261
virna logarica – tulipan, ki je sedaj ni več videti). Nadaljevali
smo pot do Zavrha.
Na Zavrhu je v Stupičevi vili soba generala Rudolfa Maistra-
Vojanova (rojen v Kamniku, umrl na Uncu in pokopan v Mari-
boru), v katero je prihajal na oddih. Idilična okolica je s svojo
lepoto netila Maistrovo domišljijo in navdihnila prenekatero
pesem (Završki fantje, Rožmarin, Kazen). V zahvalo so Zavrča-
ni postavili 24 metrov visok razgledni stolp, imenovan po Mai-
stru, s spominsko ploščo. Obnovili so Stupičevo vilo s spo-
minsko sobo, v kateri je tematska razstava »General Rudolf
Maister-Vojanov: vojak, politik, pesnik«. Žal je obstoj spomin-
ske sobe vprašljiv zaradi denacionalizacije, saj so objekt dobi-
li prvotni lastniki.
Ob čudovitem vremenu in razgledu okolice Zavrha se je ne-
kaj članov povzpelo na razgledni stolp, od koder je bil prekra-
sen razgled po Slovenskih goricah tja do Blatnega jezera. Na
Zavrhu smo obiskali mladega vinogradnika Šumana, ki nam
je razkazal vinsko klet, laboratorij in povedal vse o pridelo-
vanju vrst vina tega območja. Ob prigrizku je sledila degusta-
cija njegovih vrhunskih vin. Dobre volje smo zapustili Zavrh
in krenili mimo gradu Hrastovec, ki stoji na gričku nad dolino
Pesnice (v 12. stoletju je bil manjša obmejna utrdba. Današnji
grajski kompleks obdajajo trije okrogli in dva oglata stolpa z
mogočno staro lipo na dvorišču. Po I. svetovni vojni je bila v
gradu ruska emigrantska šola, danes je v njem Zavod za du-
ševno in živčno bolne) v Jablanice pri Koreni. Naše potovanje
smo zaključili z bogatim kosilom na turistični kmetiji Simonič,
kjer ni primanjkovalo domačih dobrot in vina z nepogrešljivo
štajersko gibanico. Vse stroške je poravnalo društvo. Ob za-
ključku ekskurzije smo se zadovoljni s čudovito preživljenim
dnevom poslovili od kolegov z željo, da bi nam v letu 2002
uspelo organizirati podobno srečanje v Posočju.
Aktualni pogovori
POGOVOR
S PROF. FRANCEM NOVINCEM
ZV: V novembrski številki Zdravniškega vestnika leta 2001 na
str. 703–710 smo se pogovarjali z dr. Jožetom Andlovicem.
Del njegovega pogovora je obsegal področje »zdravnik in Hi-
malaja«. Ker ste bili edini slikar od Slovencev do sedaj na Hi-
malaji in ker ni bilo do sedaj obsežnega zapisa o tem, se bova
midva lotila poglavja »slikar in Himalaja«. Kako ste se znašli v
himalajski odpravi leta 1979?
FN: Z bratom Aleša Kunaverja Juretom smo hodili na rekreaci-
jo na takratni DIF (zdaj Fakulteta za šport) in stalno nam je
pripovedoval zgodbe z odprave, ki se je je udeležil. Zelo me je
zanimalo, kako je bilo. Pripovedoval je že z neko distanco in
prikazoval le lepote in zanimivosti. Nekoč me je poklical in
povedal, da se pripravlja odprava na Everest. Predlagal mi je,
naj se prijavim na objavljeni razpis. To sem nemudoma storil
in tudi izbran sem bil. Javili pa so se še številni znanstveniki,
raziskovalci itd.
MEDICINCI ’45
Slikar Franc Novinc na Himalaji.
Stipe Božič – risba s tušem.
Člani odprave na Everest leta 1979 so bili:
alpinisti: Tone Škarja – vodja, Zvone Andrejčič-Zvonc, Stane
Belak-Šrauf, Borut Bergant-Čita, Stipe Božič, Muhamed Gafić-
Gafo, Viki Grošelj, Tomaž Jamnik-Mišo, Stane Klemenc, Ivan
Kotnik-Ivč, Marjan Manfreda-Marjon, Štefan Marenče-Štef, Mar-
jan Matijevec, Vlado Mesarić-Dado, Dušan Podbevšek-Dule,
Roman Robas-Romi, Muhamed Šišić-Hamo, Andrej Štrempfelj,
Marko Štrempfelj, Jernej Zaplotnik-Nejc, Jože Zupan-Juš;
zdravnika: Evgen Vavken, Igor Tekavčič; spremljevalci: radij-
ska poročevalca Matjaž Culiberg in Slavko Šetina, dopisnika
Rade Kovačević in Marjan Raztresen, slikar Franc Novinc, TV
snemalec Slavo Vajt; zvezni oficir in 28 šerp.
