december PISMA NAM IN VAM IZHAJA VSAK MESEC 1967 leto XI. štev. 10 VSEBINA : Msgr. Lojze Škerl: Božič- no voščilo................145 Slavko: Božične pesmi . . 146 Mama Jan: Krzneni plašč 147 Drago Štoka: Obrobni zapiski ......................147 Franc Šegula: Kako je z beatifikacijo Slomška? . 148 Ksenija Levak: Nizozemska — dežela vedrine in domačnosti ...................151 Dialog s športnim svetom 154 Slavko: Pesmi...............155 Lojze Škerl: Slovenicum . 156 Rado Bednarik: Stari gradovi na Goriškem . . . 157 Srečko Šimoneta: Srčni infarkt vedno pogostejši . 159 Prva pomoč..................161 d. f.: Začetnikove težave . 162 Drago Štoka: Ob smrti Jožeta Vidmarja .... 164 Josip Kravos: Jaslice v ko-ronejskih zaporih . . . 164 xxx Brali smo...............165 J. P.: Dva velika pevska nastopa ..................166 Radijski spored za božične praznike ..............166 Martin Jevnikar: Sodobna slov. zamej ska literatura (nad.) ..................168 M. š.: Dr. Truhlar, Pokoncilski etos............168 • Uredil JOŽE PETERLIN Revijo izdaja uredniški odbor: Stanko Janežič, Marij Maver, Albert Miklavec, Franc Mljač, Sergij Pahor, Jože Peterlin, Maks Šah, Drago Štoka, Marija Ceščut in Silvan Kerševan Odgovorni urednik: MARIJ MAVER Zunanja oprema KLAVDIJ PALČIČ Uredništvo in uprava: Trst, via Donizetti 3, tel. 23-779 — Pod-uredništvo v Gorici: SKAD Čekovni račun 11/7019 Registrirano na sodišču v Trstu št. 193 Tiska tiskarna »Graphis«, Trst, ul. Sv. Frančiška 20, tel. 29477 ŠE O »ZAČASNEM ODBORU« Hitim izraziti svoje soglasje k pismu M. K., zagovornika in aktivista Slovenske skupnosti (kot se je podpisal), objavljenem v novemberski številki Vaše cenjene revije, ki jo pazljivo čitam. Kot toliko drugih slovenskih izobražencev, po rojstvu in bivanju Tržačanov, ki se — ne glede na svetovni nazor in politično prepričanje — slovenski stvari niso izneverili, bode tudi mene v oči besedica »začasni« v naslovu Odbora za upravo Kulturnega doma, o katerem je govora. Res je, ta »začasnost« traja le predolgo, še dalj pa — pristavljam jaz — diktatura monopolističnega zaprtega kroga, ki se za njo skriva ter z njo špekulira v določene namene. In to v brk vsem demokratičnim načelom, ki naj bi končno zavladala med nami v zamejstvu, v posmeh vzvišenemu smotru, kateremu bi ta lepi, osrednji hram naše kulture mogel in moral služiti! Zrastel je na pogorišču nekdanjega, da bi služil nam vsem, po krivdi tega ozkega kroga sebičnih privilegirancev pa še danes ni in ne more postati skupno ognjišče kultumo-prosvetne dejavnosti našega primorskega ljudstva. Ves blesk njegovega marmorja v siju lestencev ga zato — dokler je položaj takšen — k njemu ne bo uspel pritegniti. Odtod obupne vrzeli v vrstah parterja in balkona, nad katerimi nenehno tarnamo. Upravljačem doma, s predsednikom dr. Tončičem na čelu, te luknje molče trobentajo, naj se že enkrat odpovedo ekskluzivi, ki so jo nad njim proglasili že ob spočetju in jo nato sankcionirali! S tem dejanjem, ki ga vsa poštena slovenska javnost od njih že ne- kaj let terja, bi bil storjen resnično velik korak naprej k prepotrebni vzajemni obrambi naših življenjskih interesov, predvsem naše materine besede, za katero nam je, ker — mimo slovenske šole, ki nas druži — pomeni le skupen kulturni dom, v katerem mora biti za vse prostora, največje jamstvo našega obstoja. A koliko protestov je bilo že poprej iznesenih na račun nekulturnih sejiavcev na naši kulturni njivi! — Zalegli niso nič; naleteli so na gluha ušesa tudi v matični domovini. Z iste verige koristoljubnih podvigov, s katero so priklenjeni nanjo, niti brionski sklepi niso odtrgali ne enega teh škodljivcev. Pritožbe zoper njih so spet utihnile, ker jih nikdo ni poslušal. SKUD »Misel in delo« pa potrpežljivo čaka na izid pravde proti nekaterim trdoglavim nasilnežem, ki so izkoriščali njegovo ime, lasteč si njegovo mesto v Začasnem odboru, čeprav društvene izkaznice nikoli niso imeli in jih za kaj takega nihče ni pooblastil. Brez teh odkritih in prikritih spletkarjev, bi se kulturne struje že davno stekale v ta »naš dom, ki je tako malo naš« in vprašanje skupne uprave ne bi bilo več odprto. Dobro misleči predstavniki kulturno-prosvet-nih organizacij, ki jih imamo, so že nekajkrat pokazali odločno voljo za njegovo rešitev, toda vse je bilo- kot bob ob steno. Prav zato-, spričo bridkih izkušenj, ki jih v tej zadevi imamo, se mnogi, kljub najbolši volji, žal ne moremo strinjati z laskavo oceno Mladike o predsedniku Začasnega odbora, ker v svoji funkciji doslej’ še daleč ni dokazal, da bi -bil »nepristranska (Dalje na 3. str. platnic) Posamezna številka Mladike stane 200 lir, po pošti 220 lir. Celoletna naročnina (10 številk) 2000 (2200) lir. Naročnina za ves letnik v Jugoslaviji 45'Ndin, v Ameriki stane 5,5 dol. Naročnina za ves letnik v Avstraliji 4 funte. France Gorše: Jaslice BOŽIČNO VOŠČILO GOSPODA VIKARJA msgr. LOJZETA ŠKERLA Božič je lep praznik. A če želiš o njem kaj povedati ali napisati, se znajdeš v zadregi. In vendar govori božič o »velikem veselju«, o Odrešenikovem rojstvu, o slavi Bogu na višavah; o miru, ki naj ga bodo deležni ljudje, ki so Bogu po volji; pa tudi ljudje, ki so dobre volje! Ta praznik nam celo pove, da je božji Sin postal človek; postal eden izmed nas. Pa še več: ta božji Sin in človek sta se srečala v jaslih, ker drugod za to zgodovinsko srečanje ni bilo prostora. Ko me je urednik Mladike prosil, naj napišem za revijo par drobnih vrstic, sem se ponovno znašel v zadregi. Kaj naj napišem in kako? Odkod vendar ta težava, ta zadrega pred veliko božjo božično skrivnostjo? Ta strah pred lučjo, ki sveti na človeštvo iz betlehemske votline? V zadregi sem se zatekel k evangeliju, k sami božji besedi. Najprej sem odprl evangelij svetega Luke, nato pa še evangelij svetega Mateja. Oba evangelista omenjata, čeprav vsak po svoje, prve dogodke iz Odrešenikovega življenja. In kaj sem odkril? Velikokrat sem že v tihem premišljevanju, v šoli ali na prižnici prelistal te evangeljske strani, a tokrat je name napravila poseben vtis in me presenetila resnica, ki jo poudarjata oba evangeljska pisca. Luka pravi, da so se pastirji ob angelovem oznanilu o velikem veselju in ob Gospodovi svetlobi prestrašili in da jih je moral angel pomiriti z besedami: »Ne bojte se!