Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold , za polleta 3 gold in V za ene kvatre 1 gold. m 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold , polletno 4 gold., 7.a ene kvatre 2 gold.	"	r	6 ' r
JList	X torek i f. ftozoperika	184
Slovensko dru/tvo v Ljubljani Slovencam!
Sušca mesca je austrijanskim narodam solnce svobode zasijalo, ktero smo tudi mi z neizrečenim veseljem sprejeli, in se zato serčnosti verlih Dunajčanov hvaležne skazali. Poklican je bil deržavni zbor, in začel se je delati terden zid nove ustave našiga cesarstva, po kteri vsi narodi toliko hrepenijo.
Ali že iz začetka so skušali nezvesti z silo se ti zavezi odtergati. Kmalo mnogih drugih reči svoje posebno ministers
se vse dozdaj z Austrijo zjedinjene ne madžarske dežele ogerske krone tudi odtergale in zanaprej oblasti inadžarskiga ministerstva podvergle. Večkratne poskušnje mirniga poravnanja so brez zaželjeniga nasledka ostale; —na zadnje je hudobna derhal clo umorila cesarskiga komisarja, kteriga so Cesar v Budapešt poslali. Jelačič, ban hrovaški in	" "
m to n ko Hrepenijo.
iali nezvesti Talijani, ki so toliko let z nami zedinjeni živeli pod krono austrijanskiga cesarstva, lo za njimi so se tudi zviti Madžari prekucij na Dunaju poslužili, od ustavniga cesarja razun linisterstvo po sili zadobiti in tako se tudi od austrijanskiga cesarstva ločiti. Terjali so cio, de bi
in Cesar prisiljen, Dunajsko mesto zopet zapustiti. Z orožjem iz cesarske orožnice pobranim previdjena množica in"nekoliko razdraženih ljudi derže v strahu deržavni zbor, kteriga so inalo ne vsi slavjanski poslanci zapustili mogli.' Tudi jezero in jezero družili družin je bezalo od tistiga dneva iz Dunaja.
Po tacih prigodbah prisiljen se je Jelačič naglo obernil proti Dunaju, de bi z druženo močjo brezpostavnosti konec storil in ustavno austrijansko cesarstvo obvarval, kar bo z Božjo pomočjo in s pomočjo dobromislečih ljudi na Dunaji in po vsih austrijanskih deželah gotovo tudi dosegel, ker pravična reč na zadnje se nikoli ni brez zmage bila.
kep
Mi Slavjani se Austrije čversto deržimo, in smo enodušno pripravljeni, njeni ustavni prestol ftron) do zadnje kaplje branili in podpirali.	j r j
Tudi mi hočemo svobodo, pa mi hočemo enake pravice za vse narodnosti. Mi hočemo, de Austrija velika in mogočna ostane.
Mi hočemo, de so ustavniga Cesarja posvečeno veličanstvo in njegovi odgovorni ministri svobodni, prosti in močni. Mi hočemo, de se ustavodajavnimu zboru od nobene strani sila in strah ne dela.
Mi pa nočemo, de bi eno samo mesto celimu cesarstvu postave dajalo, o kterih imajo svobodni namestniki vsih austriian-skili narodov govoriti.
Bratje! morebiti se vam bodo, kakor se je že sem ter t je skušalo, po razposlanih ljudeh in spisih poslednje dunajske prigodbe drugači pripovedale in razlagale. Ali ne verjamite jim nikar! In ako se vam bo goljufno reklo, de vam kdo hoče obljubljene pravice in svobode zopet odvzeti in vse na staro kopito nazaj spraviti, — za Božjo voljo ne verjamite tacim sleparjem!
.......H '	pomoči pošiljati
Madžarsko reč
Cesarja svojiga bolj zanesemo, torej jo na ves glas rečemo :
Živi naš ustavni cesar Ferdinand! Živi prava svoboda! Živi edina mogočna Austrija!
To, dragi prijatli! smo Vam v boljši razjasnjenje in zagotovljenje zadnjiga razglasa jeli, še povedati hotli.
V Ljubljani 15. Kozoperska 1848.
Misli Polakov zastran slavjansko-madžarskih zadev.
(Iz Gazete Povšehne.)
lJe bi bravce svoje prepričali, de ne razu-niiino sani-o mi na ta način slavjanskih razmer, de kar pišemo, ni in kakšniga poetiškiga vira zajeto, marveč na hladni račun politike operto: podamo tu sostavek iz Gazete Polske poznan-ske, v kterim popolno poterjenje svojiga videnja reči najdemo. Podobnost misli v oči vdari: vendar drugači biti ne more, kjer se modrovanje na neogibljivc lakta zgodopisne, na večne pravice narodov, in po tem na resnico naslanja. Narčudnejši paradokson je to., kar protivna stran terdi, kakor de bi Slavjani, sploh južni ne bili narod, ker se narodi ne improvizirajo. Celi zgodovini se tu krivica stri. Kako? že za to, ker je šlo po godi sovražniku zatirati čez dolge stoletja narodov živelj , de je dokončal hudodelstvo pomadjarjenja ali ponem-čenja slavjanskih rodov, bi jim zato imelo biti prepovedano spomniti se svojih najsvetejših pravic ? Kaj bi mi sami rekli, ako bi nam po nesrečni osodi, kakor Čeham, od časa belo belogorske bilve na pašo Nemcam oddanim, ali pa enako Hervatam po odvinretju rodovine Drislavičov v roke Madžarov izročenim, tlačenim, danas do noviga življenja prebujenim, vpijočim v ob-
upnosti na pomoč: naglo kdo odgovoril „vi niste narod, improvizirate (iznenada vzamete) sebi narodnost, nimate minulosti (ker jaz je ne poznam) hudodelstvo je za kar se poganjate!" ali bi nas ne napolnile z jezo in zaničvanjem take besede? Zakaj drugači bi mi mogli reči, de kolikor veči je bila krivica, sila in priroč-nost sovražnika, tolikor slabši je pravica po-tisneniga; kdo bi tel in smel take sklepe delati! Bodimo bolj pravični, in kar sami za se tirjamo, kar pri nas za sveto deržimo, tudi pri drugih spoštujmo.
