in dojemanja sveta okoli nas ter nas navdajajo s čudenjem. A če že izpostavljam filozofsko čudenje nad bitjo in bivanjem, se mi zdi nujno poudariti krhko linijo življenja, ki se vedno znova rojeva s spočetjem in rojevanjem posameznika. Namreč prav v spočetju in rojstvu se oblikujejo osnovni principi občutenja, sočutenja in tudi občutljivosti za drugega, kar bo po mojem mnenju v bodočem sobivanju na zemlji bistvenega pomena. In četudi je kip samotni glasek sredi velikega gozda, je njegovo sporočilo v sozvočju s slehernim semenom in slehernim novim klitjem ..." Jiri Kočica Tematske poti v turistični brošuri Katarina Žagar bmh V zadnjih letih so na območju Slovenj Gradca z okolico nastale številne tematske turistične poti. Zato so se v Podjetniškem centru Slovenj Gradec in Mestni občini Slovenj Gradec odločili, da se povežejo z avstrijsko Koroško, kjer imajo izkušnje s področja trženja tematskih turističnih poti, ki jih je tudi pri njih zelo veliko, in skupaj pripravijo prekomejni turistični program. Za izvedbo projekta so pridobili sredstva EU v okviru Programa Pobude skupnosti Interreg IIIA Slovenija-Avstrija 2000-2006. Konec leta 2006 so izdali dvojezično turistično publikacijo z opisom tematskih turističnih poti in prekomejnih izletov. V tokratnem prispevku vam bomo predstavili tematske turistične poti na območju Slovenj Gradca. Puščavnikova pot Puščavnikova pot je nastala po zgodbi o Valentinu Podstenšku - Puščavniku, ki se je po izgubi izvoljenke umaknil v samoto razvalin gradu Vodriž. Po pripovedovanju starejših domačinov so ga ljudje radi obiskovali na razvalinah, saj so mu pripisovali nadnaravno moč. Pot vodi mimo mogočnih dreves, ki navdajajo s svojo zdravilno energijo, in je rekreacijskega, poučnega in zdravilnega značaja. Osrednja zanimivost poti so razvaline gradu Vodriž. Še danes se govori, da so v kleteh polni sodi vina in denar ... Pot v deželo škratov Pot v deželo škratov povezuje preteklost s sedanjostjo in opominja na bitja, ki so jih omenjali naši predniki. V deželi škratov obiskovalce pozdravijo pravljična bitja, ki nas opazujejo iz drevesnih dupel, izza vej, skozi krošnje dreves. Na prireditvi, ki poteka vsako leto v začetku oktobra na Za-gmajškem vrhu na Rahtelu, otroci iz vrtcev izdelujejo škra-tovske hišice. Drugi dan prireditve si lahko obiskovalci ogledajo Škratovo deželo: hišice, škrate, vile in pravljična bitja. Pot Rimljanov V začetku 1. stoletja našega štetja so Rimljani prišli tudi v naše kraje in tukaj ostali skoraj pet stoletij. Čez ozemlje sedanje Slovenije so gradili predvsem vojaške ceste. Ena izmed prastarih trgovskih poti je vodila tudi čez območje Slovenj Gradca ter bližnji naselji Sele in Vrhe ob vznožju Uršlje gore. Na eno od preteklih obdobjih teh krajev nas spominja Pot Rimljanov. Posebnosti poti sta kulinarična ponudba ter pester tematski kulturni program za najavljene skupine. Pot na Rahtelov vrh Osrednja tema gozdne učne poti na Rahtelov vrh je Gozd mojega mesta. V neposredni okolici mesta Slovenj Gradec ponuja pot na Rahtelov vrh ljudem možnost sprehodov in rekreacije v primestnih gozdovih ter možnost spoznavanja številnih drevesnih vrst, med katerimi velja še posebej omeniti za naše kraje manj pogoste vrste: robinijo, pravi kostanj in duglazijo. Meškova pot Franc Ksaver Meško, župnik in pisatelj, je bil skrben pastir svojim Selancem v vasici Sele pod Uršljo goro. Če je bilo treba, se je v hudi poletni vročini