UČITELJI PRIPRAVNIKIIN NJIHOV POLOŽAJ Ali bomo vedno čakali? Tovariš, ki je hotel dati svojemu življenju potezo aktivnosti viseh svojih sil, je nujno zašel v nasprotja med cilji čakanja in cilji delovanja. Pasivno sprejemanje učne snovi na učiteljišču mu je bila prva zapornica, ki naj zamre aktivno sprostitev lastne duševnosti. Pet let so se za njo kopičili nerešeni, a vedno nujnejši problemi doraščajočega intelektualca. Šola mu prirodnih sprostitev in pozitivnih usmeritev aktivnih duševnih sil ni omogočala, niti ni obračala pozornosti njegovim osebnim problemom. Prvi korak diplomiranega abiturienta v življenje mu je odkril, da tu ni samo zapornice, ki zavira prirodni tok sil, ampak, da ga je »usposobljenost za učitelja« postavila pred nepremagljivo obzidje: ponudba na šolskem trgu je prevelika, kreditov za sprejem abiturientov učiteljišča med ljudi, dela ni. Tri leta je moral zavirati najsilnejšo željo po poklicnem udejstvovanju. Prirodne sile mladostnika so bile ponovno zavrnjene. Hipnemu zadovoljstvu ob namestitvi je sledila reakcija na preživele težke dni brezposelnosti. Dvoletno zdravljenje na Golniku je zopet zaviralo polet mladih sil. Ko je zopet stopil pred deco, pa so mu upe izboljšanja in koristne ureditve življenja onemogočili dolgovi. In danes? Ob zvišanju cen vseh življenjskih potrebščin za 30 %, prejema za svoje šolsko delo mesečno 6, reci: šest stotakov. Šesto leto je že učitelj - pripravnik, a zadnje neposredno sporočilo iz Beograda mu je podaljšalo rok čakanja na prevedbo v IX. skupino še za nadaljnji dve leti. Tovariško vneto jc sodeloval pri vseh prošnjah, rosolucijah in zahtevah učiteljskega stanu. Upi na uspehe in omogočanje srečne delavnosti na našem podeželju so vedno usahnili v nerazumevanju odločujočih činiteljev. Tako zopet ni možna prirodna in iskrena včlenjenost vseh sil v delo za dvig našega podeželja. Tam je ugotovil le iste zapahe in obzidja, ki ustvarjajo predele in razcepljenost ter neplodnoiSt delovnih tokov. Preostaja mu le, da seže globlje v dogajanje naših dni in razmisli, zakaj tako in kam naprej. Pri vsem tem pa razni činitelji ne sežejo z nobeno miislijo v razmere mladega človeka. Njegova mladostna razgibanost, iniciativnost in delavoljnost naj razpada in zamira ob oomanjkanju ko brstje v suši. Ali niso tu prezrte najosnovnejše zakonitosti človeškega življcnja? Tovariš, ki je želel v delu seči globlje in po njem dati svojemu življenju najplemenltejšo smer, mora danes bolehen in ob manjši fizični odpornosti živeti z mesečnimi 600 din v naraščajoči draginji, ko ima že vsako 18 letno pisarniško dekle zakonito minimalno plačo 1000 din. Tovariši, tovarišice! Poglejmo v svoje položaje vsi in začutimo, da vsebine našijh zahtev po takojšnih prevedbah, zvišanju plač, zaščiti in moratoriju učiteljskih dolgov niso mrtve črke pisarnilškega stroja, ampak krik gažene mladosti, ki v zatiranosti svo.jih mladih sil v nas najsilneje kliče po priznanju in nudenju vsega, kar tudi nam pripada, ker smo tudi1 mi rojeni kot ljudje. Morda bodo utihnile resolucije in onemele ustnice, a ta krik po naših pravicah ne bo z nič manjšo silo plapolal k zopetnemu ravnovesju v človeški družbi. Šiv.