Tito v Ljubljani
Kot oborožen dejavnik neke socialistične dežele je armada prav zaradi svojega značaja branilca, čeprav oborožena sila, imela v določenem smislu tudi veliko miroljubno vlogo v sve-tu... Kajti mi smo ustvarili svojo armado in jo danes izpopolnju-jemo zaradi enega samega na-mena, da ohranimo mir, da bra-nimo svojo deželo, zaščitimo naše interese, nikakor pa ne za-radi osvajanja tujih ozemelj. In njen mednarodni pomen je prav v tej veliki vlogi armade, ki niko-gar ne ogroža in ki lahko samo prispeva k stabilnosti in ureditvi miru.
Tito. Govori in članki. Knjiga II
Znano je, da sta bili kritika in samokritika v naši partiji vedno odločujoč dejavnik, zlasti kadar so se pokazale krize in potreba po enotnosti. Predvsem mislim na enotnost misli in akcije, kar je danes zlasti pomembno. Kri-tika pripomore, da globlje oce-nimo razne slabosti, razne od-klone, napake itd. Samokritika pomaga, da vse to laže in čim-prej rešimo. Samokritika učin-kuje dvojno in okrepi Hk komu-nista, lik revolucionarja. Bati se samokritike in kritike je malo-meščanska lastnost in komuni-sti morajo v sebi to napako pre-magati.
Pogovor z vodilnim aktivom SR Srbije, oktobra 1972
Biti v zvezi komunistov pome-ni biti vojak revolucije, pomeni, da sprejmeš nove obveznosti, kakršnih    članu    socialistične
zveze ni treba sprejeti. Komuni-sti morajo biti zgled s svojo zav-zetostjo, samoodpovedjo, požr-tvovalnim delom itd. Samo tako smo si komunisti med vojno lah-ko pridobili zaupanje množic, delavcev in kmetov, ki so pod našim vodstvom šli v boj. Samo s takinim odpovedovanjem, pravilno politiko in pravilnim ravnanjem lahko obvarujemo lik komunista.
Govor pol/tičnemu aktivu črne gore, 29. 12. 1972
Začenja se ustaljevati praksa, v kateri ni bolj ali manj odgovor-nih, v kateri vsi člani vodstva prevzemajo obveznost in odgo-vornost za dosledno uresniče-vanje tistega, kar je bilo dogo-vorjeno. Kolektivno delo in od-govornost, ki sta pritegnila po-zornost tudi mnogo drugih, še posebno v naših razmerah, sta poroštvo našega uspešnega ra-zvoja. Nekateri - mislim tudi ti-ste zunaj - menijo, da uvedba predsedujočega z enoletnim mandatom ogroža kontinuiteto in stabilnost razvoja. Pa ni tako. Kontinuitete in stabilnosti ne zagotavljajo posamezniki, mar-več politika, ki jo določajo zveza komunistov in njena vodstva, in ustrezno ravnanje vodilnih Ijudi. To, kar bi lahko spodkopavalo stabilnost, je ustvarjanje ozrač-ja karierizma in medsebojnega boja za oblast in osebne pozici-je. Mi pa smo s takšno našo usmeritvijo ustvarili pogoje za to, da tudi te nevarnosti odvr-nemo.
S seje predsedstva CKZKJ, 23. oktobra 1979 vKaradjordjevu