«. Matej pa pripoveduje dalje, kako se je kralj Herod prestrašil in ves Jeruzalem z njim, ko so slišali modre, da so na Vzhodu videli Odrešenikovo zvezdo in da so se mu prišli poklonit. Ob premišljevanju te resnice so vprašanja v moji duši sledila vprašanjem: AMi se ta strah ob novem Božiču pojavlja tudi v našem srcu? Ali se bojimo Odrešenikove luči, ki naj posveti v našo notranjo temo in nevero? Ali nas je strah božjega ognja, ki je prišel na zemljo ob prvem božiču, ker ne želimo, da bi nas ogrela in razvnela božja ljubezen? Ali1 nas je res strah pred srečanjem Boga s človekom, ker nočemo bratu podati roko in mu pomagati iz trpljenja, greha, nevere, žalosti, osamelosti, revščine, dolgočasja, hudobije, zatiranja, preganjanja, omalovaževanja, nezaupljivosti? Ali se res bojimo pogumnega in junaškega nastopa za našo čast, za božjo čast, za rast Cerkve in naroda? Ali smo prav zaradi tega v zadregi pred božično skrivnostjo? pred novim in prerojenim oznanjenjem luči, milosti, odrešenja? Ali res bežimo v strahu pred seboj, pred lastno odgovornostjo? In še bi se lahko spraševali... Drugi Vatikanski koncil je bil za Cerkev kakor nov božič. Poudaril je potrebe in zahteve sedanjega sveta. Iz njega je posijala luč velikega veselja. Marsikaterega je pa navdal s strahom! VI. Truhlar omenja v svoji novi knjigi »Pokoncilski katoliški etos« posebno dva vzroka tega sodobnega strahu in njune posledice. ANajprej strah pred SLAVKO SVETA NOČ Vetrovi sveti so zaveli v temačnost noči. Zvezde žare kot z lestenca. Ptice strme v svetonočno temino. Trop ovac binglja v skrivnostno tišino. Duše stoje na razpotju nebrojnih steza. Angel deli bogate darove svete božične noči. novimi pogledi in določitvami, človek se boji koraka v novo. Noče v nepoznano. Boji se trenutnega občutka dezorientacije, ki je ob prehodu v nov svet neizogiben. Varneje se čuti v že poznanih ureditvah. Zato raje ostaja v njih, čeprav več ne ustrezajo njegovi novi razvojni stopnji. Ker se pa novim, osebnejšim odločitvam umika, v rasti nujno zaostane.« Kdor pa v rasti zaostaja, tega je strah. Drugi važen vzrok tega strahu je »iskanje lagodnosti, beg pred naporom, zato odlaganje odgovornosti na druge in voljna podreditev samega sebe tem drugim.« Kdor se zanaša na druge, beži pred odgovornostjo, se boji božjega Sodnika, čeprav ta prihaja med nas v podobi neboglenega otročiča. Iz drobnih vrstic, ki naj bi bile prisrčno božično voščilo, je nastala dolga pridiga. In zaključek te pridige naj bo: »Ne bojte se!« Božji Odrešenik, ki se vrača med nas v božični skrivnosti, naj da nam vsem tistega poguma, ki ga zahtevajo od nas današnje potrebe, a tudi naše zmožnosti, naša resnost in vztrajnost v dobrem. Odprimo svoje srce božjim navdihom in božji ljubezni! Zato pa vsem znanim in nepoznanim iskateljem veselja v veri in osrečujoče ljubezni: Vesel Božič! BOŽIČ BOŽIČNE ŽELJE Kristalne snežinke božičnih darov bogate nocoj drobne veje moje duše. Se veselim svete snežn i ne božičnih kosmin in koprnim po dopolnitvi časov. Postal bom smreka globokih korenin, širokih vej in sinjih višin : mogočno božično drevo. Spev pastirjev v noči duša omladi, se prebudi, mame si oči kot iz težkih sanj . . . Zasledi, zvezda repatica, božično skrivnost in počasti večno modrost . . . Se prerodi v otroštvo božje in obrodi sadove svete božične noči. BOŽIČ V DUŠI Skrivnostna božičnost je porodila nocoj v moji prazni duši Kristusa. Povil ga bom v plenice č'sie vere, pripravil v svoji duši dom za Kristusa. Strmel bom vanj s prameni trdnega zaupanja, se prebudil iz sanj v Kristusa. Ogrel ga bom nocoj s plameni vdanostne ljubezni in duh postal bo moj: dejanska božičnost. MAMA JAN KRZNENI PLAŠČ »Halo! Mara!« sem vpil v telefon, »danes pridem kasneje domov, da ne boš v i'skrbeh! Moram dvigniti krzneni plašč...« »Kaj pa noriš,« me je prekinila ona, »kar povej, kam bi šel rad z družbo.« »Vsaj počakaj, da povem. Nikamor ne grem. Samo po plašč mordm še nocoj. No, počakaj, kaj spet ugovarjaš! Se spomniš', da šelm redno pošiljal izpolnjene listke, ki sem jih dobil pri milu za britje? Pred božičem je bilo prvo žrebanje in jaz sem zadel tisti plašč ...« »Ti, čakaj! Ena je šele, pa ne da si se ga naložil ob tej uri?« Takrat Sem z eno stopil na drugo, da sem začutil bolečino na kurjem očesu, drugače bi bil vzrojil. »Verjemi ali ne, nosila boš o praznikih plašč kot samo velike gospe sredi mesta.« Ko is)em sedel na avtobus z velikansko škatlo v naročju se ni nihče zmenil zame, a doma je bila kuhinja že polna ljudi. V našem predmestju šel ne zgodi vsak dan, da bi se kdo vrnil iz mesta z dragocenim kožuhovinastim plaščem na rokah. Bili so tu vsi prebivalci hiše, bližnji sosedje in svakinja Elsa \S, svojim možem. Položil sem škatlo na mizo, jo odvil in odprl. Vsem se je iztrgal vzklik občudovanja: pred nami je ležalo čudovito krzno s svetlečimi se dlakami, kot ga vidiš le na ramenih filmskih div. Maj isvak Sergij je potegnil skoro boječe po rokavu: »Izgleda res, da je pravi.« »Pravi!« sem ga nahrulil. »Pravi, kakšen pa! Misliš, da ne ločim vidre od divjega zajca!« Žena je počasi vzela plašč iz škatle, previdno kakor bi jemala v roko dragoceno porcelansko skodelico. Nato ga je vrgla preko ramen in počasi vtaknila roke v rokave. »Je tvoja mera?« sem vprašal. Stala je pred menoj kot Kim Novak v kakem salonskem filmu. »Pri takem plašču ni važno, če je nekoliko večja mera,« je zviška pripomnil svak. »Kolika takih plaščev pa si že prinesel svoji ženi Onasis?