' ISKRICE.
Zbirka pesmij in povestij.
-#-
* * Spisal
in slovenskej mladini poklonil Janko Leban,
učitelj v Avberu pri Sežani.
II. zvezek. 15 kr., po pošti 17 kr.
V LJUBLJANI.
Tiskal in založil Rudolf Milic. 1890.
KAZALO.
Stran
• 1. Mladini. Pesem.............5
2.	Slaba tovarišija. Povest..........6
3.	Mejniku. Pesem ............10
4.	Čebela, in golobica. Pesem . ........11
o. Najdeni denar. Povest..........12
6.	Mati: Pesem . . . .'..........18
7.	Zajec. Pesem.............19
8.	Zlai6. Povest .............20
9.	Moj zaklad. Pesem ...........24
10.	Ribica. (Po Hey-u.) Pesem ........25
11.	Trtin. Povest...................26
12.	Vran. (Po Hey-u.) Pesem.........30
13.	Čebela in muha. Pesem .........30
14.	Ni vse zlato, kar se blišči. Povest......31
15.	Šolska zastava. Pesem..........34
16.	Vračaj hudo z dobrim! Povest.......35
17.	Slovo. Pesem.............38
18.	Princ Evgen. Životopis..........39
19.	Šolska mladina o vzprejeinu novega dekana. (K6-menskemu dekanu, g, Adolfu Harmel-u.) Pesem .	47
T
Mladini.
>uj, mladina! svete moje: Zdaj je čas, da se učiš, Da si blažiš srce svoje Ter si glavo razbistriš!
Kdor uči se pridno zmlada Ter oblaži si srce, Sreča ga obišče rada, Drugim lajšal bo gorje. —
Slaba tovarišija.
Milan in Dragotin sta skupaj hodila v šolo. Bila sta si verna prijatelja in soseda. Milan je bil sin ubogega delavca, ki je svojemu sinu hrano služil v potu svojega obraza. Deček je bil sicer dobre glave in dobrega srca, le malo preveč na lahko stran. Rad se je dajal zapeljevati hudobnim svojim tovarišem. Če so otroci iz šole grede vpili in razgrajali; če so kaj tacega uganjali, kar ni prav: gotovo je bil Milan med njimi.
To je njegovega sošolca Dragotina jako peklo; kajti bil je Milanu resničen prijatelj in ničesar ni želel bolj, nego to, da bi se Milan poboljšal. Bil je namreč Dragotin dober deček, priden, ubogljiv, da vam ga ne morem prehvaliti. Vrhu tega je bil imovitih starišev sin, ki so vestno skrbeli za vzgojo njegovo.
Nekega pomladnega dne po šoli se Milan zopet pridruži svojim hudobnim nagajivim sošolcem, češ, da se gredo skupno igrat. Dragotin se približa Milanu, rekoč: „Pojdi z mano domov! Meni se vse zdi, da kaj dobrega ne namerjate. Ali se ne bojiš, da bi zvedel naš gospod učitelj, če kaj slabega počneš ? In, ali se ti ne smili tvoj ubogi oče? Milan, pojdi lepo z mano domov!"
--* 7 45- , »
Toda mislite li,' da ga je Milan poslušal? Kaj še! On in, njegovi ttfvariši se Dragotinovim besedam glasno zakrphotajo ter stečejo po cesti dalje . . .
Dragotinu je to šlo do srca. Sklenil je, da hoče od daleč iti za hudobnimi tovariši. Niti tega se ni bal, da bi ga kdo med njimi opazil ter mu kaj žalega storil. „Dvomim", mislil si je vrli deček, „da se gredo ti potepini samo igrat, marveč gotovo imajo kaj druzega v glavi".
To rekši urneje ubere pot pod noge za hudobnimi tovariši. Oh, bili bi videli, kaj so uganjali malodoberni ti otroci! Tekali so, skakali, metali kamenje, vpili, razgrajali, da je bilo groza. Po potu so izgubljali peresa in svinčnike. In kar je jako žalostno: Milan se je čutil ves srečen sredi te otročje druhali!
Z glavne ceste jo udero po stezah, skakajo v jarke ter si tako kvarijo čevlje in trgajo obleko ob trnjevitem grmovji. Zdaj prilomastijo na polje, na katerem je rasla lepa češnja. Bila je prepolna lepega zrelega sadja. Zdelo se jim je, da se jim sočnato sadje kar smeje ter jih prijazno vabi v goste. Pri tej češnji otroci obstanejo. Žive duše ni bilo na polji, pa tudi hiša kmeta lastnika je bila dobro daleč od polja.
„Na to drevo treba splezati in češnje pobrati", deje jeden izmed otrok. Milan prvi poskusi, a drevo je bilo precej visoko in on premajhen. Kaj storiti?
• , —H- 8 #—
„ Naredimo mu lestvic&, naredimo mu lest- • vieo!" zavpije Markov'Blažek.
„„Pasja noga, prav praviš Blažek,"" dostavi Ovčarjev Tone, in kakor bi trenil dvignejo Milana na svoja ramena. Milan doseže močno vejo, oklene se je trdno in v hipci je liki maček na drevesu.
Veseli tovariši mu navdušeno zakličejo: „ži-vio!" Milan pa prične češnje obirati ter jih metati tovarišem pod drevo. To vse se je godilo tako hitro, da je Dragotin komaj še za časa prisopihal na lice mesta ter videl tovariša svojega na drevesu. Zdaj se ni hotel več skrivati svojim sošolcem, ampak je bil namenjen naravnost k drevesu, da posvari lahkomiselnega Milana. A v tem nenadoma prilomastita dva kmeta z dolgima koloma, kričeč na malopridne otroke. Milan ja prvi opazi in poprosi svoje tovariše, naj mu pomagajo z drevesa. A malodoberni otroci ga ne poslušajo, marveč udero jo od tod, kakor bi jim gorelo za petami. Ko se pa čutijo iz nevarnosti, ustavijo se ter se na glas zasmejejo preplašenemu Milanu, ki je bil v tako hudih škripcih.
Razsrjena kmeta sta bila že prav blizu drevesa in gotovo bi bila Milanu dobro porabljala kosti, da se zdaj ni zgodilo nekaj nepričakovanega. Dragotin namreč stopi na dan, približa se kmetoma, govoreč z milim glasom: „Ljuba moža, lepo vaju prosim, prizanesita nesrečnemu temu otroku! Zapeljali so ga oni hudobni otroci, ki so ravnokar pobegnili, da-si sem ga jaz svaril, naj
—* 9 *
ne hodi v njih družbo. Ker me ni ubogal, šel sem za njim, da ga rešim . . . Draga moža, evo vama dveh dvajsetic, kateri sem si prihranil. Naj vama bodete v nekako povrnitev škode, katero vama je prizadejal lahkomiselni moj prijatelj. Verujta mi, odslej se bode poboljšal . .
Zaslišavši milo to prošnjo vrlega otroka, potolažita se kmeta. Ponujanih dvajsetic ne vzprej-meta, a jeden njiju stopi k drevesu ter Milanu pomaga na tla.
Milan, ves skrušen*), hiti k Dragotinu, solze mu zablišče v očeh, burno ga objame ter vzklikne: „Oj, Dragotin, zlata duša, hvala ti, tisočkrat hvala! Spoznajem svoj pregrešek, a odslej se hočem poboljšati! Ti si mi pravi prijatelj, tebe se hočem držati, slabih tovarišev pa se bom ogibal!" —
Kmeta sta ganena gledala za odhajajočima dečkoma. — Odslej pa se je Milan resnično poboljšal. Vsi so ga radi imeli in dobro se mu je godilo.
*) Skrušen = skesan.