Skerb, kakor de bi nagnenje k Slavjanam zamoglo Polski domovini od škode biti, je po naših mislih brez podstave. Ako smo Polaki, ne nehamo takšni biti, prinesemo in smo ji prinesli vse v dar —o tim ni govorenja; ali ravno za to, ker smo Polaki, simpatiziramo, ljubimo, s sercam se nagibamo do svojih bratov Slavjanov; ravno zavoljo koristi Polske domovine hočemo, de bi jo obdali narodi eno-kervni, ne pa ptuji ali pa kar je še hujši, odpadniki (renegati). Sledi imenovani sostavek: Vsaka krivica na svetu se pred ali pozneje mašuje (osveti). Madžari, razbivšimoč velko-moravskiga kraljestva, razširivši svoje gospodarstvo dalječ in široko nad slavjanskim i narodi, so z brezizglednim tlačenjem in z nepre-nesljivim napuliam podveržene tišali in clo v
~7 '
svojo srečo
_.	„ ,	,	na besede
mi zaupamo va-nj, v svojo dobro pravico in v zmago svoje dobre reči, za-
iteriga ste s tolikim veseljem spre-
zadnjih časih, v kterih vse narodnosti kakor z čarodelno šibico zadete iz groba vstajajo in, enkrat z polnimi persi oddihaje se, živeti želijo in si pomagajo. Madžari vsleposti narod-niga napuha nočejo priznati Slovakam, Serbam, Hervatam, Valaham večne pravice do lastniga in samostalniga življenja jim hočejo izdirati jezik, navade inžege njih, spomine, narodnost in so se postavili, de bi z prevagljivo močjo statarili slavjansko natoro milionov, v kterih deželo jih je zgodopisna krivica in sila pripeljala. Madžari v sedajni dobi se znajdejo v čudni nasprotnosti. Cela njih politika zvunajna, celo njih stanovitno in z hrupam in ropotam združeno poganjanje le meri na polpolno oter-ganje od Austrie, na vstanovljenje samostalniga ogerskiga kraljestva; proti tem se ne more le besedice reči — dosti so seže Nemci in nemški vladarji riagospodarili na svetu! Ali iz druge strani se njih znotrajna politika poganja z vsemi močmi temu nasproti, kar sami glede na Austrio počno, poganja se prekaziti odterganje slavjanskih plemen in jih hoče ali vničiti ali pomešati z dozdaj gospodojočim narodam.
Med tem so se iz vsili strani zbrali oblaki nad glavami Madžarov; zemlja se povsod pod njih nogami vdirati jame in tisti prevzetni, o-kinčani zid madžarski, iz kteriga se je razna-
šalo vpitje in balianje na celi svet, stresen v - svojih podstavah, maja se na vse strani in zagromi podert na pervi silni vdarec, ako ga znani austrijanski sistem ne podpre in ne ohrani. Zdelo se je, de je to granit na granitu, zdelo se je od dalječ; ali od blizo deske in glina (ilovea). Madžarizm, v zadnjim času, izbujeni, je večidel le storjen po sili, po neutrudljivim napenjanju in posvečenju ogcrskiga plemstva, kteriga število je veliko. Ni tako davno, ko je jezik njih povzdignen, ki je bil že v pozab-lenje zašel. Visoko plemstvo je darovalo dnar-jev radovoljno, se je poslužilo vseh mogočih pomočkov, začeli so s silo pisati madžarske pesme, slovnike, razgovore, dela; grajala se je latinšina, ktera je bila davno zraven nemškiga edini jezik vikših verst naroda — dosti de se je v nekterili letih skupej znesel in ob-tesal poseben jezik, de se je vpeljal v politi— ško življenje, v opravništvo deželno in se je narinil od verha vsem in povsod v celi ogerski deželi.
Kakor z jezikam, taka po priliki se je godila z vsem drugim; vse je bilo z umetnostjo in po sili narejeno, z dnarmi drago plačano, z velikim vpitjem razglašeno, in se je na dalječ svetilo na videz, ali samo na videz, zakaj vse je bilo postavljeno na pesku, to je na tem pripušenji, de je celo Ogersko Madžaria. — Do zdaj je celi čisto madžarski živelj, cela domorodna madžarska gorečnost samo med žlahtnimi (plemenitaši) ; vsred magnatov začeta širila se je med jurati in nižjimi žlahtniki; ljudstva čisto madžarskiga je po primeri prav malo število, saj po vladnih (uradnih) razgledih, iz kterih se pa gotovo še tretji del izbrisati sme. Ostanek ljudstva je popolnoma ptuj. Nemci po mestah, Valahi, Cigani, sosebno prc-vago (večino) imajo Slavjani raznih narečij, llusini in Slovaki na polnočni, Hervati, Itajci ali Serbi na poldnevni strani.
Angležke novine „Morning Ilarald" o Austrii.