ZV: Kakšne priprave ste imeli za to himalajsko odpravo, kak-
šna je bila vaša psihofizična pripravljenost ter tudi planinske
in plezalne izkušnje pred odpravo?
FN: Takoj sem pričel z aktivnim utrjevanjem fizične priprav-
ljenosti. Igral sem nogomet in se ukvarjal še s številnimi drugi-
mi dejavnostmi. Ko sem izvedel, da bom sprejet, sem pričel s
pripravami. Vsak dan sem tekel do Škofje Loke in nazaj. Spo-
mnim se: pozimi sem tekel po cestah. Ko sem se vrnil, sem
popil čaj in zelo črno izpljunil. Pričel sem razmišljati, kaj to
pomeni. Ugotovil sem, da je nad cestami pozimi koridor pli-
nov, in da si s takim treningom bolj škodujem kot koristim.
Tekal sem na Osovnik in Lubnik. Poleg tega sem delal počepe
in sklece. Na tisoče sem jih naredil. Najbolj sem se bal tega, da
bi bil ekspediciji v breme. Telesno sem bil dobro pripravljen.
Plezalskih izkušenj pa nisem imel. Mnogo sem hodil po hri-
bih, plezal pa nisem.
ZV: Prvič se je slikar udeležil odprave na Himalajo oz. na tako
zahtevno plezalno odpravo. Ali je bilo zato zanimanje javno-
sti drugačno, ali so bili zato sponzorji drugi?
FN: Vsak udeleženec odprave je dobil nalogo, da prične iskati
podjetja in posameznike, ki bodo pripravljeni pomagati od-
pravi z materialom in denarjem. Obiskoval sem delovne orga-
nizacije na škofjeloškem področju. Tistim, ki so mi obljubili
pomoč, sem zagotovil sliko. Ko sem se vrnil, sem svoje oblju-
be tudi izpolnil in tako sponzorjem kot organizatorjem od-
prave poravnal dolg.
262 ZDRAV VESTN 2002; 71
ZV: Kako pa ste se pripravljali na himalajsko odpravo kot sli-
kar?
FN: Kot slikar sem pa bolj razmišljal, kot se pripravljal. Poiskal
sem sponzorje tudi v tujini. Holandska družba Talens, ki dela
barve, mi je poslala veliko barv in papirja. Nekaj so poslali tudi
Angleži. Bili so zelo korektni in povedali, katere barve so ob-
stojne. Drugače tega ne povedo. Na odpravi sem njihove bar-
ve testiral. Pri hudi svetlobi sem naredil vzorce in jih prelepil
ter ugotovil, da so nekateri flomastri, ki so veljali za trajno
obstojne, popolnoma izginili že v treh dneh. Vse vzorce sem
poslal proizvajalcem in z njimi tudi kasneje ohranil poklicne
stike.
ZV: Kako pa je bilo glede na pričakovanja v Himalaji zares?
FN: Začelo se je zelo preprosto in mirno, psihična napetost pa
se je stopnjevala. Doma so bile priprave, kot cepljenja, sestan-
ki, vsak je dobil anketni list, kjer smo morali vpisati vse, od
številke čevljev, izpolnjevati psihološke teste itd. itd. Delali
smo tako resno, kot bi šlo za vojaški napad. Vse te priprave so
se dobro obrestovale. Organizacija mora biti brezhibna, če
želimo sploh ustvariti možnosti za uspeh. Vojaška disciplina,
ki jo je vzdrževal naš vodja Tone Škarja, je bila dosledna. V
času priprav doma je bila videti morda preostra, v gorah pa se
je izkazala za popolnoma pravilno.
ZV: Kakšni so bili odnosi med člani odprave, kako so se spre-
minjali, ko so se povečevali telesni napori in nevarnosti?
FN: V tej ekspediciji so bili tudi ljudje, ki se nikoli prej v življe-
nju niso videli. Bili so zelo močni posamezniki – močni po
Katmandu – risba s tušem.
ZV: Koliko časa ste bili od doma?
FN: V celoti smo bili od doma 3 mesece in pol. Pristopni marš
je trajal 3 tedne, v ledu in snegu pa smo bili dva meseca in pol.