M a j n i k u.
llj^ridi, pridi, majnik zlati, Pridi v dole in gore, Da spet enkrat radovati Moje more se sreč!
Rad bi hodil ob potoki, Ki šumlja veselo v svet, Ter s prijaznimi otroki Trgal v šopke cvet na cvet!
Rad bi v senčnatem gozdiči V mahu ležal v drevje zroč, Ko po vejah drobni ptiči Skačejo, lepo pojoč.
Rad bi po cvetočem polji Z družba stopal lahkonog, Ukal pri najboljši volji, Da donelo bi okrog.
A pod ledom še in snegom Širna, glej! ravan ječi, Vetri žvižgajo nad bregom, Radosti nikjeri ni . . .
Pridi, pridi, rnajnik zlati, Ter zemljo pretvori v raj, Krasnih tvojih dnij vživati Mnogo, mnogo let mi daj! —
^ o o ---TT"-
Čebela in
hladnici golobica, Stala je, prelepa ptica, Ter je gledala v vodo, Ki šumela je pod njo.
Prileti čebela mala, Tam nad vodo je brenčala, Ker dovolj previdna ni, Pade v vodo, smrt preti ...
Golobici jako smili Čbelica se v smrtnej sili, — List odščipne ter skrbno Vrže čbeli ga v vodo. —
Ugledavši to čebela, Spravi se na list vesela, Ko pripluje do bregu, Brzo v panj leti domu. —
golobica.
Na hladnici drugoč stala Spet je golobica zala; Tja dospeje lovec v hlad, Ptico bi ustrelil rad.
Že pomeri — a pri priči V roko ga čebela piči; Puška poči, strel zgreši, Golobica odleti.---
Glej, otrok moj: te živali Vzgled sta krasen ti podali; Iz te zgodbe, ali veš, Česa se učiti smeš? —
.Človek naj usmiljen bode, Lajša bližnjiku nezgode: Če ti dobro kdo stori, Bodi mu hvaležen ti!"
Najdeni denar.
]Vlojster Janko je bil pošten mizar, delaven in vesel mož. Od zore do mraka si slišal, kako je v njegovej delavnici odmevalo različno mizarsko orodje. Vrhu vsega tega pa ti je iz njegove delavnice čestokrat zvenela na uho lepa narodna pesemca iz mojstrovih ust. Zakaj bi ne ? Janko ni bil bogat človek, a zadovoljen s svojim stanom. Zadovoljnik pa si rad žvižga in poje; ob lepi pesemci mu gre delo mnogo lože izpod rok.
Nekega dne mu prinese neki mož v delavnico orehovo pisalno mizo ter mu jo prav ceno ponudi na prodaj. Prodajalec izreče, da miza ni njegova, nego lastnina neke družine, ki stanuje v tej in tej ulici, hišno število toliko in toliko, nadstropje to in to. Mojster Janko kupi pisalno mizo ter jo postavi v kot svoje delavnice. Bila je že jako stara in tu pa tam od črvov razjedena.
Delj časa je stala pozabljena v kotu. Nekega dne pa, ko mojster Janko ni imel druzega dela, prične pisalno mizo pregledovati ter razde-vati. Hotel jo je kolikor se da popraviti ter ne-dostatne, razjedene njene dele nadomestiti z novimi. To delajoč iztakne skriven predal, v katerem je bilo več papirjev previdno zvitih.
Janko brž vzame te papirje v roke, natakne si naočnike, da bi jih natanko pregledal. In evo, takoj spozna, da so sami — bankovci. Začuden
. ♦ • —ft 13
jariiQ nadalje brskati po skrivem predalu. Kaj pa je to? Trdo in tysžko je! Oj, sami stebrički zavitih zlalov! . . . Mizar Janko, res presenečen, prične šteti, koliko je vsega denarja. Bilo je trideset tisoč goldinarjev«! Pomislite: trideset tisoč goldinarjev! Nikoli še ni videl toliko denarja skupaj! Mojster Janko je trepečoč po vsem telesu zrl v najdeni zaklad in komaj dihal. Kaj storiti? . . . kaj .storiti? . . . Nekoliko časa premišlja, potem pa se ohrabri, denar zavije v ruto, Aaočnike spravi, idfi iz delavnice, katero za sabo zapre, in takoj steče z ruto pod pazduho domov k ženi svojej ' . .
Prišedši v sobo, pokliče ženo ter pred njo na mizi razvije ruto ...
„Kaj ne, Jera, to so lepi novci!" Žena nekoliko časa strmeč gleda v iskreče zlate, potem vzklikne: „Za Boga svetega, Janko, so li novci tvoji ?"
„„Moji? no, to baš ne! Naše je samo to, kar si pridobimo v potu obraza svojega! Jaz si tega denarja nisem prislužil; zatorej ni moj.""
Zdajci jame mojster Janko natančno pripovedovati vso dogodbo.
„Kaj li misliš storiti?" povpraša ga žena, ko je umolknil. „ Hočeš li obdržati te novce ?"
„„Draga žena, pomisli vender, da si jih nisem pridobil z delom. Torej niso moji, in le tatje si prisvajajo tuje blago ... Jaz pa nisem tat!"" „Res, nisi tat, pa denar si našel!"
45- 14 -K-—■ •
„„Istšna, našel sem denar; a nekdo ga je moral izgubiti; novci so nekega druzega, moji gotovo ne!""
»Prav govoriš, dragi Janko, saj veli že naš pregovor, da »kritično blago nima teka."
„„Tako je, Jera mdja! In kdo ve, ali ta denar ne pripada komu, ki ga je potrejmejši od me#e . . . Jaz, hvala Bogu! imam še zdrave roke, dela ne pogrešam, dovolj -služim za vsakdanje potrebe . . . Nadejem se, da Bog tudi v prihodnje zame poskrbi! . . . Ždaj pa bodi moja prva skrb, da pozvem," čegav je ta denar in da ga vrnem pravemu lastniku!"""
To rekši spravi Janko denar v torbo ter se z njo nemudoma napoti v hišo, kjer je stanovala •družina, ki mu je bila prodala pisalno mizo.
Spotoma sklene, da bode jako previden, kajti mogoče je, da denar ni svojina onih ljudij, ki so mu bili poslali mizo na prodaj. Hotel je torej prej pozvedovati.
Prišedši v namenjeno hišo, ide v zadnje nadstropje ter potrka tam na duri ubožne sobice. Vstopivši najde v sobici dve deklici, katerima je bilo takoj poznati, da sta ubogi. Jedna je bolna ležala na postelji, druga pa je bila vsa zamak-nena v šivanje.
Janko spodobno pozdravi ter pove, da je on isti mojster, ki je od njiju kupil pisalno mizo. Sedši prične potem govoriti o različnih rečeh; pravi namen svojega pohoda pa zamolči. Govoril
je o delu, o slabih časih, o preganjanji ubožčkov in sirot ter pristavil, kako težko si dandanes rokodelci in drugi delavci služijo kruh.
„Prav govorite!" deje na to mlajša deklica. »Nastopili so časi občne bede . . . Kaj pa hočeve početi revni deklici ? -Le poglejte: moja sestra že osem dan bolna leži ... in jaz, kaj naj si zaslužim s to-le iglo? In vender je živeti treba obema, meni in sestri! . . ."
Deklici, to izrekšej, napravijo se usta na jok; stežka je zadržavala solze, ki so ji stfile v oko . . . Globok bridkosten vzdih je pričal, da trpi, da silno trpi . . .
