Majda Pajer MAGDALENCE Založba BoMa Murska Sobota Knjigo posvečam vsem tistim, ki se najdejo v njej... Globoka je svetá posoda, v testo zamesi nas usoda. Življenje pa v modele tlači, ne pusti, da smo drugačni. Kdor nenehno rad se trudi, sam na pladnju se ponudi, s sladkim prahom se posipa, kar ni za pogled, prekriva – ta povprečnosti pač noče, za vedno slasten biti hoče. A pot življenja je prekratka, ostal bo le drobtina sladka. Vzemi večjo skodelo za stepanje in vanjo drugo za drugim ubij 9 svežih jajc. Dodaj 300 gramov sladkorja ter 150 gramov zmehčanega masla. Vse skupaj penasto stepi. Nato dodaj malce limonine lupinice in z žlico vmešaj 200 g mehke presejane moke. Nadevaj modelčke za magdalence in peci 15 minut pri 180 stopinjah. Pečeno pecivo zloži na plitev krožnik in nežno potresi z mešanico sladkorja v prahu in vanilijevega sladkorja. Ponudi. Vzemi večjo skodelo za stepanje in vanjo drugo za drugim ubij 9 svežih jajc … Sonce je nesramno pripekalo, medtem ko je Magdalena grizla kolena pri vzpenjanju v krajši hrib pred blokom, kjer je imela svoje stanovanjce. S poudarkom na »svoje«, saj je prejšnji mesec ravno odplačala zadnji obrok dolgoletnega kredita. S poudarkom na »stanovanjce«, saj je kvartir premogel le borih 26 kvadratnih metrov. Pa vendar, za Magdaleno je tista luknja pravzaprav predstavljala njen prvi pravi dom, mir in zatočišče, kjer si je dobrih petnajst let nabirala tiste spomine, ki jih drugi ljudje prinašajo že doživete in ustvarjene iz otroštva in mladosti v svoja nova bivališča. Mislila si je namreč, da sta bila njeno otroštvo in zgodnja mladost drugačna od otroštva in mladosti drugih in da oboje ne spravi skupaj nostalgije in spominov iz začetkov življenja katerega koli od njenih sorodnikov, prijateljev, sodelavcev in drugih ljudi, ki jih je poznala. Kadar koli je Magdalena pomislila na svoje otroštvo, se ji je v grlu začelo nabirati nekaj grenkega – kot pelin, tavžentroža ali pa oboje skupaj. Morda si ravno zaradi tega okusa do svojega štiriinštiridesetega leta ni bila sposobna ustvariti družine, ki v grobem in na splošno predstavlja mamo, očeta in otroke. Mama … To je bila ženska, ki jo je rodila in to je bilo verjetno tudi vse, kar je naredila zanjo. Nekaj dni po porodu je svoji hčerki vzela enega od potencialnih očetov in oba sta izginila v noč. Komaj je Magdalenca dobila starše, že je ostala brez njih. Potem so se začela njena potovanja: od ene tete do druge, nato do strica in spet nazaj do prve tete. Tam je pri šestnajstih končno doumela, da je nezaželen otrok oziroma nebodigatreba. Takrat je vsa žlahta stopila skupaj in se skoraj enoglasno strinjala, da je prišel čas, ko mora dekle počasi začeti skrbeti sama zase. Tisto »počasi« je trajalo do naslednjega dne, ki je bil po naključju petek. Petek je slab začetek, zlasti za mladega človeka, ki si mora zaslužiti svoj kos kruha s pijačo ali natančneje – s strežbo v zanikrnem vaškem bifeju. Služi natanko tri mesece, trudi se, pa vendar dalje ne gre več. Lastnik ni zadovoljen, gostje niso zadovoljni. Ne zmore namreč pritiska in izpolnjevanja pričakovanj, kot je na primer uporaba vseh možnih sredstev, da bi ljudje množično prihajali v gostilno »gledat« in občudovat novo natakarico, kar pomeni večji promet vsaj do kakšne nove pridobitve hiše v smislu zamenjave osebja. Magdalenca pač ni bila take vrste dekle, da bi se smejalo tudi takrat, ko ni bilo vzroka za smeh, da bi oblekla kakršnokoli krilo, kaj šele táko, katere spodnji rob se je končal precej nad koleni, in da bi počela še karkoli drugega, kar ni bilo v njenem opisu del in nalog, pa vendar nenapisano v pričakovanjih lastnika gostilne in njegove zanemarjene žene. Čas, ki je pretekel od Magdaleninih prvih začetkov zaposlitve in dela, do poštene službe v administraciji mehanične delavnice v mestu, je bil za Magdaleno čas brez posebnih spominov in čustvenih pretresov. Prepričana je bila, da se je vse skupaj samo »dobro izšlo«, da je nekaj minilo – hvalabogú – dokaj mirno in brez kočljivih posledic. Res, prav nobenih tako imenovanih »posledic« ni bilo iz tega obdobja Magdaleninega življenja, zaradi česar se je večkrat rada pohvalila v pogovorih z obema sodelavkama, ki sta tožili zaradi križev in težav, ki jima jih je prinašalo zakonsko in družinsko življenje. V teh pogovorih je Magdalena izpadla kot pametna samka, kateri je bilo marsikaj prihranjeno iz že omenjenih družinskih težav »neumnih« žensk, a v svoji notranjosti se je kasneje, ko je bila sama s seboj, počutila kar nekam »nežensko« in prazno. A do tega je prihajalo redko, v občasnih trenutkih slabosti, ob drobnih razočaranjih in notranjih stiskah, ki pa v bistvu niso imele nobene zveze z Magdalenino usodo, pa vendarle – pač pa dovolj pogosto, da se je bila nekako prisiljena spraševati, v čem je sploh bistvo njenega življenja. In tako je tega vročega julijskega dne rinila navkreber proti stavbi, kjer je imela v lasti štiri stene plus še dve vmes in si je rekla, da gre domov. To je pomenilo zaključek dneva, prihod iz službe in največkrat je ni bilo sile, da bi jo še isti dan spravila nazaj ven. Ko se je končno začela vzpenjati po stopnicah, se je že veselila prhe in svežega perila. Preznojena majica se je lepila na kožo, dolge črne hlače pa so med potjo skozi mesto posrkale vase vso vročino tega dne. Magdalena je imela občutek, da se ji je sonce dobesedno zažrlo v črno tkanino, jo prepredlo s svojimi žarki, ki so dajali občutek zelo trpežne pajčevine. Skratka – če se takoj ne reši teh smrdljivih cunj, bo znorela. Sicer si ni znala predstavljati, kako bo to videti in mikalo jo je, da bi nekega dne le poskusila. Dala bi si duška, strgala s sebe vso trenutno razpoložljivo blago in se kričeč naga zapodila po stanovanju. Ah, raje ne. Zanimivo, kako hitro se človekovo razpoloženje popravi že ob sami misli na spremembo, ki ga čaka. In če je to pričakovanje neke spremembe – seveda na bolje - zagotovljeno, potem ni dileme. »Znoreti« naj počaka za čas, ko rešitve ne bo tako kmalu na vidiku, kot je v danem primeru hladen tuš. Vsekakor je dobro, da ima človek vedno nekaj »v rezervi«, če pa tiste rezerve nikoli ne izkoristi, je pa seveda še bolje. In nato – voda … Slap čudodelnih kapljic ji je ovil telo in splaknil vso nevidno nesnago tega dne – pa ne le s kože, temveč z njenega celotnega bistva. To je bilo ravno dovolj, da se je že po nekaj minutah počutila svežo in prerojeno. Kako dragocena in nepogrešljiva je voda! Odpreš pipo in se, razen v izjemnih situacijah, ne sprašuješ, če bo kaj priteklo ali ne. Navajeni smo, da so nekatere stvari same po sebi umevne. Če bi bilo kakorkoli drugače, bi to zelo zmotilo naš vsakdanji ritem. Kaj bi storila Magdalena, če bi željna pričakovane osvežitve stala pod tušem, odprla pipo ... in čakala zaman? Obstaja velika verjetnost, da bi v tem silno vročem poletnem dnevu morala uporabiti »rezervo«. In bi znorela. Prednost samskega življenja je predvsem v tem, da se ti ni treba skoraj na nikogar ozirati, zlasti če živiš sam med svojimi štirimi stenami, za katere si morda pravkar odplačal posojilo. To si je Magdalena priznavala vedno znova, ko se je po prhanju gola ulegla povprek čez svojo samsko posteljo, zaprla oči in začela razmišljati. Vročina zunaj, ki je ves popoldan hromila dogajanje, je očitno začela popuščati, saj se je sodeč po glasovih iz okolice začelo življenje poletnega večera. Otroci so se podili po dvorišču, matere so kričale nad njimi in jih skušale spraviti noter h poznemu kosilu oziroma večerji. Spodnja soseda sta spet začela vsakodnevni zakonski prepir in taki trenutki so dosledno zmotili Magdalenin mir, saj se temu nikakor ni dalo izogniti. Kljub temu, da je takoj ob prihodu domov spustila rolete z namenom, da prepreči vstop vsakemu nadaljnjemu sončnemu žarku – s tem, da je okno vendarle moralo ostati nekoliko odprto, saj bi se sicer zadušila – pa vendar se je spodnji scenarij odvijal z enako intenzivnostjo kot vedno. Soseda je stala ob odprtem oknu, si vmes dala opraviti z rožami, čiščenjem zelenjave ali s čimerkoli že, njen soprog pa je zavzel običajni položaj na balkonu. Tako jima ni bilo treba gledati drug drugega, očitke in žaljivke pa sta si izmenjevala na glas, ne ozirajoč se na ostale stanovalce, ki pa so se bili vsega tega že navadili. Magdalena je ob prisilnem poslušanju prepira skušala svoje misli preusmeriti drugam, a ji nekako ni uspelo. Spraševala se je, zakaj ljudje še vedno vztrajajo v zakonskem oziroma partnerskem odnosu, če se pa nikakor ne morejo razumeti med seboj. Sicer pa nikogar od sosedov ni poznala kako drugače kot le na videz, zato tudi ni imela pravice soditi o vzrokih in primernosti obnašanja kogarkoli, razen same sebe. Med premišljevanjem je v ozadju svojih misli zaslišala tisto lepo popevko: »… vsi osamljeni ljudje so kot školjke stisnjene …« No, sama se pravzaprav nikoli ni počutila osamljene. Res pa je, da biti sam in biti osamljen ni isto. »… in začutiš jih šele, ko školjka sama se odpre …« Nekateri ljudje so kljub temu, da živijo v neki skupnosti, kot je običajno družina, v sebi zelo osamljeni, pa si ne znajo pomagati. Kot zaprte školjke se držijo sami zase in nikomur ne pustijo blizu. In čakajo – na pravi trenutek, da se odprejo … »in zagledaš bisere …«. Ja, če se sploh kdaj odprejo. Ampak takrat obstaja velika verjetnost, da bo kdo opazil tiste bisere, kar pa je pri samskih ljudeh veliko težje. Biseri vsekakor obstajajo pri obojih, tako vezanih kot samskih, v obeh primerih so tudi trdi, trpežni in nepokvarljivi. In nadvse, nadvse lepi. Spodnja dva sta naredila daljši premor in tudi otroški vrišč zunaj je potihnil. Magdaleni pa ni šlo iz glave razmišljanje o školjkah z biseri. Kako malo ljudje vemo drug o drugem in koliko dragocenih biserov je skritih po vseh kotih in krajih! Tudi sama jih je imela, nekaterih se je zavedala, drugih ne. Pač pa jih je odkrivala sproti. Ja, kar nekaj se jih je že nabralo. Najlepšemu in najsvetlejšemu med tistimi, ki se jih je dobro zavedala, je bilo ime »zavidljivi mir« … Postala je lačna. Vstala je, si oblekla spodnje hlačke, čez pa še kratke hlače ter dolgo majico brez rokavov. Majica je bila že stara in preprana. Na levem spodnjem delu je imela majhen žepek, na katerem je bil narisan medvedek. Bogve, kdaj in od koga je dobila to majico. Četudi samska ženska, po stanovanju vendarle ne more hoditi gola. Vedno je skrbela za to, da je bila tudi v lastni družbi videti kar se da urejena in spodobna, poleg tega pa sproščena. Vsebina hladilnika je bila revna – na poti iz službe je bilo prevroče, da bi jo zamikalo mimogrede stopiti še v trgovino, čeprav je vedela, da doma nima pravzaprav ničesar za večerjo. Gospodinjstvo samskih je kar delikatna zadeva. Vedno je gledala na stroške, vendar se nikoli ni hotela zanemariti. Tega si enostavno ni hotela dopustiti. Z nasmeškom je pomislila na svojo izkušnjo pri nakupu jajc. Jajca so dobrina, ki ne sme manjkati v nobenem hladilniku, kaj hitro pa se lahko pojavi problem, če jih zmanjka, trgovina pa je zaprta, oziroma nasprotno – da ne veš, kam z njimi, kako jih porabiti, da se ne pokvarijo. Magdalena si je en do dvakrat tedensko rada privoščila jajce ali dva na oko, obvezno z ocvirki. Tu in tam je še kakšno razžvrkljala in zakuhala v čisto juho, tu pa se je zadeva z jajci tudi končala. Čeprav pri tem ni bilo tako imenovane »ekonomske računice«, je kupovala le zavojčke s po šestimi jajci, katerih cena je bila enaka ali celo višja, kot za zavojček z desetimi. Le tega se da dobiti tudi »v akciji«, kar pa za zavojček s šestimi jajci ne velja. Nikoli ni »v akciji«. Tako je Magdalena kupovala dražje zavojčke s po šestimi jajci, ker večje količine ni mogla porabiti in bi »višek« jajc s pretečenim rokom morala zavreči. Nekega dne, ko je nakupovala, je v voziček položila običajen zavojček s šestimi jajci. Po naključju sta bila »pri jajcih« tudi starejša zakonca. Primerjala sta cene artiklov, se zmrdovala zaradi njihove višine in sitno komentirala izbiro drugih ljudi. »Poglej, šest jajc za evro šestdeset. To je oderuštvo! Sicer pa – kdo bo kupil šest jajc. To še za en zajtrk ni, pa je evro šestdeset.« »Deset jajc, glej, v akciji so. Evro devetinpetdeset. A vidiš? Pa saj ne morem verjeti. Za cel cent razlike, pa deset jajc, tu zgoraj pa šest za evro šestdeset! Le norec bi vzel šest jajc!« Magdalena je bila norec in v vozičku je imela šest jajc. Za evro šestdeset. Pa kaj, če sta ženska in moški to videla. Ne poznata je. Ne vesta, da živi sama in da sama zase ne bo porabila deset jajc, preden se pokvarijo. Najmanj štiri bo morala zavreči. Ne, hrane nikoli ni metala stran, a tudi nad jajci ni tako zelo navdušena, da bi jih na silo pojedla deset namesto šest. Ko si je v mislih pojasnila vse razloge za pravilnost svoje odločitve, je z vozičkom brezbrižno nadaljevala pot do kruha, kjer je imela navado kupiti célo francosko štruco. Kruh je imela nadvse rada in nikoli ji ni ostajal. Ni ji povzročal takšnih skrbi, kot ta presneta jajca. Če ji je kakšen kos kljub temu ostal, ga je posušila in s pomočjo valjarja zmlela v drobtine. Dobro posušene drobtine se niso nikoli pokvarile in lahko jih je porabljala v nedogled. Medtem ko je še malo zaokrožila po trgovini in tu in tam vzela kakšno malenkost, se je brez posebnega razmišljanja vrnila do prostora s kompleti jajc – po šest, po deset, po osemnajst – in samozavestno zamenjala zavitek s šestimi jajci z zavitkom z desetimi – tisti, ki je bil »v akciji« za evro devetinpetdeset. Starčka sta se medtem precej razgovorila glede jogurtov, ki so se tako razlikovali po cenah zaradi različnih proizvajalcev, pakiranj in okusov, v bistvu pa so bili samo jogurti in nič drugega. Vzela pa nista nobenega lončka z jogurtom, pa tudi jajc ni bilo videti v njunem vozičku. Deset jajc je bilo srečno nameščenih v hladilniku, Magdalena pa si je že po nekaj dneh začela delati skrbi, kako jih porabiti. Skrb je postala odveč, ko je odkrila shujševalno dieto, ki je veliko prepovedovala in malo dopuščala, a jajca so bila dovoljena v vseh oblikah. Najtežje se je bilo odpovedati kruhu, saj ga je naravnost oboževala. Na srečo je imela rada tudi zelenjavo, ki je bila v tej dieti dovoljena in priporočena, in naslednjič je iz trgovine prinesla paradižnik, kumare, por, papriko, zelje ter še en zavitek z desetimi jajci - tistimi po evro devetinpetdeset. Dieta je bila še kar uspešna. V tednu dni je shujšala za tri kilograme, medtem ko je pojedla koš zelenjave in še deset jajc iz dodatne nabave. Jajca so prav potuhnjene zadeve. Misliš, da pod svojo lupino skrivajo en običajen rumenjak, ki