Začenja se zelo prijetno, potem pa se obremenitve stopnjuje-
jo. Alpinisti imajo izredno sposobnost, da se lahko spočijejo
kjer koli. Spomnim se Nejca Zaplotnika, ki je mirno spal na
letališču kar na tleh, na kamnu. Meni to ni dano in sem razme-
roma slabo spal tudi zgoraj. V Katmanduju smo si ogledovali
spomenike, kulturnozgodovinske in verske. Najeli smo kole-
sa in se vozili po obrobju riževih polj. Vse je bilo novo. Tu sem
že pričel s skiciranjem. Iz Katmanduja smo se še vozili, nato pa
se je pričela dolgotrajna hoja navzgor, navzdol, navzgor, na-
vzdol. Napori so se stopnjevali, utrjevali smo kondicijo in se
počasi aklimatizirali na vse večje višine. Ko se je pričenjal zrak
redčiti, se je pojavljalo zvonjenje v glavi. V kakšni tihi noči sem
zaslišal davljenje in bruhanje iz sosednjega šotora. Naslednji
dan sem povprašal, kaj je to, in dobil odgovor, da se to dogaja
nekaterim, ki so pretiravali s prehitrim vzponom na višji kraj
in spustom z njega.
Beračica iz Katmanduja – risba s tušem.
Riževa polja na pristopnem maršu (višina okrog 2000 m) –
risba s tušem.
Riževa polja – akvarel.
263
plezalni, športni plati in tudi izredno močnih samosvojih zna-
čajev. Včasih so za šalo trenirali s prostim plezanjem po ska-
lah. Takoj je lahko prišlo do napetosti, če je enemu vzpon
uspel, drugim pa ne. Npr. eden od članov odprave, ki je bil
najbolj uspešen pri prostem plezanju, se kasneje v največjih
višinah ni dobro izkazal, ni bil aklimatiziran in ni bil sposoben
za največje podvige.
ZV: Ali v zahtevnih razmerah visokogorja med vrhunskimi
alpinisti lahko prevlada tekmovalnost nad drugimi človeški-
mi lastnostmi?
FN: Pride do situacij, kjer je človek sam. Sam mora paziti nase,
egoizem se stopnjuje, pride do napetosti. Z uspehi se to lepo
umiri. Ko je npr. prva skupina osvojila vrh, smo bili vsi glasno
navdušeni. Nekaj časa za tem smo se razšli in opazil sem neka-
tere, ki so jokali v zavetju šotorov. Enkrat v življenju jim je bila
dana možnost priti na vrh, a se jim ta možnost ni uresničila.
Zelo dobro razumem, kaj to pomeni za alpinista. Še meni, ki
sem to spremljal od strani, je bilo hudo. Nekateri so ob tem
izgubili prste, nekateri pa so postali slavni.
AKTUALNI POGOVORI
Jaka – risba s tušem.
Samostan Tjangboče (višina okrog 3700 m), v ozadju gora
Ama Dablam – akvarel.
Pusta dolina z jakom (višina okrog 4000 m) – akvarel.
Pogled na bazni tabor (najvišja točka okrog 6000 m) – risba
s tušem.
ZV: Vaša odprava je bila izjemno uspešna. Ste imeli tudi kak-
šno nesrečo ali pa ste bili priča tragičnemu dogodku?
FN: Bila je nesreča. Zdrsnil je slavni šerpa Ang Pho, ki je bil na
vrhu že prej. Na povratku jih je dobila noč, bivakirali so pri
zelo nizki temperaturi. Vso noč so se bodrili, da niso zaspali.
Proti jutru jim je prišla naproti pomoč iz nižjega tabora. Ko so
se srečali, je šerpa zdrsnil dva kilometra globoko na kitajsko
stran. To je na vse vplivalo zelo moreče. Po našem reagiranju
so šerpe – domačini takoj spoznali, da je nekaj narobe. Nihče
jim ni dal nobene informacije, ugotovili so sami. Vlomili so v
njegov sod, kjer je bila shranjena njegova obleka, in vse po-
brali. Prišlo je do mučnih situacij, domačini so iskali vzrok za
nesrečo v nezadostni varovanosti. Nesrečo pa je povzročila
huda izčrpanost in zato zmanjšana pazljivost.
ZV: Vrniva se k vašemu slikarstvu na Himalaji. Kako je sploh
s slikarskimi tehnikami v razmerah velike višine, hudega mra-
za, najbrž tudi drugačne svetlobe?