Janko je ganen gledal deklico, ki kmalu zopet povzame:
„To je za naju nesreča, da nisve bili vajeni obilnega dela in stradanja. Moja uboga sestra je zdaj zbolela od prenapornega dela in od žalosti . . . Nekdaj se nama je dobro godilo. Imeli sve vsega dosti in mislili, da bode tudi vselej tako. Najin oče — bil je vdovec — nama je namreč često zagotavljal, da je za naju dobro poskrbel, tako celo, da bodeve tudi po njegovi smrti lahko brezskrbno živeli . . . Oh, umrl je, in ostali sve ubogi siroti . . .
»Kako to?" povpraša Janko, ki je pazno poslušal vsako besedo dekličino.
„ »Povedati vam hočem vse. Dokler je živel najin oče, godilo se nama je dobro, kakor sem vam dejala. Medve nisve imeli nobenih skrbij.
t ,
—* 16'*—
če sve potrebovali denar za obleko ali za veselice, rekli sve to očetu. Dobri oče je na to šel k pisalni mizi — prav k tisti, katero sve vam v veliki sili morali prodati — in je nama prinesel denar, kolikor sve ga hoteli . . . Oče najin je umrl nagle smrti ... Ni mu bilo dano, da bi nama bil kaj razodel . . . Zatorej ne veve, komu je poveril denarje svoje, če jih je sploh kaj dosti imel . . . Njegovi prijatelji, njegovi znanci ne vedo o tem ničesar. Tako, vidite, ostali sve medve revici, veliki revici ..."
Ob teh besedah se je Janku milo delalo pri srci. Ni čuda: iztaknil je bil resnico! Hotel je vstati in deklici ob kratkem povedati vse. Pa bil je tako ganen, da ni vedel, kako bi začel. Obraz se mu zasveti . . . solze ga oblijo . . . pred se zašepeče nekaj besedij — toda umeti ga ni bilo možno . . .
Deklica, videč njegove solze, misli si, da je njena govorica dobrega moža preveč užalostila. Zatorej ga milo pogleda ter z bridkim nasmehom deje: „ Vidim, da moja pojasnila premogočno vplivajo na blago vaše srce. Pomirite se! Vsak človek ima kako gorje, katero mu je potrpežljivo nositi. Zaupajmo v Boga; On bode nesrečnikom v pomoč ! Zdaj pa pustiva žalostne te pogovore."
„Da, da, pustiva jih", vzklikne na to mojster Janko vstavši, „ kajti lahko se o čem veselejšem pomeniva. Odprši torbo, pokaže deklici denar, govoreč: „Bog, na katerega zaupate, pozabil vas
ni . . . Vaš denar ni izgubljeti . . . Evo ga, našel sem ga jaz ..." To rekši strese deklici denar v naročanj ter nadaljuje: „Veselite se, blaženi sestri* kajti niste več ubogi! Tu je vajino imenje, katero v^ma je oče zapustil . . . Trideset tisoč forintov . . . Niti polu solda ni manj . . . zagotavljam vaju! . .	t
Obraz brdkega Janka je žarel v rajskem ve-selji, deklica pa je strmela in ni mogla izprego-voriti besedice.
Tedaj stopi Janko korak od nje, mane si roke, pogleda kvišku ter vzklikne: „Hvala Ti, Oče nebeški, da si mi dal doživeti veseli ta dan! V svojem življenji še nisem bil zadovoljnejši od danes." -
V tem pa je deklica z denarjem v predpasniku hitela k bolnej sestri. Obe deklici sta v obilnih solzah dajali dušek radosti in hvaležnosti svojej . . .
Janko ji je radosten gledal. Darila njijnega, zahvale njijne ni hotel. Ob kratkem jima razodene, kako je našel denar ter se napravi na odhod.
Mlajša sestra prihiti k njemu, prime ga za roko ter mu jo rosi s solzami . . . Janko lepo pozdravi deklici ter odide globoko ganen . . .
Komaj pa domov pride, pokliče ženo svojo ter radostno vzklikne: „Veseli se Jera z menoj, veseli se! Storila sva dobro delo! Denar je bil svojina dveh dobrih sestra, dveh sirot, ki sta ginili od potrebe in žalosti! Umrli bi bili revici,
d^ jima ni prišla pomoč še o pravem časa! Zdaj sta pa rešeni, potolaženi! Ni li to lepo? Midva bi bij a tatova — kaj pravim tatova*? — razbojnika bi bila, da sva si pridržala denar! . . .* Zdaj pa naju lahko tolaži zavest, da sva dojaro ravnala ter pomogla ubogima sirotama!"
Kader mal otrok sem bil V Kdo oblačil, kdo oko Vame upiral je skrbno? —
Kdo mi zibal zibko je, čuval dete šibko je ? Kdo mi presladko je pel, Dokler sen me ni objel? —
Kdo, ko ležal sem bolan, Stregel meni je solzan? Kdo li prosil je Boga, Da mi ljubo zdravje da ? —
Kdo učil me je, da Bog Vareh dobrih je otrok. Naj zatorej Ga vse dni Vdano mi srce česti?--
Mati.
Ly]£do li mene je dojil,
Mamica premila ti! To si vse storila ti; Na-te hranil blag spomin Vedno bom — hvaležni sin! . . .
Zajec.
r snegu je na polji Ležal zajec mlad Ter bridko tožiti Jel je svojo- jad:
„Oj, po letu krasne Dneve sem imel, Detelje sem jedel, Kolikor sem htel!
A sedaj velika Sem sirota jaz, Glad me nadleguje. Stiska oster mraz!
Sreče mi nekdanje Razdejan je vrt, Da bi me rešila Skoro bleda smrt!" —
Rekši to napoti V bližnji se gozdič, Žalosten zarije Tamkaj se v grmič.
Zdajci pa se zgane — Vleče na uho . . . Ni li zašumelo? Kaj je to bilo? . . .
Brž mu vse je jasno: Psi zalajajo, Lovci iz goščave Tam prihajajo! . . .
Na noge poskoči Zajec zdaj plašan,
V	divjem diru zbegne Cezi hrib in plan . . .
Da počaka smrti, Tega ni mu mar, Da-si glad ga tare, Kakor prej nikdar.--
Tudi človek smrti Naj si ne želi! Naj se tudi srce
V	togi mu topi!
2*
Detelje pomlad, Da tedaj pozabil Bode svojo jad.
Zajcu spet bo dala
Tebi, človek ffožni, Pa pomore Bog; Ako Vanj zaupaš, Reši nadlog! —
Zlato.
Slavojeva mati je imela bogatega brata. Bil je trgovec v nekem mestu na Češkem. O tem svojem bratu je mati Slavojeva večkrat govorila. Slavoj pa jo je često povpraševal, ali jih pride kedaj obiskat bogati strijc. Mati mu je ob takih vprašanjih odgovarjala, da strijc pride, ako bode deček priden. Nekega dne pa, ko je Slavoj prišel iz šole domov, pokaže mu mati pismo, rekoč: „Vidiš, nisem ti zastonj pravila, da nas strijc obišče. V nedeljo bode tukaj!" Mislite si veselje in radovednost Slavojevo! V svojej glavi je pre-vdarjal: „ Kakšen mora biti ta strijc, ki je tako silno bogat. Bog ve, ali mu bode kaj prinesel, kaj dal? E, nekaj bode že!"
In strijc je prišel. Po presrčnem medsebojnem pozdravu se usedejo h kosilu: Slavojevi stariši, Slavoj in strijc. Slavoj je sedel prav blizo strijca, tako da ga je mogel prav natanko opazovati. Zajetni, debeli in prijazni mož je bil ves
črno oblečen, a na rokah so se mu bliščali debeli prstani. Fsto tako je* nosil ' ob uri debelo svetlo verižico. Slavoj niti očesa ni premaknil od teh svetlih rečij. Strijc, to opazivši, povpraša:
„No, Slavoj, ali ti dopadajo ti-^e prstani in verižica?"
