GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE UGOSLAVIJE Izhaja vsak četrtek. — Uredništvo in upravništvo: Turjaški trg št. 2, pritličje. — Naročnina: na mesec 4 Din, četrtletno 12 Din. — Dopisi se ne vračajo. Štev. 8. LJUBLJANA, četrtek, /. junija 1923. Lelo 1. 6. junija. Pašič je po dveh in pol mesecih po novih parlamentarnih voliivah vendar podal delovni program radikalne vlade. Vlada je podala zato tako pozno svojo deklaracijo, ali po domače izjavo, ker se je pogajala z gg. Radičem in Korošcem, ki jih je Pašič prav imenitno izigral. Radič in Korošec sta podpirala vseskozi Pašičevo radikalno vlado v nadi, da se približajo vladinim jaslim. Ali Pašič zahteva od klerikalcev in Ra-dičevcev, da pokleknejo na obe koleni, če hočejo zlesti k vladinemu koriiu. Zato se Radičevci in klerikalci po podani vladini deklaraciji nerodno skušajo opravičiti pred prevaranim ljudstvom za svoje podpiranje radikalne vlade in se izgovarjajo, da vlade niso podpirali, ampak ji le prizanašali. Vendar vladine deklaracije ne kritizirajo odločno, ker jih je na eni strani izigral Pašič, na drugi strani se pa mora vsakemu vsaj nekoliko razumnemu človeku čudno zdeli, ako bi gospodje »krščanski boljše-viki« kar vsak dan menjali barvo. Včeraj dernagoški kričači — danes vladini žrebci — jutri zopet najhujši opozici-jonalci. Končno se kljub koketiranju demokratov veter še ni obrnil, zato klerikalci tako obračajo svoj plašč, da bo prav prišlo, če zapiha jutri ta ali oni veter. Zakaj, odkod naenkrat mrzlična zmedenost Koroščevega »Slovenca« in Radiča po vladini deklaraciji? Poglejmo, kakšna je deklaracija radikalne vlade! Viada se izjavlja za razbojniško politiko Poincareja in njegove francoske imperialistične gospode proti Nemčiji, za podpiranje ententinega imperializma in lako iznova pred celim svetom izjavlja, da mora naša SHS ostati francoska kolonija, ki mora biti vedno pripravljena, da pošlje delovno ljudstvo Jugoslavije magari v klavnico za imperialistične interese ententinega kapitala. 0 politiki radikalne vlade naprarn sovjetski Rusiji in v Pašičevi deklaraciji ni niti besedice. Ona pravi samo to, da je treba jugoslovansko vojsko še ojačiti radi »zapletenih mednarodnih odnoša-jev, ki jih je izzvalo nespoštovanje mirovnih pogodb s strani premagancev.« In med te »premagane« države, ki nočejo plačali francoskim imperialistom lepih denarcev, šteje Pašič predvsem sovjetsko Rusijo in Nemčijo. Vlada ne govori v svoji deklaraciji ničesar o »Zakonu o zaščiti države«, o zaščiti proletariata, ampak tolaži le uradnike, da se jim bo zboljšal njihov položaj. Tako hoče lepo umiriti uradniško gibanje in pripraviti uradnike do iega, da še naprej hlapčevsko čakajo na milost vlade in v gladu umirajo »za domovino«, mesto da bi se skupaj z ročnim proletariatom dvignili za izvo-ievanje boljšega svojega gmotnega položaja, ki si ga morejo priboriti edino !e v skupnem boju z ostalim proletariatom, ne pa z nadaljnim hlapčevanjem. 