Kadar so letašnjo pomlad tiste velike vode punta in nemira se po celi kopni (suhi) Evropi razlile in koše uniga stariga brodarja iz kor-mila odneso, kteri se je mislil močnejšiga od vsih valov in de oni sicer vtegnejo njegovo ladjo obskakovati, pa de se odbiti zopet razliti morajo; kader se je Italia vzdignila na orožje, kadar se je Madžar napihnil in žugati jel, Čehi pa poslancov v Frankfurt poslati niso teli, takrat je vsa Evropa iz eniga gerla za-vpila: Austria razpade! in tisti, kteri so vedli, kaj bi se zgoditi vtegnilo, kadar več Austrie med evropejskimi deržavami ne bode, so jeli se tresti z pogledam na ta prihodni pogin cesarstva. Pa kako je to, de zdaj, ko se je na Dunaju punt za puntam rodil in ministri se menjovali in menjovali; ko je med Nemci nemir čedalje bolj se narašal, in ko se je tolika kri prelila vltalii in na Madžarskim, — kako je to, de zdaj Austria ne razpade? Ali se to mora pripisati znajdenosti njenih ministrov, ali sili nj eniga orožja, ali kakimu skri-timu elementu (pervini), za kteriga še svet dozdaj vedil ni? Ne more se odrečiministram, de so tako pametni bili, ter se niso mešali v frankfurtske neumnosti; tudi orožju se nemore odvzeti ta slava, de je ono Italio zopet za kaki čas pridobilo; ali šele takrat, mislim, vganjko zadenemo, ako vzamemo uno tretje. Kadar v deržavi že vse vervi (vezi) popušajo, kadar več te uzde ni, z ktero bi se v redu deržala (kakor je to v Austrii): takrat za deržavo druge pomoči ni, de obstoji in ne razpade, kakor če jc kaj v narodu, kar ga še vkup derži, kar je močno: t. j. kaka konservativna (obderžajoča) pervina. Ali ker smo se bili navadili na Austrio le kar ne pomisliti drugači, kakor de je nemška, in le obšita z madžarsko in laško kerpo, ki se pri pervi priložnosti lahko odšije, in pa, ko smo vidili, de se je po Nemškim kuga anarhie (brezpostavnosti) zalegla
in de ga je ta červ dobro zagrizel: takrat nismo vedli, kje poiskati to konservativno per-vino. Če smo tedaj tudi dobro čutili, de brez takiga deržajočiga elementa nič biti nc more, vendar nismo imeli serca, de bi od knjižice, ki je kako nedeljo prej natisnena (in v kteri se dokazuje, de Austrii ni druziga storiti na svetu, kakor preoberniti se v slavjansko deržavo) drugači sodili bili, kakor de je pisana od Slavjana, kteriga so sanjarije prevzele in kteriga je slavjanska prevzetnost dalječ zanesla. V (i knjigi (pod imenam Panslavism and Germanistu) grof ValerianKrasinski spričuje, de dobro ve, kaj in kako je po Austrii, ter je zato tudi naprej povedati mogel tiste dogodbe, ktere zdaj med Madžari in Hervati vidimo, in ko sem jaz o tem, kar se zdaj tam godi, mislili začel, mi jc tista knjižica tudi na misel prišla.
Ta razpertija in sovražtvo med Madžari in Slavjani je od tistiga časa sem, kadar so Madžari vpeljaje svoje svobodomiselne poprave in narodnost povzdigaje pozabili na une besede perviga ogcrskiga kralja Štefana: „Unius linguae uniusque moriš regnum imbecille et fragile est" iu so jeli vpeljavati svoj jezik na mesto latinskiga in so tako poderle tisto „ne meni ne tebi", kar je dozdaj Madžare in Slavjane v spravi obderžalo. Zdaj še le se vzdigne in spunta serce starih in novih nascljencov slavjanskih; z tem se poseja tisto seme raz-perlije, ktero hoče Madžarsko podkopati, Austrio pa rešiti in poveličati. Ležeče nam je tedej na tem, kar se zdaj v Austrii snuje, za kaj ona nam je nar naravniši in narvažniši prijatel. Baron Jelačič, vodja naroda slavjan-skiga na llervaškim, se je terdno cesarski hiši zavezal ter izgovoril, de mu gre za edinstvo deržavc, katero jc pragmatiška sankcija vsta-novila in ktero so Madžari podreti hotli, bana pa ograjah", kakor de bi hotel vse na staro kopito nabiti (reakcija). Ali ban je ojstro protestiral zoper tako gerdenje in obrekovanje v svojih razglasih, de je za svobodo, za narodnost slavjansko in gospodstvo Austrie. Ker pa ban tako misli, mu nemore oditi ljubezen une veči polovice slavjanske cesarskih podlož-nikov in nar beržeje se bode cesar na to veči polovico naslonil, zato ker je zvesta in orožja vajena in tako se bo ovarval pred nezvestobo, silovitostjo in žuganjem druge nakoličine. Nikomur se ni zanašati, de bi v Evropi stari časi nazaj prišli, ker so že tolike burje in toliki potresi čez in čez vse previhreli in prerešetali in une verige razdjali, ktere so se bili naro-dam nataknile pri dunajskim kongressu (shodu). Vsaki tedej, komur je na tem, de bode zopet red in de deržave obstoje, mora zdaj, ko staro pada, poskerbeti, kako bi se kaj noviga vstavilo in vterdilo. Zakaj za kaki čas pred ali potlej mora Austria zgubiti Italijo in če tudi kaki kos ali kosčik nazaj dobi, ji je vedno tern v peti, Človek ne more vediti, kaj de je Nemški sojeno : ali denimo, de neha to vrenje in burkanje, de se vse vmiri, in de pride enkrat zares tisto edinstvo (Einhcit), po kterimu toliko kričijo, kaj počne Austria k tem? Drugači bi biti nemoglo kakor ali bi zopet vstal stari lov za cesarsko krono, kakor so se pri starim cesarstvu knezi in kneziči za-njo se tergali, in ako bi tudi Austria premagala, hi mogla narberžeje izgubiti 17 miljonov rodu slavjan-skiga, kteri se nikakor neda pod Frankfurt; ali bi cesar, ki ima čez 30 miljonov zvestih podložnikov, mogel prisloniti uho, de sliši, kakšna zapoved mu pride iz Frankfurta; ali to le pomisliti ni, de hi Austria ali pustila to, kar ima, pa de se požene za to, kar nima, ali pa taka pokornica bila in čakala, dokler ji pride milost iz Frankfurta zavoljo nekoliko nemških deželic in opustila 17 miljonov rodu slavjanskiga, ki jo opominjajo, znebiti se svojiga nemstva in Slavjanka postati.
In de ta misel o preobernenju Austrie v slavjansko cesarstvo ni pusti sanj in laž, to [se more soditi po unim, kar se je ni davno
tudi pri nas slišalo. Berž po pervim nemiru dunajskim so bili naumili, Palackiga, eniga izmed pervili mož ceskih Slavjanov storiti za ministra, šolstva; ker so pa na ta glas Nem-coni zagnali vrejš, kakor de bi Nemstvo in pravica njegova bilo Kog ve kako razžaljena, so od tega odstopili. Ali glej spet se je zaslišalo , de sta taisti Palacki in še drug Slav-jan knez Lubomirski dobila nalogo, novo ministerstvo zložiti, in desiravno iz tega nič ni bilo, se mora le temu pripisati, ker ta dva moža šc zdaj volje nimata, dokler se jim nebo delo čisto varno in gotovo zdelo. To tedej, in če se šc vzame, de Austrija očitno še neče v boju Madžarov in Hervatov z nikomur potegniti, je to vse videzno in bo vedno bolj, če se pomisli, kakša sila (moč) bi Austrii dorasla in kako bi si ji meje širile, ako bi ona na slavjanski podstavi zidala in to zidanje z svobodo podperla. — Tako bi Austria prelomila verige, v katere jo je Moskov djala, in bi za-mogla razverči prevzetne namene iz izhodne strani in bi tudi ondod pot svobodi odperla; in kadar pride tista ura, za ktero se že zdavno prerokuje, in vendar je še ni, de bo turško cesarstvo razpadlo (in de se zavoljo tega verli se tajiti ne da), takrat bo že odpravljena nevarnost, ki bi vtegnila vstati za celo Evropo in zlasti za korist Angležke dežele.
