Književnost.
Utva: Kraguljčki.— V Trstu 1915. Založila in izdala knjigarna I. Stoka. Cena broš. izvodu 80 vin., v platno vez. 1 K 20 vin., po pošti 20 vin. več. Str. 46. — Izmed 23 Utvinih pesmic mi ugajajo: »Mraz«, »Prvi krajec«, »Koliko je zvezd«. Ta pesem bi lahko pogrešala zadnjo kitico, ki ji je samo v škodo. Tudi »Prvi krajec, suh možiček«  trpi radi zadnje kitice:
Kar    je    v    paradižu    dobil,
sam je snel;
polna usta je bonbončkov
še imel.
Prvi verz je posebno slab, ker ruši blagoglasje. V drugo vrsto bi spadale pesmi: »Kraguljčki«, »Krist je vstal«, morda še vsem mladinskim pesnikom toliko priljubljena »Jurijeva«, dalje: »Ej, ti oblaček«, »Smrečica«, a tudi te niso brez hib. Vsebinsko lepa je tudi še »Pri zibelki«, a radi forme ne bo otrok ogrela. Pesmi, kot: »Prvi snežec«, »Vesna«, »Legenda« in nekatere druge so marna reč. »Ti gaj samotni« ima srednje tri kitice vsaj idejno porabne, če ne lepe, a prva:
Ti gaj samotni, tihi gaj, Ti   večen   si   sanjač; in tak postanem tudi jaz, ko tvoj sem   p o h a j a č — in zadnja:
In ti si spet ves tih in nem, tak si, kot   večni   samotar; ko v senco se ti potopim, postanem   sam   sanjav —
kažejo nerodnost velikega otroka. Uvodni verzi, »Kateri kerub« in več drugih so slaba proza. Lična knjižica ne bo budila ne pri otrocih, ne pri odraslih trajnega veselja in užitka. Če se ne oziramo na slovniške in druge napake, ki jih pri takih pesmih lahko zamerimo tembolj, so pesmi vse premodre, predolgočasne, hladne, ker so prenenaravne. Poseben dar je, pogledati v globino otroške duše, postati za trenutek sam otrok, z njemu lastnim hrepenenjem, nazori in nagajivostjo. Preko Levstika in Župančiča smo prišli le z drobtinami. Tudi otroški spis zahteva osebnosti. Bodimo malčki, ne majhni!                                                  France Bevk.
Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1916. Letošnji Koledar prinaša razen življenjepisov, poučnih člankov in navadnega koledarskega gradiva »šaljivo povest« dr. Ivana Preglja »Novi zvonovi«. Povest pripoveduje o težavah Antona Zlatopera, ki je dal nepremišljeno besedo, da se ne bo oženil, dokler ne zapojo v fari novi zvonovi; po petih letih zvonovi seveda pridejo in Zlatoper se poroči z izvoljenko svojega srca. — Dobro de človeku, če po dolgem času prebere tako nedolžno, skromno povestico, ki noče nič drugega kot pokazati  nam  življenja  vedro  stran,  zlasti  če  je  tako
dobro pisana kakor »Novi zvonovi«. Pregljeva tehnična posebnost je, da ne pripoveduje zdržema, epsko pripravljajoč in družeč dogodke, temuč v posameznih prizorih, dramatično. Ta tehnika je za daljšo povest ali roman nepripravna — kakor se je pokazalo v »Tla-čanih« — ker je v nasprotju z naravo snovi, v kratki noveli, kar so »Novi zvonovi«, se pa zelo dobro obnese.  Prav bi bilo, da bi imeli takih stvari več.
/. C.
Oče naš! V svojem in v imenu sorojakov molil dr. Josip Lovrenci č. 1915. Založilo Tiskovno društvo v Kranju. 50 vin. — Teh enajst pesmi je izdal Lovrenčič v tolažbo in prid svojim rojakom Goriča-nom, ki žive bedno življenje in umirajo bedne smrti v pregnanstvu. Njih gorje je neizmerno; poznajo ga samo tisti, ki so ga videli. Pesmi so torej neke vrste prilož-nice. Bistveno se razlikujejo od prejšnjih Lovrenčiče-vih, katerih predmet je bilo izključno pesnikovo trenutno razpoloženje ali misel in svet le toliko, kolikor se je v njem na njemu lasten način reflektiral. Sedaj je L. naenkrat začutil, da je človek med ljudmi, eden izmed mnogih enakih, in svet mu je s strašnimi udarci dokazal svojo objektivno eksistenco. Tako so nastale te »socialne« pesmi, pesmi usmiljenja in sočutja.
Pa priložnice so vendar. Takoj pri drugi kitici prve strani sem ostrmel ob verzih:
»polje — bilo lepo je plodovito:
Zdaj posejano je z granatami in vse razrito.«
Potem nisem imel nič več pravega veselja z »Oče-našem«. Lepi v pravem pomenu besede sta samo zadnji dve: »Begunci« in »Moja pesem«,
Obširneje  in  pravičneje  bo  mogoče  o  L.  govoriti
šele pri drugi, boljši priliki.
Izidor Cankar.
Ciciban. Spisal Oton Župančič. Izdala in založila »Omladina«. V Ljubljani 1915, Str. 55. — Župančič je izdal malo knjig in neponatisnjenih pesmi ima tudi malo; velikega, to je voluminoznega dela sploh ni napisal; »Jerala«, ki je hotel postati epos, ni dokončan in bo najbrže vedno ostal fragment. In vendar je vsaka njegova knjiga, kadar izide, literaren dogodek, Napačno sodijo, ki mislijo, da je vzrok temu reklama in že pridobljeno dobro ime, in ki trdijo, da je njegova slava vendarle pretirana in deloma umetna. Dejstva ne govore tako, kajti dejstvo je, da smo o Župančiču le malo pisali, da so njegovi ocenjevalci kakor neradi, nerodno in boječe prijemali za pero, čeprav so vedeli, da se jim ni bati zagovorov in replik; o njem so govorili manj kot o kom drugem, in kar so vedeli povedati, je bilo na las podobno frazam, toda kadar so zapisali njegovo ime, so ga zapisali z neutaj-ljivim spoštovanjem. Zgolj papirnata slava je drugačna;
44
0456985979933745906596001668334691698708218674895523080131684