ISKRICE.
Zbirka pesmij in povestij.
Spisal
in slovenskej mladini poklonil Janko Leban,
učitelj v Avberu pri Sežani. /
I. zvezek,
Cena 20 Ter., po pošti k,
Jjijurnimv
V LJUBLJANI.
Založil pisatelj. — Tiskala »Katoliška Tiskarna«. 1888.


KAZALO.
Stran
1.	Šolska mladina o slovesnosti 401etnega slavnega vladanja presvetlega našega cesarja Frana Jožefa I. Pesem........................................5
2.	Zdravijca o godu presvetlega našega cesarja Frana Jožefa I. Pesem................................8
3.	Bodi pošten. Povest..........................9
4.	Sv. Elizabeta. Pesem..............17
5.	Varuj se prehlada. Povest...........18
6.	Umirajoči deček. Pesem............21
7.	Andrej Gehovin. Zivotopis...........22
8.	Vol in osel. Pesem...............27
9.	Moli in delaj. Povest..............28
10.	Sv. Bonifac. Pesem..............29
11.	Dobra zaušnica. Povest............ .	30
12.	Ptičku. Pesem.................33
13.	Katarinka. Povest..............34
14.	Črtice o cesarji Jožefu II. Črtice.........36
14. Konec šolskega leta. Pesem...........40
v
Šolska mladina
o slovesnosti štiridesetletnega slavnega vladanja
presvetlega našega cesarja Frana Jožefa I.,
"v dan 2. decembra 1888. leta.
va,
Fovsocl je znati radost prava; A v šoli našega cesarja sliko Krasi zastavic in cvetov veliko, Pred njo se zbirajo otroci, Ysak krasen šopek ima v roci, Čeprav več dobe cvetja ni, Studena burja že hrumi' . . . Oj, le veseli se, ti mladi roj, Rad6stno danes glas povzdigaj svoj. Saj danes je slovesen dan, Ne samo ti, vsak Avstrijan, Radosten ga pozdravlja Radosten ga proslavlja! . . . Minilo štirdeset je let, Odkar premili naš cesar Prevzel je nalog vzvišen, svet, Postavši Avstrije vladar. Oj, takrat še viharji res nemali Po domovini naši so bučali,
Zaganjevaje v naš se čoln.
V katerem je nadeja poln
Sedel naš mladostni čolnar.
Fran Jožef, mili naš vladar!
Drhtelo pač je vsem srce:
Li reši čolnič se, Bog ve.
Na velevzburkanem tem morji.
Pri tej razsajajočej borji? —
Nevstrašeni *pa cesar z roko čilo
Je vodil čolna našega krmilo,
Plujoč naravnost v pristanišče sreče. —
Umirile so sile se besneče,
In dobrodejni, topli solnčni soj
Bazlil oživljajoč je žarek svoj
Po milej našej domovini,
Kjer hrabri bivajo nam sini!
Obrni, kamor hočeš, zdaj oči:
Cvetejo mesta, trgi in vasi,
Kupčija, obrtnija
Si slave vence zvija;
Omika širi se povsod,
Oj srečni avstrijanski rod! —
In vsej blaginji tej in vsej tej slavi
Utemeljitelj in širitelj pravi
Naš veledušni je cesar,
Premilostivi naš vladar!
Ponosna nanj je cerkev in država,
On jima je opora, dika prava!
Kje tacega cesarja še doboš?
>Ta sveti najbolj ljubljen on je mož!
Pobožno, blago njega je srce
Deleče z nami srečo in gorje.
On solze žalnikom otira,
Rok<5 potrebnikom odpira,
Avstrijec, bodi bogat al prosjak
»Premili oče!« ga nazivlje vsak!
Njegovo gaslo si osrčujoč,
Da v slogi Avstrije je prava moč:
Podložniki se v slogi družimo
In zvesto, sveto njemu služimo. Vsakdo v ljubezni zanj gori, Vsakdo zanj dal bi svojo kri!. . . Ko danes, dušno in telesno čil, Prekrasni slavni dan je ta dožfl; Ko zre ponosno na dejanja Stirdesetletnega vladanja: — Oj, več miljonov src se danes dviga In bolj in bolj v ljubezni zanj se vžiga, V nebesa želja ta kipi: Franc .Jožet' I. naj živi! . . . Vesžli tudi ti se, mladi roj. Radostno danes glas povzdigaj svoj. In k Bogu pregorke Pošiljaj ti prošnje, Da našega cesarja Bog ohrani, Da vsega zlega vsikedar ga brani, Da mu s cvetličjem trosi pot Kjerkoli hodi naj, povsod! In da s čem večo še častjo Odiči sivo mu glavo, Čez let deset vesel in zdrav in čil Petdesetletnico da bi slavil! Živenje dolgo Bog mu d&j. Po smrti pa presveti r&j! . . .
Tak6 mladina danes v cerkvi moli. A pred cesarsko sliko tukaj v šoli Slovesno obljubimo vsi. Da, kar nas je, vselej zvesti Cesarju mi ostanemo. V zvestobi da ne ganemo! A zdaj veselo ori glas, Čez našo naj se širi vas: ..Bost živi našega vladilrja, Bog živi našega cesarja, >Taj sreče solnčece povsod, Obseva avstrijanski rod!"
-^m^r—
Zdravijca
o godu presvetlega našega cesarja Frana Jožefa I., v dan 4. oktobra 1888. leta.
f^^fczdravljam, mili vas občani, ° SffifPozdravljam vas iz dna srca, t Ki tu v veseli družbi zbrani, Jedinega ste vsi duha!
Mej vami vidim svečenike In narodne učitelje, Občini vašej dobrotnike, Mladini odgojitelje!
Tu zopet uradniki razni, Tu starejšine, tu župan. Možje, mladeniči tu pazni, Žena, deklet tu zbor krasan!
In vsi ste semkaj prihiteli, Da bhlzega moža slavite god, Ni boljšega na zemlji celi, Kar je neba pokriva svod!
Oj res: cesti je naše vreden, Premilostivi naš cesar, Spomin mu slaven bo in veden, Dokler bo svita! solnca žar!
A s tem, da njega vi slavite, Častite tudi se sami, S tem spričevalo si delite. Da čut avstrijski v vas živi!
Zatorej, mili mi občani. Pozdravljam vas iz dna srca, Vam, vrli, zvesti Avstrijaui,
Zdravijca moja naj velj£!
V Trstu, glavnem in bogatem mestu na Primorskem, živel je pobožen in spreten mizar. Ime mu je bilo Ivan Mlakar. Bil je blizu petdeset let star ter mož poštenjak od nog do glave. 2ena njegova je bila vrla gospodinja. Imela sta jedino hčerko, petnajstletno Marijco, katero sta ljubila iz vsega srca. Odgojila sta jo tako, da je bila prav pridna, pokorna in pobožna deklica. Srečnim ljudem se je prav dobro godilo, dokler niso različne nezgode jele pritiskati vzgledne te družine. Bolezen jih je po vrsti obiskovala, in naposled mizar Mlakar še dela ni mogel dobiti. Vse te razmere so bile krive, da so Mlakarjevi potrosili prihranjene novce ter naposled zabreli v veliko revščino.