(Nov. h. si. d.)
Opomba vredniistva. Izročimo bravcam pri-čijoči sostavek, de se bodo prepričali, de ne le kaki Slavjan prenapetih misel, ampak de tudi možje iz družili narodov spoznajo in presodijo, kje de je rešenje našiga cesarstva; de ono se ne najde ne v prevzetnim, žlahnokervnim Madžarstvu, ki samo na zatiranju prostiga ljudstva razcvesti zamore, ne v pokvarenim, z anarhijskim kvasam na-vdanim Nemstvu, temuč edino v izvirno krepkim, mladim Slavjanstvu, ki zamore mogočno obstati in obroditi, brez de bi zraven prebivajoče druge narode tlačiti moglo. In ta sostavek je toliko važniši za to, ker je pisan pred zadnjimi dunajskimi dogodbami; ki so dozdaj skrito kovanje nemških in madžarskih politikarjev popolnama odgernile. Dvojniga plemena se kaže množica dražnikov in podpi-hovavcov, kterih delo je sedajni punt na Dunaju ; ki se pa v tem vsi zjedinijo, Austrie podstave podkopavati in jo razdjati. Ena stran je frankobrodsko-madžarsko-vlaška; ta hi rada Austrio raztergala, de bi Nemci do zdaj imenovane „deutsche Provinzen", na se potegnili, Lahi svoje dobili, Madžari pa celi prostor od Tatranskih gora do turške meje podse spravili; drugi pak, z izgovoram , de pravo de-mokracio hočejo , le stanovitne punte , nemire in nerede napraviti želijo, ker jim je vsa po-slavnost osludna.
Slovenci! zdaj je prišla tista ura že-lezniga rešetanja, o kteri je naš slavni pe-smenik govoril; skažite zdaj, de so resnične ne-gove besede. Zbirajte se okoli prestola ustav-niga Cesarja!
It a z g I a s, kteriga je cesar pri svojim odhodu iz Dunaja v noči od 6. na 7. t. m. ministru Krausu pustil, de bi ga v zboru prebral:
Gledal sem vse želje naroda svojiga izpolniti. Karkoli vladar izkazati more dobrot-Ijivosli in zaupanja svojim narodam, sve to sim z veseljem storil in podelivši ustavo skušal sim podpirati samostalnost, moč in srečo. Če prav me je nasilje dne 15. Vel. Travna iz grada očetov mojih pregnalo, vendar nisim jenjal dajati in dovoljevati. Na narširši podlagi volilne pravice je bil sklican deržavni zbor, de bi z menoj vred storil načert ustave. Ver-nil sim se v poglavitno mesto, brez de bi bil druziga zagotovljenja tirjal, razun čuta pravičnosti in hvaležnosti svojih narodov. Ali malo število zapeljanih ljudi žuga skazo upanja sle-herniga domorodca. Anarhia (brezpostavnost) je narvikši svojo stopnjo dosegla. Dunaj je napolnjen z ljudomorstvam in požarjam. Mini-
ster moj vojniški, kteriga bi bila že siva starost njegova braniti imela, je končal pod rokami derhal tolovajskih. Upam v Boga in v svojo dobro pravico, in zapustim poglavitno mesto, de bi se ogledal po pomočkih , z kterimi bi svojimu v sužnost djanimu ljudstvu prinesel pomoč. Kar koli Austrio , kar svobodo ljubi, zbiraj se okoli svojiga cesarja."
It a z g 1 a s ,
kteriga sta Slovanska Lipa in pa odbor študentov v Pragi na svitlo dala zastran zadnjih dunajskih prigodeb:
Na Dunaji je vstalo puntanje in stresa misli vseh. K obderžanji pokoja in ovarvanji svobod, na kterih stoji deržavni zbor, je treba krepko in naglo početi.
Ako vtegne manjšina zbora meje svojih pravic prestopiti, in podperta z orožano močjo se s silo celiga vladarstva polastiti v nevarnost svobode, enake pravice vseh narodov in cesarske rodovine; se zoperstavi (zavarva) Lipa Slovanska in odbor študentski vsemu nasilnimu počenjanju manjšine zbora, ne vspozna samovoljno sostavljene začasne vlade in se očitno oglasi k brambi vseh odločb popolniga dcr-žavniga zbora.
Nevarna doba terja objasnenje našiga po-stavljenjaod vsih strani, in v ta namen stopijo sosebni odbori, združeni z mestnimi posveto-vavci v stanovitni zbor.
Mestnjani Prage! na vami zdaj leži, de se obderži očitni (javni) mir, de se ovarje domovina pred vničenjem vsiga reda, de bi se nasledki imenovaniga posvetovanja v prid vsiga naroda in v pozdigo svobode tudi zamogli v življenje vpeljati.
V Pragi 8. t. m.
Austriansko Cesarstvo,
Dunaj.
Svitli Cesar je po zadnjih novicah imel dne 14. t. m. v Olomovec (Olmiitz) priti, kjer misli svoj sedež postaviti. Na poti je razposlal drugi razglas, dan v Herzogcnburgu dne 8. t. m., v kterim poterdi, de je namenil iz druziga kraja svojim narodam pravo ustavno svobodo dati in vterditi.
Vojšaki Dunaj čedalje bolj obdajajo, Auers-berg se je vmaknil proti vasi Simering, ban Jelačič je s svojimi trumami od Klein-Neu-ziedla do Dunajskiga gojzda (Wiener-Wald) in iz severnih krajev ima Vindišgrec s svojimi priti. Poslanci, ki so še ostali, se še zmiram
so že tu in tam živeža po sili
de bodo Jelačiča preganjali, kamor si bodi, in de bodo za austrijansko svobodo kakor za svojo lastno se bojevali. —
Auersberg obeta vedno, dc ne bode nič sovražniga zoper Dunaj začel, in deje mogel le za varnost svojih vojšakov skerbeti.