« Sem rekel užaljeno. »Daj no, srečo si imel, nič drugega, Nande, za srečo ni treba pameti.« Marine prijateljice pa niso ničesar spregovorile. Po vrsti so si pomerjale 'plašč in se skoraj pobožno ogledovale v zrcalu naslonjenem na ponev. Celo Baričeva ga je nategnila na svojo obilnost, a ga je takoj slekla, ko je videla, da niti gladko krzno ne more napraviti jz nje elegantne gospe. Zvečer so prišli še drugi sosedje in se gnetli v kuhinji, kot bi bili odprli osmico. ¡Stopil sem pred hišo, prišel je mimo policaj Pepi, ki že dolgo vrsto let vrši to službo v našem predmestju. »Kaj pa je danes pri vas, Nande? Menda nimate krsta, nič nisem slišat.« DROBNI ZAPISKI CESTNE TABLE IN NJIH NAPISI Eno prejšnjih nedelj sem bil na sprehodu po nekaterih naših vaseh; sonce m sveži zras sta me zvabila na Kras. Nekaj pa me je motilo pri tem sprehodu: table in napisi na njih. Povsod je opaziti veliko novih tabel (občinskih, pokrajinskih itd.), ki označujejo kraje ali znamenitejše točke. Žalostno, da nikjer (razen občinskih napisov v okoliških občinah) ni dvojezičnih napisov! Nikjer! Nihče noče slišati o slovenskih napisih. Kot da bi bili kje na Siciliji! In zdaj vidim neke nove table (ne vem, kdo jih je postavil), zelo okusno izdelane, ki oznanjajo, kdaj je v dotičnem kraju nedeljska sv. maša. Zelo pametno, da se izletnike, oziroma potnike obvesti o urniku .sv. maš, da tako lahko opravijo svojo versko dolžnost, če želijo. Ni pa pametno in prav, da ;e obvestilo samo v italijanskem jeziku: ne samo zaradi principa dvojezičnosti, zaradi londonskega sporazuma, itd., ampak predvsem zaradi neke korektnosti in olike, ki bi morali veljati v vsaki civiliziram družbi, kajti o urniku nedeljskih maš bi morali obvestiti ne samo nas, ki živimo v teh krajih, marveč tudi Slovence in druge Jugoslovane, ki prihajajo z onkraj meje, nadalje angleške, nemške turiste itd. Zakaj taka ozkost, taka zaprtost? Kaj bi ne bilo prav in lepo, da bi bili ti napisi v več jezikih? Isto bi lahko rekli glede napisov in tabel, ki kažejo pot k svetišču na Vejni: povsod samo en jezik, čeprav prihajajo gor romarji iz vsemogočih krajev in držav. Zakaj tak narcizem glede lastnega jezika? OTVORITEV KOFRSKE ŽELEZNICE Ce imamo tu opravka z narcizi-zmom, beležimo na drugi strani pa preveliko obzirnost. Ob priložnosti otvoritve koprske železnice (dogodek izrednega pomena za Koper in ostalo Slovenijo) je namreč moj prijatelj — javni politični in kulturni delavec — dobil povabilo na slovesnost te otvoritve. Nemalo nas je začudilo, da je bilo to povabilo sa-mo v italijanskem jeziku: slovenski javni delavec, slovenski politični predstavnik v zamejstvu, borec za pravice narodne manjšine — pa dobi iz Kopra vabilo v italijanščini! Ne vem, ali imamo opravka zgolj z nemarnostjo, z neljubo pomoto, ali smo že pri nenačelnosti, ali pa spada ta stvar v širši načrt, ki naj privede do popolne soglasnosti med sosednima državama na škodo nas — zamejskih Slovencev? Drago Štoka KAKO JE Z BEATIFIKACIJO SLOMŠKA? Kakor naše cenjene bravke in bravci že vedo, je ves škofijski postopek za Slomškovo beatifikacijo že nekaj let — od novembra 1963 — na obredni kongregaciji pri sv. sedežu v Rimu. Pravim: ves postopek, s tem mislim vse Slomškove spise in razen tega dva druga postopka, ki sta za beatifikacijo po karonič nem pravu predpisana, namreč postopek o nečeščenju (de non cultu) in postopek o herojskih krepostih (de farna sanctitatis). Slednja dva postopka obsegata skupno 800 protokolnih ■Strani, katere je škofijski ordinariat s posebnim dovoljenjem obredne kon gregacije moral prevzeti v latinski jezik in vse to prepisati z roko in s posebnim arhivskim črni'om. »Nande je zadel krznen plašč,« se je brž vtaknil vmes moj svak. »Res?« se je začudil policaj, »takih dragocenosti pa ni dobro držati doma. Zavarujte ga.« »Imaš prav,« se je spet vtaknil svak. »Poleti ga boš moral pa hraniti pri krznarju, da ti ga molji ne požro.« Poprašjcal sem se za ušesi. Da bi imel take stroške, še preden bi plašč komu kaj odvrnil! Nato je svak s svojim značilnim smehljanjem vprašal: »Kdaj pa bo oblekla tvoja žena to čudo? In za kam?« »Kako za kam. Kamor bo hotela,« sem vzrojil. »Tudi če bi šla v zadrugo po kis?« se je zarežal svak. »Ali pa v kino v soboto zvečer? Če ne bo kar večerje kuhala ud zdaj naprej v krznenem plašču!« »Še nisi končal?« sem preteče rastel. »Ne jezi se, stij boš moral zdaj o tem razmišljati,« je oni posmehljivo, odvrnil in se obrnil, da gre domov. »Zoprni nevoščljivec! Ne more pogoltniti, da sam ni imel te sreče?« sem rekel. Pepi je prikimal. Čez čas pa je rekel: »A čisto brez podlage le ni njegovo govorjenje. Ne misli, da me kaj briga, ampak je res vprašanje, kdaj ga bo mogla obleči.« »O, takih prilik je dovolj: poroke, pogrebi, predstave...« Porok ni ravno na pretek. Saj že- deset let nisi bil na nobeni. In prireditve. Tudi če ¡so: kaj bo tvoja v krznem plašču sedela med našimi ženami?« »Kar meni prepusti, kdaj in kam bo šla s tem plaščem,« sem dejal prisiljeno mirno. »Seveda, seveda,« se je pomirljivo umaknil policaj. »Saj jo pelješ lahko v središče mesta v kako\ restavracijo ali v nočni lokal, v gledališče. Samo precej penki-penki vzemi s seboj. Jaz se ne maram vtikati, a se bojim, da ti bo prinesel ta plašč več hudega kot dobrega.« Ko so se vsi nagledali plašča in odšli, sem stopil v kuhinjo. Mara je stala tam v svetlečem se krznenem plašču, z blaženim izrazom na obrazu. »Nande, dobro da so prazniki pred durmi.« »Saj ne moreš v našo cerkev med te preproste ljudi?« »A?« sem suho dejal in obrnil pogovor. »Pepi, policaj, pravi da moramo dati kožuh zavarovati. Lahko ga izgubiš ali se zgodi kaj drugega.