„„Kaj bi mi ne, ki se tako lepo svetlijo. Iz česa pa so, da kar oči pobirajo?"" „No, vidiš, iz zlata so '. . ." „„Kje pa se dobiva zlato, in ali je drago ?"" „Nisi še nikoli ničesar slišal o zlatu?" „„Nisom"", odgovori Slavoj. „Nu, potem ti jaz bodem kaj povedal o njem. Le poslušaj. Zlato je kovina. Kovina je zato, ker se da, kakor n. pr. železo, kovati, to je širiti se pod kladivom. Zlato imenujemo žlahtno kovino, pač zato, ker je najlepša med vsemi kovinami in tudi naj dr a ž a. Zlato je rumene barve. A ni vse jednako. Eno je bolj živo-ru-meno, drugo bolj bledo-rumeno. Zlato se lepo blišči. Njega se ne prijema nobena rja, ne .v zraku, ne v vodi; ostane zmerom čisto. Ogenj zlata ne more razstopiti. Obstane torej tudi v ognji. Da mi ta prstan pade tudi v ogenj, ng bodje mu škodil. Potehtaj na roki to verižico! Kakšna je?"	•
Slavoj verižico potehta, potem deje: „ Težka je, težka ..."
„*„Vidiš: zlato je težko. A je tudi mehko. Kader je čisto, malo je trše od svinca. Poskusimo,
če se da rezati!" — To rekši vzame strijc nožek ter prstan malo zareže. „Vidiš, -Slavoj,' zlato se da rezati, ne da bi pod nožem škripalo. Bas ker je tako mehko, ne rabimo ga samo čistega, nego je mešamo n. pr. z belim srebrom, iz katerega so naši goldinarji, ali pa z rudečim bakrom, iz česar so naši novčiči. S tem dosežemo, da* postane zlato trše. Se ve, da mešamo zlato z drugimi kovinami tudi zategadelj, ker ga je nfalo ila svetu. Zlato računamo na marke. Marka čistega zlata je težka starega pol funta. Marka ima* 24 k ar a to v, karat pa 12 gradov. Čisto" zlato je torej štiriindvajsetkaratno. Ako je pa zlato pomešano n. pr. s tremi karati srebra, tedaj se zove jednaindvajsetkpatno i. t. d. Naši cesarski c e k i n i so iz Ttriindvajsetkaratnega zlata. •Torej 23 karatov je čistega zlata, jeden. karat pa primesi. Si li že, videl £ak cesarski cekin ? Od-fcimuješ? No, pokazati ti ga hočem jaz!"
Ob teh besedah vzame strijc iz novčarke cekin ter ga vrže na mizo pred Slavoja. Deček, yes v čudu, zre v lepi zlati denar. Strijc pa nadaljuje :
„Vidiš, Slavoj,.to je cesarski cekin. Po sedanji vrednosti ima o gld 64 kr. Toda naj nadaljujem razlaganje o zlatu. Povedal sem ti že, da je zlato mehko; a je tudi silno raztezno. Cekin n. pr. se da raztolči v tako tanko ploščo, da bi z njo pokril celega konja z jezdecem vrefl. To veliko razteznošt zMta porabljajo "nekateri ljudje
v to, da iz njega delajo tanke* listke — imenovane zlata pena. — Se zlato' peno pozlačujejo okvire in* druge rejci."
„A odkod pa se dobiva zlato?" povpraša Slavoj.
^Le potrpi, povedati ti hočem tudi to! Zlato dobivamo časiht čisto, v vgčih kosih; kopljemo je iz zemlje. Nahaja se pa tudi primešano drugemu kamenju. Napasled so tudi zlatonosne reke in potoki, ki nam dajejo več ali menj zlata. Kamenje v rekah in potokih, ki ima r.lato v sebi, razpacfe; zlato pride v vodo, katera je o. povodnjih vrže na bregove med pesek.""
„ Ali se tudi pri nas koplje zlato in so li tudi pri nas take zlatonosne reke?" Tako povpraša Slavoj strijca.
„ „ Največ zlata se nahaja v Ameriki, posebno v Kaliforniji"", odgovori mu strijc. „..Pod našim cesarjeni ga dobivamo na Ogerskem, Erdekjskem in po malem tudi na Tirolskem,, Solnograškem in Ceskem. Zlatonosni ste pa pri nas reka Donava in Drava, ki teče tudi po Slovenskem.""
„Kaj pa delajo iz zlata?" povpraša Slavoj nadalje.
„„Različne reči. Iz njega se kujejo denarji. Zlatarji pa napravljajo iz njega različne reči, n. pr. ure, prstane, uhane, verižice, srajčne gumbe, zapestnice za gospe, kelihe, monštranice i. t. d. Kralji, cesarji in drugi veliki bogatini imajo celo zlate krožnike, zlate skledice, žlice i. t. d. Iz zlata
delajo tudi zlate zaslužne, križce, katere ces&r pošilja tistim, ki so si pridobili veliko zaslug v državnej službi ali se sploh skažejo s ka*kim imenitnim delom. Tako n. pr. dobijo zaslužne križce izvrstni uradniki, duhovniki, učitelji, hrabri vojaki i. t. d.""	,
»Zares lepo, zanimivo,je bilo to razlaganje o zlatu", povzamejo zdaj Slavojevi stariši.
„„In da se je bocte fantič še bolje zapomnil — na, Slavoj, ta cekin! Darujem ti ga v spomin na denašnji dan!""
Zdaj pa je bilo veselje še veče. Slrfvoj je bil ves blažen v zavesti, da ima — zlat denar.

Moj zaklad.
ornarjev marsikteri "* V morja se dno spusti, Da tamkaj veledragih Si biserjev dobi.
In marsikdo odpluje Čez širni ocean, V Kolumbijo bogato, Ker je zlata željan.
—-K- 25 ■H-—
A jaz zakladov taki h Ne pojdem si iskat, Ker sam še mnogo draži Doma imam zaklad.
Zaklad, ki mi ga vkrasti Ne mofejo tatje, , To blage moje mamke Ljubeče je — srce! . . .
Ribica.
(Po Hey-u.)
j, ribica, uboga stvar, Ne gledi črva mi nikar! Ker trnek ima v sčbi črv, Pripet ta trnek je na vrv, Ki v roki ribič jo drži; — Oj, ribica, varuj se ti! Po črvu hlastneš — in takoj Zarine trnek v vrat se tyoj; — Po tebi, reva, bo tedaj, Nevarnost, ki preti, spoznaj! Ne vidiš li fantiča tam? To ribič je, le brž drugam! . . • A ribica verjela ni, Grižljaj se dober črv ji zdi, Meneč: „Na bregu tam fantič V zabavo je, za drugo nič!' —
- -4f *—
Po črvu hlastne — oj, gorjej Zaril se frnlk v vrat je ze . . . A mladi ribič se smehlja, Na bregu ribica cepta! . . .
Trt in. •
B ilo je spomladi, ko so učenci se svojim učiteljem naredili majhen izlet, da bi se v pro-stej naravi učili prirodopisja, zemljepisja in drugih koristnih vednostij. Idoč ččz vinograd v bližnji gozd, opazi bistro oko znatiželjnega Radovana na trtnem listji več malih hroščev kovinsko-svetle barve. Radoveden se ustavi pri trti ter vzklikne: •„ Gospod učitelj, pogledite'vender, kako lepi hrošči so to! Glava jim je podaljšana v rilček. In kako se lepo svetijo J Zdi se, kakor bi bili zlati!«
Gospod učitelj z drugimi otroki pristopi.
, Smehljaje se reče: „No, Radovanček, tebi ti hrošči dopadejo; ali, ko bi vedel, kako so škodljivi, gotovo bi jih ne bil tako vesel.