Vsi dopisi se v tem zjedinijo, de je žalostno živeli na Dunaju, kdor more, jo odnese, delavci, ki so zdaj gospodje, v hiši priderli in dnarjev ali pobrali. —
Poslanci vedno govore od austrijanskih ministrov, če prav nobeniga ministra več ni, zakaj preden je Cesar Šenbrun zapustil bil; je privoljil novo ministerstvo zložiti in sicer je dal to nalogo Doblhofu in Hornbostlu, ktera sta pa oba to čast iz rok dala, — zatorej
več praviga ministra ni, čc ravno sc še Kraus ko takiga obnaša.
Knez Vindišgrec je po deželi (Češkim in Moravskim) razglas razposlal, v kterim vse prebivavce opominja, mirno se deržati, ker bode že vojaška moč na Dunaju brezpostav-nosti v okoni prišla, de vojašnja ne misli kratiti ustavnih pravic, marveč jih vterditi. —
Narodni stražniki, kteri so bili iz Marburga Dunajčanam pomagat šli, so se nazaj vernili, ker se niso hotli s Hervatmi pečati. Vojšaki so železno cesto poškodovali in tudi daljnopis le od Mirccušlaga odgovarja. Štajerski poglavar Vikenburg se je z ultrademokratiškimi svetovavci obdal, kteri so sklenili vse na no-
ge vzdigniti in mejo Ogerskim obleči. ■—•
na Scmeringu in proti
štejejo, de so deržavni zbor, in vse sorte sklepe delajo, pošiljajo poslance do cesarja, kterih pa on sprejemati noče, pošiljajo ljudi k banu Jelačiču, k Auersbergu, delajo prokla-macije, delijo dnarje med dunajske delavce, sprejemajo vsaktere pošte iz Ogerskiga itd.
Tode vse to ne bode nikoli postavne moči doseglo, in v kratkim bo ta slavni zbor ob-molčal. Zdaj so Smolkata za predsednika zbrali. Tudi našimu (?) g. Ambrožu je čast zkazana, de je z 76 glasmi za drugiga presidentoviga namestnika izbran, (vsih poslancov de je bilo 203 skupej). Morebiti, de bo ta prezvesti Slovenc koj ud slavjanojedočiga Lolinerjoviga ministerstva. V seji dne 13. t. m. je g. Ambrož bral poslancam iz eniga krajnskiga časopisa nekoliko besedi o nepostavnosti sedajniga sbi-ralša na Dunaju ter je predložil, posebne raz glase v dežele poslati (ne bodo mnogo opra vili). De boste pa, g. Ambrož, imeli še kaj temu levimu zboru brati, vam rečemo: Sram bi moglo biti vsakiga praviga Slovenca v taki hiši ostati, kjer si slavni možje: Štrobah, Pa-lacky, llieger, Brauner, Doliak itd. svojiga življenja zvesto niso! To berite posebno svojim enakomislečim rojakam!
Tako imenovani deržavni zbor pod Smol-kotovim predsedništvam se grozi nad tem, kar so češki poslanci sklenili, ter vse poslance nazaj kliče.
Madžarski zbor je poslal pismo na au-strijanski zbor, v kterim Madžari obljubijo
Slovenske dežele.
(E.) Od Drave 14. Oktobra. Dunajske zgodbe se nas Slovencov blizo dotaknejo. Krič dunajskih djakov in Frankfurtovcov, da vojska namerava reakcio, da je vitežki Ban hervatski orodje kamarile, je smerdljiva goba. Namen »ojske jc: austriansko cesarstvo obderžati, ktero bi Madžari v zavezi prenapetih Ultra-Nemcov radi razkrušili, da bi tako obojih sa-se spolnile: das fortan einige machtige Deutschland in kolosalni Magyarorzag. Ali tega ne vidijo ali nečejo spregledati Nemci po deželah in nemškutarji slovenski. Zato zvonijo noč in dan Landsturm, kakor so v Marburgi, ja celo pri nekterih slovenskih cirkvah na kmetih, tako, da ljudstvo v noči od krike ino vike zdramljeno nije vedlo, kaj velja. Nem-škutarski narodni stražniki grejo od vasi do vasi in kmete nagovarjajo, naj grejo Dunaj-čanam na pomoč, zakaj Jelačič s svojimi Horvati hoče reakcio, nekteri so jih celo s tem slepili, daje on cesarja pregnal, in sam če cesar biti. Vkanclije pokličejo rihtarje in žu pane ino jim lažejo vse sorte, da Jelačič hoče nazaj roboto in desetino spraviti. O vi lesič-njaki vi! S tega masla se ne bo župa zabelila, in s te moke nebo se kruh pekel. Slovenci nc verjamite tega. Pustite Dunajčane; Bog daj, da bi jim Horvati enkrat strah naredili, da nebodo nas Slovencov zmiram za nos vodili. Horvati bodo cesara rešili, ino Slovenstvo, kterega so Dunajčani že drugokrat pregnali. Slovenci, če bode treba za cesarja ino Austrio se vsi vzdignemo. Če bo treba, Horvatam na pomoč! če oni padnejo, padne Slovenstvo, in nemško-magjarski jarem bode nas pa težko, do kervavega tišal. Pravi domorodci, podučite ljudstvo, zakaj se gre, vi vidite kaj si prizadevajo sovražniki naši, da med nami napravijo razpertijo, in naše glave, katere zdaj že smemo malo kviški deržati, pa k nogam privežejo Slovenski poslanci, kaj nc govorite o-čitno, ako smete; če pa ne, zakaj proč ne greste? Kaj menjša stran zbora sklene ne sme veljati in nemore, ino mi naprej že protestiramo proti vsemu, kaj bo se sklenilo škodo edine Austrie, v škodo narodnosti naše
Hervaska in slavonska dežela
Na predlog sodniga stola liervaško sla-vonskiga, de bi se sostavil odbor, kteri bi
zdelal politiško in pravoslovno terminologio, de bi se ne napravile zmešnjave, je banski namestnik zložil tak odbor, kteriga udje so pod predsedništvam g. Bužana gg. Babukič, Ivan Ku- kuljevič, Ivan Mazuranič, Mikuilč, Šulek, Užarevič, Žerjavič in Galac. —
Is bojiš a. Jelačič ban, slišati, de se na Dunaju nekaj kuje, se je obernil 3. t. m. od Pešta k Gjuru (llaab), de se tako približa Dunaju in obderži neogibljivo potrebno komu-nikacio z poglavitnim mestam. (N. h. si.)