« Sam pri sebi sem bil že prepričan, da dragoceni plašč ne bo prišel nikoli iz našega stanovanj a. V najinih dveh sobicah pa se mu nima kaj zgoditi. Kam naj greva tako luksuzno napravljena. Moja plača je ravno pravšna, da sta otroka dostojno oblečena. Mara pa je s srečnim smehljajem vzklikala: »Pomisli, kaka sreča! Prej se nisem niti zavedala, da sem si ga od nekdaj želela! Moj prvi krzneni plašč!« »Pa vendar ne misli, da bodo prihodnje leto spet iz tisočev listkov potegnili prav mojega,« sem vznemirjeno pomislil. Take stvari se ne ponavljajo,« sem se vznemirjal. V pisarni me je kolega takoj začel zbadati. »Fantje, veste da, imamo milijonarja v svoji [sredi! Kaj, Nande, zdaj ti ne bo več prišlo na misel, [da bi se vlekel za nadure?« »Zdaj še veliko bolj,« sem grenko pomislil, »kako bom sicer vzdrževal ta zlodjevi kožuh!« Ko sem se vrnil, je Mara postavljala na mizo krožnike, seveda v predpasniku, brez krzna. Toda pomerila si ga je vsaj petdesetkrat od jutra do zdaj. Ni niti počakala, da bi jo pozdravil. »Nande, nocoj ga bom oblekla.« »Hm? Ta, v Zvezdi je dober film.« Pogledala me je razočarano: »V kino? Kdo bo v temi videl moj plašč?« »Zdaj imaš, Nande,« sem si dejal, »zavarovalnina, krznar, zdaj pa sam bogve kaj ima za bregom?« »Ali me ne bi mogel peljati ven na večerjo?« Pomislil sem na »Šestico«, kamor včasih peljeva otroka ob nedeljah po sprehodu. Toda tam še nikoli nisem videl ženske v krznenem plašču. »Kam misliš, da bi šla?« sem previdno vprašal. »V Excelsior,« je žena takoj nagovorila. »Tako daleč?« sem dejal, kot da je Excelsior v Mongoliji. »Moj plašč spada v center, to bi bil lahko vedel.« »Seveda,« sem rekel in že zagledal natakarje, kako se priklanjajo plašču in kakšen denar me bo stalo. A ¡enkrat ji >moram napraviti to veselje! »Za otroke bo prišla moja sestra, sem že uredila,« je rekla Mara.« »Glej, glej, vse je že pripravila, ne da bi se posvetovala Z menoj!« »Ta teden se pelje Marjan enkrat v mesto« sem dejal. Marjan je moj brat, taksist. Telefoniral sem mu: »Ti, kdaj greš v mesto? A, v četrtek? Bi peljal tudi naju dva? ... Nič zato' če bo kasno, greva na večerjo v Excelsior.« Ko je pripeljal s svojim taksijem, sva že vsaj pol ure čakala pripravljena. Moj brat je bil že slišal praviti o moji »sreči«, zato ni pokazal pretiranega začudenja. »Ta je res pravi! Moja punca ima ravno takega.« »Daj no, tisto je kvečjemu zajec,« sem ga zaničljivo zabil. Zraven sem si mislil: »Ravno tebe bi marala, če bi si lahko kupila krzno.« Moj brat je namreč nizek, čokat fant, s potlačenim nosom, 'kjer se je kot deček vadil v boksu. »Saj mi je rekla, da je pravi,« mi je ugovarjal. »Čemu bi se prerekala«, sem pomislil in umolknil. Takoj' je ustavil pred Excelsior jem in sva vstopila v lepo razsvetljeno restavracijo. Naročil sem lahko večerjico, a kljub skromnosti je bil račun tak, da me je zabolel želodec. Naj bo, sem se tolažil, »saj je prvič in zadnjič.« »No, kako se počutiš, draga?« sem jo vprašal, ko sva prišla na cesto. »Nebeško,« je sanjavo odgovorila. Jaz sem globoko potlačil bolečino v denarnici, saj sva končno preživela lep večer! Dal sem plašč zavarovati in sem se dogovoril s krznarjem, da ga bo sprejel čez poletje v svoj hladilnih. Ženi sem kupil razkošno obleko, da je bila v skladu s krznom. Lep dar usode res! Svak se je zdaj pa zdaj pojavil na vratih s svojim vzvišenim smehljajem: »Bravo, fant! Le glej, da spet kaj ne zadeneš, drugače boš končal v hiralnici!« A stroškov le ni bilo konca. Ko sem stopil v kuhinjo, me je sprejel čuden mir namesto otroškega živžava. »Kaj za vrabca pa se je zgodilo?« sem vprašal. »Tvoja otroka sta napravila nekaj.« Kadar ga ot~oka kaj polomita, sta »moja« otroka, to že vem. »Vzela sta plašč iz omare in se prepeljavala po dvorišču. Rob plašča se je nataknil na žebelj v ograji.« »Škoda, da ga nista raje izgubila,« sem pomislil, »zavarovalnica bi 'mi izplačala čedno vsotico.« »In, kaj se je zgodilo?« »Luknja. Nesla sem ga h krznarju. Dvajset tisoč.« Spise morata pregledati dva cenzorja nezavisno drug od drugega, ki jih je določila obredna kongregacija. Določila pa jih je izmed 13. slovenskih doktorjev bogoslovja, ki bivajo v Rimu ter obvladajo slovenski in nemški jezik; njihova imena je isti kongregaciji predložil postulator. Ti profesorji po večini poučujejo na raznih rimskih papeških univerzah, njihova imena so pa sledeča: p. dr. Karel Truhlar, p. dr. Maksimiljan Žitnik, p, dr. Ivan Zore, p. dr. Anton Koren, p. dr. Jakob Žib-ert, p. dr. žužek, p. dr. Pavel Leskovec, vsi D. J.; p. dr. Bruno Korošak in p. dr. Ciril Recek iz frančiškanskega reda; p. dr. Arhangel Drolc iz kapucinskega reda; p. dr. Anton Le-giša, general klaretijancev; dr. Janez Vodopivec in dr. Janez Belej. Kdo izmed teh je bil določen za cenzorja Slomškovih spisov je tajnost rimske kongregacije: da izmed 13-stih pravkar omenjenih. Vemo le to, da prvi cenzor dela že od januarja 1. 1963 in ko bo svoje delo končal in izročil kongregaciji, bo ta vse spise izročila v pregled še drugemu cenzorju. Lahko, da bo ta končal prej ka-kor prvi, lahko pa tudi, da bo rabil še več časa, da bo pregledal to ogromno-, večkrat na drobno pisano maso zdaj v slovenščini in zopet v nemščini. Kakor smo poprej omenili, je obredna kongregacija dovolila, da je škofijski ordinariat v Mariboru o-skrbel prevod postopkov v nemščini t. j., da božjega služabnika Slomška do sedaj nikjer niso javno častili kot blaženega ali svetnika, in o herojskih krepostih ali o sluhu svetosti. Ista kongreagcija pa si je pridržala pravico, da imenuje v Rimu cenzorja, ki bo ta prevod pregledal in primerjal s slovenskim originalom. Tudi ta izvedenec je eden izmed 13-stih slovenskih strokovnjakov za obgoslovne vede v Rimu. V teku treh let je odobril 90 členov o herojskih krepostih škofa Slomška. Nato se je utrudil in ostalih 720 na drobno pisanih protokolnih strani prepustil drugemu cenzorju, ki ga je kongregacija medtem že imenovala vedno* izmed znanih 13-stih strokovnjakov. Tudi o njem so mi