plava v enem običajnem beljaku. A nikoli ne veš. Tudi ljudje so taki, zlasti tisti osamljeni, ki naj bi v sebi skrivali bisere. Ker pa skrivališč biserov ni le pri samih ali osamljenih, sta jih gotovo posedovala tudi spodnja dva zakonca. To, kar je bilo v zvezi z njima vidno in slišno drugim – ne, na to seveda nista mogla biti ponosna. A notri, pa naj pomisliš na njuno stanovanje ali pa notranjost vsakega izmed njiju, je moralo biti nekaj izjemnega! Nekoč sta se gotovo ljubila. Nekaj te ljubezni je še vedno moralo ždeti v kakšnem skrivnem kotu njunega bivališča, saj sicer ne bi več vztrajala skupaj. Ona je na oknih gojila prelepe rože, najlepše v vsej okolici. On je včasih zaigral na harmoniko. Precej plašno, le nekaj taktov je izvabil iz nje – kot bi se bal, da bo z daljšim in drznejšim igranjem motil sosesko. A igral je s srcem, že skoraj pozabljene melodije so se v tistih lepih trenutkih razlivale po njunem stanovanju in kadar je bilo katero od oken odprto, uhajale tudi ven in vsem poslušalcem povedale za bisere. Da je za njunimi zidovi veliko biserov, je nakazoval tudi vonj po sveže kuhani jutranji kavi, včasih tudi po dobrem pecivu. V takih trenutkih bi bilo lepo, če ne bi bilo zidov … Kadar pa je bilo vse skupaj tako drugače, bi bilo bolje čim manj ali nič slišati, nič vedeti in si misliti, kako srečni so drugi ljudje med svojimi zidovi. Dieta je bila končana in v hladilniku sta ostali še dve jajci. Čeprav se je Magdaleni zdelo, da ji jajca lezejo že iz ušes, je sklenila, da si ju bo ocvrla za sobotni zajtrk. Ocvirki v ponvi so lepo zacvrčali. Prvo jajce je ubila ob robu ponve in že je veselo zaplavalo v maščobi. Postopek je ponovila tudi pri drugem. A namesto običajnega rumenjaka in beljaka se je k prvemu jajcu prilila nadvse smrdljiva (milo rečeno) rumeno zelena vsebina. Smrad je bil nepopisen. Magdalenin zajtrk je romal naravnost v stranišče. Večkrat je potegnila vodo, prezračila vse stanovanje in močno zdrgnila ponev, nato pa jo vrgla v smeti, pa vendar je bilo v stanovanju še nekaj dni zaznati vonj po gnilih jajcih. Zato pa se Magdalena ni preveč obremenjevala z drugimi ljudmi. V njih ni poskušala iskati biserov, saj bi prav lahko naletela na kakšen »klopotec«, kar ne bi bilo prijetno. Za zidovi se gotovo dogaja marsikaj. Ne gre le za sobivanje in sožitje v skupnosti, medsebojna razmerja, ljubezen. Notranjost med zidovi zahteva predvsem strpnost, nenehno prilagajanje in ohranjanje vzdržnega stanja med člani. Magdalena je skušala biti poštena do sebe in drugih (katerih drugih?) in si je večkrat priznala, da vsega tega verjetno ne bi zmogla. Kosu kruha s sirnim namazom se je pridružila skodelica dišeče kave. Dan je bil ravno na poti, da se prevesi v miren večer, vse je bilo v redu in to je bilo to. Dodaj 300 gramov sladkorja … Vsak ponedeljek vstopiti v medsebojna razmerja v službi in vsak petek izstopiti iz njih se za običajnega zaposlenega človeka zdi enostavno, nič posebnega. Pa vendar je razlika, če preživiš vikend sam ali v krogu družine. Da ne okolišimo preveč – Magdalena se je vsak ponedeljek prav vesela vračala na delo, ob četrtkih pa se tudi ni pretirano veselila zadnjega delovnega dne, ki mu je sledil, ter za sodelavce težko pričakovanega prostega vikenda. Ob petkih je z lažnim nasmeškom prijazno odgovarjala na lepe želje: »… pa lep vikend!« z glasnim »… hvala, enako!« Kdo pa je vedel, kakšne so njene sobote in nedelje! Kdo bi razumel, da so ji tako imenovani vikendi, prosti dnevi in prazniki pomenili le skoraj brez smisla preživeti čas, če ne že kar nujno zlo, medtem ko ji je čas med delom minil, kot bi mignil. V službi se je počutila koristno, varno, njeno življenje je imelo nek pomen in smisel. Nekje so jo potrebovali, nekaj pričakovali od nje in to pričakovano tudi dobili. Vedela je, da je delo v službi njeno edino pravo vodilo naprej v življenju, doma pa sama s sabo pravzaprav nima kaj početi. Včasih, ob lepem vremenu si je oprtala nahrbtnik, v katerega je vtaknila nekaj sladkarij in kakšno stekleničko vode z okusom limete, sedla na kolo in se odpeljala proti vasi, kjer je stanovala ena od njenih tet s sinovo družino. Svojega obiska nikoli ni najavila, sploh pa je malokrat dosegla svoj cilj. Obisk tetinega domovanja, ki je bilo nekaj časa tudi njeno, je bil po navadi le razlog, da se je sploh kam odpravila. Vsake stvari se mora človek lotiti z razlogom, vsako potovanje, pa čeprav najkrajše, mora imeti cilj. A Magdaleni je tista hišica za hribom največkrat predstavljala le pomoč pri izbiri smeri, saj se je nemalokrat zavedala, da pravzaprav nima kam iti. Tudi na tetino domačijo je niso vezali kakšni posebno lepi in nepozabni spomini, niti ni imela občutka, da se ob vsakokratni vrnitvi tja veseli česarkoli oziroma se tam kdo nje posebej razveseli, ko se pojavi na hišnem pragu vsa skuštrana, prepotena in utrujena zaradi vožnje s kolesom. Še najbolj je je vesel hišni pes, ki takoj, ko zavoha njen prihod, enkrat ali dvakrat zalaja in od veselja pomaha z repom, ko jo zagleda. Seveda so je veseli tudi domači otroci, katere je lepo navadila na obilico sladkarij iz svojega nahrbtnika. A kot smo že rekli, obisk tete Magdaleni pogosto predstavlja le izbiro smeri. Še preden pride do točke, kjer bi jo že lahko zavohal pes, si premisli in jo ubere po drugi poti. Veliko je namreč teh vaških poti, odcepov levo ali desno in vse so urejene tako, da nekam vodijo, prav tako tudi nazaj. Tudi ta petek je, natanko ob treh popoldne, sodelavka Magdaleni veselo voščila: »Adijo, pa lep vikend!« ter s torbico čez rame lahno odskakljala po stopnicah dol, nato pa ven do svojega avtomobila in seveda domov. »Adijo, lepo bodi … se vidiva v ponedeljek!« je Magdalena slišala samo sebe zaklicati za njo. Vzela je torbico in s kar težkimi koraki začela svoj petkov pohod proti svojemu domu. Med potjo si je s kančkom ironije začela predstavljati »lep vikend«, ki čaka njeno sodelavko. Prispela bo domov, in šele ko bo na dvorišču parkirala svoj avtomobil ter vstopila v stanovanje, bo spoznala, kako zelo je utrujena – kot da se je vsa teža delovnega tedna prevalila nanjo za konec tedna in ni upanja, da se je bo znebila preko »lepega« vikenda do ponedeljka, ko se bo spet vse začelo znova. Sedla bo na stol, da bi si na hitro odpočila in razmislila, česa bi se lotila najprej. A njen mir ne bo trajal dolgo. Oba smrkavca, en še osnovnošolec in en že srednješolec bosta slišala, da je mama doma. Stekla bosta iz svoje sobe proti dnevni, vmes preskočila šolski torbi, ki že skoraj mesec dni po zaključku šolskega leta ležita skoraj sredi hodnika in ju ona nalašč ni pospravila, da vidi, kako dolgo bosta ležali tam. Stekla bosta utrujeni materi v naročje, da bi jo objela in mimogrede vprašala, če je kupila sladoled. Ni ga kupila, ker spotoma ni zavila v trgovino. Čas za nakupovanje je sobotno dopoldne. Ni sladoleda, zdi se, da je zaradi tega zmanjšano veselje ob njenem prihodu iz službe domov. Z glasnim negodovanjem bosta zapustila mamino naročje in se preselila nazaj v sobo pred računalnikovo obličje, ki bo vsaj za nekaj trenutkov zadovoljilo njune potrebe po igri in zabavi. Potem se bo iz službe vrnil tudi mož. Iz navade jo bo pozdravil s trepljajem po rami in ta ista roka bo takoj nadaljevala pot do hladilnika. Ni več piva? Zakaj ga ni kupila? Mislila je, da bosta skupaj nabavila vse potrebno v soboto. Ni piva, zdi se, da je zaradi tega zmanjšana njegova trenutna naklonjenost do nje. Povedal bo, da bo po kosilu šel ven na pivo. To pomeni, da pričakuje kosilo in to takoj. Hrenovk, gob ali makaronov ne bo jedel. Medtem, ko bo kuhala, bo legel. Delal je namreč, saj je bil v službi. Petkovo popoldne je prekratko, da bi se utegnila lotiti kakšnega konkretnega dela. Pač pa ima načrte za soboto. Vstane zgodaj, da pripravi zajtrk in sortira perilo za pranje. Vključi pralni stroj, pospravi po zajtrku in z možem se odpravita v trgovino. Ob odhodu se dela, da ni opazila umazanih šip, ki so skrite za še bolj umazanimi zavesami. V domu, kjer je veliko pajkov, je menda pozitivno in prijazno vzdušje. Slaba tolažba. Želi si namreč, da bi imela čas in voljo za čiščenje stanovanja. Še bolje bi bilo, da bi se vse postorilo samo. A se nikoli ne, kdo ve, zakaj. Takoj ob prihodu v trgovino ostane brez moža, saj mora ta nujno »nekam skočiti«. Sama se z vozičkom podi med prodajnimi policami in izbira med potrebnimi in seveda tudi med ne tako zelo potrebnimi artikli. Nato čaka v vrsti pred blagajno. Plača. S polnim vozičkom pri izhodu iz trgovine čaka moža. Mož se čudežno pojavi in ji celo pomaga spraviti kupljeno v avto. Doma se nadaljuje preživljanje proste sobote. Naloži drugi pralni stroj. Dá kuhat kosilo. Obesi perilo iz prvega stroja. Dokonča kosilo. Družina jé. Ničesar ne manjka, tudi sladoled in pivo sta na razpolago. Pospravi po kosilu, obesi perilo iz prvega in drugega pranja. Gre na vrt in divje okopava ter skuša rešiti zelenjavo izpod hitro rastočega plevela. Prehiti jo nevihta. Gre noter in skuša rešiti še enega smrkavca pred drugim, ker sta se stepla. Mož počiva in ji je verjetno hvaležen, ker je še pravočasno posredovala (verjetno, ker ne reče nič). Nevihta poneha in na vratih se pojavijo obiski. Z enim očesom pogleduje, kdo je prišel, z drugim na hitro preleti tla, če ni preveč smeti. Z eno roko odpira vrata, z drugo se preoblači, saj je njena majica z vrta umazana in potna. Še sreča, da ima dvoje oči in dvoje rok. Ima pa en nasmeh, ki na njenem obrazu zavzame vso možno širino, ko prepozna obisk. In ta nasmeh je iskren, no skoraj. Lepo da so prišli, le ob nepravem času. Lepo bi bilo, če bi se prej najavili. Rada je vnaprej pripravljena. Povabi jih noter, se opravičuje zaradi nereda, postreže kavo in pecivo. Mož se pridruži in obisku dela družbo, medtem ko ona pripravlja prigrizek. Vmes jo mora kar dvakrat opozoriti, da mečka predolgo. Ona nato postreže narezek in malce prisede. Obiski se čez čas poslovijo, mož jih povabi, naj se oglasijo pogosteje, saj je sicer dolgčas, zlasti v teh poletnih dneh, ko je toplo in ni kakšnega konkretnega dela. Ni konkretnega dela … haló? Ona pripravi večerjo še za otroka, nato pospravi vse skupaj. Ves dan že razmišlja, da bi možu predlagala, da gresta v kino, a je zvečer preveč utrujena. Pač pa bi si rada ogledala dober film na drugem programu nacionalne televizije. A slučajno nanese, da je na prvem programu oddaja, ki je mož ne sme zamuditi. Ne more si predstavljati, da gleda dolgočasno oddajo, medtem ko se na drugem programu odvija njen film, zato se spravi v posteljo. Vendar tista oddaja le ni tako zelo zanimiva in tudi mož je utrujen zaradi napornega dne (?). Pride v posteljo in ugotovi, da tako zelo pa le ni utrujen, da ne bi zmogel malce ljubezni. Potem ona vstane, da bi ujela še kanček svojega filma. Film še traja, a ne more gledati televizije, ker moža moti pri spanju, čeprav je spalnica ločena od dnevne sobe. Predlaga ji, naj se vrne v posteljo in si odpočije; zdi se mu namreč, da je nekaj omenjala, da je utrujena. Ja, dober poslušalec je ta njen mož. Potem je tu še nedelja, gospodov dan, dan počitka. Dan, ko je družina skupaj. Ona vstane zgodaj, da pripravi za nedeljsko kosilo. Družina si lahko privošči, da še malce poleži. Po kosilu skuha kavo. Za moža njena kava nikoli ni dovolj sladka. Prepričuje ga, da je okus ravno pravšnji in naj si doda nekaj mleka. Neumna pripomba, saj mleka ni na mizi, pač pa je v hladilniku. Stopi torej ponj in mož si lahko popravi svojo kavo. A ta je še vedno grenkega okusa. Vstati mora in mu prinesti sladkor. Pa še žličko … Kava ni dobra, zdaj je presladka. Sladkor bi moral povreti skupaj z vodo in kavo, tákole dodajanje ne velja. Vsaj kavo bi se lahko naučila skuhati … Potem se glava družine domisli, da bi vroče nedeljsko popoldne izkoristili za kopanje v bazenu. Ona pospravi, pripravi sendviče za s seboj in poišče vse, kar bodo potrebovali za kopanje: kopalke, brisače, mleko za sončenje … Smrkavca nočeta na bazen, njena naloga je, da ju prepriča. Nazadnje le gresta, njej na ljubo. Ne najde svojih najljubših kopalk in je vsa nesrečna s tistimi, ki si jih je kupila pred leti in jih ima samo »za rezervo«. Te presnete, nepogrešljive rezerve! Po končanem kopanju gredo ven, si kupijo pijačo in pojedo sendviče. Priganja jih, da gredo domov, saj mora zvečer še zlikati perilo in smrkavcema spakirati za počitnice pri babici … Magdalena vsega tega seveda ni mogla natanko vedeti, a iz izgovorjenih in neizgovorjenih besed iz pogovorov med sodelavkami je na hitro košček za koščkom sestavila to zelo verjetno zgodbico, ki se bo uresničila ali pa tudi ne. Vsekakor bo nekaj od tega res, vsega pa tako nikoli ne bo izvedela. V ponedeljek zjutraj bo tista reva prišla v službo. Magdalena ali pa druga sodelavka jo bo vprašala, kako je preživela vikend. Rekla bo, da lepo, da je bilo krasno vreme, če odštejemo sobotno nevihto, da je kljub temu utegnila postoriti po vrtu in da je bila nedelja kot nalašč za družinski izlet na kopališče. Prav krasno so se imeli! Škoda le, da je bil vikend tako kratek in kot bi mignil, spet je morala v službo. Komaj čaka, da se začnejo dopusti … Nič od tega ne bo zlagano, nič pretirano, a Magdalena bo to »prebrala« kot vsako drugo vrstico v tekstu, tisto vmes pa si bi lahko predstavljala, če bi hotela. Pa si ne bo. To ni njeno življenje. Bolj se boji vprašanj – kaj je počela ona, s kom se je družila … Sreča, da po navadi ostane le pri rutinskih vprašanjih, na katera se ne pričakuje odgovorov, saj služba zahteva pozornost in delovno predanost – zlasti v ponedeljek, ko je vse »noro, noro«. V torek pa tako vsi že pozabijo na pretekli vikend, v sredo pa že začno razmišljati o prihodnjem. Prav je tako, da v spominih ohranimo najboljše, vse slabo pa zanemarimo in pozabimo. Kljub vsemu je sodelavka najbrž srečnejša od nje, saj v nenehnem prizadevanju in skrbi najde svoj smisel in je vsak vikend zanjo lep, če poteka vse, kot je treba – brez žalostnih pretresov in neprijetnih dogodkov. Tako je še razmišljala Magdalena, ko je odklenila vrata svojega samskega stanovanja, ki je bilo dokaj čisto in pospravljeno, le v gornjem levem kotu predsobe si je nadobudni pajkec prizadeval kar najhitreje splesti mrežo. Nasmehnila se je in se delala, da ga ni opazila. Ni mu hotela pokvariti veselja, saj ni bilo nikogar drugega, ki bi jo čakal. … ter 150 gramov zmehčanega masla. »Boš pomagala obrniti?