Bodi pošten!
i.
A Mlakar vender ni obupal! »Zaupajmo v Boga!« rekal je ženi in hčeri. »On nas gotovo ne zapusti! Saj sem uže večkrat slišal:
»Kader sila najhuje pritiska, Tedaj se božja pomoč zabliska.« —
In sila v Mlakarjevej hiši je dosegla bila uže svoj vrhunec! Žena mu je bila bolna, a vrhu tega brdki ljudje uže dva dni niso imeli kaj jesti. Denarjev ni bilo, upal jim pa ni nihče ničesar. Vsak se je bal, da Mlakar ne bode mogel plačati dolgov.
Tretji dan po hudem tem postu Mlakar žalosten vstane ter izreče, da se hoče napotiti k nekemu mojstru, pri katerem so imeli delo mnogi drugi mizarji. »Zaman sem do zdaj iskal dela pri mnogih mojstrih. A nadejem se, da me ta vender vzprejme, ker pravijo, da je usmiljen mož. Bog daj, da bi me upanje ne varalo, drugače nam res preti smrt za lakotjo!«
Mlakarju, to izpregovorivšemu, zalijejo solze oči; vender tolaži svojo družinico ter naposled dostavi: »Nikari obupati! Bog nam pomore!« — To reče in zapusti hišo.
Prišedši iz ulice, kjer je stanoval, ubere pot pod noge v bližnjo cerkev. Tu se spusti na kolena pred podobo Matere Božje. V vroči molitvi poprosi »tolažnico žalostnikov«, naj mu pomore, da bi njegova pot imela kaj vspeha ter bi se tako obupajoče srce utolažilo njemu in družini njegovej. Odmolivši zaupno vstane ter zopet stopi na ulico. V tem trenotku prihiti mimo njega krasno opravljena gospa. S plemenitega obraza jej je odsevala
srčna dobrina, a svilena njena obleka in dragoceno okrasje, koje je nosila, kazalo je dovolj jasno, da mora biti silno bogata. Zdajci opazi Mlakar, da je gospe odpala krasna zapestnica, ne da bi ona za to kaj vedela.
Mlakar brž pobere zlato zapestnico, ki je bila posuta z dragimi kameni. Krčevito jo stisne, kakor bi se bal, da je ne izgubi, ter potem odločno steče za gospo. Dohitevši jo, nagovori jo spoštljivo ter jej izroči izgubljeni zaklad.
Gospa se vidno prestraši, uverivši se, da je zapestnico izgubila. Ni čuda! Zapestnica je imela veliko vrednost, a vrhu tega je bila gospe jako draga zato, ker jo je bila dobila v spomin od pokojne drage si matere.
Gospž vzame zapestnico ter se ganena za-1 hvaljuje Mlakarju. Ta pa je niti ne posluša, nego se brzo odstrani; kajti mudilo se mu je k mojstru, da bi si izprosil dela. Plačila ni pričakoval, ker je bil prepričan, da to, kar je storil, bilo je sicer pošteno delo, a le njegova dolžnost.
Predno se mu je mogla gospa dostojno zahvaliti, izginil je bil uže Mlakar mej trumo ljudij, ki je vrvela po ulici gor in dol.
»Par forintov nagrade bi bil pač zaslužil vrli mož!« Te besede udarijo presenečenej gospe na uho.
Gospa se ozre tja, odkoder je prihajal ta glas, ter zapazi postreščaka, h kateremu zdaj stopi, govoreč: »Vi ste baš rekli, da bi bil mož zaslužil par forintov za pošteno svoje delo. To je res. Jaz
bi mu tudi rada bila dala dostojno darilo; toda mojih besedij niti ni poslušal ter je brž izginil. Poznate li morda tega moža?*
Postreščak prikima, rekoč: »»Dobro ga po-znajem. On je ubog mizar, stanujoč blizu mene. Kar je nekaj časa, huda mu prede. • Uže dolgo je namreč brez dela in zategadelj živi se svojo družino v veliki revi.*«
Ganena je gospa poslušala postreščaka. »Blagovolite mi dati naslov vrlega poštenjaka,« deje potem. »Hvaležna vam bodem zelo.«
Postreščak zapiše na listič naslov Mlakarjev ter ga izroči gospe. Srčno se mu zahvalivši odstrani se gospa. Bila je prej namenjena k neki prijateljici svoji. A zdaj na ta obisk ni mislila več, temveč odide k bližnjemu vozniku ter mu veli, naj jo pelje pred Mlakarjevo stanovanje. Voz urno zdrči odtod.
II
V tem, ko se je to godilo, klečala je Marijca, Mlakarjeva hči, v svojem stanovanji pred razpelom božjim ter gorko molila. Bevno je bilo to stanovanje, kamor ves dan ni posijalo ljubo solnčece.
Solze so lile po dekličinem bledem lici ter globoki vzdihi so se jej trgali iz srca globočin.
Za koga pa je molila revna deklica? Molila je za — svojega očeta, naj bi mu Bog moči dal, da bi mogel še dalje prenašati udarce trpke osode; — molila je za ubogo svojo mater, ki je bolna ležala v stranski sobici . . .
Globoka tišina je vladala v čedno opravljenej sobi. Pogled na deklico bil bi ganil vsako človeško srce; kajti ž njenega obraza je odsevala prava pobožnost, združena sč srčno bolestjo; bil je to obraz — svetnice mučenice . . .
V tem trenotku nekdo krepko potrka na vrata. Deklica, zganivši se, vstane. V tem pa uže stopi v sobo neki mož.
»Ali je tvoj oče doma?« resno povpraša prišlec. Marijca ga boječe pogleda ter odgovori, da očeta ni doma.
»Potem mu pa povej, ko domov pride,« povzame mož, »da se mora spraviti iz stanovanja, ako do jutri ne plača dolžne mi stanarine.«
Dekličine oči se napolnijo se solzami; stokajoč opomni:
»»Prav dobro znate, gospod Slamič, da mojemu očetu ni še mogoče, da bi plačal stanarino.«« »Potem mi pa spraznite stanovanje,« zavrne jo Slamič, ki je bil vlastnik hiše, v katerej so Mlakarjevi stanovali. »Potrpel sem uže zadosti,« nadaljuje mož osorno, »zdaj je moje potrpežljivosti konec. Kam pridem, če bi mi vsak najemnik mesece in mesece ostajal dolžan stanarino? Tudi jaz moram davke plačevati. Odkod naj jemljem denar?«
Marijca je vsa pobita stala pred trdosrčnim možem. Naposled ga proseče pogleda ter izprego-vori s tresočim glasom:
»»Res dolgo ste imeli potrpenje z nami, gospod Slamič. Vender prosim vas v imenu nesrečnega svojega očeta: potrpite še kratek čas! Moj
oče morda najde delo. Baš danes je šel k nekemu mojstru prosit, da bi ga vzprejel v službo.««
»Kakor uže tolikrat, tudi to pot ne doseže ničesar,« zavrne Slamič. »Kar sem rekel, ponavljam: Jaz ne morem dlje časa več čakati. Naznani to očetu svojemu! Z Bogom!« . . .