zagotovili, da marljivo dela. INihče pa ne more reči — menda tudi on sam ne — kdaj bo mogel to ogromno in mučno delo končati. Da kratko povzamemo*: na obredni kongregaciji ali takozvanemu ministrstvu za blažene in svetnike pri sv. sedežu torej trenutno študirajo Slomškove spise in overavljajo* latinski prevod ostalih dveh zgoraj pojasnjenih po-stopkov. Spise študirajo že pet let, latinski prevod ostalih dveh postopkov pa tri leta. Le tako razumemo, koliko smo pridobili, ko nam ni treba prevajati Slomškovih spisov in da sta ostala dva postopka prišla v Rim že prevedena, sicer bi to oboje številno in mučno delo v Rimu lahko trajalo tudi 50 let. Točneje bi bilo reči v bližnji ali daljnji bodočnosti: ne za eno ne za drugo ne vemo »ne ure ne dneva«. Ko bodo spisi pregledani — upajmo čez pet let — ter overovljen latinski prevod postopkov »de non cultu« in »de farna sanctitatis« — predpostavljamo prav tako* čez pet let, bo brez dvoma storjen velik in odločilen korak. Pozitivno sodbo* cenzorjev v spisih .bo ponesel sv. očetu kardinal, ki v beatifikacij skih postopkih nosi naslov »cardinalis ponens«, po naše kardinal-zavetnik. Kardinal-zavetnik igra veliko vlogo. Slomškov postopek v Rimu ga zaenkrat še nima, ker trenutno še ni potreben. Upajmo, da bomo do takrat Slovenci že sami imeli kardinala, kar bi bilo za uspeh postopka seveda velikega pomena. To seveda v primeru, da bosta oba cenzorja ocenila spise pozitivno, vse kar bo negativno, bo treba poprej razjasniti. Jasno je, če bo takih mest v spisih veliko, da se bo zadeva zavlekla lahko za eno ali več let. Tukaj bo postulatorjeva odgovornost postajala vedno večja. Ko bo končno sv. oče — ako upamo, z gotovostjo še ne moremo reči — na Slomškove spise odgovoril »expedit« t. j. »uspešno je,« tedaj bo božji služabnik Slomšek dobil novi naslov »venerabilis« ali »častitljiv« božji služabnik in bo o tem kratko uradno poročilo v vatikanskem dnevniku »L'Osservatore Romano«. Franc Šegula »Vraga! Pa kako mirno mi to poveš! Seveda, saj sedim na denarju!« Ko sem v soboto srečal tesarja Miho, sem bil še vedno slabe 'volje. Kot nalašč je začel takoj o krznenem plašču. Povedal sem mu, kaj se je zgodilo. »Pravijo, da te je že veliko stal,« je razumevajoč rekel. »Kaj ko bi uredil tako, da bi ti plašč tudi kaj nesel.« »Me imaš za norca?« sem dejal. »Ne, ne, a mislil sem... Vendar, da si nevesta, če nima obleke, lahko sposodi ali če kdo rabi večerno obleko ... pa sem mislil.. . No, kar povedal ti bom po resnici. Moja žena mora v soboto na poroko svoje nečakinje. Njeni sorodniki visoko drže svoj nos in me opravljajo, da jo imam oblečeno kot beračico. Razumeš zdaj ...« »Razumem, tudi jaz imam svaka ...« »Torej, za koliko bi ga posodil? Samo za en dan?« »Za dva tisoč. Je prav?« »Zelo mi boš ustregel. Hvala ti.« Domov grede, sem zadovoljen premišljeval, da bo takih prilik najbrž precej, da se mi to preklicano krzno lahko spreme ni v zlato jamo. Mara je ravno lupila krompir, ko sem vstopil. »Kdaj bo plašč popravljen?« »V soboto. Zakaj vprašuješ?« Povedal sem ji o Mihi. A moj glas je postajal vse bolj šibak. V štirinajstih letih \sem se navadil na pomembne znake in Marine oči niso obetale nič 'dobrega. »Če te prav razumem,« se je vzravnala, misliš plašč začeti posojati za denar?« »Če nisi tudi ti za to, seveda ne,« sem dejal slabotno. Nič ni odgovorila. Obrnila se je in zaloputnila za seboj vrata v spalnico, da se je hiša tresla. Tri dni je vladala v hiši popolna tišina. Mara je delala vse avtomatično, ne da bi se zmenila zame. Ko sem se v soboto vrnil domov, mi je vrgla v naročje plašč kot smrdljivega mrtvega mačka. »Tu ga imaš!« Obrnila se je in izginila v spalnico. Prijel sem plašč in ga zabrisal po tleh ter z nogo odprl vrata v spalnico: »Tako?« sem zarjul. »To si mi napravila, to? Meni, ki se potim in trudim, da bi vas čim dostojnejše preživel?« »Ne tuli,« je rekla in videl \sem, .da je prestrašena. »Delam, kar hočem,« sem vzdignil glas. »Enkrat, samo enkrat sem imel srečo, da mi nekaj ni bilo treba šele prigarati! Misliš, da mi niso takoj ponudili čedne vsotice, če plašč prodam? A jaz sem odklonil, prinesel sem ti ga, da bi ti podaril nekaj vrednega, razumeš?« »Nisem gluha, ne vpij,« je rekla že precej krotko. »Saj ti ne razumeš nič, nič, nič,« sem si še naprej dajal duška. »Zdaj mi je dovolj! Grem.« Zaloputnil sem vrata, da so skoraj skočila s tečajev. Vlival sem vase tretje pivo, ko se je pojavil policaj. »Nande, žena je naročila, da pridi takoj domov!« Ko je zagledal moj obraz, je dostavil: »Ali pa te dam v luknjo zaradi kaljenja nočnega miru.« Mara me je čakala pred vrati. »Sem ti že vse povedal,« sem bruhnil. »Nande,« je šepnila žena. »Premislila sem vse. Ne maram več plašča. Toliko drugega je potrebnega pri hiši, otroka rabita tolikd stvari in ti že šest let nisi imel nove obleke. Prodaj ga . . .« (Daljle na str. 163) NIZOZEMSKA DEŽELA VEDRINE Že ob prestopu nemške meje me je Nizozemska osvojila s svojo prikupno pokrajino, z vzorno urejenimi polji ter širnimi travniki in pašniki, ki segajo nrav do obzorja. Nebo je bilo jasno in prostrano, njegova sinjina vedrejša kot pri nas. Že ob prvem stiku sem spoznala, da so tudi Holandci taki, vedri in odprti ter s tujcem večinoma ljubeznivi. Ni je na svetu dežele, ki bi n jeno lice bilo v toliki meri sad človeških naporov in prizadevanj. To sem zlasti občutila ob Zuiderskem jezeru, kjer so v teku stoletij dinamični in trdoživi Holandci iztrgali morju obsežne površine. Že samo ime pove, da je Nizozemska nižavje. Njeni zahodni deli ležijo pod morsko gladino ter so nastali v stoletni borbi z morjem. Tu se zdaj širijo slikoviti pašniki, ponekod celo nasadi, za njimi pa pogosto nenadoma uzreš onkraj nasipov bela jadra in jate galebov. Ves ta svet je bilo mogoče pridobiti in ohraniti le z gosto mrežo nasipov, ki ga varujejo pred rušilno