« Ne da bi počakala na odgovor, ji je teta potisnila grablje v roke in zakoračila v hrib za hišo. Magdaleni ni preostalo nič drugega, kot da ji sledi. Trava s pokošenimi travniškimi rožami se je spreminjala v seno. Teta je kljub svojim devetinšestdesetim letom spretno vrtela grablje – kot živi obračalnik – pravo nasprotje Magdaleni, ki je nerodno opletala s še bolj nerodnimi lesenimi grabljami, ki so bile za nameček še brez tretjine zob. Saj je rada pomagala, a tokrat se ji nekako ni ljubilo in kar žal ji je postalo, da je ni na razpotju pred tetino domačijo raje ubrala levo ali desno. Ob premetavanju skorajšnjega sena so se v Magdaleninih mislih začele odvijati slike iz otroštva – iz tistega otroštva, za katerega je včasih mislila, da ga nikoli ni bilo, spomini, za katere je včasih prav tako mislila, da jih nima. Tu, prav na tem bregu sta se večkrat razposajeno igrala z bratrancem – dva otroka, ki sta že zdavnaj za dolgo časa pozabila, kako lepo je bilo. Spomini s tega travišča so segali nazaj v čas Magdaleninega trinajstega do petnajstega leta. Tu je bil njen dom v času, ko je bila še dojenček, nato je sledila prekinitev do trinajstega leta – medtem so si jo namreč potiskali sem in tja po sorodstvu. Skupaj s spomini, ki so se prebujali med obračanjem skoraj suhe trave, so se začeli pojavljati tudi občutki tesnobe in otroške bolečine, rojene iz besede, ki je spremljala Magdalenino življenje vse od začetka – nezaželena … Časa, ko so jo dali stran od tega njenega prvega doma, se ni mogla spominjati. Človek se namreč začne zavedati samega sebe nekako po drugem letu starosti, to pa se je zgodilo prej. Vzrok je bil enostaven in znan: tetin mož je nikoli ni mogel sprejeti. Čudak, pri hiši ni maral nobene mačke, niti psa, … nobene Magdalene. V glavnem je sovražil vse mladiče, kamor so spadali tudi dojenčki in majhni otroci, zlasti če niso bili njegove krvi. Ko je bila Magdalena stara že skoraj trinajst let, je ta »priženjeni« stric nekega dne tragično preminil pri delu s traktorjem. Prva stvar, ki jo je teta naredila takoj po pogrebu je bila ta, da je Magdaleno vzela nazaj k sebi, potem pa še leta žalovala za možem. Torej mu je zamerila le njegovo nenavadno sovraštvo do malih živali in otrok … Z bratrancem, tetinim edinim otrokom, se je Magdalena nekaj časa prav lepo razumela. Predstavljal ji je brata, ki ga nikoli ni imela, družbo pri igri in začetnih najstniških razposajenostih – bil je le leto dni starejši od nje – dokler se je njegovo vedenje nenadoma začelo spreminjati na slabše. Fant je z njunim odraščanjem namreč začel na Magdaleno gledati – ne kot na neke vrste sestro oziroma družinskega člana, temveč na »nebodijetreba«, s pravo posestniško ljubosumnostjo: »… pusti to, to je naše … ti ne spadaš k nam … tako drugačna si – se vidi, da nisi naša …« Magdalena je bila ob teh pripombah vselej osupla in zmedena, saj ni vedela, kaj je storila narobe, oziroma v čem je bila njena krivda, da obstaja in da se nahaja ravno tam, očitno na napačnem mestu. Kljub vsemu pa je bila običajna najstnica, pubertetnica. Sicer se s svojim vedenjem nikoli ni prav izpostavljala, vendar pa pri dekliškem jezikanju tudi ni ravno varčevala z zajedljivimi besedami, ki so bile največkrat uporabljene kot samoobramba. Ob spremenjenem odnosu bratranca in tudi drugih se je namreč hitro naučila uporabiti prave besede sebi v bran. Ko pa se ji nekoč ni ljubilo opraviti dela, ki ji ga je naložila teta in se je ob tem še kar precej nesramno obregnila glede njenih navodil, je teta ob njenih besedah »spustila« trenutno delo iz rok, se široko razkoračila pred nesramnico, ter ji ostro zažugala s svojim dolgim kazalcem desne roke, rekoč: »… ti, ti ... dokler ješ moj kruh …« Te besede so močno prizadele Magdaleno. Drugače bi bilo, če bi jo ozmerjala kar tako, mimogrede med delom – tega je bila pri teti vajena. Vendar ji teta nikoli prej ni očitala, da »jé« njen kruh in jo mora zato iz hvaležnosti brezpogojno ubogati. Na tetine očitke se je odzvala z upornostjo, nesramnostjo in jezikanjem. Pri tem ni izbirala besed in ko je nekega dne po eni od takih besednih bitk opazila, da si teta skrivaj briše solze, je začutila zmagoslavje. A še preden je prerasla to svoje pubertetniško obnašanje, se je teta iz obupa povezala z bratom ter sestrami in z združenimi močmi so jo »spravili« od hiše … Zdaj, ko se je znašla v srednjih letih, se je v občasnih trenutkih osamljenosti z žalostjo spraševala – le zakaj niso mogli nekoliko počakati, je poskušali razumeti, saj so vendar imeli vsi otroke? Ko je prišel tisti najtežji čas odraščanja, so običajni starši morali »stisniti zobe« in skupaj z njimi prestati tisti čas. In pri tem skoraj gotovo nikomur ni prišlo na misel, da bi lastnega otroka poslal nekam stran, na »prevzgojo«, mu poiskal nadomestni dom, kjer bi se začel zavedati svojega nemogočega vedenja, vseh žrtev, ki jih imajo z njim njegovi ljubeči starši, nato pa bi ga, skesanega, prenovljenega in zrelega v vseh pogledih, sprejeli nazaj k domačemu ognjišču in življenje bi teklo dalje po ustaljenih tirnicah, brez pretresov, ki jih uporniški najstnik vnaša v umirjeno družinsko življenje. Toda Magdalena ni bila »lasten« otrok, imela je svoje skrbnike in vzgojitelje, ki pa niso bili njeni starši, zato se je morala sprijazniti z dejstvom, da je zanjo toplina domačega ognjišča povsod, kjer je bila po spletu trenutnih okoliščin sprejeta, in hvaležna bi morala biti za to, česar se ostalim otrokom iz »normalnih« družin ni bilo potrebno zavedati. Teta je na »svojem koncu« že opravila, zato je priskočila na pomoč Magdaleni, ki je ob svojem razmišljanju in obnavljanju spominov, za katere je v teh trenutkih ugotovila, da jih vendarle ima tudi ona, skoraj pozabila na delo. Grablje je zamišljeno vrtela v rokah in videti je bilo, kot da se igra. Med redkimi zobmi grabelj so se vrtinčile s kosilnico pomorjene travne in cvetne bilke. Vonj, ki ga je oddajalo seno, je bil božanski in v Magdaleni so se še vedno prebujali spomini kljub temu, da je bila zdaj teta skoraj tik ob njej in še v istem tempu zamahovala s svojimi grabljami, čeprav je bilo delo že opravljeno. Potem je zadovoljno zavzdihnila, odložila grablje in sedla pod star oreh; daleč okrog ni bilo nobenega drugega drevesa. Magdalena ji je sledila. »Neverjeten mir je pri nas, se ti ne zdi?« Magdalena ji je pritrdila s prikritim nasmeškom. Seveda, na domačiji je manjkal vrišč otrok, saj jo je bratrančeva družina za nekaj dni mahnila na morje. »Tole še spravimo noter, potem pa lahko dežuje, kolikor hoče.« Presneto, spet bo začela pogovor o vremenu. Pogovore o vremenu je Magdalena sovražila. »Po napovedih bi naj prišlo do spremembe že jutri, potem pa bo slabo vreme ves teden …« Saj sem vedela! si je mislila Magdalena. Vreme, vremena, vremenu … Ta beseda je ponujala neskončno možnosti zlasti za mašila v neprijetnih situacijah, ko iz takšnih ali drugačnih razlogov ni mogoče ali primerno razglabljati o čem drugem. Pogovor o vremenu je vedno primeren. Hvala bogu za vsa »vremena«, ki so nam dana in ki nam ponujajo enako bogat besedni zaklad pred, med in po svojem »dogajanju«! Nekoč je Magdalena ujela besede svoje spodnje sosede, ki je v nasprotju z njo imela družino z možem in tremi otroki: »Komaj čakam na lepše vreme, da vse skupaj spravim ven iz stanovanja, nato pa v miru marsikaj postorim, česar ni mogoče, kadar so vsi doma …« Magdalena si je skušala predstavljati sosedino družino znotraj njenih zidov, medtem ko zunaj lije kot iz škafa. Starejši otrok poskuša delati domačo nalogo, mlajša dva se podita po stanovanju in z glasnim vreščanjem skušata prepričati njihovega očeta, da bi se igral z njima. A on je utrujen, vse ga boli, za kar je seveda krivo vreme, poleg tega bi rad v miru prebral časopis. Mama peče pecivo, ki ga sicer nihče ne bo hotel jesti, a vreme narekuje gospodinjam, da ostanejo doma in pečejo, kuhajo, pospravljajo in likajo, medtem ko se spotikajo ob manjše otroke, njihove igrače, skušajo ustreči starejšim otrokom glede pomoči pri nalogi, se trudijo sitne in zaradi vremena utrujene može oskrbovati s pivom pred televizorjem … Ja, ob takem razmišljanju je Magdalena razumela pomen vremena za ubogo sosedo. Kaj pa ona, samska ženska na pragu srednjih let? Kadar je zunaj sijalo sonce, je Magdalena najrajši ostajala doma in lenarila. Skozi odprta okna so v njeno stanovanjce med sončnimi žarki silili glasovi od zunaj, med njimi pa so k Magdaleni domov prehajali tudi delčki sproščenega razpoloženja, ki se je širilo zunaj in zajemalo vse živo in neživo, kar je pač doseglo na prostem, zunaj zidov. Toda ko je nagajivo vremence pokazalo zobe in se je sonce hočeš nočeš moralo umakniti oblakom – lažjim, težjim, sivim, črnim – kakršnekoli narave pač, in ko so se ljudje v strahu pred prvo kapljico, ki jih lahko zmoči, z neverjetno hitrostjo umaknili v svoja zavetja, takrat je nastopil »Magdalenin čas«. Oblekla je svojo staro modro vetrovko, obula lahke, nepremočljive čevlje, vzela velik, že kar »družinski« rumen dežnik ter lahkotno zapustila svoje stanovanjce. Umaknila se je v objem dežnih kapelj, ni je motil niti veter, če le ni bil premočan, med svojimi stenami pa je pustila velike količine razmišljanj, katerim ji nikoli ni uspelo najti epiloga, napore ob vprašanjih iz trenutnega življenja in spominov, na katere v večini ni našla odgovorov, ter množico neizgovorjenih besed, saj se sama s sabo med svojimi zidovi ni znala pogovarjati, v nasprotju s tem pa je na svojih dežnih sprehodih vedno našla sorodno dušo za pogovor med dežnimi kapljami, grmovjem in cvetjem, ki je povešalo glavice le pod težo dežja, a še zdaleč ne zaradi otožnosti zaradi »slabega vremena«, kakor nekateri ljudje … Vračala se je z nevidno energijo, ki si jo je na skrivaj natlačila v velike žepe svoje jakne; le-to je potem ob prihodu domov obesila na edini obešalnik svoje predsobe in pustila, da je sveže razpoloženje izhajalo iz žepov ter počasi napolnilo ves kvartir. Teta je odhitela pomolst kravi, Magdaleni pa je pripadel en krasen pogled na zahajajoče sonce. Če bi namesto pod orehom sedela pod oljko ali smokvinim drevesom, bi skoraj pomislila, da je na morju. Morda bi pa šla za nekaj dni na morje, saj ima vendar dopust. Skoraj vsako poletje so se štiri prijateljice, ki so se tudi običajno pogosto družile, skupaj odpeljale na morje, vendar za letos je slabo kazalo. Tista, ki je imela avto in je imela vlogo šoferke, si je našla nekega tipa. Magdalena in ostale tri so se enoglasno strinjale, da je samo vprašanje časa, kdaj se bo ta negotova zveza razdrla – še pred koncem poletja ali nekoliko kasneje. V vsakem primeru so za to poletje ostale brez prevoza. Teta jo je poklicala k večerji. Magdalena je vstala, vzela napol brezzobe grablje in počasi zapustila svoje mesto pod orehom med dišečim senom ter s pogledom na skoraj morski sončni zahod. Za hišo je stala stara lesena miza s klopjo, ki je služila za poletne družinske malice in kosila. Magdalena je sedla in naenkrat se je je začel polaščati nemir. Najraje bi se na hitro poslovila, vzela kolo in se kar takoj odpeljala nazaj domov. A teta je iz kuhinje že prinesla posodo, dva krožnika, dve žlici in kruh. »Na hitro sem nama skuhala zdrobovo juhico. Dobra je, človeka okrepi, pa še lahka večerja je. Jaz jo imam zelo rada, otroci pa je ne marajo, zato je ne kuham prav pogosto«. Magdalena je prijela zajemalko, ki je bila skoraj prevelika za litrsko kozico, in zajela rumenkasto tekočino, na kateri so plavali ravno prav gosti krožci maščobe. »Najprej razpustim malce masla ali margarine, potem prepražim pšenični zdrob …« Teta je razlagala svoj recept, Magdalena ji je rahlo prikimavala, češ da si je zapomnila podrobnosti in istočasno v sebi prikrila odločitev, da te juhe ne bo nikoli kuhala. »… razžvrkljan rumenjak pa dodam čisto na koncu, da na hitro zakrkne …« Morda bi res šla za kakšen dan na morje … Vse skupaj penasto stepi. »Kaj ti meniš, deklica?« je Magdalena vprašala svojo rožico, ki se je sredi vročega poletja bohotila na okenski polici. Nežno jo je očistila odmrlih listov in pobožala vijoličaste cvetke, vsako posebej. Teta je vedno pravila, da se moraš z rožami pogovarjati, če hočeš, da lepo uspevajo. Orhideja ni bila le edina lončnica v Magdaleninem stanovanjcu, pač pa je imela tudi pomembno vlogo kot občasna sogovornica. Četudi sogovornica, je ostajala brez besed, medtem ko so se skozi Magdalenina usta besede kar razlivale in včasih jo je poškropila tudi kakšna drobna solza. Trenutki slabosti pač. To se zagotovo kdaj pa kdaj dogaja vsakomur, le da vsem pa le ni v tistih »mehkih« trenutkih dosegljiva prijazna lončnica, ki zna poslušati, posrka solzice, če se jih kaj nabere, a nikoli ne ugovarja. Vse, kar se ji pove, zadrži zase. To, da ni sposobna odgovarjati, pa je njena slabost, saj bi včasih bilo primerno, da bi končno odprla svoja rožnata usteca in svojemu sogovorniku povedala nekaj krepkih. Za spomin in opomin. Sogovorniku namreč. »Kaj ti meniš, deklica?« je ponovila Magdalena. Včasih se je pogovarjala z rožo kar tako, tjavdan, blebetala razne neumnosti, se ji nasmihala – zlasti, kadar se ji je zazdelo, da potrebuje nekoga ob sebi. Če pa temu ni bilo tako, je samo pobrisala prah s poličke, zalila lončnico, in to je bilo to. Zazvonil je telefon, ravnokar se je nekdo hotel vmešati v pogovor med Magdaleno in orhidejo. Toda Magdalena se je klica razveselila. Če je malce pomislila, si je trenutno zaželela takega sogovornika, ki tudi govori in ne samo posluša. Skoraj hlastno je dvignila slušalko – se je bala, da bi telefon nenadoma prenehal zvoniti in morda ne bi nikoli izvedela, kdo je na drugi strani? Verjetnejši razlog bi pa bil, da je bila telefonska slušalka na dosegu roke, saj v tako majhnem stanovanju, kot je bilo Magdalenino, skoraj ni bilo možnosti, da bi bila razdalja iz katerega koli prostorčka, kjer se je v tistem trenutku nahajala Magdalena, večja od treh korakov. »Haj, Magdalenka, si doma?« Glas na drugi strani ji je bil ljub, prepoznala je namreč osebo, ki jo je edina na svetu imenovala Magdalenka. Poklicala je ravno v pravem trenutku, ko je Magdalena že skoraj stala na robu, da pade v melanholijo. Le kaj se dogaja z mano danes, se je spraševala. A prijateljica jo je s svojim »haj, Magdalenka« v hipu spravila s tistega nevarnega roba in jo postavila na mehka, a varna tla. »Haj, ti … prideš?« »Pridem. Čez pol ure?« »Čez pol ure.« »Pri tebi ali zunaj?« »Kar pri meni.« »Zmenjeno?« »Zmenjeno.