„No, pa lepo prosim, da bi nam kaj povedali o teh škodljivcih," deje Radovan.
„„Prosimo, prosimo !"" povzamejo vsi učenci jednoglasno.
„Hočem vam ustreči", odgovori učitelj; „pa le pazljivo me poslušajte!"
Učitelj vzame jednega hrošča s trte. Učene učitelja obkolijo, a ta jame govoriti:
„ Vidite tega hrpšča tukaj. Lepe je kovinsko-svetle, zelene barve. Glava mu je podaljšana v rilček, zato mu pravimo, da je rilčkar. Ob rilčkovem konci so mala ustca» Vratni ščit mu je drobno pičkast; pa tudi na pokrovkah ima .več redov različno velikih pik. Hrošč le-ta se zove trtin ali trtjon, kakdr ga imenujejo pri nas na Krasu. Nekateri trtini so tudi modre barve; dobijo se pa tudi orni trtini. Vsi rilčkarji so škodljivi hrošči. O' njih se bodemo že še učili. Za danes vam povem nekaj več le o trtinu.
Trtin prileze spomladi iz zemlje. Dokler trta ne ozeleni, preživi po -brezah, topolih in 4rugih sadnih drevesih. Kohitro pa trta ozeleni, preseli se na-njo. Tu si privošči najprej trtnega listja, pozneje mu gre tudi' trtno cvetje prav v slast. Tako škodljivo delo opravlja do kofica junija. V tem času položi na notranjo stran lista 'nekoliko jajčec ter ga skupaj zvije kakor smodko. Tem smodkam ,pravimo pri nas na Krasu $zvitki. Trtin, naredivši zvitek, odšcjjpne list na korenični strfini. Tak list potem usahne. Vi ste gotovo že* videli take zvitke po trtah; kaj ne da, ljubi otroci?"
„„Oj seveda smo jih videli," odgovori Gornikov, Jožek namesto vseh. „Jaz sem celo lani
gledal, kako so strijčevi take zvitke pobirali v ktobuke ter jih pofem nosili domov na ogenj."
»»Prav so storili strijčevi"", pristavi gospod učitelj. „ »Tako pobiranje in sežiganje zvitkov priporočam tudi vam, ljubi otroci. Majhni ste še, vender v tem lahko mnogo koristite.""
„Pa zakaj je pobiranje in sežiganje takih zvitkov koristno", vprašajo otroci.
„„Le počakajte"", odgovori jim učitelj, „ »hočem' vam vse natanko razložiti. Povedal sem vam že, da po trtinu zviti in odščipneni list usahne. A znati morate, da se iz jajčec, nahajajočih se v zvitku, izvale ličinke, podobne malim črvi-čem, ki nekoliko časa žive ob listnej suhljadi. Kmalu pa, padejo suhi ti zvitki na tla. Grozdom to zelo škoduje; kajti brez listov se ne morejo razvijati — torqj ne dozore. Že to je torej velika škoda* vinogradniku. A to hi še vsel Ko padejo zvitki na tla, zlezejo ličinke iz njih ter se zarijejo v zemljo, kjer obirajo korenike. Spomladi pa zopet prilezejo iz zemlje, a ne več kot ličinke, ampak že kot popolni hrošči — trtini. Umejete zdaj, zakaj so nam trtini tako škodljivi?""
»Umejemo, umejemo", odgovore otroci. »»No, da vam bode stvar še bolj jasna, povem vam, da trtin vinogradniku lahko uijiči polovico letine! Torej, če kdo pridela 100 h vina, lahko mu jih trtin vzame 50!""
»Oj to je grozno, to je grozno!" zavpijejo otroci; Radovan pa še pristavi: »Če je pa. trtin
tako • neizmerno škodljiv vinogradniku, kako se ga iznebimo?"
„„Tudi to vam hočem povedati, ljubi otrpci, in prosim vas, da si to še posebno dobro zapomnite. Da uničimo trtina, treba, da spomladi t« hrošče s trte otresamo v ruto, pa jih potem do dobra pomandramo, ali še boljše: vržemo v ogenj. Zvitke pa, katere nahajamo po trtah od konca junija *ali od začetka julija do konca avgusta, te zvitke, pravim, skrbno pobir&jmo ter jih metajmo v ogenj. Na tak način uničimo poznejši zarod trtinov. Ali ste si zapomnili?""
„Da, zapomnili smo si; hvala vam, gospod učitelj".
„„No prav. To, kar ste danes slišali o trtinu, tudi doma povejte, da bodo znali vaši stariši zatirati tega škodljivca. Povdarjati pa moram, da je treba vsem kmetom v vasi tako ravnati, sicer bi se trtin selil iz enega vinograda v drugi. Zdaj pa, ljubi otroci, poberimo te trtine ter jih po-mandrajmo!""
Učenci z učiteljem to storijo, a potem jo vsi skupaj udarijo po namenjenem potu v gozd.
Vran.
(Po Hey -u.) * *
^do li ta - le je berač: ' Črn njegov je ogrtač, *) ■ Pluje v zimi blizu koč, V silnem mrazu se tresoč; Tožno vpije: kva - kva - kva! Kdo mi jesti malo da?
Kader pride pa pomlad, On pozabi svojo jad. Perutnice brž razpne, V gozd oživljen pluje tje; A z višine javlja nam: „Darovalci: hvala vam!"
Čebela in muha.
Viv/ebeli muha je dejala: ° «Povej, čebela, mi samo, Kako si se človeku znala Prikupiti tako močno?
*) Ogrtač = vrhnja suknja, tukaj ,perje ptičevo",
Po vrtih, poljih smeš brenčati, Nabirajoč si sladko strd; A jaz ne sme^i se prikazati, Povsod preti mi črt in smrt!
Da želo fci imela tvoje, Človeka pikala bi jaz, Da njjcdar ne bi roke svoje Iztegal več po muhah nas!» —
««Zelo s^ motiš, draga muha,»» čebela jej odgovori,
««Z ravnanjem takim —primaruha! — Pobdljšala ne boš ljudij!
Naklonjen človek je le tistim, Ki so v korist mu, ne na kvar; Jaz z medom, voskom mu koristim, Zato mu ljuba sem vsekdar!»» —
Ni vse zlato, kar se blišči.
Danica in Dobrana ste bili sestri. Starejša — Danica — bila je prelepa deklica; Dobrana pa vsled dolgotrajnih boleznij revna in nagrjena.*) Mati je obe enako srčno ljubila. Ker so ljudje
•*) Nagrjen je človek, ki ima popačen obraz. Nemcu rabi v tem pomenu beseda «entstellt».
hvalili lepoto Daničino, prevz,ela se je bila deklica jako. Zaničevati je jela nagrjeno svojo sestrico. Postajala je »čedalje bolj lahkomiselna in ni marala se niti učiti, niti delati.
Dobrana pa ni bila taka. Uboga deklica je ljubila prevzetno svojo sestro Danico. Rada ji, je odpuščala vsako še veče žaljenje. če je le mogla, ustrezala ji je s čimer koli je mogla. Za svojo dobroto je večkrat žela nehvaležnost, ali kljubu temu ni se pritoževala. Vse je voljno trpela uboga Dobrana.
Mati je dobro vedela vse to. Razumna žena je marsikaj poskusila, da bi poboljšala Danico. Vse zastonj! Ne zlepa ne zgrda ni bilo ničesar mogoče opraviti pri Danici. Nesrečni materi je od same žalosti tonilo srce . . .
Toda še eno poskušnjo hoče narediti. Morebiti bode kaj pomagalo!
