Roža Marija.
Na skali roža raste,                           Materam našim so križali sine,
roža Marija, rajska Mati,                    materam našim so srca prebodli
roža stoterih žalosti.                           z meči stoterimi.
Roža Marija, glej žemljico našo,        Roža Marija, rajska Mati,
žalostna pota so romarska,                pomagaj nam v milosti svoji,
tihe so pesmi priprošnjice.                 roža stoterih žalosti I
Roža Marija je solzo stočila, roža Marija za našo srečo, roža stoterega upanja.
France Bevk.
Mlade sanje.
Ali se nebeške zvezde nižajo, ali gre name roj zlatih mušic?
Nebeška vrata se odpirajo
in meni raste dvoje perutnic
in dvigam se visoko pod nebo
in že slišim, kako nebeški petelini pojo.
Pridem do samih nebeških vrat —
pa se zapro in zlat ključ ko svetla luč
pred mano pada na zemljo
in meni peruti odpovedo
in strmoglavim za ključem v neskončni prepad
in mislim: o, kaj bo z meno —
Ključ, ključi
Joža Lovrenčič.
Sova premišljuje.
Na suhi rogovih zelene smreke          — Kdo, kdo
sova sedi,                                           bi bil zadovoljen z meno,
zaprte ima veke                                 kdaj, kdaj
od jutra do noči                                pridem naj?
in molči, molči.
Nagne se dan in smreka v temi,
kakor bi noge imela, izginja,
mimo okna neslišno sova leti,
obsedi nekje blizu in se oglasi,
ko da pod oknom zaškripala je že koščena stopinja.
Joža Lovrenčič.
240