« To je bilo vse. Malo besed, a veliko povedanega. Kdaj sta se zadnjič videli in klepetali do polnoči? Tako doooooolgo je že tega. Dve ali tri leta nazaj sta bili nerazdružljivi prijateljici. Bili sta skoraj sosedi, skupaj sta hodili ven, se zabavali, ali pa le klepetali dolge ure. Obe sta bili samski, brez otrok oziroma tako imenovanih »obveznosti«. Imenovali sta se »srečni« in »pametni«. Nato pa je Magdalena nekega dne naredila napako. Nič posebnega, nič nenavadnega. Izrekla je nekaj nepomembnih, a napačnih besed. Prijateljici je zaprla usta in tudi vrata do nje. Dolgo se je delala, da po dogodku ostaja neprizadeta in brez kančka obžalovanja. Našla si je družbo treh drugih »punc«, ki so bile, ravno tako kot ona, »neodvisne, pametne« in na pragu srednjih let. Saj je bilo v redu. Lepo so se imele, a tudi v tej navezi so se začela razhajanja. V Magdaleno se je začela naseljevati bojazen, da bo počasi ostala čisto sama, ujeta v lastnem svetu. Nekaj mesecev nazaj je poiskala prijateljico, tisto, ki jo je imela najrajši in za katero je bila Magdalenka. Potrebovala je le manjši korak, prijateljstvo se je obnovilo, čeprav nikoli več ni bilo po starem. Vendar pa se človek po štiridesetem spremeni. Preneha se razvijati in rasti (telesno že veliko prej, duševno pa nekako tukaj), pač pa začne zoreti. In Magdalena je nekaj delčkov svojega življenja z veseljem delila s tisto, ki jo je ljubko imenovala Magdalenka. Prišla je prej kot v pol ure. Oblečena je bila v kratke hlače nedoločljive svetle barve, nekaj med zeleno in rjavo, ter belo majico brez rokavov. V roki je nosila vrečko z dvolitrsko banjico sladoleda. »Joj, kdo bo pojedel toliko sladoleda?« je Magdalena zaigrala zaskrbljenost. »Medve!!!« sta se obe zadrli v en glas. Magdalena je poiskala dve žlički, nato pa sta se udobno namestili na kavču in začeli hlastno zajemati kar iz banjice. Ves večer nato sta klepetali, se smejali in ljudi, katere sta obe poznali, obrali do kosti. Počutili sta se kot najstnici. »Skoraj konec bo dopusta, pa se nič pametnega ne dogaja,« je potožila Magdalena in zastokala od presitosti zaradi ledene dobrote z okusom čokolade in vanilije. »Jaz pa nisem tega mnenja.« Magdalena jo je vprašujoče pogledala in se pogladila po napetem trebuhu. »Ti ni nekako … dolgčas … tako se vsaj jaz počutim zadnje čase. Nekaj si želim, pa ne vem, kaj. Mislim, da bi zalegla že ena drobna sprememba, pozitivna seveda. Človek se nekako zasiti enoličnosti življenja, četudi mu ničesar ne manjka.« »Res je, ničesar ti ne manjka. Vse imaš – službo, lastno stanovanje, prijatelje, svobodo, priložnosti. Zlasti razpoložljive priložnosti, saj veš, kaj mislim.« Pomežiknila je Magdaleni, ki je sicer z očitajočim pogledom, vendar pa smeje samo zamahnila z roko, češ: mar se ne poznava? Se nisva že zdavnaj dogovorili, da ničesar ne bova vpletali v najini življenji, kar bi zmotilo najina načela in težko pridobljen notranji mir? Moške namreč. »No, saj te samo dražim. To je vendar zdravo, Magdalenka. Sicer pa, za prijetne spremembe moramo poskrbeti sami. Poglej, dopust imaš. Pojdi na morje!« »Mogoče pa res, moram priznati, da sem že razmišljala o tem. Greva skupaj?« »Ne bo šlo, vse poletje delam. Sem delovna, vesela natakarica. No, delovna bolj kot vesela. Tako sem se dogovorila, da bom vse poletje na razpolago, kar se bo tudi poznalo pri plači. Saj veš, da še vedno stanujem doma. Zdaj pa se je oče odločil, da bo spomladi potrebno menjati streho. Seveda bom morala prispevati …« »Nič hudega, saj tako nisem resno mislila glede morja.« Prijateljica je vstala, se poslovila in šla. Magdalena je bila spet sama, a obisk ji je dobro del. »Za prijatelje si je treba čas vzet … Príjatelji stari, gdje ste … Ne da bi se zavedala, so se ji v glavi začele kot iz dolgega sná prebujati popevke. Prisluhnila je in kmalu ugotovila, da se pesmi ne oglašajo iz njene glave, temveč s prizorišča neke prireditve v centru mesta. Škoda, da je prijateljica že odšla. Lahko bi se odpravili v mesto, na tisto veselico ali karkoli se je že dogajalo tam. Včasih je pogosto uživala na takšnih zabavah, na katere nikoli ni zahajala sama, ampak vedno v družbi prijateljic in tudi prijateljev. Spili so kakšno pivo ali dve, plesali dolgo v noč ... seveda, če je bila primerna družba, dobra glasba in razpoloženje. Včasih je res pogrešala ves tisti hrup in smeh, predvsem pa mladostno brezskrbnost. Takšni spomini so v njej vselej prebudili neko otožnost, saj se je začela zavedati minevanja in tesnobe zaradi nepredvidljive prihodnosti. Ja, večkrat se je zalotila ob skrbi za prihodnost ... »… jaz potrebujem več, več kot ponujaš mi ti … Plovi, plovi, plovi mala barka …« Kljub nostalgiji ji je glasba iz mesta začela počasi presedati. Začutila je, da v resnici nima nobene želje, da bi bila tam. Predstavljala si je, kako s prijateljicami visijo ob šanku, čeprav ni prave žeje, srkajo pivo in v splošnem hrupu stresajo neumnosti. No, tudi takšne stvari včasih prijajo. Tu in tam se vmešajo še kakšni »frajerji« in se vsi skupaj nato zapodijo na plesišče … A medtem, ko Magdalena razmišlja, se zaveda tudi tega, da je zdaj starejše in resnejše dekle. Z lahkoto si predstavlja mlajše, kako se veselijo in plešejo – lahko bi bili njeni otroci! Vidi njih in vidi sebe – ne nekoč, ampak zdaj. Počuti se bedno, kajti sama tja ne spada več. S kančkom ironije se je nasmehnila sama sebi, nato pa vzela prazno banjico, na dnu katere so se posamezni kosmiči sladoleda spreminjali v kapljice, ter jo vrgla v koš za odpadke. Spet dokaz, kako ima vse na svetu svoj konec. Nato se je stuširala in si oprala še lase. Že dolgo ni posvetila posebne pozornosti frizuri ali negi obraza. Tokrat si je Magdalena zaželela spremembe. Medtem, ko si je s krtačo in sušilcem oblikovala svojega kodrastega paža, so se v njej nabirali in divjali mešani občutki. Tako mešani, da so preraščali že v skorajšnjo peno, ki se je kot v pravljičnem čudežnem lončku kakor kaša že začela spuščati preko dovoljenega roba. Na morje gre. Če sama, pa sama. Nato dodaj malce limonine lupinice … Sedela je pod drevesom, ki pa ni bilo niti smokva niti oljka, marveč neko drevo, bolj grm nedoločljive sorte. Sončni zahod je bil sicer lep, vendar je imel tudi tisti, ki ga je gledala izpod oreha, poseben čar. Zanimivo, kako ljudje ob vseh lepotah, ki so nam dane, vedno iščemo nekaj še bolj izjemnega, še lepšega, si je mislila in na tihem si je tudi morala priznati, da tistega, kar je pričakovala, ob morju le ni našla. Morda pa je bila samota tista, ki ji je vse od prihoda dajala občutek razočaranja? Seveda ni bilo prvič, da se je na hitro odločila, strpala nekaj stvari v potovalko in že je bila na poti – največkrat v družbi prijateljic in v avtu ene izmed njih. Toda tokrat je prvič nekam odpotovala sama. Vse do pakiranja je bilo enako, le da je tik pred odhodom, ko je zaklepala vrata svoje garsonjere, oklevala in se spraševala, če si tega resnično želi oziroma bi kazalo ostati doma, za kakšen dan delati družbo teti na kmetiji, se osvežiti v bližnjem mestnem bazenu ali pa samo prebrati goro ali dve knjig. Časa za razmišljanje je imela na poti na pretek. Do železniške postaje jo je mahnila kar peš, kar ji je vzelo dobre pol ure. Prvič po dolgem času se je peljala z vlakom. Vagon je bil skorajda prazen, a vštric nje se je namestila mamica z dvema živahnima fantkoma in njuno vreščanje je napolnilo ves prostor do zadnjega kotička. Mlada mati otrok niti ni poskušala krotiti, le občasno, ko sta smrkavca izustila kakšno »sočno«, je zardela in pomenljivo pogledala proti Magdaleni, češ – otroci … Magdaleni je bilo žal, da je v naglici pozabila s seboj vzeti kakšno knjigo. Čeprav vedno samozavestna in komunikativna, nečesa se je vendarle bala – pogovora o otrocih. To ji je predstavljalo nepopisno muko, če ji je kakšna mati razlagala, kako hitro je otrok shodil ali kako je pri treh letih takoj prepoznal očkov avto ob njegovem prihodu iz službe. Najhujši pa so bili pogovori o porodih, v katerih je bila proti svoji volji udeležena med sodelavkami. V njenem delovnem okolju so vse imele to izkušnjo za seboj in v svojem zanosu so pozabljale, da je med njimi tudi Magdalena, ki jim v zvezi s temi stvarmi ni vedela ničesar reči. Pač, v določenih trenutkih je seveda pomislila na objeme moškega, skoraj občutila jih je. To je bilo pred skoraj četrt stoletja, kratkotrajna zveza in nič drugega, saj je bilo v tistem njenem času normalno »imeti resnega fanta« oz. če bi se že takrat odločila za samsko življenje, bi to zelo odstopalo od tistega »normalnega«. Tej krajši zvezi je sledila nekoliko daljša, ki pa se ni končala nič bolj dramatično kot prva. Magdalena je pobrala svoje stvari, ter se za nekaj časa preselila k prijateljici. Malce ji je bilo težko, a srce ni krvavelo, ni padla v depresijo, ni jokala do onemoglosti. Svoje odločitve ni obžalovala, torej je bilo tako prav. Medtem ko so si nevidni otroci šele iskali prostor v njeni naravi, v njenih željah, je preteklo preveč časa, da bi svoje mesto tudi našli. Magdalena je prikorakala do svojih dveh štiric in čisto dobro ji je šlo sami … … če le ne bi imela tako tesnobnega občutka, ko se je prvič brez družbe znašla na kratkih počitnicah ob morju. Vse je bilo drugače kot pa takrat, kadar je na morje ali pa kam drugam šla s prijateljicami. Vso pot so se razposajeno zafrkavale, čeprav se je stopnja razposajenosti z leti manjšala oziroma se spustila do ravni skorajšnje prisile in narejenosti. To so čutile in se zavedale vse, a tega nobena ni omenila na glas. Ob prihodu na morje so se najprej zapodile do recepcije, da bi čimprej dobile ključ od najetega počitniškega stanovanja. Odvrgle so prtljago, se preoblekle v kopalke in skočile v morje, da bi se kar najhitreje ohladile do želene sproščenosti. Zvečer pa so se odpravile ven, v nočno življenje ob morju. Nekoliko so pretiravale s pijačo, si tu in tam z besedami privoščile kakšnega natakarja, ki je študentske počitnice izkoristil za sezonsko delo (in se kasneje pred prijatelji postavljal s svojimi »izkušnjami« z malce starejšimi dekleti, čeprav se je vse skupaj začelo in končalo z nedolžnim spogledovanjem in zafrkancijami). Vendar je bilo tudi to vse narejeno in tega so se vsaka posebej zavedale. A bile so vesele, da so skupaj, da so si v marsičem zelo podobne. Hotenja sleherne od njih so segala še skoraj do bolečega občutka zaradi strahu, da bi jim cvetoča mladost prehitro spolzela skozi njihov čas. Zato so hotele uživati, se zabavati do onemoglosti in z raznimi izrazi preglasiti opominjanje nekje iz globine notranjosti vsake posebej, da bo vsega tega naenkrat konec – bodisi, da se bo katera izmed četverice izneverila svoji druščini in jo bo življenje odneslo levo ali desno stran od ostalih, ter nato izpljunilo nekje daleč, bodisi da bi se »bognedaj« nekoč enostavno sprle in bi bilo na kratko konec skupnih potovanj, skupnih nepozabnih »ženskih« počitnic. Ja, čisto verjetno bi se lahko zgodilo prvo ali drugo, pa se ni. Zgodilo se je tretje: avša, edina z avtomobilom, si je omislila tipa. In verjetno s tem ni naredila edine škode, ker so ostale tri ostale brez prevoza. Razbila je še tisti centimeter prijateljstva, ki jih je povezoval skupaj in kar je še hujše – zdaj je prišel tisti čas, ki so se ga bale, tista zrela leta, ko se človek začne zavedati svojih spominov, jih v sebi premlevati in primerjati s trenutnim »danes«. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Ne more biti. Hotelska soba je bila pusta, prav tako pusta je bila Magdalenina notranjost. Na plaži in ob obrokih je bilo sicer malo več življenja, a tisto življenje se Magdalene ni tikalo, ni ji pripadalo. Hočeš, nočeš je bila prisiljena opazovati tisto življenje, čeprav ne brez slabe vesti, saj se je zavedala, da te pravice nima. Že ob prihodu, ko je v recepciji hotela čakala, da ji dodelijo sobo, se je njen pogled, prisegla bi, da nehote, obesil na družino, ki je prispela kakšne pol ure za njo. Magdalena je na hitro ocenila položaj vsakega posebej od treh. Oče, visok, samozavesten, z očali. Očitno glava družine v pravem pomenu besede. Mama, majhna, okrogla, gladka paževska pričeska, najverjetneje ne zaradi mode, temveč zaradi praktičnosti. Črno krilo, črni čevlji, elegantna torbica. Povsem neprimerno za na morje, bolj za v cerkev. Potem je bil tu še sin. Visok kot oče, le da brez očal. Ocenjena starost petindvajset, šestindvajset, priden študent, edinec. Te počitnice s starši gotovo niso zadnje. Oče se je nekaj razburjal zaradi sobe, ki še ni bila pripravljena, sin je obračal glavo, kot da ga ni tam zraven in se ga vse skupaj ne tiče, mama pa se je samo neprizadeto nasmihala, češ, moj mož vam bo že posvetil! Sploh veste, kdo je on? Magdaleno je postalo kar malo sram teh njenih osebnih sklepanj in misli. Gotovo so čisto običajna družina. Ni nujno, da je oče tako pokroviteljski, kot je dajal vtis, mama je mogoče »tiha voda«, sin pa precej mlajši, kot ga je ocenila Magdalena, recimo osemnajst, in to so njegove zadnje počitnice s starši, naslednje leto pa bo že dovolj zrel, da gre po svoje. Tudi nikjer ne piše, da je edinec. Verjetno ima starejšo sestro, ki se jim bo z možem in dvema smrkavcema pridružila kasneje, Magdalena pa bo tega »needinca« na plaži, na hodnikih hotela in med obroki v restavraciji videvala le še v vlogi varuške … Ob tem razmišljanju ji je skoraj ušel glasen smeh, medtem ko je sama, s prekrižanimi nogami udobno sedela na široki sedežni v avli hotela. Preden je dobila ključ, je opazila še marsikaj zanimivega, kar bi ji v družbi s prijateljicami zagotovo ušlo. Pred vrata recepcije je zapeljal bel kombi z napisom, na katerega pa ni bila pozorna. Zadeva jo je začela zanimati šele takrat, ko sta iz njega skočila dva fanta ter odprla zadnja vrata. Iz kombija sta naglo potegnila nekaj, kaj je bilo podobno zeleno-rjavim plastičnim cevem, ter jih prinesla v avlo recepcije. Ob robu na nekaj mestih v prostoru je bilo lepo in dekorativno zloženo belo kamenje. Tja sta zasadila tiste cevi ali kar koli je že to bilo, in zdaj se je Magdalene začela polaščati radovednost. Fanta sta se vrnila v kombi in iz njega prinesla še nekaj, kar je bilo videti kot krošnje drevesc z lepimi zelenimi listi. Le-te sta zataknila v cevi, ki so štrlele iz kamenja, in na lepem so tam »zrasla« prikupna drevesca. Eden od fantov si je nato dal nekaj opraviti pri kombiju, drugi pa je prinesel kartonsko škatlo, iz katere je jemal plastične limone in jih drugo za drugo nataknil na vejice pravkar »posajenih« limonovcev. Ko je končal, je vrgel prazno škatlo v kombi in fanta sta se odpeljala. Opravljeno! Delo je bilo končano tako hitro, da so Magdalenini možgani komaj sproti dojemali dogajanje – kljub temu, da je imela čas za opazovanje. Gostje, ki so takoj za tem vstopili v recepcijo, sploh niso opazili, da je avla recepcije pravkar ozelenela. Pa ne samo to. V nekaj minutah so se na zelenih vejicah razbohotili prelepi zreli sadeži limon in dajali vtis, da jih je ustvarilo sámo vroče sonce, zemlja in zrak mediteranskega podnebja. Tako je bila narava ogoljufana, občudujoči pogledi mimoidočih gostov pa nasičeni zaradi umetne lepote rumenih sadežev, ki so s tem opravili svojo nalogo. Njihove sočnosti, kislega okusa soka in trpkosti limoninih pečk pa ni nihče pričakoval od njih. Pač pa se je Magdalena kasneje v sobi, ki ji je bila dodeljena, začela zavedati različnih vonjav, ki so ji dražile nosnice in jo s tem opominjale, kako pomembno je za njeno zdravje občutiti spremembo klime za kratke tri dni, ki si jih je lahko privoščila. Dišalo je morje in dišali so borovci, ki so bili tik pod njenim oknom. Rahel vetrič je skozi odprto okno prinašal tudi druge vonjave, ki so bile Magdaleni neznane, a ne neprijetne. Dišala je hotelska posteljnina in brisače. Kljub temu, da si je pred prihodom želela čim prej zaplavati v objem morja in se nato naužiti vročega sonca, jo je zdaj nekaj neznanega zadrževalo v sobi. Katero pravilo jo lahko spravi ven? Ali sploh obstaja? Najbrž ne. Zleknila se je torej počez na posteljo in prespala svoj prvi popoldan na morju. Toda zvečer, ko se je začelo nočno življenje ob obali, je vstala in se uredila za večerjo. Nato si je privoščila dolg in sproščujoč sprehod ob morski obali. Ob nepozabni podobi sončnega zahoda se je že prvi večer počutila zadovoljno in srečno. Naslednja dva dneva, ki sta ji še ostala, je izkoristila za klasično kopanje in sončenje, potem pa se je napotila domov in ni se več ozrla nazaj. … in z žlico vmešaj 200 g mehke presejane moke. »… aja, da ne pozabim … Punce, a bi katera vzela rabljen računalnik? Nabavil sem novega, tega pa dam za simbolično ceno, samo da se ga znebim. Vse je zraven in dobro dela – škatla, LCD monitor, tipkovnica, pa miška seveda! Na novo inštalirani »windowsi XP«, slovenska verzija, kompleten »ofis XP« - tudi slovenska verzija. Možnost priklopa na internet ...