III.
Odhajajoči Slamič najde v veži plemenito gospo, znanko našo, ki je izgubila bila zapestnico. Došla je v Mlakarjevo stanovanje baš takrat, ko se je v sobi vršil pogovor mej Marijco in Slamičem. Ne hoteč ju motiti, ustavi se v veži pred sobnimi vrati, ki so bila le malo priprta, ter čaka. Naravno, da je slišala ves pogovor.
Slamič začujeno pogleda gospo, pozdravi jo ter hoče oditi. A ona stopi k njemu, rekoč:
»Slišala sem pogovor, ki se je ravnokar vršil v sobi. Koliko pa so vam ti ljudje dolžni stanarine?«
Slamič spoštljivo odgovori: »»Šestdeset goldinarjev, milostiva gospa.««
Gospa vzame novčarko iz svojega žepa ter izroči presenečenemu Slamiču dva petdesetaka, govoreč :
»Tako — s tem ste plačani. Ostalih štirideset goldinarjev vzemite kot vnaprejšnje plačilo za stanovanje. Ste li zadovoljni?«
»»Prav zadovoljen sem, milostiva gospft in zahvaljujem se vam presrčno!««
»Stanovanja torej ne bode treba prazniti?«
»»Ne; Mlakar lehko ostane, saj je brdak mož; pa ne zamerite, jaz nisem mogel ravnati drugače.««
Mej tem pogovorom dojde Mlakar. Bil je potrt; kajti mojster, h kateremu je šel bil dela iskat, ni ga vzprejel v službo. Ko pa ugleda gospo, katerej je našel izgubljeno zapestnico in sliši njen pogovor se Slamičem, tedaj mu srce jame živahneje biti; veselje mu obsije obraz. Snemši klobuk z glave, nekoliko časa postoji. A ko se Slamič odstrani, stopi z gospo v sobo ter deje:
»Milostiva gospa! Vi ste angelj vareh, poslan našej družini, da nas reši črnega obupa! Vrhu vse revščine, ki nas mori, bili bi zdaj še brez strehe, da nam niste pomogli vi! Vzmanjkuje mi besed, da bi se vam dostojno zahvalil za veliko dobroto, ki ste nam jo storili. Kliknem vam le iz hvaležnega svojega srca: Bog vam stoterokrat vrni to, kar ste storili nam, ubogim ljudem!«
Po teh besedah prime Mlakar gospo za roko ter jej jo hoče poljubiti; a tudi njegova hči Marijca se ganena spusti na kolena pred plemenito dobrot-nico. GospA pa Mlakarju roko odtegne, Marijco vzdigne ter izpregovori:
»Vas, Mlakar, spoznala sem za brdkega, poštenega moža in vidim, da imate tudi vredno hčer. Zahvaljujem se Bogu, da mi je dal obilo premoženja ter lepo priliko, da pomorem. vam, dobrim ljudem. Odsehdob je revščina v vašej družini prenehala, ker za vas vse hočem skrbeti jaz!« . . .
Tiho sta poslušala oče in hči to veselo naznanilo. Bila sta tako ganena, da nista mogla iz-pregovoriti besedice. Le obile solze, ki so jima ronile po bledih licih, svedočile so dovolj, kaj sta občutila. — — —
Bogata gospa, soproga jednemu najimenitniših trgovcev tržaškega mesta, izpolnjevati je jela svojo obljubo takoj. Izročila je Mlakarju lepo svoto denarja ter naročila pri njem več rečij, obljubivši vrhu tega, da ga hoče priporočati tudi drugim prijateljem in znancem, da mu bodo dajali kaj dela. —
Ko je blaga gospa odšla, stopita oče in hči k bolnici v stransko sobico ter jej naznanita, kaj se je zgodilo. Potem poklekneta, a vsem trem vzkipi iz hvaležnega srca gorka molitev proti nebu . . .
*
* *
Bevščine v Mlakarjevej hiši je bilo istinito s tem dnevom konec; kajti plemenita gospd je tudi nadalje pošteno izpolnjevala obljubo svojo. Mlaka-rica je ozdravila, a njen mož je dobival toliko dela, da je sčasom obogatel. Vsi so se večkrat hvaležni spominali milosrčne gospe, a Mlakar je cesto dejal:
»Ce pošten si, zaupaš na Boga, Gotovo srečo ljubi Bog ti da!«
Sveta Elizabeta.*)
^jfplizabeta je bili
jpIpPobožna, usmiljena gospa; f Ko lakot hudo je grozila. Ubožčkom kruha je nosila.
Nje mož pa, grof, bogat grajščak. Nad tem jezil se dan je vs&k: »Če Lizabeta. še bo taka, Beraška palica me čaka!«
In zopet neki dan jedi Napravi ona in spusti S košaro polno se iz grada, Da reši siromake glada . . .
O tem pa zvč nje Ljudevit, Za njo jo mahne ves srdit, »Že zopet po navadi stari! Povej, kaj notri je v košari?« —
Elizabeta v strahu vsa, Molčeč upre oko na tla; A grof odgrne jej srdito, Takoj košarico pokrito . . .
*) Sv. Elizabeta je bila deželna grofica turinška (Tburingen), porojena 1207. leta v Požunu (Pressburg); umrla je leta 1231. Obče je znana njena radodaraost. O lakoti je vsak dan z jedrni oskrbovala 900 ubožekov.
A glej! kako on ostrini, tz koža rožic duh puhti: Elizabetina darila So v rožice se spremenila! . . .
Poloti sram se ga ted&j. Da čudež tu je. ve sed&j. In ve: soprogino dejanje Pred Bogom našlo je priznanje . . .
Zatorej ganen v dno srca Soprogi roko zdaj poda, V oko solzica mu prirosi, Soprogo .odpuščanja prosi. —
K nebesom ona se ozre Ter odpusti soprogu vse: Odslej pa bednim je svetnica Se veča bila pomočnica. —
Varuj se prehlada!
poletnega dne je poslal oče Marko
svojega sina Davorina z nujnim pismom v bližnji trg, kjer je je imel deček oddati na tamošnjej pošti. Do trga je bilo dobro uro hoda. Solnce je žarko pripekalo z jasnega neba, vročina je bila taka, da so lile ubogemu dečku potne srage curkoma po razvnetem lici; a vrhu tega ga je mučila še neznosna žeja. Vender to ga ni motilo. Da bi prej

opravil naročeno delo, stopal je čvrsto dalje. Pot ga je vodila mimo senčnega gaja, skozi kateri je tekal tudi glasen potok.