1 i^a britje stroškov govori vladina de-i a,|aC''a ° nekakem »progresivnem av u«. Ne mislite, da misli s lem Pasic uvesti kak Brrrrrnotov progresivni dave , ne, ampak vlada hoče pod tem rieiasmm izrazom prikriti svojo namero, da se siromasnega kmeta še bolj obteži z davki, da s tem podpre delavno ljudstvo grabežljivo politiko jugoslovanske buržuazije. O rešitvi takozvanega srbsko-hrvat-sko-siovenskega vprašanja se vladina deklaracija izjavlja tako, da lahko vlada po tej izjavi vodi kakršnokoli nacionalno notranjo politiko. Ona pravi, da vlada vztraja na centralistični vidovdanski ustavi, ali da se ob potrebi lahko ustava tudi malo korigira. To lahko pomenja omogočenje nadaljnega »sporazumevanja« z Radičevsko in klerikalno gospodo, ali je samo obljubljanje nekaj neobveznega. Torej vladina deklaracija je skrajno reakcionarna; napoveduje staro zunanjo in notranjo politiko diktature jugoslovanske roparske buržuazije v korist peščici jugoslovanske bančne in veleposestniške gospode proti delovnemu ljudstvu mest in vasi. Zato mora celokupni jugoslovanski proletariat strniti svoje sile za boj proti režimu, za zboljšanje svojega gospodarskega in političnega položaja. To bo pa dosegel le v neizprosnem boju, ne plašeč se žrtev, brez katerih ni nobene zmage. Delavsko gibanje v Sloveniji. l. Slovenija je gorata pokrajina, njena tla so neugodna za razvoj poljedelstva. Veleposestev v Sloveniji je malo in ta se nahajajo večinoma v rokah nemške gospode, v kolikor niso prešla po »osvobojenju« v roke jugoslovanske buržuazije. Nad 50 odstotkov kmetov Slovenije ima posestva, ki so manjša nego 5 ha. V Sloveniji torej prevladuje mala posest. Vsled svojega goratega položaja in velike množine voda, je Slovenija predvsem bogata na vodnih silah. Od dva milijona konjskih sil, ki jih ima cela Jugoslavija, se nahaja dobra tretjina na tem malem ozemlju, ki tvori komaj 15. del Jugoslavije. Razen tega se nahajajo tu največji premogovniki Jugoslavije in vse važne rude. Slovenija ima tako vse predpogoje, da se razvije v pokrajino težke industrije v Jugoslaviji, v kolikor to še ni danes. Skoro vsa industrija v Sloveniji se je nahajala prej v rokah tujih industrialcev, predvsem nemško-avstrijskih. — Posledica tega je bila, da se je v Sloveniji razvila predvsem samo advokatska in uradniška kasta, ki je bila v službi nemško-avstrijskega kapitala in bila v sovraštvu s proletariatom. Razredna diferenciacija tega malomeščanstva in delavstva je napredovala le počasi. Svetovna vojna je prinesla ogromno spremembo gospodarskih razmer v tej pokrajini. Kot v zaledju soške fronte so se razvili mnogi obrati, ki bi se sicer ne tako hitro. Mali trgovec je v prvi povojni »verižniški« perijodi zelo obogatel. Po »osvobojenju« stavlja slovenska buržuazija tujega industrijalca pod se-kvester, ali ga prežene in s pomočjo ententinega kapitala nacionalizira tujo industrijo. Ugodna trgovska konjunktura, ki je nastopila takoj po vojni in ki jo je jugoslovanska buržuazija z zadu-ševanjem delavskega gibanja skušala podaljšati še čez 1920, je pospešila razredno diferenciacijo v Sloveniji in istočasno tudi proletarizacijo srednjega in malega kmeta, število proletariata hitro narašča. Naravno je, da tako hitro stvorjena delavska masa še ne more bili homogena, enotna, ker ona vsebuje še mnogo kmetskega elementa. Ali jedro proletariata Slovenije (rudarji, kovinarji, železničarji in kemični delavci) so ustaljeni proletarci, pismeni, s staro organizacijsko tradicijo. Vzporedno z naraščanjem delavske mase v Sloveniji pa ni naraščalo število intelektualnih sil v delavskem po- kretu Slovenije. Intelektualci so večinoma odšli v meščanski tabor in se ugnezdili pri raznih koritih, ki jim jih je nudila nova »domovina«. Stari delavski voditelji, ki so prišli iz delavskih vrst samih, so ostali večinoma pri socialni demokraciji, ki nosi na sebi žig vzgoje stare avstrijske socialne demo- M. Jegor Jegorič: Srečanje