«. Fant, mlad mehanik, je stal med vrati in navdušeno prodajal računalnik. Sodelavki sta se hahljali in se muzali, češ, »a da je miška tudi zraven … potem pa kaže razmisliti … kako pa je z montažo … koliko bi pa naj znašala ta simbolična cena …«. Magdalena je buljila v svoj službeni monitor, malo zaradi tega, ker je naletela na problemček v programu in si ga je hotela takoj pojasniti, saj drugače ni mogla nadaljevati z delom, malo pa zaradi tega, ker je ničesar v zvezi z računalniki izven delovnega mesta niti najmanj ni zanimalo. Ko je fant videl, da ni posebnega interesa, se je smeje poslovil in zaprl vrata za seboj. Sodelavki pa s tem téme »računalnik« še nista zaključili. Vneto sta začeli razpravljati, kako da imata računalnika že v službi dovolj in ga doma niti pogledata ne. Pravzaprav ne moreta razumeti, kako lahko uslužbenca, ki osem ur v službi sedi pred računalniškim monitorjem, ob vrnitvi domov najprej odnese v kót za računalniško mizico, da si pogleda privatno elektronsko pošto in malo pobrska med novicami po netu. Magdalena v razpravi ni sodelovala, dokler niso njena ušesa, medtem ko so bile oči v največji napetosti uprte v monitor, ujela naključnih besed sodelavk, med katerimi je bilo poleg besed računalnik, internet, elektronska pošta, omenjeno tudi njeno ime, ki po njenih načelih s temi izrazi ni imelo ničesar skupnega. »Magdalena, zadnji čas je, da si omisliš računalnik. Človek brez računalnika v današnjem času se že skorajda obravnava kot nepismen. Se boš kar sprijaznila s tem? Sama živiš, pomisli na čas, ko boš stara, v penziji? Nimaš otrok, torej ne boš imela vnukov. Morda ne boš hotela imeti psa ali mačke, da bi ti vsaj kakšna domača žival delala družbo. Na prijatelje se ne zanašaj, saj bodo le-ti sedeli doma pred svojimi računalniki, in z njimi se boš lahko pogovarjala izključno le preko elektronske pošte. Uboga, stara Magdalena …« Zdaj je tudi Magdalena snela pogled s tistega presnetega monitorja, saj ji hahljajoča se okolica ni dopuščala iskanja napake, ki jo je trenutno ovirala pri delu, in kar jo je skoraj že jezilo. Po nekajminutni razpravi in tezami z za ali proti sodobnim komunikacijskim sredstvom je Magdalena prišla še v dopoldanskem času do stanja, katerega si do prihoda v službo tega dne v vseh svojih štiriinštiridesetih letih (pri tem moramo odšteti še otroška leta, ko se še nikomur v njeni bližnji in daljni okolici niti sanjalo ni, kaj bi naj računalnik sploh bil in za kaj bi se uporabljal) niti zamisliti ni mogla. Poklicala je v delavnico in enostavno vprašala mladega mehanika: »Koliko hočeš za tisto škatlo?« Sredin popoldan je bil deževen in dolgočasen. Kljub temu je Magdalena čutila neko vznemirjenje, saj je njeno razmišljanje prestopilo standardne meje njenih načel in previdno poseglo v nove razsežnosti na področja, ki so ji bila dotlej neznana in nezanimiva, zdaj pa so naenkrat začela počasi vstopati tudi v Magdalenino življenje. Knjige – naenkrat se ji je zazdelo, da jih je veliko preveč v njeni skromni knjižnici – so odsevale staromodnost, preživet čas, zgodovino. K temu vzdušju je pripomogla še tanka, sveža plast prahu, ki se je po Magdaleninem skrbnem čiščenju pred nekaj dnevi že začela nabirati na prednjem robu knjižnih polic, seveda gledano od strani, z rahlim počepom, da je bil rob srednje police prav v višini oči. Ne smem dopustiti, da me povozi čas, si je mislila, medtem ko je v majhnem prostoru svoje dnevne sobe iskala prostor za novo, sodobno pridobitev njenega doma – rabljen, a še dober in uporaben računalnik. Postelja, ne, ta mora ostati na svojem mestu, tu se ne da nič narediti. Knjižna polica, ja, ta je čisto odveč, a kako jo preurediti, da bo med knjigami našel svoj sveti prostor še računalnik, ki je pravkar na poti v hišo? Joj, kako sem neumna! Najbolje je, da je računalnik blizu telefonskega priključka, zaradi interneta namreč. Tako so vsaj pravili tisti, ki se spoznajo na to. Magdaleni so bile te zadeve španska vas, vendar se bo zdaj vse spremenilo. Naključje in usoda sta hotela, da je čas za spremembo v Magdaleninem življenju ravno na to deževno sredo. Človek vsake toliko časa potrebuje spremembe, v to je Magdalena že dolgo verjela. Treba je iti v korak s časom, če je mogoče vsaj skupaj z drugimi ljudmi, dopustno je zaostajanje le za kakšno stopinjo ali dve. Odvisno je od človekove nravi. Ne moremo pričakovati, da bomo vsi enaki, da se bomo na spremembe v času odzivali vsi enako, z enako hitrostjo. Prav tako se tudi spremembe ne obračajo pri vseh ljudeh enako. Nekdo se hitro oprime nečesa novega, ki bi mu naj, vsaj tako upa, spremenilo življenje na bolje, ga popestrilo in izpopolnilo. In prav tako se vanj naglo vmeša dolgčas ter naveličanost, vzporedno pa že vznikne želja po nečem novem. Spet drugi se na spremembe odziva skeptično, saj ne mara tveganja in raje počaka, da določena sprememba v njegovem življenju požene nežne koreninice šele po zgledu iz izkušnje drugih ljudi. Ob tem je Magdalena nehote in iz neznanega razloga pomislila na sito, katerega fina mrežica naj bi predstavljala spremembo v življenju, za katero ni nujno, da je ovira. Življenje nas nenehno poskuša skoraj na silo spraviti skozi drobne luknjice. Ker so si ljudje tako različni, se nekateri za vsako ceno poskušajo obdržati na površju, drugi pa kar nekako smuknejo skozi. Pa je tisti kupček belega prahu, ki se nabere spodaj, v resnici tisto najboljše, ki v sodobnem času pomeni kvaliteto in napredek? In tisto, kar ostane zgoraj – škodljivci in neuporabne grudice, ki so podlegle pritajeni vlažnosti – smemo reči, da je enostavno zanič? Treba pa je tudi upoštevati dejstvo, da se luknjice na rešetu lahko vsak čas zabijejo in ves sistem v trenutku pozabi funkcionirati v smislu ločevanja med dobrim in slabim... Pa pustimo to. Vsekakor je Magdalena hotela biti dobra moka, ha, ha, ha! Ker pa nobena stvar ni tako enostavna, kot se sprva zdi, je bil računalnik z vsemi komponentami nameščen in pripraven za splošno rabo šele natanko teden dni kasneje. Tudi tokrat je deževalo, a Magdalena se izjemoma ni podala na svoj običajni sprehod po dežju, čeprav je bil to verjetno poslednji poletni dež v tem letu, ko so hladne dežne kaplje le počasi ohlajale vroč asfalt in prinašale prepotrebno svežino med utrujene ljudi in rastlinice. Odprla je okno, da je bila vsaj malo deležna dobrega počutja, ki ji ga je vselej prinašalo takšno vreme, in sedla za improvizirano računalniško mizico – predelano omarico za čevlje, zapuščino prejšnjih stanovalcev. Morala je priznati, da sta se fanta, sodelavca iz mehanične, zelo potrudila, čeprav sta imela nemalo težav z nameščanjem računalnika in komponent. Na koncu je vse funkcioniralo, tako kot je treba. Že ob zagonu se je pred Magdaleno začel odpirati nov svet, čisto drugačen od njenega vsakdana. Začela je z negotovim raziskovanjem, kasneje pa je pogumno prešla na komuniciranje z doslej ji neznanim, na videz nedosegljivim svetom. Dovolj je bil že kratek »klik«, in v trenutku se je znašla na koncu sveta. Razdalje so se naenkrat začele krajšati; bolj ko je osvajala skrivnosti svetovnega spleta, bolj se je manjšal tudi njihov pomen in na koncu razdalj ni bilo več. Pač pa jo je vedno bolj presenečala razsežnost njene domišljije, saj je v kratkem času postala zahtevnejša. Hlastala je za informacijami, kot bi naenkrat hotela nadoknaditi vse zamujeno. Ni si hotela priznati, da ji je karkoli tuje in neznano. Vse proste popoldneve je preživljala v stanovanjcu pred računalniškim ekranom, medtem ko je pozno poletje odhajalo od nje – brez nedeljskih izletov s kolesom, brez sproščujočih sprehodov med dežnimi kapljami, brez Magdalene, ki se je zdaj nahajala v svojem novem svetu in ki jo je trenutno zelo osrečeval. Tudi glasov z dvorišča ni več slišala, pravzaprav ji ni bilo mar zato. Vendar pa je pozabljala, da bodo malčki iz njene soseske zrasli, njihovi starši se bodo postarali, stari starši pa odšli za vedno. Seveda bodo prišli novi otroci, življenje bo teklo dalje. Magdalena ni niti pomislila na to, da se tudi njen čas ni ustavil, pač pa še bolj bliskovito teče dalje in naenkrat bo postala starka. Le v kolikšni meri ji bo žal za izgubljenim časom, če sploh? Nadevaj modelčke za magdalence ... Slika kaže – in laže. Ta stavek je Magdalena že slišala. Če dobro pomisli, je te besede nekoč izrekla njena teta, a se ni mogla spomniti, v zvezi s čim že. Ampak v tem trenutku ji je, kdo ve, zakaj, prišel na misel. In skoraj istočasno se je v pogovornem okencu poleg slike čednega fanta pojavilo vprašanje: »Kdo si?« Magdalena je s tresočimi rokami od vznemirjenja že skoraj odpisala: »Magdalena je moje ime ...«, vendar ji je skoraj v istem trenutku zastala kretnja. Zakaj me sprašuje po imenu, predvsem pa, čemu me želi spoznati? Kakšen je ta človek v resnici? Morda si želi na ta način poiskati prijatelje, pa vendar – kaj je narobe z njim, da je moral ubrati ravno to pot? Tudi jaz sem taka, jo je nenadoma spreletelo. Že ves teden ždim tukaj pred monitorjem in si domišljam, da bom doživela nekaj neverjetnega, našla prijatelje z enakimi interesi, morda celo ljudi s sorodno dušo. Sorodne duše čakajo ravno name nekje v ozadju videnega na ekranu in čim se prijavim v sistem, se nadvse razveselijo moje naklonjenosti! Mar sem res taka trapa? No, in če je tale mladenič res njena sorodna duša, potemtakem je poznala nadaljnji razvoj dogodkov. Najprej je potrebno razčistiti z leti. Iz fantovega profila je razbrala, da je kar devetnajst let mlajši od nje. Vendar pa – pri sorodnih dušah starost ne igra bistvene vloge. Če njega ne moti, zakaj bi torej njo? Na fotografiji, ki jo je priložila k svojemu profilu, je pa tako ali tako videti mlajša, kot je v resnici. Ko si izmenjata podatke glede podrobnosti, kot je na primer lokacija bivanja in ostalo, se bosta dogovorila za srečanje. Najbolje, da se prvič dobita kar pred njenim stanovanjskim blokom, odvisno od tega, s katerega konca države je on. Verjetno ga bo takoj prepoznala, gotovo bo čisto tak, kot je na sliki. Skrajno simpatičen mlad fant namreč. Tudi on bo njo takoj opazil, saj ga bo ob dogovorjenem času že čakala na klopci v parku. Segla si bosta v roki in se podala na sprehod. Magdalena mu bo pokazala vse podrobnosti in lepote skritih kotičkov, ki jih dobro pozna s svojih občasnih sprehodov skozi park, on pa ji bo kot sorodna duša v vsem zavzeto pritrjeval. Potem ji bo povedal še kaj o sebi, pa ne zato, ker bi Magdaleno karkoli zanimalo, temveč le toliko, kot je nujno potrebno za predstavitev in izmenjavo podatkov. Bistvo je pogovor kot del življenja, oziroma nekaj trenutkov, v katerih z nekom deliš ta del življenja. Seveda bo nato sledilo tudi povabilo na kavo oziroma pijačo v bližnji lokal, ali pa kar v Magdalenino stanovanje. Za naprej pa lahko samo ugiba, kako se bo vse skupaj nadaljevalo ... Pa saj ni nujno, da postaneta oziroma ostaneta ljubimca; včasih si pač tudi samostojen, samski človek zaželi, da bi nekaj časa živel z nekom, skrbel zanj, skratka, ga imel, ob vsem tem pa se zavedal, da se mu ni treba postarati skupaj z njim ... Ali je tudi on razočaran nad svojo preteklostjo, tako kot ona? Če je, pa med njima vendarle obstaja razlika. Magdalena je namreč s svojim sedanjim življenjem nadvse zadovoljna, in razen občasne osamljenosti zaradi trenutnega razpoloženja ne čuti nobene potrebe po kakršnikoli zvezi in obveznostim, ki tej potezi po navadi sledijo. Če malce pomisli, takoj dobi občutek, da si večina ljudi ne upa živeti izven ustaljenih norm, ki vsakdanjemu življenju predpisujejo določene okvirje, v katerih naj bi bivali od rojstva do smrti, usklajeni z določeno civilizacijo, v teh okvirjih sprejemali za ta čas in kraj »normalne« odločitve, ter se držali vseh napisanih, predvsem pa tudi nenapisanih pravil. Tisti, ki se brani ujetosti v običajne kalupe, odstopa od normalnega, in kaj hitro je označen za posebneža, čudaka. Magdalene nikakor ni motilo, da jo je kdo od sosedov in znancev včasih ošinil s takšnim pogledom, ki je bil dovolj zgovoren, da je razumela njegovo mnenje – ta je pa malce čudna – motilo jo je le to, da nekateri ljudje sami sebe s svojim ustaljenim načinom življenja uvrščajo med »normalne« samo zato, ker so drugačni od drugih. Čudaki ... Ob tem Magdaleninem razmišljanju je fant izginil z monitorja. Kar naenkrat ga ni bilo več, ostala je le njegova fotografija, ki bi lahko bila vzeta z naslovnice kataloga za prodajo modnih oblačil, v katera so oblečeni manekeni. Res sem trapasta! si je priznala Magdalena, sem le ena od mnogih, ki se v tem trenutku nahaja v spletni klepetalnici. Fantu nekje na drugi strani je pač dolgčas in malo brska za novimi, svežimi stiki. Njegova fotografija je čudovita, vendar – kakšen je ta človek v resnici? Ravno treba mu je iskati družbo ali pa zvezo z žensko po tej poti, če pa je tako mlad in poleg tega še čeden! Poskušala si je predstavljati skrito podobo neznanega moškega, ki je bila čisto drugačna od objavljene. Koza, koza ... Še dobro, da se je vse skupaj pojavilo, ostalo in izginilo le v Magdaleninih mislih, vsekakor pa je bilo lepo, dokler je trajalo – slabih pet minut. Sanjariti je zdravo, možgani si odpočijejo, nihče pa zaradi tega ne utrpi nobene škode. Tako si je to razložila Magdalena, ugasnila računalnik in se spravila v posteljo. ... in peci 15 minut pri 180 stopinjah. Na pragu zgodnje jeseni, ko so se zadnji poletni sončni žarki z vso silo upirali vztrajnemu napredovanju megle, septembrskega dežja in vetra, ki je ponekod že začel trgati listje z dreves, je Magdalena po dolgem času spet sedla na kolo ter se zapeljala do tetine domačije. »Dolgo te ni bilo.