»Viš ga no!« misli si deček, »kako lep kraj! Ko se vrnem, ugasim si žejo s hladno potočnico ter si tu počijem!«
In res, ko se deček vrne po istej poti, sleče si, prišedši do gaja, suknjico, vrže klobuk v travo, napije se iz potoka hladne vode ter leže v senco pod košato drevo. Lehek vetrec se je poigraval z drevesnim listjem ter je hladil razgretemu dečku vroče lice. Kako prijetno mu je bilo tukaj!
Ko se do dobra uže ohladi, vstane ter ide svojo pot dalje proti domu. Ali slabo mu jame prihajati. Telo mu prošinja mraz, a potem nenaravna vročina. Težko je dihal ter pri vsakem glo-bokejšem oddihu ga je močno zbodlo ob straneh. Vrhu tega jame ga močno boleti glava, ter huda žeja ga muči. Ves upehan prileze domov, kjer ihteč pove o nadlogah svojih.
Prestrašeni starši ukažejo dečku, naj gre leč in mu skušajo pomagati z domačimi zdravili. Ko pa vidijo, da mu je navzlic vsemu temu zmerom slabše, pošljejo po zdravnika. Zdravnik takoj pride, potiplje dečku žilo ter natanko izpraša bolnika. Zvedevši, kaj je delal vračajoč se domov v gaji, obrne se zdravnik k Davorinovim staršem ter ozbiljno izpregovori: »Deček si je se svojim nepremišljenim ravnanjem naklonil hudo bolezen — zapljuenico, to je, pljuča so se mu unela. Človek naj prehitro ne hodi, da se preveč ne
ugreje. A če je razgret, naj ne pije mrzle pijače, tudi naj ne lega na mrzla tla ali v travo. Razgretemu človeku tudi ni smeti se slačiti, češ, da bi se preje ohladil; posebno naj tako ne ravna na odprtih vetrovnih krajih! Varovati se mu je celo vdihanja premrzlega zraka, zaradi česar se razgretemu človeku priporoča, da hodi z zaprtimi usti. Kedor se ne drži teh pravil, lehko se prehladi, dobi nahod, kašelj, trganje po životu, zapljučnico ali celo jetiko.«
Davorin in njegovi starši so pazljivo poslušali besede zdravnika, ki se je močno trudil, da reši fantiča gotove smrti.
Ko je Davorin po dolgi bolezni naposled ozdravil, znal se je silno varovati prehlada ter je povsod tudi drugim pravil, kar je v tem obziru slišal bil od učenega zdravnika.


Umirajoči
fflLček v postelji ležf, ipfOj, bolan je in čumi';*) \ Pri postelji mati, oče Milo joka mu in stoče.
Oh! li ne bi jokala? Oh! li ne bi stokala? Sin on jima je jedini, Boljšega ni v vsej občini!...
A zdravnik učen denes Vbogim staršem tožen ves, Razodel je z oči v oči, Da za dečka ni—pomoči!...
Staršev jokanje britko Vdari dečku na uho, In odprl oči je svoje, Staršem besedil tako je:
»Oh! zakaj li jočeta? Oh! zakaj li stočeta? — Cujta: moje naznanilo Bode vama v tolažilo! —
Baš sem sanjal sen krasan, Kakor prej nobeden dan; A besede tAke ni še, Da dostojno ga popiše.
*) Curaeti = schlummern.
deček.
Zdelo se mi je tako, Da sem prišel bil v nebo, Kjer krilatci in svetniki V radosti žive veliki. . .
Prestol stal je sred neba, Prestol s čistega zlata; Pod prestolom je ležala Pisana preproga zala.
Na prestolu krasnem tam, Sedel v časti Bog je sam, A klečali na preprogi Dečki mojih let so mnogi.
In, ko se jim bližam jaz, Vsi zaorijo tač&s: •,Prav, da priti si izvolil, Z nami bodeš tukaj molil!'
Oj, kako zelo lepo Tam v nebesih bi bilo Mej pobožnimi fantiči, Da se sen mi kdaj vresniči!«
To izreče in otrok Vzdih iz prs spusti globok, Obmolči, zaprč očesa, Duša splava mu v nebesa...
Starši sklonejo trpeč,	Vender, sinko, srečen si,
Do mrliča se solzeč,	Mir zadobil večen si,
Sinu zrejo v lice bledo,	Vroče želje in premile
S tiho govore besedo:	Tebi so se izpolnile!
»Ponos najin, up jedin,	V svetih zdaj nebesih gor
Bil si nama. dragi sin;	Moliš ti in dečkov zbor,
A sedaj ga mrzla jama	0, le moli že za naju, S taboj vred pokrije nama! Da se vidimo spet v raju!..

Andrej Čehovin,
slavni junak slovenski.*)
Slovenski narod, akopram majhen, ima vender lepo število tacih mož, ki so se v tem ali onem obziru odlikovali tako, da ostanejo njih imena zapisana se zlatimi črkami v zgodovini naši. Leta 1885. sem izdal knjižico »Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli«, v katerej sem vam, ljubi otroci, popisal nekoliko odličnih mož, ki so delovali na polji slovenskega našega slovstva. Danes pa vam hočem opisati moža, ki sicer ni bil ne pisatelj, ne pesnik, a se je kot vojak-junak odlikoval tako, da je vreden vsega našega češčenja. Ta odličnjak je bil prerano umrli Andrej Čehovin.
Rodil se je v Gorenji Branici blizu Vipave, na Primorskem v dan 26. avgusta 1810. 1. Roditelji
*) Obširno sem opisal Čehovina v podlistku »Slovenskega Naroda" leta 1887; tudi v nemškem jeziku sem priredil obširen Celiovinov žirotopis, kateri pa še čaka belega dne.	Pis.
so mu bili priprosti kmetje. Ljudsko šolo je obiskoval v Postojini, potem je prestopil na gimnazijo v Gorici. Kasneje je pohajal latinske šole tudi v Rudolfovem in v Celovci. Njegovi starši so pač želeli, da bi jim sin »Drejček« — tako so ga namreč najraji nazivali — postal kak dan »gospod«, to je: duhovnik. A on je veče veselje imel do vojaškega stanu. Uže dijak v Gorici je rad sč svojimi prijatelji »igral vojake«, in ničesar ni iskre-neje želel, nego da bi kdaj postal — »dičen častnik«. Ker je precej star jel pohajati šole, potrdijo ga k vojakom uže v četrtem gimnazijalnem razredu, kar je bilo njemu prav po volji.
Prideljen je bil vojakom topničarjem. V različnih vojaških šolah je nadaljeval svoje obrazo-vanje in učil se je tako pridno, da so ga vojaški učitelji stavili vojaškim učencem v vzgled.