FN: Nihče mi ni mogel povedati, kako in s čim bi lahko tam
delal. Več alpinistov sem povpraševal o tem, pa mi nihče ni
mogel tega reči natančno. Zbiral sem podatke, kako nizke tem-
perature so, kdaj pričenjajo. Pripravil sem se: za nižje ležeče
kraje sem načrtoval akvarelno tehniko, za višje pa oglje in tuš.
Včasih se sonce upre tako, da je zelo toplo. Ko pa sonce zaide,
se tako hitro ohladi, da se mi je včasih zgodilo, da sem papir z
akvarelom preganil in je vodena barva zletela z njega kot tan-
ka ledena ploščica. Na papirju ni ostalo nič, barva pa se je
264 ZDRAV VESTN 2002; 71
sesula, kot se sesuje led s strehe ali steklene površine. Ugoto-
vil sem, da na takšen način ne bo šlo in sem pričel s seboj
jemati tuš, ki sem ga držal v rokavici, da mi ni zmrznil. Vreme
je bilo strašansko spremenljivo. V prekrasno vreme je iznena-
da privršal strašanski snežni vihar. Zelo težko je biti in ustvar-
jati v takih pogojih. Ob garanju alpinistov je bilo moje delo
zelo prijetno. Zavlekel sem se v kakšen šotor, tam skiciral. Če
je bilo lepo, sem se umaknil nižje in skiciral »ledene katedra-
le«. Našel sem tudi ostanke odprav, ki so nesrečno končale in
ostale v večnem snegu in ledu pred 30 leti in več. Včasih se je
otoplilo in med »ledenimi katedralami« so se pojavili nekakšni
potočki, žlebovi, ki so zelo nevarni. So modri in gladki, če bi
stopil vanje, se ne bi mogel več ujeti in bi poniknil med modri-
mi gmotami. Gmote se premikajo in oddajajo čudne glasove.
Ob luni, ki je tam zelo svetla, si lahko zaznal gibanje. Pa to ni bil
Jeti niti žival, ampak so se premikale te ledene gmote. Ob po-
manjkanju zraka delujejo možgani drugače in z malo fantazije
lahko človek vidi marsikaj. Človeku prihajajo do zavesti doži-
vetja, ki jih je že davno pozabil. Ne vem, ali je to posledica
pomanjkanja kisika ali nostalgija po domu ali pa preveč novih
dražljajev. Spomnim se, kako sem iskal travo, kaj zelenega, kaj
domačega. Ko sem po spustu v nižje področje zagledal prvo
travo, me je presenetilo, kako živa je. Zgoraj je vse grobo, tam
človek občuti bližino smrti, karkoli se zgodi, se zgodi zelo hi-
tro in je zelo nevarno. Včasih je vse monotono, v trenutku pa
se svod razpre in na nebu se pojavi taka lepota nekih oblakov,
nekih prekrivanj oblakov, posebne barve. Spomnim se sonč-
nega zahoda, ko sem opazoval kilometre in kilometre dolgo
barvno sliko; nisem vedel, kaj je zgoraj, kaj spodaj, vrtinčilo se
je, sama barva, žarki, ki so pronicali skozi to barvo. Izginevalo
je in se na novo rojevalo, in to tako hitro, da se ni dalo ujeti s
fotoaparatom. Tak pojav lahko človek le doživi in ga spravi v
spomin. S fotografijo se slike ne da ohraniti, ker je vezana na
občutek, doživetje, ki ga lahko shraniš globoko v sebi in iz
njega kasneje črpaš.
ZV: Ledeni slap z ledenimi katedralami je očitno naredil velik
vtis na vas. Zakaj?
FN: Med Everestom, Nuptsejem in Lhotsejem je dolina, v kate-
ro grmijo gomile snega, oblikujejo se ledeniki, iz njih 45 km
dolgi ledeniški slap, ki počasi polzi izpod Everesta v dolino.
Včasih je bilo popolnoma mirno, lepo, nato je nenadoma po-
čilo in nastala je špranja, globoka, popolnoma modra. Če si iz
take špranje pogledal kvišku, si podnevi videl zvezde. Vodja
mi je po nekaj mojih »izletih« na taka mesta prepovedal izlete
v globino. Našel sem ostanke prejšnjih ekspedicij v ledenem
slapu, grozljivih podob, npr. alpinistovo roko, ki je molela iz
ledu, pravzaprav samo njeno okostje, ker so jo že obkljuvale
Kuhinja v baznem taboru (višina okrog 5300 m) – risba s
tušem (Od leve proti desni: Viki Grošelj, Tomaž Jamnik, Stane
Klemenc).