podal na dolgo pot od sv. Roka do sv. Neže, da bi izprosil dežja za žejna polja in travnike. Na svojih romanjih je običaj- no hodil po takih poteh, da je lahko obiskal čim več domačij. Meško in njegovi farani so, pred ne še tako davnimi časi, s svojimi koraki naredili pot, ki smo jo v spomin nanj in na njegove Selance poimenovali Meškova pot. Pohodniška pot Plešivec Gozdno-turistična pot Plešivec je speljana pod mogočno kupolo gozdov, mimo pašnikov in travnikov ter nekaterih postojank, namenjenih počitku in okrepčilu. Pohodniška pot se začenja pri gostilni Suho-dolnik v Suhem Dolu. Najvišja točka poti je kmetija Verner-šek na nadmorski višini 1100 m. Primerna planinska oprema je dobrodošla. Bernekerjeva pot Pot je posvečena enemu najpomembnejših slovenskih kiparjev impresionistov, Francu Bernekerju. Franc Berneker je prvi slovenski kipar moderne, eno izmed njegovih številnih del je kip Primoža Trubarja v Ljubljani. Bernekerjeva pot, ki poteka po obronkih zahodnega Pohorja do Male Kope, je pohodniška, kolesarska in konjeniška. Razgibanost terena ponuja številne panoramske razglede na Mislinjsko dolino. Po poti domačih obrti Po poti domačih obrti je kul-turno-etnološka pot, ki poteka po Šmartnem, Golavabuki in Legnu. Osnovna tema poti foto: Tomo Jeseničnik je spoznavanje tradicionalnih poti, značilnih za podeželje. Zaradi zanimive in ugodne lege kraja ob reki Mislinji so ljudje v preteklosti razvijali različne obrtne dejavnosti, kot so mlinarstvo in žagarstvo, kovaštvo, furmanstvo ipd. foto: Tomo Jeseničnik Labirint kolesarskih poti pod Uršljo goro Obiskovalcem in prebivalcem Slovenj Gradca se ob pogledu na Uršljo goro in Kozji hrbet ob njenem vznožju odpira gričevnata pokrajina Gmajne, Starega trga, Grajske vasi s cerkvijo sv. Pankracija na vrhu, Žančanov, Raduš ipd. Z vzponom na katerega od teh hribčkov se odpre pogled naprej na vasi Sele in Vrhe z Uršljo goro v ozadju, na drugi strani pa na Mislinjsko dolino in Pohorje. Gričevnata pokrajina, prepletena z manj prometnimi lokalnimi cestami, stezami in potmi, ki kot labirinti povezujejo posamezne hribovske kmetije, je idealna za kolesarjenje tako začetnikov kot zahtevnejših ljubiteljev tovrstne rekreacije. Labirint kolesarskih poti se povezuje s potjo v Škratovo deželo, potjo Rimljanov in Meškovo potjo. Delo društva diabetikov Slovenj Gradec Stanko Hovnik Društvo diabetikov Slovenj Gradec je imelo 26.1. 2007 volilni občni zbor v Kulturnem domu v Starem trgu. Odbor društva je svoje člane redno seznanjal z novostmi in drugimi informacijami s poštnim pošiljanjem glasila Sladkorna bolezen ter z izdajanjem svojega časopisa Obvestila. Člani društva, katerih je 730, so lahko koristili ugodnosti okrevanja v zdravilišču Rogaška Slatina, v okviru Dr. Ervin Pečnikje postal častni član Društva diabetikov Slovenj Gradec Občni zbor Društva diabetikov Slovenj Gradec svojega programa dela so se lahko ude- predsednika pa so ponovno izvolili Iva-leževali športnih aktivnosti, srečanj dia- na Pavliča. Izvolili so tudi častnega člana betikov Koroške, pohodov v okolici mesta društva, in sicer Ervina Pečnika, dr. me-in drugod po Sloveniji, sodelovali so na dicine. strokovnih predavanjih o diabetesu ter v Po uradnem zaključku je bil kulturni pro-mnogih drugih akcijah. gram, člani pa so druženje zaključili ob Na občnem zboru so izvolili nov odbor, za večerji in dobri glasbi. Tekmovanje mladih podjetnikov v Slovenj Gradcu mmmmm Nataša Konečnik Vidmar Podjetniški center Slovenj Gradec je organiziral tekmovanje mladih podjetnikov, ki je potekalo 24. 