Ko je doslužil takrat predpisana vojaška leta, hotel je njegov oče, naj zapusti vojaščino. »Ker si izučen, lahko najdeš pri kakem uradu dobro službo.« Tako mu je rekal skrbni oče Marko. A naš »Drejček«, ki je bil takrat nadtopovnik (kar je toliko, kakor narednik ali feldvebelj pri pehoti), vojaščini ni hotel dati slovesa. Izgovarjal se je, zatrjujoč, da ga vojaščina veseli in da se nadeja, da postane častnik, ako bi nastala vojska. Ostal je torej pri vojacih.
Kmalu potem — 1. 1848. — nastala je vojska. Naš cesar se je imel bojevati z upornimi Vlahi. Dne 29. maja 1848. 1. se je Andrej Cehovin pri Montanari odlikoval tako, da je dobil veliko
2*
srebrno svetinjo za dokazano hrabrost. 25. julija istega leta pa si je pridobil v bitki pri Som-macampagni (izgovori: Somakampanji) veliko zlato svetinjo. A uže drugi dan, t. j. 26. julija, se je pri Volti tako hrabro nosil, da je bil v častnika povišan. S tem se je izpolnila njegova iskrena želja, katero je gojil uže otrok.
Pa Bog je bil Andreju Čehovinu namenil še večih čestij! Dne 21. marcija 1849. 1. se je naš junak pri Mortari zopet odlikoval; a dva dni kasneje, 23. marcija 1849. L, skazal se je pri No vari tako izredno hrabrega, da je z j ednim samim topom zadrževal prodiraj očega sovražnika, dokler ni prišla pomoč.
Za ta junaški čin je dobil največe vojaško odlikovanje, namreč Marije Terezije red. Vrhu teh odlikovanj pridobil si je bil naš junak še troje drugih svetinj, katere pa niso bile tolike važnosti, kakor opisane tri. Sester o svetinj je torej dičilo hrabre prsi njegove! Do zdaj ni ga bilo še pod našim cesarjem vojaka, na čegar prsih bi se bila lesketala: velika srebrna in zlata svetinja, pa Marije Terezije red ob je dne m! Slovenci smemo zares ponosni biti na našega vrlega Andreja Cehovina! Le škoda, da nam ga je nemila smrt pokosila prerano! Andrej Čehovin je namreč umrl kot stotnik dne 10. septembra 1855. 1. v Badnu pri Dunaj i, 45 let star. —
Gotovo mi boste hvaležni, mladi čitatelji moji, ako vam podam nekoliko podrobnostij o živenji Čehovinovem. Evo jih!
Andrej Čehovin je bil mož izredno milega srca. Presrčno je ljubil brate in sestre svoje, a staršem je vsekdar skazoval veliko spoštovanje. Posebno udan je bil materi svoji. Rad jej je kaj tacega kupoval in pošiljal, s čimer je vedel, da jej ustreže. Priprostega svojega očeta je nekdaj v sijajnej častniškej obleki na javnem trgu v mestu vpričo svojih tovarišev častnikov in drugih ljudij gorko objel in poljubil! Svojim prijateljem je bil Čehovin veren tovariš, svojim podložnikom ljubezniv in mil predstojnik. Prevzetnost njemu ni bila znana. Rad se je menil z vsakim: z bogatcem ali revežem, s kmetom ali z gospodom. Domovini in cesarju je bil udan z vsem srcem svojim. Čehovin je pa tudi bil unet Slovenec. Domov je vselej le slovenski pisal in sramoval se ni nikjer in nikoli milega slovenskega materinega jezika svojega! Vrhu tega je bil mož resnično p o b o ž neg a srca. Svoje dolžnosti kot kristijan opravljal je natanko. Tudi ko je na počitnice hodil v Branico, zahajal je vsako nedeljo v bližnje Gabrije k sv. maši, kjer je pobožno molil. Sam je pravil, da je pred vsako bitko molil prelepo Marijino: »Češčena si, Kraljica«. In nebeška Kraljica, kojej se je v varstvo priporočal, varovala ga je tudi! Čehovin se je vdeležil sedemnajstih večih in manjših bitek. In vender, dasi se je boril kakor lev in se ničesar ni bal; dasi je časih v ognji bil v veliki nevarnosti in je večkrat okoli njega vse mrtvo ali ranjeno ležalo: — on je vender ostal zdrav, in le pri Montanari (1. 1848.) ga je ranila sovražna granatna treska prav neznatno!
Da so tacega moža, kakeršen je bil Čehovin, povsod spoštovali in ljubili, pač je naravno. Po bitki pri Novari so častniki slavnega junaka našega dvignili na rame ter ga zmagoslavno nosili okoli. A tudi predstojniki Čehovinovi, izrecno sivolasi vojskovodja Radecki, jako so ga cenili. Naš cesar sam si je bil dal predstaviti Cehovina ter mu je prijazno segel v roko. O neki priliki ga je pokazal celo nekemu drugemu vladarju, govoreč: »Ta je moj ljubi Čehovin!«
L. 1852. je naš cesar Čehovinu daroval prelepo vojaško obleko in krasnega konja; a še večo čast mu je skazal s tem, da mu je 1. 1850. podelil dedno plemstvo, da ga je povzdignil v baronski stan.
Dobrotljiva vladarska naša hiša ni Cehovina pozabila celo v bolezni njegovej. V začetku njegove bolezni so ga nadvojvode, stanujoči v Badnu, osebno obiskovali; kasneje so vsak dan pozvedo-vali, kako se bolniku godi. Poslali so mu zanesljive strežnike in strežnice, in najglasovitejši zdravniki so ga zdravili. Cesar mu je poslal celo telesnega svojega zdravnika na pomoč. Toda vse ni nič pomagalo. Previdenega se sv. sakramenti za umirajoče, poklical je Bog Cehovina k sebi — kakor sem uže omenil — 10. septembra 1855. 1.
Pogreb njegov, ki se je vršil v Badnu 12. septembra 1855. leta, bil je sijajen. Vdeležili so se ga nekateri udje cesarske naše hiše, vrhu tega šest drugih generalov, mnogo dostojanstvenikov in ogromno ljudstva.
Na badenskem pokopališči torej, daleč od pre-ljubljenega svojega doma, počiva vrli slovenski junak Cehovin! Vojno ministerstvo mu je 1. 1886. dalo napraviti nov lep spomenik. Mladi bralci moji! Spominajte se Čehovina tudi vi čestokrat v molitvi! In če vas, ko dorasete, svetli naš cesar pokliče v bojno službo, posnemajte pokojnega junaka našega: hrabro stojte vsekdar in povsod za vero, dom in cesarja! —
Hud sta ravs in kavs zagnala.
Ugibala sta le-t6: Kdo ima »modrejšo glavo«; Vsak je hvalil le svojo, Vsak je htel imeti pravo.
