139 Glasnik SED 59|2 2019 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Vesna Guštin Grilanc* * Vesna Guštin Grilanc, prof. glasbe, članica Zadruge Naš Kras, Repen 54, 34016 Repentabor/Monrupino, Italija; vesna_gustin@tiscali.it. V 60. letih prejšnjega stoletja so vasi na Krasu začele spre- minjati svojo podobo. Takrat, ko so značilna kraška poslo- pja začela propadati, je gospod Egon Kraus še pravočasno dal pobudo za odkup značilne kraške hiše. Februarja 1968 je ustanovil Zadrugo Naš Kras in začel zbirati zasebna sred- stva za odkup objekta – kraške hiše – za namene muzeja. Od začetnih 30 je število članov Zadruge kmalu naraslo na sto, z zbranimi sredstvi pa so odkupili B`čanovo hišo v Re- pnu. Pri sanacijskem delu je bil Zadrugi v veliko oporo Slo- venski etnografski muzej v Ljubljani. Navdušenje krajanov, ki so s prostovoljnim delom pripomogli k uresničitvi obse- žne sanacije oziroma skoraj rekonstrukcije kraške hiše, je bilo izjemno. Kako pravilna je bila ta vizija takrat, ko so bile take domačije na Krasu še nekaj običajnega, lahko ocenimo danes, ko so te že prava redkost oziroma jih ni več. Ko je kraška hiša postala Kraška hiša, je bila že takoj na začetku z njo povezana misel, da jo ohranijo ne le kot mu- zej, temveč kot živo pričo nekdanjega življenja. Ob razmi- šljanju o tem, kako starodavne šege in navade ohraniti za poznejše rodove, so se odločili za kraško ohcet kot enega najlepših trenutkov v življenju Kraševcev. Prva Kraška ohcet Prvo Kraško ohcet so po vzoru Kmečke ohceti v Ljubljani izvedli že ob odprtju Kraške hiše leta 1968. Tik pred od- prtjem je Zadruga Naš Kras sklenila, da bo, če se bo našel par, izvedla tudi poroko. Navdušili so mlad par in v najkraj- šem času izvedli priprave, med katerimi je bil največji izziv šivanje noš. Pri pripravah je pomagal Etnografski muzej v Ljubljani, samo ohcet je spremljala tudi RTV Ljubljana. Za izvedbo prve Kraške ohceti so zbrali številna pričeva- nja o nekdanjem obhajanju obreda. V 60. letih je takratna študentka Majda Guštin zabeležila pričevanja o fantovšči- ni in dekliščini po starem, o vasovanju in podoknicah, o vožnji bale in poroki sami (Guštin Colja 1968). Pisne vire o poročnih običajih na Tržaškem Krasu – od najstarejših iz 17. stoletja, npr. Janeza Vajkarda Valvasorja in Baltazarja Haqueta, do opisov Borisa Orla, Vilka Novaka, Davorina Martelanca idr. v 20. stoletju – je v svoji diplomski nalogi opisala Nataša Grizonič (2003). V knjigi Živio Kraška ohcet! (Guštin Grilanc 2018) so na- vedeni vsi pari, ki so se poročili na Kraški ohceti, in spomini prvega para na njun poročni dan, ki je bil hkrati tudi začetek delovanja Kraške hiše in 50-letne tradicije Kraške ohceti. Pričevanja o poročnih šegah na Krasu Dekliščine in fantovščine so imele nekoč pomen sprejema- nja mladih med odrasle. Dekleta so bila mednje sprejeta, ko so imela 15 ali 16 let, fantje, ko so bili stari med 15 in 18 let. Dekliščina in fantovščina pred poroko sta namenje- ni slovesu od samskega stanu, fantje in dekleta pa nanje povabijo svoje prijatelje. Fant je pri dekletu vasoval, ko sta ljubezen še skrivala, preden je zadeva postala resnejša in je dekle fanta predsta- vilo družini. Mešetarjenja revni niso poznali. Priprave na poroko so trajale po ves teden ali še dlje. Ne- Kraška hiša (foto: Igor Grilanc, 1998). Ženin in nevesta s svati na Kraški ohceti (foto: Foto Loredana, 2007). PETDESET LET KRAŠKE OHCETI Pogled nazaj in pogled naprej Glasnik SED 59|2 2019 140 vesta je včasih obhodila vso občino, darovali so ji žito in ječmen. Na predvečer ohceti je nevesta obdarila vrstnike in ožje sorodnike s testenimi kolači z napisom ali z rožami iz sladkorja. Fant je v gostilni plačal nekaj