Petančič Davorin: m Svele gore. Povest. »Tončka, križ pa sveče deni na mizo!« ječi prosi Pepa, ki ji je le duša očetova na skrbi. Pri fari je zazvonilo, dvakrat z velikim in nato ^acingljalo čez vas. »Pepa, pomagaj! že grejo z Bogom,« hiti Lenčka. »Saj je dobro tako. Bog ne gleda na zunaj,« ve Pepa iz pridige. Oče je pri zavesti. Še govori lahko. Le glavo si je pobil, ko je padel. Tončka skoči do Mihe, ki se je ustavil na pragu. »Miško, pa kako se je zgodilo?« Miha jo pogleda srepo, kakor da bi mu vprašanje ne bilo po volji. »Kako? Pili so preveč, pa so se spodtaknili na tisti skaženi poti. To vino —!« Tohčka podvomi: »Pa le ne verjamem. Oh, kolikrat so že oče hodili po tistih stopnicah. Snoči pa je bila celo mesečina. Svetloba, da bi jo lahko otipal. .. Zre mu v oči resno sprašujoče, kakor da bi sama kaj vedela. »Eh, kaj bo drugega! Drugekrati se ni, tokrat pa se je namerilo. Nesreča ne počiva nikdar.« Z Bogorn je prišel dekan ... Paule kleči v lopi poleg Lenčke, ki ihti venomer. Pogleduje jo pogosLo. Njena žalont riše poteze tudi na njegov obraz. V očeh pa se mu sveti, kakor da bi ji nekaj rad povedal. Pepa moli pocasi, poglobljeno in vzdihuje, kakor v slabosti: »Ki je sa nas križan bil!:; Miha godrnjavo odgovarja, tudi Lojze ni zbran, ki drugaee tako verno moli, da le malo za Pepo zaostaja. Potem, ko je prejel sv. popotnico, se je bclnik še precej razumljivo razgovarjal z župnikom. »Miha bo za menoj ...« Dekan je pokimal in sknšal obrniti misli njegove od posvetnosti v dušo in njeno življenje. Ko je duhoven odčal, pa je bi!o pri Gršaku kmalu podobno kot vsak dan. Miha je stopil na prs/j in pogledal za vremenom. »Lepo ie. Otavič bomo lahko posušili. Mara, Lojz, gremo!« Mara je pograbila grablje, Lojz trhle vile in sta se napotila pod reber.Dokler je bil še oče pri moči, je zapovedoval on, zdaj bo pa Miha. Nič se ne bo izpremenilo. Miha še ni bil zadovoljen. Pomignil je sosedovi Tonoki. »Pepi reci. naj gre, da bomo otavič obrnili. Kaj le toliko moli!« Lenčka je slišala njegov hrapav glas in se potožila: »Oee so tako slabi. Zakaj ne bi bili danes vsi doma?! če umrejo —« »Dosti je, da si ti brez dela. Pokliči rae, če bo eila! Pepa naj gre brž. Na Rožco se je megla razpela, lalako, da bo dež. Dela pa toliko!« Lenčka je zasopla težko in si mislila: »Tako je pri nas. Delo, delo ... Nečesa manjka.« Pepa si je zavezala rdečo, križasto ruto pod vratom, kakor stara ženica in stopala počasi za Miho. Zibala sc.je visoka in tenka, kot da bi jo mučil glad. Lenčka in Pavle sta se srečala na pragu. On bi ji bil tako rad nekaj tolažilnega povedal, pa ni mogel. Sploh ga je bilo sram, kadar je stal pred njo. Ona pa je čutila vedno, kadar sta se dobila, da ima besedo za njo, lepo, pa plaho. Smilil se ji je ta nefantovski fant, sosedov Pavle. Lenčka!« je dahnil v šepetu. Ona je mislila, da ji bo nekaj razodel. Iz njega pa je planilo odkrito, preprosto: »Ne bodi žalostna!