« S temi besedami ji je teta odgovorila na pozdrav in živčno čistila in rezala ogromne paradižnike, na štedilniku pa je že vrela paradižnikova mezga. V kuhinji je bilo zaradi vkuhavanja soparno, vrata so bila odprta in bratrančevi otroci so se podili ven in noter. »Lahko pomagaš, če hočeš.« Magdalena se je sicer hotela že sama ponuditi, a jo je teta prehitela. Seveda ni pričakovala, da se bodo njenega obiska vsi v hiši zelo razveselili in se ji v celoti posvetili, a znane vonjave in domačnost, ki jo je prevzela ob njenem prihodu, je ni tako zelo navdušila in pomislila je, da za obisk ni izbrala pravega trenutka. Nič drugega ji ni preostalo, kot da je odložila svoj nahrbtnik, v kuhinjskem predalu pa poiskala enega od pisanih tetinih predpasnikov. Izbira je bila velika – med tetinimi ožjimi sorodniki, med katere je spadala tudi Magdalena, je namreč veljalo nenapisano pravilo, da ji ob rojstnih dnevih in ostalih praznikih podarijo predpasnik. Zlasti Magdalena je imela vselej veliko veselje izbrati, kupiti in podariti teti lep, pisan predpasnik. Tako so odpadle vse skrbi, kaj podariti, obstajala pa je tudi težava: lahko bi se zgodilo, da je teta kakšnega od izbranih že imela, a vsemu navkljub se je darila vedno iskreno razveselila. Toda kljub veliki izbiri je nosila vedno le tri ali štiri predpasnike, ki so bili že zelo preprani, oguljeni, zakrpani in zbledelih barv zaradi pogostega sušenja na soncu. V kuhinjskem predalu pa so se nabirali lepi, novi predpasniki, katerih usode si ni bilo mogoče razlagati drugače kot tako, da se bodo kot taki postarali na istem mestu. Magdalena je žalostno pomislila še na svojo pričesko, ki si jo je zjutraj z veliko truda čedno oblikovala, zdaj pa je v soparnem prostoru kazalo na njen skorajšnji konec. Danes je pač dan za paradižnik, se je v mislih sprijaznila z delom, ki se ga je lotila, in kiselkast vonj se ji je že začel vsrkavati v oblačila in kožo. Obe ženski sta delali molče in nepretrgoma skoraj tri ure. Magdalena je pomivala kozarce, jih brisala in jih podajala teti v vroče polnjenje. Potem jim je skrbno obrisala robove in trdno privijala pokrovčke na njihove široke vratove. V zadnji fazi jih je še napolnjene in zaprte na kratko pokuhala v loncu z vrelo vodo, da se njihova vsebina zagotovo ne bi pokvarila. Nato jih je drugega za drugim jemala iz vrele vode, še obrisala, opremila z nalepko s podatkom o vsebini in letu »proizvodnje« ter jih skupaj zavila v odejo, da bi se počasi ohladili in naslednji dan poromali v shrambo na »čakanje« do zimske uporabe. Po treh urah dela je bilo Magdaleni jasno, da se ji je paradižnik skoraj zagotovo zagabil do konca življenja. Tudi teta je bila videti utrujena. Z glasnim vzdihom se je skoraj sesedla na stol za malo mizo in hvaležno opazovala Magdaleno, ki se je lotila pomivanja skled in gromozanskih loncev. Ko je končala, je še očistila štedilnik ter pobrisala kuhinjski pult. Teta je vstala in zastokala zaradi bolečine v križu. »To je bilo preveč zame. Še dobro, da si prišla ti in mi pomagala. Sama bi komaj zmogla, »ona« pa se takoj, ko pride iz službe, umakne gor v svojo kuhinjo, ne da bi pokazala malo dobre volje in se ponudila za pomoč.« Besedo »ona« je izgovorila nekoliko tiše in pri tem obrnila glavo navzgor; zgoraj je namreč v lastnem gospodinjstvu stanovala sinova družina, »ona« pa je bila tetina snaha. Nato je dvignila posodo z odpadki od čiščenja paradižnikov, ter jo odnesla ven. Magdalena je poiskala metlo in pometla kuhinjo. Predpasnika ni več potrebovala. Snela ga je in skupaj z umazanimi kuhinjskimi krpami odnesla v kopalnico v košaro z umazanim perilom. Teta se je vrnila in začela ropotati s posodo z namenom, da pripravi večerjo, vendar jo je Magdalena prehitela, češ da ni lačna. Teta je zase postavila na mizo skodelico s kislim mlekom. Iz miznika je vzela hleb domačega kruha ter si odrezala košček. Sedla je in z žlico počasi zajemala kislo mleko, zraven pa prigrizovala kruh. Magdalena si je natočila kozarec domačega ribezovega soka in prisedla. Čeprav je bila utrujena, je po dolgem času začutila tiho zadovoljstvo, ki ga je lahko deležen le marljiv človek po dobro in pošteno opravljenem delu. Ko se je ozrla naokrog, se ji je pred očmi zavrtela skoraj idilična slika – staro, a snažno kuhinjsko pohištvo, na širokem pultu v odejo zaviti kozarci s pravkar kuhano paradižnikovo omako, Magdaleni nasproti pa ženska, ki ni bila njena mati, pa vendar edina, ki je v Magdaleninem življenju dolga leta igrala to vlogo. V tem trenutku si Magdalena ni želela nazaj v mesto, pa tudi temno je že bilo zunaj. Nekaj kilometrov stran je obstajal čisto drug svet in drugačna nočna tišina. Tam je samevalo Magdalenino stanovanjce, izklopljen računalnik in z njim izklopljen ves svet, ki ji je nekaj preteklih dni delal družbo. Tam je ostala Magdalenina osamljenost, ki se je je začela zavedati prav zdaj, v tem trenutku, ko je na poti do svoje dekliške sobice spoznala, kako dobro dene, da se tu in tam vrne domov. Pečeno pecivo zloži na plitev krožnik … Dež za eno uro je dobrodošla svežina. Dež za nekaj dni je nadloga. Za tritedensko deževje ni primernega izraza, razen če damo nadlogi potenco tri. Prve kaplje po dolgem, vročem poletju so bile več kot dobrodošle tako za naravo kot za ljudi. Toda ko dežju ni in ni bilo videti konca, ko zemlja ni bila več žejna, pa je bila kljub temu prisiljena piti, se je tudi med ljudmi pojavila nejevolja in vedno močnejši občutek nemoči, saj na vreme resnično nihče ni mogel vplivati. Magdalena je zbolela. Že v službi ji je topa bolečina v glavi začela najavljati zdravstvene težave. Ko se je popoldne s težavo privlekla do svojega stanovanja, ji je v nos nenadoma navrel nahod, vrtelo se ji je in noge so jo komaj držale pokonci. Čutila je, da ima tudi povišano temperaturo. Kar oblečena je legla v posteljo in si želela, da bi lahko zaspala, a ji je to preprečeval poln nos. Z muko je vstala, se preoblekla v pižamo in si skuhala čaj. Potem se je spomnila, da nima doma ničesar, nobene tablete, ki bi jo lahko vzela in si olajšala napetost v glavi. Temperatura je naraščala in začelo jo je mraziti. Popila je čaj, se zavila v vse odeje, ki jih je imela in se z dihanjem pod odejo trudila, da bi se pošteno spotila. Uspelo ji je, temperatura je padla, začel pa se je stopnjevati glavobol. Prej jo je vse skupaj žalostilo, zdaj pa je bila jezna. Spomnila se je, kaj vse bi naslednji dan morala postoriti v službi, a ker se je počutila zelo slabo, je vedela, da ne bo mogla na delo. Poklicala je sodelavko, da si bo vzela dan dopusta, kar bo verjetno dovolj, da si opomore. Toda naslednji dan ni bilo nič bolje. Prehlad je napredoval, vse jo je bolelo. V kopalnici se je pogledala v ogledalo in ko je v njem zagledala podobo starke z rdečimi in vnetimi očmi, oteklim nosom ter zabuhlimi lici, ji je šlo na jok. Morda bi morala k zdravniku, je pomislila. S težavo se je umila in oblekla. Čakala jo je dolga pot do zdravstvenega doma, ki je bil na drugi strani mesta. Pot po dežju tokrat ni bila njen priljubljeni sprehod, temveč muka. Občutek je imela, da zaradi svojega obupnega izgleda in počutja vzbuja pozornost na ulici. Čakalnica ni bila prepolna in to ji je takoj izboljšalo razpoloženje. Oddala je zdravstveno izkaznico in sedla v kót, na stol za vrati, čeprav je bilo še precej sedežev praznih. Toda med čakanjem se ni hotela izpostavljati na vidnejšem mestu, ni hotela biti predmet ocenjevanja slabotnosti in s tem časa, ki ga bo porabila v ordinaciji, saj je imela občutek, da vsakdo, ki vstopi v čakalnico, s pogledom najprej preleti čakajoče paciente in si v mislih oceni trenutni položaj – kako dolgo se bo vsak od njegovih predhodnikov zadržal pri zdravniku. In ravno iz tega razloga se je stisnila v kot, se naredila kar se da nevidno in tiho ždela na svojem stolu. Ker je imela občutek, da je njena razbolela glava velika kot sod, otečen nos pa daje videz gromozanske kumare, se je bala, da bo prišel kdo od znancev in hotel govoriti z njo. Vse, kar si je želela do takrat, ko bo na vrsti za zdravnika, je bilo, da ima mir. Pač pa je opazovala svojo okolico in se v malem prostoru zdravstvenega doma med malimi in velikimi bolniki prepustila trenutni domišljiji. Otrok ni bilo veliko, dva bolnička sta se podila sem in tja po mali čakalnici, ko pa sta odkrila neverjetno dober sistem drsenja med poletnimi copati in tlemi, sta svoj teritorij razširila še na hodnik. Njuna mati ju je najprej skušala miriti, a ko je videla, da ne bo uspeha, se je vdala v usodo in se prepustila le tihemu oprezanju za paglavcema, da ne bi šla predaleč oziroma ovirala mimoidočih. Magdalena se je v svojem kotu počutila dokaj prijetno in varno. Ozrla se je po prostoru. Nedaleč stran je sedela še ena mamica. V njenem naročju je počivala otrokova glavica z vročičnimi očmi. Čeprav je s svojo držo in neutrudnim božanjem malčkovih laskov dajala videz umirjene ženske, ki je ne priganja čas, jo je vendar izdajal njen pogled, katerega je neprestano usmerjala izmenjaje na uro, ki je visela na steni tik pod stropom čakalnice in svojo elegantno zadevico na zapestju leve roke. Njena obleka in čevlji so dajali vtis poslovne ženske, ki se je tega jutra tako kot običajno uredila za v službo. Malčka je pustila spati najdlje, kar se je dalo. Pripravila mu je oblačilca za vrtec in ko je stopila do njegove posteljice, da ga zbudi, je zaslišala nemočno stokanje. Mali se je ravnokar prebudil. Z rokico si je drgnil levo uho in tiho jokal. V obraz je bil rdeč in umazan od solz. V hipu je postavila diagnozo in istočasno predvidela dogajanje, ki je sledilo: ponovilo se je vnetje ušes, namesto v vrtec ga bo morala odpeljati k zdravniku, nato pa babici v varstvo. Zamudila bo v službo. Zamudila bo tudi pomemben sestanek. Seveda bo kasneje nadoknadila zamujeno, ne bo prvič, ujela bo vsakdanji ritem. A med časom, ki ga namenja skrbi za bolnega malčka, ne bi smela misliti na delo, čeprav ji misli nehote uhajajo tudi tja, kjer bi v tem trenutku morala biti v normalnih okoliščinah. Z desnico je še vedno božala otroka po laseh, Magdalena pa se je začela zavedati, da strmi vanjo. Čeprav je ženska skrite za vrati skorajda ni mogla videti, je Magdaleno postalo kar malo sram, vendar je morala uporabiti kar malo volje in truda, da je umaknila pogled. Ni si znala razložiti, kaj jo je tako prevzelo na tej materi z otrokom. Sploh pa je bila vesela, da nihče ni slišal njenih misli, iz katerih je sestavila jutranjo zgodbico s tujko in njenim bolnim otrokom, v kateri pa je manjkal kakšen mož in ata. Še bolj osramočeno se je počutila, ko se je zavedla, da je to žensko nehote primerjala z eno od svojih prijateljic in sodelavk, katera pa je bila v resnici poslovna ženska in istočasno mati samohranilka. A svoji domišljiji ni mogla kar tako prekiniti proste poti. Pravzaprav jo je zamenjala za željo, skoraj bolno željo, da bi se drugje in v drugem času znašla s svojo glavo v naročju, materinem naročju. Je slabo počutje in zgodnjejesenski prehlad v odrasli ženski nenadoma prebudil veliko potrebo po materini ljubezni, ki je nikoli ni občutila v svoji bližini, pa je vendar dobro vedela, da obstaja nekje? Magdalena nikoli ni videla svoje mame. Sorodniki so jo le redko omenjali, pa še takrat v negativnem smislu. Kadar je v pogovorih slišala besedico »ona«, je vedela, da govorijo o njeni materi. »Ona« je šla, »ona« je zapustila otroka, »ona« je menda spet zamenjala moškega. Nekoč, ko je nekaj tednov živela pri stricu, je izvedela, da jo je »ona« obiskala. Mati je obiskala svojo hčer. Ni pa vedela, da svoje hčere trenutno ne bo našla pri svoji sestri, ki edina ni uporabljala besede »ona«, pa tudi njenega imena ne, a je v pogovorih o njej stavke tako spretno obrnila, da se je natanko vedelo, o kom govori. No, takrat je mati prvič in zadnjič prišla pogledat svojo hčer. Prišla je od daleč, iz tujine, z veliko vrečko rabljenih, a lepih oblačil za Magdaleno. Prišla je z avtomobilom, pripeljal jo je njen novi mož. Baje je povprašala o Magdaleni in izrazila veselje ob tetinem podatku, da je deklica zdrava in lepo raste. Pogledala je Magdalenine fotografije in se na »lastne oči« prepričala, da sestra ne laže. V albumu s fotografijami je pustila nekaj denarja in izrazila obžalovanje, da svojega otroka ne utegne obiskati na njenem trenutnem domu, ker se ji menda zelo mudi. Odšla je, ne da bi videla Magdaleno, da bi jo pobožala po laseh in ji pustila vsaj spomin – občutek, ki ga ima otrok v materinem objemu. Magdaleni so kasneje povedali za obisk in pri teti jo je čakala velika vrečka z oblekami. Na žalost pa ji ničesar ni bilo prav, saj so bile sicer moderne majčke, hlače in krilca v velikosti pet do šestletne deklice, Magdalena pa jih je takrat štela dobrih trinajst. Z negodovanjem pubertetnice je takrat glasno izrazila svoje razočaranje zaradi oblek, nikoli pa ni z ničemer pokazala brezmejne žalosti in bolečine, ker ni videla svoje mame in vsaj enkrat v življenju čutila njenega objema. To ji je manjkalo vse življenje, kljub temu, da nikoli ni občutila kakšnega fizičnega pomanjkanja. Včasih se je zavedala, da mora biti srečna, ker živi v deželi, v kateri vlada mir. Hrane je dovolj, spanja si vzame toliko, kot ga potrebuje. Vsakdanje delo jo obremenjuje ravno dovolj, da ima občutek, kako lepo skrbi sama zase. V svojih štiriinštiridesetih letih je od življenja prejemala vse, kar je potrebovala. Kar ji ni bilo dano neposredno, si je vzela sama, res pa je, da je bila po naravi precej skromna. Morda njen dom v otroštvu ni bil ravno tisto, kar naj bi bil, a si ga je zdaj, v odraslosti in samostojnosti ustvarila sama, po svoje. Prišla je do spodobne izobrazbe, dobila službo, izkusila nekaj kratkotrajnih ljubezni, a najsrečnejša je zdaj, ko živi sama. Štiriinštirideset let se morda sliši veliko, a Magdalena je kot na pladnju videla še veliko lepih življenjskih izkušenj, ki jo čakajo v naslednjih letih. Da bi ji le zdravje služilo ... da je le ne bi glava tako zelo bolela ... Mamica s fantkom je prišla na vrsto, Magdalena pa kmalu za njima. Zdravnica ji je odprla bolniški stalež, ji svetovala počitek, pitje tekočine in lajšanje bolečin z aspirini. In to je bilo to. Magdalena si je v lekarni nabavila vse potrebno ter se spet spopadla z dolgo potjo domov. Tablete so pomagale, počitek je pomagal in Magdalena se je začela dolgočasiti. Računalnik je ni pritegnil, vse knjige, ki jih je imela na polici, so bile že nekajkrat prebrane. Poleg tega jo je začelo zdaj boleti grlo, zvok dežja zunaj pa je bil neusmiljeno dolgočasen. Pojavile so se bolečine v želodcu, bilo ji je slabo in dež ni hotel pojenjati. Magdalena je obupno začela pogrešati sonce – že en sam, samcat sončni žarek bi v trenutku popravil razpoloženje. A deževalo je še kar naprej, mokroti ni bilo videti konca. … in nežno potresi z mešanico sladkorja v prahu in vanilijevega sladkorja. Sprenevedanje. Ta beseda je prišla Magdaleni na misel pri nekaterih dogodkih, ki so potekali povsem običajno in spontano, pa vendar tako zaznamovali konec tega poletja, da je morala večkrat pomisliti nanje. Je to že značilno za tako imenovana srednja leta, v katerih se je skorajda znašla? Spet je bil običajen začetek ponedeljka v službi. Sodelavke so si ob obvezni jutranji kavici izmenjevale vtise preteklega vikenda. Magdalena je imela delo, ki pa je lahko počakalo za kakšne pol urice in se, čeprav nerada, vključila v sproščen pogovor. »Ej, Magdalena, si šla na tisti piknik? Kako je bilo?