48 Didakta 201 ZA UVOD V Kurikulumu za vrtce (2007) je zapi- sano, da sta gibanje in igra primarna otrokova potreba. Gibanje je pogoje- no z zaznavanjem okolice, prostora, časa in samega sebe. V vseh posa- meznih področjih dejavnosti so cilji, ki se nanašajo na koordinacijo in orientacijo (razvijanje koordinacije oziroma skladnosti telesa; otrok se izraža s kretnjami in gibi telesa; raz- vija prostorske predstave; spoznava, da imata urejanje prostora in lega predmetov določen namen; spozna- va prostor, njegove meje, zunanjost, notranjost; rabi izraze za opisovanje položaja predmeta itd.). POMEN KOORDINACIJE ZA OTROKOV RAZVOJ Koordinacija je odločilna za celosten razvoj otroka. Koordinacija je bolj kot katerakoli druga gibalna sposobnost odvisna od delovanja centralnega živčnega sistema. Odvisna je od treh temeljnih dejavnikov, ki so povezani z delovanjem centralnega živčne- ga sistema. To so sistem za sprejem in analizo informacij, center za gibalni spomin ter kortikalni in sub- kortikalni centri za oblikovanje gibanja (Pistotnik 2003). Če ima otrok zmanjša- ne koordinacijske sposobnosti, po- tem je nespreten, neroden, vedno išče pomoč, poča- si pridobiva nova gibanja, se slabo znajde v gibalnih situacijah in je negotov v dejavnostih. To tudi zavi- ralno vpliva na njegov razvoj. Otroku lahko v takem primeru pomagamo s pomočjo vloge vodečega v skupini in z vajami, ki mu delajo težave. Pri tem moramo biti pozorni na razvoj- no stopnjo, stopnjo intenzivnosti in nuditi pozitivno vztrajnost (Cemič 1997). Sredstva in metode za razvoj koordinacije Za razvoj koordinacije se največkrat uporablja metoda večkratnega po- navljanja gibalnih struktur. Merila in metode niso natančno znane za vadbo koordinacije, pri katerih bi do- ločili obremenjenost vadečih. Znana pa so sredstva in načela za razvoj posameznih pojavnih oblik koordi- nacije (Pistotnik 2003). Poudariti je treba, da se mora vsako izvajanje in doseganje novih znanj na po- dročju koordinacije in orientacije prilagoditi glede na sposobnosti in razvojne značilnosti otrok in vse to dosegati nevsiljivo, skozi igro. Otroke je potrebno spodbujati k reševanju zastavljenih gibalnih in prostorskih problemov. Spodbujanje orientacije v vrtcu Orientacija je osnovna človekova sposobnost, ki mu omogoča, da opa- zuje svojo okolico, v njej ugotavlja svoj položaj ter poišče ustrezno pot do svojega cilja. S tem pojmom se srečujemo na številnih področjih človekovega delovanja (Praček 2011). Predšolsko obdobje je obdobje temelj- nega gibalnega razvoja. Otrokom je treba omogočiti in jih spodbuditi, da z različnimi dejavnostmi v prostoru in na prostem razvijajo gibalne spo- sobnosti, osvajajo osnovne gibalne koncepte ter neposredno ali posre- dno razvijajo orientacijo. Predvaje za orientacijo in mobilnost pri malčkih so sestavljene iz urjenja motoričnih spretnosti, namenskega gibanja, senzornih veščin, prostorskih kon- ceptov, sledenja in zaščitnih tehnik. Ena izmed možnih dejavnosti na prostem je lahko orientacija v različ- nih pojavnih oblikah. Orientacija je praktična veščina in zato je treba v poučevanje vključevati veliko mero praktičnega dela, saj se tako naj- hitreje dojemata smisel in namen obvladovanja orientacije. Praktično delo pri mlajših otrocih poteka na osnovi igre. Pri poznavanju orientacije predšolski otroci spoznavajo mnoge temeljne KOORDINACIJA