Slednjič se ustavita, »Mir besedam tem-le bodi! K levu pojva!« pravita, »Kralj živalij naj razsodi!« —
Ko do leva sta prišla, Vsak opravdati se skuša, Lev molčžč in zroč na tl& Pa oba do konca sluša.
Naposled spregovori: »Obadva sta le — bedilka!« Vol in osel ostrmi, Tiho dalje vsak koraka .. .
--
Vol in osel

Moli in delaj!
Vnekej vasi na Moravskem sta živela dva kmeta. Bila sta si soseda in oba prav premožna. Anton je imel veliko družino, Franjo pa le jednega sina.
Antonovi so bili vsi prav pobožni ljudje. Vsak dan je hodilo pet do osem udov mnogobrojne te družine k sv. maši v farno cerkev, ki je bila kacih dvajset minut oddaljena od njih stanovanja. A s to zamudo časa niso si nikakor škodovali. Bog je blagoslovil njih delo, in premoženje njihovo je rastlo od leta do leta bolj in bolj. Vsi otroci če-stite te družine so bili prav pobožni in pošteni. Štirje so se izobrazili v šolah ter postali duhovniki, a oče tej družini je umrl v devetdesetem letu svoje dobe, udan v voljo božjo liki svetnik.
Sosed franjo pa ni bil tak. Njemu je bila molitev deveta briga. Rekal je: »Nikdo v moji družini naj niti ob nedeljah ne j6 kruha, če si ga ni zaslužil s trdim delom.« Zato si redko videl katerega teh ljudij ob nedeljah v cerkvi, a kamo li še ob vsakdanjikih! In vender je istina, da je prišlo do tega, da so pred kratkim prodali temu kmetu vse premoženje. Njegov sin, ki je neke listine ponarejal, ubežal je v Ameriko, da seje odtegnil pravici; a njegov oče se nahaja zdaj v — ubožnici! . . .
Ljubi otroci! Iz te povsem resnične povesti se učite, da je prazno vsako delo, ako nam ga Bog ne blagoslovi. z Bogom zafini YSako delo, Da bo dober tek imelo!

Sv. Bonifac.
p|| gozdiči v hladni senci
jsv. Bonifac sedi. Jf^Pri njem je verni sluga, Upiraje vanj oči.
S popotovanja lačna Dospela sta v ta kraj; Svetnik zavkaže slugi: »Jedila malo daj!«
Služabnik pa otažno Odgovori tako: »Zakaj tako hotelo Dobrotno je nebo!
Jedila, ktera z doma Prinesel sem seboj, Pošli, so že do čista, Gospod premili moj!« —
»»To nič ne dene, dragi,«« Svetnik odgovor da, »»Pogrni le k obedu — Kot bilo bi doma!
V puščavi Izrajelce Nasitovžil je Bog, On tudi tu ne zabi Udanih mu otrtik!««
In, ko služabnik spolnil Ukaz svetnika je. Tedaj priplula ptica Nad nja včlika je.
In v krempeljcih ta ptica Mi ribo, glej, drži, Katero iz višine Na prt sedaj spusti...
Svetniku od veselja Se zažari oko, Bogu za to dobroto Zahvali se lepo.
Začujeni pa sluga Odide ogenj žgat In ribo speče, koja Vtolaži jima glad.

Dobra zaušnica.
V nekem mestu na Kranjskem je živel uradnik, ki je imel visoko službo. Vsi meščanje so ga spoštovali in ljubili. A bil je tudi vsega spoštovanja vreden; kajti bil je mož veleučen, pobožen, dober, mil in ljubezniv. Le to se ni nekater-nikom dopadalo, da se je preveč pečal se starim možem, ki je bil nekdaj knjigar v istem mestu. Stari osameli knjigar, ki je bil po nesreči vse svoje imenje izgubil, živel je prav uborno ob milostinjah dobrih ljudij, največ pa ob darovih omenjenega visokega uradnika.
Ko je uradnik srečal knjigarja, vselej ga je lepo pozdravil, segel mu v roko ter prijazno ž njim govoril. Pri odhodu mu je tudi vselej stisnil kak denar v roko. Ob nedeljah pa je stari knjigar vsekdar bil vabljen na obed k uradniku, kjer je bil v veliki časti.
Ljudje so zmajevali z glavami ter se čudili, odkod neki to, da skazuje visoki uradnik ubor-nemu knjigarju tako čast.
Neko nedeljo povabi uradnik več svojih prijateljev na obed, mej njimi tudi starega knjigarja. Miza je bila uže pogrnena, prijatelji polnoštevilno zbrani; le knjigarja je še manjkalo. Ker ga dolgo časa ni hotelo biti, vzame uradnik klobuk ter ga gre klicat.
Kmalu se vrne ves žalosten brez knjigarja.
»Bolan je mili moj prijatelj,* deje, »ter poskrbel sem, da dobi kosilo na dom.«
-83 31 a-
Omeniti moram, da se do zdaj še nihče ni upal vprašati uradnika, zakaj se toliko briga za ubozega knjigarja. Pri kosilu pa se osrči neki povabljenec ter zaprosi gostoljubnega gospoda, naj bi jim to razložil.
Uradnik si natoči kupico vina, pije nekoliko, odkašlja se ter prične potem tako-le govoriti:
»Ljubi prijatelji! Prav rad vam povčm, odkod izvira veliko moje spoštovanje do starega knjigarja. Le poslušajte!
Bilo je pred štiridesetimi leti, ko sem bil učenec domače naše ljudske šole. Gospod učitelj nam je otrokom v šoli o prirodopisnem nauku večkrat kazal knjigo, v katerej so bile slikane živali in rastline. Tako lepo knjigo sem si želel imeti tudi jaz. A kako si jo kupiti, ko smo bili doma tako ubogi, da večkrat niti za sol nismo imeli!
Nekega dne idem v knjigarno kupit si svin^ čnik. Knjigarna je bila prepolna ljudij in knjigar je se svojim pomočnikom imel dela polne roke, hotečvsem odjemalcem postreči. Ko se nekoliko časa ogledujem, zapazim na mizi knjigo, popolnoma tako, kakeršno je imel naš gospod učitelj. Velika skušnjava se me loti, da bi knjigo ukradel. V tre-notku, ko me nihče ni opazoval, sežem po njej in — smuk ž njo pod telovnik. Kupivši si svinčnik, idem iz knjigarne, meneč, da me nihče ni videl izmaknivšega knjigo. Motil sem se!