v Ječi. Ukrali sfe mi svet, da dvom bi me objel. Vendar sinoči je brat za bratom mimo mojega omrežja šel. Mrak zožil stene je osamele, strop ječe je poveznil name, rešetke v gosto temo so se splele... Brezdanja noč, še sama se ne gane, le sam ... Zasekal bi v temo pa so roke v verige ukovane. Dvom me je bil objel, da bi zavpil: Zakaj? Zakaj? Pa gias se moj ob stenah bi razbil. Tako se dvom je bil zapičil vame. Kot ob jutranji zori, tedaj nakrat se moja ječa vname, razmakne se, razširi do obzorja, rešetke zažare ... Pozdravljen soj!... Kot iz pogorju bi jeknilo, začul sem glas: Kot ti i mi nosili zbičan smo obraz, kot ti i mi smo tavali po ječi odtod v gomile; a niso nas zatrli. Ne trepeči! Za mano z drugimi nameri svoj korak! Prek barikad v svobodo pelje cesta. Hodi jak! — Zdaj vse molči, le žar še sije 0 znane melodije!...: — Pozdravljen brat svobodnih step Rusije! Zdaj jak sem, kot so bili borci barikad, za^ tabo pojdem, nič več mi duše ne pretresa dvoma jad! — In šli za njim so bratje iz dežel zahodnjih, od vsepovsod, njih pot za njim gre do dežel svobodnih. Mimo rešetke stopajo, vsem v srcih jim upor je, očesa že žare jim v zmagi... 1 jaz sem se začutil kapljo, ki gre v morje: Vi, bratje v Marxu, vsi, pozdravljeni! Objel sem jih, in šli smo od njegove zarje vsi obžarjeni. Ukrali ste mi svet, da dvom bi me objel. Vendar sinoči je brat za bratom mimo mojega omrežja šel. kracije. Redki intelektualci, ki so šli v komunistično stranko, so prišli v njo brez socialističnih tradicij, ampak to so bili pod staro Avstrijo jugoslovanski nacionalisti in v razočaranju nad takim nacionalnim osvobojenjem, kot ga je priesla SHS, pod vplivom ruske revolucije in revolucionarnega vala sploh ter vsled revolucijonarnega razpolože- nja jugoslovanskega proletariata. Močne avtoritete pa v komunistični stranki v Sloveniji ni bilo. Pred svetovno vojno ni imelo delavstvo Slovenije nikakih dobrih zvez z ostalimi pokrajinami, s Srbijo pa gotovo nobenih. A še manj, kot so poznale in poznajo delavske mase Slovenije mase in delavske voditelje iz južnih pokrajin, še manj so poznale in poznajo del. množice in voditelji v južnih pokrajinah naše razmere, gibanje, psihologijo naših mas in naše voditelje. In dočim ko stremi naš proletariat, da se uživi v delavsko gibanje južnih pokrajin, pokazujejo le redki, redki srbski in hrvatski sodrugi zanimanje za naše gibanje in ga merijo in presojajo — v kolikor lo delajo — le po svojih razmerah. Beli teror je le neobhodno potrebne stike med posameznimi pokrajinami še zrahljal in jih otežkočil. Pri takih razmerah, ko delavske mase še niso popolnoma ločene od malomeščanstva, ko se delavske mase zlasii še niso osvodile malomeščanske ideologije (mašina mišljenja), ko obstojajo med proletarijatom različne organizacijske tradicije (pri nas nemška »točnost«, doli južna »točnost«), ko obstojajo med proletariatom posameznih pokrajin velike kulturne in jezikovne razlike, ko ni v delavskem gibanju ene mogočne avtoritete, niti osebne niti slran-kine, je kolebanje delavskih množic ne samo mogoče, ampak zelo verjetno in naravno. Vrhu lega stoji marksistična izobrazba delavskih množic skoro na ničli, še več, marksistične izobrazbe pogrešamo tudi pri večini delavskih funkcijonarjev in voditeljev. Zato se dajo množice bolj voditi inštinktu (nagonu). Beli teror je vsako sistematično vzgojno delo skoro onemogočil, zmanjšal v množicah čul za organizacijo in sploh zavrl