Nekega dne se vrne z dvema škatlama domov. Obe ste bili enako veliki. Jedna pa je bila pozlačena in vrhu tega so bile na njej naslikane lepe podobe. Druga škatla pa je bila od debele lepenke,*) prav priprosta, brez najmanjše okrasbe.
Mati pokliče obe hčerki ter jima pokaže škatli. Danici se takoj razsvetli obraz, ko ugleda pozlačeno, lepo malano škatlo.
„Danica", povpraša mati, „katero teh dveh škatel si izbereš, ako bi smela slobodno voliti?"
*) Lepenka = karton.
„„ To . . . to . . . lepo pozlačeno škatlo bi si izbrala! Kaj hočem drugej, ki je tako grda!"" odgovori deklica.
„No pa jo imej! Drugo škatlo pa dam Do-brani!" To rekši izroči mati lepo škatlo Danici, priprosto pa Dobrani.
Radovedni deklici takoj odprete vsaka svojo škatlo. Ali glej: lepa škatla je bila polna črnega praha — saj, druga pa polna izbranih slaščic. Vrhu tega so se s pozlačene škatle lepe podobe brisale, kakor metulju lepi prah s perutnic, ko ga primeš v roko! Tudi pozlatba je kmalu od-pala! . . .
Lahko si mislite, kako je to iznenadilo in raztužilo prevzetno Danico! Dobrana pa, to videč, pristopi k Danici ter ji iz svoje-škatle v roko natrosi skoro vse svoje slaščice!
Tedaj pa prime mati Danico za roko, odvede jo na stran ter ji reče: „Nj vse zlato«, kar se blišči, Danica moja!' Čuvaj se, da ne bodeš podobna pozlačenej,, lepo malanej.škatli! Kaj ne da: lepa je bila od zunaj. A ta lepota je bila le navidezna. Kmalu ji je odpala; v notranjosti pa je bil črn prah - saje. —
Taka je tudi z mnogim človekom! Ima sicer lepo zunanjost, pa v notranjščini, v prsih «se mu skriva slabo, hudobno srce. —
Druga škatla pa gotovo ni bila lepa. Pa v notranjosti je hranila drago .vsebino. Isto tako je z marsikojim človekom. Ni lep po* zunanjosti,*a
v prsih mu živi blago, dobro srce. In to je stokrat več vredno, kakor lepa zunanjost, zakaj:
Lepo lice hitro zgine, Lepa duša pa ne mine ..."
Danica je prav dobro umela besede materine. Poboljšala se je. Odslej pa je bila vredna ljubezni svojih starišev in udanosti sestrice svoje!
Šolska zastava.
Bogu najprčj žarno Srce nam plamenuje, Za vse dari lepo Bogu se zahvaljuje.
Za Bogom pa za vas. Oj s t a r i š i! utriplje, Ki vaša roka nas Z dobrotami obsiplje !
^lwastavar naš brdalt, " Povzdigni zdaj zastavo! Navzočnikov pa vsak Slovesno čuj izjavo:
„Mi smo le roj otrok, Nezmožna še mladezen*), A v prsih vžgal nam Bog Veliko je ljubezen!
* *) Mladezen = mladina.
Učitelji skrbni, Dobrotniki nam pravi: I vam srce gori V iskreni nam ljubavi!
Saj vi od dne do dnč Prelepo nas učite, Nam blažite sreč Ter um naš vi vedrite!
Slovenski dom, naš car, Avstrijcev oče mili! I vaju vsikedar Mi bodeino ljubili!
Na svetu ni moči, Ki nam ljubav izruje, Ki v srci nam živi, Ki v srci plarnenuje!
P r i s č z a in o to zdaj Na tukajšnjo zastavo, Ki vselej bode naj V bodrilo nam in slavo !" —

Vračaj hudo z dobrimi
"Velik bogataš je sedel pred svojo palačo. Zadovoljno je premišljeval o svojem premoženji. Božala ga je ob jednem nada, da si morebiti s časom svoje imetje se pomnoži.
Iz teh prijetnih mislij ga predrami prihod nekega človeka. Bil je to ubog ogljar. Pristopi z veliko ponižnostjo k bogatašu ter ga poprosi, naj bi mu pomagal, kajti truden je, lačen in ubog. Bogataš odgovori, naj ide dalje, češ, da tu ne
—* 36 #—
dobi ničesar. A uboščku tako hitro ne upade srce. Novic jame bogataša prositi, in zdaj še milejše. Tedaj se pa trdosrčnež razsrdi in ogljarju zapreti, da ga da špoditi po svojih hlapcih, ako se brž ne odstrani. Zdajci se ogljar obrne ter odide bridko vzdihovaje . . .
Nekaj let pozneje bogataš pride na lov v gozd ter onde zgreši pot. Zdelo se mu je, da se bliža svojemu domu, a oddaljeval se je od njega bolj in bolj. Bližala se je noč. Bogatašu je jelo prihajati tesno pri srci, kajti bil je sam samičken, vrhu tega truden in lačen. Naposled ugleda v. daljavi malo kočo. Pospeši korak ter se koči približa. Pred njo najde moža in mladeniča, bita sta ogljarja, oče in, sin. Lepo ja poprosi, naj bi mu pokazala pravo pot, katera je zgrešil. „Srcema rada to storiva", odgovori starejši njiju; ,ta vedite, da ste zašli že jako daleč. Po noči potovati ne bi" vam svetoval, in to toliko menj, ker bi znova lahko zgrešili pot. Sicer morate, biti že trudni, morda tudi lačni. Izvolitfe torej stopiti v najino kočo. Hočeva vam kaj malega pripraviti za večerjo, a tudi poskrbeti za prenočišče. Kaj posebnega sicer ne bode, a vzprejmite to malo, kar vam moreva ponuditi, z dobrim srcem. Jutri pa, komaj se bode dan zaznava), sprejmeva vas nekoliko ter pokaževa pot, da vam je ne bode mogoče zgrešiti.
Bogataš ponudbo vzprejme, ker je bil v resnici lačen ter počitka potreben. Gredo tedaj
vsi trije v kočo. Moža zanetita ogenj in začneta peči nekaj divjačine za večerjo. Prav dobro je teknila lačnemu bogatašu. Po večerji pa mu blizu ognjišča natrosita suhega listja za prenočišče, kajti postelje uboga človeka nista imela.
Ko je druzega dne pokal zor, vstanejo vsi trije ter kočarja radovoljno sprejmeta bogataša. Ko dospejo na kraj, kjer so se imeli ločiti, zahvali se bogataš za njijno dobroto ter jima ponudi lepo darilo. A starši mož odgovori: »Hvala lepa,, ne vzprejmeva niti novčiča. Ni najina navada, da bi si dajala' plačevati za take malenkosti, saj je tudi niša dolžnost, da smo si v potrebi drug drugemu na pomoč. Dovolite mi pa* da vam dam dober nauk. Vi, kakor vidim, ne poznate me več; jaz pa sem se vas takoj polastil. Vedite, da sem jaz oni revni ogfjar, katerega ste hoteli zapoditi, ' ko vas je pred leti pred vašo palačo prosil pomoči. Odslej bodite bolj človeški ter se smilujte ubožčkov,- ki vas v svojih nadlogah prosijo pomoči!" —	,
To rekši osramočenemu* in skmšeriemu bogatašu pokaže pot ter se vrne s svojim sinom domov.
t


^	jjc -i^.
Slovo.*)
i®),,], z Bogom rojstvena ti vas! 001 Bridko jaz jočem se na glas, Ko zdaj od tebe se slovim, Od dragih svojcev v svet hitjm.
Oj, z Bogom! sinje ve gore In*žitorodno ti polje, Zelene tratq, vrt in gaj, Kjer srččno živel sem nekdaj!