Iz Ludbrcga 7. Koz. Pretečeni torek t.j. 3. Kozoperska je bila vroča pri Kaniži med našimi in Madžari. Kakor so v Italii iz zasedah na neoborožane graničare Lahi napadali, tako v Kaniži Madžari delajo; bolne v Kaniži so vse pobili. Od petih po poldne do 3 v juro je terpelo odniikvanje naših do Legrada. Ne vemo za gotovo, kaj se je zgodilo z eno drugo divizio, ki se je iz Male Kaniže v Le-tinu vernila. Pravi se, de sta dva naših padla, in 10 ranjenih. — 5. in 6. dne so čakali naši sovražnika pri Legradu in Letini. Zgodilo se ni nič posebniga; danas pa terpi celi dan ka-nonada in strelanje.
Kako de je pri Letini, ne vem, samo to vem, de most pri Letini gori. Pri Legradu še niso mogli Madžari predreti in nikoli ne bodo.
Ta čas, ko to pišem, odšlo je iz Ludbre-ga več ko 2000 večidel regularne vojašnje, in sicer slavni junaki od Pescbiere z dvema štukama v Legrad. Lutro in v pondeljik bode tu celi regiment dragonarjev nadvojvoda Jo-vana. Cela armada od 10,000, ktera je pod generalam Buričem, in ktera je na naši strani, bode te dni čez vdarila. Prerok sim vam —če tudi ne rad — žaloštne ali zaslužene osode Velike Kaniže, oza bo za kaki dan prah in pepel, zakaj tako so razkačeni naši graničari na Kanižance in vse Madžare, de jih ne bo zamogla nikakoršna oblast od osvete (maše-vanja) zaderžati. Veliko ljudstva prihaja sem na Dravo — za kaki dan bodo bregi Drave čez in čez obsuti z narodno liorvaško stražo.
Bavno zdaj zvemo, de so naši pobili Madžare pri Letini.	(Nov. h. si.)
Češka dežela.
V	Pragi 9. Kozoperska. Novice iz Dunaja segajo^globoko med ljudstvo. Včeraj je bilo vse nenavadno živo. In kakor se kaže, tudi tukaj ne manjka malopridnih podpihovav-cov; zakaj pred poldnem je bil nabit na oglih razglas na ljudstvo, dc bi izročilo prošnjo na deržavni zbor zastran uravnanja dela. Po ulicah so kričali prodajavei „Plakati iz Dunaja !'-molivši kupcam neke nemške podpihovavne liste zoper vojašnjo. Študentovski odbor in Slovanska Lipa sta sedela skupej, sta izdala razglas in sta sklenila poslati združena z mestnim svetovavstvam poslaništvo do Dunaja, de bi se samo prepričalo, kaj in kako je.
Zdaj je že veliko poslancov čeških v Pragi, med njimi tudi Štrobah. Poslanca Bicgera Je mende dunajska straža v svojimu stanišu iskala, pa je že odšel bil.
Mestno Pražko svetovavstvo je tudi dalo na svitlo protest proti groznim počenjanju Du-najčanov, v kterim stoje te besede: ,.Spoznamo svojo vdanost k cesarski rodovini, k ustavni demokratiški monarhii, spoznamo terdno in očitno, de mora eno, samostalno austrijansko cesarstvo zopet vstati iz tega kaosa, v ktero ga je zdaj hinavsko orodje prerivanja in podko-pavanja pahnilo.
Mi zaupamo v cesarja in se terdno zanesemo na cesarsko njegovo besedo in ne pustimo do sebe nikakoršne skerbi praznih strašil nazadništva (reakcije); zakaj prebivavci dežele češke upajo, podavši zvestobo in uda-nost, tudi zvestobo od kralja svojiga. —
21 čeških poslancov, med katerimi so Palacky, Pinkas, Bieger, Brauner, Havlicek i. t. d. povabijo vse svoje tovarse po Austri-janskim, kteri so z njimi enakih misel, de bi se do 20. Kozoperska v Berni (Brunn) na Moravi sošli, de bi se med seboj pogovorili, kaj je začeti za obvarvanje parlamentarne svobode in varnosti deržavniga zbora.
V	čeških narodnih novinah se povabijo volivci Boroša, de bi očitno oznanili, de je poslanec ta njih zaupanje popolnama zgubil.
Kakor Vcela oznani, gre iz Ceskiga na Dunaj 11 bataljonov pešeov in 10 eskadro-nov konjikov.
* c p O 1 H t i M k i del,
Pravičen pogum.
Slovenci! zdaj je vstati
Se živo braniti, Protivnika pregnati Ki vropat nas želi.
Chor. Sovražnika premagala Slovencov vojska bo.
Za vero Kristusovo Življenje stavimo, In krivoverstvo novo
Kot strup sovražimo. Chor.
Za svojo domovino
Naojstren imamo meč, De roparje podimo
Od naših krajev preč. Chor.
Za svitlega cesarja
Mi gremo v hudi boj, Deržimo se vladarja
Kot matice mlad roj. Chor.
Za svoje ljube starše
Se v bran postavimo, Prijatle ino tovarše
Nesreče branimo. Chor.
Za sestre ino brate
Smo mi jekleni škit, Vse roparje ino tate
Mi hočemo odpodit'. Chor.
Za srote ino reve
Zavetje terdno smo, Protivnike kot pleve
Razsjali bodemo. Chor.
Za dičane divice
Mi damo svojo kri, Narmanjši de krivice
Nobeni se ne stri. Chor.
Naj pride nad Slovenca
Protivnik kteri kolj, Saj zginil bo kot senca,
Moči je nam dovolj. Chor.
