Kllc brezposelnlh Dne 29. juVja t. 1. je imel odsek brezposeTriih učiteljskih abiturientov in učiteljev v Mariboru svoje zborovanje, na katerem je bilo navzočih nad 80 naših najmlajših tovarišev in tcmffisic. Na tem zborovanju je bilo veS pordčil. Najznačilnejši je bil referat tov. Geista, ki ga prinašamo v celoti, ker se v njem jasno vidi, kako kvarno vpliva dolgotrajno čakanje na službo, zato naj ga sliši širša javnost. Referat nam kaže, da problem brezposelnosti ni samo problem nekaterih ali celo samo stanovskih organizacij, marveč zadeva nas vseh. Vseh 2000 zdravih in zmožnih nas je pripravljenih za delo, a dela ni. Vseh 2000 nas je pravilno kvalificiranih, dovršili smo učit. šole, položili z zakonom predpisani diplomski izpit, službe ni. S pomočjo vseh domačih so se mnogi izmed nas prestradali skozi dolga in težka dijaška leta do učiteljkega poklica, do kruha, in zdaj, ko imamo do njega pravico službe, kruha ni. In večina teh mladih brezposelnih, delavoljnih in delazmožnih učiteljev je iz vrst malega človeka, kočarja, delavca, nižjega uradnika. Vsi ti, ogromna armada 700 mladih ljudi v dravski banovini čaka na službo, na poklicno delo, na skorjico kruha, z lastno sposobnostjo zasluženega. In te službe ni. Za nas ni, kruha, ni dela. Mi smo nepotrebni, zato so nas iztirili. Stojimo na stranskih, slepih tirih in čakamo v brezdelju. Odrinjeni iz normalnega življenja živimo brez lastnega ^dorna, brez lastnega zaslužka, brez trdne in sigurne eksistence ter čakamo. Čakamo in čakamo iz dneva v dan. Čakamo nečesa, kar se vedno bolj odmika, kar je vedno dailje. Čakamo na poklicno zaposlitev, čakamo na zaslužen kruh. Zastonj čakamo, dela ni, kruha ni iti ni. In vseeno nadaljujemo s svojim čakanjem. Cakamo v našem obupnem in nevzdržnem položaju. Čakamo in upamo, da se končno rešimo tega neznosnega vzdušja brezposelnosti, brezdelja in prisiljenih počitnic. In v tem čakanju propadamo. Propadamo fizično in psihično. Bolnice in zdravilišča za tuberkulozne se polnijo z nami. Na pokopališčih se množijo grobovi mladih, 20 do 241etnih fantov in deklet, učiteljev in učiteljic. Zakaj, kako to? Zakai ni več v nas zdravja in moči, vdlje in mladosti, vere in nad? Zakaj? Zato, ker stno v svojem mladostnem idealizmu razočarani, v svojih notraniih silah ponižani, v svojem brezDlodnem čakanju maveličani, s svojimi ponižujočimi prošnjami za nedovoljeni košček osramočeni in strti. Ko so v dolgih letih grozot in trpljenja tujerodni oficirji gonili naše očete kot klavno živino po tujih bojnih poljanah, smo mi v svojih najnežnejših letih začeli s stradanjem, z lakoto. Vsa dolga, obupno dolga dijaška leta smo nadailjevali s pomanjkanjem in zmrzijvanjem po podstrešnih in kletnih stanovanjih. In danes? Z učiteljsko diplomo v žepu brez zaslužka, brez opore in brez zaščite, prepuščeni sami sebi nadaljujemo staro življenje duševne in telesne lakote, pomanjkanja in zapostavljenosti. Zato smo danes s 23 leti mladi hirajoči in umirajoči starčki, brez trdne volje, brez mladostnega idealizma, polni resignacije, pesimizma, polni nevere in nezaupanja. Naše duševnc zmožnosti in stroko\Tia sposobnost v brezdelju propadajo. Družba in čas pa gresta preko in mimo nas. Ne bo li to postalo usodno za narod, za slovensko kulturo? Pisatelj Finžgar pravi nekje: Za življenje so samo tri steze: delo, beračenje in tatvina. Poklicnega dela in kruha za nas ni. Začnimo torej z beračenjem! In začeli smo. Ali se ne čudite, da smo mi mladi gibčni, močni, za delo sposobni ljudje pohodili svojo čaist. Pohodili smo svojo samozavest in začeli s sramotnim beračenjem in prosjačenjem. Vsak po svoje, vsak na svoj način, vsak za svoje potrebe. Nekaj jih je odšlo v Ljubljano beračit za hrano in stanovanje po akademskih domovih, da se lahko na univerzi specializirajo, poglobijo svoje znanje ter dobijo tako prednast pred ostalimi. Večina pa se jih je vrnila nazaj domov, na deželo, v kmečke hiše in domove. Prijeli so za vsako delo, kliub temu so bili povod neštetim očitkom. Sanje kmetskega gospodairja. Čim večja j.e potreba, tem hujši so očitki. Mnogo je takih, ki so se po časonisju ponujali za vsake službe, a največ ie bilo borbe okrog inštrukcij — za 5, 3 Din. Trgovski potniki, zbiranje inseratov, sodelovanje v uredništvih. Mnogi pa niso vedeli ne kod ne kam, niso imeli ne doma — vojaška služba. In potem. Vse je bilo dobro: — hlapec v Prlekiji, raznašalec dnevnikov, čevljarski vajenec. — Ne radi mladostne