1. 2007 v Slovenj Gradcu. Pomerilo se je 5 skupin mladih podjetnikov s Koroške (skupaj okrog 40 učencev osnovnih šol iz Mislinje, Šmartna, Slovenj Gradca, Podgorja in Ribnice na Pohorju), ki so v letošnjem šolskem letu obiskovali podjetniški krožek in v njem spoznavali podjetništvo. Izbrali so si idejo in jo s pomočjo mentorja in okolice tudi izvedli. Vsi mladi podjetniki so navdušili, z osvojenim prvim mestom pa je bila najboljša podjetniška skupina Čarovnice iz OŠ Šmartno pri Slovenj Gradcu z idejo Ples čarovnic (mentorica Katarina Žagar). Za nagrado so prejeli panoramski polet z ultralahkim letalom, in sicer je polet za tri osebe pri- spevalo podjetje Aviofun, d. o. o., iz Libelič, za preostale člane zmagovalne skupine pa Aerodrom SG, d. o. o. Drugo mesto so osvojili mladi iz OŠ Ribnica na Pohorju z idejo Predstavitev pečenih kostanjev (mentorica Veronika Zupanc). Za nagrado so prejeli karte za obisk fitnesa in nahrbtnike, nagradi sta prispevala Fitness center Mega fit in Probanka, d. d., PE Koroška, Slovenj Gradec. Tretjo nagrado so prejele članice podjetniške skupine Spretne roke iz Druge OŠ Slovenj Gradec z idejo Božično-novoletni okraski (mentorica Veronika Zupanc). Za nagrado so prejele darilne bone, nagrade pa so prispevali Zlatarstvo, urarstvo Planinšec, Fantom bar in Mestna kavarna in Špageterija Sedmica. Četrto nagrado, darilne bone, so prejeli mladi Križarji iz OŠ Podgorje pri Slovenj Gradcu z idejo Predstavitev Križank in Jesenski faloti iz OŠ Mislinja z idejo Jesenska tržnica s srečelovom (mentorica obeh skupin Veronika Zupanc). Bone so prispevali Vabo Hotel SG in Sladek butik Karmen Lužnik, s. p., ter Kreator frizerstvo in maskerstvo, Janja Lesjak Štumpfl, s. p., in Pizzerija 100 na uro, Sanja Prednik, s. p. Podjetniški krožek je potekal v okviru projekta Podjetniški krožki v osnovnih šolah, ki so ga sofinancirali Mestna občina Slovenj Gradec, Občina Mislinja in drugi donatorji. ljudje in dogodki ljudje in dogodki Študentki veterine raziskujeta Ameriko mmmmmm Jasmina Grobelnik Šele ko se na Brniku poslovimo, se zavem, da sem pred vrati življenjske pustolovščine. Amerika! Dežela neizpolnjenih sanj. Zame je bila predvsem priložnost spoznati nekaj novega, osvojiti čimveč uporabnega znanja, tako za mojo bodočo kariero, kot za življenje samo. Tako se podava na pot v »neznano«, znanja in novih dogodivščin željni študentki veterine, Jasmina in Petra. Obe sva že blizu konca študija, zato sva tudi izkoristili edinstveno priložnost in jo »popihali« iz Slovenije za dobra dva meseca. Same priprave in organizacija so se začele sicer že februarja, kajti veliko je bilo dogovarjanja in urejanja preko elektronske pošte. Na koncu sva se odločili za štiri veterinarske klinike, ki so študentom nudile zastonj bivališče. Vse ostalo, kar se tiče premikov iz enega kraja v drugega ter ogledov, pa sva si rekli, bova urejali sproti. In končno se je zgodilo! Start 6. 10. 