litrov vina. Ve- čer pred ohcetjo so vozili balo, za kar so poskrbeli »balar- ji«, ženinovi prijatelji. Na voz so naložili posteljo, skrinjo, žito, lubenco (žimnico iz koruznega lubja), blazine, plahte in rjuhe, poleg tega pa še razno orodje. Na voz je navadno sedel nevestin brat (star 10 do 12 let) in v roki držal košaro s kokošjo. Balo sta na ženinovem domu sprejela veliki oče in velika mati. Mati je morala odkupiti kokoš s tem, da je nakrmila in napojila kokoš oziroma fanta. Balarji so balo tudi raztovorili in za to prejeli večerjo. Na poročni dan je ženin v spremstvu godca in svatov pri- šel po nevesto – novico. Lase so si včasih skodrali s sladko vodo. Pred oltar je nevesta šla brez naglavne rute, v laseh je imela voščeno rožo, neke vrste venček iz voščenih rož in blaga. Starša sta se poslovila od hčerke, na poroko nista šla. Nevesta je šla v spremstvu svoje priče, ki je ni držala za roko, temveč za konce robca. Za njima so šli ženin s svojo pričo in poročni svatje, ohcetarji. Po poroki in čestitkah je bil sprejem neveste na domu. Tam so očetu najprej predsta- vili dve lažni nevesti. Na dvorišču so na križu viseli grablje, vile, motike in kuhinjska oprema. Nevesta je vzela enega ali več predmetov in s tem izrazila, katero delo ji najbolj leži. Narodna noša Kraška hiša in Kraška ohcet sta marsikoga spodbudili, da se je začel zavedati nekdanjega načina življenja in s tem tudi vrednosti kraškega življenja, od zidanja kraških domačij do Kraške ohceti, ki je spodbudila zanimanje za običaje, kulinariko, predvsem pa za narodno nošo. Na prvi ohceti je bilo okoli 100 noš, na zadnji leta 2013 so jih na- šteli okoli 1000. Na prvi poroki so bile največja težava vaške noše, izvirne se, ker so v njih pokopavali rajne, niso ohranile. Noše so krojili po spominu, nekateri s pomočjo Etnografskega mu- zeja v Ljubljani, ki je svetoval na podlagi fotografij in risb. Ko je število noš naraščalo, najprej ni bilo pravih smernic in so nastajale tudi neprimerne reprodukcije. Leta 1989 so izvedli poskusno tekmovanje za najlepšo nošo. Pod vod- stvom Marte Košuta so pripravili tudi številne tečaje in razstave. Nošo so obravnavali v celoti, govorili so o otro- ških, dekliških, fantovskih, ženskih in moških oblačilih. Izšle so številne publikacije (Cibic 1999; Košuta 1997, 2003, 2006; Križmančič 2018; Šinigoj 2008), izvedli so tudi več tečajev in izdali več priročnikov (Košuta in Per- čič-Lovrenčič 1997). Za leto 2019 je o noši in ohceti izšel poseben koledar (Bazovica 2018). Prvo knjigo o narodni noši je napisala Živa Gruden (1969). V knjigi Živio Kraška ohcet! so navedeni tudi krojači in šivilje, ki so na Kraški ohceti poskrbeli za narodne noše (Guštin Grilanc 2018: 60–61). Kraška ohcet Kraška ohcet je prava poroka, za izvedbo katere skrbijo organizatorji in domačini, poročni obred pa opravi domači župnik. Par si obljubi zvestobo pred Bogom in slovensko skupnostjo, kar ga naj krepi v ponosu na svoje korenine in na svoj kraj. Kdor hoče sodelovati na Kraški ohceti, mora biti ob večdnevnih obredih – fantovščini oziroma dekliščini, vasovanju in podoknici v Kraški hiši, prevozu nevestine ba- le v ženinovo hišo, poroki v cerkvi pri Tabru in sprejemu ne - veste na domu – pripravljen na številne spremne dogodke. Mediji so od vsega začetka spremljali Kraško hišo in Kra- ško ohcet, predvsem Primorski dnevnik in RTV Ljubljana, pa tudi italijanski mediji, nabralo se je tudi bogato foto- grafsko gradivo številnih fotografov. Vsa leta strokovno pomaga tudi Etnografski muzej v Ljubljani. Domačini pripravljajo papirnate rože, slavoloke in pra- znične jedi – pršut, sir, klobase in zelje ter razne sladice, npr. štravbe, fanclje in presence. Od vsega začetka ponu- jajo tudi posebne sladke kuhane štruklje, ki jim v kraški kuhinji pripada posebno mesto. V letu 2018 je bila Kraška ohcet tudi v znamenju iniciative Okusi Krasa, s katero že- lijo njeni pobudniki ohraniti okus tradicije in starodavne recepte z lokalnimi pridelki (Slovensko deželno gospodar- sko združenje 2018). Ohraniti prireditev tako dolgo obdobje ni enostavno, a je uspelo zato, ker so ljudje vanjo verjeli. In to mladi in manj Podoknica (foto: Foto Loredana, 1987). Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Vesna Guštin Grilanc Glasnik SED 59|2 2019 141 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Vesna Guštin Grilanc mladi. Poznavanje preteklosti in običajev je pomembno za vsako skupnost, toliko bolj za skupnosti, ki sobivajo z večinskim narodom. Kraška ohcet je Kraševcem dvignila samozavest in ponos na svoje korenine. Kraška hiša danes Kraško hišo obiskujejo številni obiskovalci iz zamejske- ga prostora in Slovenije. Je edinstven muzej, ohranjen kot nekdanji življenjski prostor. V Galeriji Kraške hiše se je zvrstilo okoli 150 razstav: slikarskih, fotografskih, obrtni- ških idr. Dvorišče pred hišo pa nudi prostor za marsikateri kulturni dogodek. Kraška hiša je živ muzej. Avgusta 2019 je bila v njej na ogled odmevna razstava Noše Slovencev na Tržaškem. Junija 2019 so na Repenskem trgu pod pokroviteljstvom Občine Repentabor izvedli prvo modno revijo narodnih noš v organizaciji članov slovenske Tržaške folklorne sku- pine Stu ledi ob sodelovanju Zveze slovenskih kulturnih društev in domačega društva Kraški dom. Na modni stezi so predstavili noše iz krajev, v katerih na Tržaškem, Go- riškem, v Benečiji in Reziji živi slovenska narodna sku- pnost. Ponosno nastopajoči ženske, moški in tudi otroci so opozorili, da je treba nošo spoštovati in jo ohranjati za naslednje rodove. Največja želja, da bi po nekajletnem premoru v Kraški hiši spet lahko zavriskali »Živio, ohcet!«, pa ostaja. Literatura CIBIC, Adriana: Nit preteklosti v prihodnost – o ljudski noši na Tržaškem. Trst: Mladika, 1999. GRUDEN, Živa: Narodne noše iz Trsta in okolice / Costumi po- polari di Trieste e del territorio. Veliki Repen: Kraška galerija / Galleria carsica, 1969. GRIZONIČ, Nataša: Kraška ohcet, poročni običaji na Krasu / Le nozze carsiche, usi nuziali sul Carso triestino. Trst: SLORI; Repentabor: Občina Repentabor, 2003. GUŠTIN GRILANC, Vesna: Živio Kraška ohcet! Trst: Zadruga Naš Kras, 2018. KOŠUTA, Marta: Tržaška noša in njena vezenina. Trst: Založba Devin, 1997. KOŠUTA, Marta, in Silva Perčič-Lovrenčič: Kadar v nošo se oblečem: Priročnik. Salež: Kulturno društvo Rdeča zvezda, 1997. KOŠUTA, Marta: Križ od noše do noše. Križ pri Trstu: Sloven- sko kulturno društvo Vesna, 2003. KOŠUTA, Marta: Ano lejto je pasalo – o primorski noši v Ške- dnju. Škedenj: Slovensko kulturno društvo Ivan Grbec, 2006. KRIŽMANČIČ, Alenka: Nitka čez nitko skleklja čipko – pečna čipka tržaške narodne noše / Incrociando fili nascono merletti – i pizzi dei fazzoletti del costume tradizionale sloveno di Trieste. Opčine: SKD Tabor, 2018. ŠINIGOJ, Urška: Kraška ohcet in kraška narodna noša. Di- plomska naloga. Koper: Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, 2008. Viri Bazovica, noše in Kraška ohcet: srečno 2019 / Basovizza, costu- mi tradizionali e Nozze carsiche: Auguri 2019. Koledar. Bazovi- ca: SKD Lipa, AŠD Zarja, Zadružni pašnik, 2018. GUŠTIN COLJA, Majda. Kraška ohcet – zapis po pripovedi do- mačinov iz občine. Repentabor, 1968. Slovensko deželno gospodarsko združenje: Sapori del Carso 2018: Le Nozze carsiche. / Okusi Krasa: Kraška ohcet. Trst: Slo- vensko deželno gospodarsko združenje, 2018. Prevoz bale (foto: Foto Loredana, 2005).