razigranosti in želje za romantičnimi doživetji, temveč zato, da je živel. ker drugače bi moral poginiti. Dimnikarski vajenec. Pomivalec posode v graški gostilni. In dekleta. Kdo ve kakšna ponižanja so pretrpela? Kdo ve, kaj vse so morala prtstati v izkoriščavajočih službah. Kdo ve, in kdo si sploh more predstavljati, kako ogabno težko in kako obupno je prizadeto mlado dekle, brezposelna učiteijica, ko se je morala z vso svojo mlado dekliško dušo in s svojim cvetočim telesom prodati odviratnemu staremu pohotnežu, da si je kot vzgo.jiteljica njegovih otrok zasigurala vsaj zasiilno, bedno eksistenco .Tisoče in tisoče nizkotnih ponižani je šlo preko nas. Tisoč in tisoč trpkih spominov na vsa ogabna izkoriščanja skrivamo v sebi. Skrivamo jih in prikrivamo pred tujimi očmi, ker se jih malomeščansko sramujemo, mi, ki teh ponižanj in osramočenj nismo krivi, mi, ki smo bili le žrtve teh razmer. Prav kmalu smo spoznali vso sirovo borbo za eksistenco in vsak po svoje smo se borili po geslu: Reši se, kakor se moreš in znaš. Vendar vse to ni pomagalo dosti, izgubljali ismo svoj idealizeim in tonili v pesimizmu, tonili tja, kjer neha vsaka borba, vsak pogum. Tedaj je par tovarišev, ki je prodrlo globIje v kompliciran problem brezposelnosti, uvidelo, da je edina rešitev organiziran natstop, skupna akcija, skupna borba za boljšo bodočnost. In šla ie JDrva okrožnica od tovariša do tovariša: Dragi tovariš, cenjena tovarišica! Naš položaj je vedno slabši. O kakršnihkoli namestitvah ni govora. Ne ostane nam nič drugega. kot da se organiziramo. Pozivamo vas vse, da brez izjeme vstopite v organizacijo. da v njej aktivno sodelujete, da tako z vzajemno močjo zboljšamo naš silovito slab položaj. Preskrbeti hočemo vsem kruha. Itd. L. 1932. je bil ustanovljen prvi krožek brezposelnih učiteljev in učiteljic; in novi krožki so rastli v Ormožu, Kranju, Ptuju, Novem mostu, Kočevju, tudi Ljubljana se je prvotno pridružila nam. Začela so se zborovanja, resolucije, intervencije. Dvignili smo minimalen honorar pri inštrukcijah od 5 do 10 EHn, izposlovali specialne cenejše vstopnice za-brezposelne za gledališča, kma, predavanja, konccrte, knjižnice, kopailišča, dobili ugodnosti pri zdravnikih in drugod. Ljubljana je osnovala svoj Odsek brezposelnih abiturientov, mi smo krožke povezali v Združenje brezposelnih učiteljev v Mariboru. Naša iniciativa jc razgibala tudi ostale brezposelne inteligenčne stanove. Časopisje nam je jelo posvečati več pozornosti. Končno smo dosegli prve namestitve iz bednostnega fonda in končno tucii prve redne namestitve. Prvi večji uspehi, prve redne zaposlitve in združenje je ponehalo s svojim dclom. Pozneje ga je nadomestil tudi v Mariboru Odsck brezposelnih abiturientov. In kako je danes? Število nai.3. brezposelnih se ie zopet obupno dvignilo. Zopet nas je nad 700 brez kruha in dela. O namestitvah ni nič slišati. A mi smo brez volje, apatičrn, polni obupa. Ali smo res brcz poguma? Ali se ros dušimo v malodiršju? Ali res omahujemo na svoji poti k skupnemu nastopu? In zakaj? Zakaj obupujema, zakaj omahujemo? — Zato, ker ne delamo, zato obupujemo in omahujemo. Zato. ker ni več zmagujočc verc v bodočnost, vere v uspeh skupnega de- la m nastopa. A samo skupno delo vodi k uspehu itn zmagi. Mi sami moramo zopet začeti z novim delom. Mi sami moramo omejiti strahotnc moralne in materialne posledice brezposelnih. Mi sami si moramo lajšati našo bedo in drugo trpljehje. Mi sami moramo poživiti in z visemi sredstvi povečati našo aktivncst. Vccpiti si moramo novo si.lno zaupanje v našo moč in si zopet pridobiti vero v živijenje, v našo bodočnost. Sami" si moramo pridobiti zopet zmagujoči niladin9ki ogenj, ki se ne plaši hobenih zaprek, ki mu niso niobene ovirc prevclike. Na na<s je. da si organiziramo razne akcije samopcmoči, da o&nujcmo svojc urade za posredovunje začasnesja dela, da si pridobimo piravic, ki nam pr|padajo. V našem interesu je, in sami moramo skrbeti zato, da čira bolj izkoristirao in izrabimo čas neprostovoljnih počitnic in prisilnega brezdelja, ter da dočakamo kanec krize in brezposelnostrs čim rnanjšimi žrtvami. Predvsern pa se moramo boriti brez prestanka, da dobimo službe, za katere smo kvaliftcirani, kajti le poklicno delo vzgaja in obliku.je, ter nam daje trdno eksistenčno opo-ro, raz katere lahko delamo z vsem idealizmora v smeri svojih zrnožnosti. Vse to, in še več bomo dosegli, če bomo šli z združenimi silami na delo vsi, brez izjeme.