STALIŠČA IN ODMEVI GDK: 931 :681.4 evirni gozdar in zasebni interes lastnikov gozdov IZHODI~ČA Prispevki s posvetovanja ZOlT GL Slove- nije >>Delo gozdarja v revirju« (GozdV 1/92) so večplastna predstavili preteklo, sedanjo in prihodnjo vlogo revirnega gozdarja. Po mnenju večine referentov naj bi bil skupni imenovalec dela revirnega gozdarja v naj- širšem okviru zastopanje javnega interesa. Pri tej določitvi se mi zastavljata dve vpra- šanji. Prvič, kaj je javni interes (celo avten- tični javni interes), in drugič, kdo bo lastniku svetoval pri izpolnjevanju zasebnega inte- resa oziroma ali je sploh potrebno stro- kovno znanje tudi pri tem interesu. Sama problematika določitve javnega in- teresa zahteva veliko širšo obravnavo, kot bi bilo primerno v tem prispevku. Vendar bi izrazil pomislek, da zavzemanje gozdarjev za zagotavljanje izključno javnega interesa ni nujno tista strategija, ki bi jih za vedno zavarovala pred vsemi »nestrokovnimi, umazanimi gospodarskimi, kratkoročnimi - denarnimi- skratka neekološkimi•< opravili. Naj za razmislek navedem le nekaj prime- rov. Zakaj ne bi bil interes javnosti - še posebej davkoplačevalcev- da se zagotovi plačevanje vseh davkov od prometa z goz- dnimi sortimenti (tako kot moramo davke plačevati vsi drugi)? Kaj zagotavlja, da ne bo interes javnosti npr. zagotavljanje goz- dnih sortimentov lesnopredelovalni industri- ji, ki bi brez ustreznih količinskih in časovnih dobav morala prenehati s proizvodnjo. Ne- zaposleni bi seveda vsaj za nekaj časa postali breme proračuna- davkoplačeval­ cev, ki so tudi del javnosti, tako kot lastniki gozdov. Kaj pa doseganje čim višjega do- hodka in s tem večjega katastrskega do- hodka (davka) in prometnega davka, od katerih država živi in hkrati zagotavlja izva- janje javnih interesov? Revirni gozdarji, ki bi zagotavljali javni interes, bi bili javni - državni uslužbenci. Ali bo država res pri- pravljena vzpostaviti posebno vzporedno mrežo za zagotavljanje teh interesov, ko pa bo imela na voljo terensko organizacijo, ki bo celo na njenem plačilnem seznamu? Ali bodo ))javnost« -davkoplačevalci kar tako dovolil take stroške? Crn scenarij, toda nekaj desetletno služenje gozdarske stroke tudi takim interesom (brez očitnejšega ozi- roma učinkovitega odpora), nam lahko vzbudi razne pomisleke. ZASEBNI INTERES, KATERI GOZDAR BO TEBE LJUBIL? Kot je razvidno iz prispevkov, ki kar podrobno opisujejo naloge revirnega go- zdarja, naj bi bilo sodelovanje z lastnikom zaradi njegovih zasebnih interesov v močno podrejeni vlogi: Vendar bo revirni gozdar moral za doseganje javnih interesov pri gospodarjenju z gozdovi zagotoviti sodelo- vanje lastnikov gozdov. To bi storil najlažje, če bi vzpostavil z lastnikom razmerje med- sebo;nega zaupanja in interesov. Oboje bi moralo temeljiti na interesih ter avtoriteti znanja, manj pa na morebitni represiji. Učinkovitost st'rategije popolnega polarizi- ranja strokovnjakov javne službe med jav- nim in zasebnim interesom je vprašljiva. To stališče temelji na apriornem nezaupanju (ki zagotovo povzroči nezaupanje tudi pri nas·protni strani) in odklanjanju sodelovanja pri zagotavljanju zasebnega interesa kot nečesa ))nestrokovnega((- s strani gozdar- ske stroke učinkovito kompromitiranega. Lastniki gozdov bodo slejkoprej ugotovili, da potrebujejo pomoč tudi pri kratkoročnih odločitvah ekonomske narave. Če jim jo · bodo nudili zgolj zunanji »svetovalci« (zelo verjetno celo kolegi gozdarji), ne pa z revirjem povezani gozdar, bo prišlo tudi do strokovnih konfliktov med revirnim gozdar- jem in strokovnjakom, ki bo zastopal za- sebne interese lastnika. To samo po sebi G. V. 4192 243 ne bi bilo narobe, če bo potekalo v okviru sprejete gozdarske politike in ustrezne za- konodaje . Ker pa se zavzemamo za ce- lostni - holistični način pri gospodarjenju z gozdom, bi se lahko takim problemom delno izognili. ~··:~;· Naj za ilustracijo navedem eno izmed možnosti sodelovanja revirnega gozdarja in lastnika gozda zaradi zasebnega inte- resa lastnika. REVIRNI GOZDAR IN TRGOVINA Z GOZDNIMI SORTIMENTI V sedanjih razmerah, ko je odnos med gozdarsko službo in lastniki gozdov na ničelni točki (po kakovosti pod zmrziščem in po dinamiki celo nad vreliščem), bi se veljalo posvetiti reševanju nekaterih kratko- ročnih zasebnih interesov lastnikov. Med najprimernejši mi bi bilo sodelovanje pri pro- daji gozdnih sortimentov iz zasebnih go- zdov, kar se lahko pokaže tudi kot javni interes. Izkušnje pretekle zime pri prodaji gozdnih sortimentov v zasebnem sektorju so za to dovolj dobra podlaga. S prodajo gozdnih sortimentov lastniki gozdov zadovoljujejo svoje ekonomske in- terese glede gozda. Hkrati pa preverjajo kakovost preteklih in sedanjih gozdnogo- spodarskih odločitev. Ker naj bi pri teh odločitvah zelo odločilno vplivala javna go- zdarska služba, se na neki način preverja tudi njeno delo. Prodaja lesa je eno izmed področij, kjer so lastniki gozdov izrazili visoko stopnjo zanimanja za poglabljanje znanja (MED- VED 1992, GozdV 1/1992), vendar pa ga ne najdemo v nekaterih drugih prispevkih (npr. FALKNER, SUŠEK, MEDVED, vsi v Gozd V 1 /1992) med opisi nalog, ki naj bi jih »Opravljal« revirni gozdar. Resnici na ljubo ne najdemo tudi nekaterih drugih opravil, ki bi bila povezana z merljivimi trenutnimi ekonomskimi interesi lastnikov. Visok odstotek odgovorov glede potreb po znanjih iz prodaje lesa se ne ujema s pričakovanji lastnikov po strokovni in izved- beni pomoči strokovne gozdarske službe (MEDVED 1992 GozdV 1/1992). Celo več, le 4,3% zasebnih lastnikov* je tudi v prihod- nje pripravljenih sodelovati pri prodaji lesa z gozdarji! Ali to pomeni, da lastniki zaradi izkušenj iz preteklosti ne vidijo možnosti 244 G. v. 4/92 pomoči od gozdarjev, pa tudi sami gozdarji ne, kako pomembno je to področje dela? Če je razlog za to neznanje, naj povemo, da je sistem skupne prodaje (odkupa) samo ena izmed možnosti sodelovanja strokov- njakov v trgovini z gozdnimi sortimenti. Osnovne značilnosti drobnih posestnikov gozdov so: veliko število ponudnikov, maj- hne količine lesa na lastnika, prostorska razpršenost, časovna nerednost ponudbe, relatvno majhna odvisnost dohodka iz go- zda, predvsem pa pomanjkanje strokov- nega znanja pri razvrščanju, merjenju in ocenjevanju gozdnih sortimentov. Zato so v podrejenem položaju nasproti večjim pro- fesionalnim nakupnim oziroma odkupoval- nim službam neposrednih predelovalcev lesa in tudi les nim trgovcem (v večini prime- rov šolanim in izkušenim lesarjem in go- zdarjem). V takih okoliščinah bi lahko sode- loval revirni gozdar z lastniki gozdov. V trgovni z gozdnimi sortimenti je bila lahko njegova osnovna naloga pomoč lastnikom pri zagotavljanju čim višje cene gozdnih sortimetnov. To nalogo bi lahko izpeljal: - s svetovanjem v času poseka glede na sezonska in konjunkturna gibanja cen; - z informacijami o stanju in trgu gozdnih sortimentov (konjunkturne analize); - s povezovanjem kupcev in prodajal- cev ; - s posredovanjem znanj (seminarji) o krojenju, ocenjevanju in merjenju gozdnih sortimentov ter v nekaterih primerih tudi z neposrednim sodelovanjem pri teh opravi- lih; - s svetovanjem pri sklepanju pogodb. Morda bi celo organizirali skupne prodaje gozdnih sortimentov v svojem revirju . Vse našteto se lahko nanaša tudi na prodajo žaganega lesa, s katero se name- rava ukvarjati veliko število predvsem večjih lastnikov gozda in s prodajo nelesnih goz- dnih proizvodov. Posebno vlogo bo imel revirni gozdar in celotna organizacija