Neznani vrhovi (višina okrog 4000 m) – akvarel.
Ledeni slap pod Everestom nad baznim taborom (višina
okrog 5100 m) – risba s tušem.
Ledenik Kumbu (višina okrog 5300 m) – risba s tušem
265
ptice, zato sem kasneje hodil slikat niže vzdolž ledenega sla-
pu. Večkrat so me prišli gledat alpinisti, ki so se spuščali v
dolino. Nekoč pa sem delal na vzpetini in sem začutil treplja-
nje po glavi. Nisem odreagiral, potrepljalo me je še enkrat.
Obrnil sem se misleč, da mi je prišel delat družbo član odpra-
ve. Nikogar ni bilo, čista samota. Ko sem se ozrl višje, sem
zagledal krokarja, ki se je oddaljeval. Očitno je prišel pogledat,
ali sem že zmrznil in bi mu bil lahko za hrano.
Opazoval sem zanimive stvari. Ko sem se dvigoval proti Eve-
restu, sem opazoval kavke oz. njim podobne ptiče. Spreleta-
vali so se čisto drugače, kot se spreletavajo ptiči pri nas. V
Himalaji so zelo močni tokovi vetra in ptič je zaprl peruti in se
kot kamen spuščal stotine metrov v globino, nato nenadoma
razprl peruti in zračni tok ga je dvigoval, ležal je na hrbtu zrač-
nih valov, ki so ga premetavali. Videti je bilo, kot da dela vrago-
lije za opazovalce. Ptice so zelo pozorno opazovale vse in se
takoj pognale za vsako odvrženo stvarjo. Ko smo se že spušča-
li niže, se spomnim tudi psa, ki nam je prišel naproti. Prijazno
se nam je pridružil in kar nekaj dni hodil z nami v dolino.
Naproti nam je prišla skupina ljudi, ki je odhajala v gore, pes
AKTUALNI POGOVORI
se je obrnil in šel z njimi nazaj do tja, kjer nas je srečal. Ugoto-
vili smo, da ta pes živi na tistem odseku in spremlja alpiniste
navzgor in navzdol.
ZV: Koliko slikarskih del različnih tehnik pa ste naredili in jih
prinesli domov in kako ste jih prenašali?
FN: Z nošenjem sem imel težave. Imel sem tulec v obliki velike
rakete, ki je zbujal strašno radovednost pri domačinih. V njem
sem hranil role papirja. Nastalo je veliko slik, številne pa so
bile narejene le napol. Včasih se je svetloba tako hitro spremi-
njala, da nisem mogel dokončati slike, kot bi želel. Največkrat
sem napravil hitre zapiske, skice, desetine akvarelov, s tušem
in ogljem več kot 150 del, doma pa v naslednjih mesecih še
nekaj deset slik na platno.
Ledenik Kumbu (višina okrog 5300 m) – barvna grafika.
Megle in gorovja (višina okrog 5500 m) – risba s tušem.
Everest – Zapadna rama, akril na platnu, 1980.
V ledenem slapu pod Nuptsejem (višina okrog 5800 m) – ris-
ba s tušem.
ZV: Torej ste v mesecih po vrnitvi še podoživljali in predelali
vtise ter jih spravili na slike?
FN: Po eni strani sem imel doma na voljo večje formate, platno
in grafiko, čas za predelavo v bolj poetične, celo abstraktne
slike.
Najbolj mi je ostala v spominu strupeno zelena barva, hlad Hi-
malaje. Zelena barva mi je bila blizu že prej, ampak ta barva
ledu me je prevzela drugače. Naredil sem mnogo slik, tudi gra-
fike Everesta, kot sem ga doživljal. Slikal sem iz notranje potre-
be tudi še potem, ko sem že poravnal dolg do sponzorjev.
266 ZDRAV VESTN 2002; 71
FN: Spoznal sem revno deželo in revne ljudi. Težko je doume-
ti, kako bogati smo v primerjavi z njimi. Imamo vse, potuje-
mo, kamor želimo in kadar želimo. Ljudje na Himalaji nimajo
praktično ničesar, le malo revne zemlje, jake. Trpko je spo-
znanje, da si bistri, prijetni ljudje iz svoje revščine ne morejo
pomagati.
Kot slikarja me je prevzela lepota s hitrimi spremembami, pa
tudi surovostjo, minimalizmom. Všeč so mi bili budistični
samostani, njihova notranja arhitektura, ki človeku omogoča
močno koncentracijo, ker zunaj je nimaš, ker te gorovje opo-
zarja na minljivost. V teh samostanih pa se človek lahko umiri,
premišljuje in postane strpen. Strpnost pa na teh višinah
ljudje rabijo in je zato to velika naložba. S tem lepo preživijo.