Prišedši domov, ukradem se na vrt, ki je stal tik ceste, kjer skrivši povlečem na dan knjigo, željno ogledujoč si lepe podobe. V tem trenotku
pa mi zazveni preko lica topla zaušnica, da sem videl devet solne. Ko se ozrem, vidim pred seboj knjigarja, ki mi resno jame besedovati:
»»Malopridni dečko! Dobro sem te videl, ko si v knjigarni ukradel knjigo. A pustil sem te, da si ž njo odšel, ker te nisem hotel pred ljudmi osramotiti. Zdaj pa prihajam sem po svojo knjigo. Kam prideš, ako tatvine ne opustiš? Kaznilnica te čaka, dečko moj, kaznilnica!««
Ves osramočen vrnem knjigarju knjigo, spustim se pred njim na kolena ter ga poprosim, naj o tem nikomur ne pravi, saj se mislim resnično poboljšati. Enkrat sem kradel, a več ne bom nikoli, nikoli! —
»»Dobro!«« odvrne knjigar nekoliko ganen. »»Zdaj vstani ter bodi mož-beseda! Takrat hočem
še molčati!«« Rekši odide s knjigo iz vrta.---
Svoje obljube nisem pozabil svoj živ dan. Od-sehdob nisem nikdar več izmaknil najmanjše reči. Knjigarju pa sem še dandanes jako hvaležen za — dobro zaušnico. Vrlega moža še zdaj spoštujem ter mu hvaležnost svojo skazujem s tem, da ga v potrebi podpiram. Bog ve, bi li bil jaz dandanes to, kar sem, da mi knjigar ni dal tako dobrega nauka uže ob prvi moji tatvini?« — —
Zbrani prijatelji uradniku ganeni posežejo v roko. Odslej so ga še bolj spoštovali. Nikdo se ni več čudil, če je srečal uradnika, prijazno se po-govarjajočega s priprostim knjigarjem. Vsak je za to še hvalil plemenitega in hvaležnega dostojanstvenika.

Ptičku.
/j dans mrazi, oj dans sneži, "3 In btirija strašansko rjuje, ■"Na okno ptiček prileti, Na šipo ondu kljuje, kljuje!
Oj vbogi, vbogi drobni ptič! Li v gorko sobo htel bi priti? Ne boj, ubožček, se me nič, Z veseljem hčem te v njo pustiti!
Odprl ti čedno kletko bom, Da bodeš v njej lehko prebival, S skrbjo gojil te redko bom, Da radost, srečo, mir boš vžival.
A kader v dol nam in goro Pomlad vesela bo priklila, Človeka vsacega ljubo V naročje sv6je bo vabila: —
Tedaj, moj ptiček poletiš Nazaj v oživljeno naravo, Da pesmi lepe nam žgoliš Bogu dobrotnemu na slavo!
Katarinka.
Katarinka je bila deklica pri jednajstih letih. Bila je j edin otrok premožnih staršev, ki so imeli gostilno v vasi. Zvečera, zvršivši šolske svoje posle, prihajala je Katarinka navadno iz prvega nadstropja očetove hiše v pritlično gostilno, kjer je roditeljem pomagala, bodi-si, da je točila vino, ali stregla ljudem. Ko so se ljudje iz gostilnice odpravljali domov in so njeni starši — vselej še pred deseto uro zvečera — zapirali gostilno, ugaševala je Katarinka petroljke, ki so visele ob stenah gostilniške sobe. Pri tem pa je imela grdo navado, da je, snemši pojedino petroljko, pihnila vanjo ter jo na tak način skušala ugasiti. Mati, zapazivši to neprevidnost pri Katarinki, svarila jo je večkrat, naj tega več ne dela, temveč naj raji stenj zasuče nizdolu, da se kaka nesreča ne zgodi.
»I, kaka nesreča pa naj bi se zgodila, ljuba mati, ako tudi ugašujem petroljke, pihajoč v&nje?«
»»Ljubo dete, prav velika nesreča se lahko zgodi! Vedi namreč, da je petrolej jako koristna, a tudi silno nevarna tekočina. Če pihaš v petroljke, lahko se raztreščijo. Kamor potem petrolej pade, v hipci vse sežge. Spominaj se torej mojih be-sedij, Katarinka; zasuči vselej petroljkam stenj nizdolu ter počakaj, dokler popolnoma ne ugasnejo.«« Ali Katarinka svoje matere ni ubogala! Neverjetno se je deklici zdelo, da more imeti petrolej tako svojstvo in tako moč. Nekega večera, ko so njeni starši baš mislili zapreti gostilno, zopet sname
petroljko se zida ter pihne v&njo. V tem trenotku pa se petroljka razleti in poči, kakor bi ustrelil s topcem. Goreči petrolej se razlije deklici po obleki, katera se brž uname. Nesrečna Katarinka začne vpiti ter beži na piano. S tem je pa provzročila, da je ogenj še živeje posegal okolo nje, ker zrak pospešuje gorenje, to morate znati. Vsa opečena se naposled zgrudi na tla. Polumrtvo neso v stanovanje, kjer je v malo dneh umrla v velikih bolečinah.
Lehko si mislite žalost ubogih Katarinkinih staršev! Gospod učitelj dotične vasi pa je otroke v šoli učil in svaril: »Nesreča Katarinkina vam bodi v svarilo! Poslušajte svete izkušenih in modrih ljudij! Ne ugašujte petroljk, pihajoč v&nje! Če pa obleka komu zagori, naj ne beži na piano, nego mirno naj obstane ali se vrže na tla. Tacega človeka treba brž pogrniti s kako plahto ali s kakim plaščem, da zabranimo zraku pot do ognja. Na tak način se ogenj najbrže ugasi. Opečencu potem pomagaš s tem, da mu po koži nastale me-hurce z ostrim nožkom odpreš (a ne odstraniš), da voda iž njih odteče. Na to mu namaži rano se surovim maslom ali z oljem ter mu jo povij v tanko mehko platno ali v bombaževino. Take ovoje je treba menjati, ko se do dobra napijejo.«
Črtici o cesarji Jožefu II.
Cesar Jožef II. je bil sin slavne cesarice Marije Terezije in je samostojno vladal od 1. 1780. do 1790. O njem ste uže slišali, ljubi otroci, da je bil silno ljudomil vladar. Danes pa vam hočem o vrlem tem vladarji napisati dve zgodbici, katerih morda še niste slišali. Iz prve spoznate cesarja Jožefa II. milo srce; a iz druge njegovo pravičnost. Le pazljivo čitajte!
1.
Uboga bolna žena na Dunaji poprosi svojega sinčka, naj ji gre po zdravnika, ker se čuti silno slabo. »Nemam sicer s čim plačati zdravnika«, deje žena britko vzdihnivši, vender morda najdeš usmiljenega moža, ki me brezplačno pride ozdravit.
