254
Nada.
O nada, ti iskrica mila, nebeška, Ti ude otrpnjene spet oživi«; Umakne se tebi vsa reva človeška, Na prestol berača cel6 posadi«.
Mladenču v obrazu veselje se bere, Ker nada mu lice oživlja, rudi; Da tudi osoda vso srečo podere, Je nada, ki žalost z veseljem sladi.
Ko deklica cvetke duhteče si zbira, Prikupi vijolica se ji v srce; Ker nade podoba, svetove odpira, Kjer radost kraljuje, nikoli gorje\
Valovi življenja udarjajo grozno, Ob nadi pa vendar razpeni se vsak; Ce nada posije v grenkosti noc pozno, Slov6 da obupu postaven možak.
Ob palici starček še pota prehodi, Popelje v dni prejšnje ga nada nazaj;
V  spominu upira se revi, nezgodi,
V  spominu povrne sladkosti se mlaj.
O nada! ti iskrica mila, nebeška,
Od rojstva do groba ti spremljaš nas smir.
Umakne se tebi vsa reva Človeška ,
Le v tvojem naročji dobi sreč mir!
Dr. Gr. Krek.