Niso pa te stvari neprenosljive k nam. Oni živijo po svoje, mi
po svoje. Narava v spodnjih delih med 3000–3500 m je zelo
lepa, potem se prične oskubljeni svet med visokogorjem,
prostranosti, kjer korak ne pomeni nič, le dan šele nekaj
pomeni. Vse stvari so čiste, jasne. Ko sem se vrnil domov, sem
našel same meglene dneve in sem nekaj časa rabil, da sem se
ponovno prilagodil domačim razmeram. Lepoto narave pri
nas znamo ceniti, ko jo primerjamo s tisto na Tibetu. Tam si
dobil lahko občutek, kot da stojiš v kristalni čaši. Okrog in
okrog so se lesketali osemtisočaki, sam sneg in velike ledene
gmote. S Himalaje sem prišel drugačen, kot sem bil pred tem,
le nekaj drobcev mojega doživljanja sem skušal ohraniti na
svojih slikah.
Življenje in delo:
– Rojen 1938, Godešič pri Škofji Loki.
– Končal šolo za oblikovanje v Ljubljani, leta 1964 slikarstvo
na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri Miheliču
in Sedeju.
– Je redni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljub-
ljani.
Ledene katedrale – akril na platnu, 1979.
ZV: Kako pa so vas kot slikarja gledali drugi člani? Kot bolj
gosposkega člana? Kaj ste delali takrat, ko niste slikali?
FN: Z alpinisti sem se kar dobro razumel, imeli so me radi, z
nekaterimi pa se dobivamo še danes. Velikokrat se vidim z
Marjanom Manfredo. Zelo ga je zanimalo moje delo in kasne-
je je pričel tudi sam nekaj rezbariti. Razkazal sem mu akademi-
jo in mu pokazal modeliranje. Preden smo se pričeli vzpenjati
v hribe, mi je Škarja rekel: »Ti samo skiciraj in riši za knjigo o
Everestu, ki bo izšla, pa če pridemo na vrh ali ne. Tvoje skice
bomo uporabili za ilustracije v knjigi.«
Franc Novinc
Jutro v Himalaji – barvna grafika, 1979.
ZV: Ali niste bili tudi nekakšen bolničar oz. pomočnik zdrav-
nika?
FN: Dr. Evgen Vavken je takoj odkril moj občutek za te stvari
in me je vzel za pomočnika. Vsak dan potovanja sva imela
ambulanto po vaseh, tako smo pomagali ljudem. Dr. Tekavčič
je bil zadaj z drugo skupino. Višje sem pomagal zdravniku pri
oskrbi ozeblin in pri lajšanju drugih tegob.
ZV: Kateri najmočnejši vtisi s Himalaje v človeškem in slikar-
skem smislu so ostali do danes?
Slikarja Franca Novinca redki poznamo kot risarja in portreti-
sta, bolj ga poznamo kot slikarja kolorista, ki uporablja skoraj
izključno žive barve, redko tonirane. Njegov slikarski opus
lahko razdelimo na dva dela. V prvem je bil pretežno krajinar
z izrazito ploskovitim pristopom, s prevladujočo rumeno in
zeleno barvo. Pokrajini se neredko pridružujejo ptiči v različ-
no obsežnih jatah, tudi tako na gosto, da zatemnijo sliko. V
delih te prve faze so prepoznavne zakonitosti in znanje iz obli-
kovalske šole. To zasledimo nekajkrat tudi v poznejšem ob-
dobju, ko slike prehajajo skoraj v abstrakcijo. V drugi fazi svo-
jega obsežnega slikarskega opusa ni več krajinar, razširja po
eni strani barvni spekter, ne le na modro, ampak tudi vijolič-
no, rdečo, bordo. Intimneje se poglablja v prizore iz narave,
kot so mlake, močvirja, debla, štori, kalužnice, ajdova polja,
267
kresnice, tudi osamljen mlin, drevo, celo cesta. Pogosto se vra-
ča k pticam. Samo na videz se drži odmaknjeno v svojem škof-
jeloškem področju, v resnici pa sega s svojim zanimanjem,
poznavanjem in tudi razstavljanjem po vsej Sloveniji in zunaj
nje. Z naravo zagotovo izraža svojo zavest in podzavest, raz-
položenje, lepoto, sega do meja abstrakcije. Manj znan je nje-
gov opus s Himalaje, še manj njegove grafike, človeške figure,
ki nakazujejo moč, trdnost. Na manjših delih, predvsem na
papirju, je praviloma bolj sproščen, bolj širokopotezen, dr-
znejši.