Deček hiti k prvemu zdravniku, hiti k drugemu; pa nobeden nehče priti brez plačila. Vsak je zahteval goldinar, predno bi odšel k bolnici. Zaman so bile vse dečkove solze. Žalosten se napoti k tretjemu zdravniku. Mej potoma sreča gospoda, ki se je vozil v lepem vozu. Deček si misli: »Ta mora biti velik bogatin, morda mi pomore!« Približa se torej vozu ter odkrivši se, stegne roko proti gospodu, govoreč: »Oj milostivi gospod, prav lepo vas prosim, darujte mi en goldinar!« Gospodu v vozu, ki ni bil nihče drug kakor sam cesar Jožef II., zdela se je ta prošnja čudna. Ko-čijažu ukaže ustaviti ter prav dobrotno povpraša
dečka: »No, ali bi ti ne zadostovalo par dvajsetic?« — »»Nikakor!«« odgovori deček prostodušno ter pove, čemu mu bode cel goldinar. Cesar mu da goldinar ter dečku veli, naj mu natanko opiše, kje stanuje. Ko se to zgodi, zahvali se deček za dar ter teče po tretjega zdravnika; cesar Jožef II. pa da urno zapeljati k dečkovemu stanovanju. Zavivši se v plašč, da ne bi ga nihče spoznal, koraka v revno podstrešno sobico uboge bolne žene. Ta si je mislila, da je prišlec zdravnik ter mu jame pripovedovati, kako se počuti. Odkrije mu tudi, da je silno uboga, da skoro nema kaj jesti. Cesar jo potolaži rekoč, da ji hoče zapisati zdravilo, po katerem ji bode kmalu bolje. Žena mu pove, kje najde pero, črnilo in papir njenega sinčka. Cesar vse to poišče ter napiše zdravilo; potem pozdravi ženo ter odide. — Kmalu po odhodu cesarjevem stopi pravi zdravnik z dečkom v bolničino sobo. Žena se temu močno čudi ter se izgovarja, da je pri njej uže bil neki zdravnik, ki ji je zapisal zdravilo, in da druzega ni pričakovala kakor svojega sinčka, da ga pošlje v lekarnico po zdravilo. Pravi zdravnik vzame na mizi ležeč listič v roko, da vidi, kedo je bil pri bolnici in k&ko zdravilo ji je zapisal. Ko pa prebere listič, močno se začudi ter klikne: »Srečna žena! vi ste prišli dobremu zdravniku v roko! Tu je namreč pisano, da potegnete pri davčnem uradu 200 goldinarjev. Vedite namreč, da pri vas ni bil nihče drug, kakor sam cesar, to je njegov podpis! Tacega zdravila bi vam jaz ne mogel zapisati.«
Lehko si mislite, kako je bilo ubogej ženi pri srci, ko je to slišala. Bila je tako ganena, da so ji solze blišCale v očeh same hvaležnosti do ljudomilega vladarja. — Z lističem je potem poslala po denar, a pravi zdravnik ji je zapisal zdravilo, po katerem je ozdravila v malo dneh. To se je zgodilo (oliko lože, ker si je zdaj lehko preskrbela postrežbo, kakeršne je treba bolniku.
IJ.
Za cesarja Jožefa II. je bila nekdaj na Ceskem velika draginja. Ljudje niso imeli kaj jesti in so trpeli glada. Ljudomili cesar, Jožef II., pošiljal je tja cele vozove žita in drugih jestvin, da je nesrečnikom pomagal v velikej sili. Včasih je tudi sam potoval po Českej, da se je prepričeval, kako njegovi uradniki podarjeni živež delijo mej ubogo ljudstvo. Na takem potovanji pride nekdaj v malo mesto. Pred dotičnim uradom najde se žitom naložene vozove, pri vozovih pa kmetske voznike, ki so živahno govorili mej seboj. Stopi tedaj k njim ter jih povpraša, kaj imajo. »Mi čakamo tu uže toliko časa, da bi nam kdo vozove izpraznil-; a še se nobeden ne gane, da-si imamo osem ur domov.« — »»To je res!«« primetne navzočni uradniški pisar. »»Tudi prebivalci tega mesteca uže več ur zaman čakajo, da bi se jim razdelilo žito. Jaz bi rad kaj storil, a ne smem, dokler mi ne zaukaže gospod uradnik, moj predstojnik.««
Cesar je bil oblečen kakor navaden meščan, in ni ga nihče spoznal. Uradniškega pisarja poprosi,
naj ga spremi k uradniku v urad. Ta se je baš radoval v veseli družbi prijateljev ter se ni brigal ne za vozove ne za kmete.
Cesar in pisar stopita mej veseljake. Uradnik, opazivši neznanega gospoda, vstane, približa se mu ter vpraša: »Kedo ste vi?« — »»Častnik sem v službi presvetlega našega cesarja.«« — »S čim vam morem služiti?«' — »»S tem, da odpravite uboge ljudi tu doli, ki čakajo uže tako dolgo z vozovi.«« — »Kmetje uže lehko čakajo ; jaz se sedaj radujem s prijatelj i svojimi.« — »»Pa ljudje imajo daleč domov in so uže čakali zadosti dolgo.«« — »Kaj vas to briga?« — »»Človek mora biti — človek,in ni prav, da trpinči kmete brez potrebe.«« — »Prosim, tukaj ne bodete pridigovali; jaz uže vem, kaj imam storiti!«
Cesarju je bilo zdaj dovolj. Ni mogel več prenašati surovosti in trdosrčnosti uradnikove. Zatorej resno izpregovori: »Nu, ker ste uže taki, izjavim, da naj vas žito nič več ne briga.« In obrnivši se k uradniškemu pisarju, nadaljuje: »Vi, ljubi moj prijatelj, pojte in odpravite ljudi. Odslej ste vi tukaj uradnik. — Vi pa — nadaljuje obrnivši se zopet k trdosrčnežu — niste vredni, da ste še v moji službi. Vedite namreč, da sem jaz vaš — cesar in da vas odslej ne potrebujem več v svoji službi!«
To rekši cesar Jožef II. zapusti urad; a trdo-srčnega bivšega uradnika so obhajali občutki, ka-keršni pač obhajajo moža, ki je zabrel v veliko sramoto in je izgubil službo za zmerom . . .
Konec šolskega leta.
gPončali spet smo leto jedno,
Počitnic dan se je zazn&I, $f Kdor priden bil je v šoli vedno, Koristnih ved si je nabržil; A komu bi se zahvalili Za to, kar smo se naučili? —
Pred vsem Vam srčna hvala bod: Učitelj miljeni, za to, Ki na otroke nas povsodi Imeli pazno ste oko; Poukov Vi ste nam delili, J Ki bodo nam nekd&j hasniti.
A v drugo naj, duhovni o Zahvala bode gorka Vam, Saj, kolikor je le mogoče, Ste srca blažili vsem nam; Nam Kristov navk ste razlagali, Nas k dobremu napeljevali!
Nazadnje: hvalo mi vzprejmite, Vsi dobrotniki šole te, Ki žrtev se mi ne zbojite, Ko za povzdigo njeno gre. Naj vsem gospodom tem stokrati Ali tamkaj ali tu Bog plati! —
?