Skrajšanje šolskega obiska na Koroškem. V ,Slovenskem Braniku" čitamo, da je v prosvetljenem veku, ko povsod delajo na višjo, vsestransko izobrazbo, prišel s Koroškega heroatratski sklep deželnega zbora, naj se ljudskolski pouk skrči za dve leti. Najžalostnejše in prava uganka za nepoučenega pa je dejstvo, da so predlog stavili takozvani nemški — naprednjaki! Kdor pozna politiški položaj v tej deželi neverjetnosti, ta takoj zagleda konjsko kopito. Znano je, da so delovali slovenski in nemški krščanski socialisti že davoo za skrajšanje ljudskošolskega pouka. Ta želja se je neštevilnokrat ponavljala v njihovih nemških kakor v slovenskih časopisih in na shodih, odkar imamo novi drž. šolski zakonik. Opozarjamo le na knjižico dr. Gregorea nStara in nova šola". Znano pa je tudi, da je koroški kmet, bodisi nemški ali slovenski, po ogromni večini nasprotnik šoli. In pri njem je agitacija za skrajšanje šolskega pouka vedno učinkovala. Nemški svobodomiselci so se taki agitaciji upirali. Kako je torej prišlo sedaj do preobrata? Iz povedanega je jasno, da je imel kmetiško množico za seboj le tisti, ki je oletal skrajšanje šolskega obiska. Posledica je bi!a, da so napredujaki skoraj v vseh pristnih kmetiških občinah izgubili mandate, ostali pa se jim majajo. Da si pridobe zopet vpliv in moč, so udarili sami na nazadajaško struno. Kaj ju Bemškim Bfortschrittlerjem'< po mestih in trgih za kmetižko izobrazbo? Prav toliko kakor izvestnim činiteljem v krščanskosocialnih stranlah. Kraeta potrebujeta oba le za molzno kravo in za glasove pri velilvab. Mestni in trški sloji itak šolajo svoje otroke v ljudskih šolab. kvečjemu do 12 leta, potem pa jih pošljejo v srednje in strokovne šole. Novi nazadnjaški zakon bo najhuje udaril slovensko prebivalstvo, ki je vičinoma kmetiško. Ker so koroške šole itak kričeča nepravilnost, so se do sedaj v njih le najnadarjenejši otroci naučili v 6. letih razumevati pouk, ki je nemški. Šele zadnji dve leti, ko se je bil otroški duh razvil, so začeli samostojno misliti in svoje misli polagorria izražati v tujem jeziku, dasi okorno. Eazentega je bilo v šolah, kjer so uvedene slovenske ure, mogoče šele v zadnjih dveh letih doseči, da ao dobili otroci veselje do slovenske knjige. To vedo potrditi tudi tisti slovenski duhovniki, ki se požrtvovalno trudijo, da nauč° pri krščanskem nauku slovenske otroke sloveusko čitati. Prva leta se bavi veronauk itak le bolj z ustniin pripovedovanjem. Prav zadnji dve leti pa se je moglo uvesti čitanje slovenskega evangelija. Z novini zakonom so se našli v objemu nemški naprednjaki z nemškimi in slovenskimi krščanskimi socialci v potibkanju iiižjih slojev r temo nevednosti. Besnično žalostno, da ne more biti bolj!