IN RAZVIJANJE ORIENTACIJE V VRTCU Sabina Žavski, dipl. vzgojiteljica in mag. managementa znanja, Vrtec Tončke Čečeve Celje V članku je predstavljen pomen koordinacije in orientacije, ki je v Kurikulumu za vrtce opredeljen v ciljih na vseh področjih dejavnosti. Koordinacija je sposobnost za smotrno in harmonično uskladitev gibov v prostoru in času. Eden od nemotoričnih dejavnikov za razvoj koordinacije, zlasti v začetni fazi učenja gibalnih nalog na tem področju, je tudi orientacija, predvsem prostorska. Dobre prostorske orientacije pa ni brez zavedanja telesa, zavedanja smeri in zavedanja telesa v prostoru. Če se torej otrok ne zaveda svojega telesa v prostoru in se ne zna orientirati, se pri njem koordinacija sploh ne more začeti razvijati. V članku sta predstavljeni tudi uporaba in prilagoditev orientacijskih dejavnosti za predšolske otroke. Če ima otrok zmanjšane koordinacijske sposobnosti, potem je nespreten, neroden, vedno išče pomoč, se slabo znajde v gibalnih situacijah in je negotov v dejavnostih. Orientacija je praktična veščina in zato je treba v poučevanje vključevati veliko mero praktičnega dela, ki naj pri mlajših otrocih poteka na osnovi igre. Didakta 201 49 življenjske pojme, temelje orientaci- je, ki so odraslim samoumevni: • kdaj gremo naprej in kdaj nazaj, • kje je levo, desno ter spodaj in zgo- raj, • koliko je ura, • kaj je vzpon in kaj spust (Glavnik idr. 2002). Hodnik Čadeževa (2002) pravi, da je otroke potrebno spodbujati, da se orientirajo v prostoru tako, da naj- prej gledajo sebe, nato se orientirajo glede na druge osebe, tudi predme- te, kasneje pa ugotavljajo relacije med posameznimi predmeti in ose- bami. Pri tem se učijo izrazov, kot so: proti, nad, levo, desno, zgoraj, spo- daj, skozi, v, … Namen orientacijskih iger je nevsi- ljiva aerobna zaposlitev otrok z za- nimivo in prijetno dejavnostjo. Pri teh igrah ne uporabljamo kompasa, topografske karte in podobnih pri- pomočkov. Lahko pa se uporablja nekatere topografske pojme, kot so strani neba, vrsta dreves, razlika med travnikom in gozdom. S tem navajamo otroke na orientiranje po osnovnih pojmih orientiranja. Najznačilnejše orientacijske igre so po označeni poti, po opisani poti, skrita pisma in lov na zaklade, lisi- co. Orientacijske igre so prekratke za športne dneve, zato jih uporablja- mo kot samostojno dejavnost ali le kot del športnega dne (Kristan 1994). Tudi prepoznavanje pre- prostih orientacijskih simbolov, kot so puščice oz. smerokazi, »markaci- je« in podobni simboli, je za predšol- ske otroke primerno. Pišek (2012) poudarja izključitev merjenja časa pri orientacijskih igrah za predšolske otroke. Izključi- tev argumentira z različno gibalno razvitostjo pri otrocih ter nepomemb- nostjo zmage. Pomembno je, da slabše gibalno razvite otroke še bolj spodbujamo h gibanju, saj so ori- entacijske igre dobra spodbuda k dobremu gibalnemu razvoju. Navo- dila za orientacijske igre naj ne bodo pisna, ker predšolski otroci še niso ve- šči v pisanju in branju. Navodila naj bodo podana na začetku in naj bodo kratka in jasna, ker otroci še nimajo tako dobro razvitega dolgoročnega spomina in si lažje zapomnijo kon- kretna navodila. Osnovno znanje o orientiranju v naravi prištevamo k delu splošne izobrazbe, zato je prav, da so o tem seznanjeni že predšolski otro- ci. Veliko je orientacijskih iger za osnovnošolske