silo morja. Le-to rado prodira v ustja rek ter preplavlja polja in vasi. Tucli Zuiderski zaliv je nastal šele v 14. stoletju, ko je morje prodrlo v notranjost in se združilo z obalnim jezerom. Leta 1932 so ta veliki zaliv z nasipom ločili od Severnega morja ter ga odtlej postopno osu-šujejo. Ob ustjih Rena, Šelde in Maase se širijo naplavine Zelandije z nepregledno menjavo vode in kopnega, vzhodni del Nizozemske pa je bolj sušno nižavje. Le na skrajnem jugu, ob vznožju Ardenov, se svet dvigne do 200 m. Tu prevladuje terciarni apnenec z bogatimi slojišči premoga. Iz šolskih klopi mi je bilo znano, da je podnebje na Nizozemskem namorsko, vlažno in deževno. Meni pa je v veliko presenečenje pripravilo izjemo, ki nemara le potrjuje pravilo, in povsod sem imela sonce, čeprav so me domačini pogosto hudomušno opozarjali, naj si nikar ne mislim, da je vedno tako. Med svojim bivanjem na Holandskem se namreč nisem omejila na proučevanje pokrajine in njenih značilnosti, temveč sem ob vsaki ugodni priliki skušala vsaj do nek meje spoznati tudi ljudi, njihov značaj in način življenja. Mislim, da je k temu odločilno pripomoglo dejstvo, da nisem potovala v skupini, kakor se dandanes pogosto dogaja, temveč na lastno pest. V daljni tujini taka oblika ni sicer najbolj enostavna in udobna, ti pa zato nudi mnogo več kakor organizirana potovanja. Obiskovalcu, ki vsaj kolikor toliko pozna nemščino, tudi jezik ne more delati posebnih težav, saj močno spominja na sosecl- IN DOMAČNOSTI na nemška narečja. Ta tudi z angleščino si tujec skoraj povsod lahko pomaga. Do prvega stika z Nizozemsko je prišlo v starodavnem Utrechtu, kjer je bilo toliko drobnih, a zanimivih vtisov in doživetij, da jih ne bom zlepa pozabila. Mesto je nastalo že v rimski dobi, a svoj poznejši razvoj dolguje zlasti katoliški Cerkvi, saj /c bil tu doma papež Hadrijan VI. Njegovo hišo sem si ogledala s posebnim zanimanjem, tembolj, ker gre za zadnjega naslednika sv. Petra, ki ni bil italijanske narodnosti. Iz virov je razvidno, da italijanski cerkveni dostojanstveniki niso marali tega papeža; očitali so mu strogost, skopuštvo in celo »barbarstvo«. Mojo pozornost sta pritegnila tudi stolnica in vseučilišče z lepim renesančnim pročeljem. Katedrala, ki je zgrajena v gotskem slogu, je bila močno poškodovana v XVIII. stoletju, ko je silovito neurje porušilo osrednjo ladjo ter tako ločilo zvonik od absi-de. Slednja pa je tako prostorna, da so jo lahko brez vsake dozidave spet preuredili v cerkev. Po ogledu notranjščine sem se takoj povzpela na visoki zvonik, kjer sem si šele lahko ustvarila sliko o pristnem nizozemskem mestu, kakršno sem si predstavljala po starih slikarijah. Gre za arhitektonsko ubrano celoto, kjer se značilnosti posameznih stavb, prekopi in mostovi zvesto dopolnjujejo med seboj. Nisem se mogla nagledati slikovitih, skrbno prepleska nih hiš, ki se zrcalijo v mirnih vodah mestnih prekopov. Bila je zame »nizozemska pravljica« s hišami, ki so hišice, in okni. ki so okenca... Le na obzorju sem pogrešala značilne mline, ki so vendar sestavni del holandske pokrajine. Ko sem naslednjega dne hodila po starih mestnih ulicah, sem nenadoma za velikimi steklenimi okni uzrla množico otroških glavic. Mirno in pozorno so sledili jjouku v sodobno opremljeni učilnici, kakršnih pri nas še ni. Da ne bi motila malčkov, sem pospešila korak proti bližnji cerkvi, ki sem si jo želela ogledati. Žal je bila zaprta zaradi nujnih popravil. Na bližizjih vrtovih se je ravno tedaj prikazal postaven katoliški duhovnik. Zveselil se je, ko je zvedel, da prihajam s sončnega juga, pa vendarle nisem romanske krvi. Beseda je dala besedo in ko je čul o mojem poklicu, sva se oba prav kmalu znašla sredi šolske problematike. Pripovedovala sem mu o navdušenju, ki vlada pri nas za novo srednjo šolo. Hudomušno se je nasmehnil in pripomnil, da so pri njih vse to že zdavnaj dosegli. Zdaj preizku- šajo marsikaj novega. Po daljšem, izčrpnem pomenku sem si morala priznati, da naša šola kljub vsemu, še vedno caplja za evropskim povprečjem. Izkoristila pa sem priliko in mu čim temeljiteje prikazala našo manjšinsko usodo. V skoraj razkošno opremljenem župnišču, kamor sva medtem stopila, me je poslušal z izredno pozornostjo in vidnim razumevanjem. Zadovoljna sva se razšla in jaz si nisem mogla kaj, da ne bi pomislila na naše nedeljske razgovore o perečih vprašanjih. Amsterdam me je osvojil s svojimi neštetimi, slikovitimi kanali, ki ga vsega preprezajo. To je največje holandsko mesto, saj ima že 870.000 prebivalcev. Ime je dobilo po nasipu (Dam), ki so ga v XIII. stol. zgradili ob ustju reke Amstel. Mesto se je naglo razvijalo. Že v XVIII. stol. so ga začeli smotrno urejevati ter graditi ceste, ki še dandanes povezujejo središče s polkrožno potekajočimi prekopi. Severne Benetke, kakor tudi pravijo tej prestolnici, so seveda vse kaj drugega kot njena posestrima ob Jadranu, a vendar imajo svoj skriti čar že zaradi sproščenosti in vedrine, ki dihata v tem mestu. Prehodila sem ves Amsterdam od. cerkve do cerkve, od galerij in muzejev do Rembrandtove hiše in uživala ob umetniških stvaritvah lega malega naroda, ki je toliko doprinesel k svetovni omiki. Zaradi stilne ubranosti sta mi zlasti ugajali kraljeva palača in Oude Kerk. najstarejša mestna cerkev, posvečena že leta 1306. Na lepo grajeni zvonik me je pospremil bister, živahen mladenič, ki mi je obenem razkazal zvonove in pojasnil delovanje carillona. Z vrha sp mi je nudil krasen razgled na mesto, ki mu je sonce ob zatonu dajalo še poseben čar. Pred menoj je v daljavi blestelo poslopje svetovno znanega Rijksmuseuma, nekoliko bliže pa Beginjliof, skupina starih, slikovitih hiš, ki so dolgo bile zatočišče onemoglih. Lepo je bilo videti tudi Mun.toren, značilni stolp v najbolj prometnem delu mesta, pa Zuider-kerk, kolodvor in daleč v ozadju orjaške naprave