• i
Oj, z Bogom! zvesti zbor drugov, Naj Bog ti da svoj blagoslov! Nikdar pozabil te ne bom, Oj, z Bogom, z Bogom, mili dom«! —
*) T p, pesem se da lepo peti po kaj primernem nemškem napevu: «So leb' denn wohl, du stilles Haus.» Pis.
Princ*) Evgen.
Dragi otroci! Namenil sem se, da vam v vsakem zvezku „ Iskric" opišem kacega velmoža, ki se je posebno zaslužnega skazal bodi si za slovenski naš narod ali pa za širšo nam domovino — Avstrijo.
Zadnjič sem vam predočil. slovečega vojaka našinca — Andreja Čehovina; danes pa čujte o slavnem avstrijskem vojskovodji princi Ev genu. 0 njem ste sicer že nekoliko čitali v »Tretjem Berilu"; a jaz, vam tukaj podajem življenjepis, ki je nekoliko obširnejši in natančnejši od omenjenega sestavka.
Princ Evgen še je rodil v . dan 18. oktobrk 1663 v Parizu, glavnem mestu Francoske. Bil je torej prav za prav Francoz, a izviral je iz laške rodovine. Oče njegov je bil vojvoda Evgen Moric savojsko-carignanski, grof soisspnski; mati pa mfl je bila Olimpija Mancini, nečakinja kardinala * Mazarina. Bil je iSjijin najmlajši sin.
Takratni francoski kračj, objestni Ljude-vit XIV., ni mogel trpeti matere Evgenove in tudi Evgenu samemu ni bil prijazen. Evgen je imel veliko veselje do vojaškega stanu. Zaradi tega je neprenehoma prosil kralja Ljudevita, jda bi ga sprejel v vojaško službo. Ker je pa bil
• *) Prince imenujemo ude vladajočih knežjih družin.
,	Pisatelj.
majhen in šibkoten, rogal se mu je kralj Ljudevit, ter ga hotel prisiliti, da se posveti duhovskemu stanu. Toda Evgen si je želel nositi le — »vojaško suknjico".
Razžaljen, da ga Ljudevit neče sprejeti za vojaka, skrivej ubeži s Francoske, pride k cesarju Leopoldu I. ter ga prosi, naj ga sprejme v avstrijsko vojaško službo. Storil je Evgen to tudi zategadelj, ker je imel brata Ljudevita Julija, ki je že bil v avstrijski službi. Princ Evgen je bil takrat 20 let star. Cesar Leopold Evgena prijazno sprejme ter mu željo izpolni, uvrstivši ga avstrijskim vojakom. To se je godilo baš takrat, ko, so se Turki drugikrat Dunaju približevali. Kmalu se je pokaralo, da je bil Evgen uprav rojen za vojaka. Povzdigoval Se je od cesti do cesti, dokler ni postal celo ce-' sarski maršal. A ne samo to. Cesarji, katerim je služil, obsipavali so ga z darovi tako, da je postal eden najbogatejših plemenitašev avstrijskih.
Tukaj vam. hočem Evgenova slavna dela nekoliko natančneje popisati.
Leta 1683. so hoteli Turki vzeti Dunaj.' Toda hrabre naše Čete so jih pognale v beg. Že tedaj — ob' obrambi dunajskega mesta — skazal se je Evgen tako hrabrega, da mu je cesar izročil poveljstvo čez* dragonski polK. V poznejših bojih proti Turku pa se je še vrlejše nosil. Ta- * kratni njegov predstojnik je pohvalil Evgena vpričo cesarja, rekoč: „Cesarost, mladi ta junak bode nekdaj najslavnejši vojskovodja tega stoletja."
-H- 41 fr—
Dobro je Evgen naklestil Turke na hribu Harkanj blizu Muhača na Ogerskem 1. 1687. L. 1690. je — šele 27 let starega — doletela generalska čast; dve leti kasneje (1692. 1.) pa je bil že maršal.
Najlepše lavorike si je Evgen pridobil v bojih proti Turkom pri Zenti na Ogerskem, kjer je v dan 11. septembra 1697. 1. Turke popolnoma potolkel. Turkov je tedaj na stotine vtonilo v reki Tisi; 20.000 je bilo mrtvih, a 6000 ujetih. —
Princ Evgen se je bil zalotil, da se ne. vrne več na Francosko razen z — „mečem v rokah". Hotel je s tem reči, <da se vrne šele takrat tja, ko pojde kt>t soražnik na Francoze. To se je tudi .zgodilo o vojskah, katere je imel cesar % francoskim kraljem.
Leta 1700 so bili namreč s Karolom II. Habsburžani na $panskem izumrli.- Kartil je imel dve sestri. Starejša je bila poročena z Ljude-vitom XIV., kraljem francoskim; mlajša pa z Leopoldom I. Prva se je bila že o sVojej poroki odrekla 'špan^kej kroni; Ne tako mlajša sestra. Bila pa je ta že mrtva , zapustivši jedino hčer, porogeno z volilnim knezom bavarskim. Leopold je zahteval špansko krono za druzega svojega sina Karola. Ljudevit XIV. pa za svojega .vnuka Filipa anžuviskega. Iz tega je nastala vojna med Avstrijo in Francosko (1701—1714), katero zovemo špansko nasledstveno vojno. Vsa zapadna Evropa se je je deležila! Angleška in Holandija je
stopila na avstrijsko stran; baš tako volilni knez braniborski, katerega je cesar povišal bil za kralja pruskega. S francoskim kraljem pa sta potegnila volilna kneza kolonijski in bavarski. Italija, zapadna Nemčija, Belgija in Španija so bile — vojno pozorišče.
V tej španskej nasledstvenej vojni se je Evgen posebno odlikoval. Šel je kakor v starem veku Hanibal preko Alp. Težavna in mučna je bila ta pot. Ali , kljubu temu, da so mu bili Fraricozi vse soteske in poti zagradili — on je , vender srečno prišel preko lesinskih Alp v laško mesto Turin. Ta je zmagal ter zab^anil, da se mesto ni udalo Francozom. S to zmago je Evgen pognal Francoze iz zgornje Italije. To se je zgodilo 1. 1706. V tem letu je bil imenovan — drž&vnim maršalom.
Leta 1708. je Evgen v clružbi z angleškim * vojskovodjo Marlborough-em (izgovori: Malbrnjem) pri Oudenatde-ji potolkel Francoze. Pa tu,di leta 1709. sta jih pri Malplaquetu (reci: Malplakeji) v krvavem boji sijajno premagala. Sploh je treba opomniti, da je bil Evgeri duša vsemu bojevanju v vojni za spanjojsko nasledstvo.
Ko je francoski kralj Ljudevit XIV. slišal o slavnih' zmagah Evgenovih, obšlo ga je bridko ' kesanje, zakaj ga ni hote! sprejeti v fra"ncosko vojno službo. Skušal je i\a različne načine, zlepa in zgrda, da bi ga zopet pridobil Francozom.
Nekdaj je Evgena samo sovražil, zdaj se ga je tudi — bal, prav hudo bal. Da bi svoj namen dosegel, pretil je Evgenu z vednim pregnanstvom, ako se ne vrne v domovino svojo. A Evgen se za to žuganje ni zmenil ni. Zdaj se mu pa kralj Lju-devit začne laskati. Ponuja mu francosko mar-šalstvo in sijajne prihodke. Evgen pa ga zavrne: „Jaz sem cesarski maršal. Denarja ne potrebujem. Dokler svojemu gospodarju polteno služim,
ne bode mi istega manjkalo."