2006 ob 7.45 z Brnika. Po doooolgem letu, ki je trajal vsega skupaj 12 ur in pol, še isti dan (časovni zamik -6 ur) pristaneva v Miamiju, Florida. Če ste kdaj gledali ameriški film, posnet v Miamiju: to je to in nič drugače! Vročina, vlaga v zraku, mešanica ljudi z vseh koncev sveta, prestižni, lesketajoči se avtomobili in - seveda - neskončno dolga peščena plaža. Po treh dneh nadaljujeva pot z avtobusom proti SZ v okrožje Očala (osrednji del Floride), kjer je tudi najina prva klinika za konje. Že tukaj, na začetku najine poti, nama je ob različnih, nepričakovanih, neljubih situacijah priskočilo na pomoč par prijaznih ljudi. Klinika za konje Peterso-n&Smith ima zaposlenih 24 veterinarjev, od tega jih je 5 internih zdravnikov, ostali pa delajo na terenu. Tu sva preživeli dva tedna in videli ogromno različnih primerov. Lastniki konj so pripravljeni odšteti velike vsote denarja za zdravje svojih živali. Okrožje Očala je prepredeno z izpusti za konje. Večinoma vzrejajo angleške polnokrvne konje (Thoroughbred) za galopske dirke. Skoraj vsaka večja »farma« (nad 30 konjev) ima tudi svojo galopsko stezo za trening in teh ni malo. Dvakrat na leto priredijo tudi avkcijo, kjer v enem tednu prodajo čez 800 polnokrvnih konj (žrebič-ke, breje kobile, enoletnike, dvoletnike...). Vzreja konj je na tem območju ena najpomembnejših panog. Na edino prosto nedeljo, ki sva jo imeli, smo se z Italijanko Agnese odpravile v Seaworld v Orlandu. To je velik morski živalski vrt, kjer lahko vidiš nešteto atraktivnih vrst živali, vse do veličastnih ork (kit ubijalec). Potovanje sva nadaljevali z letom v državo Oregon, ki leži v SZ delu ZDA, ob Pacifiku nad Kalifornijo. Tam sva dva tedna preživeli na kliniki za konje Willamette Valley, kjer so zaposleni trije veterinarji: dr. Palmerjeva je kirurginja, dr. Teshera in dr. Saunders pa zdravita živali na terenu. Klinika je skoraj nova, izredno čista. Imajo dve operacijski dvorani: eno za konje s kolikami, drugo za ortopedske primere (večinoma artroskopije). Poleg veterinarjev je zaposlenih še šest veterinarskih tehnikov in ostalo osebje v sprejemnici. V Oregonu sva po končani praksi najeli avto in se podali proti najinemu tretjemu cilju: Panorama Equine Surgical&-Medical Center v Redding-u, S Kalifornija. Na poti do tja sva si ogledali več naravnih znamenitosti vzdolž znamenite ceste CA-101, ki poteka po celi pacifiški obali iz države Washington vse do meje z Mehiko. V Reddingu so naju zelo lepo sprejeli. Živeli sva v svoji hiški poleg klinike. Zjutraj so bili prvi pacienti naročeni že ob osmih, z zadnjim smo končali največkrat šele v zgodnjih večernih urah; se je zgodilo kak dan, da nisva imeli časa niti za kosilo! Za znanje se vse potrpi! Dr. Liberman naju je ogromno naučil. Zahteval je, da sva bili do potankosti seznanjeni ne samo s tekočim primerom, temveč tudi z zgodovino oz. s predhodnimi težavami vsakega pacienta, kar je izredno pomembno pri postavljanju trenutne diagnoze. Tudi sami sva lahko poskusili različne diagnostične prijeme, kar veliko pripomore k pridobivanju samozavesti za opravljanje bodočega poklica. Na tej kliniki je čas še najhitreje minil. Že so naju prišli iskat iz najine zadnje »postojanke«, ki je samo pol ure vožnje oddaljena od Redding-a. Zadnjih 14 dni izobraževalnega dela najinega potovanja sva preživeli na reprodukcijskem centru Pacific International Genetics. Dr. Paul Mennick se ukvarja s proučevanjem in zamrzovanjem semena različnih domačih živali (žrebcev, bikov, osla, psov, ovnov ...). Zjutraj in zvečer sva pomagali pri krmljenju vseh živali v centru; večina jih je noč in dan pod milim nebom na pašnikih in jim v jesenskem in zimskem času dodatno pokladajo mrvo, alfalfo (lucerna), slamo in žito, kajti same paše ni več dovolj. Vse te živali so pod stalnim nadzorom (redno