napredujoče gibanje. , ^ 7). Proletarijat in občina. Kadarkoli iščemo odgovor na vprašanja, ki jih stavi vsakdanje življenje delavskemu razredu, ne smemo nikoli pozabiti, da živimo v dobi kapitalizma. To pomeni, da je delavec mezdni suženj, da delavski razred ni svoboden, da je izročen gospodarskemu izkoriščanju in političnemu gospodstvu kapitalističnega razreda. Kapitalist je lastnik proizvajalnih sredstev (zemlje, rudnikov, tovarn, strojev, denarja itd.). Zato gospoduje on v delavnicah. Delavci pa mu morajo biti pokorni in izpolnjevati njegova povelja, delati morajo zu njegov profit, sicer jili doleti kazen odpusta in gladu. Ker pa je v kapitalistični družbi organizirano gospodarstvo tako, da so vsa proizvajalna sredstva v rokah kapitalistov in so oni gospodarji v delavnicah, potem je pač tudi jasno, da odločujejo v gospodarskem življenju kapitalistične družbe kapitalisti, t. i. kapitalistični razred. On pa vodi gospodarstvo tako, kakor to zahteva lov za profitom, ki se steka v žepe kapitalistov. Profit, ki ga vtakne v žep kapitalist, pa gre na račun delavstva. Zato so nasprotstva med kapitalisti in delavci nepremostljiva. Boj med obema je neizogiben. Ta boj tudi ne pozna nobenega premirja, ker delavski razred sc hoče osvoboditi kapitalističnega jarma in iztrgati kapitalistom iz rok proizvajalna sredstva. Delavski razred vodi nepomirljivi boi proti vsem kapitalističnim gospodarskim institucijam in organizacijam. Kapitalistični razred pa je tudi gospodar države. Organiziral je policijo, žendai merijo, armado, razne urade, postavil je kasarne, ječe, šole, cerkve, kar vse služi v »Komunistični puč“ v Poruhrju. prvi vrsii temu namenu, da ostane delavski razred suženj kapitalistov, da se ohrani zasebna lastnina kapitalistov na proizva-ialh sredstvih in si zasigura profit. Država je torej v rokah kapitalističnega razreda, današnja država je kapitalistična država, in kaj je vlada potem druzega kakor odbor kapitalistov, ki so danes navadno tudi bančni ravnatelji ali pa direktorji velepodjetij. Tako je n. pr. danes angleška vlada sestavljena skoraj iz samih bančnih direktorjev. V kapitalistični državi pa je občina samo del države, ona je podrejena vladi, ona ima služiii namenom, ki jih zasleduje kapitalistična država in ki smo jih zgoraj omenili. Kakor pa vodi delavski razred nepomirljivi boi proti kapitalističnemu razredu v delavnici, istotako ga vodi v državi in občini. Občina je torej buržuazna institucija, ona služi interesom kapitalističnega razreda, /ato vodi delavski razred istotako boj proti kapitalistični občini, kakor ga vodi proti vsem buržuaznim institucijam in organizacijam. — ž. Mimogrede. V listih je bilo pisano, da se nahaja bivša avstrijska cesarica Žita v veliki revščini. Na razpolago ima samo še en avtomobil. Stanuje v hotelu, kjer ima na razpolago zase in za svojo spremstvo komaj šestnajst sob. Zaradi velike potrebe je bila v zadnjem času prisiljena prodati ves svoj vinski pridelek in je dobila stotisoč lir. Njeni sorodniki in prijatelji so v velikih skrbeh in so sklenili ji pomagati v taki veliki stiski z denarno podporo. Nekemu avstrijskemu žurnaiisiu so se vlile solze, ko je moral poročati o velikih skrbeh, ki tarejo bivšo avstrijsko cesarico. Največja svinjarija pri tej cesarski nesreči je pa ta, da je niso povzročili komunisti marveč patrijotic in rodoljubi drugih narodov in drugih držav. Bilo bi tako lepo očitati boljševikom, ki so vrgli v