• • ' *
Tako je princ Evgen. ostal pri našej vojski. ŠestnajStega -avgusta 1717. 1. je bil zanj naji-slavniši pa tudi najtežavniši dan; kajti premagal je petkrat večo turško vojsko ter vzel močno lrdnjavo P> e 1 i g r a d. Takrat je bil položaj Evgenov , jako ozbiljen. Ko je namreč stal pred »trdnjavo, primaha jo veliki vezir*) s trumo 200.000 mož svojcem (Turkom) na pomoč. Princ Evgen je bil zajet gied-velikansko vojsko in trdnj&vo; tu in . tam so imeli Turki vsepdflno topol! Kaj storiti P in glejte, tudi v teh najnevarniših trenotkih je princ Evgen ostal — hladnokrven. Ko ga njegovi častniki, vsi obupani, povprašajo, kaj bode zdaj, odgovpri jim prav hlacftio: „No, to bode gotovo: ali premagam jaz. Turke, ali pa oni mene!" — Narodna pesem - je začela slaviti Evgena kot prvega krščanskega junaka. V vseh" ježikih so
zlagali pesmi nanj. —	'	• -*-
*) Veliki vezir najviši turški državni uradnik. Pis.
Vi. mladi čitatelji moji, ki berete tu o slavnih delih Evgenovih, želeli bodete gotovo zvedeti kaj več o tem, kak oš en je bil sloveči ta vojskovodja po vnanjosti. To sem vam že povedal, da je bil majhen in šibkoten; a bil je tudi grbast in krivonog. Navadno je nosil rujav dolg plašč. Zaradi tega so ga vojaki sprva zanič-ljivo imenovali »malega kapucinca, ki gotovo mnogim Turkom ne bode populil brade". Toda kmalu so sev prepričali o vrlinah njegovih, opustili so zbadanje ter ga jeii spoštovati in ljubiti. Bil je zelo skromen. Nikomur ni vsjljevak svojega mnenja. Vender je znal vse pridobiti za svoje načrte. Drugih' ljudij zasluge je bolj cenil od svojih. Ko je sedel na konji in se je z veliko » srčnostjo, ne da bi se bal smrti, zaprašil v naj-veči ogefij: tedaj je bil ves* drugačen ! Njegovo veliko bistro oko se je tedaj bliskalo! Sicer majhno njegovo telo je bilo tako utrjeno, d^ je lahko nosilo vsakojake« težave. ,Na moč sVojih tojakov ni nikoli preveč zaupal. Zmerom je skrbel za to, da so vojaki dobivali dovolj in dbbro jesti, posebno če so bili kje na prezimovališči. Brez sile ni hotel žrtvovati niti jednega vojaka. Tako milega srca -so bili tudi nekateri drugi Vojskovodje pri nas n. pr. vojskovodja Karol in „oč,c Radecki".
Evgenovi vpjni načrti so bjli dobro premišljeni. Celo francoski maršal V i 1 l.a r s jih je občudoval, a tudi Napoleon I. jih je -pridno preučeval. t •
—Hfr 45 *—
Eftgen pa ni bil le izvrsten vojskovodja, nego tudi izboren državnik. Za španske na-sledstvene vojske je posredoval pri sklepanji mira v Utrechtu in trudil se, da pridobi potrjenje pragmatične sankcije tudi od drugih vlad. Pragmatična sankcija je postava, katero je dal Karol yi. Po tej postavi imajo tudi ženske na-sledovalno pravico na' prestolu. Vsled nje se avstrijske dedne kronovine ne smejo deliti. Služil je Evgen trem cesarjem, namreč: Leopoldu I., Jožefu I. in Karolu VI. Vsem trem je ob vsakej priliki pomagal z modrimi svojimi sveti. Kraj vsega tega je ljubil u ni e t e 1 j n o s t i in z n a n o s t i. Bil je podpornik umeteljnikom in učenjakom, n. pr. preslavneihu učenjaku Leibnitzu. Evgenovo ♦ geslo je bilo: »Avstrija čez vse!"
Bogate svoje prihodke je princ Evgen umno porabljeval. Na Dunaji v „Himmelpfortsgasse" si je vzgradil krasno palačo; po nekem slavnem tedailjem umeteljniku pa si je dal napraviti prelepo letovišče: „Belvedere". To je bil nekdaj grad, kateri so okroževala polja in vrtovi; dandanes pa stoji sredi dunajskih hiš in je v njem zbirka lepih podob.
Tukaj, v Belvederu, zbiral je različne umetnine, katere je kasneje zapustil cesarski , hiši. Tu je imel tudi velikansko svojo knjižnico, ki je brojilct blizo petnajst' tisoč zvezkpv. Evgen pa ni zbiral knjig, - da bi jih „lepo vezane" hranil v
--H- 46
omari »zaradi lepšega". Vsako kupljeno knjigo je tudi prečital ali vsaj površno pregledal.
Zdravja je bil slabotnega. Moral se je zmerom lečiti in zelo zmerno živeti. Vsako zimo se je odpočil in izlečil od prebitih naporov tekočega leta. (Takrat so se namreč vojskovali le po letu, po zimi so počivali). "— Zadnje dni svojega življenja je kašljal neprenehoma; huda prsna bolezen ga je mučila. Slednje veselje, katero je še doživel, bila je poroka ljubeznive nadvojvodinje Marije Terezije, — poznejše cesarice — s princem Francem Štefanom lotarinškim, 1. 1736. — Dvajsetega aprila istega leta se je Evgen vdeležil neke tajne seje. Prej nego je bila sicer njegova navada, zapustil je zborovališče, rekoč: »Bodi dosti za danes. Drugo jutri — ako bodem še živ ..." ,
Ko ga drugo .jutro hoče njegov strežaj poklicati, najde ga — mrtvega v postelji .... Evgen je umrl za kapjo v 73. letu svoje dobe. — Velika je bila žalost po slavljenem junaku. Tedanji cesar Karol VI. dal ga je pokopati z veliko slovesnostjo kakor kacega vojvodo v cerkvi, sv. Štefana na Dunaji. —
Sedanji naš vladar je Evgeriu omislil pred cesarskim gradom na Dunaji lep spomenik, ki ima še v davnih naših potomcih buditi hvaležen spomin na slavnegS. avstrijskega junaka.
'--s^^*)---,
Šolska mladina
o vzprejemu novega dekana.'
(Komenskemu dekanu, g. Adolfu Harmel-u).
apočil je veseli dan, J Ki vsS.k želel ga je iskreno, Da v faro našo zapuščeno Seliš se, novi naš dekan! Naproti, glej! Ti vse hiti, V oeeh radost se vsem žari, Vsakdo bi Te pozdravil rad, Predragi v Kristusu nam brat! — Kako bi ne? — Vrlin se glas Razlega Tvojih v vsako vas, Povsod je znano, da si vnet Za Svoj poklic prevzvišen, svet; Za narod da si Svoj goreč^ Za njega vzcvit vsekdar skrbeč, In da Evterpa*) Ti je glavp Ovenčala s čestjo in slavo! . . . Presrečen občinar je vsak, . Da sem dekan prihaja tak! Vsakdo goreče k,Bogu moli,	•	.
Da cerkvi, občini in šoli	%
*) Evterpa je bila izmišljena boginja petja.
V blaginjo bi pastiroval, Med nami dolgo bi ostal! . . . Poglej nas, revne otročiče, Še nas Ti sleherni zdaj kliče Iz celega srca udan: „Bog živi, novi Te dekan!" . Zares: mi majhni smo, nezmožni, A dobri bomo in pobožni, Po Tvojih navodih veseli Vsekdar se bodemo mi veli! In v znak, da Te spoštujemo, Ta šopek Ti darujemo; Iz rndje roke ga voljan Vzprejeti rači*), naš dekan, In naj obuja Ti spomine Ljubezni tukajšnje mladine! —
) Vzprejeti rači = vzprejeti blagovo