amsterdamskega pristanišča. Amsterdam Ker me je likovna umetnost vedno zanimala, sem si naslednjega dne ogledala Rembrandtovo hišo z bogato zbirko njegovih risb in bakrorezov, ki presenečajo po svoji monumentalni preprostosti. Že tu sem čutila umetnikovo željo po izpopolnitvi in poglobitvi slikarskega izraza. Pravega Rembrandta pa sem spoznala šele v Rijksmuseumii, kjer se mi je v moči slikarskih oblik in globokem humanizmu razodela njegova edinstvena ustvarjalna osebnost. Dolgo sem strme občudovala sloviti skupinski portret Nočno stražo ter številne druge stvaritve. Tedaj sem šele razumela njegovo težnjo za likovnim poglabljanjem, ki poenostavlja izrazna sredstva do skrajnih možnosti ter s tem še bolj poudari poduhovljenost v izrazu. Rembrandt je prav gotovo eden največ jih sli■ kar jev meščanskega baroka. Tudi Rubens je name napravil globok vtis zaradi svojih sočnih barv in svobodnih potez. V njegovih verskih in mi otoških kompozicijah prihajajo do izraza zlasti fizična moč in človeške strasti. V Amsterdamu sem si naposled lahko ogledala dela dveh mojstrov, ki ju še posebno cenim, Brueghela in Van Gogha. Prvi je bil najizvirnejši slikar svoje dobe, ki je posvetil vso pažnjo opazovanju domačih razmer in življenja. Njegova umetnost govori z neposrednim jezikom o prirodnih lepotah, v kmečkem okolju pa odkriva veselje in žalost. Van G ogli me je že pred leti pritegnil s temperamentnimi slikami, v katerih prikazuje sončno Provanso. Zdaj sem lahko spoznala tudi dela v temnih in temačnih barvah, ki poudarjajo bedo ljudi in umetnikovo pogosio mračno razpoloženje. Gre za izredno sugestivnega ustvarjalca, ki si je v trenutku hude duševne potrtosti končal življenje, a je vendar zelo vplival na razvoj modernega evropskega slikarstva. Poslavljala sem se že od Amsterdama, ko je mojo pozornost pritegnila gruča ljudi ob bližnjem kanalu. Iz vode so ravno potegnili fantiča, ki je bil zaradi svoje neprevidnosti pošteno moker. Razpoloženje je bilo vedro, skoraj hudomušno, nihče se ni razburjal ali celo zgražal, saj na srečo ni bilo hujših posledic. Pojasnili so mi, da so otroci tu precej prosti. Vzgojne smotre skušajo odrasli doseči s sodobnimi, psihološko utemeljenimi postopki, ki upoštevajo otrokov notranji svet, njegovo domišljijo in nagnjenja. V deželi, kjer je družin s številno deco (do dvanajst otrok) precej več kot pri nas, so taka prizadevanja zelo koristna. Že v osnovni šoli navajajo učenca k strpnosti in čutu odgovornosti, pri nadaljnjem šolanju pa se tovrstne težnje še stopnjujejo. Iz »Severnih Benetk« sem se spet usmerila proti jugu. Mimo Haarlema in Leidena me je po: vodila v Haag. Vlak so spremljala na obeli straneh obširna cvetlična polja. Čeprav so mi rože jrri srcu in jih precej poznam tudi v naši bližnji okolici, nisem še nilcoli videla tako obsežnih površin, namenjenih izključno cvetličarstvu. Posebnost predstavljajo tudi sodobno opremljeni podolgovati cvetličnjaki, ki jih je ponekod na desetine. Vrtnarstvo in cvetličarstvo sta na Nizozemskem izredno pomembni panogi, kmetijstvo pa se je v splošnem usmerilo predvsem v živinorejo, s posebnim poudarkom na mlekarskih izdel- kih. Polovico vse površine zavzemajo travniki in polja s krmilnimi rastlinami. Haag imajo nekateri za prestolnico Nizozemske čeprav je tu le sedež vlade in diplomatskega zbora. V mestu, ki je nastalo že v začetku XIII. stol., so se v novejši dobi vršila številna politična zasedanja. Tu delujeta mednarodno sodišče in mednarodna pravna akademija. Med drugo svetovno vojno je bil Haag zelo opustošen, zdaj pa ga znova krase mogočne stavbe in široke ulice, ki so njegova posebnost. Med obiskom je bilo treba nekoliko pohiteti, vendar sem si lahko pobliže ogledala Binnenhof, mestno jedro s palačo nekdanjih holandskih grofov ter znano dvorano Ridderzaal, kjer se še vedno sestaja nizozemski parlament. Seveda nisem prezrla galerije Mauritshuis, ki sodi med najvažnejše umetniške zbirke v deželi. Tu sem se znova srečala z Rembrandtom in dolgo občudovala njegovo Lekcijo anatomije. Nestrpno sem ugibala, kako bo ob Severnem morju, ki ga dotlej še nisem poznala. S tramvajem sem kmalu dospela v Schveningen, znano kopališče nedaleč od Haaga. Morje je bilo nemirno, saj je od Anglije pihal precej močan veter. Presenetili so me njegovi sivkasti odtenki in dolgi, peneči se valovi, ki so se lomili ob nizki peščeni obali. Voda je bila za naše pojme kar hladna, plavanje skoraj nemogoče, zato sem rajši ostala na suhem in opazovala kopalce. Mnogi so se sončili v zatišju za posebnimi steklenimi pregradami, drugi pa v pisanih, košaram podobnih naslanjačih, ki dobro varujejo pred vetrom. Nenadoma sem začula zategli zvok trobente. Čuvaji so s svojih stolpov opozarjali otroke, pa tudi odrasle, na naglo rastočo plimo. Gostje so ss kmalu umaknili, a brez hrupa in zmešnjave, kakor bi to bilo marsikje drugod. Zvečer je pisana množica čakala, da se s tramvajem povrne v mesto. Vozila so prihajala drugo za drugim, ljudje pa so se kar sami postavljali v dolgo vrsto in dobrodušno kramljali med seboj. Tudi mladež, ki se je še pred pol ure razposajeno lovila po obali, je zdaj radovoljno sledila zgledu starejših. Nikjer prerivanja, sunkov, očitkov ali celo živčne napetosti. V hipu sem tedaj spoznala, kaj je samovzgoja in prava omika naroda. Pri nas si sposoben za življenje in nekaj veljaš, če ti uspe ociganiti bližnjega in menda je že vzgoja najmlajših usmerjena k temu cilju. Sploh sem na Severu pogosto občutila, da imata resnost in solidnost, kljub časom, ki jih preživljamo, vendarle še nekaj veljave. Težko si je predstavljati, kako dobro ti dene. če veš. da boš utrujen in lačen brez posebnih težav lahko dobil sobo po zmerni, ustaljeni ceni in te tudi pri hrani nihče ne bo skušal pretentati. Vrhunec, doživetij so zame predstavljali značilni holandski mlini, ki sem jih sprva