revščino vse polno plemenitih ruskih lenuhov, da so povzročili tudi ta zločin. Pa ni mogoče tega storiti, ker je ljudem predobro znano, kdo je vsega tega kriv. Zalo nam ne preostane drugo kakor, da pomilujemo Žito in njene sorodnike in da pretakamo ob njeni zlati revščini gorke solze. Še v tem grdem položaju se nahajamo, da ji ne moremo ponuditi nobenega dela, ker ie povsod velika gospodarska kriza in je število brezposelnih vedno večje. Tudi ne vemo za kakšno delo bi bila sposobna. Kar je bilo mest hotelirskih in špitalskih pometačev na razpolago, so zasedli bivši ruski carski plcmcnitniki. Prestolov ni več na razpolago skoraj nobenega. Še tam kjer iih imajo zasedene bi jih radi spraznili zaradi splošnega varčevanja, je križ, če ostane danes človek brez zaslužka, če ima na razpolago komaj en avtomobil, komaj 16 sob v hotelu in če ne dobi za svoj vinski pridelek več nego stotisoč lir. Ako bi bivala v Jugoslaviji, bi ji lahko dali brezposelno podporo, tako pa nam ne preostane drugega kakor, da jo pomilujemo in da pretakamo solze nad zlato revščino plemenitih cesarskih beračev. Pa naj varčujejo še oni! Organizirajte se! V Poruhrju gori. Glad je prisilil delavstvo, da je zapustilo rove in tovarne in iz kraja v kraj se širi generalna stavka. Gelsenkirchen, Dortmund, Bochum, Hamboru stojijo v stavki. Duisburg, Diisseldorf, Horde, Bolhop in celo nekaj revirjev na desnem še nezasedenem bregu Rena so se priključili, število stavkujočh narašča in gre že v milijone. Vrednost nemške marke hitro pada, draginja še v večjih korakih narašča, gladovanje delavstva je doseglo skrajne meje. Podjetniki niso hoteli ugotoviti zahtevi po povišanju mezd in izsilili so vedoma in hote boj in štrajk.. Nemška soc. patrijotska vlada podpira kapitaliste in nastopa proti štrajku. Voditelji reformističnih (Amsterdamskih) organizacij nastopajo proti stavki, iz-gladnelo delavstvo pa se je združilo v enotno bojno fronto, izvolilo svoje vodstvo iz vseh organizacij in pričelo boj proti kapitalistom in proti njihovim lakajem soc. dem. ministrom in proti izdajalskim Amsierdamcem. Proti delavcem je soc. dem. vlada poslala bajonete in strojnice, delavstvo pa je naskočilo policijo in »varnostne« straže, razorožilo jih zasedlo policijsko ravnateljstvo in izobesilo povsod rdeče zastave. Padle so žrtve — a brez žrtev ni boja, brez boja ni zmage, tega se je zavedalo delavstvo v Poruhrju ko je šlo v boj. Svoj prvi uspeh je delavstvo doseglo s tem da je uspelo prisilili trgovce, da so morali cene življenskih potrebščin znižati za 30%. Nemški kapitalisti in nemška vlada, ki je vedno hujskala nemško delavstvo Meščanski Nc bomo jih imenovali z njih krstnimi imeni, ker drugih v Ljubljani in v Sloveniji itak ni. Ti meščanski dnevniki ob vseh večjih praznikih izdajajo obširne priloge, kjer pišejo tudi vesele in poskočne stvari. Prav radi se v teh prilogah lotevajo ruskega problema in z neverjetno spretnostjo opisujejo, sedaj strašen nered, ki je tam pri boljševikih, grozne krivice, ki se gode »ljudstvu,« o nečuvenem gospodarskem propadu, ki so ga krivi zopet boljševiki, o otrocih, ki jih avtomobili in tramvaji po moskovskih ulicah kar desetkami povo-žajo in takonaprej. Vse to je za meščanske bralce slaščica. Čita, pije črno kavo, grize pečenko, ali oddihava od težkega dela, stiska pesti in zadovoljno godrnja: »Prav jim je, boljševikom ... poginejo naj, falotje ...