Jože Hašnik.
Poziv lia vse slavjanske družtva v Austrii.
Ena nar imenitnejših nalog slavjanskiga shoda je bila, med vsimi austrianskimi Slavjani o/ko zvezo v postavni in gotovi razvoj njihove narodnosti in njihovih ustavnih pravic osnovati. Ker ga je pa knez Vindišgratz raz-podil, se ta nameinba ni mogla doveršiti, in vunder se ne more dalej odlašati; torej podpisani z naslednim oznanilain vse slavjanske družtva v Austrii povabi, de bi pred, ko bo mogoče, svojo misel izrekli, če bi dovoljni bili, k naslednimu načertu pristopiti.
De bi pred, ko je mogoče, našo namembo dosegli, bi se vse slavjanske družtva v monarhij, kakor so zdaj osnovane, v občno družtvo sklenile, ktero bi pod naslovam „Slo-vanska Lipa" ali „Vseslovanska Lipa" vse obstoječe in prihodne slavjanske družtva obse-glo, te pa v svoji samostalnosti kakor podružnice obstati pustilo, nasprot pa tudi vse njihove ude k svojim lastnim udain prištelo, in scer na tole vižo:
Središni sedež družtva je v Pragi, ktero mesto na vse kraje priročno, po svojih slav-janskomiselnih mestnjanih in ko glava ene nar bolj omikanih dežel Austrie, za vse čase terdno podlago, po mnogoletnim, občno slavjanskim prizadevanji v svojih možeh krepko duhovsko moč in po že obstoječih slavjanskih inštitutih, p. r. „česki muzeum" z veliko matico, mnoge tovaršije itd. nam mogočno materialno moč ponudi. V Pragi naj bo središno vodstvo, rodno premoženje, arhiv in vse druge, občnost druživa zadevajoče imetja.
Zastran lastovilne osnove naj družtvo po izgledu polske lige v Poznanskim v -1 poglavitne odseke razpade:
1.) Odsek za notrajne opravila, odločen v to, de bi vse namembe posamesnih slavjanskih narodov Austrie zjedinil, čez njih notranje razmere se posvetoval, sredstva k njihnim zadostenji poiskal, vse v ta namen potrebne literarne pomočkc združil, (in v temu obstoji posebna važnost Prage, kjer je že zdaj veličansko slavjansko bukviše iz vsih slavjanskih narečij, in bi slavjansko vseučilišče že pri— hodno leto precej' popolno znalo biti, kakor tudi slavjanska akademija ne bo zaostala) z eno besedo, središe našiga občniga, moral-niga in materialniga razvitja osnovati.
a.) Odsek za vunanje opravila, odločen v ta namen, Slavjanstvo Austrie ne samo pri drugih Evropejskih narodih zastopiti, temuč tudi vse taiste razmere poiskati, na vse strani razjasniti in javno na znanje uati, ktere bi razsnutek austriansko deržave v obče in Slav-janstva njeniga posebno alj pospešiti, alj zadrževati vtegnile. Ta odsek ima pred vsim nalogo, tiste želte doveršili, ktere so bile po pervim razglasu slavjanskiga shoda na Evropejske ljudstva za občne želje vsih austrianskih Slavjanov spoznane, ko nasprot pervi odsek vse tisto vresničiti si prizadevati mora, kar je bilo v posebnih prošnjah slavjanskiga zhoda Nj. Veličanstvu ko potreba vsih austrianskih Slavjanov v obče in njenih posamesnih vej posebno naprej postavljeno.
3.) Publicisliški odsek, odločen v to, de bi čez vse javno Slavjanstvo zadevajoče predmete v nar'daljšim pomenu besede cul; nam dodeljene svobode tiska in govora na naj širši podlagi se poslužil, in po družtvenih časopisih, po samostojnih časopisih, po samostojnih letopisih, po javnih razgovorih v družtvih in zborih domače deržave, po obiskanju pripo-dobnih skupšin ptujih dežel itd. na očitno mnenje krepko včinjaval, in pravice našiga naroda zagovarjal, njegove namembe, njegov cilj in konc iz našiga obzira evropejskim na-rodain razjasnoval.
5.) Zadnič tinancialni odsek, kter bi letne odrajtvila pobiral, jih v zgorej imenovane namembe odločeval, čez dnarje čul in letni račun očitno predpoloževal.
Razun tih 4 odsekov pa se morejo po potrebah časnih okolšin tudi novi odseki stanovitno ali le za en čas x volit i. Sleherni ud se mora izreči, za kteriga tih 4 odsekov in na kakšno vižo on posebno hoče delati.
Na čelu vsakiga odseka stoji vodja z taj-nikam, (i so vred z predstojnikam središ-niga družtva in z predstojnikam posameznih deželnih družtev glavno vodstvo. To vse stopinje družtva vodi, in je za vse dela odgovorno, Postavljeno je cez podružne in lokalne družtva. Občno" družtvo obstoji iz deželnih družtev, in ti zopet iz lokalnih družtev. Vsi udje družtva ene dežele (p. r. Češke) stoje pod vodstvam v glavnim mestu ob-stoječiga deželniga družtva in dobivajo po njemu vse dopise glavniga vodstva.
Lokalne družtva se v vsakim kraju lahko osnujejo; k temu je k nar manjšim 5 oseb potreba. Dokler družtvo v deželnim glavnnim mestu k nar manjš/ni 5 lokalnih družtev ne obseže, samo le za lokalno velja. Sleherno deželno in lokalno družtvo odloči po svojih razmerah letne doneske za svoje lokalne potrebe. Sleherni ud lokalniga in deželniga druživa je pa tudi ob enim ud občniga družtva in kakor tak odrajta za lelno plačilo 1 gl. v občni namen. Vunder tudi, brez de bi bil kdo od kakšniga lokalniga ali deželniga družtva, zamore vsak nepovredni ud občniga družtva biti; tode letno odrajtvilo znese po tim takim 3 gold.
Sleherno lokalno družtvo ima nar manj vsaki teden, občno družtvo vsako leto zbor. Med lini pa od družtva zaznamovani časopisi vzajemno zvezo med posameznimi udi ohranijo. Središno družtvo ima nalogo, kolikor je mogoče, deželnih, in ti sopet po mogočnosti lokalnih družtev k življenju obuditi.