Franc Novinc je slikar intimnih doživetij narave, zazrt v svoje
škofjeloško okolje, ki ga presega. Če bi moral izbrati njegovo
barvo, bi bila to zelena.
Pogovor in gradivo je pripravil J. Drinovec.
Nove knjige
PRIKAZ
Zgodovina medicine
Dr. Zvonka Zupanič-Slavec: Endemski sifilis – škrljevska
bolezen na Slovenskem. Razvoj in širjenje bolezni po naših
krajih v prvi polovici 19. stoletja. Epidemiološka, zgodovin-
skomedicinska in javnozdravstvena raziskava. Znanstvena mo-
nografija.
Recenzenta: akad. prof. dr. Janez Fettich, dr. med., prof. dr. Mi-
ha Likar, dr. med. Oblikovalka: Metka Žerovnik, u. d. i. a. Izda-
jatelj: Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, Inštitut za zgo-
dovino medicine. Založnik: Znanstveno društvo za zgodovi-
no zdravstvene kulture Slovenije, Ljubljana. Ljubljana 2001.
Format: 22 × 19,5 cm. 143 strani, 19 slik, od teh je sedem iz
Valvazorjeve Slave Vojvodine Kranjske s prikazom krajev, ome-
njenih v knjigi (Postojna, Logatec, Vrhnika, Ribnica, Novo me-
sto, Senožeče, Vipava), in sedem dokumentarnih faksimilov.
Na naslovni strani knjige je delo Matevža Langusa (1792–1855):
Sv. Kozma in Damijan zdravita sifilitike z obliži, prepojenimi z
živosrebrovim mazilom – domnevno (oltarna slika iz cerkve v
Krki na Dolenjskem). Izid knjige je omogočilo Ministrstvo za
kulturo RS.
Z zavihka knjižnih platnic je med drugim povzeti: Škrljevska
bolezen je endemski sifilis, ki se je prvič pojavil v Hrvaškem
primorju okoli leta 1790 in prizadel priobalno reško in kvar-
nersko področje ter kmečko prebivalstvo v tem zaledju. Bole-
zen je dobila svoje ime po tamkajšnji vasi. Širila se je proti
Dubrovniku in do Trsta, preko Istre pa tudi na Kranjsko, No-
tranjsko, slovenski Kras in delno na Dolenjsko ter Primorsko.
Na Štajerskem in Koroškem niso poročali o njej. Najverjetneje
so bolezen prenašali vojaki in trgovci iz Turčije in jo od tam
zanesli tudi na Hrvaško in v Bosno. Na tedanjo Kranjsko se je
verjetno razširila po trgovskih potih.
Arhiv Slovenije hrani zbirko dokumentov o tej bolezni iz ob-
dobja med leti 1810 in 1850. Podatki izvirajo iz primarnih vi-
rov. Bolezen je najbolj prizadela skromno, preprosto kmečko
prebivalstvo. Pogosto so zbolevali otroci in mladina, infekt pa
se je prenašal zaradi hude kužnosti tudi na druge družinske
člane. Prenos je bil v glavnem aseksualen in ekstragenitalen.
Pogojevale so ga slabe higienske, socialne in ekonomske raz-
mere ter s tem povezana nizka življenjska raven prebivalstva.
Po prvotnem razhajanju mišljenj, kaj ta bolezen je, je obveljala
sodba, da je bolezen ekstragenitalni tip sifilisa, še posebej, ker
je bilo antisifilitično zdravljenje z živosrebrnimi mazili naju-
spešnejše. Teorijo o bolezni sui generis je zastopalo nekaj vi-
dnejših zdravnikov tedanje dobe: J.P.Frank, začetnik socialne
medicine, ki se je tedaj mudil na Dunaju, J. B. Cambieri, reški
protomedik in glavni zdravnik škrljevske bolnišnice na Reki
ter A. Jevnikar, ljubljanski zdravnik, ki se je s prevzemom me-
sta protomedika v Trstu odločno lotil reševanja tega proble-
ma na Slovenskem. Dober vpogled v množičnost obolevanja
in razširjenost epidemije dajejo arhivski zapisi iz let 1817 do
1822.