cepljenje, osemenjevanje, pregledi na brejost ...). V samem hlevu pa smo takrat imeli dva žrebca, osla in psa - za odvzem in zamrznitev njihovega semena za nadaljnje umetno osemenjevanje kobil, oslic in psic. Spoznali sva tudi enega izmed lastnikov krav, ki jih pripelje v ta reprodukcijski center na umetno osemenitev. En dan naju je peljal na ogled svojega posestva in nama razložil vse o njihovem načinu vzreje telet. Na območju S Kalifornije, kjer sva bili, vzrejajo večinoma mesne pasme govedi, in sicer black angus, hereford, red angus, brangus, charolais, limousine ... Veliko imajo tako imenovanih »rodeo krav«, ki jih uporabljajo za rodeo tekme (bike). Vse govedo imajo celo leto na prostem, kar je mogoče predvsem zaradi dejstva, da tam skoraj ne poznajo snega. Vse dobro se enkrat konča; s tem da se je pri nama, po zapustitvi zadnjega veterinarskega centra, začelo še boljše! Spet sva najeli avto in se odpeljali še na drugi - turistični del najinega potovanja. Ustavili sva se v narodnem parku Yosemite, Kalifornija, par dni preživeli v Las Vegasu, Nevada, si ogledali Grand Canyon, Arizona, ter na koncu tega dela zopet prevozili dolgo pot skozi puščavo Mojave nazaj proti pacifiški obali. Dva dneva sva preživeli tudi v zelo lepem mestu San Diegu na skrajnem jugu Kalifornije, čisto na meji z Mehiko. Obvezno je tam treba iti na obalo pogledat »sur-ferje«, ki jih vidiš samo kot drobne pikice tam daleč stran od morske brežine, ko čakajo na pravi trenutek, da ujamejo val in ga zajahajo. Najina naslednja in tudi zadnja destinacija pa je bil Los Angeles (City of Angels), drugo največje mesto v ZDA (po prebivalstvu). Živeli sva v »yo-uth hostlu«, kjer si prenočišče poiščejo predvsem mladi, kajti cene so tu najugodnejše. Za nočitev (v skupnih sobah) z zajtrkom sva odšteli $17 na osebo (13.5 EUR = 3.230 SIT). Sama hrana v večjih nakupovalnih centrih ni pretirano draga (primerljivo z našimi cenami) za prehranjevanje v restavracijah pa je treba kar globoko seči v žep in še 10 % od cene dodati, kajti v Ameriki se natakarju obvezno da napitnina (nenapisano pravilo)! L. A. je ogromen, samo mesto ima 3.85 milijona prebivalcev. Veliko od teh je priseljencev iz Mehike, zato je španščina zelo pogost in tudi uporaben jezik. No, midve sva se z angleščino kar dobro znašli. Dva dni sva bili v Hollywoo-du, kjer sva se udeležili dveh TV oddaj (v eni je bil gost Syl-vester Stallone), si ogledali muzej voščenih lutk in muzej Guinessove knjige rekordov. Potem sva se zapeljali po hrib- čkih Beverly Hillsa, ki so preraščeni s tropskim zelenjem, med katerim ponosno stojijo raznorazne vile različnih filmskih zvezd, pevcev, režiserjev ... En popoldan sva si ogledali galopske dirke v Hollywood Parku. In tako je počasi minilo še tistih zadnjih par odmerjenih dni. Dan kasneje kot po prvotnem planu, pa vendar, sva se 19. 12. 2006 zvečer vrnili v našo prelepo Slovenijo. Spoznala sem veliko novih ljudi, se naučila veliko novega, koristnega. Vesela sem, da sem doživela pravo, pristno ameriško noč čarovnic, »Hel-loween«, ter videla, koliko Američanom pomeni zahvalni dan, »Thanksgiving«, zadnji četrtek v novembru. Še vedno pa je najlepše priti nazaj, v mili rodni kraj! Florida operacija-korekcija nepravilne stoje Los Molinos S Kalifornija čreda Beverly Hills Dovvntovvn LA Surf beach S od L A Miami Beach gozdarstvo Najbolj skrbni lastniki gozda v Območni enoti Slovenj Gradec Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd., o