Nazočni poziv se bo koj na vse slavjanske družtva austrianskiga cesarstva razposlal, in mi se nadjamo, de bomo do konca mesca Kozoperska odgovor na to dobili. Kakor berž se le «00 udov za to reč izročijo, bo odbor ."> mož, kteri bodo občniga zaupanja nar bolj za vredne spoznani, skupej stopil; in posebne odločbe zastran glavne skupšine očitno na znanje dal.
Za zdaj prosimo, vse dopise v teh zadevah na podpisaniga poslaliti, in prosimo tudi ob enim vse slavjanske časopise, ta poziv v njihovi list natisniti.
V Pragi 8. dan Kosoperska 1858.
Vredništvo ..Slav. C. BI'."
$er!»i na doljnlnt Ogerskim.
Znano je, de se Slavjan nikoli ni z praznim vekanjem in bahanjein pečal, marveč, de se je tiho in mirno kmetijstvu, obdelovanju polja in rejenju svoje rodovine izročeval, z dobrim prevdarkam, de ura še ni prišla, v kterim bi se njegova in njegoviga dela vrednost ceniti znala.
Mnogoštevilni zarod in blagoslov svoje trudapolne delavnosti sta ga kaj osrečevala; ta sreča pa je zaredila zavist (nevošljivost)
in z njim mnogoverstne vojske s nevrednim sosedi in sploh ptujimi narodi. Če prav so na-padniki se zavzeli nad možko brambo, vendar jim je po godu šlo med Slavjane nezaupnost zasejati, kar je mnogotere razpertije storilo in Slavjane z časama tako dalječ pripravilo, de vedili niso, kaj je njih narodnost.
Ravno taka se je z Jugoslavjani zgodila, sploh s Serbi in zlasti z tistimi, ki so v c. kr. austrianskih deželah živeli. Ta narod, ki si je v 13. in 14. stoletji pod vsemi kralji veljavnost svojo ohranili vedil, je imel celo takratno Ilirijo pod seboj; po nesrečnih vojskah v velike stiske pripravljen, seje pozneje obernil k svojim sosedam Madžaram in bene-čanski republiki, z prošnjo, de bi se mu pomoč zoper Izlam poslala, ali prošnja ni bila vslišana in reklo se jim je clo: „de se nevernim pomagati ne sme," po tem, od cele Evrope zapušen je Serb v popolno podložnost in sužnost Turkov padel.
Zavest narodnosti in želja rešiti samiga sebe je pa primorala Serba, de je od tega časa stanovitno in neprenehljivo se bojeval zoper turški polomesec, in skozi 2 stoletja si je vendar narodnost svojo pogublenja ovarval.
Veči del Serbov je dobil z močjo potem dežele Lik o in Krbavo, in se je izročil varstvu austrianskiga dvora, veliko njih je pa Henečanam v pomoč priskočilo Turčinu nepre-magljivo steno nasproti postavit, de bi se s tim Italia in keršanska vera pred drugimi napadi rešila, in mir in red zopet pripravil.
Z tem pa je sovražtvo zoper Turčina in tudi moč Serbov toliko se narasla, de so si lastne vladarje obderžati zamogli.
U letu 1690 se je dogodilo, de je rimski cesar Leopold na to nepremakljivo misel prišel, Ogersko deželo in ž njo Evropo od kuge prevzetniga izlama oteti. De bi se to varniši in gotovši izpeljalo, so bili serbski vojvodi in patrijarhi povabljeni ko zavezniki se preseliti na austrijansko zemljo, in storile se pogodbe, po kterih se je Serbam sosebno v deželah, od njih od turškiga jarma otetih zagotovilo, lastno notrajno opravljanje, lastna volilev gospodarja, patrijarhov in vojvodov, in _ kadar je patriarh Arsenij Čarnoevič z 36,000 serbskimi rodovinami z pismohrano in denarnico na Austrijansko prestopil, in tistim Serbam se pridružil, ki so že od nekdaj na austrijanskih deželah stanovali, so bile te'obljube z pismam in pečatam na večne čase pote rj ene , kar še zdaj stari diplomi v nadškofijski pismohrani v Karlovcu izpričujejo.
Serbi so z le tim združenjem, ko vojsko-Ijubno ljudstvo, imenitno armado dali, ktera je tako strašna postala, de se je od vsih strani prijeti Turčin sili močnejšiga vklonil in tudi vse kraje Serbu prepuslil, do ktere je pri-derl, in med njim sosebno Sremsko, Ra-nat, Račko in Raranjo (letaš nje boj i še) in te dežele je serbski narod do današniga dne ovarval in obderžal.
Ko je ogerska dežela na ta način od turškiga jarma osvobodnjena bila; ko so Srem, Račka, Banat in Baranja, kakor je rečeno, lastno opravništvo z svojimi gosposkami in z serbskim jezikam dobili, in jim samin volitev patriarha, gospodarja in vojvoda prepušena bila; človek za res ne zapopade, kako de zamore napihnen Madžar še reči: de Serb na Ogerskim narodnosti nima in de je nikdar imel ni ?
Ni moč razumeti, kako se zamore z zasmehovanjem tistimu ljudstvu vse odreči, ktero je samo tolikrat kri svojo za obderžanje ogerske krone prelivalo? kako de se zamorejo pogodbe enostransko podirati, in narpravičniši tirjanje, kakor zastarano zainetati!	(Serbe/.
Concert.
V nekim .,Concertu" so bile mnoge nemške pesmi pete, ko ste pa vunder nazadnje dve mili domači čast imele se tudi vmes vver-stili, je neka gospodična (? —) tele nemšku-tarjam gladke besedice spregovorila:
Ovbe 110! kaum hab'n mir etwas deutsh erlernt, so \voIlen's uns schon wieder krai-neriseh lehren!
A. I,, iz Podbrezji.
* Popolni, ki iz Dunaja pridejo, povedo od strašniga vbitja dveh hervaških študentov na auli na Dunaju. Prišla sta bila tje z slav-janskimi barvami, zavoljo kteriga so ju Nemci obsuli in vmorili, ravno to bi se bilo kmalo tudi drugimu študentu primerilo, ki je na pol mertev obležel.	(Več. 1.)