Dunajski zdravnik Andrej baron Stifft je pripravil program
zdravljenja škrljevske bolezni, ki je obsegal: obvezni pregled
vsega prebivalstva na okuženem področju, bolnišnično zdrav-
ljenje vseh bolnikov in sumljivih ter temeljito očiščenje do-
mov obolelih. Program je pravi vzor preventivnega ukrepa-
nja na začetku 19. stoletja. S tako korenitim pristopom so uspeli
prekiniti krog nalezljive bolezni. Pri nas so odprli bolnišnico v
Postojni poleti leta 1818, kjer sta dr. Mozetič in kasneje dr. Ze-
me zdravila obolele. Uporabljala sta vsa mogoča zdravila,
vključno živosrebrna in se ob tem nista mogla izogniti zastru-
pitvam z živim srebrom. Po desetih letih vestnega dela po na-
vedenem programu je bolezen začela upadati, da so bolnišni-
co leta 1828 lahko zaprli. Učinkoviti ukrepi in izboljšanje živ-
ljenjskih razmer so izkoreninili škrljevsko bolezen pri nas v
slabem pol stoletja.
Knjigo uvaja Goethejev izrek: »Človek mora neprestano verje-
ti, da je nedoumljivo doumljivo, sicer ne bi ničesar odkril.«
Kazalo podaja naslednji pregled vsebine:
Predgovor h knjigi je napisal prof. dr. Miha Likar. V njem je na
kratko povzel vsebino knjige, na samem začetku pa je bole-
zen opredelil kot značilno trepanematozo revežev prisotno
še danes po svetu, ki jo povzroča sifilisni spiroheti na moč
podobna, Spirochaeta pallidum subspecies endemicum. Bo-
lezen je podobna sifilisu, razločuje se pa, da je blažja in se širi
pretežno z navadnim dotikom, čeprav tudi spolno. O avtorici
knjige je zapisal, da se izogiba ljudskim verovanjem, od kod in
zakaj bolezen, opira se na strokovna spoznanja in dejstva brez
olajšav in nikjer ne prestopi meja, ki jih kot zgodovinarki daje-
jo etični premisleki, saj je bila bolezen od vsega začetka težav-
na zaradi »sramotne« oznake spolne bolezni. Avtorica sama
pa je zapisala v naslednjem prispevku »Razkrit delček moza-
ika slovenske zdravstvene preteklosti«, da je monografska ob-
java znanstvene raziskave plod vzpodbud kolegov zdravni-
kov in zgodovinarjev, ker je bolezen širšemu krogu domačih
in tujih bralcev le malo poznana, je pa močno zaznamovala
svojo dobo. Zato želi, da seznani s to boleznijo tudi nemedi-
cinsko javnost. Med drugim predstavi dobo, začetek 19. sto-
letja, ko še ni bilo mikrobiološke in antibiotične ere z učinko-
vitim zdravljenjem. Znali pa so že dobro opazovati, sklepati,
uporabljati izkustvene epidemiološke modele, ki so se izkaza-
li za uspešne, da so bolezen v nekaj desetletjih s spremembo
socialnih in higienskih razmer, predvsem pa z osveščenostjo
ljudstva, zatrli.
Vsebino monografije začenja poglavje Uvod – s podpoglavji:
Zgodovinski pregled pojavljanja in širjenja sifilisa, Endemski
sifilis v Evropi in drugod po svetu, Škrljevska bolezen na Hrva-
škem, Epidemiologija škrljevske bolezni in Endemski sifilis v
Bosni in Hercegovini ter Srbiji. Slede poglavja: Namen raz-
iskave in hipoteza, Materiali in metode dela – z navedbo pri-
marnih in sekundarnih virov ter Škrljevska bolezen na Sloven-
skem – s prispevkoma Oklic prebivalcem in Škrljevska bolni-
šnica v Postojni. Poglavje Dr. Andrej Mozetič (1773–?) prikaže
življenje in delo tega zdravnika pri nas, ki je s svojim delom,
ob dobrem še poprejšnjem poznavanju krajevne zdravstvene
problematike, v kratkem času od 18. 5. do 4. 9. 1818. leta naj-
več prispeval k zdravljenju in preprečevanju škrljevske bole-
zni pri nas. Slede podpoglavja: Pismo dr. Mozetiča, ki navaja
njegovo uradno poročilo naslovljeno na Kresijski urad v Po-
stojni dne 3. 6. 1818 in je najvažnejši dokument te raziskave,
dalje Sanitetno poročilo škrljevske bolnišnice v Postojni med
1. in 14. 6. 1818 ter Škrljevska bolezen na Dolenjskem in Poje-
AKTUALNI POGOVORI