« Magdalena je imela pripravljen odgovor, ki so ga pravzaprav vse pričakovale. »Bilo je krasno. Vreme je bilo lepo, kot naročeno za piknik, hladna pijača in okusna hrana. Med povabljenimi je bil tudi neki humorist, ki je take stresal, da smo pokali od smeha!« Odgovor je bil zadovoljiv in treba se je bilo lotiti dela. Magdalena je sedla za svoj računalnik in se sama pri sebi grenko nasmehnila. Ničesar se ni zlagala – zakaj ji je torej ob misli na sobotno družabno srečanje postalo tako tesnobno in samotno pri srcu? Pred nekaj dnevi jo je poklicala ena od prijateljic in jo povabila na praznovanje svojega štiridesetega rojstnega dne. Magdalena si nalašč niti v mislih ni hotela priznati, da gre pravzaprav za nekdanjo prijateljico, prav tako si tudi ni hotela priznati, da počasi izgublja prijateljice, s katerimi nima več ničesar skupnega. Ja, vedno manj je v njenem življenju ljudi, ki so samski tako kot Magdalena, torej je njihov čas poleg službenih obveznosti namenjen druženju s sebi enakimi, brez obveznosti, ki bi jih vezale na otroke, partnerja … In tu se je naenkrat pokazala dobra plat sodobnega komuniciranja, ko je Magdalena postala računalniško in internetno pismena, in je spet začela navezovati stike s tistimi ljudmi, ki so ji nekdaj veliko pomenili, in jo je začelo kar žalostiti, ko se je tu in tam spomnila nanje. Zdaj, ko je obnovila stike, pa čeprav le s kratkimi pozdravi, se je počutila veliko bolje. Še vedno je bila namreč sama, a ne več tako zelo osamljena, kar pa si prej ni hotela priznati, zdaj pa. Tako pač je. Dokler se nahajamo v nekem stanju, se ga v bistvu ne zavedamo, preden je končano. In potem pridejo spomini, ki razlagajo to stanje, kar pa ni dolgo dobro. Če se preveč predajamo spominom, nam domišljija začne delovati do teh razsežnosti, da začnemo pretiravati in lahko brez potrebe zapademo v nezdravo melanholijo, ki ji ni konca. Magdalena si tega ni smela dovoliti, zato je navezovala stike tako s starimi znanci kot z neznanci in v svoje razmišljanje v trenutkih osamljenosti vnesla toliko svežine, kot je bilo potrebno za omilitev te osamljenosti. In nekega dne je sledil klic. Štiridesetletnica, s katero se je po nekaj letih začela pogovarjati po elektronski pošti, jo je poklicala. Magdalena se je v šali že spraševala, če njeni elektronski prijatelji sploh še znajo govoriti – vključno že z njo samo seveda. Pogovor je bil kratek – pozdrav, obvezno vprašanje »kako si« in skoraj v isti sapi povabilo na praznovanje štiridesetega rojstnega dne. Omenila je piknik pri njej doma (piknike imajo menda vsi radi, ker se lahko sprostiš v naravi, uživaš v hrani z žara, ni ti treba paziti na toaleto, otroke lahko brez skrbi pustiš tekati okoli …). In še dan – sobota popoldne, daril ne nosi, samo pridi. Pozdrav, in to je bilo vse. Seveda, Magdalena ne more pričakovati, da bosta z (nekdanjo) prijateljico več let nadomestili z enim telefonskim pogovorom, čeprav je bila razočarana. Razumela je, da namerava tako kot njo povabiti še veliko drugih ljudi, zato se je tolažila, da si bosta na praznovanju vzeli kaj več časa za pogovor. Nekoč sta se namreč veliko družili, se skupaj zabavali. Magdalena tudi nikoli ni čutila razlike v letih. A zdaj? V letih, ko sta skoraj prekinili vse stike, si je štiridesetletnica ustvarila družino in si uredila življenje v pravem pomenu besede, medtem ko se je Magdalena samo preselila v svoje stanovanje, v katerem se zdaj stara. Njen štirideseti rojstni dan je minil tako, kot vsi drugi – pravzaprav je Magdalena podvomila, da ga je sploh imela, saj so leta po njenem petintridesetem tako bliskovito minila, da ni imela niti posebnih spominov na posamezna praznovanja. Darilo za slavljenko se je naredilo skoraj samo. Magdalena je že v otroštvu rada risala in slikala, a njena umetniška žilica se je kar za nekaj časa potuhnila, pa tudi nobenega motiva za likovno ustvarjanje ni imela. A tokrat se je hitro domislila izvirnega darila. Iz predala pod posteljo je potegnila papir, barve in čopiče, misel je poletela najprej do osebe, ki ji je bila pozornost namenjena, se spomnila njenega obraza do pred leti, nato pa se sprehodila iz tistega predmestja skozi dve vasi do cvetočega ajdovega polja, ki je bilo včasih v posesti sosedov Magdalenine tete, v zadnjih letih pa ga ni bilo več. Škoda, je z obžalovanjem pomislila, ni pa vedela, kako se je lahko spomnila na tisto ajdovo polje, ki ni imelo nobene zveze s komerkoli iz Magdaleninega življenja, tudi s prijateljico, ki je praznovala rojstni dan ne. A pogled na ajdo v cvetu je bil mislih tako lep, da je roka brez upora in iz nekega neznanega spoštovanja, bodisi do ajde bodisi do spominov na nekdanje čase, prijela čopič in mehko zadrsela po grobem papirju … Zadovoljna in ponosna na dokončano umetnino je Magdalena naslednji dan šla k steklarju, ki ji je uokviril sliko. »Zelo lepo delo,« ji je priznal tudi on in Magdalena se je že kar tam začela počutiti popolnejšo in vrednejšo. Darilo je doseglo svoj namen, to pa je bilo tudi vse, kar je bilo za Magdalenino občutljivo dušo pozitivnega v tistem sobotnem popoldnevu. »Joj, Magdalena draga, saj nimam besed,« je bila ganjena štiridesetletnica, ko je z nenarejeno ganjenostjo občudovala sliko, vsi ostali, ki so se kolikor toliko držali točne ure in so prišli med prvimi, pa so odobravajoče kimali in čestitali Magdaleni za prelepo umetnino. Slika je nato romala na okensko polico prijateljičine hiše, slavljenka pa se je začela posvečati še kasnejšim gostom, ki so si vzeli pravico do akademskih četrt ali pa še malo več, in so ji drug za drugim voščili ob rojstnem dnevu. Magdalena se je nenadoma začela počutiti odveč. Opazila je, da je med povabljenimi bolj malo znancev, a še tisti, ki jih je poznala, včasih celo zelo dobro, so jo razočarali s svojim vedenjem. Spoznala je tudi, da je najverjetneje edina, ki je prišla sama, brez partnerja in brez otrok. Naenkrat se ji je celo zazdelo, da je tam neverjetno veliko otrok. Večji so se podili sem in tja po travi in dvorišču, za hišo je bilo celo malo otroško igrišče s toboganom in vrtiljakom za štiri. Malčki so s svojimi še negotovimi nožicami hoteli steči za starejšimi, pa so jih njihove mamice skušale obvladovati in se hkrati pogovarjati z drugimi – o čem drugem, kot o otrocih seveda: kakšne so bile nosečnosti, porodi, pa pomembni dogodki kot je na primer izraščanje zob, prvi koraki, uspešna uporaba kahlice, prve besede … Potem so bile predmet pogovorov še trgovine z otroškimi oblačili, hrano in vozički, vmešavanje mam in tašč v vzgojo in nego vnukov… Magdaleni je bilo neprijetno, saj v takem pogovoru ne bi znala sodelovati, četudi bi prišla do besede. Kot začasna rešitev ji je prišla zelo prav domislica, da bi pomagala pri rezanju zelenjave, ki je lepo očiščena na velikanskem pladnju čakala, da jo pripravna roka razreže, dekorativno zloži na pladnje in ponudi lačnim gostom med obilico pečenega mesa z žara. Potem si je zadala še nalogo, da zbere otroke in jih privede do mize, kjer jih je čakala obilica pikniških dobrot, sadja, peciva in pijače. Pijače je bilo v izobilju in neki povabljenec je to s pridom izkoristil. Še ko je bila večina za mizo, ter se trudila z obiranjem pečenih kotletov in kurjih beder, je tisti Magdaleni neznani moški začel s pripovedovanjem vicev. Vsakega je zalil s precejšnjo merico piva in počasi mu je zmanjkalo domišljije. Skoraj nihče več se ni smejal njegovim dovtipom in ni ga motilo, da se je družba, ki je bila prej zbrana za mizo, začela vse bolj redčiti. Mamice so se spet začele posvečati otrokom, očetje so »udarili« nekaj pametnih s področij svojih strok, gostiteljičin mož se je poslovil, ker je moral »še nekam«, slavljenka pa, uboga reva, je skakala sem in tja v skrbi, da ne bi kdo slučajno ostal brez kozarca s pijačo v eni in kakšnega keksa ali tortice v drugi roki. Njen odraščajoči sin jo je odkuril od doma že po nekaj naučenih prijaznih nasmeških in pozdravih, ki jih je »moral« nameniti maminim gostom, kakor se pač spodobi. Ko se je na nekaj pladnjih pojavila torta, že narezana na kose, soncu pa je že zmanjkovalo moči, da bi jo pokvarilo in se je osramočeno naglo začelo umikati luni, ki je v svoji skorajšnji polnosti tako prišla do izraza, v tistem trenutku se je Magdalena odločila, da bo šla. Vzela je torbico in za velikim drevesom z zorečimi slivami poiskala svoje kolo. Tja ga je bila namreč skrila, saj s svojim »veličastnim« prihodom ni hotela vzbujati pozornosti, medtem ko so bili malce naprej parkirani avtomobili različnih znamk in razredov. Spet si je močno zaželela, da bi bila kar najhitreje spet doma, v zavetju svojih zidov, v družbi lastne samote, želja in spominov. Doma je sedla za računalnik in z nekoliko slabe vesti, ker je odšla brez pozdrava, slavljenki napisala nekaj besedic v opravičilo in zahvalo. S tem je dobila občutek, da je »zadeva« med njima razčiščena, za ostale pa je dvomila, da je kdo sploh opazil njen odhod. Nekatere pomanjkljivosti v življenju je pač brez kakršnekoli škode mogoče prekriti brez bojazni, da se bo komurkoli zdelo vredno poglabljati se vanje, odkrivati plast za plastjo, iskati in raziskovati ... Ja, če bi bilo vredno, bi bilo najenostavneje odpihniti tisti sladki prah, ki po eni strani stvari prikazuje v lepši podobi, po drugi pa prekriva slabosti. Pa ni vredno. Pošta je šla naprej, dneva je bilo konec. A Magdalena tudi kasneje v postelji ni mogla opustiti misli na besedo sprenevedanje, ki je pogosto prisotna v človekovem vsakdanjiku. Kdaj se človek pravzaprav postara – ko se tako počuti ali ko ima že kar nekaj let za sabo? Ni imela občutka, da je pri svojih skoraj petinštiridesetih že stara, vendar je ob dogodku pri frizerju izpred nekaj dni prišla do spoznanja, da pravzaprav ničesar, tudi svojih let nikoli ne moreš skriti. Vedno te najdejo in te dobijo na laži! Nikoli se pravzaprav ni obremenjevala s svojo zunanjostjo, a nekega dne si je v »trenutku slabosti« zaželela mladostne pričeske. Čeprav podzavestno, pa vendar očitno v ta namen, je oblekla kavbojke in kratko majčko ter odkorakala do bližnjega frizerskega salona nedaleč stran od njenega stanovanjskega bloka. »Pobarvala bi se na malce svetleje, kot je naravno, pa postrizite mi konice, pa tu malo krajše, zadaj naj dolžina ostane, tako kot je,« je odločno zdrdrala svoje želje in se prepustila frizerkinim rokam. »Pravilno, da ste se odločili za barvo. Zlasti tule spredaj je že precej sivine …« Sivi lasje – na moji glavi? Kako je mogoče, da jih nisem že sama opazila? Magdaleni je postalo tesno pri srcu ob spoznanju, da sivi lasje pomenijo leta, konec nekega lepega obdobja in začetek starosti. S stisnjenimi ustnicami in namrščenim čelom je molče prenašala frizerkino dejavnost na svoji glavi, ko ji je le-ta postregla še s pripombo: »… Ja, ravno tako frizuro, kot ste jo naročili, je nosila moja mami pred leti …« Punca je še naprej žlobudrala, Magdalena pa … nič. Ponudi. Sladko je dišalo po jeseni. To so bili dnevi, ki jih je imela Magdalena najrajši. Uživala je v jutranjem hladu in septembrski megli, ko je pešačila do službe. Prav tako je uživala popoldne, ko se je vračala. Sonce je že začelo izgubljati svojo moč, a še vedno je trmoglavo iztezalo žarke naokoli in prijetna toplota se je pomešala z značilnimi vonji mesta, od daleč pa je bilo mogoče zaznati dim; okoliški kmetje so namreč zažigali odpadno suho rastlinje na svojih poljih. Magdaleni so bile vonjave zgodnje jeseni prijetne, v njej so prebujale znane občutke ob spominih na jeseni iz otroških let, pa tudi nek čuden nemir. Čeprav si ni hotela priznati, je že nekaj njenih jeseni tiho in kradoma, kot da si ne upa v ospredje in čaka na svoj trenutek, spremljala osamljenost. Ob prihodu iz službe ni bila tako zelo utrujena, kot v poletnih dneh, ko jo je zdelovala vročina, zato je ob lepem vremenu kar sredi tedna sedla na kolo in se odpeljala na vas. Toda dolgo ni mogla ostati, čeprav jo je teta snubila, da bi ostala čez noč. Tudi teta je pogrešala družbo in prav tako čutila osamljenost, čeprav so v hiši stanovali še drugi ljudje, sin, snaha in vnuki. Magdalena je opazila, da se je tetino vedenje spremenilo; pospremila jo je namreč do praga, česar prej nikoli ni storila, in tako dolgo stala tam, da je Magdalenino kolo izginilo za ovinkom. Teta je prestopila prag jeseni življenja, to si je Magdalena morala priznati, in grenko je bilo spoznanje, da čas pušča sledi – ne le pri teti, temveč povsod – v naravi, tudi v drugih ljudeh. Da, tudi v Magdaleni. Ko je prišla v svoje stanovanje, je bila že tema. Uredila se je za v posteljo, vendar ni mogla zaspati. Misli so se zbirale in se prepletale, oči ji celo navlažile, da je skoraj začutila potrebo po jokanju. Lahko bi celo napisala pesem. Vstala je, prižgala luč in poiskala papir in pisalo. A glej ga zlomka, čar je bil prekinjen, pesem se je izmuznila iz njene bíti, še preden je roka segla po pisalu, razblinila se je kot milni mehurček, in že je ni bilo več. Od solz ni ostala niti sled, namesto njih se je v Magdaleninih očeh zaiskrila rahla jeza. A v tem trenutku ni mogla nazaj v posteljo, ampak si je zaželela stik z življenjem, kakršnimkoli in takoj. Prižgala je računalnik, ki je že več dni sam ždel na svojem mestu in potrpežljivo čakal na svoj trenutek. Dočakal ga je. Nekaj časa je kar brez smisla brskala po netu in ni se mogla odločiti, kaj bi iskala. Nenadoma je pred seboj zagledala ime, znano ime. V trenutku se je zbrala in od vznemirjenja ji je zaplapolala kri po žilah. Koliko let je že minilo, odkar ga ni videla niti govorila z njim? Ob imenu ni bilo fotografije, pa vendar ga je takoj prepoznala. V spominjanju je podoživljala njegov mehak nebesno moder pogled, ki ga sicer nikoli ni pozabila, vendar ga je pred leti skupaj z vsem, kar jo je vezalo nanj, načrtno odmislila. Ko je konec, je konec. Tako je vsaj mislila takrat in vsa ta leta. Kako je mogoče, da se je ob tem, za običajne pojme nenavadnem »srečanju« tako zelo vznemirila – kot najstnica v spomladanski zaljubljenosti, le da v tem primeru ni šlo za najstnico, ne za pomlad, ne za zaljubljenost … »Zdravo.