« Ali, kakor je že vse to časopisje nedosledno, (uredniki trde, da je vsestransko), prinašajo tudi članke, kjer jim uide na dan vseeno strah pred tisto Rusijo, ki »tako propada.« »Slov. Narod« od 20. maja t. I. v svojem članku »Pred važnimi dogodki v medna- na francoske vojake, prosi sedaj francoskega generala Degoutfe, da on s topovi uduši delavstvo. »Mi Nemci smo vam pomagali, da ste udušili pariške komunarde 1871, sedaj je vrsta na vami, da nam pomagate potlačiti komuniste.« Nemški kapitalisti se hočejo pobotati s Francozi. Zato pritiskajo na vlado da prizna vojno odškodnino. Obenem pa zahtevajo od vlade še sledeče: Železnice naj se izroče privatnemu kapitalu, dovoli naj se nemejeno prostost trgovini (verižništvu), 8 urni delavnik naj se odpravi, davki naj se zastavijo, za delo manjsposobni invalidi naj se odstranijo iz obratov itd. Vojno odškodnino hočejo plačati kapitalisti, stroške pa hočejo navaliti na pieča delavstva. Delavske organizacije so še močne zato jih je treba izzvati in potem uničiti z orožjem. Proti takim nakanam je poruhrsko delavstvo stoplo v boj, ki še ni končan. Poruhrski dogodki so velevažni za celokupno delavstvo. Če se posreči potlačiti revolucijonarje v Pohrurju, bodo prišli na vrsto tudi delavci ostalih dežel in beda, pomanjkanje in glad se bo povečal. Tudi nam grozijo enake nevarnosti, če ne bodemo pripravljeni nas bo še hujše tepel bič izkoriščanja in reakcije. Kakor doznavamo je milijonski štrajk v Poruhrju končan. Delavstvo je doseglo 100% povišanje plač in 120.000 mark enkratne podpore. Ker pa vrednost nemške marke pada narašča draginja v hitrem tempu in delavstvo zopet gla-duje. dnevniki. rodni politiki« piše o pomenu potovanja Focha na Češko in Poljsko. Poslala ga je francoska vlada — piše — z važno politično misijo in to iz dveh nagibov: Ker se ne more zadovoljiti z angleško-italijan-skim prijateljstvom in cincavo politiko obeh velesil glede reparacij. (Premalo namreč podpirate Francijo v njeni akciji v Poruhrju). V tem pogledu si hoče biti na jasnem in ker dosedaj ni v Londonu in Rimu našla prave opore sc obrača drugam, da bi nč bila v odločilnem trenotku osamljena. (Gre se ji namreč za klavno živino, ki naj bi ščitila francoska poželenja in jih uresničila. Sama na sebe se namreč že več ne zanese — za to skrbi francosko delavstvo). Drugič: — čitajte sodrugi — drugič pa gotovo ni prezrla najnovejših dogodkov v Rusiji, ki pričajo, da bi komunisti, čim se ekonomsko (podčrtali mi) nekoliko opomorejo (aha, torej jih ne bo vzel vrag, čeprav je nered in vse propada in se otroci považajo od avtomobilov in tramvaja?) utegnili postati agresivni in prekrižati njene račune ...« Torej, da se ne zgodi to, treba naščuvati na Ruse Poljake in Čehe, da bodo s svojo slavjansko (saj so Slavjani, ali ne?) krvjo ščitili francoske (ali so to tudi Slav-jani?) interese. Saj vendar Rusi ne smejo priti do tega, da »prekrižajo francoske račune« In to treba storiti s krvjo Slavjanov (seve delavstva ne morda buržuazije) kar »Slov. Narod« nima nič zoper to. Saj sc gre vendar za denar, za biti ali ne biti francoskega imperijalizma, a sovjetske Ruse naj vzame hudič. Nadomestimo jih s carskimi ohraniki in žandarji, ki se potepajo po Jugoslaviji in čakajo na svojega Nikolaj Nikolajeviča. Samo?... Samo to je, da bodo ti strašni »sovjetisti« vseeno prekrižali francoske račune.