otroke, vendar če le te spremenimo in prilagodimo sta- rosti skupini, se lahko izvajajo tudi v vrtcih (Kristan 1994). ORIENTACIJSKE DEJAVNOSTI V VRTCU Z orientiranjem v prostoru se otrok srečuje skozi celotno dnevno ru- tino. Te dejavnosti se pojavljajo v različnih oblikah. Otrok se z orienti- ranjem v prostoru velikokrat seznani spontano. Otrokova orientacija se začne že ob samem prihodu v vr- tec, še preden stopi v igralnico. Ko si obuva copate, mora najprej pomisliti, na katero nogo bo obul copat. V igral- nici igrače otroci pospravijo v zabo- je in le-te položijo na njihova mesta. Otrok se z orien- tiranjem seznani tudi na sprehodu. Na sprehodu se pogovarjamo, kam bomo zavili. Orientacije tudi ne manjka pri pripravi na počitek, ko poiščejo svoj ležalnik, pri tem se lahko pogovarjajo, kdo je na njego- vi levi in kdo na desni (Marjanovič Umek 2001). Možnosti je ogromno, dejavnosti s področja orientacije lah- ko vključimo in prepletamo na vseh drugih področjih dejavnosti: giba- nje, matematika, umetnost, narava, družba in jezik. Ena izmed načrtovanih dejavnosti, ki je vezana na področje orientaci- je, je tudi oblikovanje zemljevida in orientiranje z njegovo pomočjo. Orientacije se otroci učijo postopno, torej se tako tudi razvijajo. Najprej se orientirajo na telesu, nato v pro- storu in nazadnje še na papirju. Z opismenjevanjem lahko začnemo že pri mlajših otrocih, saj ti nimajo težav pri razumevanju dejstva, da je na zemljevidu vse pomanjšano. Razumejo, da velikostna razmerja na zemljevidu ustrezajo velikostnim razmerjem v naravi. V pomoč pri branju zemljevida pa ti otroci vseka- kor potrebujejo legendo. Pri risanju zemljevida se mlajši otroci razlikuje- jo od starejših v tem, da po navadi površja in objekte ne rišejo v tlorisu, ampak v prerezu oziroma od strani, še pogosteje pa ga kar preprosto opi- šejo z besedami (Glavnik idr. 2002). Otroci imajo zelo radi risanje zemlje- vidov, labirintov in podobnih shem, kot je npr. risanje poti do zaklada ali skritega predmeta. Na podlagi njih se kasneje skupaj s prijatelji igrajo igre orientiranja. Za zelo primerno dejavnost s po- dročja orientacije se je izkazala tudi dejavnost, kjer naredimo fotografije posameznih delov igralnice ali vrt- ca, otroci pa s pomočjo fotografij Orientacijske igre so prekratke za športne dneve, zato jih uporabljamo kot samostojno dejavnost ali le kot del športnega dne. Orientacijske igre so dobra spodbuda k dobremu gibalnemu razvoju. Lahko naredimo fotografije posameznih delov igralnice ali vrtca, otroci pa s pomočjo fotografij poiščejo (se orientirajo), kje je del vrtca na fotografiji. 50 Didakta 201 poiščejo (se orientirajo), kje je del vrtca na fotografiji. Otroci se lahko igrajo igre za orien- tiranje v prostoru v različnih delih dnevne rutine v vrtcu: • na sprehodu: otroci se postavijo pred drevo, za hišo, v kolono pred vzgojitelja; skrijemo lahko kak predmet, ki ga poiščejo in s pre- dlogi ugotovijo, kje se nahaja (npr. pred, pod, na itd.), • v parku: z otroki opazujemo si- tuacijo v parku: na klopi sedita gospod in gospa, nad klopjo leti metulj, pod klopjo spi muca, … • v igralnici: – z otroki se pogovarjamo, kje je kdo v igralnici, npr. pri umival- niku, za kotičkom, – postavljanje igrač na določena mesta v igralnici po vzgojite- ljevih navodilih ali po navodilu enega izmed otrok, – otroci se postavijo v kolono, ki