j 2007 J NA / Odo 3. EMISIJA JE OMEJENA \ PREDNOSTI NALOŽBENEGA ZAVAROVANJA Z JAMSTVOM GLAVNICE B.I.K.: ■ združuje naložbo, vezano na gibanje vrednosti enot premoženja delniških skladov Balkana, Indije in Kitajske, življenjsko zavarovanje ter nezgodno zavarovanje za primer smrti zaradi nezgode; ■ potencial delniških trgov Balkana, Indije in Kitajske se kaže v približevanju razvitim trgom, hitri demografski rasti, visoki gospodarski rasti in visokem izobrazbenem potencialu delovne sile; ■ izplačilo ob doživetju je zajamčeno: ob koncu zavarovalne dobe se izplača zavarovalna vsota, ki je enaka vrednosti privarčevanega premoženja na naložbenem računu; pri tem Commerzbank jamči, da izplačilo ne bo nižje od enkratne vplačane zavarovalne premije, zmanjšane za obračunane stroške; ■ investicijski sklad B.I.K.: sredstva na naložbenem računu se vežejo na enote premoženja investicijskega sklada B.I.K., ki ga Zavarovalnica Triglav ponuja v sodelovanju z upravljavcem Commerzbank AG. Investicijski sklad B.I.K. tako predstavlja zunanjo referenčno vrednost, na podlagi katere se določi vrednost premoženja na naložbenem računu. Vrednost enote premoženja (VEP) je odvisna od vrednosti naložbe v izbrane sklade, v katere nalaga investicijski sklad B.I.K.; ■ fleksibilen naložbeni pristop: Sredstva investicijskega sklada B.I.K. se naložijo v delniške sklade in v obveznice. Razmerje je odvisno od gibanja VEP delniških skladov. V obdobjih rasti delniških skladov se v te sklade usmeri celo do 200 % investiranih sredstev; ■ delniški skladi, v katere se nalagajo sredstva: Triglav Balkan, Merrill Lynch International Investment Fund - India Fund in Baring Hong Kong China Fund; ■ davčne ugodnosti: pri tem zavarovanju se davek od prometa zavarovalnih poslov ne plačuje (razen v primeru odkupa zavarovanja). Prav tako ni obdavčen dohodek iz življenjskega zavarovanja v primeru doživetja, če sta zavarovalec in upravičenec ista oseba, in v primeru smrti zavarovane osebe. OKROŽNO SODI OKROŽNO SODIŠČE V UUBUANI, REG. VL. 1/10687/00, OSNOVNI KAPITAL: 5.683.787.000,00 SIT. PREDSEDNIK NADZORNEGA SVETA: DAMJAN MIHEVC. MATIČNA ŠT.: 506334S. DAVČNA ŠT.: 80040306 Marija Naglič praznovala 102. rojstni dan Franc Jurač Na Brdinjah pri Ravnah na Koroškem je Marija Naglič praznovala 102. rojstni dan. Prvega februarja leta 1905 se je rodila v Šmartnem pri Slovenj Gradcu kot peta od devetih otrok v kmečki družini, kjer je že kot otrok okusila Marija Naglič: »Sploh ne morem verjeti, da sem že tako dolgo na svetu ...« tegobe težkega kmečkega življenja. »V otroških letih sem preživljala težka leta prve svetovne vojne, potem drugo svetovno vojno in nazadnje še osamosvojitveno vojno za Slovenijo. Po poroki z Gregorjem leta 1930 sem v zakonu povila štiri otroke: sinova Franca in Mirka ter hčerki Justino in Anico, vse pa sem s trdim in težkim delom sama vzgojila v pridne in poštene ljudi, na kar sem še danes ponosna. Sedaj živim pri sinu Francu in snahi Betki, ki zame lepo skrbita in mi s hvaležnostjo vračata materinsko ljubezen in skrb.« Ob visokemu življenjskemu jubileju je slavljenki prišel čestitat tudi sam župan Občine Ravne na Koroškem Tomaž Rožen s predstavniki Krajevnega odbora rdečega križa, Društva upokojencev in vaške skupnosti. Ko smo jubilantko Marijo Naglič povprašali, kako se počuti ob svojem prazniku, nam je z nasmehom povedala: »Mlada sem še, če svojih sto let odštejem. Zdrava sem kot dren, le noge me ne ubogajo najbolje, zato se opiram na bergle. Tudi sluh je malo opešal, pa to zaradi starosti ni nekaj nove- ga. Glavno je, da imam apetit in da rada uživam preprosto kmečko hrano, ob kateri sem živela in delala vse življenje.