« Orjunci in socialpatrioti v Tržiču v bratskem objemu. Po prevratu je zavela v Tržiču med delavstvom precej ostra sapa revolucijonar-nega duha. Redno so sc vršili sestanki, predavanja in diskusije. Če tudi je Tržič skrit v skrajnem kotu, je vendar tu zelo razvita industrija. Predvsem je tu velika predilnica, ki bo kmalu zaposlila vsled iazširjenega obrata nad 1000 delavcev, poleg tega znana Kozinova tovarna za čevlje, za katero dela »Naprej« veliko reklamo in končno polno manjših podjetij. Ali vodstvo delavskega pokrela je prišlo tu kmalu v socijalpatrijotične roke, ki so s svojo preizkušeno taktiko kaj kmalu povzročili, da je zavladalo med delavsKom popolno mrtvilo in da so sc množice obrnile h klerikalcem. Kako razumejo socijalpatrijotični voditelji proletarsko izobrazbo, se kaže tudi v tem, da obračajo posebno pozornost plesu. Pred kratkim so priredili zaključni plesni venček in ob tej priliki so povabili na to prireditev tudi Orjunce, s katerimi so se gotovo prav izvrstno zabavali. Čutili so se morda celo počaščene, da so imeli visok obisk. S tem so pač naši socijalpatrijotji dosegli rekord svojega dela. In to se imenuje socijalistična vzgoja. V Tržiču obstoja tudi »Delavski dom,* ki je last konzuma. Ali tu se prav dobro tudi počutijo razna buržuazna gospoda, kateri daje uprava doma na razpolago dvorano v domu. Ali se naj potem človek čudi mlačnosti, ki vlada med proletarijatom? Smet vidijo, bruna ne! Kapitalistični listi se zgražajo nad ruskim militarizmom in če Trockij nekoliko zarožlja s sabljo, vidijo v domišljiji divje boljše-vike in mongolske tolpe, ki se vale po poljanah zapadne civilizacije. Kaj pa ameriški, francoski, belgijski, angleški in drugi militarizmi? Ali so ti namenjeni samo za parade? Po kaj pa so šle armadne zapadne civilizacije v Rusijo? Mar zato, da so propagirale pacifizem? Dokler bodo puške odločale, jih mora imeti tudi Rusija. Pošljite naročnino! LISTEK. IVAN VUK: Kraljestvo Adamljar. (Mezopotamska pravljica.) (Konec.) »Za svoje naj ga prosim in plačujem,« je zalajal pes, lisica pa je pokazala zobe: »Kar je moje, ni ne psa in ne volka.« »Ali lam vidim, da leži v senci, ki si jo lastite vi trije tudi krava, mezeg in konj. Na dreveus pa so celo opice. Ali so vas ti prosili?« »Kaj nam mar drevo, ako je kdo na njem,« so se odzavil vsi trije. »Da pa leži v tisti senci tudi krava, mezeg in konj, se ne menimo. Ti niso našega plemena.« Izgovorivši, so si zopet planili v dlako. »Nenaravni spor,« so rekli poslanci odhajaje. »Nenaraven in neumen. Vprašajmo Šibilo, kako ga naj tolmačimo.« * * * Ko so se vrnili poslanci iz zverinjaka, jih je že pričakovala Šibila. Prosili so jo, naj im pojasni tisti prečuden spor, ki so ga videli. Šibila je odgovorila: »Pes sovraži lisico, svojo sorodnico, ne sovraži pa krave, ker se preveč razlikuje od nje. To je bistvo zveri, da sovražijo le sebi podobne ... Kaj naj vam še odgovorim na vprašanje vašega kralja? Videli ste odgovor. Idiie in povejte ga kralju kraljestva Adamljar.« Poslanci s ose poklanih, da se vrnejo v krialje-stvo Adamljar. Tedaj pa je nenadoma stopil pred Šibilo najmlajši izmed njih zagovoril: »Ne razsrdi se, modra kraljica, da poslanec tvojega prijatelja vpraša, gnan od radovednosti: Kdaj se pojavi Človek?« »Ko izginejo iz mračnih tempeljev, ki so podobni srcam bitij takoimenovanega človeka, oltarji na katerih se prižigajo kadila vlelešenim strastem človeškim; ko zasije v njih prostorih svetloba veličanstva velike ljubezni, ki ne pozna sebe. Tedaj se pojavi Človek.