zaman iskala v okolici Amsterdama, pa tudi drugod. Do pravih, dve sto let starih mlinov sem prišla šele na južnem Holandskem, v Kinderjiku pri Rotterdamu. Tam se je kljub silovitemu razmahu prvega evropskega pristanišča in njegove industrijske okolice nedotaknjeno ohranilo področje starih mlinov v slikoviti pokrajini, ki jo prepreza niz plovnih prekopov. Moje želje so bile naposled potešene, ko sem se lahko pobliže sezna- Mlin na veter blizu Rotterdama nila tudi z notranjostjo teh mlinov, ki še vedno črpajo vodo in jo pretakajo iz prekopa v prekop. Podstavek je še zidan, mlini sami pa so iz opeke in lesa, večinoma še kriti s slamo. Dandanes jih je na vsem Nizozemskem le še nekaj nad 1000, čeprav jih je nekoč bilo kar 9000. kot mi je dobrodušno razlagal stari, šegavi mlinar. Idilično območje mlinov, ki sem ga s takim veseljem obiskala, ni daleč od Rotterdama. Mimo vodi s številnimi nadvozi in podvozi ena najmodernejših avtomobilskih cest: obe smeri, ki imata vsaka kar po pet cestišč, loči lepa živa meja. V neposredni bližini mesta se cesta spusti v dolg, skrbno obokan predor pod reko Maaso. Gradili so ga celili pet let in ga odprli prometu med drugo svetovno vojno, leta 1942. Maastunnel, kakor mu pravijo, je dolg skoraj 2 km, leži pa 22 m pod rečno gladino. Blatno dno so morali v celoii odstraniti in ga nadomestiti s trdnejšo osnovo. Zunanji deli so iz meter debelega ojačenega betona, ki mora vzdržati silen pritisk voda, po katerih plujejo celo prekomorniki. Gradnja mostov je tu skoraj nemogoča zaradi izredne širine rek in ogromnega ladijskega prometa. Rotterdam, ki je drugo največje nizozemsko mesto (ima že nad 730.000 prebivalcev), je name napravil globok vtis zlasti zato, ker so Nemci že maja leta 1940 mesto s svojimi zračnimi napadi skoraj popolnoma razrušili. Zdaj se tam dvigajo najmoderneje grajene mestne četrti, pravi biser \ i M , ^ ' i j 1 Š$i aWfe 'r' v' Mlini na veter, id so značilnost Nizozemske avantgardne evropske arhitekture, a le malo v stran še postavljajo temelje in gradijo nove objekte na zemljiščih, kjer so se pred vojno ponosno dvigale premožne meščanske hiše. Dolgo sem zamišljena stala pred spomenikom porušenemu mestu, ki ga je oblikoval Zadkine, kipar svetovnega slovesa. Zdelo se mi je, da v duhu znova doživljam nekdanje grozote, a obenem sem občudovala vztrajnost in trdoživost teh ljudi, ki niso obupali, temveč dali mestu po vojni nov zalet in. zagon. Rotterdam je danes eno izmed največ jih svetovnih pristanišč. Njegova vloga je predvsem v tranzitnem prometu: 3/4 blaga, ki prispe v pristanišče, nadaljuje pot po Renu navzgor v Nemčijo, Francijo in Švico. Promet v pristanišču je tako živahen, da kmalu pozabiš na njegovo težko preteklost in se samo diviš sodobnim napravam in urnim vlačilcem. Za obiskovalca, ki prihaja iz Trsta, je stvarnost rotterdamskega pristanišča še posebej poučna. Nehote sem pomislila na svoje rodno mesto, ki se razvija ravno v obratni smeri... Nizozemska se mi je prikupila ne samo zaradi svojih prirodnih lepot, ljubke slikovitosti in prijaznosti ljudi, ki imajo še posebej radi naše Jadransko morje, temveč tudi zaradi svojega vedrega in urejenega življenja, ki v obiskovalcu utrjuje zaupanje v človekove možnosti in njegov napredek. Holandci se namreč vesele življenja, podjetni so in z zaupanjem zrejo v bodočnost, kljub tegobam zadnje vojne in izgubi prekomorskih bogastev. Zdi se, da so za nacistične strahovlade mnogi spoznali, kam vodi zapostavljanje osnovnih človeških pravic, in si nič več ne žele kolonialnih prijemov. Postali so občutljivejši za krivice ki se še vedno godijo po svetu. Da bi človek globlje prodrl v miselnost in odnose med ljudmi, bi bilo seveda potrebno daljše bivanje, a vendar tudi tako doživiš marsikaj, občutiš vzdušje in utrip dežele, njeno sodobno življenje, vse to, kar je za nas novega in različnega, vrednega primerjave in tehtan ja. DIALOG S ŠPORTNIM SVETOM Udeležence mednarodnega olimpijskega odbora je po zasedanju sprejel papež Pavel VI. in med drugim o športu dejal naslednje . .. »V krščanskem razodetju so poudarjene moralne kreposti, ki močno vplivajo k popolnosti človekove osebnosti. Šport je pozitivna prvina socialnega področja. Gojitev športa prispeva k bratstvu, k medsebojnemu spoštovanju in razumevanju. Človek je povsod isti. Pravi šport ne pozna meja, prezira diskriminacije zaradi barve ali pripadnosti k političnim skupinam. Gojitev športa na mednarodni ravni, ki najde svoj najpopolnejši izraz v olimpijskih igrah, je hvalevredni in znatni doprinos k napredku, bratstvu med ljudmi in k utrditvi idealov miru med narodi. V mednarodnih tekmah se državljani različnih držav spoznavajo, med seboj spoštujejo, izkazujejo gostoljublje in spoznavajo navade mednarodne vljudnosti, priučujejo se miroljubnemu tekmovanju na stadionih in v telovadnicah ne pa spopadom bratov na bojnih poljanah. Vojna, ta največji sovražnik človeštva, je tudi prvi sovražnik vseh plemenitih in miroljubnih tekem. Fizična tekma, moralne vrednote in ljubezen do miru so trije temelji, na katerih ima Cerkev svoj dialog s športnim svetom ...« SLAVKO Mirno in spokojno pada Kras v pozimski sen, od umitih sten odraža se njegov obraz, ki strmi v prosojno lesensko nebo. Iz dneva v dan je zamenil bogat nakit poletne prazniške obleke z večerno* haljo, strnil veke na oči v spokojno* spanje, v bajne sanje plodnih dni. Kot gruča prosečih stoje razvrščeni ob beli cesti kraški bori in vprašujoče mi strme v oči : zakaj si nas zapustil? Tedaj bi ustavil čas, toda zdaj mi dano je le to, da ustavim avto, se ozrem na Kras in strmečim borom svoj odgovor dam : nikoli vas ne bom zapustil ! Tihi domovi v Nabrežini, pa tudi drugod (po deželi, čakajo v spokojnosti sveti večer BOŽIC V AFRIKI Ko bomo pri nas prižgali božične luči, bo prispela v Kamerun Lucija Todeschini, 30 letna učiteljica, ki j