« Komaj je opazila majčkeno okno, ki se je odprlo v kotu monitorja. Malce se je zmedla, nato pa zaradi svojega naglega odziva presenetila samo sebe, ko je krčevito odtipkala: »Zdravo.« Nato je čakala. On je bil na vrsti. »Magdalena?« Ni prepričan, da sem prava, si je mislila. »Ja.« Neumno vprašanje in odgovor. Ime je bilo izpisano ob njeni fotografiji, zraven je bil tudi priimek. A našla sta se in nekako je bilo potrebno prebiti led in navezati stik. »Kako si?« »V redu.« Napačen odgovor. Pravilno bi bilo: Ne, nisem v redu. Žalostna sem, pa ne vem zakaj. Utrujena sem od dela, življenja, brezplodne preteklosti in negotove prihodnosti. Ja, prava jesenska utrujenost me daje. Saj obstaja jesenska utrujenost, mar ne? Poskusila si ga je priklicati v spomin iz časov, ko sta si bila blizu. Če bi jo takrat vprašal, kako je, pa bi mu rekla, da jo daje jesenska utrujenost ali kaj podobnega, bi jo verjetno malo čudno pogledal, nato pa posmehljivo zamahnil z roko češ, čudno se vedeš. Ampak takrat je nikoli ni vprašal: »Kako si?« Pogovarjala sta se dolgo v noč, brez glasu, brez pogledov. Čeprav je bila Magdalena v začetku malce zmedena in zadržana, je v naslednjih minutah privrela iz nje vsa zadržana energija, katere ni znala in ni mogla sprostiti nikjer drugje. Naenkrat je imela priložnost, da nekomu pove marsikaj iz svojega življenja, o čemer se dotlej ni mogla pogovarjati z nikomer. Izvedela je, da je fant, ki je pred leti odšel iz njenega življenja, zdaj moški v srednjih letih, ločenec, oče dveh otrok. Klasična zgodba, ena izmed mnogih v sodobnem času. Živi v samskem stanovanju, tako kot Magdalena, le da mu ob vikendih delata družbo otroka. Toda med tednom svoje osamljene večere preživlja v družbi in iskanju ljudi v svetovnem spletu (in iskanju morebitne nove ljubezni, kot je Magdalena razbrala med vrsticami). Ura je bila že krepko čez polnoč in oba sta se strinjala, da je čas za v posteljo in se po tem, ko sta se našla, lahko večkrat pogovarjata na ta način. Morda bi se kdaj dobila na kakšni pijački? Predlog je bil njegov, Magdalena pa mu je voščila le lahko noč in svojemu zadnjemu sporočilu prilepila enega zaspanega smeška. Ugasnila je računalnik in en prikrit nasmešek odnesla s seboj v posteljo. Septembrske jutranje meglice so pogojevale tople, sončne dneve. Le večeri so bili že precej hladni, a spokojni in prijetni. Vsepovsod je bilo čutiti utrip nekega novega časa, kar je pomenilo, da je konec poletnih počitnic in dopustov, začelo se je novo šolsko leto. Po dveh deževnih tednih so sončni žarki na obrazih ljudi risali bolj veselo razpoloženje. Magdalena se je vsako leto veselila tega časa, kajti, četudi sama ni bila šolarka, so ji prvi septembrski dnevi vselej prinašali neko svežino in ji dajali občutek novega začetka. A tokrat je bilo vse skupaj malce drugače, skoraj zmedeno. Po prihodu iz službe je nekaj na hitro pojedla, si oprala perilo, ter še postorila to in ono. Čim se je zunaj stemnilo, se je stuširala, oblekla pižamo in se udobno namestila pred računalnik. V več zaporednih večerih je kakšno urico ali dve preživela na »zmenku« s človekom, ki ji je nekoč pomenil zelo veliko, v dolgih letih kasneje ob razpoloženju otožnosti medle spomine, a zdaj … v Magdalenino zrelo žensko dušo je znova prinesel vznemirjenje triindvajsetletnice. Spoznala sta se preko njegove matere. Nekoč je bila njena sodelavka, pravzaprav šefinja, in zbližali sta se po nenavadnem, skoraj komičnem naključju. Nekega dne je Magdalena potrkala na vrata njene pisarne, potrebovala je namreč neke dokumente, ki jih je šefinja hranila pri sebi. »Dober dan,« je pozdravila, ko je odprla vrata ob glasnem »naprej«. Šefinja je togo sedela za svojo pisalno mizo in ni kazalo, da bi se pretirano razveselila kakršnega koli obiska, čeprav je bila običajno sproščena in skoraj vedno nasmejana. »Oprostite,« je rekla Magdalena, saj je dobila občutek, da bi se morala opravičiti, ker jo nadleguje ravno zdaj, »potrebovala bi …« »Kar sama si v omari poišči, kar potrebuješ … jaz … no, jaz ne morem vstati.« Magdalena je osupla vzkliknila: »Joj, je kaj narobe z vami? Pokličem zdravnika?« »Ne, seveda ne,« se je šefinja živčno nasmehnila, »le v nekoliko nerodnem položaju sem. Pač, prejle mi je nekaj padlo na tla. Sklonila sem se, da bi pobrala tisto reč, pa so mi počile hlače zadaj po šivu. Vem, da je smešno, a meni je zelo neprijetno. Moža sem že poklicala, naj gre kakšne pol ure kasneje iz službe – kot veš, me vsak dan pride iskat in se nato skupaj odpeljeva domov – tako bom »na ogled« manj ljudem kot ob običajnem času.« Magdalena je videla, da malce okleva, po nekaj sekundah pa se je le odločila, vstala in se s hrbtom obrnila proti Magdaleni. Ozke, elegantne črne hlače so objemale njene boke in zadnjico, na sredini pa je dolg razporek razkrival bele spodnjice. Njena rdeča bluza je segala komaj do pasu in ker je bilo toplo, ni imela niti jakne ali jopice, da bi si jo lahko ogrnila in vsaj za silo zakrila ponesrečeno mesto. Nato se je naglo obrnila nazaj in spet sedla. Situacija je bila na moč smešna, a Magdalena se je poskusila vživeti v njen položaj, ki je bil vse prej kot prijeten. »Mislim, da bi se tole dalo rešiti,« se je hitro ponudila, »imate morda nit in iglo?« »Ne, nimam …« »Mislim, da imam jaz nekaj v svojem predalu, ampak ker še nikoli nisem potrebovala, sem skoraj pozabila na to. Grem takoj iskat!« Šefinja ni rekla nič, da ne bi pokvarila čara upanja, Magdalena pa je stekla do svoje pisarne, v predalu poiskala črn sukanec, iglo in škarjice ter vse skupaj odnesla v šefičino pisarno. »Zdaj pa slecite hlače, takoj bo urejeno.« Hecen občutek, nikoli si ni mislila, da bo kdaj morala uporabiti podobne besede in to pri svoji šefici, ki je ubogljivo vstala, sramežljivo slekla hlače in jih podala Magdaleni. Nato je hitro spet sedla za pisalno mizo, tako globoko, kolikor je bilo možno, čeprav je bila miza ograjena z vseh treh strani in ni bilo možnosti, da bi kdo, ki bi nepričakovano vstopil, videl njene gole noge ali celo spodnje hlače. Magdalena si je pomaknila enega od treh praznih stolov v kot pisarne, za omaro, in se lotila dela. Spretno je vdela nitko v šivankino uho, odrezala in naredila vozel. Nato je s kratkimi in trdnimi vbodljaji sešila razporek, ki se je razprostiral vse od pasu do razkoraka. Ko je končala, je obrnila hlače na pravo stran in z nekaj potegi preizkusila vzdržljivost šiva. Bilo je lepo zašito in zadovoljno je podala hlače šefici. Ta jih je naglo oblekla in previdno počepnila. Šiv je držal, vse je bilo v redu in zavzdihnila je od olajšanja. »Ne vem, kako naj se ti zahvalim …« »Je že v redu, do doma bo že držalo, kasneje pa bi bilo bolje šiv ojačati še strojno.« »Pa drugače – veliko šivaš?« »Včasih, kadar imam čas in ko sem pri teti. V podnajemniškem stanovanju ni dovolj prostora za šivalni stroj.« »Krasno! Imam lep kos blaga, le šivilje ne poznam, ki bi mi sešila ozko krilo. Bi se mogoče lahko midve zmenili?« Magdalena se je malo obotavljala in le nerada prikimala. Tole, kar je pravkar storila, je bila pomoč v sili, naročilo za šivanje krila pa je bilo čisto nekaj drugega. Bo zmogla delo opraviti tako, da bo zadovoljna ta ženska, ki je v podjetju znana kot precej zahtevna? Kljub negotovosti in pomislekom je le sprejela izziv in naslednji dan vzela s seboj v službo merilni trak, čeprav je upala, da bo ženska pozabila na tisto blago in krilo, ki naj bi ga iz njega izdelala Magdalena. Vendar se to ni zgodilo. Ko je sredi delovnega dne po službeni dolžnosti vstopila v njeno pisarno, jo je na mali omarici že čakal zavitek z blagom, poleg pa velika čokolada, za katero je Magdalena kmalu izvedela, da je mišljena kot nagrada za njeno pomoč preteklega dne. Šefinja je bila videti sproščena in vesela, a je kljub temu zmedla Magdaleno, ko je ob njenem prihodu nenadoma vstala, stopila prednjo in iztegnila roki rekoč: »No, mi boš vzela mero? Prinesla sem blago ...« Magdalena je nekaj zamomljala v opravičilo in skoraj stekla v svojo pisarno po merilni trak, ter na ženski, ki je še zmeraj stala na istem mestu, izmerila obseg pasu, bokov ter želeno dolžino, čeprav je njeno izkušeno oko že prejšnji dan na hitro ocenilo njeno konfekcijsko velikost – dvainštirideset. Ni se zmotila. Še isti popoldan je skrbno izrisala kroj na papir in ga izrezala. Pred urezovanjem blaga se je spomnila, da ji manjka še blago za podlago ter zadrga, zato se je takoj napotila v trgovino in kupila še to. Naslednji popoldan je urezala vse dele krila, tako iz vrhnjega blaga kot iz podlage. Nato je vse skupaj spravila v cekar in se s kolesom odpeljala k teti na vas, kjer je v majhni sobici kraljeval šivalni stroj. Teto je prosila, naj je ne moti, saj bo šivala za neko precej pomembno osebo in bi delo rada dokončala še isti dan. In to ji je tudi uspelo. Ko je z likalnikom zgladila še robove šivov in spodnji rob krila, se je zunaj že mračilo. A izdelek je bil lep in Magdalena si je oddahnila, ponosna sama nase. Upam, da ji bo prav, ne bi rada česa popravljala, si je želela, ko se je v mraku vozila nazaj proti mestu. Za dostavo krila se je odločila šele naslednji popoldan, po službi. Šefinja je stanovala nedaleč stran, tako da ji je izdelano odnesla kar na dom. Ko je pozvonila pri vhodu, so se med vrati pojavile nepozabne nebesno modre oči in od takrat naprej so se zadeve odvijale zelo hitro ... »No, se dobiva kje?« Okenček v kotu monitorja je mežikal, vabil, njene misli pa so preskakovale med spomini in se počasi, a vztrajno vračale v današnji čas, v te trenutke, v katerih se je pravkar nahajala, tisti iz nekega drugega časa pa so se izgubljali v jesenski megli, ki se je začela spuščati tako zunaj kot v Magdalenini notranjosti. »Adijo ... zbogom ...« je še utegnila zapisati v mežikajoč okenček, nato pa ji je neznana sila usmerila prste na izklop in tema se je spustila preko monitorja. Hlad je zavel skozi priprto okno. Magdalena je vstala in ga zaprla. S tem je pustila zunaj ves svet, ki ji ni pripadal, z njo v prostoru pa je ostala vsa svežina njenih let, ki se je je spet začela zavedati in se veseliti časa, ki je še bil pred njo. Življenje je lepo, zlasti pri štiriinštiridesetih, ko si pravzaprav zadovoljen z vsem, kar si že doživel lepega in slabega brez ekstremnih posledic. Dovolj je že bilo in dovolj še bo priložnosti – tako za dajanje kot prejemanje. Pri teh letih je človek v enaki meri radoveden, kaj vse ga še čaka v prihodnosti, medtem ko v vsaki malenkosti najde nekaj pozitivnega, kot so na primer redne kontrole pri zobozdravniku: »Vse je v redu, čez pol leta se spet vidiva, če ne bo kaj posebnega prišlo vmes ...« Recept je preprost, a uspeh ni odvisen le od sestavin, temveč od postopka priprave in raznih drugih dejavnikov. Včasih se lahko kaj »sfiži«, kar pa ni nujno slabo – ravno tako, kot uspel poskus ni nujno vedno dober (pomen sladkih drobtin!). Kljub istemu modelu se najdejo razlike in šele takrat se vidi, iz kakšnega testa je kdo. Dobro pa je vedeti – čeprav nismo enaki, si pa vendar vsi želimo ugajati, potrebujemo pozornost, obenem pa si prizadevamo ohraniti tisti del značilne osebnosti, zaradi katere smo si všeč. In ni ga pravila, ki bi nam to preprečilo. O MENI Rojena sem bila 3.6.1967 v Slovenj Gradcu kot Majda Pungertnik, prva od štirih otrok v družini. Otroška leta in mladost sem preživljala v domačem Plešivcu pri Velenju. Po poklicu sem komercialistka, zaposlena v podjetju Gorenje v Velenju. Sem poročena in mama štirih otrok – Roka, Metke, Vida in Anike. Z družino živim v Dovžah pri Mislinji. Morebitna podobnost mojih »magdalenc« s Proustovimi je zgolj naključna. Glavna sestavina je drobec človekovega sodobnega bivanja, ki je kljub temu, da mu želje in hotenja begajo sem in tja, ves čas ujet v vnaprej določen model usode. Ne glede na to, kako vozi skozi življenje, njegov konec je znan: ostal bo le drobtinica, katere sladkost je odvisna od prejšnjih postopkov – bolj ali manj, na koncu je tako ali tako vseeno. Drugi ga ne potrebujejo tako zelo, kot si morda domišlja, poskrbeti mora predvsem zase. Svoje razmišljanje peljem skozi vsakdanjo zgodbo neke Magdalene (to je tudi edino ime, ki se pojavlja v knjigi). Kljub ponesrečenemu otroštvu in usodi, da pride v srednja leta brez partnerja in potomcev, bi lahko bila s svojim življenjem čisto zadovoljna, če ga njena okolica ne bi včasih korigirala po svoje. Tako njeni »problemi«, za katere sploh ni vedela, da jih ima, le-to sčasoma šele postanejo. A na srečo se še pravočasno zave svojih načel in si svojega trenutnega življenja ne dovoli spreminjati. Poleg tega pa ostaja hvaležna za spomine in se veseli prihodnosti, ki ji jo je namenila usoda. Majda Pajer: Magdalence Avtor: Majda Pajer Uredil: Založba BoMa Oblikovanje naslovnice: Založba BoMa Naslovnica: canva.com Oblikovanje in priprava knjige: Založba BoMa Zbirka: Kratke zgodbe Kraj: Murska Sobota Tiskana izdaja: 2010 elektronska izdaja, leto izida: 2013 elektronska izdaja, leto izida: 2021 Dosegljivost: https://www.biblos.si/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI – ID = 72521987 ISBN 978-961-95470-0-7 (ePUB)