predstavlja vlak, ta pa se giblje po prostoru po vzgojiteljevih navodilih, • na igrišču: otroci na pesek ali als- faltno površino narišejo labirint in skušajo najti pot do izhoda, to pot kasneje opišejo: grem naravnost, zavijem desno, spet naravnost (Hodnik Čadež 2002). Pri orientacijskih igrah za predšol- ske otroke je potrebno, glede na kla- sične orientacijske igre, upoštevati nekaj prilagoditev. Kot je z raziskavo ugotovila Anja Pišek (2012), so pri- lagoditve za predšolske otroke po- membne zlasti v naslednjem: • Merjenje časa odpade, saj ima- jo eni otroci bolj razvite gibalne sposobnosti kot drugi, poleg tega glavni namen orientacijskih iger ni zmaga. S tekmovalnostjo bi slabo vplivali na otrokovo samo- podobo. Pri otrocih v predšolskem obdobju se je treba tudi zavedati, da največja mišica v telesu (srce) še ni dobro razvita. • Prisotna mora biti ena odrasla oseba, ki skrbi za varnost. Njena naloga je tudi spremljanje, spod- bujanje in preverjanje rešitev nalog oz. osvojitev določenih ori- entacijskih pojmov. Če se pojavi težava pri razumevanju nalog na posameznih postajah, lahko tudi priskoči na pomoč. • Navodila in besedila morajo biti kratka in jedrnata, izrečena mo- rajo biti ustno, saj predšolski otroci še niso vešči v pisanju in branju. Kratka morajo biti zato, ker otrokov dolgoročni spomin še ni dovolj razvit. Nekatere naloge so lahko označene na postajah sli- kovno. • Ekipe ne smejo biti majhne, če- prav prvotno orientacijske igre potekajo v manjših skupinah. • Uporabljeni pojmi v določeni ori- entacijski igri morajo biti otrokom poznani. • Dolžina poti mora biti prilagojena starosti otrok. ZAKLJUČEK Koordinacija v povezavi z orientacijo in obratno sta dva pomembna fak- torja v razvoju predšolskega otroka. Predstavila sem pomen razvoja ko- ordinacije in orientacije, na katere morda ne dajemo dovolj pozorno- sti pri vsakodnevnih dejavnostih v vrtcu. Orientacijske igre v vrtcu sicer dostikrat izvajamo, vendar ne damo dovolj poudarka usvajanju ori- entacijskih pojmov in spodbujanju orientacije in koordinacije. Možnosti za orientacijske igre je veliko, jaz pa sem skušala najti in predstaviti prak- tične prilagoditve za izvajanje le-teh v vrtcu, ki bodo predvsem v pomoč vzgojiteljem. LITERATURA Bahovec, E. D., idr. (2007) Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod Republike Slo- venije za šolstvo. Cemič, A. (1997) Motorika predšol- skega otroka. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. Glavnik, A., idr. (2002) Planinska orientacijska tekmovanja. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije. Hodnik Čadež, T. (2002) Cicibanova matematika. Priročnik za vzgojitelja. Ljubljana: DZS. Kristan, S. (1994) Osnove orientiranja v naravi. Radovljica: Didakta. Marjanovič Umek, L. (2001) Otrok v vrtcu: Priročnik h kurikulu za vrtce. Maribor: Obzorja. Pistotnik, B. (2003) Osnove gibanja: Gibalne sposobnosti in osnovna sred- stva za njihov razvoj v športni praksi. Ljubljana: Fakulteta za šport. Pišek, A. (2012) Orientacijske igre v vrtcu. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani: Pedagoška fakulteta. Praček, T. (2011) Orientacija in ma- tematika v predšolskem obdobju. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Pri orientacijskih igrah za predšolske otroke je potrebno, glede na klasične orientacijske igre, upoštevati nekaj prilagoditev.