« Ob stisku roke in ob voščilu smo tudi mi jubilantki Mariji Naglič zaželeli še veliko let sreče in zdravja. Skupinski posnetek Marijinih svojcev z županom občine Ravne na Koroškem Tomažem Roženom Pavla Hrovat ostala sama na kmetiji Na Bauhovi kmetiji Franc Jurač Na Goučohovi kmetiji na Skomarju nad Zrečami je mama Pavla Hrovat po smrti treh sinov, ki so umrli zelo mladi, ostala sama na lepi pohorski kmetiji, na kateri pridno gospodari. Ob pomoči sosedov in drugih dobrih ljudi, kiji priskočijo na pomoč ob nujnejših delih na kmetiji, kjer redi po šest govedi in po štiri prašiče, vse postori ob pravem času. »Sama sem za vse in ni mi težko delati. Hvala Bogu, da mi pri svojih letih služi zdravje in da lahko delam na tej strmi pohorski kmetiji. V hladnih zimskih večerih si zakurim v krušno peč, zvečer pa rada zlezem nanjo in se malo pre-grejem.« Pavla Hrovat: »Takole si prinesem drva in zakurim v krušni peči« Na Bauhovi kmetiji na Suhem ravajo urediti izletniško posto-vrhu nad Prevaljami pridno janko s kmečkim turizmom, ki gospodarita Marija in Štefan naj bi prinašal del dohodka. Plemen, pri delu pa jima po- Na sliki: Gospodar Štefan in maga tudi sin Miha. Na kme- gospodinja Marija Plemen pri-tiji so zgradili novo hišo, v njej čakujeta, da bo kmetijo pre-pa v bližnji prihodnosti name- vzel sin Miha. ljudje in dogodki Viharnik Spominska slovesnost na Selovcu Stanko Hovnik Na koroškem Selovcu je bila 14. januarja 2007 pred spomenikom 62 kruto pobitih talcev spominska komemoracija. Prireditev je organiziral odbor ZB NOV Ravne na Koroškem. Taborniki roda Koroških jeklarjev so spominski pohod začeli pred Osnovno šolo Koroških jeklarjev na Javorniku, ostali pohodniki pa so se na pot podali izpred Malgajevega spomenika na Dobrijah. Svojce padlih in ostale udeležence je nagovorila Vera Horjak, predsednica ZB NOV Ravne, slavnostni govornik pa je bil Rado Krpač, državni svetnik. Po kulturnem programu so pred spomenik postavili venec. Slavnostni govornik Rado Krpač ob spomeniku usmrčenih talcev Blagoslov konj Franc Jurač Bedančev stan na Suhem vrhu Franc Jurač ft- * r :1». V Dovžah so na dan svetega konjenikov se je udeležilo tega Štefana pri cerkvi svetega Urha lepega »konjeniškega« obreda, že petič pripravili blagoslov konje pa je blagoslovil župnik konj. Kar preko petdeset Tine Tajnik. Na Suhem vrhu nad Prevaljami ga je Tone Škratek preuredil je nekoč stal Vodiharjev mlin. v Bedančev stan. Danes V njem so dolga leta mleli preurejeni Vodiharjev mlin žito za domače potrebe in za privablja na ogled številne potrebe drugih kmetov. Ko obiskovalce in popotnike, je mlin prenehal z mletjem, Jamarji na pohodu Franc Jurač Jamarski klub Speleos iz teh krajev, med potjo pa so Velenjazasvoječlanevsakoleto se ustavili na kmetiji Pruž organizira pohod. Tokrat so jo na Tolstem vrhu, kjer so jim mahnili na Pako nad Mislinjo, pripravili pogostitev, kjer so si ogledali zanimivosti Obnovili kapelico Franc Jurač V župniji Šentflorijan v Doliču kapelico so postavili nov kip so proti koncu lanskega leta Marije pomočnice kristjanov, popolnoma obnovili stavbo Župljani so z obnovljenim župnišča in kapelico. V objektom zelo zadovoljni.