gospodarjenja z go- zdovi v primeru elementarnih nezgod, ko se razmere na trgu gozdnih sortimentov bistveno spremenijo. Največkrat se poslab- • Medved, M. 1991. Vključevanje lastnikov go- zdov v gozdno proizvodnjo. Magistrsko delo . BF oddelek za gozdarstvo šajo v smislu destabiliziranja cen - padca cen. Podobno se lahko pripeti pri večjem obsegu propadanja gozdov. Te naloge bo revirni gozdar lahko oprav- ljal zaradi strokovnih znanj in celotne orga- nizacije, ki bi strokovno in informacijsko podpirala take naloge. Vsaj nekoliko bi moral sodelovati v informacijskem sistemu, ki bi izbral podatke o cenah. Morda bi bile lahko to nalogo specialistov v okviru javne službe (če se oceni, da jih revirni gozdar ne zmore izvajati zaradi obsega dela), vse- kakor jih gozdarstvo ne bi smelo pasivno prepustiti lesnim trgovcem. Prva priprava na novo >>Storitev<< bi morala biti izobraže- vanje gozdarjev o trgovini z gozdnimi sorti- menti ter vzpostavljanje (že danes) ustre- zne informacijske službe. V nekaterih drža- vah take storitve javne službe lastnikom gozdov celo zaračunavajo. Seveda pa v primeru, ko revirni gozdarji sodelujejo pri prodaji gozdnih sortimentov, le-ti ne smejo biti vključeni v sistem za zbiranje podatkov, ki se nanašajo na davke, omejitev sečenj ipd. GDK: 945.4(497.12) ČAS ŠE NI PRIMEREN V trenutnih razmerah, ko se z odkupom lesa ukvarjajo tudi sedanje gozdnogospo- darske organizacije, seveda revirni gozdar kot uslužbenec GG nima interesa strokovno sodelovati z lastnikom kot prodajalcem, da bi le-ta dosegel čim višjo ceno, saj zastopa drugačne interese. Gozdna gospodarstva morajo zaradi ekonomskega preživetja tudi trgovati z gozdnimi sortimenti. To pa po- meni čim ceneje kupiti in čim dražje prodati. Zato so jim neinformiranost ponudnikov o cenah, neznanje ocenjevanja kakovosti ter njihove osebne stiske objektivno v prid. Seveda za »strokovnost« kot univerzalno vrednoto in etiko tu ni prostora. V prihodnjih razmišljanjih o vlogi revir- nega gozdarja bi torej veljalo upoštevati tudi sodelovanje vsaj pri nekaterih ekonom- skih interesih lastnikov gozdov. Za prehod na tak način dela bodo potrebna desetletja tako pri lastnikih kot pri · gozdarjih in temu primerna razvojna vizija in organiziranost gozdarstva. Milan Šinko Delo Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo v Ljubljani pod drobnogledom V letu 199~ je Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo (IGLG) izdal obsežnejša pu- blikacijo z naslovom »Forschung der Wal- doekosysteme und der forstlichen Umwelt. Bericht uber die Forschungszusammenar- beit Slowenien - Osterreich 1990". Kot je razvidno iz podnaslova, gre za sodelovanje, ali točneje rečeno, za pomoč iz tujine, ki sta ga omogočila: Ministerium fur Wis- senschatt der Republik Osterreich in Sekretariat za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. V omenjeni publikaciji se bom osredotočil le na tisti del, ki je zajet v projektu Wald - Wild ali točneje, na obsežnejši prispevek, ki ga je napisal g. Janez Čop, dipl. biol. na straneh 169-202. še posebej me je pritegnil del »njegove- ga" prispevka na straneh 184-188, ki obravnava vpliv rastlinojede divjadi na go- zdove, saj sem se s to tematiko ukvarjal tudi sam. Zelo sem bil presenečen, saj sem na strani 184 pri branju prvih stavkov ugotovil, da berem povzetek svoje razprave »Vpliv rastlinojede divjadi na jelendolske gozdove v Karavankah in Kamniških Alpah•< iz leta 1986. Ob nadaljevanju branja ni bilo težko ugotoviti, da je g. J. Čop dal dobesedno prepisati dva povzetka mojih razprav iz leta 1986 - brez moje vednosti. Pri tem pa je zamolčal moje ime tako v kazalu (glej kopijo kazala) kot tudi na strani 184, kot je navada pri dobesednem citiranju avtorja. G. V. 4/92 245