« ♦ * * Težko je pričakoval kralj Holjamak Jakši svoje poslance. Zakaj, plemena so se vedno silneje grizla med seboj. Ko so mu poslanci sporočili odgovor Šibile in tis to, kar je odgovorila na vprašanje najmlajšega izmed njih, se je zaprl v svoje kraljevske prostore in tri dni in tri noči ni sprejel nikogar. Premišljeval je odgovor modre Šibile. Ko je napočil četrti dan, se je pokazal ljudstvu in dal razbiti vse bogove in malike. Ko se je zgodilo, je rekel: »Čujte prebivalci kraljestva Adamljar, kaj vam govori kralj Maj-Mančak, imenovan Holjamak Jakši. Uničiti sem dal vse vtelešene strasti vaše, ki ste jim postavili kipe in jih molili in jim prižigali kadila. Tri dni in tri noči sem v duhu prehodil vse tempelje, da bi našei oltar, kjer bi gorelo kadilo velike ljubezni, ki ne pozna sebe. Našel pa sem same karikature te ljubezni. Spoznal sem, da iščem zaman. Zakaj, česar ni v vaših srcih, ni tudi na oltarjih vaših templjev ... Zato odlagam krono kraljestva Adamljar in stopam s prestola. Grem, da poiščem človeka, ki bo bog med bogovi, vtelešeno veličanstvo veliek ljubezni, ki ne pozna sebe. In ko ga najdem, pripeljem ga, da za-kraljuje v kraljestvu Adamljar.« Ko je to izgovoril, je vstal in stopil s prestola. Prebivalci kraljestva Adamljar pa so gledali za njim in govorili: »Resnično, star je že bil Holjamak Jakši, kar pomeni: Dobro hoteči in od starosti se mu je omračil um.« * * * Ker pa prebivalci kraljestva Adamljar niso mogli biti brez kralja, so prvaki vseh plemen poiskali novega in mu dali ime: Sančiksupurgi, kar je toliko, kakor: Veličanstvo, li ko jim je prisegel, da bo čuval stare običaje, so ga posadili na prestol in ga pokazali ljudstvu, oznanjujoč: »Glejte, vaš kralj! Izbrali smo vam ga, da kraljuje v kraljestvu Adamljar, ker se ne ve, če se vrne kedaj Holjamak Jakši s človekom.« In vse prebivalstvo kraljestva Adamljar se je poklonilo novemu kralju. Iz Sovjetske Rusije. Trockijev govor na širši seji Moskovskega sovjeia 12. maja 1923. Nevem, sodrugi, če sem vam že iu pravil, kako divji in neverjetno glupi boj laži, izmišljotin in domišljij vodi se-Proklet bodi vsakdo v naših vrsiah, ki dvigne svoj glas za napad in za vojno.« Mi branimo z vsemi sredstvi mir in podpiramo svojo diplomacijo, ki se pošteno in odkrilo bori za neodvisnost zveze sovjetov s sredstvi miru, t. j. s sporazumi in pogajanji. Mi hočemo mir nad vse. Razume pa se, da nikakor za ceno kapitulacije, nikdar za ceno, da se sovjetska država Spremeni v kolonijalno deželo inozemskega imperijalizma. Mi, republika delavcev in kmetov, smo pripravljeni k najdalekosežnejšim koncesijam, toda le na podlagi sporazuma, pogodb, neodvisnosti in enakosti. Hočemo mir! — to kričijo vsi vodilni ^elementi v deželi, to pravi rdeča armada in mornarica. Vse za mir! »Uboga« Francija. Dan na dan lahko berete po vseh meščanskih časopisih, kako revna je •Francija in kako mora poginiti vsak •čas, če ne dobi vojne odškodnine. Ta Tevna Francija pa sedaj meče milijarde frankov za oboroževanje malih državic jugovzhodne Evrope, ki jim je &a.kor vsem otrokom, najljubša igra "vojaštvo in ki rožljajo s svojimi sabljami ob vsaki priliki. Tako je dala pred kratkim 400,000.000 frankov za oboroževanje Poljski, 300,000.000 frankov za oboroževanje SHS, sedaj je zopet dovolila v isto svrho 100,000.000 frankov Tiumuniji. Več ali manj odkrit namen iega zlatega dežja je priprava napada na proletarsko Rusijo. Miljarde in nuliarde, ki so jih požrle ponesrečene ekspedicije Denikina, Kolčaka in Wran-