Anton Medved: Brata.   —  Podgoričan: Lepi Tonček.
6y
Gi
rladka cesta v senci loz, Lahki konji,  lahek voz, Pelji jaderno se  v  mesto In izberi tam  nevesto!"
Odgovarja mlajši brat: „„Sebi  pojdi je   iskat! Tu  sem  jaz   mladenko  vzljubil, Tu  io  bodem  tudi snubil.""
Brata.
„Stori,  kar srce  veli ! V  mesto  meni treba ni. Gospodinji mi  mladenka, Moja delavna rejenka.
Nji  odprt je vrt in  hram, Vse je  njeno,   kar imam. Davno  ljubim jo globoko, Nji podam  srce in  roko."
Govora potihne glas. Mlajši  brat ostavi vas. Solzo  mu oko potoči, Ko  se od rejenke loči.
V roko seže mu dekle, Vzdih  iz  prsij   ji  privre: Srečno  src bi  bilo  dvoje, Zdaj  nesrečno  bode troje.
Anton  Medved.
Lepi Tonček.
(Povest.   —   Spisal  Podgoričan.)
(Dalje.)
Ua bi pozvedel resnico, šel je gospod Valentin v ponedeljek k Molčinovim. „Marjetica je bila doslej vedno pametna in poštena, ta mi bo pač najbolj naravnost povedala, kaj se godi." Tako si je mislil duhovnik in korakal polagoma po polju. „Cuden svet", rekel je večkrat sam sebi: „Sedaj se pritožujemo, da so ljudje prepočasni in premlačni za dobro stvar, sedaj zopet, da imajo napačno gorečnost; sedaj imajo premalo vere, sedaj so zopet lahkoverni. Zares, človek tako rad udari na to ali ono stran, a pravo sredo, kjer je resnica in krepost, to zadene tako težko. Ej, slabi smo, slabi! Potrpeti treba pa delati neustrašeno po vesti za blaginjo bližnjikovo." Tako se je tolažil vrli duhovnik, ki je ises gorel za svoj stan, kateremu jedina sreča je bila ta, da je videl srečnega svojega bližnjika.
Na Molčinovem je bilo vse vznemirjeno ob prihodu gospodovem. Zlasti ženski sta težko skrivali veliko zadrego. Tudi gospodu Valentinu ni bilo tako lahko pri srcu, kakor drugikrat, ko je prišel na MolČinovo dobre volje in brez skrbi, ter je lahko izpraševal in odgovarjal. Kako mu je bilo težko, ker je prišel kakor preiskovalni sodnik, in mu je pravil že prvi pogled, da ni vse v redu!
Izprva so se pogovarjali o vsakdanjih stvareh; ženski sta bili od sile malobesedni in spogledovali sta se; Marjetica je bila sedaj rdeča, sedaj bleda; mati pa ni vedela, kaj bi storila, ali bi odšla, ali bi ostala pred duhovnikom.
Naposled se je vendar razpletel pogovor, in gospod Valentin zastavi urno Marjetici vprašanje:
„Zakaj nisi več tako pridna, Marjetica, kakor si bila nekdaj ? Nic več te skoro ne vidim v cerkvi!"
Marjetico je pa vzburilo in vsplašilo to vprašanje. Pobesi oči in kri ji zalije obraz. Nekaj jo je tiščalo v grlu, da ni mogla odgovoriti, kakor bi bila rada in bi bila morala. Vest jo je priganjala, naj je odkritosrčna, ali obljuba in prisega ji je vezala jezik. Na pomoč ji pride mati:
„Veste, gospod, delo imamo; dela je dosti, pa se ne moremo odtrgati od doma."
„Tudi v nedeljo delate?" zavrne jo ljubeznivo kapelan.
Nobena se ne more  opravičiti.
Ker pa gospod ni hotel pustiti lepe prilike, vpraša vznemarno:
„Ali se ne  možite  nekaj.'"
„Od nas se nihče ne moži, samo drugi nas hočejo. Petač je bil prišel k nam, da bi dobil nevesto za svojega Lukca", pove mati. „Toda ni  bilo  nič!"
„Zakaj  mu je ne daster"
„Ej, gospod, ne moremo je še. Pri delu je ne moremo pogrešati,  in premlada je še."
Da bi vendar zvedel vsaj nekaj, vpraša:
„Kaj  pa s svetnikom:"
To skromno vprašanje zapre ženskama sapo, da se spogledata in se prestrašeni ozreta v gospoda,  ki  ju  je živo  motril.
„Ali  nimaš ž njim nekaj   opraviti,  dekle:"
V taki stiski Marjetica še ni bila, kar živi. Resnico je morala govoriti svojemu izpoved-niku, toda ,prisega' — kakor si je rekla — branila ji je odgovoriti vprašanju. Boj je divjal v njeni neizkušeni duši. Na jedni strani ji je pretila zamera mašnikova, na drugi strani ni hotela škodovati nikomur. Kdo ve, kaj pride iz tega,  če- pove!
„Povej mi, s kom si se pečala:" vpraša gospod trje.
„Nič ni bilo nepoštenega, nič hudega ni storila moja hči", potegne se zanjo mati, ko zbere svoje misli.