« Pa še te besede ga je bilo sram. Bežal je skoro proti Javorju. Janez se je prebudil na kozolcu nad podsredškim gradom. Tu je navadno spal, kadar se je kesno vrnil. Solnce je že bilo visoko. Kakor da bi kje gorelo onstran pustega vrha, se je zdelo njemu. Spodaj pod kozolcem je bevskal Rolf. Glas psa se mu je zabodel v dušo in jo predramil: zavedel se je vsega, kar se je v noči dogodilo. Zastudil se je samemu sebi. Vlegel je nazaj, kakor da bi ga bilo sram stopiti na prosto, pod sonce in jasno nebo. Celo uro se je mučil, se obsojal in opravičeval, pa ni mogel priti do jasne misli. Na perotih vetra so mu priplavali na uho dekliški glasovi. Beračice so pele v vinogradu pod Veternikom. Na njegovem obličju je priietna melodija zarisala nekaj lepih potez. Skočil je potem po koncu in se udaril po čelu: »Norc sem. Saj ga morda niti nisem jaz, morda se je sam.« Pornislil je še malo in se čez čas našel v toplih mislih na Lenčko. »Narediti se moram neobčutljivega. Nalašč grem ravno danes na Gore ...« Zmislil se je na Rolfa in se prestrašil: *.Če me je izdal?« Pa.se je pomiril, ko je pogledal v njegove oči. »Ah, te oči! Saj Rolf nima govora ...« Vzel ga je s seboj. Na poti je srečal dekieta, ki so se vračale z dere. O Lenčki so govorile. Na Preski so sejrnarji imeli v mislih gorskega mežnarja. Janeza so boleli ti pogovori. Na Javorju se je hotel izogniti Preskarjevi liiši, pa je že biio prepozno. Pavle mu je šel ravno nasproti, grenkega izraza na obličju in s čudnim sijem v očeh. Ko ga je Rolf zagledal, se je razlajal naiprej, gotem se je pa spustil čez Gršakovo reber v Dobravb, ki je dreraala v opoldnevu. Mežnarjevi so se gnali na kosišeu in obračali. Loize se je celo zmotil in rahlo zažvižgal. »Da te ni sram! Oče za smrt, ti pa . . .« ga je oštevala Pepa. Vsi so bili vsakdanji in dolgočasni. Ko se je Rolf pripodil mimo njih, so za hip obstali. ¦»Za kom pa beži?« se je pozanimala Mara. »Nič, kar tako. Pes irna čas, nri ga pa nimamo!« ec je obregnil Miha in zopet so dirjali v vrsti naprej. »Ti!« Janez se ga je lotil, da sam ni vedel, zakaj. »Kaj hoeeš?« »Kje je bil moj pes sinoči? Ko sem od tebe šel, sem ga pogrešil.« Pavle je nasršil obrvi in bruhnil iz sebe: »Tam, kjer si bil ti!« in se je zgubil na stezi v dobravo. Šel je svojo pot. Janeza je zadelo. »Ta Rolf in Pavle! Ko bi teh dveh ne bilo!« Že je omahoval, ali ne bi bilo bolje, da bi ostal v hosti. Pa se je čez čas zopet opogumil: »Bogve, kaj je Pavle mislil. Saj nič ne ve...« — Pospešil je korak proti Gorarn. »Leneka, vina mi daj!« je zaklical, ko je stopil na prag. »Kako, da je prišei? Ob pondeljkih ga navadno ni bilo,« ji je vpadlo in jo zmedlo. »Janez, tiho bodi, da te oče ne slišijo. Boleni so na smrt. Boljše je, da kar greš ...« Lovec se je zasmejal hihitajoče. »Poznam to bolezen, ki jo človek dobi za pondeljek.« Lenčka mu je na kratko razložila nesrečo. Nevednost je dobro kazal. Nad njp se je čutil močnega, parkrat pa ga je le njen globok pogled zabodel. »Kakor da bi slutila ...« »Nesreča!« je še rekel njej in se poslovil. Kesal se je,.dar je šel na to pot« (Dalje sledi.)